/M.APO JUTRO št. 33 Nedelja 15. avgusta 1931 Ivr Grahor: Petletnega Miloša moška povest Draga Milena! Praviš, da se je Miloš pri Vas po* polnoma privadil in da ga imajo vsi radi , pa da tudi delati zna in da je zelo priročen. To je zelo lepo in prav, ako res uboga. Ampak velikih počit« nic je že skoraj konec, naši otroci se drugi teden vrnejo v šole, Miloš je pismo Saj sem Ti v tem tednu že dvakrat pisala o tem. Ako pa Miloš ne mara priti domov, mu povej, da je to od takega dečka zelo grdo, in mu prebe« ri pismo, katero mu pišem! Miloš, pridi domov! Očetu in meni si obljubil, da p ris deš kmalu. Ali te ni sram, ko ta&o star Sest let In ga moramo poslati že letos v prvi razred, ako naj bo nekoč kaj. Od kresa do zdaj še ni imel knji* ge v roki. Tudi ko je bil zadnjič do« ma, ni hotel o učenju ničesar slišati. Zdi se mi, da se preveč druži z V a* šim pastirjem in je zaradi tega tako podivjal. Dokler dela in uboga, je že, drugače pa mu gredo po glavi samo trnki, raki in ribe, vozovi in konji, pa zajci Doma smo ga imeli zmerom pred očmi in smo pazili nanj; Ti pa imaš preveč dela. Zato sva z očetom skle* nila, naj pride otrok čimprej domov. lahkomiselno prelamljaš svojo bese« do? Spomladi, ko si šel k birmi, si se mi bahal, da že znaš pisati in ti lahko pišem pismo, dokler boš pri Lunjevih. Tudi si me preprosil, da smo ti že ta» krat kupili tablico in abecednik; zdaj se pa oboje valja pod stopnicami. Mačke se igrajo s knjigami, kamenček smo dali Maklavinovemu Janezku, ti pa ne znaš ne pisat, ne brat Sram te bodi! In ti hočeš nekdaj res nekaj bit? Še Maklavinov te je prekosil. Bahal se je ljudem in naša dekla je slišala, da zna trikrat več, kakor ti, ki si Raz« potnikov in k! si ba že letos pri birmi, čeprav da ne bi bil smel. [Vidiš. Tako daJeč si prišel s svojo lenobo in trmi* co. Ampak to ti bomo izbili, da ne po* rečejo v šoli, kakšen razbojnik si. Mikljevi Anici si vrgel zadnjič kamen v glavo. Sram te bodi in Boga zahva* li, da nisem tega takoj zvedela. Nik* dar več ne bi šel k Lunjevim, dokler se res ne poboljšaš. Pri Lunjevih si le še bolj podivjal, ker ne čutiš več moje šibe in se ni* kogar ne bojiš. Misliš, da delaš in res kaj pomagaš, v resnici si pa v samo nadlego in sitnost. Pa tudi če že kaj znaš in razumeš pri senu, kmet nikoli ne boš. In še manj mlinar. Marko se le dela prijaznega s teboj, da kaj po* magaš. Na žagi se ne boš prida na* učil in v hlevu. K večjemu te kak hlod podere in ti zlomi nogo ali roko, ali pa te žaga prereže, kakor se je zgodilo s Stražnikom. Zato pridi takoj domov in pazi, da boš ubogal, ali pa te pošljemo kam za pastirja in boš vse svoje življenje hlapec.« J Miloš je obstrmel. Ves bled je bil, gledal je v tla in ustnice so se mu tresle. »Kaj ti je?« ga je vprašala sestra, ko je prebrala pismo. Miloš ni vedel takoj odgovora. Ma* terino pismo je prišlo tako nenadno in sredi najlepše zabave, da ga je zadelo »kot strela z jasnega neba«, bi dejal Tone. Z Albinom sta to jutro lovila ribe in zelo srečna sta bila. Vsako pe» to minuto je katera prijemala. Ribič je samo potegal vrvico iz vode, Miloš pa spretno prijemal, potezal švrkajoče ribice in ribe na suho ter jih snemal raz trnek, pa spravljal v golido, ki jo je imel pripravljeno pri sebi na podu. Albin je bil spreten ribič. Prihajal je vsako leto sem na počitnice k stari materi. Rake je krmil v velikem, pre* luknjanem zaboju, da so zrastli in po* stali do 15 cm veliki. Poleg tega pa je imel vso pripravo za umetno rezlja* nje lesa, s katero je znal sestavljati čudovite stvari: lepe okvirje za slike, zrcala in škatlje, cele cerkve, oltarčke in vse. — Toda o tem zdaj ni bilo ča* sa premišljati. Miloš jd stal ves ne* srečen pred sestro. Še roke, ki so di* šale po ribah, so ga motile in mučile kot nov greh. Misli so se mu jele kar premetavati v glavi in čutil je, da ne naide rešitve. Tisto, kakor je mati zapisala, da m a vsak krave pasti, gotovo ni res. Ampak to radi abecednika je vse res. Miloš je mislil in mislil, pa abecednika se ni spominjal nič več, ne kakšen je, ne kaj je v njem zapisano. Prijel ga je velik strah in s strahom je prišla jasna slaba vest, da je tu nekaj za« grešil, kar se morda niti popraviti ne da. Hitel se je spominjati poštevanke, ki jo dobro zna, — gotovo bolje kot Maklavinov, in pisati zna. In Milošu je postalo tako tesno pa vroče, da bi se vsak drugi na njego* vem mestu razjokal. Pri tem je celo pozabil prvo zlo, ki je leglo z vso te* žo kot velik križ na zabavne počitni* ce: nevede se je pomiril z mislijo, da pojde drugo jutro domov. (Dalje prihodnjo nedeljo). Cene Vojska: Car Sivobrad in njegovi trije sinovi V davnih, davnih časih je živel za sinjimi morji car Sivobrad. Njegovo carstvo se je širilo od zapadnega do vzhodnega obzorja, od juga do severa. Bil je najmogočnejši in najbolj moder med carji in vsi so ga ljubili kakor svojega rodnega očeta. Imel je tri sinove Dobroslava, Pravoljuba in Silo-mirja. Vse tri je ljubil z enako ljubeznijo in ko je čutil, da se mu bliža bela smrt, se dolgo ni mogel odločiti komu bi zapustil carstvo. Naposled je sklical svoje sinove in jim govoril; »Dobroslav, Pravoljub in Silomir, vi veste, da vas ljubim vse enako in težko se odločim komu naj zapustim svoje carstvo. Zato odločite sami. Odgovorite mi na vprašanje, ki vam ga bom zastavil in kdor mi bo odgovoril najbolj modro, ta naj bo moj naslednik in car. Vprašanje se je glasilo: »Kako boš vladal svojemu ljudstvu, da bo močno in nepremagljivo moje carstvo in njen car?« Najprej je spregovoril najmlajši sin Dobroslav, ki so ga vsi ljubili radi njegove dobrote. Rekel je: »Vladal bom z dobroto, nikdar ne bom povračal hudo s hudim, temveč z ljubeznijo, ki vse odpušča. Hočem, da me ljubi moje ljudstvo, kakor ljubim jaz tebe, dragi oče.« Car Sivobrad se je globoko zamislil in odgovoril: »Lepa in velika je tvoja ljubezen, sin moj Dobroslav, toda dobrota je sirota!« Spregovoril je drugi sin Pravoljub. Vsi so ga spoštovali radi njegove pra-vicoljubnosti in vsakdo je vedel, da še ni storil nikdar nikomur najmanjše krivice. Rekel je: »Vladal bom pravično. Vsakomur bom sodil, kakor bo sam zaslužil«. Car Sivobrad se je spet globoko zamislil in odgovoril: »Vedno sem te ljubil radi tvoje pra-vicoljubnosti, sin moj Pravoljub, toda pravica je slepa«. Zadnji je odgovoril najstarejši sin Silomir. Vsi so se ga bali radi njegove strogosti in klečeplazili pred njim. On pa ni pogledal ne na desno in ne na levo, temveč šel svojo pot. Rekel je= »Vladal bom s silo in kdor se ne bo pokoril bo zapadel krvnikovemu meču.« Globoko se je zamislil car Sivobrad in velika solza mu je zameglila stare oči. Dolgo, dolgo ni odgovoril in glas se mu je tresel ko je spregovoril: »Ti boš moj naslednik, sin moj Silo-bran in poslušno naj ti bo vse moje carstvo in tvoja brata«. Tako je tudi storil. In od takrat je na svetu sila. Cvetko Goiar: Dečki Mi smo dečki vsi junaki, mladi, čvrsti korenjaki, mi smo dečki, zvesti sini, v bran hitimo domovini — trdni, silni kakor skala, kot jadranska je obala, ko jo divje morje bije in vihar nad njo se vije. Tommy in Pikec Tommy je bil majhen osemleten deček; stanoval je v Topolovi ulici v največjem mestu sveta v Londonu. Še nikoli v svojem življenju ni bil videl pravega topola, nu, Topolova ulica ga tudi še ni bila nikoli videla, to je bila njegova tolažba. Nekega dne se je Tommy igral na starem skladišču. Ko je brskal po pesku, je zdajci zagledal nekaj svetlega. Bil je srebrn novec, ki je že bogve kako dolgo ležal na tleh. Še nikoli ni imel Tommy toliko denarja. Najprej je spravil novec v žep, kjer je imel nož, nekaj vrvice in nekaj okroglih kamenčkov, čez nekaj trenut-kot jo je zavil v pekarno. Tam si je kupil tri kose svežega peciva. Dobil pa je tudi še nekaj drobiža nazaj. Tommy se je čutil bogatega in srečnega. Dva kosa peciva je pojedel, tretji kos pa je spravi! v žep. Hodil je po cesti in sam ni vedel, kaj bi. Tedaj se je pripeljal velik avtobus. Predno je Mihec vedel kako in kaj, je že stal v avtobusu. Naposled se je vse-del k starejšemu gospodu v kot. Ko je prišel sprevodnik, je rekel stari gospod: »Do konca!« In Mihec je tudi tako rekel. Vozni listek ga je stal ves ostanek denarja. Toda Mihec zaradi tega ni bil žalosten. Vreme je bilo lepo in tako udobno je bilo sedeti v avtobusu. Avtobus je vozil skozi mesto. Vse ulice so bile polne ljudi in avtomobilov. Mihec ni vedel, da je London tako veliko mesto. »Tako bi se ure in ure vozil,« si je mislil. Zdajci pa se je slika iz- premenila. Ulice so postajale ožje. Prometa je bilo čedalje manj in kmalu je videl Mihec samo majhne hišice še z lepimi prijaznimi vrtički. Avtobus se je ustavil in sprevodnik je velel »Vsi naj izstopijo!« »Torej zdaj sem na deželi,« si je mislil Tommy in lepo mu je bilo pri srcu. Saj doslej je videl samo Topolovo ulico brez topolov in mnogo drugih mračnih londonskih ulic. Ko je tako zamišljen stopal po cesti, je nenadoma zagledal pred seboj nekaj majcenega, ki je milo bevskalo. Bil je mlad zapuščen psiček. Tommy ga je vzdignil in psiček ga je polizal po obrazu in mu z gobčkom silil pod pazduho. Potem je pogledal Tommyju v oči, kakor da bi hotel reči: »Ti si dober dečko, Tommy!« Psiček je bil čiste pasme. Okoli vratu je imel rdeč usnjen trak z znamko. Na znamki je bilo zapisano: »Pikec, Angrova ul. 17.« Prijazna stara ženica mu je pokazala pot. »Nu, to bova že našla«, je rekel Tommy in Pikec ga je pogledal, kakor da bi hotel reči: »Takšnega prijatelja sem si vedno želel.« Spotoma je potegnil Tommy zadnji kos peciva iz žepa. Hotel ga je nesti v usta, a tisti mah je zapazil, kako so Pikčeve oči žalostno uprte vanj. Pikec je bil lačen. Tommy je prelomil pecivo na dve polovici in tako sta oba potolažila lakoto. Kmalu sta prišla v Angrovo ul. 17. Hiša je bila zelo lepa. Tommy je pozvonil in sluga mu je prišel odpirat vrata. Ko so stanovalci hiše zagledali Pikca, so ga vzeli Tommyju iz rok in začeli kričati: »Pikec je spet tukaj! Ubogi pes, kje si pa bil? Kako zamazan si! Takoj te bomo okopali! In gotovo si tudi lačen!« Na Tommyja se ni nihče spomnili. Niti vprašali ga niso, kje je našel psa, če je tudi on kaj lačen in kako se bo vrnil domov. Niti hvala mu niso rekli in Tom-my se je tiho splazil skozi vrata in od-hitel proti domu. Ko je stopal po cesti, ga je počasi minila tesnoba, ki mu je bila v družbi tolikih ljudi legla na dušo. Samo misel na Pikca ga je težila. Toda Tommy ni imel časa za žalost. Skozi ves London je moral hiteti, da pride domov. Od lepega srebrnega novca mu ni ostalo nič. Hitel je, kar so ga nesle noge. ^ Nenadoma pa se je ustavil. Nekaj čudno hropečega je bil zaslišal za seboj. Obrnil se je in zagledal — Pikca, malega Pikca, ki se mu je bilo napo- sled vendarle posrečilo pobegniti za Tommyjem in ga dohiteti. Veselo je skakal okoli Tommyja, kakor da bi ga prosil: »Vzemi me s seboj! Vzemi me s seboj!« Tega si Tommy ni dal dvakrat reči. Skupaj sta šia dalje, po delgih ulicah velikega mesta Londona, in dolga pot se jima zdaj ni zdela več tako dolga, ker sta bila skupaj. Manica: Bodimo dobri s ptički Pečanova Katica je imela grdo last* nost, da je bila zelo zakrknjena in ne« usmiljena do drobnih ptičic, ki so zlasti pozimi vredne vsega pomilovanja in potrebne človeške pomoči. Katica pa, ne le, da jim ni privoščila nikakih drobtinic, še celo preganjala je te ne> dolžne živalice, kjerkoli je nanesla prilika. Njena mamica jo je zaradi te» ga večkrat trdo posvarila in ji nazna* njala ostro kazen, kar pa je pri ob« jestni in trdosrčni deklici zaleglo bore malo. Nekoč je Pečanov hlapec pripeljal poln voz zrelega snopja na dvorišče. Za hip je popustil konja in voz in šel pogledat, kam bi zapeljal, da bi bilo žito pod streho. To priliko je porabilo nekaj šč;n» kovčkov, ki so urno prileteli na voz, da dobe za svoje lačne želodčke ma» 10 južine. Pa ti stopi prav tedaj iz hiše Katica in ko opazi ptičke na vozu, prihiti, po» grabi na 5 bo zamere, pa naj bo,« se primakne Janea k mizi in še pravi: »Pa Bog žegnaji« In hočeš, nočeš, gospodinja mora po-pol. Ko pa odlože vsi vilice in si odmakniti predenj vilice in hočeš, nočeš, poje Janez sedem kosov štrukljev in dahnejo, si oddahne še Janez, se obriše z roko okoli ust in pravi: »Bog lonaj, no, ampak potreben res nisem biL« Danilo Gorinšek: Čarovnije Vera za čarovnije tri, naj poskusi, kdor želi! Pest soli v vodi potreseš, pa domov — slanika neseš. Zlate barve v vodo kaneš, lahko — zlato ribo ujameš. Vroče potopiš poleno — ribo kar dobiš pečeno. Kdor razume, ta dobi, kdor ne more, naj pusti! Marica Bartolova: Vesele in žalostne zgodbe naših otrok 1. Kava. Bilo je petero otrok. Sosedje so dejali, da bi vseh pet lahko pokril s srednje velikim jerbasom. V stanovanju je bilo glasno in živo, posebno ob času, ko so se ptroci spravljali k jedi. Nekega jutra jim je mati prinesla na mizo kavo; razdelila jo in odrezala vsakemu kos kruha. Potem je pa odšla po svojih hišnih opravkih. Res, bili so mirni in tihi; še celo Mirko, ki je očitno ali skrivaj vedno komu nagajal, je tedaj mirno srebal svojo kavo in grizel svoj kruh. Nada je prva popila kavo. Ker je že končala prvi razred, se je rada postavljala s svojim znanjem. Obrnila je svojo živo poslikano skodelico in se glasno vprašala: »Kaj je spodaj zapisano?« Isto je za njo storil in vprašal Mirko, ki je tudi že poznal nekaj črk. Branko, ki je navadno prej snedel kruh in potem šele popil kavo, je prijel, kakor je videl svojo starejšo sestro in bratca, svojo skodelico, ki je bila še skoraj polna, obrnil jo narobe ter že odprl usta, da bi tudi vprašal, »kaj je spodaj zapisano«. »Po—li—ta ka—va! To je spodaj zapisano,« so začeli kričati drugi štirje, ko so videli, da se je tekočina vlila po Brankovi obleki, po prtu in po tleh. Nekaj časa je mali nerodnež gledal debelo zdaj enega zdaj drugega, ustnice in podbradek so se mu tresle, potem pa je udaril v glasen jok. Mirko je pa vpil, kar je le mogel: »Mama, Branko je kavo polil!« Ker se mama ni oglasila, je tekal po stanovanju in po stopnicah vedno kličoč: »Mama, Branko je kavo polil!« Med tem se je ubogi Branko že spravil pod mizo in se še vedno drl. Naposled je mati stopila v sobo, za njo pa Mirko ploskajoč z rokama in pojoč: »Kaj je spo—daj za—pi—sa—no?« Mati ga je prijela za roko in mu strogo dejala: »Zakaj se tako veseliš in tožiš svojega bratca? To je grdo, zapom-.ni si; takih tožljivcev nima nihče rad. Branko je že dovolj kaznovan, ker ne dobi druge kave; kazen bi pa zdaj zaslužil ti, ki si tako hitel obtoževati, ne da bi te kdo kaj vprašal.« Prebrisani zajček Japonska zgodbica. Na otoku Okiju je živel nekoč majhen, bel zajček. Ker je že dolgo živel na otoku Okiju, mu je postalo dolgčas iu neprestano je mislil, kako bi prišel na otok Inabo, ki je ležal daleč od njega. Toda kako naj pride čez morje? Premišljeval je noč in dan a ničesar pametnega mu ni prišlo na um. Nekega dne je zagledal krokodila, ki se je leno zibal v valovih. Tisti mah se je nečesa domislil. Začel je govoriti s krokodilom. »Tako žalostno se mi zdi tukaj,« je rekel. »A kaj veš ti o tem, dragi krokodil. Ti ne poznaš samote. Videti je, da imaš mnogo, mnogo prijateljev.« »Toliko prijateljev imam, da jih še prešteti ne bi mogel!« mu je pritrdil krokodil. »Hm, toliko?! Če bi se vsi krokodil; položili drug poleg drugega, ali bi vas bilo odtod do otoka Inabe?« »Seveda«! »Veš kaj, krokodil? Tako rad bi videl koliko vas je. Pokliči vse svoje prijatelje in ležite drug poleg drugega. Pre-štel vas bom!« Krokodil je bil zelo vesel, da je imel priliko pobahati se s svojimi prijatelji, in jih je res takoj sklical. Nekaj trenutkov nato so ležali krokodili drug poleg drugega in bilo jih je od otoka Okija do otoka Inabe. Zajček je skoči! prvemu krokodilu na hrbet in stekel odtod do otoka Inabe. Komaj pa je prišel na breg, se je začel grohotati. »Gospodje krokodili«, je zakričal, »prav tako neumni ste kakor ljudje. Vaša bahavost je tolikšna, da deiate iz nje most, po katerem gredo drugi k uspehu!« - Manica: Žoga Na pokošenem Gonteževem travniku so se igrali otroci z lepo in veliko žogo, ki je bila last Zadnikovega Milčeta. Milče ni bil vaški otrok nego sin premožnega trgovca iz mesta, ki je vsako leto prišel s svojo družino semkaj na počitnice. Svojemu sinku je prav rad dovilil, da se je igral z drugimi otroci. Milčetova žoga je frčala iz rok v roke. Tedaj je prišel Gostačkin Jakec, suh in bolehen fantek ter zaprosil Milčeta, naj še njemu za trenutek posodi žogo. »Počakaj!« je rekel precej neprijazno Milče. »Saj si šele prišel.« Toda Jakec je še nadalje tako lepo prosil, da se je Milče slednjič omehčal ter mu pomolil žogo s pripombo: »Pa samo za dve minuti!« Joj, s kakšnim veseljem je Jaki vi> gel žogo v zrak. Ko jo je vrgel v tretje, je pa švignil po cesti ob travniku s konjem in »zapravljivčkom« neki voznik. Nesreča je hotela, da je padla žoga ravno na voz in se zakotalila tja pod sedež, ne da bi voznik kaj opazil. Voz je od-bežal, Milče zatulil, Jakec se je pa samega strahu skoro sesedel. zoval otroke. Videl je dobro ves prizor in je bil radoveden, kako se bodo zdaj otroci pomenili med seboj. Toda Milče je že bušil v vežo in glasno tuleč drvel po stopnicah k očetu. »Kaj se dereš?« ga je osorno vprašal oče. »Bu—hu—hu — Jakec mi je vzel žogo in jo vrgel na voz, hu—hu.« V tem je bil že za njim Jakec. Ves bled in prepaden je zajecal! 0 »Gospod, ni res! Dal mi jo je, jaz —* pa — jaz — oh, saj nisem nalašč — Jok mu je zaprl besedo. Gospodu Zadniku se je deček zasmilil v dno srca. Pogladil ga je po laseh in rekel prijazno: »Nič se ne boj in pojdi nazaj na travnik! Saj vem, da si priden.« Ves olajšan je Jakec izginil po stopnicah. Milčeta pa je oče za njegovo laž temeljito stresel za ušesa in mu napravil ostro pridigo. Za kazen je potem moral ostati v sobi do noči. Drugi dan so bili otroci spet na travniku in celo gospod Zadnik se je šetal med njimi. Tedaj pa se je pripeljal po cesti tisti voznik, ki je prejšnji dan nevede odpeljal Milčetovo žogo. Toda danes je vozil bolj počasi. Tik ob travniku pa je pri-držal konja, vzel izpod sedeža žogo in zaklical: »Otroci, aH je morda kdo izmed vas vrgel včeraj tole na moj voz?« »Moja, moja je,« je zakričal MUče, nakar mu je voznik vrgel žogo in urno pognal konja. »Oče, žoga, žoga,« je vpil Milče ln hitel k očetu. Gospod Zadnik pa se je držal zrelo resno in poklical k sebi Jakca. »Milče,« je ukazal sinku, »daj žogo Jakcu! Dosti strahu je trpel včeraj radi nje. Naj ima zato zdaj nekaj veselja! Le brez ugovora! Ti pa dobiš o priliki drugo, seveda če boš priden.« Jakec je bil tako srečen, da se je skoro pozabil zahvaliti, kar mu pa gospod Zadnik ni prav nič zameril. Saj je bil to najbrž najsrečnejši trenutek v bednem dečkovem življenju. Milčetu je klonila glava. Ker pa V srcu ni bil hudoben otrok, je uvidel, da je očetovo ravnanje pravično. Sklenil je, da se temeljito poboljša in si tako kmalu zasluži novo žogo. Zfl SPRETNE ROKE Zibel iz škatlice za užigalice Iz kartona izrežeš končnici zibeli. '(Glej sliko!) Končnici pobarvaš s tem-nomodro, zeleno ali rdečo barvo in poslikaš s srci, ptički, zvezdami in rožami. Lahko jo tudi prelepiš s tem-nomodrim, zelenim ali rdečim papirjem, ter izrežeš srca, ptičke, zvezde, rože iz pisanega papirja in jih prav tako prilepiš na končnici. Končnici po svojem okusu bolj ali manj pisano okrasiš. Med obe končnici prilepiš še notranji del škatlice za užigalice, ki si jo prelepil s papirjem iste barve kakor sta končnici in zibel je gotova. Če hočeš imeti večjo zibel, porabiš lahko v ta namen tudi večjo, podolgovato škatlo (n. pr. škatlo, v kakršnih kupujemo čevlje). V tem primeru mora biti seveda končnica iz močnejšega kartona. Odgov< ori T. Predsednik češkoslovaške republike je Tomaž Masaryk. 2. Angleškemu kralju je Ime Jurij V. 3. Belgijskemu kralju je ime Leopold. 4. Švedskemu kralju je ime Gustav V. 5» Predsednik nemške republike je flindenburg. 6. Glavno mesto španske repobUke je Madrid 7. Glavno mesto Francije je Pariz. 8. Glavno mesto Rmnunije je Bukarešta. Zlogovnica Navpično: 1. množina od »tetiva«, 3. planina v vrbaski banovini, 4. produkt iz žita, 6. množina od »lisica«, 7. jurčki, 8. »kraljica« čebel, 9. vek (razdobje), 10. jagodnjak. Vodoravno: 1. sorodnica, 2. sokol (srbohrvaško), 5. gora nad Ribnico in Kočevjem, 8. pokrajina v vardarski banovini, 11. cunja, 12. štorklja. Križaljka »Fotografični aparat« Vodoravno: 1. letovišče v dravsld banovini, 5. dramsko gledališče, 6» la-vorika, 7. planina v Savinjskih alpah, 8. palica (srbohrvaško), 9. livada. Navpično: 1. okop, 2. plaz, 3. rimsko mesto, na katerega razvalinah je zrast-ia Ljubljana, 4. žensko krstno ime, S. mizarsko orodje, 7. majhen. Avala Višnjagore Guštanj Univerza Sevnica Tržič Rešitev uganke AVGUST Jutrovčki! Najlepše mladinske knjige dobite v knjigarni Tiskovne zadruge v Ljubljani.