- 399 - SOCIALNI PRIMER - MED SOCIALNO POLITIKO, PRAVOM IN SOCIALNIM DELOM Dr, Andreja Kavar-Vidmar Namen prispevka je nakazati nekatere probleme pri opredelitvi in uporabi pojma socialni primer v socialni politiki, socialnem delu in socialni varnosti kot pravni disciplini. 1. Potreba - interes - socialni primer Ko pisci razpravljajo o družbenih funkcijah socialne politike, so si edini v tem, da je njena dejavnost usmerjena k potrebam ljudi.' Potrebe ljudi se menjajo odvisno od tehnološkega napredka, socialnega in kulturnega razvoja in drugih faktorjev. S potrebami človeka se ukvarjajo različne 2 £ znanosti. V literaturi obstajajo različne klasifikacije potreb. Najpogo- -sf' stejša je delitev na primarne in sekundarne potrebe. Kot sinonima za primarne potrebe se uporabljata tudi izraza vitalne potrebe ali osnovne potrebe. Po Ružicu je pomembno, da primarne potrebe vključujejo "po- trebe obstoja", to je niz predmetov, uslug ali ukrepov, ki so pogoj za biološki obstoj ali so kot potreba po varnosti vitalna predpostavka so- cializacije.^ Pogosta so mnenja, da so primarne ali vitalne potrebe za vse ljudi enake. Vendar bi opozorili, da so potrebe obstoja pri določenih skupinah prebivalstva, npr. pri fizično ali psihično težko prizadetih ljudeh, specifične. Ce jim ni zagotovljena pomoč drugih oseb, je ogrožen njihov biološki obstoj. Zadovoljitev primarnih potreb je nujna za človekov biološki obstoj in ude- ležbo v proizvodnem procesu. Vsota življenjskih potrebščin mora zadošča- ta da ohrani delovnega individua v njegovem normalnem stanju. To so nujne potrebe, katerih obseg je produkt zgodovine.^ Vsota življenskih potrebščin, ki so potrebne la produkcijo delovne sile, obsega tudi življe- njske potretžčine nadomestnih sil, to je delavskih strok.^ - 400 - Zadovoljitev primarnih potreb je tako v posameznikovem kot v družbenem interesu. Ohranitev delovnega individua, ki ustvarja presežno vrednost, je bistvenega pomena za obstoj družbe. Obširna socialna zakonodaja v bur- žoazni družbi^ je logična posledica danega načina proizvodnje, ki potrebu- je določeno kvaliteto delovne sile in njeno reprodukcijo. Kljub povezanosti potreb z načinom proizvodnje, ki jo ugotavljajo marksi- stični avtorji, Bibič opozarja, da Marx vidi končni cilj v tistih interesih, ki se neposredno navezujejo na zadovoljevanje humanih potreb. Tako pojmovanje je vsebovano tudi v temeljnih načelih ustave, ki kot cilj soci- alne politike navaja razvoj vsestranske osebnosti delovnega človeka. Ustava torej teži k uresničevanju "človeka z bogatejšimi potrebami". \ Potrebami, ki bodo vse manj potrebe po fizični nasičenosti in udobnosti in 9 vedno bolj kulturne, estetske, moralne in človeške vrednote. Potrebe so objektivno določene s pogoji materialne reprodukcije in človek ne more zadovoljiti vseh. Zato zavestno izbira med potrebami in določa prioritete zadovoljevanja. S tem zavestnim dejanjem se potrebe pretvarja- jo v zavestno spoznane potrebe, to je v interes."^ vg Interesi torej izhajajo iz potreb. Interes pa je ena od temeljnih kategorij v politiki in pravu. V pravu se pojavlja interes kot predpostavka in vse- bina pravnih norm.'' Prek interesov potrebe prehajajo v pravne norme. Socialni primer je pravno izražena nujna potreba delovnega človeka. V ni- zu: potreba - interes - pravna norma, so na političnem področju nujne potrebe izražene predvsem na področju socialne politike, v pravni sferi pa na področju socialnega prava, zlasti socialne varnosti. Ključni pojem v socialni varnosti je socialni primer. Akt, ki je ob času svojega nastanka sistematično zajel primere, ki jih pokriva socialna var- nost, je konvencija št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti. Med- narodna organizacija dela jo je sprejola leta 195?, Jugoslavija pa jo je 12 ratificirala leta 1954. Konvencija obsega devet skupin prestacij za na- slednje socialne primere: bolezen, za katero sta predvideni dve vrsti da- jatev: zdravstveno varstvo in nadomestilo zaradi nezmožnosti za delo; - 401 - brezposelnost; starost; nesreča pri delu in poklicna bolezen; družinska bremena; materinstvo; invalidnost; smrt hranilca družine. MOD je kasne- je sprejela še vrsto drugih konvencij in priporočil s področja socialne varnosti, vendar je konvencija št. 102 "najpomembnejša in temeljna kon- vencija na področju socialne varnosti, ki vzpodbuja akcijo MOD in dru- gih mednarodnih organizacij ter posameznih držav k izgradnji celovitega sistema socialne varnosti v svetu".''^ Dajatve, predvidene za navedene primere, služijo temu, da ohranijo ozi- roma obnavljajo delovno sposobnost prebivalstva in omogočajo reproduk- cijo življenja. Kljub temu da se pojem socialnega primera širi in je "pokrivanje" so- cialnih primerov tako v interesu posameznika kot širše družbene skupno- sti, ostane dejstvo, da se posameznik, pri katerem nastopi socialni pri- mer, znajde v stanju socialne potrebe. Zadovoljevanje njegovih potreb in potreb njegove družine je ogroženo. Brez družbene intervencije "delovnega individua ni mogoče ohraniti v normalnem stanju", ker sam ne more za- „, dovoljiti svojih nujnih, vitalnih potreb. S politološkega vidika je pretvarjanje potreb v socialne primere, za kate- re sistem socialne varnosti zagotavlja pravno predvidene dajatve, proces 14 artikulacije in integracije interesov. 2. Socialni primer v strokovni literaturi Nastop socialnega primera je podlaga za pridobitev pravic socialne var- nosti. Socialni primeri s posameznih področij socialne varnosti so opre- deljeni v ustrezni zakonodaji in samoupravnih splošnih aktih, pa tudi v pravni in socialnopolitični literaturi. Velik del socialnopolitičnih ciljev se realizira prek prava, zlasti socialne varnosti, zato je opredelitev so- cialnega primera važna za obe področji. Definicije socialnega primera najdemo zlasti v učbenikih in podobnih de- lih, napisanih v študijske namene. Kyovsky leta 1959 opisuje razvoj od - 402 - pojma rizika v civilnem pravu do pojma socialnega rizika oziroma zava- rovanega primera v socialnem zavarovanju. Z razvojem socialnega zavarovanja v socialno varnost se namesto izraza zavarovani primer začne uporabljati izraz socialni primer. Radovan ugo- tavlja, da je socialni primer ne le bodoče in negotovo dejstvo, temveč je lahko že dejansko nastalo stanje, ki povzroči zmanjšanje možnosti za pridobitev dohodka uporabnika in njegove družine. Poleg tega imamo ce- lo hotene socialne primere, kot je npr. rojstvo otroka. Socialne primere deli na več skupin: fizične, pri katerih je prizadeta delov- na sposobnost. Fizični socialni primeri so lahko fiziološki ali profesionalni. Ekonomski primeri so tisti, ko prizadeti ne dobi dela. Družinska bremena so dogodki, ki vnašajo spremembe v družinske razmere, n.pr. večje število otrok. Kolektivni riziki oziroma socialni primeri pa so tisti, ki prizadenejo hkrati večje število prebivalstva in nastopajo kot posledica družbenih kriz in naravnih katastrof (vojne, množične ekonomske migracije, potresi, epide- .. . . N 15 mije ipd.). Podobno opredelitev najdemo pri Stuparju, ki pravi, da je socialni primer bodoči in negotov dogodek, pa tudi dogodek, ki je že nastopil, če zmanj- šuje eksistenčna sredstva in življenjski standard osebe oziroma ji nalaga nesorazmerna bremena v primerjavi z drugimi občani. Take dogodke je težko opredeliti, na splošno pa velja, da je dogodkov, ki so kvalificirani kot socialni primeri, tem več, čim bolj je dežela družbenopolitično, teh- nično, ekonomsko in kulturno razvita. Pomembno je Stuparjevo opozorilo, da kvalifikacija kakega dogodka kot socialnega primera še ne pomeni, da je tudi pravno sankcioniran, to je zavarovan s pravom socialne varno- sti (socialnog obezbedjenja**) v ožjem smislu, po katerem pripada osebi, pri kateri je nastopil socialni primer, določena pravica iz socialne varno- sti. Socialni primeri so lahko pokriti tudi z drugo tehniko socialne dejav- Terminologija socialne politike se spreminja. Slovenski in srbohrvaški iz- razi se vedno ne ujemajo. Srbohrvaške izraze prevajamo smiselno in jih navajamo v oklepaju. - 403 - nosti, kadar oseba, pri kateri je nastopil socialni primer, nima pravice iz socialne varnosti v subjektivnem smislu, ampak ima samo možnost, da dobi socialne prestacije od državnega organa ali od družbene organi- zacije, delegirane s strani države, ali na drug način. Zaradi časovne odmaknjenosti - knjiga, iz katere je navedeni povzetek, je izšla leta 1960 - Stupar pripisuje državi vlogo, ki so jo danes v naj- večji meri prevzeli sisi socialnega varstva in zdravstva. Sicer pa je nje- govo razlikovanje med socialnimi primeri, ki so podlaga subjektivnim pravicam iz socialne varnosti, in ostalimi, ki so pokriti z drugimi tehni- kami in so blizu današnjim socialnim pomočem in strokovnemu socialnemu delu, ustrezen kriterij za ločevanje med socialnim primerom kot pravnim in kot socialnopolitičnim pojmom. Stupar tudi ugd'tavlja, da je socialni primer najpogosteje nesrečen dogo- dek, vendar socialna politika v pojem socialnega primera vključuje tudi srečne dogodke, kot so: dočakati visoko starost, rojstvo večjega števila otrok, sklenitev zakonske zveze ipd. Lakičevič opisuje socialni primer podobno kot Stupar. Dodaja, da za člo- veka, pri katerem je nastopil socialni primer, pravimo, da je v stanju so- cialne potrebe, a bi bilo ustrezneje reči: "v stanju potrebe po socialni varnosti" (obezbedjenje); skratka, svoje človeške potrebe mora v takih okoliščinah zadovoljevati s pomočjo "ožje ali širše medčloveške in družbe- ne solidarnosti". Lakičevič socialne primere deli po treh kriterijih, in si- cer po vzroku nastanka (v bistvu enako kot Radovan), po naravi potrebe ljudi, pri katerih je nastopil socialni primer, in po načinu reševanja. Gle- de na naravo potrebe se socialni primeri nanašajo na potrebe materialne narave, nematerialne narave (usluge) in kombinirane. Po načinu reševanja loči socialne primere, ki so pravno pokriti v sistemu socialnega zavaro- vanja, socialnega varstva (zaštite) in socialne varnosti (obezbedjenja).*^ Bečin v Zborniku pojmov iz socialne politike povzema Stuparjevo oprede- litev ter delitev na primere, ki so izrecno zavarovani s pravom socialne varnosti (obezbedjenja), ter tiste, ki niso izrecno zavarovani s predpisi, - 404 - ampak se kot pravna možnost pokrivajo z oblikami socialnega varstva (zaštite), za katere je obiCajen naziv socialno skrbstvo (staranje). Spe- cifičnost pristopa socialnega skrbstva (staranja) je v tem, da se pri de- finiranju, uporabi in razvoju pojma socialnega primera ne omejuje le na tiste karakteristike in vrste socialnih primerov, ki jih zakon izrecno na- vaja kot zavarovane (zaštičene), ampak v tem pojmu na nediferenciran način poudarja predvsem "stanje socialne potrebe" kot zadosten razlog, da se posamezniku ali družini, kadar pridejo v tak položaj - ali zato, da ne bi prišli v tak položaj - nudi ustrezna oblika socialnega varstva (za- štite). Čeprav je v uporabi oblik socialnega skrbstva (staranja) manj pravnega avtomatizma in zato tudi manj pravne varnosti za uporabnike, je stališče socialnega skrbstva etično širše in bolj v duhu narave odnosa, 18 v katerem se izraža moralna vsebina socialnega varstva (zaštite). Bečinova opredelitev je zanimiva zato, ker socialni primer povezuje s stanjem socialne potrebe in opozarja na njegovo "nediferenciranost". Razlogi, zaradi katerih nastopi to stanje, so lahko zelo različni, tudi taki, ki ne bi bili primeren predmet pravnega urejanja. Očitno je tre- ba razlikovati med ožjim pravnim in širšim socialnopolitičnim pojmom socialnega primera. M. Milosavljevič povzema in povezuje opredelitve Stuparja, Lakičeviča in Bečina ter iz njih oblikuje mnenje, da je pojem socialni primer (slučaj) presežen, čeprav s tem ni izključena možnost njegove uporabe. Po mne- nju Milosavljeviča ta pojem izraža določene značilnosti socialnega zava- rovanja in nominalistični pristop v odpravljanju posledic situacij, v kate- rih je ogrožena predvsem varnost posameznika. Družbena stvarnost pa ka- že, da so vzroki, ki privedejo do poslabšanja življenjskih in delovnih raz- mer, zelo raznovrstni in kompleksni. Vendar pogoste neugodne življenjske razmere najpogosteje niso rezultat kakega določenega dogodka (npr. rev- ščiiia), ampak so posledica določenega družbenega položaja ter trajnih in utrjenih socialnih razmer. Kolikor je uporaba pojma socialni primer upravičena v socialnem zavarovanju (osiguranje), kjer je treba ugotoviti vzročno zvezo med konkretnimi, v naprej določenimi dogodki in njihovimi posledicami za zavarovane osebe, da bi uveljavile določene pravice in obli- - 405 - ke varstva, ga ni mogoče uporabljati univerzalno, ker je preozek, da bi zajel vse relevantne elemente socialnega položaja, ki je neugoden, slab, ogrožujoč. To velja tem bolj, ker pojem socialnega primera ne vključuje družine, drugih družbenih skupin, slojev in razredov. Zato Milosavljevič predlaga, da se pojem socialni primer zamenja s pojmom, ki ga v srbo- hrvaščini imenuje "socialna nesigurnost", ki bi ga v slovenščino, ker ne najdemo ustreznejšega izraza, prevedli kot "socialna negotovost". S tem pojmom Milosavljevič razume takšne socialne razmere in položaj posame- znikov, družin, drugih družbenih skupin, slojev in razredov, pri katerih je podana, ali pa obstaja, verjetnost poslabšanja ali ogrožanja njihove social- 19 ne varnosti (sigurnost). Od vseh citiranih avtorjev je šel najdlje Milosavljevič in sicer pri razvi- janju in hkrati kritiki pojma socialni primer. Ločiti moramo uporabo tega pojma na pravnem in socialnopolitičnem področju. Glede prvega menimo, da je uporaba pojma socialni primer upravičena ne samo v socialnem zavarovanju v ožjem smislu, ampak v socialni varnosti kot pravni disciplini nasploh. Tudi na tistih področjih socialne varnosti, ki ne spadajo v klasično socialno zavarovanje, pripadajo uporabnikom pre- stacije, za katere je predvideno sodno varstvo pri posebnih sodiščih zdru- ženega dela. (Samoupravni sporazum o uresničevanju socialnovarstvenih pravic, 45. čl. 3. odst. v v nadalj.: SSUSVP). Jasna opredelitev socialnih primerov, ki jih pokrivajo posamezne panoge socialne varnosti (kot sistema), je v interesu pravne in socialne varnosti 29 (kot cilja) upravičencev. Pravice iz socialne varnosti so osebne pravice, torej ne morejo pripadati različnim družbenim skupinam, od družin do razredov, kot jih našteva Milosavljevič. Te skupine so sociološki in poli- tološki pojmi. Ne morejo biti pravne osebe ter nosilci pravic in obvezno- sti. Poleg tega Milosavljevičeva "socialna negotovost" izključuje srečne dogodke. Nanaša se samo na socialni položaj, ki je neugoden, slab, ogro- žujoč, torej predvsem na kurativo in delno preventivo, ne pa na socialni razvoj in izboljšanje kvalitete življenja. Novi pojem - kakorkoli ga imenu- jemo - bi moral razvoj upoštevati prav zato, ker se veže na skupine. Pri velikih skupinah avtor govori celo o razredih - ne gre samo za relativno - 406 - slabši položaj nasproti drugim, ampak za izboljšanje položaja vseh. Cim večja je skupina, manj je potreba (in s tem socialni primer) komparativ- na, odvisna od potreb drugih. Po drugi strani pa je treba pritrditi avtorju, da s prestacijami, name- njenimi posameznikom, ni mogoče reševati socialnih težav skupin. Pogo- sto z dajatvijo ali storitvijo, namenjeno posamezniku, ni mogoče odstra- niti niti njegove težave, če je povzročena npr. z odnosi v družini ali po- dobnimi razlogi. Za prestacije namenjene skupinam imamo lahko tudi urejanje zelenic in otroških igrišč, prireditve in letovanja za otroke ipd. Vendar ne gre za odziv na "socialno negotovost" temveč za boljšo uporabo prostega časa otrok. Kržišnik je take dejavnosti uvrščal v socialno politiko življenjskega standarda. Danes bi govorili o kvaliteti življenja. Menimo, da na področju socialne varnosti kot pravne discipline pojma socialni primer ni treba nadomeščati s kakšnim novim, pač pa ga ne kaže širiti in prenašati na druga področja, ki mu spreminjajo vsebino in pomen. Kolikor ta pojem uporabljamo v socialni politiki in socialnem delu, se je treba zavedati, da ima na teh področjih drugačen in širši pomen kot v pravu. 3. Socialni primer v pozitivnem pravu Zakonodaja SFRJ in SRS s področja socialne varnosti upošteva konvencijo MOD št. 102. Sama opredelitev posameznih primerov je sicer bolj ohlapna kot v konvenciji, vendar posredno, iz opisa dajatev, ki so predvidene za posamezne primere, izhaja tudi jasnejša opredelitev socialnega primera. Čeprav na vseh področjih ni izrecno uporabljen izraz "socialni primer", je iz konteksta razvidno, kateri so tisti objektivni dogodki oziroma okolišči- ne, ki so podlaga za pridobitev pravic iz socialne varnosti. Zato opredeli- tev socialnih primerov na tradicionalnih področjih socialne varnosti na tem mestu ne navajamo. - 407 - Bolj zapleten odnos med pojmom socialnega primera v ožjem pravnem in širšem socialnem oziroma socialnopolitičnem smislu jena področju socialne- ga skrbstva. Zakon o socialnem skrbstvu (v nadaljevanju ZSS) našteva "storitve in pomoči" socialnega skrbstva, ki so vsebinsko zelo raznolike. Vrsta predvidenih storitev in pomoči predstavlja strokovno delo socialnih delavcev, psihologov, pedagogov in drugih. To so zlasti različne oblike socialnega, svetovalnega, terapevtskega in podobnega dela. Končno sodijo v ta seznam tudi materialne pomoči, ki jih zakon podrobneje opredeljuje (11. člen). Postopek za uveljavljanje materialnih pomoči se določi s statu- tom in drugim samoupravnim splošnim aktom Skupnosti socialnega skrb- stva Slovenije. Predvideno je sodno varstvo pred posebnim sodiščem zdru- ženega dela (ZSS, 85 in 86. člen). Menimo, da so materialne pravice oz. pomoči socialnega skrbstva (pri uporabi terminov materialna ter denarna pravica oziroma pomoč so predpisi socialnega skrbstva nedosledni) pravice iz socialne varnosti, tako kot denarne oziroma materialne pravice zdrav- stvenega ali otroškega varstva. To izhaja iz dejstva, da je za te pravice predvideno sodno varstvo pred sodišči združenega dela. Poleg tega je mo- goče ugotoviti, da sta pri teh prestacijah izpolnjena tudi pogoja, ki ju 20 navaja Radovan, namreč da nastopi socialni primer in da je oseba, ki postavi zahtevek, v določenem pravnem položaju nasproti nosilcu socialne varnosti, v tem primeru skupnosti socialnega skrbstva. ZSS ne definira izrecno socialnih primerov, za katere so predvidene de- narne oziroma materialne pomoči, ampak s primeri našteva oblike teh pomoči, in sicer: stalna družbena denarna pomoč kot edini vir ali kot dopolnilni vir sredstev za preživljanje občanov; začasna, občasna aH en- kratna družbena denarna pomoč posamezniku ali njegovi družini, doplačilo ali plačilo celotnih oskrbnin stroškov v socialnem zavodu ali doplačilo k stroškom oskrbe odrasle osebe v tuji družini; plačilo k stroškom za po- moč in postrežbo občana na domu ali doplačilo; plačilo rejnine; plačilo oskrbnih stroškov v zavodu za usposabljanje, v mladinskem domu ali in- ternatu (11. člen). Podrobneje se oblike, pogoji in način uveljavljanja in izplačevanje denarnih pomoči, obveznosti in odgovornosti, ki jih imajo prejemniki, določijo s statutom ali drugim samoupravnim splošnim aktom občinske skupnosti socialnega skrbstva (ZSS, 13. člen). - 408 - Statuti občinskih skupnosti socialnega skrbstva urejajo družbene materi- alne pomoči v socialnem skrbstvu v bistvu na enak način z določbo: Skrbi za socialno varnost občanov zagotavljajo delavci, delovni ljudje in občani, združeni v občinski skupnosti, družbeno denarno in drugo mate- rialno pomoč (v nadaljnem besedilu: materialna pomoč) občanom, ki so nesposobni ali bistveno zmanjšano sposobni za pridobitno delo in ki so gmotno ogroženi, če tem osebam ni mogoče zagotoviti preživljanja oziro- 21 ma jim pomagati na drug ustrezen način . Iz določbe izhaja, da je socialni primer, za katerega je predvidena mate- rialna pomoč gmotna ogroženost kot posledica nesposobnosti ali bistveno zmanjšane sposobnosti za pridobitno delo. Materialne pomoči socialnega skrbstva so zadnje v vrsti prestacij social- ne varnosti. Uporabijo se, če težav prizadetega ni mogoče rešiti drugače. Citirani statuti SIS socialnega skrbstva predpisujejo, da se pogoji za uve- ljavitev in trajanje pravic do materialne pomoči, oblike materialnih pomo- či, obveznosti in odgovornosti prejemnikov ter druga pomembna vprašanja določijo s posebnim samoupravnim splošnim aktom. Akt s katerim so skupnosti uskladile navedena vprašanja, je samoupravni sporazum o uresničevanju socialnovarstvenih pravic (Ur.l. SRS, 26/84 v nadaljevanju: SSUSVP). Določila sporazuma se uporabljajo za socialnovar- stvene pravice z različnih področij socialne varnosti poleg drugega tudi za pomoči, naštete v 12. členu zakona o socialnem skrbstvu. Vrstni red pravic, naveden v 3. členu, je hkrati vrstni red za uveljavlja- nje socialnovarstvenih pravic. Postavljen je tako, da imajo prednost pra- vice, ki so povezane z delom oziroma minulim delom. Yj- Statut Občinske skupnosti socialnega sk.bstva Ljubljana Šiška, Ur.l. SRS, 20/85, 71. člen., l.odst. - enako statuti občinskih skupnosti so- cialnega skrbstva Ljubljana Vič-Rudnik, R 13/85, 71. čl., l.odst.; Li- tija, R 23/85, 105. ČL, Lodst.; Ljutomer, R 5/84, 83.ČL, l.odst.. - 409 - Socialnovarstvene pravice, do katerih je upravičen občan, se uveljavljajo po navedenem vrstnem redu, dokler ni dosežena dogovorjena raven so- cialne varnosti. Ta je minimalna. Pod to mejo prejemkov je podana gmotna ogroženost, ki po našem mnenju predstavlja bistvo socialnega primera kot pravnega pojma v socialnem skrbstvu. Pri gmotni ogrože- nosti je načeloma podano dovolj natančno merilo, ki zahteva in omogo- 21 ča pravno ureditev. Ker je dogovorjena raven socialne varnosti odvisna od povprečnih osebnih dohodkov v Sloveniji, je sicer fleksibilno postavlje- no, vendar v vsakem primeru določljiva. Z vidika socialne politike bi torej različna stanja in dogodke, zaradi ka- terih ljudje potrebujejo pomoč socialnega skrbstva, lahko razdelili v dve skupini, in sicer na gmotno ogroženost, ki je socialni primer v pravnem smislu, in na druge ogroženosti, ki so "socialni primer" v širšem, social- nopolitičnem smislu. Za gmotno ogroženost so predvidene prestacije, s katerimi upravičenec doseže dogovorjeno raven socialne varnosti. Za druge primere socialno skrbstvo s svojimi dejavnostmi nudi različne strokovne oblike pomoči. Tudi do strokovne pomoči ima občan pravico, vendar ta ni definirana na tak način, da bi jo bilo mogoče uveljaviti po sodni po- ti. Za pridobitev pravic iz socialne varnosti je poleg nastopa socialnega pri- mera potrebno, da je oseba, ki postavi zahtevek, v določenem pravnem položaju nasproti nosilcu socialne varnosti. Z generalizacijo socialne var- nosti, ki je presegla socialno zavarovanje, na področju socialnega skrbstva ni zavarovancev, izginjajo elementi pogodbenega odnosa, kot pravi Kržiš- nik.22^ Generalizacija socialne varnosti se Izraža v tem, da se status zavarovanca, ki je ožji, nadomešča s statusom uporabnika. Socialno skrbstvo pomeni generalizacijo in ekspanzijo socialne varnosti v skladu z načelom univerzalnosti. Pravna vez med uporabnikom in no- silcem je zelo splošna. Prestacije je mogoče, če gre za gmotno ogrože- nost, ob upoštevanju gmotnega položaja družine uveljaviti po pravni poti; - 410 - storitve pa se uveljavljajo po potrebah in po strokovni oceni delavcev so- cialnega skrbstva. 4. Dva problema pri opredelitvi in uporabi pojma socialni primer Razvoj socialne varnosti v skladu z načelom univerzalnosti je privedel do pokrivanja vedno več socialnih primerov in vključevanja vedno večje- ga števila občanov - na nekaterih področjih praktično vseh - v sistem socialne varnosti. Opozoriti želimo na dva problema, ki ju generalizaci- ja in ekspanzija socialne varnosti ter preoblikovanje pojma socialnega primera povzročajo pri opredelitvi in uporabi tega pojma. 4.1. Socialni p o 1 o ž a j d r u ž i n e V sistemu socialne varnosti je družina upoštevana na dva načina: sorodstvene vezi so podlaga za pridobitev nekaterih pravic, npr. družin- ske pokojnine v pokojninsko-invalidskem zavarovanju. V tem primeru so pravice družinskih članov izvedene iz pravice zavarovanca in v določenem razmerju z izvirno (originarno) zavarovančevo pravico. To je značilno za tista področja socialne varnosti, kjer so se ohranili elementi zavarovanja oziroma delitve po delu. A -1 Drugi primer, ko je upravičenost posameznika do pomoči odvisna od so- cialnega položaja njegove družine, je značilen za tiste prestacije social- ne varnosti, ki temeljijo na načelu solidarnosti. Socialna varnost nasto- pi kot sistem, ki nadomesti tisto, česar upravičencu ne more zagotoviti družina. V teh primerih je socialnovarstvena pravica upravičenca obratno sorazmerna s premoženjskim stanjem drugih družinskih članov. Krog družinskih članov je na različnih področjih socialne varnosti nekoliko različno opredeljen in se ne pokriva vedno z določili zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Razlike so bolj ali manj odvisne od različnih okoliščin in namena prestacij socialne varnosti. Dajatve, ki zagotavljajo minimalno oziroma dogovorjeno socialno varnost, - 411 - v bistvu zagotavljajo socialno varnost družine, ne posameznika, čeprav je subjekt pravic in obveznosti posameznik. V povezavi s pojmom socialnega primera se pojavi vprašanje, kaj je v 3 členu SSUSVP "socialni primer", gmotni položaj posameznih družin- skih članov ali družine kot celote, ter kdo - posameznik aH družina - lahko uveljavi predvideno dajatev. S pravnega vidika je upravičenec do socialnovarstvenih pravic posameznik, ki te pravice lahko uveljavlja, če pri njem nastopi stanje socialne potrebe, pravno določeno kot socialni primer. Materialne razmere družine so le eden od pogojev za to, da posameznik lahko uveljavi socialnovarstvene pravico. Za tako pojmovanje govori tudi komentar SSUSVP, v katerem je poudarjeno, da imajo so- cialnovarstvene pomoči vedno določen namen in jih ne podeljujemo kot kakšen splošen prispevek k družinskemu proračunu. Tako je štipendija namenjena dijaku ali študentu, družbena pomoč otrokom (otroški doda- tek) otroku, rejnina otroku itd. Z vidika socialnega dela je socialni primer in hkrati "predmet dela" ved- no bolj družina in njen položaj. Vrsta problemov posameznikov, ki jih obravnava socialno delo sploh ni rešljiva drugače kot s obravnavanjem vse družine. Socialno delo ne more tako kot pravo abstrahirati vseh spe- cifičnosti socialnega položaja posameznika ter številnih in raznovrstnih vezi, ki ga vežejo na družino. Upoštevanje družinskih razmer, ki je zna- čilno za socialno delo, se je pri uveljavljanju socialnovarstvenih pravic preneslo tudi na pravno področje, v postopek uveljavljanja socialnovarstve- nih pravic. 4.2. Pravnlstandardi Na področju socialne varnosti je pogosta raba pravnih standardov. Za pravni standard je značilno, da se vsebinsko prilagaja konkretnim oko- liščinam, ne da bi se s tem spreminjalo njegovo bistvo. Pravni standard se sklicuje na družbeni standard, ki naj ga vsebinsko določi. Tako sklice- vanje je neogibno iz pravnotehničnih razlogov ,in je utemeljeno v tistih - 412 - primerih, ko je vsebina družbenih standardov tako raznolika in odvisna od konkretnih družbenih razmer, da družbenega standarda ni mogoče prenesti v vsai relativno določeno pravno pravilo oziroma pojem.^^ Za ilustracijo pravnega standarda navajamo "težke socialne razmere" iz 9. člena SSUSVP, zaradi katerih lahko pristojni organ dodeli socialno- varstveno pomoč, čeprav je dogovorjena raven socialne varnosti (izraču- nana na podlagi 12. člena) presežena; lahko pa pomoč tudi odkloni ali jo dodeli v nižjem znesku, kot bi občanu šla po določilih sporazuma, če * je kljub Izkazanemu nizkemu dohodku ugotovljeno, da socialna varnost • občana oziroma njegove družine ni ogrožena. V komentarju k temu členu ' je rečeno, da je namen take ureditve omiliti togost dosedanjega avtoma- * tizma cenzusov in omogočiti ravnanje v skladu s stvarnimi socialnimi * razmerami družine v njenem domicilnem okolju. Za oceno takih razmer naj bi bil v večini primerov potreben obisk socialnega delavca.^^ I S spreminjanjem življenjskih razmer se spreminjajo tudi družbeni stan- dardi, to je pojmovanja ljudi o tem, kaj so sredstva za normalno pa tu- di za minimalno življenjsko raven. Na oblikovanje in aplikacijo pravnih standardov na področju socialne var- * , nosti vplivajo tako splošno sprejeta pojmovanja ljudi kot tudi strokovno socialno delo. Socialni delavci, ob tem ko ugotavljajo in ocenjujejo so- cialne razmere ljudi, upoštevajo neka merila, ki jih bolj ali manj ekspli- citno postavljajo, usklajujejo in uporabljajo. Bečin pravi, da socialno de- lo na ta način poleg pravno zagotovljenih elementov socialne varnosti zagotavlja tudi metodično - tehnično sposobnost družbe, da pravico do 26' socialne varnosti učinkovito omogoči z ustrezno strokovno dejavnostjo. Ali je nastopil socialni primer - npr. gmotne ogroženosti - je mogoče pre- soditi s pomočjo strokovnega socialnega dela. Pri uporabljanju socialne varnosti (kot prava) na konkretno aplikativni ravni je treba standarde, nanašajoče se na življenjske razmere ljudi, napolniti s konkretno vsebino. Pri tem se prepletata formalni postopek uveljavljanja socialnovarstvenih pravic in strokovno socialno delo. - 413 - V perspektivi bi razvoj strokovnega socialnega dela lahko onno.gočil, da bi posamezne pravne norme socialne varnosti nadomestili strokovni po- stopki socialnega dela. Vsekakor bi socialno delo kot stroka s svojimi spoznanji lahko prispevalo k oblikovanju meril in postopkov uveljavljanja pravic socialne varnosti, ki bi zagotavljali pravno varnost in ustrezno stro- kovno pomoč.'" Ugotovitev, ali je v konkretni situaciji podan socialni primer, je hkrati aplikacija pravnega standarda in strokovno socialno de- lo. 5. Sklep Socialni primer je eden tistih pojmov, ki sta ga socialna politika in so- cialno delo prevzela od socialne varnosti kot pravne discipline. Raba na drugem področju -je pojem preoblikovala in hkrati prispevala k natančnej- ši opredelitvi socialnega primera kot pravnega in socialnopolitičnega poj- ma ter k razmejitvi med pravim in nepravnim (socialnim) področjem. V socialni varnosti socialni primer kot pravni pojem nikakor ni presežen. Ce izraz "socialni primer" v socialni politiki in socialnem delu ne bo na- domeščen s predlaganim izrazom "socialna negotovost", se je treba za- vedati, da socialni primer v pravu pomeni nekaj drugega kot v socialnem delu in socialni politiki. Mejno oziroma skupno področje med socialno varnostjo kot pravom, soci- alno politiko in socialnim delom je zaradi različnih pristopov in silnic, ki ga obvladujejo, po eni strani vir nejasnosti, po drugi pa prav z vpraša- nji, ki jih postavlja, lahko prispeva k razvoju in sodelovanju vseh treh po- dročij. Z artikulacijo in integracijo interesov v socialni politiki se oblikujejo no- vi socialni primeri kot pravni in socialnopolitični pojmi. Socialni primer kot pravni pojem je pogoj za uveljavljanje prestacij socialne varnosti in za pravno varnost upravičencev. Strokovno socialno delo prispeva k upo- rabi pravnih norm socialne varnosti, z odkrivanjem specifičnih in novih, - 414 - Iz družbenoekonomskega razvoja izvlrajoCih potreb ljudi, pa spodbuja artikulacijo in integracijo interesov v socialni politiki. - 415 - OPOMBE: 1. Miroslav RiiUca: socijalna politika - Kritika teorijskih osnova VSSD, Beograd 1985, str. 13. 2. Povzetek različnih klasifikacij potreb glej npr. pri: - Ri£ica, cit. delo, str. 14, - Koviljka Romanid: Samoupravno interesno organiziranje Teorija i pra- ksa, Radniška štampa, Beograd 1984, str. 14. 3. Riiica, str. 15. 4. Te potrebe upošteva npr. pokojninsko-invalidsko zavarovanje z dodatkom za pomoč in postrežbo. 5. Mane: Kapital, I.zv., 1. knjiga 1961, str. 194. 6. Ibid, str. 195. 7. Albin Igličar. Pravne institucije v Teme iz marksistične politologije. Studijsko gradiva Marksističnega centra Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani in Univerze v Mariboru, Fakultete za elektrotehniko v Ljub- ljani, Ljubljana 1983, str. 471. 8. Adolf Bibič: Dialektika države in družbe v političnem sistemu socializ- ma, v: Teme iz marksistične politologije, str. 54. 9. Adolf Bibič Politična znanost, Indeologija, politike CZP Komunist, Ljub- ljana, maj 1978, str. 43. 10. Romanid, str. 41. 11. Albin Igličan Družba in pravo (Poglavja iz sociologije prava). Pravna fa- kulteta, DDU Univerzum, Ljubljana 1980 str. 73. 12. Kyovsky Rudi, Aleksander Radovan: Konvencije in priporočila MOD, Cen- ter za samoupravno normativno dejavnost, Ljubljana 1975, str. 320 in 341. 13. Ibid 14. Glej: Adolf Bibič: Artikulacija in integracija interesov v družbenopoliti- čnem sistemu SFRJ Jugoslavije, v: Teme iz marksistične politologije, str. 49-100. 15. Aleksander Radovan: Socialna varnost v Rozman, Radovan: Delovna razmerja v združenem delu. Socialna varnost, 3. dcp. izaaja. Cen- ter za samoupravno normativno dejavnost, Ljubljana 1978, str, 85. 16. Mihailo Stupan Socialna politika, Savremena administracija, Beograd 1960, str, 95,96. - A16 - 17. Oičan Lakičevič: Uvod v socialno politiko, 3. izd., Savremena administra- cija, Beograd 1982, str. 20,21. 18. Aieksandar Bečinc Socialni slučaj, v: Zbornik pojmova u socijalnoj poli- tici, Beograd 1973, str. 215,218. 19. Milosav Milosavljevič: Socialna sigurnost v samoupravnem družštvu, Viša škola za socijalne radnike. Zavod za udžbenike i nastavna sredstva, Be- ograd 1984, str. 27, 29. 20. Glej op. 15. _ ^^^^^^ , 21. Anton Pernic: Prispevki za teorijo prava. Pravna fakulteta, DDU Unl- verzum, Ljubljana 1983, str. 61. * 22. Anton Kržišnik: Uvod v zgodovino socialne politike, Partizanska knjiga, , VSSD, Ljubljana 1976, str. 14. 23. Več avtorjev: Samoupravna ureditev socialne politike v Sloveniji, CZ ^ Uradni list, Ljubljana 1984, str. 63 (komentar k 7. členu samoupravne- . ga sporazuma o uresničevanju socialnovarstvenih pravic). 24. Marijan Pavčnik: Pravni viri v jugoslovanskem pravu, CZ Uradni list SRS, Ljubljana 1983, str. 108. 25. Op. 23. str. 64, 65. > '9 26. Op. 28. str. 217. ,^„, > ^ ^ 27. Andreja Kavar-Vidmar, Polonca Končan Socialna politika in pravo, ra- ziskava, VSSD 1984, str. 48.