vpliv svoje dunajske šole; inštrumentira vrlo spretno in prav tukaj se javijo reminiscence Mozart-Havdnove in njune epigonske dobe, posebno pri sklepih.
Tretja točka je bila božična skladba za orgije, zložil Enrico B o s s i (roj- 1861), prvi med modernimi organisti v Italiji. Motive je dobil pri italijanskih du-darjih ter jih je poplemenitil s svojo umetnostjo. Skladba je preprosta, lahko pojmljiva, a ne prav lahko izvedljiva.
Četrta točka je nudila dva mešana zbora s sprem-ljevanjem orgelj: »Bazena noč« in »Zdrava o nebes Kraljica«. Prvo je zložil o. Hugolin S a 11 n e r (roj, 29. nov. 1851), drugo dr, Fr. Kimovec; obe lepi, polnodoneči skladbi in izvirni v invenciji, moderni v harmoniji.
Na petem mestu je bila druga glavna točka tega večera, koncert za orgije (g-mol) s spremljevanjem orkestra, obsežna skladba v treh delih od Jos, R h e i n -bergerja (* 1839, f 1901). Umetniško stoji ta glasbo-tvor na prvem mestu med vsemi, ki so jih izvajali. Bujna invencija, duhovito predelana, dinamično in agogično ustrojene tonovske mase v dojmljivi obliki, polne blago-glasja, ki se ga človek navzlic širokemu razprejanju ne naveliča. Najboljše skladbe Rheinbergerjeve so namenjene orgijam; izmed tega umetniškega zaklada je izvajani orgeljski komcert (op. 177) največje delo njegovo. Za umetniško smer gospoda stolnega kapelnika Stanka Premrla je značilno, da se je lotil tega bisera — in težavne skladbe. Rheinberger vobče ne zahteva virtuoz-nosti; a pri tej skladbi zahteva celega organista, ki ima v oblasti svoj inštrument, ki je vztrajen in se uživi v razne sloge. Dočim je namreč prvi del zamišljen kot bistven del harmoničnih mas, je drugi del orgeljskega parta vodilen, da ne rečem samostalen, v Bachovem slogu pisan, V tretjem delu preseneti naenkrat — dor-mitat aliquando et bonus Homerus — precej banalni motiv, ki se pa takoj zopet potopi.
Zadnja točka je bil mešan zbor z orkestrom: »Raz-glašenje Gospodovo«, zložil Stanko Premrl (rojen 28, sept, 1880), Obelodanil ga je »Cerkveni Glasbenik« L 1916 v 12, štev,, ustrojenega za mešan zbor in orgije; pozneje ga je skladatelj opremil še z orkestrom. Značilni učinek ni poverjen vokalnemu delu, ampak instrumentalnemu spremljevanju. Skladba se giblje v najmodernejši smeri, ki išče posebno učinkovite izrazitosti v postopih in sozvokih, katerih se moramo pri nas šele navaditi. Da se da tudi v tem slogu pisati pravilno, je dokazal g. skladatelj ponovno.
Proizvajanje točk je bilo umetniško — navzlic vsem zaprekam, ki jih je imelo društvo. Premrl je finočuten organist, tehniško na višku, izveden v registriranju; o njegovi igri je mogoča samo pohvalna sodba, pa naj izvaja samostojne skladbe na svojem inštrumentu, ali naj spremlja, — Pri Rheinbergerjevi točki se je le opažala nedisponiranost trobilcev, dasi je g, vojaški kapelnik dr, Jos, Č e r i n vodil izvrstno, precizno in z navdušenjem, — Pod taktirko dr, Kimovca je donela staroslovenska maša; peli so jo* gladko; a zdelo se. je, da si želi kompozicija še bolj pomnoženega zbora — ob taki priliki; tudi orgije so se zdele pri tako; napolnjeni cerkvi šibke v svoji moči. Interpretacija je bila, osobito pri staroslovenski maši, subjektivna, kakor je umljivo. Vendar se mi zdi, da bi bilo nekatere točke manj utrirati. Nekam usiljivo se mi je zdelo stakatirano
poentiranje: svei, svet svet, kakor bi se kregali z ljubim Bogom; tu bi bila na mestu ponižna objektivnost, ki se izraža v širokem, izzvenečem akordu na vsakem udarcu,
A to so posameznosti, ki jih sme vsakdo zamišljati in braniti raz svoje stališče. Ponavljam, da je bil koncert, o katerem sem poročal, v vsakem pogledu užitek in da smo hvaležni Cecilijinemu društvu stolne župnije, da nam je pripomoglo do duševnega podviga s svojim
izbornim koncertom,                                       K,    ,
Mantuani.
Razno.
Dr. Vojeslav Mole.
». . . Morda je naše  že ime
samo še  bleda senca med  spomini,
ni vzdihov več in suhe so solze.
Pozabljeni smo, izgubljeni sini. Ah,  dolga, težka,  izgubljena lela, mladost ubita,  križana, v  tujini. , ,
Mi vsi smo kakor tožen vrt brez cveta, — uničil ga ponočen je vihar, zatrl mu v kali vsa semena sveta, — nikdar ne bo več prejšnjih rož, nikdar.«
(Vojeslav Mole: Pismo v domovino. Otonu Župančiču. — »Naš list«, št. 2. Tomsk v Sibiriji, 9. julija 1919.)
Pesnik zbirke »Ko so cvele rože« (Ig. pl. Klein-mayr & Fed. Bamberg, 1910) se nahaja že šesto leto v Sibiriji. Kaj se to pravi, kaj čuti njegovo srce ob spoznanju tega bridkega dejstva, kateremu nobena silna volja posameznika ne more odpomoči, nam povedo najzgovorneje navedeni njegovi verzi. Njegov pesimizem, da prejšnjih rož ne bo več, nam seže globoko v dušo, a ko čitamo najnovejše njegove verze, ki jih priobčujemo v današnji številki, in posebno1, ko čitamo še mnoge druge reči, ki jih poznamo v rokopisu, ne bomo tako pesimistično gledali v njegovo bodočnost, ker vidimo, da še ni usahnil njegov cvet, ampak se je še bolj razvil in da se je vsebina njegovih poezij neprimerno poglobila. Življenje je krut učitelj, to velja tudi za pesnika, vendar le tisti, ki je res kaj globokega preživel, je zmožen kaj globokega izraziti, in pesniku Moletu pač ne bo treba biti žal za dolga leta trpljenja in spoznanja. Pa tudi človeku Moletu ne bo žal zanje pozneje, — ker kje smo se ljudje spoznali bliže v slabostih in dobrih straneh, kakor v ujetništvu? Saj ni nihče tako; dobro pogodil tega razpoloženja, kakor pesnik sam v svojem »Petru Siču«, katerega oktave je pilil v najneugodnejšem ujetniškem ozračju. Takole slika ta žalostni milje, spomin;ajoči na »Mrtvo hišo« Dostojevskega:
»In vsako jutro ista nizka soba,
deset ležišč je v njej, deset drugčv.
In vsako jutro vstajamo iz groba
spominov, sanj v resničnost topih dnov;
in vedno je v besedah ista zloba;
od dne do dne kot težek sen snegov
zagrinja srca vedno višji srd:
brez krink je vsak obraz in v njem je smrt.
99
In zreš v očeh hinavščino in laž, sovraštvo in zavist in misli blatne, in kakor z mačko z dragom se igraš in govoriš poklone mu neznatne, a v srcu 4t{eš laž njegovo v čaš nejbroj, tehtaš besede mu zagatne. In duša plaka samega spoznanja, pod grenko težo se življenje sklanja.«
Pa tudi znanstveniku Moletu ne bo žal za ta navidez izgubljena leta, kajti ta je pridobil toliko, da ga bo odlikovalo pred drugimi rojaki in koristilo ugledu domovine, kateri pripada. Navidez izgubljenih šest let je tudi študijsko, kolikor se je pač dalo, sistematično izrabil. Poleg vseh velikih evropskih jezikov, ki jih obvlada v čitanju, se je posebno bavil s švedščino in španščino, dvema jezikoma, katerih znanje je pri nas precej redko; in kar se tiče poznanja svetovne literature, se bo po njegovem povratku pač težko kdo pri nas ko'sal ž njim. Pa tudi v svoji posebni stroki — zgodovini umetnosti — lahko zabeleži važne uspehe. Poleg temeljitega poznanja ruske umetnosti, katero na zapadu malo kak učenjak globokeje pozna, si je pridobil lansko leto jeseni v Tomsku v Sibiriji tudi aka-demičnoi kvalifikacijo kot docent zgodovine umetnosti na ondotni univerzi. In sicer je imel pred zgodovinsko-filološko fakulteto dve poskusni predavanji: 1. Pomen bregov Jadranskega morja za zgodovino umetnosti in 2. Splošni tok razvoja benečanskega slikarstva. Nastopno predavanje je obdelovalo vprašanje »Slog v umetnosti«, V zimskem tečaju 1919/20 je začel predavati o »Primerjajočem študiju slogov v umetnosti«, — Tako dobi naša univerza z njegovo vrnitvijo' eno kvalificirano moč več.
Da v težavnem miljeju ujetniškega življenja, pa tudi dobrovoljskega za burnih dni revolucije Muze niso posebno glasne, je naravno, A tudi v tem oziru Mole ni počival, Komur je vsadil Bog pevsko iskro v dušo, ta ne more molčati in tako imamo od njega tudi iz tega časa več večjih in manjših pesnitev, ki so večinoma še v rokopisu. Zgoraj citirana poslanica Otonu Župančiču je tiskana v »Našem Listu« v Tomsku in na elegičen način izraža hrepenenje po domovini in tiho' bojazen, da bi ga smrt ne presenetila v tujini, kajti v domovini bi rad spal poslednji sen. Poprej smo navedli tudi par kitic iz uvoda v širokoi zasnovani roman v oktavah pod naslovom »Peter Sič«, V današnji številki našega lista priobčujemo dva cikla sonetov, tretji ciklus, iz sibirskega ozračja ima naslov »S u ž n j e v i soneti« in ga prinese »Ljubljanski Zvon«, Razen teh je spesnil že celo vrsto liričnih pesmi, ki se prej ali slej seznani ž njimi naša javnost v enem ali drugem izmed naših literarnih listov, — Tudi Rusi so se že seznanili z nje-
govo1 poezijo in mu izrazili svoje priznanje s tem, da je prof. Vjerhovskij s permskega vseučilišča, ki je pribežal pred boljševiki v Tomsk, prevel več njegovih pesmi v ruščino, med drugimi tudi »Sužnjeve sonete«, Prevajavec je sam znan pesnik (iz kroga Vja-česlava Ivanova in Aleksandra Bloka) in prevaja klasično francosko renesansko pesništvo.
Žalostno je in karakteristično za naše neurejene politične in kulturne razmere, da taki ljudje kot je Mole (kolikor mi je znano, je v Sibiriji še preko 100 slovenskih inteligentov!) še danes čisto ponepotrebnem tratijo svoje za domovino tako dragocene moči za to, kako bi se vzdržali vsaj pri življenju v najkritičnejših revolucionarnih dneh, ki se periodično vedno zopet ponavljajo v Rusiji!
Kot »krik s pozabljenega brega« — če rabim njegov izraz iz »Petra Siča« — se zde besede, ki mi jih je pisal Mole v zadnjem pismu: »Ah, koliko neizrečene in za Evropo nepojmljive tragike je v tej strašni deželi! Krikni slovenski javnosti, da smo tudi mi še tukaj, ki bi radi stopili na tla svobodnega   dela   domovine!«             p,    .
f Pavel Zamida, kateremu je posvečen V, Moletov ciklus Thanatos, je bil sin vodje deželnih uradov pri bivšem kranjskem dež, odboru v Ljubljani g, Zamide, Po poklicu medicinec je prišel precej začetkom vojne na gališko fronto in bil od Rusov ujet in odveden v Sibirijo, kjer je živel z nami v različnih taboriščih, posebno v Tjumeni in Tari, Ves čas je pomagal kolikor je mogel pri postrežbi ranjenih in bolnih in je pri neki taki priliki ob času epidemije pegastega legarja tudi sam zbolel. Prebolel je sicer legar, a ostale soi posledice — tuberkuloza, ki mu je vzela mlado življenje na pragu pomladi 1, 1918. Za njegovo požrtvovalno delo so mu izkazali poslednjo Čast celo boljševiki, češ: Bil je sicer buržua, vendar je omagal v službi proletarijata. Zamida je bil izredno priden in talentiran in se je poleg svojih strokovnih in jezikovnih študij ukvarjal tudi z literaturo. Ohranilo se je nekaj pesmi, ki kažejo nedvomen talent — žalibog so do sedaj še v Rusiji! — Pri novoletnici 1, 1918 so igrali v taborišču njegovo enodejanko »Fuimus Troes!«, ki je bila spisana za razmere, v katerih smo živeli, in imela tendenco vzbuditi v nas zavest, da nas domovina pričakuje in potrebuje ter smo dolžni stremeti domov.
Tragika te okrutne vojne, da so kot njene žrtve padali navadno najboljši, se je ponovila tudi v Zami-dovem slučaju: v grob je legel čist značaj, blesteč talent, duhovni cvet, ki mu nikdar ni bilo sojeno razviti se primerno njegorvim močem,                       ^    ,
100