Spomini na taborišče Mauthausen Letos mineva 40 let od časa ko je bilo osvobojeno kazensko taborišče Mauthausen, ki sc je nahajalo v Avstriji. Z namenom, da bi si ogledali taborišče Mauthausen in se seznanili z giozotami, ki so se tu dogajale, smo se 4. maja 1985 ob 6. uri odpeljali iz Ljubljane proti Mariboru. Na mejnem prehodu Šentilj smo prešli državno mejo. Vožnjo smo nadaljevali raimo Graza in okoli 13. ure prispeli na Dunaj. V raestu smo si ogledali zgodovinske znamenitosti, mesta Ring, Hofburg, Štefanovo cerkev in Schonbrun. Mesto je zanimi-vo s kulturnimi znamenitostmi. Ko sem si ogledoval mesto in v njem znamenitosti, se mi je porodila misel. Bivša Avstrija, ječa narodov je imela okoli 59 roilijonov prebivalcev. Od vseh tedanjih prebivalcev je bilo le 4 milijone Nemcev. Ostali prebivalci pa so biH druge narodnosti. Večina pa je bila Slovanov. Iz vseh slovenskih dežel se je bogastvo stekalo v glavno mesto avstrijskega cesarstva na Dunaj. Ogledovali smo si mesto in se skoraj nismo zavedali, da je to zgrajeno z žulji naših pradedov. Nadaljevali smo pot preko Linza in prenočili nad 30 km stran od mesta v višinskem kraju v že bolj prijaznem starejšem hotelu. Lastnik hotela nas je sprejel zelo prijazno in ustregel vsaki naSi želji. Drugi dan to je 5. maja smo ob 9. uri nadaljevali pot v smeri 4aborišča. Pripeljali smo se do vasice Mauthausen. Ker smo se že približevali taborišfti smo postajali nemirai in zatopljeni vsak v svoje misli. Pripeljali smo se do vzpetine, ki se vzpcnja do taboriš-(a. Beseda utihne, glasba v radiu preneha. V popolni tišini se pomikamo bliže in bliže taboriSiu. Sliši se samo braenje motorja, težko sopiha v strmino, kakor, da bi godba igrala posmrtno koračnico. Pripeljali smo se do taborišča in 5e kakih 200 m peS hoje pa smo že bili v neposredni bližini taborišča, kjer so že zbirali udeleženci proslave - komemoracije. Zasliši se himna Hej Slovani. Godba iz Velenja, rudarji oblečeni v črno so zaigrali posmrtne koračnice. Slavnostni govomik in ves spored se je odvijal v srbohrvaškera jeziku. Nekaj sto mctrov stran pri centralnem spomeniku pa spregovori avstrijski kancler Sinovvatz. Ko stojim na robu griča taborišča Maulhausen od koder je pogled na niže ležeči kamnolom ¦ in se vidijo strme stopnice na nedaleč tekočo reko Donavo, se zamislim. Koliko mož je stalo na lem raestu in mogofe mislilo na dom, na ženo, otroke, sorodnike, raladi fanlje, ki so bili v tem uborišču pa na svojo mladost, Ijubezen in dekleta, ki so jih morali zapustiti. Vcrjetno so v mislih pošiljali domov najdražjim pozdrave po deroči reki Donavi. Večina teh se ni vrnila. Skozi taborišče Mauthausen je šlo okoli 12.890 Jugoslovanov, okoli 11.000 pa je za vedno ostalo v taborišču, sežgani so bili v krematoriju, njihov pepel pa je gnojil tujo zetnljo. Dim iz krcmato-rija pa je odhajal daleč naokoli. Mogoče je prispel do naše jugoslo-vanske meje. Po komemoraciji in proslavi smo si v barakah ogledali taborišče - muzej. Slike prikazujejo nekaj nemogočega, če ne bi bil sam interniranec iz taborišča Rossenburg in Buchenvvald Stevilka 32429 kakor so nas imenovali, nisi bil več človek, bil si številka ne bi mogel verjeti, da more biti Jlovek zver v človeški podobi. Stari in mladi so s solznimi očmi ogledovali slike in dokazni material. Pri odprtem žrelu krematorija so prižigali sveče inverjet-no raislili na svoje drage, ki so jih požirale te, sedaj saino muzejske pefi. Tako pretreseni smo se zbrali pri avtobusu in se v mislih ¦ poslovili od vsch, ki so tukaj trpeli in umirali. Vračali smo se z mislijo, da nikoli več ne srae biti takega gorja. Na mejnem prehodu Vič pri Dravogradu smo prestopili državno mejo in se v poznih vcčernih urah vrnili v Ljubljano in svoje domove. JOŽE KOMAT