IZGUBLJENI SIN Bori«   S 1 u c k i
Od dela izčrpan,
od stisk negotov
sin izgubljeni se vrne domov,
nalahno potrka, stopi k dverem.
—  Mar smem?
—  Moj sin! Edini! Že grem odpret. Poljubi, če hočeš, očeta, pospravi, če hočeš, teleta!
Da vrnil si se, zares sem vesel.
Umiril bi se in z nami živel!
Sin usta si briše z gosto brado,
mesa se naje,
napije vode,
na čelu mu je kaplja potu zablestela:
pač vajen ni takega dela.
Kar mogel je, to je pospravil
in v spalnico se je odpravil.
Postelja, rjuhe, vse je čisto.
Zdaj — ni mu slabo.
A vstane
in palico prime
in, brez slovesa, izgine.
718