TOMAŽ ŠALAMUN, ANALOGIJE SVETLOBE Štiri leta so pretekla med nastankom in natisom Šalamunove zbirke Analogije svetlobe*. V tem času bi pesnik zlahka prišel peš tako iz Pariza kot s Krete v Ljubljano, kjer bi izročil svoj rokopis, nastal v omenjenih krajih, kakemu literarnemu uredniku in počakal, da ga založba uvrsti v svoj program. Ker pa vem, da Tomaž Šalamun ni tako dober in potrpežljiv pešec, da bi pešačil iz francoske prestolnice, pa tudi ne plavalec, da bi se spoprijel z valovi in vetrovi okrog Krete, bi morda veljalo poiskati vzrok za štiriletni proces nastajanja zbirke nemara kje drugje. A kje? V birokratizaciji in počasnosti odločanja o družbeni podpori zalaganja izvirnega slo-verskega leposlovja, v »posebnem« družbenem položaju in »pomenu« knjige, ki se kažeta v tej »vzvišeni počasnosti« izdajanja, v neodmevnosti slovenske knjige, tržni neuspešnosti, pa čeprav jih izide le po nekaj sto izvodov na naslov (niti ena tedaj za vsako slovensko knjižnico), založniški proceduri, pomanjkanju papirja, visokih tiskarskih stroških, ali celo splošni ma-lodušnosti in lenosti, naveličanosti...? V vsakem po malo, a v vsakem na škodo knjigi in avtorju. Upravičeno tedaj predpostavljamo, da je Šalamun po »zadnji« zbirki napisal še kakšnih šest zbirk, ki čakajo na mizah več slovenskih založnikov na ugodne(jše) razmere, za natis tja do konca tega srednjeročnega obdobja, če se izrazimo plansko in kulturno-politično. Analogije svetlobe so Šalamunova zbirka, ki bolj preseneča z bogastvom metaforične invencije in domišljijskih bravur v posameznih verzih kot pa z izdelanostjo, do potanskosti premišlje- * Tomaž Šalamun-Analogije svetlobe, Cankarjeva založba, Ljubljana 1982. urednik Tone Pavček, opremila Metka Krašo-vec, str. 74) 857 Marijan Zlobec no, kompozicijsko pretehtano zgradbo celotnih pesmi in ciklov. Kot bi se Šalamun v ustvarjalnem procesu prepuščal avtomatizmu pisave, svobodnemu prenosu trenutnih miselnih vzgibov na papir, ne da bi nad njimi bedel zavestni nadzor nad celoto v smislu logično-posledičnih zvez in odnosov. Zato so Šalamunove pesmi bolj štukature posameznih metafor, misli, povedi, zamenljive s katerimikoli drugimi, ne da bi v njih mogli odkriti ali zaznati kakšno »pomanjkljivost«, pomensko praznino ali nedorečenost. To bi morda opazili le, če bi bila zasnova pesmi klasična, »povedna«, »vsebinska«. Šalamunova poetika je polna avtorjevih »pregovorov«, denimo: »Edino pogled se ne trosi«, »Vsaka obramba domovine je izdaja boga«, »Kdor ne stopi v prazno, je sovražnik ljudstva«, »Kdor je zares dihal boben, ne trzne ob zvoku stekla«, »Jezik je lahko samo luč ali napaka«, »Potrpežljivi so samo tisti, ki imajo dober voh«, »Kar se reče, se ne poje na kruhu« ... Druga opazna komponenta Šalamunove poetike, prav tako osamosvojena in le del pesemske celote, so »parole«, denimo: »Misliti in ne raniti«, »Milost ne pozna barve kože«, »Ptice spadajo na vejo«, »V trotoar je prepovedano dihati«, »Lačni ne izbije zoba duši«, »Rime so mreže«. Tretja komponenta, ki se prepleta z obema prejšnjima, so »aforistični verzi«, denimo: »Umrl je za volanom ob svoji ženi«, »Vsako popivano vlakno je lupus in fabula«, »Ko zgnije sod, ostane obroč okrog mesta«, »Potres, ki stresa dvorano, je jok drugega«, »Plavala je na svoji zemlji«, »Vse kar sem dal, sem dal proti svoji volji«, »Kramp, zarit v glavo, je odnos med revolucijo in kostmi«, »Sonce ni ne zaloga svobode ne zaloga noči«, »V ravnini oči je os sveta«, »Narodi, ki nehajo pripovedovati storijo, umrejo«, »Svinec na ustih je svinec okrog vratu«, »Kralj ne napove vremena«... V Analogijah svetlobe je aforistično-parodična vsebina verzov prevladujoča, kot da bi Šalamun hotel skozi vso zbirko obdržati kritično, ponekod cinično razmerje do upodobljenega sveta, njegovega (ne) razumevanj a, splošne naravnanosti na »logično« in »pravilno«, »varno« in »izmerjeno«. Od tu korekture že spoznanega, stereotipnega, domišljenega, s ponujeno alternativo, bolj aluzijo drugačnosti kot možnostjo spreminjanja česarkoli. Šalamunova poezija je slej ko prej zamejena s horizontom avtorjeve jezikovne in miselne kreativne, asociativne in kombinatorne zmožnosti, napetosti in ohlapnosti, skratka nihanj, ki so opazne v celotni zasnovi zbirke. V prenekaterih posameznih verzih je Šalamun ponovno dokazal briljanco asociativnih in alogičnih gradenj: »Pok svetlega sonca nariše državo«, »Moj oče s sekalci brusi niti«, »Peticije padajo na zamolkle gobe«, »Na moje hribe pada imperator sladoleda«, »Barbari so preostanek volumna krogle v kocki«, »Konj s krili vedno vidi roža«, »Žeblji so spajkani, ampak oni zahtevajo več, po točkah da bi mirno rasli«, »Vsaka beseda nosi kvačkano spodnje perilo«, »Toni so grozna letina jagod«,... Manjši del Analogij svetlobe je zasnovan tradicionalno: z daljšimi pesem-skimi enotami, s povednejšo vsebino, razvidnim scenarijem, sporočilom, filozofijo. Večinoma so, kot skoraj vse pesmi, brez samostojnega naslova, poimenovane po prvem verzu ali njegovem delu, pa jim ga Šalamun poudarjeno dodaja. Praviloma se na stopnjevano »tradicionalnost« Šalamunove poezije navezuje izpovedna neposrednost, pripovedni oris dogajanja, kajpada pariškega in grškega, se pravi sinhronega, ob njem pa Šalamunov spomin in skušnja sežeta v izvorne temelje lastne eksistence in, kar je pomembnejše, v mnoga temeljna vprašanja sveta in človekovega upravljanja tega sveta. Morda je Šalamunova poezija v tem smislu 858 859 Tomaž Šalamun, Analogije svetlobe dosegla svoj vrh v tekstu: »Srce Evrope analiza je dno, noč pred / razodetjem, je elegantno in / mrtvo. Samo še / ot- / Vsi laboratoriji oblasti bodo / pro- roci zadrhtijo preden jih zdrobi / čas. padli.« (55) Trgata nas dve / večji ploskvi: Satan, Analogije svetlobe ohranjajo tedaj institucija / vhodnih vrat in previs / vseskozi dvojni karakter: z rafiniranim svobode, ki se steka v / Pacifik. Ampak občutkom se »izmenjujejo« denotativne mi / smo spomin. Zato za svet / obvez- in konotativne vrednosti besed in verni, čeprav je naš mit vgrajen v / stroj, zov, kot to avtorju narekujejo položaj, ki z njim ne razpolagamo več. / Naša avtonomija bivanja in avtonomija miš-edina historična možnost je / milost, ljenja, samozavedanja; pogum in moč edino / mi je zares ne moremo več ne zasledovanja samega sebe. / trositi ne operacionalizirati. / Psiho- Marijan Zlobec