Sodobna slovenska poezija
Kristijan Muck
Drob
i
betonski labirint v rdeči puščavi glasba iz fint roji po glavi krojač v fraku z drhaljo poje hlasta po zraku jagnje izdavi
kateter v očesu ukrivljen do srca črpa od tam bele utripe niše telesa kapljajo oblike sredi lobanj bitje brca
črno grmovje strmi v bel vozel človeški popek je ujetnik groze vonj po zvonovih v celici ždi čaka na grobek z vazo krvi
v prsnem kosu dah pomika gor in dol plesnivi grah bitje srca vali svinčena zrna sem in tja dokler se vse ne odpre buhne oblak in ga nebo požre
žile v nebu so se razpustile v temen zvok iz razpok krvav obelisk spolzi
skozi prsi v drob stisk belih rok vrisk bruhne iz zob
epruvete šepetajo šalijo se na moj račun duše preklete prevzete od ljubezni do črnih korenin strem njihov hrum spremenim se v vampirski pogum
igla v možganih za nešteto angelov hrani prostor brez mej hej
kdo mi brani potovanja v norost kjer vselej najdemo vsak svojo kost
oder strmi v nebo razčetverjena gorska dolina zliva seme spomina hudiči pod tlemi kurijo bridka polena maske nad njimi so zvezdna temina plešejo v skorjah pomena
črni oblaki in strele in gromi zaklenjeni v besedah hromih pobegli smisel zajet v pomen dialoga ujet v precepu misli o junakih brez razloga črno-beli kino tragiški krik utopljen v nebeško rdeče vino
rdeče ustnice teatra črni zobje odra da o igralčevem telesu ne izgubljamo besed
saj so prebavljene v njegovem dušnem traktu red udov in zbesnela usoda bela svoboda
padanje v globino ki je modra
svet moških in žena razrit v njem oije krut orjak je brez otrok in belo obrit krvav kot mesec preden za obzorjem umre v zavisti do zvezd v zelenem nebu ki bodo z nočno njivo sejale vame igro živo
arhitekt in arhivist
gresta v zrcalih skozi svet premen
kot resnica in korist v oblak semen razpuščen
v belo ženo in črni ples potres
do dna in brez nebes
krov iz koščenih brun doni gorijo črne bakle glumači plujejo skozi valove krvavih strun zakrinkani v rove izkopane skozi nebo s srci našemljenimi v bakrene žaklje
hodim po teatrih vidim čudovite ljudi resničnost na odru z razgaljeno dušo karte zastonj dobim eno nekoč uporabim prodam jo
z izkupičkom se ustrelim
III
bitji mrtve narave voda in kamen zavezani v strahu močeradu in kragulju napadu in obrambi sama in v jati sta neskončno bogati v smrtnem dahu
žival osamljena v človeka spremenjena samec in bitje žena v sapah in možganih izkoplje sol v rani ki se razkraja čudež črne samote groza belega plemena
čebele v možganih zbirajo prah in strd vesele zbrcajo v vosek misli debele varujejo duše zbolele v lobanji nabirajo vse kar nudita dah in smrt
mravlje navlečejo v zemljo šoferje z artritisom brezzobe mornarje krivoglede pilote
vsa vozila prežvečijo v bele grude prsti iz njih matica črno sredico izvali pod krila vzame koščene luči z njimi smrt preživi
v mreži iz svilenih niti turkizni pajek
na angele preži
zaprede jih v antene svojih nog zlato sesa iz njihovih kosti na tleh otroci lovijo odpadla krila srkajo v njih smeh in stok
muhe obiskovalke krajev brezmejnih in omejenih prostorov svobodne v izbiri med kožo in gnojem med mrličem in medom brezkompromisne in vztrajne zgled dušnim neredom
psi so
zaljubljeni v cvetje njihovo petje
slišiš po dolinah in vrhovih gora čustva mikrobov in raznih dvoživk se pnejo v nebo tišina kamnov ubija hrup in moje dretje
IV
bele omare zlati pomeni razpnejo srajce odpnejo plašče smisel temine ognjene kašče oživljene žare odprejo spomine
narisati konja oblak izrisati s perutmi gora biti brez nog skok v globino zajeti pomlad milo toplino in večnih otrok
aprilski sij iz njega teče sinja kri v nji se umij vesel otri z brisačo zelenih polj s sebe vse da čist dosežeš cilj brez vsega kar si verjel
gaj klokotajočih mlinov iz njih se usipajo skozi bleščečo lino drevesa v cvetju na krhko zelenino pozivajo gozdove ki vzklikajo v goloti naj zapojejo pomladno himno
nekdo izdela nočno sliko
morja zali hlad
nemirne oblake razpostavi med njimi mesec se potika minljivo luč miline razliva
na pokrajine srca v moji glavi
zvezda in nočni metulj
sta obiskala oblake in smreke
njihov razgovor posluša
zamaknjena luna
večer zatisne oči
zaspi
za hip oglasi se nevidna struna
nočna tišina v leseni koči le včasih veter zašumi od severa ali letalo zabuči ko skozi zvezdni eter se spušča v naročje zemeljskih luči
V
lahko me raznese oh in joj nobene škode le spokoj a tega ni
saj duša tudi v mrtvem stanju hodi v vas in davi pohlevne stole in hiše brez ljudi
dojim samega sebe s tremi stebri podrte stavbe izginule stene strmijo v nebo tam je belo grlo odpira se pije moje dno
razcapanci in zlati mejaši hodijo po vrvi z gore na nebo pripeta brni v človeški krvi nihče ne ve kateri od njih bodo iz črnega mesa ali nebeški črvi
pravijo
da je življenje čudež a tudi smrt je nenavaden dar vse kar si
se s teboj spremeni v golo stvar
v modrini bel portal
odprt ti{ini ki vame sega z zvoki od onkraj
kjer spi beseda neznana morje dobrega in zlega
za vesoljem je utrip temno srce govori da vsak hip se novo oko odpre od groze in lepote umre
rojen sem
z eksplozijo iztisnjen v ~as prav zdaj in med vas v ta kraj zakaj ne vem
razen ~e strem v srcu oreh za hrano vsem