36
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J aro sla v. 50.
Gibraltar.
Čim bolj se približujemo Gibraltarju, tem bolj nas zanimiva ta sloveča trdnjava. Na srednjem in največem vrhu te skalnate gore ponosno plapola angleška zastava. Južni vrh je potegnjen, in na skrajnem njegovem rtu „Punta de Europa" stoji svetilnik sredi strahovitih utrdb. Severni vrh je zelo strm, kakor da je odsekan. V tem vrhu so tri vrste v živo skalo vsekanih otlin, po Katerih baterije stoje. Meja angleška je zaznamovana s celo vrstjo plavajočih sodcev; tu je vedno po več angleških vojnih brodov zasidranih. Ob morju, to je zunaj mesta, belijo se premnogi letni dvorci z bujnimi nasadi. Okolu poludesetih smo obstali pred „voduimi vrati". Angleški vratar je bil sicer jako uljuden, vendar smo morali še tri ure čakati, predno smo smeli na posredovanje pruskega konsula iti skozi vrata. To dovoljenje velja samo za en dan, in sicer edino le za mesto, kdor hoče dalje ostati v mestu, mora pripeljati poroka, in to domačina. Takih porokov je lahko dobiti, vsak domač Jud je pripravljen porok biti za par pijastrov, dokler ga hoče kdo imeti.
Ker sem več dni pomudil v Giberaltaru, ogledal sem marsikaj. Tu se shajajo razna ljudstva, vzlasti mnogo je Angležev, Škotov, Španjcev, Italijanov, Mavrov, Judov, Zamorcev in Mulatov. Mavri se odlikujejo z nenavadno mirnostjo in ponositostjo, nosijo lepo brado, in se pokri-
37
vajo z belim turbanom. Komaj ti pogledajo afrikanskega Juda, ki se jim prilizuje, sladka in ponuja na službo. Tudi afrikanski Judje se oblačijo po jutrovskem kroju, samo da nimajo turbana, ampak usnjeno kapico, in mesto rumenih mohamedanskih pantofljev natikajo črne. Zarujaveli Marokanci se oblačijo z večine v rudečo obleko in se pokrivajo z zelenim turbanom. Ti Afrikanci se ne smejo naseliti na Gibraltarju, ali vkljub temu vendar premnogi skoro vedno tu stanujejo; kedar jim preteče dovoljeni obrok, vrnejo se v Afriko, čez kaj dni dojdejo zopet preko morja, in dobe novo dovoljenje.
Skozi vodaa vrata smo prišli najpreje na obširen, z večine z vojašnicami obrobljen trg, in potem v kraljevo ulico, ki je najlepša, kar jih je. Človek meni, da je prišel na nov svet. Noben dom nima balkona, vsak brez izjeme zelene jalouzije ali zaslonke, stene pa so ali rumene ali črne. Velike so cigarnice, odlične so go-stilnice in kavane, nagizdane so prodajalnice, in za čudo bogate so knjig in drugega temu sličnega knjigarne. Ali vse je tako rekoč stisnjeno na malem prostoru. Tu in tam smo videli in ogledali prodajalnice mavriških trgovcev, ki so molče sedeli po mehkih jastukih, kadili, pa malo po malem srkali črno kavo. Na nizkih mizah so prodajali razne rožne esence, volnene in svilene pa-sice, sage, kožice in drugo tako robo. Prahu je dosti po ulicah, ker niso potlakane; nekatere so zelo strme, prav za prav niso drugo nego v skalo vsekane stopnjice. Kedor ima karto, more povsodi iti, razen v otline k baterijam, za tam je potreba še posebnega dovoljenja, ki ga daje deželni predsednik. Skozi južna vrata smo prišli na prekrasni mestni perivoj, ki je zasajen z raznimi izbranimi tujimi rastlinami. Od tu imaš lep razgled po zatoku, na španjske gore in na obalo afrikansko. Tu stoji bronasti kip vojvoda Wellingtona. Sem in tje med nasadi za okopi zijajo cele vrste baterij. Strahovito je utrjena tudi do sto čevljev visoka »Punta de Europa". Vsaka kolikaj   znatna  višina je nastavljena s topovi.
Na srednji vrh, na katerem plapola zastava angleška, more se dospeti po več potih in stezah. Od tu se lahko razgleda vsa na tri vrhove razcepljena gora. Obsega ti 1V2 milje, in najviši vrh meri 1439 čevljev. Razgled je skoro grozen, človek meni, da plava v zraku nad morjem. Groza ga sprehaja, kedar gleda, strme stene po vzhodnem rebru. Po teh strminah prebivajo opice, drugod v Evropi jih ne dobiš. Žive ob mladikah pritličje palme, ki tu jako bujno raste. To so tiste vrste opice, ki jih pri nas z medvedi okrog vodijo, da plešejo in druge burke uganjajo. Malokedaj jih človek dobi na spregled; jaz sem jih videl samo enkrat, veselo so žvr golele med grmovjem, ali se spenjale po robatih skalah. Ubijati se ne smejo, niti loviti, kdor bi jo ubil ali vjel, obsodijo ga na hudo globo.
Kdor hoče ogledati v živo skalo vsekane kazemate, mora imeti posebno dovoljenje od deželnega predsednika. Te kazemate so dolgi hodniki; po njih stoje topovi, ki zijajo skozi izsekana oknica. Kedar streljajo, kmalu se vse otline zadimijo, tako da kanonirji ne mo-
rejo zmagovati, in še vselej se je prigodila nesreča, veča ali manja, kedar so imeli vaje.
V gibraltarski gori je tudi še več drugih otlin in jam. Najbolj na glasu je Šent-Mihelska jama. Dokonča jej še niso prišli. Marsikater predrzen častnik in vojak je uže konec vzel, ker se je preveč upal. V obče sodijo, da je vsa gora izotljena, kakor postavim satje.
Posadka gibraltarska ima 3000 — 4000 mož, in mesto do 16.000 duš. Čudovit red kraljuje povsodi, da-si so stanovniki različnih narodnosti in ver. Berača tu ni dobiti. Vsak stan in vsaka narodnost uživa svoje posebne pravice. Ali ob vsem tem Gibraltar ni drugo nego tolovajski brlog, kajti od tu se uganja pod varstvom Angleške najhuja premitna ali tinotapska kupčija s Španjsko.
Mesto so ustanovili Mavri, ki so pod vodstvom Ta-rikovim te gore se polastili. Strategiški položaj gore so spoznali uže Rimci, zato so jo naselili in nazvali Julia Calpa. Razni mogočnjaki so se pipali za to ped zemlje, vzlasti Spanjci, a naposled so jih Angleži spodrinili, in to z izdajstvom 1704. leta pod vodstvom princa Hessen-Darmstadta. Zastonj je Španjska štirikrat navalila na trdnjavo, da jo preotme, ni se jej sponeslo vkljub temu, da jo je Francoska podpirala. Glasovit je bil zadnji poskus 1779. L, ki je trajal vse do 1782. 1. Pravijo, da 40.000 mož, 40 vojnih brodov, 10 plavajočih baterij s 142 topovi, pa drugih 200 velikih topov s kopnega je nastavljenih proti trdnjavi, ki ni imela več kot 7000 mož za branbo. Dne 13. septembra 1782. 1. ste zedinjeni sili bili do tal poraženi. Španjska vkljub temu še ni popustila svojega namena, nadaljevala je obleganje, ali Angleži so ovrli vselej vse njene poskuse. — Mir ut-rehtski 1783. 1. zagotovil je Angležem posest Gibera1-tarja, in da bi ga tem huje utrdili, potrosijo za-nj vsako leto do 40.000 gold. Danes ga brani do 600 kanon, ki jih z morja niti ne opaziš. Veščaki zatrjujejo, da je ni trdnjave na svetu, ki bi se mogla gibraltarski primerjati.