Učitelj in gospodarstvo Pri anketi, ki jo priobčuje »Učiteljski tovariš« že nekaj časa, »Ali je potrebna učitelju strokovna naobrazba«, se suče v glavnem vprašanje okoli dveh profolemov, katerima naj bi služila današnja šola. Prvi obsega kulturno in prosvetno področje, drugi pa je gospodarskega značaja. Med njima je nastal dvoboj: ali foomo posvetili bodočo šolo le prosveti, to se pravi dviganju splošnega izobrazbenega nivoja našega ljudstva, ali pa bomo pritegnili šolo k perečemu vprašanju reševanja gospodarskih razmer. Nekateri, ki vidijo sodobno gospodarsko mizerijo, bi hoteli pomagati ljudstvu na vsak način, pa čeprav bi nudila šola morda le drobtinico. Med njimi niso niti iredki, ki si domišljajo, da bi vse rešili, če bi reformirali šolstvo in ga približali strokovni kmetski azobraztn. Do obeh problemov zavzemajo pisci ankete dokaj različna stališča. Zanimiva je neomajnost v veri, da pripada šoli prvenstveno kulturno prosvetna naloga. V celotni organizaciji vlada v tem ozku enotnost naziranja. Če pravilno sodim, bo to posledica neprestanih prizadevanj učiteljev — pedagogov in borcev za reformo, ki jih je stanovska organizacija pri njihovem delu vztrajno podpirala. Razpisala je celo nagrade za nove učne na- črte, kjer sta se povzpela na prvo mesto Slovenca Vranc in Dolgan. Današnji klici po reformi niso nič novega in origdnalnega, ampak samo pritrjevanje delu, ki ga je slovensko učiteljstvo s svojo organizacijo in najboljšimi člani že zdavnaj pričelo. Čeprav je Slovenija skoraj 100% pismena, vendar si ne smemo zapirati oči pred dejstvom, da se je šolstvo v sosednih državah po vojni močno premaknilo, in da se izobrazbeni nivo sosedov dviga nad našim. Že samo to dejstvo nas sili, da ne podcenjujemo splošne ljudske izobrazbe. Ako pa k temu še prištejemo dejstvo, da smo mali in ogrožen narod, ki mora imeti v ibortri za obstanek mnogo odpornosti, potem vidimo, da je reorganizacija šolstva ena najtehtnejših zadev, če hočemo, da bo predstavljala bodoča šola nekaj več kakor današnja. Če vlada enotnost nazirainja radi kulturno prosvetne naloge šole, pa so zelo oddvojena mišljenja pri gospodairskem vprašanju. To končno ni nič čudnega, če pomislimo, da vso povojno dobo ne čutimo nobene povezanosti in urejenosti pri reševanju gospodarskih in socialnih vprašanj. Vse delo je bilo vedno bolj priložnostno in sliči na najbližji izhod iz vsakokratine situacije, brez pomišl.janja na posledice v bodočnosti. Večkrat smo že spoznali, da so bile mnoge investicije naložene brez vsakršne koristi. Prav tako je tudi tcsnica, da se naša javnost samo pritožuje nad mizernim stanjem, v katerem se nahaja, nikoli pa se še ni posvetila proučevanju vsaj tiste literature, ki ji je doslej na razpolago in ki bi lahko marsikomu pripomogla do stvarnejšega gledanja na sodobno goispodarstvo. Brez pretiTavanja lahko trdim. da večina ne ve, kako bi bilo treba gospodarstvo izboljševati, zaveda se le njegovega slabega stanja. In ni prav nič čudno, če nekateri na račun te ljudske nevednosti žanjejo poslednje dobrine, in to v času, ko bi bila nujno potrebna pomoč tistim, ki še vedno dajejo. Brez kriterija ni moči na nobenem polju kaj prida ustvariti, najmanj pa na gospodarskem. Če pregledamo, katere misl,i se prerivajo k šoli za reševanje gospodarskih vprašanj, bi jih morda lahko razdelili na fcri struje. Prva: moderna pedagoška, ki zajema vse življenje v njegovi povezanosti. To ie struja, ki hoče odpirati oči za gledanje vsakterih problemov v njihovi pravi luči. Gospcdarski problemi naj stopijo pred učenca kakor stopajo v dnevnem življcnju pred gospodarja. Tej struji je glavno razumevanje osnovmih gospodarskih problemov, ob katerih se naj razvija kritično gospodarsko mišljen.je. (Kdor je pregledal Vrančev in Dolganov učni načrt, je lahko opazil, da sta pisca na povsem življenjski način združila kulturo z gospodarstvom.) Druga: tehnološka skupina se zavzema za pridobitev nekaterih spretnosti. ki so potretbne za gospodarsko dejavnost. Učenci bi naj cepili v šoli, čistili drevje, čebelarili itd. Ta struja pa ni niti enotna. Nekateri so za to, da naj se vse vrši kot obvezni predmet v šoli; drugi so za to, da naj bi bilo tako delo osebna učiteljeva izbira za izvenšolsko delo. Tretja: kmetijska ljudska šola. Pripadniki te struje bi hoteli narediti iz ljudske šole neke vrsto nižjo kmetijsko šolo, ki naj bi bila kmečka po miselnosti in kmetijska radi priučevanja v gospodarskih spretnostih. Preden pritrdimo tej ali oni struji, si moramo določiti izhodišče, da bomo pravrlno usmerili pogled. Vsi, ki zahtevajo gospodarsko usmeritev šole, vidijo nered v gospodarstvu. Ker zahtevajo modernizaciio in povečanje proizvodnje, vidijo napako v proizvajalnem procesu. Njihov klic je: povečajmo proizvodnjo! V pravilno urejeni družbi bi bil takšen klic docela up.ravičen. Ako pregledamo možnost, do katere bi se proizvodnja lahko dvgnila in če upoštevamo še dejstvo, da bi bilo treba deliti proizvode potroševalcem v tisti količini, kakor jih rabijo in ne v koJičitai, ki jo morejo nabaviti, potep ie brez vsega resnično, da premalo proizvajamo. K temu pa je treba pristaviti, da tudi nepravilno raideljujemo dobrine. V sodobnem gospodarskem liberalnem sistemu ni prav za prav nobene ure.ienosti med proizvodnjo in potrošnjo. Te urejenosti ni niti pri panogah, ki jih je lahko letno določiti, še manj pa pri agrarni proizvcvdnji, ki jo je z ozirom na letino (suša, toča, poplave, >slana itd.) zelo težko v naprej določiti. V sodobnem gospodarstvu pač neusmiljeno tlači zakon o ponudbi: več je pridelkov, cenejši so. — Obubožane Ijudske mase ne morejo kupovati toliko kmetijskih pridelkov, kolikor bi jih stvarno morale porabiti za hrano. Radi tega se veča /količina ponudbe premožnejšim slojem, ki pa znižujejo ceno včasih na proizva.jalne stroške ali še nižje. Ako bi v današnjem stanju proizvodnjo povečali, bi cena agrarnim produktom še padla. (V Ameriki sežigajo žito, da mu držijo višje cene!) Za modernizacijo proizvodnje, ki bi bila cenejša, pa danes kmetovalec nima potrebnih sredstev. Modernizacija je odvisna od industrije poljedelskih strojev, ki pa ustvarja v razmerju z agrarnimi produkti tako zvane škarje. (Škarje pomenjajo nesorazmerje cen industrjjskih in agrarnih proizvodov. Neskladnost stalno narašča, mesto da bi se ublaževala.) Uvedba strojev bi povzročila novo brezposelnost poljedelskega delavstva, ki ga je danes v Sloveniji okoli 130.000. Kdor hoče pravilno gledati na gospodarski položaj slovenskega kmeta, ga ne sme opazovati izoliranega od ostalega slovenskega življa. Za kritje raznih stroškov in za plačevanje davkov mora kmet proizvajati več kot potrebuje, da z izkupičkom za prodane proizvodc poravnava svoje obveznosti. Kmetov paložaj je v največji meri odvisen od gospodarskega položaja njegovih kupovalcev. Kdo kupuje od kmeta? Nad polovica poljedelskih rodbin v Sloveniji, ker nima dovolj zemlje (vsi obrati do 10 ha), obrtniki in trgovci, državni uradniki in upokojenci, dclavci in razni poklici. Vseh takih rodbin bi bilo v Sloveniji okoli 153.832. (Glej Uratnikovo statistiko v knjigi »Socialni problemi slovenske vasi«!) Ako pregledamo posamezne skupinc po njihovem ekonomskem položaju, potem vidimo, da bi lahko samo trgovce, večje obrtnike in rentnike prišteli med dobre odjemalce, ki trošijo toliko, kolikor je potrebno, dočim se nahajajo vsi ostali v slabem gospodarskem položaju in trošijo manj kot zahteva življenjski standard. Poselbno kvarna je posledica nizkih mezd industrijskega delavstva. To bi moralo kmetu vračati denar, ki ga je izdal za industrijske izdelke. Radi skrajnih nizkih mezd in velikanskih dobičkov tvorničarjev pa se povračajo le pičli zneski. Državno uradništvo bi moralo vračati z nakupom hrane odtok denarja ob priliki piačevanja davkov. Toda prav ta dva stanova skupaj z malimi po sestniki so večinski in najslabši odjemalci. Jasfio je torej, da se bo položaj kmetov izboljšal šele takrat, ko se bodo izbcljšale razmere vseh ostalih stanov, ki kupujejo od kmeta. Iz pravkar navedenega pa nam postaja jasno, da se bo tisto 100% izboljšanje, o katcrem sanjajo nekateri »gospodarstveniki« in ki bi ga mogel prinesti reformirani kmetijski pouk na ljudskih šolah. spremenilo v malenkostne promile. Šola ne more spremiriiati vzrokov, ki so povzročili gospodarsko islabokrvnost odjemalcev. Ako po vsem tcm premotrimo uvodoma naznačene struje, moramo priznati, da je na pravi poti samo prva, moderna pedagoška, ker samo ta garantira za podvig splošne naabrazbe, obenem pa kritično premotriva vse življenjske pojave, torcj tudi gospodarske. Ko smo si v svesti praviinega razumevanja nckega stanja, potem sc moramo nujno truditi, da najdemo še izhcd iz njega. Razviti dialektično mišljenje, to je največji smoter prave nove šole. Učiteljstvu pa se nudi prilika, da s študijem gospodarskih problemov znova in znova odknva vzroke ckonomskega hiranja naše vasi. Z objavljanjem takega gradiva drami slovensko javnost in opominja k delu vse tiste, ki si vedoma zastirajo oči, hoteč zvaliti krivdo na neodgovorne ljudi; sebi pa pomaga do dažjega umevanja izobrazbenega dela ter najde v gospodarskih in sooialnih razmerah opravičilo uspehov in neuspehov. Iz vsega je končno umevno. da učitelj ne more biti noben kmetijski strokovnjak, ker ni njegova naloga, dvigati gospodarsko stanje, ampak dvigati splošno izobrazbeno raven. Naravnost smešno bi biLo, če bi kdo zahteval od učitelja, da spravi kmeta na noge. Ko je bila gospodarska kriza na višku ter so denarni zavodi skoraj počivali, nismo videli bančnega osebja na kmečkih domovih, da bi pomagali dvigati in reševati kmeta; nismo viddi, da bi zdravniki zastonj lečili bolne ljudi; nismo doživeli brczplačnih pravd; vse je šlo po starih tirih! Vsi stanovi in ustanove so pošiljali kmetu na pomoč eksekutorja. Samo učitelj se mora sredi vasi pečati z Ijudsko prosveto, mora kmetovati, mora skrbeti za asanacijo vasi, mora neprestano zbirati prispevke, kakor da ni nobenega stanu izven učiteljskega in kmetskega. Ako se je učiteljstvo kljub visemu preobloženemu delu posvetilo gospodairskemu proučevanju siovenske vasi, polindustrijskega in industrijskega naselja, je s tem pač znova pokazalo, da čuti s slovenskim narodom in mu hoče pomagati. Ko bi storili v ipreteklosti svoio dolžnost tisti, ki odgovarjajo za današnje stanje, bi jim danes ne bilo treba iskati medolžnih žrtev. V. Majben.