© Za besedilo : Olga Gutman, 2023

			© Za to izdajo : Zavod Volosov hram, Pekel

			Vse pravice pridržane

			Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram, Pekel je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

			Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel

			Pekel 28j, 2211 Pesnica pri Mariboru

			e-mail: info@volosov-hram.si

			SPLETNA STRAN

			Uredila Katja Titan / Jezikovni pregled Robert Titan Felix / Motiv na naslovnici Depositphotos / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2023

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID 137276163

			ISBN 978-961-7182-26-2 (ePUB)





Olga Gutman


			ŽIVLJENJE


			je igra usode





VSEBINA


					1.


					2.


					3.


					4.


					5.


					6.


					7.


					8.


					9.


					10.


					11.


					12.


					13.


					14.


					15.


					16.


					17.


					18.





1.


			Vasica je mirno ovita v spanje počivala v soju mehke svetlobe polne lune. Hiše so bile raztresene po gričih in dolinah. Nad vasjo je lebdela tišina, ki jo je od časa do časa prekinjal glas in samotni lajež psa, ki ga je kdo ve kaj zmotilo. Ta vas je nastala nekega davnega leta iz treh vasi, ki so jih nekje okrog leta 1500 in še nekaj požgali Turki: Obrančevskega, Hugoncev in Križancev. Takrat so zadnjič pustošili po naših krajih turški vojaki. Po pripovedovanju so naši predniki takrat turške vojake pripravljeni pričakali in jih pregnali. Padlo je mnogo turških vojakov, pa tudi naših rojakov. Iz treh vasi, ki so jih Turki požgali, je ostalo le še za eno vas ljudi.

			Novo vas so preživeli zgradili na hribu, zahodno od prejšnjih naselij. Pozneje se je tekom let vas širila in razrasla po okoliških hribih in dolinah. Mir je blagodejno vplival na vaščane in ti so se lahko spet povsem posvetili svojim kmetijam. Strah pred turškimi vpadi je izginil in mlajši rodovi ga več niso poznali. Živeli so svoje življenje, ki ga je uravnavala usoda, pa tudi moč volje posameznika.

			Ob križišču poti je stala hiša Jožefa Blažona, malo nižje v dolini pa Nonina hiša. Obe sta bili zgrajeni šele pred nekaj leti. Nobeden, ne Nona in ne Jožef, nista bila rojena v svojih sedanjih hišah.

			Nona je bila otrok številne družine, ki je bila veliko bolj razgledana kot večina družin v vasi. Nonin oče Števek je bil v tistem času tudi edini pismen v vasi. Šol takrat v naših krajih še ni bilo, pa je Števek, da bi pomagal sovaščanom, v zimskem času, ko ni bilo dosti dela na kmetijah, učil vaške otroke pisati in brati. Mnogokrat so k njemu prihajali sosedje in drugi, če so prejeli kakšno pismo od gosposke, da jim ga je prebral.

			Nekega dne je prišel k Števeku sovaščan Peter. Nekaj časa sta se pogovarjala o vsakdanjih rečeh in težavah, s katerimi sta se onadva in ostali vaščani srečevali. Potem pa je Peter začel:

			»Števek, prišel sem, prosim, če bi mi prebral pismo, ki sem ga danes dobil.«

			Nato je segel v žep in iz njega izvlekel pismo.

			Števek ga je razgrnil in začel brati na glas. Peter ga je gledal, ne da bi umaknil oči s Števekovih ustnic.

			»Pa to vse je napisano na tem kosu papirja? Kako srečen si, da znaš te kvake, ki so narisane na tem papirju, prebrati in veš, kaj katera pomeni. Veš kaj, Števek, a ne bi ti naučil brati in pisati tudi naših otrok? Sedaj te vsi, ki dobimo kakšno pismo, prosimo, da nam ga prebereš, in te mudimo ter ti krademo čas. Potem pa bi nam pisma lahko prebrali otroci. Ne bi jim škodilo, če bi poznali črke, brali in pisali.«

			Števek je privzdignil klobuk in se popraskal po glavi.

			»Ne bi bilo neumno. Dobro bi bilo, če bi naši mladi znali pisati in brati. Vsak človek od časa do časa dobi kakšno pismo. Dobro je, če ga zna prebrati in nanj tudi odgovoriti sam in ni potrebno, da bi za vsebino pisma zvedela cela vas. Mogoče pa bi šlo. V zimskem času ni veliko dela. Takrat bi lahko prenašal svoje znanje na vaške otroke. Vprašaj, ali imajo ljudje željo po tem, da se otroci naučijo brati in pisati. Če želijo, jih bom učil v zimskem času,« je pristal Števek.

			Spregovorila sta še besedo ali dve, potem pa je Peter vprašal, koliko je dolžan za branje.

			Števek, ki je bil dobričina, se je le na glas zasmejal in Peter se je zvedavo zastrmel v sogovornika, kot bi se bal, da bo račun za opravljeno branje previsok.

			»Kaj bi ti računal, Peter. Saj sem le ubogi kmet in ne advokat. Imel sem srečo, da sem se naučil brati in pisati, ko večini ljudi to ni bilo dano. Bil bi greh, ko bi za to komu kaj računal. Le pojdi v miru. Če boš kdaj spet dobil kakšno pisanje, se pa le oglasi! Brez skrbi, prebral ti bom.«

			Peter se je zahvalil, pozdravil Števeka in odšel proti svojemu domu, Števek pa v hišo in sedel ter nadaljeval s pletenjem peharja iz slame. To je bilo eno od kmečkih del, ki so jih na vasi možje opravljali v zimskem času, ko jih druga dela niso zaposlovala.

			Števek je bil dobre volje in pri srcu mu je bilo lepo. Dobro mu je delo, da je lahko pomagal sovaščanu. Računal pa za to, ko je komu kaj prebral ali napisal, nikoli ni nič. Zato pa je vse življenje ostal revež, kot je bil, ko se je rodil.

			Zimski dnevi na vasi so minevali počasi, drug drugemu enak. Sneg je bil visok in le ozke gazi so vodile od hiše do hiše. Ljudje so se zadrževali v hišah in se stiskali okrog peči, ki so izžarevale toploto.

			Nekega takega mrzlega zimskega dne je potrkalo na vrata Števekove hiše. Vstopil je Peter.

			»Dober dan! Tukaj pri vas, na toplem, je pa bolj prijetno kot zunaj. Mraz reže do kosti in človek komaj čaka, da se zateče v toplo izbo.«

			»Bog daj, Peter! Res je prava zima. Pa naj bo. Nič za to. Stari ljudje so vedno govorili, če zima ni mrzla, tudi poletje ne bo za nič. Sedaj pa lahko vsaj upamo, da nas poletje obdari z vročimi dnevi in bodo njive bogato obrodile.«

			Kmalu se je pogovor razpletel in obdelala sta vse dogodke zadnjih dni v vasi in še v sosednjih vaseh. Potem pa je Peter začel razlagati:

			»Števek, prišel sem k tebi zaradi tistega, o čemer sva se pogovarjala ob mojem prejšnjem obisku. Vaščani bi te prosili, da res začneš učiti naše otroke pisati in brati. Sedaj, ko je zima. Vemo, da poleti tudi ti imaš delo in moraš skrbeti, da tvoji otroci ne bodo lačni, pa je manj časa,« je povedal Peter in čakal na Števekov odgovor.

			Števek je nekaj trenutkov molčal. Razmišljal je, ali naj sprejme, kar mu je predlagal Peter, ali naj zavrne njegovo prošnjo. Imel je to prednost, da je znal brati in pisati. Prav tako so abecedo, branje in pisanje obvladali tudi njegovi otroci. Posebno vešča je bila njegova najmlajša Nona. Zato je bila odločitev za Števeka težka.

			Ali imam pravico zavrniti Petrovo prošnjo? Jaz sem imel srečo, da sem se lahko naučil brati in pisati, od mene pa tudi moji otroci. Drugi vaščani te sreče niso imeli. Sedaj morajo prositi druge, da jim preberejo, ko dobijo kakšno pisanje. Še podpisati se ne znajo. Ne bo ne lepo in ne pravično, če jim ne pomagam, so bile misli, ki so se v času premolka podile po njegovi glavi.

			Peter je strmel v Števeka in bi dal veliko, da bi lahko razbral njegove misli.

			Nekam dolgo razmišlja, ne da bi povedal, ali sprejme ali ne. Saj vem, da je to za njega obremenitev. Pa vseeno ne bo lepo, če našo prošnjo zavrne. Imel je srečo, ki je mi ostali nismo imeli. Šole pri nas, kot kaže, še ne bo. Ni prav, da ostanemo še leta in leta nepismeni.

			»Peter, sprejel bom in ustregel vaši prošnji. Zdi se mi, da ne bi bilo pravično, če bi to, kar znam, obdržal samo zase in za svoje otroke,« je odgovoril Števek.

			Peter si je oddahnil. Takoj sta prešla na dogovor. Dogovorila sta se, kdaj bodo prihajali otroci k njemu in kako dolgo bodo ostajali pri pouku. Peter mu je tudi povedal, kateri starši želijo, da se njihovi otroci naučijo pisati in brati. Ko sta si bila na jasnem o vsem, kar je zadevalo učenje vaških otrok, se je Peter zadovoljen poslovil in odšel. Ves je žarel od ponosa, da je nalogo, ki so mu jo naložili sovaščani, uspešno opravil.

			Naslednji teden je Števek začel poučevati vaške otroke. V začetku je bilo njegovih učencev bolj malo. Pa še pred temi je imel precejšnjo zadrego, kako naj se loti dela, da bodo uspeli in da jih ne bo odvrnil od pouka. Pri delu mu je veliko pomagala njegova hčerka, Nona. Bila je naravnost nadarjena za poučevanje. Ko jo je oče tako opazoval, je razmišljal:

			»Škoda, da nisem premožen. Dekle je pametno. Če bi imel denar, bi jo poslal v šole in gotovo bi iz nje še nekaj bilo. Tako pa bo kljub svoji bistrosti ostala le dninarica, ali pa dekla.«

			Nekega dne proti koncu zime se je pri Števeku oglasil krojač Franc iz sosednje vasi. Bil je dober in cenjen krojač in znan daleč naokrog. Šival je za vse pomembnejše ljudi iz sosednjih vasi, pa tudi marsikateri meščan iz bližnjega mesta je zašel k njemu. V vasi je veljal za premožnejšega človeka. Vsi, ki so ga poznali, so ga imeli za bogatega in srečnega. Pa so se motili. Imel je denar, tudi nekaj zemlje, ki so mu jo navadno obdelovali dninarji in tisti, ki mu za obleke, ki jim jih je šival ali predeloval, niso mogli plačati, ker niso imeli denarja. So pa njegove storitve odslužili z delom.

			Imel je prijetno in skrbno ženo. Imela sta vse, kar sta si lahko zaželela. Le ene stvari ne, a to je bilo nemogoče dobiti za denar. Nista imela otrok, čeprav sta si jih oba močno želela.

			»Kaj nama pomaga vso bogastvo in denar, ki ga imava, če nimava nikogar, ki bi nama na stara leta podal kozarec vode. Če bi imela otroka, bi bilo vse drugače,« je nekega dne med pogovorom z možem potarnala krojačeva žena Roza.

			»Prav imaš. Toda vse kaže, da otrok pri naju ne bo. Ostane nama le še eno. Edina rešitev. Da kakšnega otroka posvojiva.«

			»To je precej težko. Kje pa naj ga dobiva in kaj veva, kakšen je in od kakšnih staršev?«

			»V vaseh naokrog, ki jih poznava, je mnogo revnih družin z mnogimi otroki. Mora pa biti pameten in od pametnih staršev. Ne bi škodilo niti, če bi znal tudi pisati in brati.«

			»Kje pa naj najdeva takega otroka? Ti bi gotovo hotel fanta. Jaz bi pa rada deklico. Pa ne enega in ne drugega takega ne poznam, ki bi nama ga starši dali.«

			»Jaz pa mislim, da bi ga dobila. Na Števeka iz sosednje vasi sem mislil. Pameten človek je. Pismen, in baje tudi vsi njegovi otroci že znajo brati in pisati. Posebno pametna in nabrita je njegova najmlajša. Pravijo, da očetu celo pomaga pri poučevanju vaških otrok. Veš, Števek jih uči pisati in brati. Pa še neki daljni sorodniki smo, tako da ta otrok nama ne bi bil povsem tuj. Pa deklica je, ki si jo ti želiš. Razen tega je še dovolj majhna, da jo lahko učiva po svojem.«

			»Jaz bi bila za to. Samo kdo ve, če bi nama jo dali.«

			»Bom že jaz govoril z njima. Števek in njegova žena sta pametna človeka. Dobro vesta, da ji ne moreta dati takega življenja, kot ji ga lahko dava midva. Razen tega pa bi bila tukaj blizu svojih staršev in bi ju lahko večkrat obiskala, kot če bi morala iti služit kam daleč, h kakšnemu kmetu.«

			»Prav, če tako misliš. Pa stopi k Števeku in mu povej, kar želiš!«

			Števek je debelo pogledal, ko je odprl vrata in je v kuhinjo vstopil krojač Franc. Zdelo se mu je čudno, po kaj le je prišel Franc k njemu.

			Po kaj je le prišel? se je spraševal. Nič mu nisem dolžan, da bi prišel terjat dolg. Že dolgo nista ničesar šivala ne on in ne njegova žena Roza, ničesar nikomur od mojih. Le kaj ga je prineslo k meni. On se ne druži z reveži, kot smo mi, in jih ne obiskuje. Naj bo. Počakal bom in ne bom ugibal kar tako in delal sklepov. Bo že prišel z besedo na dan ter povedal, zakaj in po kaj je prišel, je razmišljal Števek.

			Precej časa so se pogovarjali o dogodkih v eni pa v drugi vasi ter se vrteli okrog in okrog, ne da bi se dotaknili dejstva, zakaj je prišel Franc k Števeku, kot bi preizkušali potrpežljivost enega in drugega. Ko pa so obdelali vse vaške novice in dogodke, je Franc le začel:

			»Števek, najbrž te zanima, zakaj sem prišel k tebi, ko nič ne šivam ne tebi in ne kateremu od tvojih. Pa bom kar povedal, kaj me je prineslo. Veš, da sva z mojo Rozo že dolgo poročena in dovolj premožna. Imava vse, kar si kateri od naju zaželi. Nimava pa otrok. Bog nama jih ni dal. Zato je najin dom pust in prazen, čeprav nama drugo nič ne manjka. Pa sva se pogovarjala nekega dne z mojo Rozo in sklenila, da stopim do tebe in te vprašam, ali bi vidva z ženo dala vajino najmlajšo, da bi živela pri naju, kot najina. Midva bi lahko zanjo bolje poskrbela kot vidva z ženo, ko vama ostane še več otrok. Vem, da se ne moreš takoj odločiti. Pa razmisli. Konec tedna se oglasim, pridem po odgovor. Deklica bo odrasla in bi tako ali tako morala nekoč od doma. Gotovo bi morala oditi služit kam dlje, kot drugi vaški otroci. Če bo pri naju, bo pa blizu doma in se bo lahko oglasila doma, kadar koli bo hotela. In midva z ženo ji niti tujca nisva, saj smo si nekako v nekem daljnem sorodstvu. In ko odraste, ji ne bo potrebno iti služit kam daleč. Če bo želela, se lahko ob meni in moji ženi nauči še šivati, kar ji pozneje lahko zelo prav pride, da zasluži kaj,« je končal Franc.

			V prostoru, kjer sta bila Števek in Franc, je nastal trenutek tišine. Števek je napel možgane in še nekajkrat v mislih ponovil vsako Francovo besedo. Tehtal je za ali proti.

			Franc je povedal prav. Res bi Nona čez kakšno leto ali dve morala iti služit nekam, kjer bi jo hoteli vzeti za deklo. Kdo ve, kje bi to bilo in kako daleč od doma bi morala. Ona je najpametnejša od mojih otrok. Veliko zna, proti ostalim vaškim, pa tudi mojim otrokom. Znanje, ki ga ima, bi se ob trdem delu gotovo izgubilo. Sva pa z ženo prerevna, da bi jo lahko obdržala doma. Čeprav bi to najraje storila. Če jo dava k Francu, bo ostala blizu doma. Večkrat se bo lahko oglasila doma. Pa tudi pri čisto tujih ljudeh ne bo. Saj smo, kot pravi Franc, v nekem daljnem sorodstvu. Pa kot pravijo naši ljudje, kri ni voda in sorodstvo ima vedno nekaj skupnega. Pa Roza, Francova žena, ni slaba ženska, kot vem. Gotovo bi bilo moji Noni pri njej bolje kot pri kateri koli kmečki gospodinji. Ona bi jo razvajala. Od dela pa se ji tudi ne bi bilo potrebno pretrgati. Pa še šivati bi se lahko naučila in prevzela delo, nekoč, ko odraste in ko Franc in Roza več ne bi zmogla. Mislim, da je ta Francova ponudba za mojo Nono prava sreča. Samo z ženo se moram pogovoriti, pa seveda z Nono, je končal razmislek Števek in se strinjal s tistim, kar je povedal Franc.

			»Res je tako, kot si povedal, Franc. Prej ali slej bi Nona morala od doma, v tujo hišo, služit. Kdo ve, kje bi dobila delo. Kljub temu da bi jo jaz najraje obdržal doma, saj je najpametnejša izmed vseh mojih otrok, bo prišel trenutek, ko bo morala v tujo hišo. Mislim, da ne bi bilo napačno, če bi šla k vama. Mlada je še in še se da usmerjati in učiti. Pa mogoče se bo še lahko naučila šivati, kar ji bo dobra popotnica in dota za življenje in lažje delo kot delo na kmetiji. Mi revni ljudje se moramo, žal, sprijazniti s tem, da imamo otroke, ki morajo v svet, še preden odrastejo, in si morajo začeti sami služiti kruh. Jaz bi bil za to, da jo damo vama z Rozo. Roza je tudi dobra in pametna ženska in bi moji Noni, ki je še mlada, lahko nadomestila mater. Samo pogovoriti se moram z ženo in tudi z Nono. Ne bi bilo prav, da o Noni odločam sam. Midva z ženo se pogovoriva in če se bo ona strinjala, se bo z nama strinjala in najino odločitev sprejela tudi Nona. Rada uboga in ni uporna, zato sem prepričan, da najini odločitvi ne bo nasprotovala.«

			»Prav je tako, Števek. Mislim, da sva se dogovorila. V soboto spet pridem. Če se bosta z ženo odločila, da gre Nona k nam, naj ima vse pripravljeno, ker bo lahko takrat šla kar z menoj,« je rekel Franc, se poslovil in odšel.

			Števek je ostal sam. Zatopljen je bil v svoje misli in niti ni opazil, da je vstopila v prostor njegova žena. Začudeno ga je pogledala ter ga ogovorila in ga tako zmotila v globokem razmišljanju. Dvignil je glavo in takoj začel ženi pripovedovati o obiskovalcu in vzroku njegovega obiska.

			»Obisk smo imeli.«

			»Kdo pa je bil?«

			»Krojač Franc iz sosednje vasi.«

			»Kaj pa je njega prineslo k nam? Saj nam nič ne šiva. Dolžni pa mu tudi nismo nič.«

			»Prišel je prosit, če mu damo Nono.«

			»Našo Nono?«

			»Da, najino Nono.«

			»Pa saj je še premlada, da bi šla služit in za deklo. Otrok pa nimata, da bi bila varuška.«

			»Saj ne išče dekle, pa tudi varuško ne. Z Rozo bi želela imeti našo Nono za svojo, ko nimata svojih otrok.«

			»Za svojo?« je kot odmev ponovila Števekova žena, začudena, da je še usta pustila odprta od presenečenja. V prostoru je nastala popolna tišina. Čez nekaj časa pa jo je prekinil Števek in nadaljeval s pojasnjevanjem.

			»Veš, da nimata otrok in jih ne bosta mogla nikoli imeti. Želita pa si ob sebi nekoga svojega na stare dni. Pa tudi dovolj bogata sta, da si lahko privoščita še ena usta v hiši. Rekel je, kako da je slišal, da je najina Nona pametna in pismena. Tako rabita. Ne bi bila dekla, temveč njuna, kot hči, posvojenka. Če bo hotela, jo izučita tudi šiviljskega poklica, da bo lahko nadaljevala njuno delo, ko onadva več ne bosta mogla delati. In spomnil se je še, da smo v daljnem sorodu in tako njuna posvojenka ne bo čisto tuja, ampak bo, kljub temu da ni njun lasten otrok, vseeno teklo po njenih žilah tudi nekaj njune krvi. Težkega dela pa ne bi opravljala. Za to so posli. Mogoče pa bi se Nona tudi kaj gospodinjskega dela in kuharije lahko naučila od Roze. Pravijo, da je dobra gospodinja in kuharica tudi. Pa še dobra šivilja povrh vsega. Mislim, da bi Noni bilo pri krojaču in njegovi ženi bolje, kot če bo morala iti služit kot dekla h kakšnemu kmetu, pa mogoče še kam daleč, da sploh ne bi mogla priti pogledat naju domov.«

			»Gotovo bi ji bilo pri krojačevih bolje kot pri kakšnem kmetu. Manj težko bi delala. Pa čeprav je še mlada, bi morala kaj kmalu iti služit, kot vsi najini in vsi drugi otroci iz revnih družin. Pa mogoče se res nauči tudi šivati. Tako ji ne bi bilo potrebno delati po tujih njivah v sončni pripeki in v slabem vremenu. Res je še mlada in še nisem niti razmišljala, da bo nekega dne morala oditi. Toda kar je, je. Bolje ji bo, tudi jaz mislim, pri krojaču kot pa kje drugje. Samo, kako bo ona to sprejela? Moram se čim prej pogovoriti z njo. Kdaj pa je rekel, da pride po odgovor?«

			»Konec tedna pride in želi, če se res odločimo, da gre Nona k njima, naj ima vse pripravljeno, da bo šla takrat kar z njim.«

			»Prav. Se bom pogovorila z Nono. Prepričala jo bom, da je to najboljše zanjo, ker tudi je. Boljše ponudbe in prilike za življenje ne bi našla in ne dobila,« je Nonina mati končala razgovor in v mislih je že začela izbirati besede, s katerimi bi Nono prepričala, da ne bi nasprotovala očetovi in njeni odločitvi. Kajti Nona, čeprav je bila pridna in ubogljiva, se je znala tudi trmasto postaviti po robu vsem, katerih mnenje ji ni ustrezalo. Tudi očetu in materi si je upala reči ne, kadar se z njima ni strinjala.

			Dan se je iztekel. Števek, žena in Nona so povečerjali. Nona se je takoj po večerji odpravila spat. Oče in mati sta nekaj časa še obsedela za mizo in se polglasno, da Nona ne bi slišala, če še ne spi, pogovarjala, kako bosta Noni povedala, da bo odšla in živela pri krojaču in njegovi ženi v sosednji vasi.

			Dolgo v noč sta še bedela in razpredala načrte za bodočnost ter ugibala, kaj jim bo prineslo življenje čez leta. Vsi starejši otroci so se raztepli po deželi in si kot hlapci in dekle služijo kruh. Kdo ve, kje bo katerega za stalno odložilo in ali se bo kateri od njih še kdaj vrnil pod domači krov. Za vedno najbrž nobeden ne. In prišla sta do skupnega zaključka. Računata lahko le še na najmlajšo, Nono, pa čeprav se tudi zanjo obeta, da bo njen dom kmalu v drugi, tuji hiši in ne več v tisti, v kateri je zagledala luč sveta, naredila prve korake in se naučila govoriti prve besede.





2.


			Dnevi so Števeku in njegovi ženi minevali, kot bi mignil. Mogoče tudi zato, ker sta bila postavljena pred nelahko nalogo Noni pojasniti, da bo od naslednjega tedna naprej živela v hiši krojača Franca in njegove žene, kot njuna posvojena hči. Že nekajkrat sta bila pripravljena, da z Nono spregovorita o njenem bodočem življenju, pa je njuno namero vsakokrat kaj zmotilo, da nista mogla uresničiti, kar sta nameravala. Tako je minil ponedeljek, torek, pa sreda. Prišel je četrtek. Pojavil se je neugoden, kot je le lahko poznopomladni dan. Sonca ni bilo videti, na nebu pa so se kopičili in premikali sem ter tja temni oblaki, ki niso obetali nič prijetnega. Od Balatona1 pa je vlekel balatonšček2 in popolnoma shladil in uničil toploto, ki se je nabrala v prejšnjih dneh. Bilo je, kot da je pozna jesen in ne pozna pomlad. Okrog desete ure se je še ulilo kot iz škafa. Števek, njegova žena in hči Nona, ki so delali na vrtu, so hitro stekli v hišo, pa so kljub temu pristali v kuhinji premočeni do kože. Morali so se takoj preobleči v suha oblačila, kajti začelo jih je zebsti.

			 				1 Balaton: Blatno jezero na Madžarskem

				 					2 Balatonšček: veter, ki piha iz smeri Blatnega jezera





			Čez kratek čas, ko so se vsi zopet zbrali v kuhinji, je mater kar streslo.

			»Zakurila bom, da se pogrejemo. Tako bom čez kakšno uro morala kuhati.«

			»Prav. Kar zakuri, da se kateri ne prehladi in ne stakne še kakšne pljučnice. Pomladni čas je najbolj nevaren za prehlade,« se je z njo strinjal oče.

			Mati je zakurila in kmalu je prijetna toplota napolnila prostor in jim razvezala jezike, kot bi podrla pregrado tišine. Prekinjen je bil dotedanji molk in začeli so se pogovarjati o vsakdanjih rečeh, o dogodkih in o delu, ki jih še čaka ta teden, če jim bo vreme naklonjeno. Ko je za trenutek nastala tišina, kot bi jim zmanjkalo besed za pogovor, je mati začela:

			»Nona, prejšnji teden smo imeli obisk.«

			»Kdo pa je prišel?«

			»Krojač Franc iz sosednje vasi.«

			»Zakaj pa? Bo komu kaj šival, kakšno novo obleko?« je po tihem upala Nona, da bo prav ona dobila kak nov kos oblačila. Saj je dobro vedela, da krojač kar tako ne hodi na obiske okrog po vaseh.

			»Za tebe je vprašal, če bi ti hotela priti k njima.«

			»Zakaj pa? Služit?« je s kančkom razočaranja v glasu vprašala Nona. Dobro je vedela, da bo prej ali slej prišel dan, ko bo morala zapustiti rojstno hišo in oditi v tujo, kjer si bo kot dekla služila kruh. Pa ni pričakovala, da bo to tako kmalu. Starejši bratje in sestre so bili vsi starejši, kot je sedaj ona, ko so odšli služit. Ni ji šlo v račun, da mora ona, ki je najmlajša in ni več nobenega drugega otroka doma, iti za deklo tako mlada. Pa ni mogla dolgo premlevati svojih misli, ker je mati že nadaljevala z razlago in pojasnilom.

			»Ne, ne boš dekla. Veš, da krojač in njegova žena nimata otrok. Sta pa bogata. Rada bi imela nekoga, ki bi jima nadomestil lastne otroke. Mi pa smo celo njuni daljni sorodniki in zato sta izbrala tebe. Ne bi bila dekla, temveč njuna posvojena hči. Če bi hotela, bi se pri njiju lahko tudi izučila za šiviljo, kot je krojačeva Roza.«

			Mati je utihnila in pustila Noni nekaj trenutkov za premislek. Nonine misli pa so se podile po njeni mladi glavici kot bliski po nebu v času nevihte.

			Hm! Biti posvojenka krojača in njegove žene Roze, to ne bi bilo slabo. Ne bi mi bilo potrebno težko delati nikoli v življenju, še zlasti, če me izučita za šiviljo. Ne bi bila dekla na tujih kmetijah. Pa najbrž bi imela dosti lepih oblek, kot jih sedaj nimam. Krojač in Roza ne bi pustila, da bi hodila okrog v slabih in starih oblekah. To bi ju bilo sram. Mislim, da to moram sprejeti, pa čeprav sem mislila in bila celo prepričana, da mi ne bo potrebno tako kmalu iti od doma. Pa vseeno bolje to, kot pa čez nekaj let iti za deklo na kakšno kmetijo. Revni smo in ves čas sem vedela, da bom morala iti od doma, kot so šli starejši bratje in sestre, se je Nona sprijaznila s tem, da bo šla k Francu in Rozi, pa čeprav te misli in odločitve ni povedala na glas. Starša sta jo pustila, naj razmisli, nato pa sta jo vprašala za odločitev. Po kratkem premolku se je Nona oglasila in povedala svoje mnenje.

			»Prav imata. Res ne bi bilo dolgo, da bi morala v službo kam h kakšnemu kmetu, za deklo. Mogoče bi morala kam daleč in le redko bi lahko prišla domov in vaju obiskala. To, kar se mi sedaj ponuja, pa ni daleč od nas. Pogosto bom lahko prišla k vama. Mislim, da je dobro, da ponujeno priložnost sprejmem. Pri krojaču in Rozi tudi delo, ki mi ga bosta naložila, ne more biti zelo težko. Za delo, kot sem slišala, ima druge. Če pa bom Rozi pomagala v kuhinji, pa se samo lahko kaj naučim. Še bolj srečna bom pa, če me izučita šivanja. Ko bom odrasla, si bom s tem lahko zaslužila dovolj za življenje in ne bo mi potrebno iti v dnino ali za deklo in biti zunaj, na njivah v vsakem vremenu. Imela bom delo pod streho in na suhem ter pozimi na toplem. Sprejmem, da grem k krojaču Francu in njegovi ženi.«

			»Prav si se odločila in pametno. V soboto pride Franc po odgovor. Bodi pripravljena in imej vse, kar boš vzela s seboj, zloženo v cekar,« je oče zaključil pogovor o tej temi in ji je v potrditev, da se je odločila prav, pokimal.

			Vreme se je umirilo in dež je ponehal, hitro, kot je na hitro začelo deževati. Oče je odšel iz hiše za nekim svojim delom. Mati se je lotila priprave opoldanskega obroka hrane. Nona pa je vstala, se napotila v shrambo in si s klina, na katerih so viseli, izbrala en cekar, ki ga je spletla iz koruznega ličkanja zadnjo zimo ter se ji je zdel najlepši izmed vseh, ki jih je kdaj naredila. Potem se je napotila v sobo in stopila do stare, lesene, lepo izrezljane skrinje, pokrite s potemnelo patino časa, kar je pričalo o tem, da šteje že precej let in je mnoge generacije nevest spremljala od poroke do poroke in v svoji notranjosti čuvala njihovo doto. Obstala je pred skrinjo nekaj trenutkov, kot bi razmišljala, ali naj jo odpre ali ne. Potem je le stegnila roko in skrinjo odprla. Nekaj trenutkov je nepremično strmela v majhen kupček svojih oblek, ki jih je bilo tako malo, da še dna niso pokrile.

			Nona je razmišljala nekaj časa, kaj naj sploh vzame s seboj. Večina oblačil je bilo prepranih in se jim je že na daleč videlo, da jih je nosilo kar nekaj deklic, in ko so jih prerasle, so jih za njimi dobile druge.

			Ni se mogla odločiti, katero naj vzame s seboj. Stala je in tehtala v mislih. Vse, čeprav stare in stanjšane od neštetih pranj, so ji pomenile nek spomin in neko preteklost njenega življenja: kdaj je katero dobila, kam je šla, ko jo je prvič oblekla in kako se je počutila v njej. Vse po vrsti pa so se ji zdele stare in nekam neugledne. Najrajši nobene ne bi vzela s seboj. Le kaj si bosta mislila njena krušna starša, kakšna reva je, ko ima take obleke, ko jih bosta zagledala.

			Kaj mi mar. Če jima ne bodo všeč, naj mi sešijeta nove, saj znata, je poskušala udušiti nemir, ki se je porajal nekje globoko v njeni duši. Pograbila je nekaj oblek in jih dala v cekar.

			Potem je slišala, da so se odprla vrata na dvorišče in je mati zaklicala očetu, ki je bil nekje zunaj:

			»Hitro pridi! Kosilo je na mizi! Da bom potem lahko hitro pospravila in šla na vrt ter dokončam delo, ki sem ga zaradi dežja morala pustiti nedokončanega.«

			»Tudi sedaj ga ne boš končala, ker se bo vsak čas zopet ulilo,« ji je zaklical v odgovor že na poti v hišo.

			Nona ni čakala, da bi mati poklicala še njo. Kar sama se je napotila v kuhinjo, kjer je že sedel oče, mati pa je pravkar položila lonec s pripravljeno hrano na mizo. Molče je prisedla in začeli so jesti. V prostoru je vladala popolna tišina. Nihče ni spregovoril niti besede. Slišalo se je le praskanje žlic po stenah in dnu keramičnih skledic, ki so jim služile za krožnike.

			Po kosilu so šli vsak na svojo stran za svojim delom. Oče je šel ven, v prostor, ki mu je služil za neke vrste delavnico. Slišalo se je, da nekaj žaga in tolče s kladivom. Najbrž je čas, ko ni mogel opravljati kakšnega dela zunaj, namenil za popra-

			vilo orodja. Mati in Nona pa sta ostali v kuhinji. Krpali sta ponošene in raztrgane obleke. Molčali sta. Čeprav jima je v prsih divjal pravi vihar čustev, nista našli pravih besed, ki tega, kar jima divja v prsih, ne bi izdale.

			Po daljšem času molka pa se je le oglasila mati:

			»Si izbrala, kaj boš nesla s seboj?«

			»Sem. Pa težko. Vse, kar imam, je tako ponošeno in izrabljeno. Kar sram me je, kaj bosta krojačeva mislila o nas, ko bosta videla moje obleke.«

			»S tem si ti pa res ni potrebno beliti glavo. Če jima obleke, ki jih prineseš s seboj, ne bodo všeč, ti bosta sešila nove, saj znata. Najbrž boš pri njiju oblečena lepo, kot lutka. Le pridi se nama kaj pokazat z očetom, ko boš tam, saj je Franc rekel, da naju boš lahko šla pogledat, kadar koli boš hotela. Pa le ne hodi kmalu nazaj domov. Moraš se navaditi na novi dom in na Franca in Rozo. Težko bi dobila kaj boljšega, kot je to, kar te čaka. Zato bodi pridna in ubogaj in ne ugovarjaj. Tudi če ti kaj ne bo prav, rajši molči.«

			»Kako pa naj ju kličem?«

			»Dobro bo, če ju boš klicala oče in mati. Saj bosta skrbela zate, kot bi skrbela midva z očetom, če bi bila doma.«

			Nona na to ni odgovorila niti besede, samo pokimala je v znak potrditve, da se strinja. Razmišljala pa je, da ji ne bo lahko krušna starša klicati oče in mati. Tujca sta ji. Mogoče bo to zmogla nekoliko pozneje, sedaj, v začetku, pa bo težko.

			»Sedaj bom pazila, da jima ne bom rekla nič, ne oče ne mati in ne kako drugače, da ju ne užalim. Če pa bosta dobra do mene, bom že zmogla, da ju bom tako klicala. Morala bom paziti, da ju ne užalim.«

			Zadnji dnevi v rojstni hiši so Noni minevali zelo počasi. Želela pa je, da bi tekli hitreje in bi bil odhod od doma že za njo. Tako ali tako bi se morala nekoč navaditi na novo okolje, tudi če je krojačeva ne bi posvojila. Saj bi prej ali slej morala nekam služit. A vseeno si je želela, da bi ure in dnevi tekli hitreje.

			Vse odkar je izvedela, da bo šla od doma, ni mogla več najti miru. Tudi osredotočiti se na kakšno delo, da bi prenehala razmišljati o slovesu, ji ni uspevalo. Brezciljno je hodila po dvorišču sem ter tja.

			Starša sta opazila stisko, v katero se je ujela Nona, pomagati ji pa nista znala. Sama je morala prehoditi to pot. Mati je pogosto, ko je bila kje na samem, zavzdihovala in si želela popolnoma enako kot Nona:

			»Oh, da bi že enkrat prišla ta sobota in bi bilo to slovo za nami.«

			Kar se čaka, se po navadi tudi dočaka, samo vztrajati je potrebno in ne obupati. Tako je minil četrtek, pa petek in končno je bila tu sobota. Na Števekovem domu je že od ranega jutra, kar so vstali, vladala neka napetost. Kar koli sta počela Števek ali njegova žena, jima je pogled neprestano uhajal proti cesti, ki je peljala do sosednje vasi, mimo njune hiše.

			Gledala sta, ali mogoče prihaja krojač po Nono. Dolgo časa sta gledala zaman.

			Mogoče ga pa ne bo, je vmes mati že nekajkrat pomislila. Mogoče sta si doma z ženo premislila in None ne bosta vzela k sebi. Ali pa sta izbrala kakšno drugo dekle, ali fanta. Potem sta ga zelo polomila. Take, pa tudi takega, kot je najina Nona, ni daleč naokrog. Pridna je. Čeprav je še mlada, že sedaj prime za vsako delo. Pa pametna je. Zna brati, pisati in računati. Le malo je drugih deklet in fantov njenih let, ki bi to znali, pa ko še do lani niti nismo imeli šole. Ona pa se je vse to naučila od očeta. Pa še pomagala mu je, ko je učil druge vaške otroke pisati in brati, preden smo dobili šolo.

			»Prihajata! Prihajata!« je precej na glas zavpil Števek.

			»Kdo prihaja?« ga je vprašala žena.

			»Franc prihaja, pa tudi Roza je z njim. Pa oblekla sta se, kot da bi šla v cerkev, pražnje.«

			»Saj veš, da je to za njiju velik in pomemben dan. Dobila bosta otroka, ki sta ga tako dolgo zaman čakala. Zamisli si, da bi bila midva na njunem mestu. Prav tako bi nama bil tak dan pomemben,« je povedal Števek.

			»Saj ne vesta, ali je Nona sprejela, da bi šla z njima. Si jima ti sporočil?«

			»Da, sem, ker sem se bal, da si premislita, če bosta dolgo morala čakati v negotovosti, in izbereta katerega drugega otroka namesto najine None,« je skušal obrazložiti Števek.

			Medtem sta krojač in žena prišla do Števekove hiše. Števek in žena sta pustila delo in stopila prihajajočima nekaj korakov nasproti, da ju sprejmeta, kot je to pri nas bila navada. Obrisala sta si roke v predpasnika, ki sta ju imela preko obleke, da se ob delu manj umažeta, in sta prišlekoma podala roke v pozdrav in ju pozdravila.

			»Kje pa je naša deklica? Pa ne, da si je premislila?« je vprašala Roza in se nekoliko plaho ozirala po dvorišču.

			»Brez skrbi. Ni si premislila. Gotovo se pripravlja za na pot z vama, pa zlaga svoje stvari v cekar. Mi držimo besedo. Pa tudi ona je tako naučena, da kar obljubi, to drži, in besede ne prelomi, pa čeprav je še otrok,« je Števek skušal potolažiti Rozo. Tačas je mati že začela klicati Nono. Deklica se je takoj prikazala na dvorišču in pozdravila obiskovalca.

			»Nona, to sta tvoja nova starša,« je oče predstavil Franca in Rozo Noni in Nono njima.

			Nekaj časa so se še pogovarjali, zlasti odrasli med seboj. Nona pa je le poslušala in pametna, kakršna je bila, iz pogovora skušala izluščiti značaj svojih novih staršev: kateri je bolj strog in na zaščito katerega od njiju lahko računa.

			»Iti bomo morali, kajti pot se kar vleče in rad bi, da bi še kaj imeli od današnjega dne,« je rekel Franc.

			Nonina mati je medtem prinesla cekar z Noninimi stvarmi, ki jih bo vzela s seboj, v svoj novi dom. Potem so se poslovili in za slovo je mati še opomnila Nono:

			»Nona, pridna bodi in spoštuj starša! Na naju z očetom pa tudi ne pozabi! Obišči naju kdaj!«

			»Seveda vaju bo obiskovala, kadar koli si bo to zaželela,« je obljubila Roza.

			Krojačeva in Nona so odšli. Oče in mati pa sta še dolgo stala na dvorišču in gledala za odhajajočimi, vse dokler niso izginili za ovinkom in jih je zakrilo drevje gozda, skozi katerega je peljala cesta. Ko jih nista več videla, sta odšla vsak po svojih opravkih. Oče mrk in molčeč. Mati pa si je med potjo brisala solze s predpasnikom.

			Čeprav se je pot do sosednje vasi kar vlekla, Nona tega ni opazila. Njen cekar z njenim edinim premoženjem, oblekami, je nosil Franc. Kar pa ga ni niti preveč obremenjevalo, saj jih je bilo le nekaj. Ona in Roza pa sta hodili ob njem in se pogovarjali. V pogovor se je od časa do časa vključil tudi Franc. Tako Nona ni imela časa misliti na to, kako se pot do novega doma vleče, saj je bila pozorna na pogovor. Spoznala pa je tudi, da ji v novem domu, kot je videti, ne bo dolgčas.

			»No, pa smo skoraj že doma,« je bolj vzkliknila kot povedala Roza, ko so zapustili gozdno senco in se je pot nadaljevala po odprtem svetu.

			»Poglej, tam je naša hiša!« je pokazala na hišo, kateri se je videla le streha, saj so jo okrog in okrog obdajala sadna drevesa. »Si bila že kdaj v naši vasi?« je vprašala Nono.

			»Nikoli še nisem bila. Pa tudi v drugih sosednjih vaseh ne. Od vasi do vasi je kar precej daleč, pa smo otroci rajši ostajali doma, kot pa bi daleč pešačili,« je povedala Nona, zamolčala pa je, da ni šla nikamor iz domače vasi, ker so bile njene obleke stare in vse preprane, saj so jih nosile vse njene sestre pred njo, in so starši otroke, če je le bilo mogoče, rajši puščali doma, kot bi jih jemali s seboj in bi ljudje lahko ob pogledu na njihove obleke sklepali na njihovo premoženjsko stanje.

			»Nič zato, boš pa sedaj skupaj z nama lahko spoznala marsikateri tuji kraj, ki ga še nisi videla. Veš, imamo konja in koleselj, pa se midva večkrat ob nedeljah ali ob praznikih kam odpeljeva, tudi v bližnje mesto. Sedaj se bomo pa kam peljali trije. To bo še lepše.«

			Nona ni mogla verjeti, da vse to, kar je slišala, res obstaja in da bo sedaj deležna te sreče, kot je videti, tudi ona. Njena družina si ni mogla privoščiti konja in voz, da bi se ob praznikih ali ob nedeljah kam odpeljala. Oče in mati sta včasih šla v cerkev, sama, otroci pa so, tudi zato, ker je bila pot do cerkve dolga, morali ostati doma. Posebno mlajše nista jemala s seboj. Starejši, ki so tako dolgo pot zmogli in so si na dnini pri vaških bogataših že zaslužili za spodobno obleko za tako pot, pa so lahko šli z njima.

			Nona je vpijala besede svoje krušne matere kot spužva vlago. Komaj je čakala, da prispejo do njenega novega doma in da vse to, o čemer so se med potjo pogovarjali, vidi v živo. To je bil zanjo nov in povsem neznani svet. Saj je vedela in že mnogokrat slišala pogovor odraslih o bogataših, toda za bogataše so bili zanjo merilo le premožnejši kmetje iz domače vasi, ki pa se, kot je sedaj spoznavala, s krojačevima sploh niso mogli meriti in tudi ne primerjati. Šele sedaj je spoznala in začela razumeti, zakaj se oče in mati nista niti malo upirala, da bi jo dala k Francu in Rozi. Dobro sta vedela, da ji onadva ne moreta nuditi polovice tega, kot ji lahko krojačeva.





3.


			Tako so končno prispeli do hiše. Franc je odprl dvoriščna vrata in napotili so se proti hišnemu vhodu. A še preden so prispeli do vrat, se je od nekod vzel velik, bel pes s črnimi lisami in dolgo dlako ter košatim repom. Drgnil se je ob gospodarja in gospodinjo in temeljito prevohal še Nono.

			»Nona, nikar se boj. To je naš Bodri. Nič ti ne bo naredil. Le spoznava te. Ti pa, Bodri, dobro poglej to deklico! To je naša Nona. Tukaj bo živela in tvoja naloga je, da jo varuješ,« ju je Roza predstavila.

			Bodri, kot da je razumel svojo gospodinjo, je začel lizati Nonino roko in se ji dobrikati ter mahati z repom, kot bi jo pozdravljal. Nona pa ga je božala, kot da sta že stara znanca. Bodri je ugotovil, da ima Nona rada živali, zato ji je tudi izkazoval zaupanje. Živali zelo hitro ugotovijo, kdo jih ima rad in kdo jih ne mara.

			»Sedaj pa dovolj, Bodri! Pusti Nono pri miru, saj jo boš imel tukaj vsak dan. Pusti nas, da gremo v hišo! Utrujeni smo, žejni, pa tudi lačni,« je Franc s strogim glasom govoril Bodriju.

			Pes, kot bi razumel gospodarjeve besede, se je umaknil in za njimi počasi korakal proti vratom. Ko so oni trije vstopili v hišo, je Bodri legel na »trnac« 3tik pred vhodnimi vrati in stegnil vse štiri od sebe, tako da mimo njega ne bi prišla živa duša.

			 				3 Trnac: podaljšek strehe, ki se je na tramu ob steni malenkost prelomila in tako pokrivala kakšen meter široki pas okoli hiše, ki je nudil nekaj zaščite pred vremenom



			Napotili so se proti kuhinji. Vrata v kuhinjo so bila odprta in iz nje se je širil prijeten vonj, ki je Nono, ker je bila že lačna, pošteno dražil v nosnicah in povzročil, da se ji je želodec kar nekajkrat oglasil. Okrog štedilnika se je sukala dekla, ki je skuhala kosilo in pripravila mizo.

			»Sedaj pa kar urno za mizo! Bom ti, Nona, po kosilu pokazala tvojo sobo in boš lahko zložila potem svoje stvari v omaro in v skrinjo,« je povedala Roza in Noni pokazala, kje bo njen prostor pri mizi.

			Dekla Kata je dala lonec z juho na mizo, nato pa odstranila pokrov in v lonec dala zajemalko. Iz lonca se je kadilo in prijetno dišalo. Nato je še sama sedla na prost prostor za mizo. Roza pa je vstala in vsem naložila hrano v krožnik.

			»Kar jej, Nona, ti bom, ko to poješ, še več naložila.«

			»Bog plati! Kaj več! Še to je preveč in ne vem, če bom lahko pojedla.«

			Za Nono je bilo vse to novo. Delovni dan je bil in ne praznik. Za kosilo pa kisla juha, polna mesa. Pa krušna mati ji je toliko naložila v krožnik, kot bi njena prava mati dala dvema otrokoma. Ni mogla verjeti, da ob navadnem dnevu jejo iz porcelanastih krožnikov, ko so doma za vsakdan jedli iz lončenih skledic, tista dva porcelanasta krožnika, ki so ju imeli, pa so postavili na mizo le ob posebnih priložnostih, ko je prišel k hiši kak posebno cenjen gost. Ponekod v vasi pa niti vsak ob jedi ni imel svojega krožnika, temveč je vsa družina jedla iz ene, skupne sklede. Takšna sprememba, pa to v enem samem dnevu. Nona je komaj verjela, da se vse to v resnici dogaja njej in je resničnost in niso le sanje, ki izginejo takoj, ko se prebudiš. Nona je z veliko težavo pojedla juho, ki ji jo je Roza naložila v krožnik. Toda juha je bila tako okusna, da bi jo bilo škoda pustiti. Pa tudi zahtevali so starši od vseh otrok, da pojejo vse, kar dobijo, pa čeprav je hrana, ki je nimajo radi. Zato se je potrudila, da je izpraznila krožnik, kot se spodobi. Ko je končala in odložila žlico, jo je Roza vprašala, če bi še več jedla in ji že hotela ponovno napolniti krožnik.

			»Bog plati! Nikar! Še to sem komaj pojedla.«

			Ko so se vsi najedli, je dekla odnesla lonec s preostankom juhe z mize, na mizo pa postavila veliko skledo rogljičkov, napolnjenih z domačo slivovo marmelado, in vrček sladkega jabolčnika. Nona se je odžejala, saj je bila že pošteno žejna. Še nikoli, odkar je pomnila, ni imela tako dobrega kosila, zato se je v mislih spraševala, ali je morda zašla v čudežno deželo, o kateri ji je pripovedovala starejša sestra, ko ni mogla zaspati. Nikakor namreč ni mogla verjeti, da je vse, kar doživlja, resnično.

			Po kosilu je Roza odpeljala Nono po hodniku in odprla neka vrata. Pred Nono se je odprla soba, ne velika, ampak kljub vsemu prava soba.

			»To, Nona, bo tvoja soba, tvoje kraljestvo, v katerem boš gospodarica samo ti. Vse, ki ti ne bodo všeč, lahko naženeš in kogar nočeš, nima vstopa v tvojo sobo.«

			Nona je od presenečenja odprla usta in začudena, kot je bila, jih je pozabila zapreti in je z odprtimi usti strmela pred sebe in v sobo.

			»Tam imaš skrinjo, pa omaro in si lahko zložiš obleke v njiju. Jaz ti bom pa sedaj vzela mere, da ti ob priliki, ko bom imela čas, sešijem nekaj novih oblek.«

			Ko ji je izmerila za obleko, kar je bilo treba, je zapustila Nonino sobo, Nona pa je nekaj trenutkov obsedela na postelji, ki bo odslej samo njena in je ne bo potrebno deliti z nikomer. Ko je prišla nekoliko k sebi od presenečenja, je odprla skrinjo in omaro ter začela zlagati vanju svoja borna oblačila.

			Pa da mi bo nova mati še obleko sešila. Torej bom tudi jaz imela končno čisto novo obleko, ki je ni nosil pred menoj še nihče. Kakšna sreča. Vsega tega, kar sem danes videla in doživela, ne bi verjela, če bi mi kdo povedal, da bom jaz vse to doživela. Tukaj živijo gosposko. Celo boljše kot tisti bogati kmetje, h katerim hodijo revni na delo, je razmišljala Nona, medtem ko je zlagala obleke na mesta, kjer jih bo imela.

			Nona je bila pametna deklica, kljub temu da je bila še zelo mlada, je okrog sebe vse opazila, in je znala ločiti revščino in tukajšnje bogato življenje. Od trenutka do trenutka je tudi bolj razumela, zakaj sta jo oče in mati dala v tujo hišo, čeprav je bila zelo začudena, ko sta ji rekla, da bo šla h krojačevim in bo od sedaj naprej tam njen dom. Vedela sta, da ji bo tam bolje kot pa doma in da ji onadva ne moreta omogočiti takšnega življenja, kot ji ga lahko krojačeva. Svoje odločitve nista sprejela, ker bi se je hotela znebiti, ali je celo ne bi imela rada.Imela sta jo rada. Pa še kako rada. Potlačila sta lastno bolečino in svojo ljubezen do nje žrtvovala, da bi bilo njeno življenje lepše in boljše.

			Nona se je prvi večer v novem domu trudila, da bi čim prej zaspala. Dogodki dneva, ki se je iztekal, so jo utrudili. Doživela in videla je toliko novega, kot še nikoli, kar se je spominjala. Bila je utrujena in rada bi čim prej zaspala in si odpočila, da bi bila naslednji dan spočita in pripravljena sprejemati nove vtise. Naslednji dan je bila nedelja. Kdo ve, kaj ji ta prinese in kaj bo doživela.

			Nona je na silo zatiskala oči, da bi prej zaspala. Pa se je trudila zaman. Dogodki minulega dne so se ji nizali v spominu eden za drugim in ves trud ter želja po spanju sta bila zaman. Dolgo v noč se je borila s slikami dogodkov minulega dne in si želela odrešilnega spanca. Pa šele nekaj časa po tem, ko je ura v vaškem zvoniku odbila polnoč, je Nono zazibal in rešil budnosti odrešilni spanec.

			Ko je Nona uspela zaspati, je spala trdno in dolgo. Sonce je bilo že visoko na nebu, ko se je Nona zbudila. Najprej je nekoliko prestrašeno pogledala okrog sebe. Soba, v kateri se je zbudila, se ji je zdela neznana.

			»Kje pa sem? Nisem doma. Te sobe ne poznam,« je zašepetala in napela možgane, da bi se spomnila, kje je in zakaj je tukaj, kjer je.

			Počasi, korak za korakom, se je začela spominjati dogodkov prejšnjega dne. Kmalu je imela vse dogodke v svojem spominu kot na dlani in vedela je, da je to njen novi dom in njena, samo njena soba, ter se ji ni potrebno ničesar bati.

			Nona se je pomirila. V mislih pa se je spraševala, kaj bodo rekli, ker je tako dolgo spala. Hitro je vstala in se namenila proti skrinji, na katero je odložila svojo obleko sinoči, ko se je slačila. Pa je vsa prepadena obstala dober korak pred ciljem. Njene obleke tam ni bilo. Dobro se je spominjala, da jo je lepo poravnala in položila na skrinjo, da se ne zmečka in jo bo takoj, ko zjutraj vstane, lahko oblekla.

			Namesto njene obleke je tam ležala čisto nova obleka njene velikosti in zraven nje še predpasniček, podoben haljici, okrašen z volančki in čipko, ki se je zapenjal na hrbtu. Tak predpasnik je videla nekoč na hčerki kmeta, kamor je šla z materjo, ko je mati bila pri kmetu na dnini.

			Kaj pa naj sedaj storim, naj oblečem to obleko in si nadenem predpasnik, čeprav nista moja? Ali pa morda sta? Komu drugemu bi ju pa tukaj nastavili, ko sem le jaz v tej sobi? Gotovo sta moja. Oblekla ju bom. Če bodo pa rekli, da nista namenjena meni, ju pa slečem. Samo potem mi jo tisti, ki je vzel mojo obleko, mora vrniti, je sklenila in se začela oblačiti.

			Ko je bila oblečena in urejena ter so bili njeni dolgi, vranje črni lasje lepo spleteni v debelo kito, ki ji je segala preko pasu, se je napotila po hodniku proti kuhinji. Prepričana je bila, da bo tam gotovo koga našla.

			Imela je prav. V kuhinji sta se njena krušna mati in dekla Kata urno sukali sem ter tja ter pripravljali nedeljsko kosilo.

			»Si se naspala? Tako sladko si spala, da te nisem imela srca buditi. Zato sem ti obleko in predpasnik, ki sem ti ju sešila, kar nastavila. Mislila sem, da ju boš že našla, ko se zbudiš in boš vedela, da sta tvoja, in ju oblečeš. Pa sem imela prav. Pametna deklica si. Veš, pri nas se vsak dan, pa najsi bo delavnik, praznik ali nedelja, obrne dosti ljudi, Zato pa moraš biti vedno lepo oblečena. Eni pridejo naročit novo obleko, drugi prihajajo na mero in pomerjanje, nekateri pa pridejo po že gotove obleke,« je Roza razlagala Noni.

			»Ne bodite jezni, da sem spala tako dolgo. Sinoči dolgo časa nisem mogla zaspati. Slišala sem še uro, ki je bila polnoč. Potem pa, ko sem zaspala, se nisem prebudila do jutra. Zbudila sem se, ko je bilo sonce že visoko. Saj vem, da je pozno. Pa bom v bodoče pazila, da prej vstanem.«

			»Nič se ti ni potrebno opravičevati. Sedaj ti ni potrebno vstajati zgodaj. Spiš lahko tako dolgo, kakor dolgo hočeš. Saj ne boš šla na dnino. Na, tukaj imaš zajtrk, ta je bolj skromen, bo pa kosilo boljše, saj je danes nedelja,« je rekla Roza in pred Nono postavila lonček bele kave in dve še topli žemljici.

			»Ja, uboga deklica. Tu se ti ni treba opravičevati, če zaspiš. Nihče ti ne bo za to nič očital, saj si domača hči,« je dekla Kata dopolnila gospodinjine besede.

			Nona se je lotila zajtrka. Čudila se je, da je dobila belo kavo, pa to tisto pravo, ki je tako lepo dišala, da bi še mrtvemu prebudila tek, pa še tople žemlje, bele in mehke kot puh.

			Tukaj pa, je videti, dobro jedo, boljše kot smo pri nas. Pa da mi ni potrebno vstajati zgodaj, ter da lahko spim, kakor dolgo in do kdaj želim. Mama bi že kričala in me nadrla, da tako dolgo poležavam in lenarim, je razmišljala Nona in uživala v slastnem zajtrku.

			Ko je Nona pojedla, se je ponudila Kati in krušni materi, da jima bo pomagala pri pripravi kosila.

			Kmalu se je iz kuhinje slišalo veselo govorjenje žensk, ki so pripravljale nedeljsko kosilo. Franc je slišal pogovor, ko se je nekoliko pretegnil na dvorišču. Pa ga je začelo zanimati, kako so se ženske ujele. Napotil se je v hišo ter vstopil v kuhinjo.

			»No, kako vam gre?« je vprašal, ko je vstopil, toda bolj iz formalnosti, da bi nekaj rekel, saj je videl, da so se ženske njegovega gospodinjstva dobro ujele.

			»Lepo, kot vidiš,« mu je na kratko odgovorila žena.

			»Kako drugače pa bi nam lahko šlo kot lepo, gospod, ko sva z gospo dobili še en par rok, ki nama pomaga,« je gospodinjo dopolnila Kata.

			Francu pa je okrog ust zaigral droben nasmeh. Pomislil je, da so z Nono »zadeli v polno« in boljšega dekleta ne bi mogli najti, če bi ga iskali z lučjo. Zadovoljen se je obrnil z namenom, da zapusti kuhinjo in ženskam do kosila ne bo v napoto. Naj delajo in pripravijo dobro kosilo, saj je tudi sam rad dobro jedel.

			»Nikamor daleč ne odidi, da te ne bomo iskale in čakale. Kosilo bo gotovo ob točnem času. Postano kosilo pa nikoli ni tako dobro kot sveže,« ga je opomnila žena.

			»Saj ne bom šel nikamor, na klopi bom posedel do kosila,« je rekel in odšel iz hiše, sedel na klopco v senci starega košatega oreha in sklenil roki na trebuhu, kot je bila njegova navada, kadar je bil zadovoljen, na ustih pa mu je igral zadovoljen nasmeh, zatopil se je v misli ter delal načrte. Kdo ve kakšne. Tam je sedel vse do takrat, ko ga je žena poklicala h kosilu.

			Kosilo je bilo za Nono spet prava pojedina. Ni mogla verjeti, da nekateri lahko živijo tako razkošno, ko se velika večina ljudi v domačih krajih otepa z revščino in mora preračunati vsak kos črnega kruha, ali ga lahko poje ali pa ga mora shraniti in prihraniti za drugič.

			Kosilo je potekalo v prijetnem vzdušju. Po kosilu, ki so ga zaključili s češnjevim in sirovim zavitkom, ki mu v naših krajih pravimo »retaš«, so krojačevi še obsedeli za mizo v sproščenem pogovoru, medtem ko je dekla Kata pomila posodo in jo pospravila na njeno mesto.

			Pogovor domačih je bil prekinjen, ko so začele prihajati stranke, kot navadno ob drugih nedeljah: ene so prinesle blago in naročile novo obleko za sebe ali za katerega svojih družinskih članov, druge so prišle pomerjat obleko, ki so jim jo šivali, tretje pa so prišle po že gotovo oblačilo. Nona je komaj verjela, da je lahko pri kateri hiši tako živahno, kot je pri tej.

			Pa tudi Nona, čeprav še mlada in še nevajena tega, ni bila porinjena na stranski tir. Prav tako kot gospodarju in gospodinji je bila tudi Noni namenjena marsikatera prijazna beseda. Prenekatera ženska se je čudila in svoje začudenje potem tudi izrazila z besedami:

			»Kako pametno se zna pogovarjati vaša hčerka. Vidva sta srečna človeka, gospa in gospod. Malo je takih deklet, ki so tako pametne, kot je vajina.«

			Krojačeva sta kar žarela od ponosa in sreče. Nonina cena pa je rasla iz dneva v dan. Pa tudi privajala se je zelo hitro na novi dom in na družinske člane v njem. Domotožja skoraj ni čutila. Le poredko se je spomnila svojih pravih staršev z neko nostalgijo, da niso z njo tukaj in v tem življenju, ki ga ima ona.

			Nedelja je minila in prišli so navadni dnevi tedna, ki jih je Nona večino časa preživljala pri Rozi, svoji krušni materi, v njeni delavnici, kjer je šivala obleke za svoje stranke. Tam je bilo toliko zanimivih stvari, ki so pritegnile Nonino zanimanje.

			V delavnici sta bila dva šivalna stroja. Ko je Roza šivala na enem, je za drugega, ki je miroval, sedla Nona. V začetku ga je samo poganjala na prazno. Počasi pa je že šivala prve šive. Mati ji je kmalu, ko je spoznala, da se dekle zanima za šivanje, pokazala, kako se dela, in jo učila krojenja. Ni trajalo dolgo, ko je Nona šivanje že zelo dobro obvladala in je mater že precej razbremenila. Imela je smisel za oblikovanje oblačil. Marsikatera stranka, ki je prinesla blago za šivanje obleke, je izrazila željo, da bi ji obleko sešila Nona. Mati ni bila ljubosumna na Nonine uspehe. Bila je ponosna, obenem pa trdno prepričana, da ima naslednico, ki bo nadaljevala njeno delo, ko njene roke obnemorejo.

			Nekega dne so se krojačevi dogovorili, da se bodo peljali v mesto. Vstali so zgodaj zjutraj. Hlapec jim je v tistem času, ko so se oblačili in imeli zajtrk, pripravil voziček, ki je bil namenjen le za vožnjo oseb in so ga domačini imenovali »hintauf«. Vpregel je konjička, ki ga je skrtačil, da se je svetil kot sonce. Potem je pred njega vrgel nekaj pesti sveže trave, da bo bolj miren počakal na potnike, ki jih bo popeljal v mesto. Pa mu ni bilo potrebno čakati dolgo. Kmalu so se iz hiše drug za drugim prikazali Franc, Roza in Nona. Namestili so se na voziček, Franc spredaj na sedež za voznika, Nona in Roza pa zadaj. Hlapec je podal Francu vajeti in bič in se umaknil, da ga voz ne bi podrl, ko ga bo konj spravil v tek.

			Franc je počil z bičem in konj je začel teči z lahnimi koraki in se oddaljevati od domačega dvorišča.

			Med vožnjo jih je bilo lepo pogledati. Vsi so bili pražnje oblečeni. Franc na sedežu za voznika je bil zelo eleganten, pravi gospod, in nihče mu ne bi pripisal tega, da je le krojač v neki precej zakotni vasi.

			Na drugem sedežu pa sta sedeli dami. Da, prav ste prebrali, izgledali sta pravi dami. Posebno Nona je bila videti kot prava gospodična, v sinje modri obleki, ki jo je sama kreirala in tudi sama sešila. Na glavi je imela klobuk iz enakega blaga, kot je bila obleka. V rokah pa je stiskala torbico, ki je bila iz istega blaga kot obleka, in vse je bilo njeno lastno delo. Bila je oblečena po zadnji modi. Prava mestna gospodična. Njena krušna mati se je ni mogla nagledati. Vedno, ko je videla, da Nono zanima kaj ob poti, po kateri so se peljali, jo je pogledala z občudujočim pogledom.

			Vsi na vozu so bili vedri in so se kljub ropotanju koles po makadamski cesti, zaradi poletne pripeke in suše precej prašni, ves čas pogovarjali. Franc je s ponosnim glasom ženi in hčerki kazal in razlagal vse o krajih in vaseh, skozi katere so se peljali. Veliko je vedel o vaseh ob cesti in sedaj je tudi on prišel na svoj račun, da je lahko pokazal svoje znanje in se postavil pred ženo in hčerko. Doma je bil večji del dneva izločen iz njune družbe, saj sta z Rozo imela vsak svojo delavnico. Roza in Nona pa sta bili skupaj, v enem prostoru, saj sta obe šivali ženske obleke.

			Ker so bili vsi zadovoljni in zaposleni s kraji ob cesti, po kateri so se peljali, ter so se ves čas pogovarjali, se jim pot ni zdela dolga in jim je čas mineval zelo hitro. Nona se je na glas čudila, ko so se pripeljali v predmestje bližnjega mesta ter je zagledala prve hiše in prve trgovine.

			»Pa smo že prispeli? Mislila sem, da bo pot daljša,« je vsa začudena rekla Nona.

			»Je kar dovolj dolga. Vozili smo se dobro uro in pol. Če bi hoteli to pot prehoditi peš, bi pa morali hoditi dobre tri ure.«

			»Kaj? Tako dolgo?« se je začudila Nona. »To bi bilo pa že preveč. Tako dolgo pa gotovo ne bi nihče hodil.«

			»O, pa hodijo. Vsi tisti ljudje, ki nimajo konjev in voz, jo prehodijo peš, pa čeprav traja tri ure, ali mogoče še kaj več časa, če je pešec bolj počasen,« je potrdila moževo govorjenje Roza.

			»Sedaj se bomo najprej ustavili v gostilni. Tam bomo pustili voz in konja bomo dali v gostilniški hlev. Potem bomo šli po trgovinah in bomo nakupili, kar potrebujemo. Vse, kar kupimo v trgovinah, bomo sproti nosili na voz. Ko bomo opravili z nakupi, bomo počakali, da se zberemo vsi trije. V gostilni bomo opravili kosilo. Po kosilu pa bomo obiskali moja dva prijatelja, bankirja in sodnika. Nedolgo nazaj, ko sem se srečal z njima, sta omenila, da bi potrebovala nove obleke. Če bom kaj prišel v mesto, naj ju obiščem. Že dolgo nisem bil pri njiju, pa ti, Rozi, tudi ne. Gotovo si boš z njunima ženama imela kaj povedati in jima pokazati najino hčerko. Najbrž še ne vedo, da imava Nono,« je pojasnil Franc in potem so šli, Franc na svojo stran, Roza in Nona pa v trgovine, kjer so prodajali blago za ženske obleke. Roza in Nona sta obiskali različne trgovine in nakupili najprej blago za obleke. Ko sta tega že imeli dovolj, sta se podali nakupovat še gumbe, razne trakove in čipke. S polnimi cekarji drobnega materiala sta se napotili proti gostilni, kjer so imeli voz.

			Ko sta prispeli na gostilniško dvorišče, sta zagledali Franca, ki ju je že čakal, saj je svoje nakupe hitreje opravil kot Roza in Nona. Odložili sta cekarje z nakupom na voz. Roza se je obrnila in mu rekla:

			»Ti si bil pa hiter.«

			»Blago za moške obleke je v vseh trgovinah enako. Zato sem pogledal le v dve trgovini. Če pa kateri stranki blago, ki ga imam na zalogi, ne bo všeč, pa naj si gre kupit sama drugo, takšno, kot ga želi. Ženske pa bolj komplicirajo in vedno hočejo imeti kaj posebnega.«

			»Imaš prav. Samo midve bi radi vsaki stranki ustregli in po navadi nama to tudi uspe.«

			»Sedaj pa pohitimo v gostilno! Jaz postajam že pošteno lačen.«

			Nona in Roza Francu nista ugovarjali in ga tudi nista ničesar spraševali. Saj sta se tudi njima že začela oglašati želodca. Samo obrnili sta se in sledili Francu v gostilno. Ko so vstopili, je takoj k njim pristopil gostilničar in jih odpeljal preko pivnice v manjšo sobo, ki so ji tisti, ki so to gostilno poznali, rekli gosposka soba. V tem prostoru je bilo bolj mirno kot v prvi sobi, v katero so vstopili. V to sobo so navadno prihajali le premožnejši ljudje, ki niso samo pili, temveč so tudi kaj pojedli, tako kot je to nameravala krojačeva družina.

			Ko so dobili vsak svojo naročeno jed, so se ji povsem posvetili, saj so je bili že pošteno potrebni. Med jedjo pa so poslušali govorjenje gostov v prvem prostoru, ki so bili zelo glasni. A to jim je uspelo le takrat, ko se je gostilniško osebje oddaljilo od njihove mize. Ves čas so se sukali okrog njihove mize in so jim stregli kot kakšnim imenitnežem. Sicer pa je za takega krojač Franc tudi veljal.

			Bil jim je dobro znan, čeprav je živel na vasi, je bil v mestu znan kot dober krojač in je imel v mestu precej svojih strank, ki so cenile in hvalile njegovo delo. Pa tudi njegova žena šiva zelo lepe obleke za marsikatero mestno gospo. Pa v mestu govorijo, da ji pri delu že pridno pomaga hčerka, ki da je še boljša šivilja od matere. Ta imenitna gospodična, ki je s krojačem in njegovo ženo, je najbrž njuna hči, so si med seboj šepetali natakarji in njihovo mnenje je delil tudi gostilničar. Vse to je povzročalo, da so se neprestano sukali okrog mize, za katero je sedela krojačeva družina.

			Kosilo so končali, plačali in se odpravili na obisk k mestnemu bankirju, lastniku edine banke v mestu. Bankir, njegova žena in sin, ki je bil že nekoliko v letih, so se njihovega obiska nadvse razveselili. Bankirjeva žena je takoj naročila služkinji, naj skuha kavo in postreže pecivo. Nona je pri bankirjevih prvič poskusila kavo. Na vaseh takrat še niti črne kave niso pili, tudi gosposke družine ne, čeprav so se imele za imenitnejše od drugih. Postregli so tudi vino, ki pa ga je Nona odklonila, prav tako tudi Roza. Moški pa so pridno praznili kozarce, razen bankirjevega sina, ki je bolj kot za pijačo imel oči le za Nono. Večkrat med obiskom jo je zapletel v pogovor in Nona ni bila v komuniciranju nič slabša od njega, pa čeprav je bila mnogo mlajša od njega. Čeprav je pogumno in brez zadrege odgovarjala na njegova vprašanja, je še utegnila neopazno opazovati prostor, v katerem so sedeli, ko pa so prišli do hiše, pa celotno stavbo.

			Med presledki v pogovoru je razmišljala, kako veliko hišo imajo bankirjevi, pa samo trije so, a vendar je bankirjeva hiša neprimerno večja, kot je njihova.

			Bankirjeva žena skoraj ni umaknila oči z None. Kar žarela je, ko sta se pogovarjala Nona in sin. Dolgo ju je tiho in brez komentarja poslušala, pa se le ni mogla premagati, da na koncu njunega pogovora ne bi na glas izrazila svojega občudovanja None.

			»Rozi, kako pametno hčerko imata. Kje pa se je šolala, da je tako pametna in zna tako dobro komunicirati?«

			»Doma se je šolala najina hči, samo doma,« je v pogovor vskočil krojač. Pa še zlagal se ni. Saj se je Nona šolala doma, pri svojem očetu. Le da tega Franc ni povedal.

			»Pa kako lepa je in kako lepo ter okusno je oblečena. Prav tako, kot se sedaj nosi,« ni mogla odnehati bankirjeva žena hvaliti None, tako jo je ta prevzela.

			»Sama je kreirala svojo obleko, ki jo nosi, kot tudi vse druge, ki jih ima,« je Franc še podpihoval navdušenje bankirjeve žene nad Nono, ko je ugotovil, kam pes taco moli in da sta tako žena kot sin »pečena in kuhana« od navdušenja nad Nono.

			Roza pa je le poslušala, ko sta se mati in sin navduševala nad njeno hčerko. Bala se je, da se bosta tako ogrela zanjo, da jo ona izgubi. Preveč se je navezala nanjo in težko bi sedaj naenkrat shajala brez nje. Francu pa je to ugajalo, da je Nona dosegla takšen uspeh, pa čeprav je bila prvič v mestu. Glas o krojačevi lepi in pametni hčerki se bo hitro širil po mestu, malem, kot je bilo to njihovo. To bo spet prineslo več strank in več dela. Več dela pa je tudi več denarja. Bil je ponosen, da se je ob tolikih revnih otrocih odločil, da v družino pripelje prav Nono. Z njo je zadel »terno«. Osvaja z lepoto in pametjo. To pa bo prineslo uspeh.

			Nona pa, preprosta, kot je bila, ni imela v glavi nobenih takih visokoletečih misli. Bankirjev sin je bil prijeten sogovornik in rada se je zato pogovarjala z njim. Čeprav je bil, kot je lahko iz pogovora sklepala, tudi pameten, je v Noninih očeh veljal za prestarega, da bi ona o njem imela kakšno drugačno mišljenje in želje. Bila pa je tudi povsem prepričana, da on ima njo za otroka in zato se morda tudi več pogovarja z njo, da se ne bi čutila zapostavljene in odrinjene.

			Dan se je iztekal in krojačeva družina se je poslovila od prijateljev, pri katerih se je zadržala dalj časa, kot je pred prihodom k njim nameravala. Poslovili so se in se napotili proti gostilni, kjer so imeli voz, konja in nakupljene stvari. Franc je hodil spredaj, zamišljen, zdelo se je, da misli na nekaj prijetnega, saj se je, ne da bi se tega zavedal, smehljal. Pozabil je, da ni sam, in je hodil hitro, da sta ga Nona in Roza komaj dohajali. Roza ga je že nekajkrat opomnila, naj vendar hodi počasneje, ker z Nono ne zmoreta tako hitro hoditi za njim. Malo je upočasnil korak, pa spet nadaljeval s prejšnjo hitrostjo. Roza je vedela, da nekaj razmišlja, zato je čisto pozabil, da sta z Nono zadaj za njim in ne zmoreta tega hitrega tempa.

			S pogovorom ga je hotela speljati na druge misli in ga je vprašala:

			»Franc, kaj ne bomo obiskali še sodnika, kot si omenil?«

			»Ne, danes ne moremo, če hočemo priti še pred temo domov. Bomo pa sodnika obiskali kdaj drugič. Saj še pridemo v mesto. Danes pa je že prepozno za še en obisk. Pri bankirju smo se predolgo zamudili,« je povedal Franc in že upočasnil hojo. Roza je dosegla svoj namen. Pogledala je Nono in se ji nasmejala, ter z gibom glave pokazala na Franca. Nona je pokimala, s čimer je nakazala, da jo je razumela.

			Prišli so do gostilne. Gostilniški hlapec jim je zapregel konja v voz. Sedli so na voz in Franc je prijel za vajeti, tlesknil z njimi in konj je premaknil voz. Franc ga je usmeril na cesto, ki je peljala proti domači vasi.

			Med potjo so se ves čas pogovarjali in pot se jim je zdela mnogo krajša sedaj, ko so se peljali proti domu, kot takrat, ko so se peljali od doma, v mesto. Sicer pa pravijo, da je pot domov vedno krajša kot pot, ki vodi od doma.

			Sonce se je že močno nagnilo nad hribe, ko so se pripeljali na domače dvorišče. Še malo, pa bo zašlo. Franc je poklical hlapca in mu naročil, kam naj katero nakupljeno stvar odnese, ko izpreže konja.

			Roza in Nona sta odšli v kuhinjo, kjer je dekla Kata že začela pripravljati večerjo. Roza je odšla nekam v sobo, Nona pa je ostala pri Kati in pogovarjali sta se o mestu in doživetjih iztekajočega se dne. Kata ni dovolila Noni, da bi ji pomagala pri pripravi večerje, da ne bi umazala lepe obleke. Ji je pa ukazala, naj sede in ji pripoveduje o minulem dnevu in mestu. Tako sta kramljali, dokler ni bila večerja kuhana in miza pripravljena. Zunaj se je že mračilo. Večer je prihajal s hitrimi koraki.

			Kata je poklicala družino k večerji. Prišli so hitro in jih ni bilo potrebno čakati kot po navadi.

			Povečerjali so in se mnogo hitreje kot druge večere odpravili spat.

			Nona je komaj čakala, da pride v svojo sobo in posteljo. Bila je bolj utrujena kot druge dni, ko je cel dan šivala za svoje stranke, ali pa materi pomagala šivati. Sedaj pa si je takoj, ko je zlezla pod odejo, želela zaspati. Pa ji ni uspelo.

			Premetavala se je z boka na bok in se obračala v postelji, zaspati pa nikakor ni mogla. Misli so ji neprestano uhajale na doživetja minulega dne. Naj se je še tako trudila, odgnati ji jih ni uspelo. Slišala je biti uro enajst, pa polnoč in šele potem jo je noč zazibala v prijetne sanje.





4.


			Leta so minevala hitro, da jih Nona ni niti štela. Iz drobne iskrive deklice je zrasla v lepo, vitko dekle, za katero so se obračali vsi fantje, ko so jo zagledali. Marsikateri fant je ob pogledu nanjo ves razočaran samo globoko zavzdihnil in je ni upal niti ogovoriti, ko se je spomnil, da je Nona krojačeva hči. Vsi so vedeli, da ima krojač s svojo hčerko velike načrte, zato si niso upali dajati lažnega upanja. Nona pa je živela v svojem svetu in se ji o preračunljivosti odraslih ni niti sanjalo.

			Zanjo je bilo življenje takšno, kot ga je videla, brez intrig in naklepanj. Še sanjalo se ji ni, da se oba z ženo želita preseliti v mesto. Njen krušni oče pa že ima dogovor z bankirjem, njegovo ženo in postaranim sinom, ki bi ji lahko bil skoraj oče in ne življenjski partner, da se Nona, ko dopolni osemnajst let, poroči z bankirjevim sinom. Načrt je imel celo, da hišo na vasi, v kateri so bivali, prodajo in se tudi onadva z ženo preselita v mesto.

			O teh njegovih načrtih Nona ni ničesar vedela, in niti Roza, njegova žena, ne. Zato je Nona živela in preživljala svoj dekliški čas mirno in sproščeno, kot ptička na veji. Zanjo je bilo vse enostavno in nepokvarjeno.

			Nekega vročega poletnega dne pa je hlapec izvedel, da je Nonina mati zbolela. Ni mogel tega zamolčati, saj je bila Nona vedno dobra do njega in jo je imel rad kot mlajšo sestro že od prvega dne, ko je prišla k hiši. Ko je zagledal, da je stopila iz hiše, se ji je približal in ji povedal:

			»Nona, včeraj sem bil v tvoji nekdanji vasi, pa sem zvedel, da je tvoja mati zelo bolna.«

			»Hvala, da si mi povedal. Grem povedat materi in jih grem obiskat. Zelo težko bi mi bilo, če je ne bi obiskala in videla, pa bi slučajno umrla.«

			Nona je odšla v delavnico krušne matere in ji povedala, da želi iti obiskat svojo mater, ker je zvedela, da je zelo bolna.

			»Seveda, Nona, moraš jo obiskati. Pusti vse delo in pojdi. Pojdi in se obleci, jaz ti pa tačas dam nekaj v cekar, da ji boš nesla,« je rekla Roza Noni.

			Nona je odšla v svojo sobo in se oblekla v drugo, boljšo obleko. Ko je bila preoblečena, je prišla v kuhinjo. Roza je pravkar napolnila cekar z raznimi priboljški in ga podala Noni.

			»Le pojdi, Nona, in nikar se ne sili nazaj domov. Kdo ve, če jo boš drugič še našla živo. Nam starejšim ni potrebno veliko, da se konča naše življenje. Misli na to,« je povedala in podala cekar Noni.

			»Bom mislila. Hvala za vse, kar ste dali v cekar,« je še rekla Nona, pozdravila in odšla.

			Nona sploh ni videla, kod hodi. Hodila je na pamet, še sreča, da je pot, ki je vodila do njene rojstne vasi in rojstne hiše, tako dobro poznala. Ni mogla gledati, kod hodi, ker so ji oči napolnjevale solze. Tako hudo ji je bilo, da je mama tako bolna, in kot ji je povedal hlapec, ima malo upanja, da bo preživela in ozdravela. Pa tako malo je bila z njo in očetom. Bila je še otrok, ko je morala zapustiti rojstno hišo, očeta in mater. Sedaj pa, da bi mater še izgubila, kot govorijo. Saj ni kaj reči, pri krušnih starših ji je dobro in jo imata rada, toda pravi starši so le pravi starši. Nobena krušna starša, pa naj sta še tako dobra, ne moreta nadomestiti otroku pravih staršev, je med potjo razmišljala Nona, ko je s strahom v srcu stopala proti svojemu nekdanjemu domu.

			»Nona! Vsa sreča, da si prišla. Sem že mislil poslati nekoga po tebe. Mati je zelo slaba. Ne vem, če bo dočakala jutro.

			Ponoči te je večkrat klicala,« je takoj, ko jo je zagledal, povedal oče, ki je ravno prišel iz hiše.

			»Zakaj le mi nisi sporočil, da je bolna. Takoj bi prišla. Šele danes zjutraj mi je povedal hlapec, da je nekje na vasi zvedel, da je bolna.«

			»Bal sem se, da te mogoče ne bi pustili. Obenem sem pa upal, da bo ozdravela, in te nisem hotel vznemirjati. Sedaj pa vidim, da ne bo nikoli več zdrava, da bo konec z njo. Jaz bom pa ostal sam, kot štor na samotni jasi. Vsi otroci ste se razbežali po svetu in niti ne vem, kje kateri živi. Včasih kateri napiše, ob novem letu ali ob veliki noči, par vrstic, potem pa dolgo spet nič. Tebe pa sem dal tujim ljudem. Saj kot je soditi po tvoji obleki in po darilih, ki si jih prinesla materi, ti ne gre slabo. Pa slišal sem, da dobro šivaš, da so te izučili za šiviljo, kar ni slabo, saj imaš poklic, s katerim se boš lahko preživela, naj v življenju pride kar koli,« je oče bolj na glas razmišljal, kot pa govoril Noni.

			»Vse to, kar si povedal, je res. Ni mi slabo. Pa tudi poklic imam in že sedaj svoje stranke, ki hočejo, da jim šivam jaz. To mi tudi daje upanje, da se bom lahko preživela sama, pa naj v življenju pride kar koli. Pa kljub vsemu temu sem pogrešala vaju. V začetku v novem domu sem ponoči, ko ni nihče videl, pogosto jokala in si želela, da bi bila vidva ob meni. Sedaj sem to prerasla. Navadila sem se, da vaju le poredko obiščem. Pa pojdiva sedaj k mami. Rada bi jo videla še enkrat, živo.«

			Nona in oče sta odšla v sobo, kjer je ležala mati. Bila je bleda kot kreda in shujšana, da je je bila sama kost in koža. Tako je bila spremenjena, da če bi jo Nona srečala kje sredi poti, težko, da bi jo takoj spoznala. Bila je budna in s široko odprtimi očmi je zrla nekam v strop.

			»Dober dan, mama! Kaj pa je s teboj? Tako lep dan je zunaj, ti pa v postelji?« se je pošalila Nona, v upanju, da jo bo nekoliko razvedrila.

			»Tako težko sem te čakala in upala, da prideš, da te bom še enkrat videla in odnesla tvojo podobo s seboj. Toliko lepega sem slišala o tebi. Pa kot je videti, je vse, kar so govorili, res. Lepo si oblečena, lepa, in kot pravijo ljudje, imaš poklic, šivilja si. Le drži se poklica, da ne boš od nikogar odvisna, če se ti v življenju kaj zalomi. Pa očeta ne pozabi, ko mene več ne bo. Večkrat ga obišči, če ti dovolijo. Ni vajen biti sam. Težko mu bo brez mene.«

			Glas ji je zadrhtel in se izgubil. Umolknila je. Oči pa so se ji zasvetile, kot da bi se napolnile s solzami.

			»Saj ga bom obiskovala bolj pogosto kot do sedaj, pa tebe tudi, saj ne boš nikamor odšla, zakaj bi bil oče sam?«

			»Bom odšla, Nona. Bom. Pa to kmalu. Pa ne bodita žalostna. Odšla bom mirno, saj vem, da si ti dobro. Čeprav sem si mnogokrat očitala, da sem te tako mlado dala v tujo hišo, tujim ljudem. Oprosti mi za to. Toda midva z očetom ti ne bi mogla dati takega življenja, kot ga imaš sedaj, vedela sva to, zato sva te pa dala krojačevima,« je povedala z zadnjimi močmi mati. Proti koncu zadnjega stavka ji je glas vedno bolj pojemal in na koncu je bil še komaj slišen.

			Mati je z roko dala znak Noni, naj jo zapusti. Ubogala jo je in odšla iz hiše. Na klopci pred hišo je sedel oče in čakal Nono. Ko jo je videl prihajati vso v solzah, ga je pograbil nepopisni strah, pomešan z žalostjo.

			»Kaj je, Nona. Je z materjo slabše? Pa ne da …« ni dokončal stavka, le nepremično je strmel v Nono v strahu, da je njena mati izdihnila.

			»Ne, ni umrla, če to misliš. Je pa čisto pri kraju z močmi in mi je z roko dala znak, naj jo zapustim. Pa sem jo ubogala, naj si malo odpočije in si nabere novih moči. Toda slaba je. Zelo slaba. Težko, da bi ostala. Najbrž je drugič, ko pridem, ne najdem več žive,« je z veliko težavo Nona izgovorila te besede, še preden je presunljivo zaihtela.

			Nekaj časa je še posedela pri očetu in se pogovarjala z njim. Potem je pogledala proti nebu in rekla:

			»Iti bom morala, če nočem hoditi ponoči in v temi. Grem še enkrat pogledat mamo in se bom poslovila.«

			Nona je vstala in odšla v hišo, proti prostoru, kjer je ležala mati. Tiho je odprla vrata in pogledala proti materini postelji. Spala je in prsi so se ji enakomerno dvigale in spuščale. Nona je ni hotela buditi. Pustila je, naj si spočije in v snu nabere novih moči. Mogoče pa si še opomore in ozdravi.

			Tiho, kot jih je odprla, je zaprla vrata in odšla k očetu.

			»Mama spi. Ne bom je budila, naj se spočije. Iti moram, da ne bom hodila ponoči. Sporoči mi, če se bo kaj spremenilo,« je rekla, se poslovila od očeta in odšla proti domu.

			Ko je Nona prišla domov, je dan že ugašal. Družinski člani so en za drugim prihajali v hišo in sedli za mizo ter čakali na večerjo. Vsi so takoj obstopili Nono, ko je vstopila, in jo začeli spraševati po materi. Tiho so jo poslušali, ne da bi jo prekinjali, ko je opisovala materino stanje.

			»Dobro, da si jo šla obiskat. Težko bi ti bilo, če bi umrla, ne da bi jo prej videla,« se je oglasila njena krušna mati.

			Kata je prinesla večerjo na mizo in začeli so večerjati. Jedli so tiho in le katera žlica, ki je kdaj pa kdaj zadela dno krožnika, je od časa do časa zmotila tišino. Nona je jedla malo. Ni mogla. Vsa je še vedno bila pod vtisom materinega stanja. Roza jo je nekajkrat skrivaj pogledala, rekla pa ni nič, saj je dobro vedela za vzrok Nonine neješčnosti in jo je razumela. Takoj po večerji je Nona odšla v svojo sobo. Izgovorila se je, da je utrujena, ko je dvakrat ta dan prehodila dolgo pot do prejšnjega doma in nazaj. Pa so vsi vedeli, da je bolj kot od poti utrujena od bolečine, da ji preti izguba matere.

			Nona se je v svoji sobi takoj spravila v posteljo, zaspati pa dolgo ni mogla. Ves čas je imela v mislih sliko bolne matere. Ni se mogla sprijazniti s tem, kako se je mati spremenila med boleznijo. Nekoč je bila njena mati lepa, vitka in postavna ženska. Sedaj ni niti senca tiste ženske, ki jo je Nona nosila v svojem spominu iz zgodnjega otroštva. Zelo hudo ji je bilo. Želela si je, da bi imela to moč, da bi lahko materi vrnila njeno mladostno podobo.

			Naslednje jutro in ves dan je bila Nona čisto brez volje. Vsi v družini krojačevih so bili do nje zelo obzirni. Pazili so, da noben ne bi omenil bolezni Nonine matere. So pa bili glasni pri pripovedovanju o raznih drugih dogodkih, da bi tako njeno pozornost odvrnili od bolezni njene matere. To je trajalo tako ves teden. Minil je teden, minili sta sobota in nedelja. Nona je začela upati.

			»Mogoče pa mama ne bo umrla. Mogoče bo kljub vsemu ozdravela,« je po tiho razmišljala, ne da bi o tem komu kaj povedala.

			V torek navsezgodaj pa je h krojačevim prišel Nonin nekdanji sosed. Rozo in Franca je našel na dvorišču, Nona pa je pomagala Kati pripravljati mizo za zajtrk ter je bila v kuhinji. Sosed je pozdravil in takoj prešel k stvari:

			»Nič dobrih novic vam ne prinašam. Prišel sem vam povedat, da je Nonina mati dotrpela. Umrla je proti jutru. Pogreb bo pojutrišnjem.«

			»Hvala, da ste nam prišli povedat. Dobro pa je, da je Nona v kuhinji in ni takoj slišala. Previdno ji moramo povedati. Ker pa vem, da jo bo zelo prizadelo, vas prosim, da greste z nama v kuhinjo in počakate, da Nona pozajtrkuje, pa ji po zajtrku povemo za materino smrt. Če bo to zvedela prej, sploh ne bo hotela jesti. Potem pa bo šla z vami na svoj prejšnji dom. Spodobi se, da je ta čas, do materinega pogreba, z očetom in ob mrtvi materi. Same pa je ne upam v taki žalosti pustiti na pot,« je Roza prosila Noninega soseda.

			»Se razume, da lahko počakam in gre z menoj. Res bi bilo neumno, da bi potrta, kot gotovo bo, hodila sama. Se še njej lahko kaj zgodi, če bo sama na poti in tako prizadeta.«

			Ker so se vsi trije strinjali z Rozinim predlogom, so po končanem pogovoru odšli v kuhinjo.

			Domači so sedli k zajtrku in tudi gostu so ponudili zajtrk, kot je v naših krajih v navadi. Pa je hrano odklonil, z izgovorom, da je zajtrkoval, preden je šel na pot. Ni se pa branil pijače, ki mu jo je ponudil krojač.

			Nona ni niti malo posumila, da je njen nekdanji sosed prinesel kakšno vest iz njenega starega doma. Mislila je, da je stranka, ki ji bo potrebno kaj sešiti. Mirno je pojedla svoj zajtrk, kot tudi vsi ostali. Ko so končali z zajtrkom, je Roza povedala na glas vsem prisotnim, s kakšnim namenom je Janči, kot je bilo Noninemu sosedu ime, prišel to jutro k njim.

			Ko je Nona zaslišala, da njene matere ni več, jo je zlomilo. Obraz je pokrila z rokami in zajokala na glas. Roza in Kata sta jo komaj čez čas za silo potolažili.

			»Nona, vemo, da ti je hudo, toda to je igra usode nas nemočnih ljudi. Vsem se začnejo ure odštevati že od rojstva naprej. Vsi bomo enkrat umrli, eni prej, drugi pozneje, to moraš sprejeti in se sprijazniti s tem. Noben ne bo živel večno. Pojdi sedaj, pa se obleci. Janči te bo počakal, da ne boš hodila sama. Z njim boš šla, pa kar ostani z očetom do materinega pogreba. Na pogreb pa pridemo tudi mi. Pa se boš potem z nami vrnila domov.«

			Nona je vstala od mize in si obrisala solze. Potem je brez besed odšla v svojo sobo, da se preobleče. Ko je odšla, je Janči rekel ostalim, kako zelo jo je prizadela materina smrt in da tega ni pričakoval, ko je že tako dolgo zdoma.

			»Že zadnjič, ko je šla obiskat mater, se je vrnila vsa potrta. Mati je le mati. Nihče je ne more popolnoma nadomestiti, naša Nona je pa občutljivo dekle, zato me ne čudi, da jo je smrt matere tako prizadela,« je pojasnila Roza, ki je od vseh prisotnih Nono najbolj poznala, saj je Nona z njo preživela največ časa.

			Minilo je precej časa, da se je Nona vrnila. Bila je oblečena v žalno obleko, ki se je popolnoma zlivala z njenimi bogatimi lasmi, spletenimi v debelo kito. Črnina je še poudarjala Nonino vitko postavo. Vsi prisotni so jo z občudovanjem opazovali. Niti bolečina in žalost namreč nista imeli moči, da bi izničili njeno lepoto.

			»Pa lahko greva, Nona, če ti je prav, da prideva prej do tvojega doma, kot pa pritisne najhujša vročina.«

			Nona je v znak, da se strinja, samo pokimala. Prijela je cekar, v katerem je imela nekaj stvari, za katere je mislila, da bi jih te dni, ko bo zdoma, potrebovala in z Jančijem sta se odpravila na pot.

			Hodila sta precej hitro. Nona zato, da bi čim prej prišla, kamor je bila namenjena, Janči pa zato, da bi čim prej opravil zaupano mu nalogo in se na svojem domu lahko posvetil svojemu delu, ki ga je bilo v tem letnem času na pretek. Hodila sta večino poti molče. Noni ni bilo posebno do govorjenja, ker ji je jok kot kepa obležal v grlu in ji dušil besede. Mislila je ves čas le na mrtvo mater ter se v mislih z njo pogovarjala, o vsem, o čemer se, dokler je bila živa, nista mogli in nista utegnili pogovoriti. Janči None ni hotel motiti v njeni žalosti, zato je tudi večino poti molčal.

			Ko sta prispela na Nonin dom, sta našla očeta, kako je slonel z glavo naslonjeno na komolec, ta pa je slonel na stranici postelje, na kateri je že oblečena za svojo zadnjo pot ležala mati. Bila je mirna in spokojna, vse sledi trpljenja, ki ga je Nona opazila na njenem licu, ko je prišla na obisk, so izginile. Okrog ust pa ji je igral droben nasmeh, kot da bi tam, kjer že je, videla nekaj lepega. Nona se ni mogla premagati, da ne bi ponovno presunljivo zajokala.

			Oče jo je objel okrog ramen in jo narahlo potegnil k sebi.

			»Ne jokaj, otrok moj. Saj si sama videla, kako je trpela. Sedaj je ne boli nič več. Poglej, kako mirna je. Celo smehlja se. Tako je življenje, Nona. Danes si, jutri te pa ni. Tako je bilo od nekdaj in tako bo ostalo vekomaj. Zato ne joči! Tudi midva bova šla nekoč za njo, kot vsi.«

			Nona se je nekoliko umirila. Nehala je jokati. Obrisala si je oči, kljub temu pa je še naprej zrla v materin obraz, kot da ne bi mogla odtrgati pogleda od njega.

			»Sedaj vaju pustim sama. Grem. Nekaj moram še postoriti. Če bosta pa kaj rabila, me pokliči,« se je poslovil sosed.

			»Kaj te bom klical in mudil, ko je sedaj čas, ko je največ dela. Hvala, da si Nono pripeljal. Sedaj pa le postori, kar si zaradi nas zamudil,« je oče rekel sosedu.

			»Kaj bi me motil in mudil. Delo me bo že počakalo. Sosede pa več ne bo. Kadar je smrt pri hiši, si siromaki moramo pomagati. Drugi nam ne bodo pomagali, če si ne bomo pomagali sami med seboj,« je še rekel sosed in v pozdrav dvignil roko.

			Nona in oče sta ostala sama z mrtvo materjo in ženo. Govorila sta bolj malo. Potem pa sta zaslišala zvonjenje v vaškem zvoniku.

			»Poldne zvoni. Nekaj bo potrebno skuhati. Pozneje, proti večeru mogoče pridejo sorodniki ali vaščani, pa ne bo časa. Nekaj pa je potrebno pojesti, kljub žalosti. Prazna vreča ne stoji pokonci; in midva bova tudi omagala, če ne bova ničesar jedla,« je povedal oče in počasi vstal, kot da bi bil namenjen v kuhinjo kuhat.

			»Počakajte, oče! Bom jaz skuhala.«

			»Pa boš lahko? Pri vas gotovo kuhate kaj drugega kot pri nas.«

			»Seveda bom lahko. Mnogokrat pomagam Kati in znam skuhati že vse jedi,« je povedala Nona, da bi očeta prepričala, da zmore in da bi pustil njej, da pripravi kosilo.

			Nona je odšla v kuhinjo in se lotila priprave jedi. Kaj dosti izbirati ni imela. Našla je pehar mladega krompirja, v vrtu pa solato. Pripravila je krompir in ker ni bilo smetane pri hiši, si je pomagala s sladkim mlekom. Naredila je mlad dušen krompir in zeleno solato. Ko je bilo kosilo gotovo, je poklicala očeta. Ko je oče vstopil v kuhinjo, je nekaj trenutkov obstal na mestu in užival v prijetnem vonju hrane, ki jo je skuhala Nona.

			»Ti pa znaš, Nona. Čeprav živiš v bogati hiši, znaš skuhati tudi iz preprostih jedi hrano, ki lepo diši in vabi. Ženska roka v kuhinji je ženska roka. Jaz že ne bi skuhal kaj takega, kar bi tako lepo dišalo,« je rekel, sedel za mizo in začel jesti s tekom, ki je kazal na to, da najbrž že precej časa ni jedel ničesar.

			Ko sta opravila kosilo, je oče takoj odšel v prostor, kjer je ležala žena. Taka je bila navada v teh krajih, da je bil ob mrliču vedno nekdo in ga niso pustili samega. Nona pa je ta čas pospravila mizo in kuhinjo. Ko je bila gotova, se je tudi ona pridružila očetu.

			Dan se jima je vlekel zelo počasi. Imel pa je kljub temu eno dobro lastnost. Po dolgem času sta bila sama in sta se lahko nemoteno pogovarjala, ne da bi ju kdo slišal, ali motil. Marsikaj sta si brez zadržkov lahko povedala. Oče je Noni tudi povedal, da na njega lahko vedno računa.

			»Nisem bogat, Nona, kot tvoji krušni starši. Toda, če ti tam več ne bo za prestati, lahko vedno računaš na mene in se lahko vedno vrneš domov,« ji je povedal.

			»Do sedaj ne morem reči, da bi mi bilo slabo. Ampak življenje je muhasto, vidim, ko opazujem življenja drugih ljudi. Nikoli se ne ve, kaj mi je usoda namenila. Pa ne, da bi ti slišal in vedel kaj, kar meni ni znano?« je vprašala Nona očeta.

			»Ne. Zaenkrat nič ne vem. Ti pa to govorim za primer, če bi se njihov odnos do tebe spremenil. Odraščaš. Kmalu boš dovolj stara za možitev. Takrat se pa lahko kaj zaplete, kot tudi marsikje, kjer otroci niso posvojenci, temveč lastni. Pa kdo ve, kdaj bova imela tako priložnost, da bi se pogovarjala tako na samem, če jo bova sploh še kdaj imela. Nikoli se ne ve, kaj nas čaka jutri. Pa kdo ve, kdaj boš lahko spet prišla k meni?« je še povedal oče in na koncu globoko vzdihnil.

			 Nona ni verjela, da ji oče to govori kar tako, ne da bi slišal kakšne čenče, ali pa morda celo resnico.

			Oče ni tak človek, da bi nekaj govoril kar tako, tja v en dan. Nekaj mora vedeti, česar jaz ne vem. Pa naj bo. Ne bom ga silila, naj mi pove. Bo že prišlo na dan, kar je mislil povedati. Prav je, da mi je povedal, da se lahko vedno vrnem domov, k njemu. Tu, pri njem, je moje zavetje, kamor se bom lahko zatekla, če drugega izhoda ne bom imela, je razmišljala Nona. Očetu pa teh svojih misli ni razkrila.

			»Oče, saj bom sedaj bolj pogosto prišla k vam. Odrasla sem in sedaj imam več svobode in lahko grem sama, peš, teh nekaj kilometrov, da pridem k vam. Prišla bom, da vam operem in zlikam obleko, pa pospravim. Tega mi nihče ne bo preprečil,« je očetu obljubila Nona.

			»Ko bi le tako bilo, otrok moj. Pa ne da bi hotel, da mi delaš, ampak da bi se nekaj časa lahko pogovarjal s teboj in bi bila pri meni, pa čeprav le za nekaj ur. Ker sedaj, ko mame ne bo več, bom tako sam in ne bo nikogar pri hiši, s komer bi spregovoril kakšno besedo.«

			»Seveda bom prišla, oče. Pogosto bom prišla na obisk,« je obljubila. Oče pa je molčal in na to ni rekel niti besede. Vedel je, da ona tudi tako misli, kot je povedala. Vse drugo pa je, kaj bodo na te njene želje rekli njeni krušni starši. Marsikaj je že slišal, da imajo svoje načrte z Nono. Pa ji tega ni povedal. Kaj bi jo vznemirjal prej, kot je potrebno. Se bo že oglasil, ko pride čas za to.

			»Oče, pojdite kaj pojest. Dan se izteka in začeli bodo prihajati ljudje bedet k mami, pa takrat ne boste mogli stran. Bom jaz ostala ob mami, dokler se ne vrnete.«

			»Prav imaš. Pa grem. Potem, ko se vrnem, boš šla ti,« je rekel oče, vstal in odšel v kuhinjo. Nona pa je ostala ob materi in se zatopila v misli.

			Dan se je iztekal in v prostor se je začela plaziti tema. S temo pa so začeli prihajati sosedje in znanci, da bi še zadnjo noč prebedeli ob mrtvi Števekovi ženi in Nonini materi. Kmalu se je prostor, kjer je ležala, popolnoma napolnil. Ljudje so se po tiho pogovarjali v skupinah, po poznanstvu in prijateljstvu, mlajši pa po svojih interesih. V enem izmed kotov je na deski, ki je bila položena na dva stola, sedela skupina fantov. Ti so imeli svoje pogovore. Glavno besedo je imel Zrinskov Petek, z zaselka Zrinskov breg. Bil je na tekočem o vsem, kar se je v zadnjih dneh zgodilo v vasi, ali v bližnji okolici.

			»Kdo pa je to dekle ob Števeku? Jo kdo pozna? Nikoli je še nisem videl.«

			»Seveda je nisi mogel videti, ko je pa posvojena pri krojaču Francu in ne živi pri starših,« mu je razložil šepetaje fant, ki je stal najbližje njega.

			Ure so se vlekle počasi in v nedogled, toda proti polnoči so se ljudje, ki so prišli bedet, začeli razhajati. Kmalu sta Števek in Nona ostala čisto sama z rajnico. Proti jutru sta oba zaspala sede na svojih sedežih. Prebudili so ju prvi sončni žarki, ki so kradoma posijali skozi zagrnjena okna in osvetlili sobo. Nona in oče sta se zbudila in pogledala nekoliko prestrašeno nekajkrat okrog sebe in šele takrat sta spoznala, da je tega dne popoldne pogreb Števekove žene in Nonine matere. Odšla sta v kuhinjo in na hitrico nekaj pojedla, potem pa sta začela pripravljati, kar je še bilo potrebno pripraviti za pogreb.

			Ko se je bližala ura pogreba, so posamično in v skupinah začeli prihajati pogrebci. Po slovesu doma je kolona pogrebcev krenila na domače pokopališče in Nonino mater so položili k zadnjemu počitku.

			Ko so pogrebci čakali na pogreb, so oči Zrinskovega Petka ves čas uhajale k Noni. To so opazili tudi fantje, ki so stali v njegovi bližini. Namigovali so si, dokler ni eden izmed njih, ki mu je bil najbližje, sunil s komolcem Petka in mu zašepetal:

			»Nehaj no, Petek! Gledaj vsaj za trenutek nekam drugam in ne Nono. Oči boš zgubil pri njej. To pa ni dobro. Krojačevi imajo z njo druge načrte, ne bodo ti je dali. Strezni se!«

			Pogreba je bilo konec. Duhovnik je izrekel zadnji AMEN ob grobu Nonine matere. Pogrebci so se začeli razhajati. K Števeku in Noni sta pristopila krojač Franc in Roza. Izrekla sta jima sožalje. Roza pa je rekla Noni, naj le še kak dan ostane pri očetu in mu pomaga spraviti hišo nazaj v red. Kajti sedaj po teh nekaj dneh, ko so imeli mrliča v hiši, je gotovo potrebno vse dati spet na svoje mesto.

			»Toda dolgo le ne ostani zdoma. Doma te čaka kup šivanja. Kmalu se vrni!« je opomnil Franc Nono.

			Roza pa je moža karajoče pogledala, da je takoj utihnil in ni rekel niti besede več, temveč sta se z Rozo poslovila in odšla proti domu, Nona in oče pa proti svojemu domu. Hodila sta počasi in govorila le malo, z mislimi sta bila oba pri dogodku tistega dne, ki je zelo zaznamoval njuno življenje.

			Končno sta prišla do domače hiše. Zavila sta na dvorišče in nato v hišo. Nona je začela pripravljati večerjo, oče pa je odšel v sobo in začel pospravljati predmete, ki so spominjali na to, da je pred kratkim v tem prostoru ležal mrlič. Ko je bila večerja gotova, je Nona poklicala očeta k večerji. Prišel je zelo hitro, saj se mu je želodec že pošteno oglašal in jed, ki jo je pripravila Nona, je lepo dišala in ga vabila, naj jo poskusi.

			Dolgo časa sta jedla molče, ne da bi kateri zmotil tišino, ki je kar valovila v prostoru. Potem pa je tišino prekinil oče, ko je rekel:

			»Sedaj je lepo, ko si ti pri meni. Jutri bo pa vse drugače. Sam bom, kot štor na samotni jasi.«

			»Pogosto vas bom obiskovala, oče. Ne boste sami. V mislih pa bom tako ves čas z vami.«

			»Če ti bodo dovolili, otrok moj. Nočem, da bi imela težave zaradi mene. Najbrž jim ne bo prav, da bi pogosto hodila k meni.«

			»Roza mi ne bo branila, da bi šla k tebi, ko bom hotela. Franc pa največkrat niti ne bo vedel, da grem.«

			Na to oče ni rekel niti besede. Nekaj časa je molčal, preden je ponovno spregovoril.

			»Ne skrbi. Bom že kako. Zadnje čase sem tako moral postoriti vse sam. Mama ni mogla več dosti delati. Zato ni potrebno, da bi si pri krojačevih oteževala življenje. Če se bo tam kaj zapletlo, pa kot sem ti že povedal, vedno se lahko vrneš domov.«

			»Bom mislila na to. Kdo ve, kaj mi lahko usoda še prinese.«

			Dan se je iztekal, oba, oče in Nona, sta bila utrujena in sta se zgodaj odpravila k počitku.

			Naslednje jutro sta vstala precej zgodaj. Nona je očetu, preden se je odpravila k svojim krušnim staršem, skuhala hrano, ki bo jo imel za ta dan in še za naslednji. Po kosilu pa se je takoj odpravila na pot. Hodila je po bližnjici, čez Zrinskov breg. Ko je prišla na vrh, je pri prvi hiši srečala Zrinskovega Petka, fanta, ki se je prejšnji dan pri prijateljih zanimal in spraševal po njej. Petek jo je pozdravil in v pozdrav visoko dvignil klobuk. Nona ga je začudeno pogledala. Ni ga poznala in do sedaj še ne srečala.

			»Kdo pa je ta fant? Nikoli ga še nisem videla?« Kljub temu mu je iz vljudnosti, čeprav nekoliko zadržano, odzdravila.

			Fant jo je skušal zaplesti v pogovor. Najprej ji je izrekel sožalje. Potem pa je pripomnil, da bo sedaj najbrž morala pogosto obiskovati očeta, ko je ostal sam, pa čeprav je drugje doma.

			Nona je povedala, da bo šla pogosto k očetu, ker mu je obljubila, da bo, kakor pogosto bo lahko. Potem se je poslovila od sogovornika in nadaljevala svojo pot.

			Petek pa je stal in kot začaran gledal za odhajajočo Nono. Popolnoma ga je očarala in mu sedla v srce. Spraševal pa se je, kakšen vtis je on naredil nanjo.

			Ko je Nona prispela h krušnim staršem, se je je Roza zelo razveselila, saj jo je že zelo pogrešala. Pa ji tega ni hotela povedati, da Nona ne bi njenih besed sprejela kot očitek, ali da ne bi morda celo pomislila, da je nejevoljna, ker je Nona bila tako dolgo pri očetu.

			Pa tudi manjkala ji je, zato ker je bila brez None hiša preveč tiha in brez veselja in nekam pusta.

			Noninega prihoda sta se razveselila tudi dekla Kata in hlapec Šanji. Vsi trije so se dobro razumeli in pogosto so bili zavezniki ter so en drugega zagovarjali in vlekli iz težav, če je to bilo potrebno, še zlasti pred krojačem Francem.

			Nona je pogosto, pogosteje kot v času materinega življenja, obiskovala očeta. Pa je skoraj vsakokrat, ko je šla k očetu, kje na poti srečala Petka, kot da bi vedno nekje čakal nanjo. Bil je prijeten sogovornik in vedno je vedel povedati kaj zanimivega, tako da se je Nona vsakokrat razveselila, ko ga je zagledala in dan se ji je v trenutku zdel lepši in svetlejši, pa čeprav je bil oblačen in turoben, naj je deževalo ali snežilo.

			Tako se je Nona vedno bolj navajala na Petka in njegovo prisotnost in bil ji je po vsakem srečanju bolj všeč. Počasi je nastajala med njima neka vez. Sprva je bila tanka in krhka kot pajčevina, iz srečanja v srečanje pa se je krepila, dokler se ni razvila v pravo in trajno ljubezen. Tega nista kazala drugim. Bila sta prepričana, da za njuna čustva ne ve nihče.

			Nekega dne, ko se je Nona vračala z obiska pri očeta, se je na hribu nad domačo hišo za trenutek ustavila in se ozrla v dolino. Takrat pa je na dvorišču svojih krušnih staršev zagledala gosposki voz, neke vrste kočijo.

			»Nekdo je pri nas. Obisk imamo. Le kdo nas je obiskal sedaj sredi tedna, ob delavniku?« je Nona ugibala in se v mislih spraševala ter napenjala možgane, da bi rešila to uganko. Pa brez uspeha. Nikakor se ni mogla domisliti, kdo bi lahko bil obiskovalec pri njenih krušnih starših.

			»Nič za to, če ne morem uganiti, kdo je. Kmalu bom doma, pa bo uganka rešena. Videla bom, kdo je,« je rekla sama sebi in pospešila korak, da bi čim prej prišla domov.

			Ko je prišla v hišo, je najprej šla v kuhinjo, kjer je Kata pripravljala malico za obiskovalce.

			»Imamo obisk, pa to sredi tedna in ob delavniku?« je šepeaje vprašala Kato, da ne bi ostali slišali njenega vprašanja.

			»Imamo, imamo. Pa to kakšen obisk. Tvoj snubec je prišel. Pa to kakšen. Lahko bi ti bil oče, ne pa mož. Starec, ki misli, da z denarjem lahko kupi vse, tudi ženo.«

			»Kaj govoriš, Kata. Kakšen snubec. Jaz še ne potrebujem nobenega snubca. Ne mislim se še poročiti,« je z dokaj jeze v glasu uporno povedala Nona.

			Tisti trenutek je vstopila Roza. Ko je zagledala Nona, se ji je lice razjasnilo in ustnice so se ji raztegnile v droben pomenljiv nasmeh: »Nona, dobro, da si prišla. Obisk imaš. Težko smo te že čakali.«

			»Jaz imam obisk? Koga neki pa? Je prišla kakšna pomembna stranka, da ji bo potrebno šivati obleko?« se je Nona delala, kot da se ji niti ne sanja, kdo je prišel in kaj pletejo za njenim hrbtom.

			»Ni stranka. Nekaj boljšega je. Pridi v sobo, boš kmalu zvedela,« je rekla Roza in pomagala Kati nesti malico v sobo, Noni pa je z glavo pomignila, naj gre z njima, in Nona je brez besed ubogala in stopila za njima v sobo, kjer je oče Franc sedel z gosti.

			»Nona je prišla. Doma je. Saj sem vam rekla, da kmalu pride,« je rekla Roza, Nona pa je to razumela kot opravičilo za njeno odsotnost.

			»Saj je zadnje čase tako precej več pri očetu kot doma, pa je danes tudi že cel dan ni bilo. Čas je bil že, da je prišla,« je z jeznim glasom povedal krojač.

			Nona se je naredila, kot da te njegove pripombe ni slišala, ali pa ne razumela. Mislila pa si je, da mu bo že, ko bodo sami, brez tujcev na obisku, povedala svoje.

			Na obisku pri krojaču so bili bankirjevi iz bližnjega mesta. Noni se je sicer zdelo dokaj čudno, da so se pripeljali sredi tedna in še na delavnik povrh vsega. Pomislila je, da bo že izvedela, kaj jih je prineslo. Mogoče so prišli le naročit nova oblačila. Zato je mirno čakala brez vprašanj, čeprav je v srcu čutila nek nemir, ki so ga povzročile Katine besede, ko je prišla k njej v kuhinjo.

			Gostje, pa tudi krojač, so malicali, Roza pa je Kati pomagala streči. Tudi Nona jima je priskočila na pomoč, pa jo je krojač ustavil:

			»Nona, ti sedi. Dve sta dovolj za postrežbo!«

			Nona je na njegovo želja sedla za mizo k ostalim. Govorila je le malo in le tu pa tam se je vključila v pogovor, ko jo je kdo kaj vprašal.

			Čez čas pa jo je vprašal krojač:

			»Nona, zakaj pa ti ne ješ?«

			»Nisem lačna. Pri očetu sem jedla, preden sem šla domov,« je odgovorila in v mislih se ji je nabirala jeza. Zdelo se ji je, da jo oče izziva in samo išče, da bi lahko vzkipel.

			Ko so pomalicali in popili še kavo, kar ni bila navada v naših krajih v tistem času, toda krojačeva se nista enačila s takratnimi kmeti in drugimi prebivalcih naših krajev, temveč sta se imela za gospodo, zato sta gostom postregla tudi s kavo. Po kavi se je oglasil bankir, kot glava bankirjeve družine:

			»Sedaj, ko ste nas tako lepo postregli, dragi prijatelji, je čas, da vam povemo, zakaj smo danes prišli k vam. Vi imate dekle, mladenko, mi pa imamo fanta, mladeniča, pa ker smo že dolgo časa prijatelji, bi bilo lepo, da bi bile naše vezi še tesnejše. Prišli smo prosit za roko vaše hčerke None. Nona, se boš poročila z mojim sinom, Ferdinandom?«

			»Ne, gospod, ne mislim se še poročiti. Zdi se mi, da sem za poroko še premlada,« je odgovorila Nona.

			V prostoru je zavladala popolna tišina, taka, da bi jo lahko rezal z nožem. Prej prijateljsko vzdušje se je v trenutku skalilo.

			»Kar pusti, prijatelj, mlada je še in nepremišljena. Se bom že jaz z njo pogovoril,« je obljubil krojač.

			Še so se pogovarjali nekaj časa, pa beseda več ni stekla kot prej. Čutilo se je, da je pogovor vsiljen in ne več pristen kot prej. Nona pa je sploh molčala in se ni vključevala v pogovor ostalih. Čutila se je krivo, da je skalila prejšnje prijateljsko vzdušje. Toda drugega odgovora ni mogla dati, kot ga je dala. Petek je bil že premočno zasidran v njenem srcu, da bi lahko privolila v poroko s postaranim bankirjevim sinom. Je pa pričakovala pritisk s strani krojača, če že s strani Roze ne, in se ga je tudi nekoliko bala. Čeprav ni mogla razumeti, kaj je pripravilo njenega krušnega očeta do tega, da jo sili v to zvezo.

			Kata je vedela za to. Dobro, da mi je namignila, kaj me čaka, sicer bi me kap, ko bi mi povedali nekaj takšnega, tako nenadoma, nepripravljeni. Sedaj pa se moram pripraviti, gotovo bodo pritiskali na mene, da ubogam in pristanem na poroko z bankirjevim sinom. Le zakaj to hočejo? Mar ne vidijo, da bi mi lahko bil oče in ne mož? Gotovo jima gre samo za bogastvo in niti malo za mojo srečo. Jaz sem samo posvojenka in orodje za pridobitev bogastva s poroko. Če bo oče danes tiho, me bo jutri prav gotovo vzel v precep. Kdo ve, na katero stran se bo postavila Roza, na mojo ali na moževo. Gotovo bo na moževi strani. Imata že kakšne načrte, za kaj jima bo bogastvo, za katerim se pehata, je razmišljala Nona in bila je napeta kot struna. Vsakokrat, ko je Nona zagledala prihajati krušnega očeta v svojo bližino, je pomislila:

			Sedaj pa bo. Sedaj me bo začel oštevati in grajati ter me siliti, da se poročim z bankirjevim sinom. In je trepetaje šla mimo njega, ko sta se srečala. Pa je ta dan ostalo vse mirno in tiho. Sedaj je minil dan brez prepirov. Pa ne bo dolgo tako. Gotovo se že zjutraj vsuje plaz očitkov name, je razmišljala Nona na poti v svojo sobo in k počitku.

			Ko je prišla v sobo, se je hitro spravila v posteljo, da je ne bi slučajno oče poklical in terjal od nje odgovor, zakaj je zavrnila bogatega snubca. Pa je ostalo vse tiho. Le tu in tam se je slišalo ropotanje posode iz kuhinje, kjer je dekla Kata pospravljala. Drugače je bilo vse mirno in tiho. Trudila se je, da bi čim prej zaspala. Pa ji ni uspelo. Misli, ki so se ji podile po glavi, ji tega niso pustile. Ko je ene umirila in se jih znebila, so se pojavile nove.

			Kdaj mi bo oče začel pridigati? Kar tako ne bo ostalo, da ne bi ničesar rekel in komentiral moje odklonitve. Kar si on vbije v glavo, to ne opusti tako zlahka. Trmast je. Samo materi Rozi uspe, da ga kroti. Samo vprašanje je, na katero stran se bo postavila sedaj, na mojo ali na njegovo. Če bo na njegovi strani, mi preostane le še eno. Pobrati bom morala svoje stvari in oditi. Tako bom tudi storila. Če bodo vztrajali, naj se poročim z bankirjevim sinom, bom odšla, je sklenila Nona. Oče mi je rekel, da če mi ne bo več dobro tam, kjer sem, imam mesto doma, pri njem.

			Nona je zaslišala vrata od sobe zraven svoje, kako so se odprla in kmalu nato zaprla in nedolgo za tem spet tako.

			Nevarnost je minila. Spat sta šla oba, oče in mati. Za danes je mir, ki bo trajal vse do jutra. Jutri bo pa gotovo zaropotalo. Temu ne bom ušla, je pomislila Nona in zatrepetala po vsem telesu.

			Nona ni bila oseba, ki bi se rada prepirala. Če se je le dalo, se je prepiru izognila in na vsak način je skušala nesporazum poravnati na miren in razumen način. S tem sedaj ni računala, pa tudi upala ni na to. Bila je prepričana, da bo oče vztrajal pri svojem, če že mati ne bo. Dolgo se je obračala v postelji z boka na bok in ni mogla zaspati. Končno pa jo je le zajel spanec in izbrisal iz njenih misli vse njene skrbi in strahove.

			Nona se je prebudila, ko je bilo sonce že precej visoko. Hitro je vstala in se oblekla, potem pa odšla v kuhinjo, kot večino drugih dni. Dekla Kata je pripravljala zajtrk in Nona ji je priskočila na pomoč. Sami sta bili v kuhinji, Roza in Franc sta še spala, najbrž sta tudi onadva bedela dolgo v noč in sta delala načrte, kako bi prepričala Nono, da bi se poročila z bankirjem in tako uresničila njune sanje.

			»Nona, ne vem, kaj je pičilo gospodinjo in gospodarja, da te silita, naj se poročiš s tem starim fantom. Res, da je bogat, toda nekaj je pri njem narobe, da je tako bogat in še vedno sam in ni našel nobene, ki bi ga marala. Pa je bilo videti, da te imata rada. Sedaj pa to. Žrtvovala bi te za to, da bi lahko uresničila svoje želje.«

			»Kakšne želje pa? Jaz nič ne vem o tem.«

			»Enkrat sem slišala, ko nihče ni vedel, da sem v kuhinji, da bosta tebe poročila z bankirjevim sinom, potem bosta pa tukaj prodala vse, kar imata in se preselila v mesto, češ da tu ni kraj za njiju, med kmeti, dninarji ter ostalo sodrgo. Gospoda, kot sta, da ne spadata med take. Bankirjevi pa imajo veliko hišo in bi bilo dovolj prostora še za dva človeka, še zlasti pa, če sta to snahina starša. Bankirjev sin, sta govorila, da ni posebno pameten in rad pogleda v kozarec že sedaj, bi mu pa pomagala, da bi se še bolj navadil na pijačo in bi postal popolnoma nesposoben voditi bančne posle. Ker se pa ti tudi ne spoznaš na posle, še posebno na bančne ne, bi vodstvo banke prevzel Franc, ki je, kot je rekel, edini sposoben za to,« je povedala Kata.

			»Ne bi si mislila, da so zmožni narediti kaj takega. Uničili bi človeka in ga spremenili v odvisnika od alkohola samo zato, da bi dvignili svoj ugled. Pa takšni prijatelji so bili. In tukajšnje prebivalca tako zaničuje, ko večinoma živi in se bogati od njihovega denarja.«

			»O, le verjemi, Nona. V kozarcu vode bi utopili en drugega, da bi dobili več denarja in imeli korist od tega. Včeraj je bilo zatišje in mir. Danes pa se bojim, da te bo gospodar poklical na odgovor, ker si zavrnila snubca, ki ti ga je on namenil.«

			Nona in Kata sta kot po navadi pripravili zajtrk in pogrnili mizo. Potem sta čakali, da prideta krojačeva. Minilo je kar nekaj časa, da sta se prikazala. Bila sta videti še vedno precej zaspana, kar je Nono spomnilo na to, da ne samo ona, ampak najbrž niti Roza in Franc nista dobro spala, ali pa sta klepetala dolgo v noč in delala načrte, kako bi Nono pripravila do tega, da bi se poročila z bankirjevim sinom.

			Ko sta sedla za mizo, sta se takoj, brez besed, lotila zajtrka. Govorila nista niti s Kato niti z Nono popolnoma nič. Ker sta onadva molčala, tudi Nona ni zmotila tega molka in tišine. Zajtrk je bil mimo, krojačeva pa sta še obsedela za mizo in sta se od časa do časa le spogledala, kot bi eden drugemu dajala pogum, naj začne.

			Noni je postajalo to stanje tišine že mučno, pa je vstala, z namenom, da gre v delavnico, kjer jo je čakalo kup šivanja. Ko pa je že vstala, da gre, se je oglasil Franc.

			»Počakaj! Nikamor ne hodi! Pogovoriti se moramo,« je rekal s strogim glasom in z bliskajočimi pogledi, kar je kazalo na to, da je pošteno jezen.

			»Prav. Pa bom počakala, saj delo tudi počaka,« je rekla Nona in sedla nazaj na svoje mesto.

			»Nona, včeraj si me pa zelo razočarala.«

			»Zakaj pa?« se je naredila Nona nevedno, čeprav je dobro vedela, kam krojač meri.

			»Zavrnila si snubca. Sina mojega najboljšega prijatelja. Kaj takega nisem pričakoval.«

			»Oče, jaz pa nisem pričakovala, da mi boste poiskali takega snubca, kot je bankirjev sin, star fant, kot pravimo takim pri nas. Če bi bil v redu, ob tem, kako je bogat, ne bi bil še vedno samski. Pri teh letih, kot je star, bi že imel ženo in nekaj otrok. Ne bi čakal name, siroto, za katero misli, da me bo premamilo njegovo bogastvo in me ne bodo motila njegova leta in to, da vse preveč rad pogleda v kozarec. Sicer pa, oče, jaz še ne mislim na poroko. Mlada sem še in imam čas,« je končala Nona in že poskušala vstati in oditi, da ne bi rekla še česa, kar bi krušna starša prizadelo.

			»Ja, Zrinskov Petek ti je pa všeč. On nima bankirjevega sina napak. Pa ima napake. Reven je. Reven kot cerkvena miš,« je govoril Franc in brada se mu je tresla od jeze.

			»Prav imate. Reven je, ampak priden in delaven. Samo ne vem, kaj ima Zrinskov Petek pri tej snubitvi. On me ni zasnubil in jaz njega tudi ne. Če se kdaj slučajno srečava, se pogovarjava. To pa je tudi vse. Vsakemu, ki mi da lepo besedo, z enako odgovorim. Tudi s temi vašimi prijatelji sem se vedno prijazno pogovarjala. Ne vem, kaj hočete. Da bi hodila po svetu kot nema, ali neumna?«

			»Dekle, odločiti se boš morala. Ne bomo dolgovezili in se cenkali kot na sejmu. Ali se poročiš z bankirjevim sinom, ali boš pa morala zapustiti naš dom. Premisli. Časa nimaš na pretek. Jutri hočem odgovor in to takoj zjutraj,« je ukazal s strogim glasom, ki ni pustil mesta za ugovor.

			»Prav, oče. Dobili boste odgovor in to zgodaj zjutraj, kot želite,« je odgovorila Nona, vstala od mize, zapustila kuhinjo ter odšla v delavnico in se nemudoma lotila dela. Končevala je obleko za obleko in do večera končala še zadnjo. Delala je hitro in brez prestanka, le opoldne je z delom toliko prenehala, da je šla na kosilo.

			Dekla Kata jo je med kosilom ves čas skrivaj pogledovala, na samem pa nista ostali niti trenutka, da bi Nono lahko vprašala, kaj bo storila in kako bo odgovorila krojaču.

			Ob neprestanem hitenju ves dan se je dan Noni hitro iztekel. Preden je zapustila delavnico, jo je pospravila in dala vsako stvar na svoje mesto. Potem je gotove obleke zlikala in jih eno zraven druge položila na naslonjala stolov. Na vsako je položila listek z imenom ženske, za katero je bila obleka sešita. Ko je to opravila, se je še enkrat ozrla okrog po delavnici, da bi se prepričala, če je vse tako, kot mora biti. V vrečko je spravila škarje, ki jih je sama kupila, in nekaj sukanca, ki ga je prav tako kupila za lasten denar, pa šivanke. Potem se je napotila proti kuhinji. Še prej pa je zavila v svojo sobo in vse, kar je prinesla iz delavnice, je dala v predal mize. Šele potem se je odpravila v kuhinjo.

			Vsi so bili že zbrani za mizo, ko je prišla v kuhinjo. Čakali so jo, pa ji nihče drug razen Franca ni ničesar očital. On ni mogel, da ne bi nekaj pripomnil.

			»Kje hodiš tako dolgo? Čakamo te.«

			»Nekaj oblek sem morala še končati. Saj sem sedaj tukaj. Vi bi lahko jedli. Ne bi me bilo potrebno čakati,« je enako zajedljivo, kot je bila vprašana, tudi odgovorila.

			Povečerjala je, vstala in brez besed odšla v svojo sobo. Zaman je Kata gledala proti Noni, da bi ji lahko namignila, naj še ostane. Nona je ta večer lebdela v nekem svojem svetu in ni opazila znamenj, ki jih ji je dajala Kata.

			Ko je Nona prišla v svojo sobo, je iz omare pobrala vsa tista oblačila, ki jih je kupila ali pa sešila sama, ter jih je zložila v nahrbtnik, ki ga je prejšnje leto kupila na sejmu, da je vanj zložila nakupljeno blago. Enkrat ga je mislila že odvreči, ali komu dati. V tistem trenutku pa je bila vesela, da ga je obdržala, saj ji bo sedaj prišel prav. Potem se je spravila k počitku. Spala je trdno, a se je kljub temu zbudila, še preden so posijali prvi sončni žarki čez hribe.





5.


			Ko je Nona vstala, je prisluhnila v rano jutro, da bi ujela glasove in tako presodila, kdo vse je že vstal. Slišala je hlapca, ki je ropotal zunaj, v hlevu, in neučakano mukanje katere od krav, ko se ji je zdelo, da predolgo čaka na svoj obrok. Nato je zaslišala, kako so se odprla vrata, in po njihovem glasu je Nona sklepala, da so to kuhinjska vrata. Kmalu zatem je nekaj močno zaropotalo, kot bi padla kakšna kozica ali lonec na tla. Nona je vedela, da je Kata že vstala in je v kuhinji, zato se je tudi sama odpravila v kuhinjo.

			»Nona, kaj si pa ti danes tako zgodna?« je namesto pozdrava Kata ogovorila Nono.

			»Prišla sem se poslovit. Odhajam. To bo odgovor, če se ne poročim z bankirjem. Izbrala sem odhod namesto poroke.«

			»Pa ja ne boš šla brez zajtrka na pot. Počakaj! Jajčka ti spečem. Imava še čas. Gospodar in gospodinja še dolgo ne bosta vstala. Najprej pozajtrkuješ, pa šele potem boš lahko šla na pot. Kam pa greš?«

			»Domov. K očetu grem. Že zadnjič, ko sem bila pri njem, mi je rekel, da če mi tukaj več ne bo dobro, naj se vrnem domov. Pri njem da imam vedno mesto. Sedaj pa grem. Ne bom čakala, da me napodijo. To je tudi odgovor, ki ga moram danes zjutraj dati očetu na vprašanje, če se poročim z bankirjevim sinom.«

			Zajtrk zanjo je bil gotov. Nona je v naglici pozajtrkovala, se poslovila od Kate, vzela svoje stvari in odšla. Hitela je, kakor je lahko, da bi prišla do očetove hiše, preden bo pritisnila vročina. Pa se vročini kljub vsemu ni uspela povsem izogniti. Ko je v vaškem zvoniku zazvonilo poldan, je Nona stopila na domače dvorišče. Očeta je našla v senci pod starim orehom. V opoldanskem času so se ljudje po navadi umaknili v senco, pred pekočini sončnimi žarki, in tako je bil vajen ter tako je počel tudi Nonin oče.

			Ko je zagledal Nono, se je začudil.

			»Kaj pa je tebe prineslo, in to s prtljago?«

			»Domov sem prišla, če smem ostati.«

			»Pa saj sem ti rekel, da se lahko vrneš, če boš hotela, kadar koli, ko se znajdeš v stiski.«

			»Sedaj sem se znašla v stiski, pa sem prišla,« je očetu odgovorila Nona in mu povedala vse, kar se je pri krojačevih dogajalo od takrat naprej, ko je zadnjič bila pri njem.

			»Prav si storila. Kaj pa bi ti s tistim zapitim in že v letih bankirjevim sinom. Res, da je bogat in da tukaj na vasi bogatega moža ne boš našla. Toda ti boš lahko kaj zaslužila s šivanjem, pa če dobiš še moža, ki ne bo lenuh in ne pijanec, ti ne bo slabše, kot bi ti bilo pri tistem pokvarjenem bankirju, o katerem govori že cela pokrajina,« je končal oče.

			»Praviš, da vsi vejo o njem, kako slab je, le jaz in moji krušni starši pa da ne bi vedeli nič od tega.«

			»Ti nisi vedela, je pa gotovo vedel krojač in pri tem, ko bi tebe omožil z bankirjem, je gotovo imel tudi svoje načrte, ki pa so se mu sedaj povsem zmešali. Prav je tako takim, ki preko tujih ramen skušajo obogateti, pa nagrabiti še več, kot imajo že sedaj.«

			»Oče, ti srečaš in poznaš vse vaščane. Mogoče boš zvedel, da bi katera ženska prodajala kak star šivalni stroj. Kupila bi ga, da bi lahko šivala.«

			»Bom stopil na večer k sosedu. On velja za nekakšnega sejemskega mešetarja. Gotovo bo kaj vedel. Če pa ne bo vedel, bo pa zvedel.«

			Nona je odšla v kuhinjo in začela pripravljati kosilo. Ko je prišla na vrt, je pomislila, kako dobro je, da je spomladi posadila in posejala toliko zelenjave. Kot da bi že takrat slutila, da ji bo prišla prav. Da se bo vrnila in jo bo rabila. V vrtu je bilo vsega, kar rabi gospodinja za pripravo obrokov vsak dan. Ko je vse to videla, je bila prepričana, da je ravnala prav in da ji ne bo nič slabše, kot ji je bilo pri krojačevih.

			Po kosilu je pospravila in se potem lotila urejanja sobe, ki bo od sedaj naprej njena. Oče se je umaknil v malo sobo, ki je nekoč bila namenjena večjim otrokom, dokler so bili še vsi doma, manjši pa so bili z njima z materjo v večji sobi. Sedaj pa je večjo sobo prepustil Noni. Mogoče se kdaj poroči in bo imela otroke, pa bo potrebovala več prostora. Pa tudi, če bo šivala, če bo imela delo, bo potrebovala večji prostor, je razmišljal oče, ko se je za to odločal.

			Proti večeru se je oče odpravil k sosedu. Pa ni bil dolgo tam, kmalu se je vrnil. Bil je nasmejan in oči so se mu nagajivo bliskale, kot so se mu, ko je prinašal kakšno dobro novico. Ko je vstopil v hišo, sta z Nono sedla k večerji in med večerjo je oče začel pripovedovati, kaj je zvedel pri sosedu. Povedal ji je še, da bosta zjutraj s sosedom šla po šivalni stroj. Nedolgo tega je soseda prosil nek moški, naj mu poišče kupca za šivalni stroj. Njegova žena je bila šivilja, pa je pred letom umrla. Stroj mu je pa sedaj samo v napoto.

			Naslednje jutro sta se sosed in Nona odpravila po šivalni stroj. Hitro so se dogovorili za ceno. Nona in sosed sta se še pred poldnevom vračala nazaj domov. Stroj, ki sta ga peljala, sta imela odkritega. Tako je svetoval sosed. Rekel je Noni, da je to reklama za šiviljo. Vsi, ki bodo videli, da peljeta šivalni stroj, bodo vedeli, da kjer je šivalni stroj, tam je tudi šivilja. Poiskali jo bodo in kmalu bo imela dovolj dela. In bilo je videti, da je imel sosed prav. Že med potjo so ju ženske ustavljale in spraševale po naslovu in če bo šivala. Dobra dva tedna po nakupu stroja pa je imela Nona dela, šivanja, že na pretek. Celo nekatere stare stranke, katerim je šivala, ko je še bila pri krojačevih, so jo našle in so prišle za njo.

			Nekega dne, morda je minil mesec ali nekaj dni več, se je na Noninem domu oglasila nekdanja Nonina krušna mati. Jokala je in obžalovala, da je Nona odšla.

			»Kaj naj bi pa drugega naredila. Jasno in resno mi je pred vsemi povedal, da moram vzeti bankirjevega sina za moža, ali pa vas bom morala zapustiti. Odgovoriti pa sem morala do naslednjega jutra. Bankirjevega sina nisem marala, torej sem morala oditi. Odgovor je tudi dobil do naslednjega jutra. Odšla sem. To je bil odgovor, ki ga je hotel. Pa prav je tako. Doma sem. Dela pa imam tudi dovolj. Še nekatere stranke, ki sem jim šivala, ko sem bila še pri vas, so me odkrile in so prišle za menoj. Kot vidite, mi ni nič slabše, kot ko sem bila pri vas,« je povedala Nona in svoji nekdanji krušni materi postregla s prigrizkom in kavo. Oče ju je pustil sami, naj se pogovorita. Roza je Nono nagovarjala, naj se vrne nazaj, pa brez uspeha. Nona je vztrajala pri svojem. Ker je Nona odklonila njeno vabilo, naj se vrne nazaj k njima s Francem, je Roza s povešeno glavo in razočarana odšla.

			Ko sta spet ostala sama, je oče dejal Noni:

			»Prav si storila, da nisi odšla nazaj k njima. Sedaj si se že lepo uveljavila tu doma. Kot sem opazil, so tvoje nekdanje stranke prišle za teboj. To se pravi, da so s tvojim delom zadovoljne. Pa še domače, vaške ženske so začele prihajati k tebi. Mislim, da ti dela ne bo manjkalo. Delo pa prinaša denar in brez krojačevih se boš lahko preživljala.«

			»Res imam dovolj dela. Pa šele sedaj vidim, kako sta krojačeva dobro služila tudi na račun mojega dela. Plačilo za delo sta pobirala Franc in Roza. Moje je bilo le tisto, kar so mi dale stranke, kot neko nagrado, ko so bile z mojim delom zadovoljne. To so bile po navadi mestne ženske. Sedaj pa vse, kar s šivanjem zaslužim, ostaja meni. Ti mi ne pobiraš stran.«

			»Pa tudi bo ostajalo tebi, saj ti delaš in služiš. Najbrž te je tudi zato prišla Roza nagovarjat, naj se vrneš, ker se jima je zaslužek precej zmanjšal, ko je večina strank, zlasti mestnih, prišla za teboj. Mestne ženske pa so najbrž več plačevale za svoje obleke od domačih.«

			»Da, obleke mestnih žensk so bile najdražje, saj so bile sešite tudi iz dražjega blaga. Posebno ceno pa so imele tiste, ki sem jih šivala kateri za kakšno posebno priložnost.«

			»Zadnjič sem srečal nekega svojega znanca, ki je doma v isti vasi, kot so krojačevi. Povedal mi je, da imajo malo strank. V prejšnjih časih je bil le redek dan v tednu, da na krojačevo dvorišče ne bi pripeljala kakšna kočija. Sedaj se pa le redko zgodi, da pripelje katera. Pa po vasi govorijo, da krojačeva prodajata domačijo in da sta že kupila neko hišo v mestu. Pravijo, da se bosta v kratkem selila, še pred zimo. Hlapca in deklo pa mislita vzeti s seboj, pravijo.«

			»Vedno sta sanjala o tem, da bi se preselila v mesto. Imela sta sebe za preveč gosposka, da bi živela na vasi, med kmeti. Naj le gresta, jaz pa se tukaj med našimi, kmečkimi ljudmi, dobro počutim.«

			Nona se je zelo lepo vživela v novo okolje. Dela je imela vedno več in tudi zaslužka. Razvila se je v lepo dekle. Zaradi tega so fantje iz domače vasi gledali za njo in so si prizadevali, da bi jo osvojili. Pa nobeden ni imel te sreče, razen Petka, da bi dobil prostor v Noninem srcu.

			Marsikdaj, ko se je več žensk zbralo kje v vasi in klepetalo ter so obirale vse po vrsti od glave do pet, in ko so prišle do None, niso mogle razumeti in so se spraševale, kaj neki vidi Nona na Petku. Nono pa so opisovale kot eno izmed najbolj zaželenih snah v vasi.

			»Nona je lepa, pa poštena in samostojna, pametna pa kot njen oče, že od rojstva. Lahko bi se poročila s katerim koli kmečkih sinov. Ona pa ne. Samo za Zrinskovega Petka ima oči. Saj ni kaj reči, postaven in lep fant je, pa delaven tudi. Govorijo, da naj bi njihov rod, kot tudi vsi drugi, ki se tako pišejo, izviral iz ene veje grofov Zrinskih. Čeprav tega ne more nihče dokazati, saj ni nikjer zapisano. V času, ko naj bi se njihovi predniki naselili na hribu, ki se tudi imenuje kot oni, Zrinskov breg, tukaj še nihče ni znal pisati. So se pa še pred nekaj leti vse družine v tem zaselku pisale Zrinski.

			Pa tudi priden in delaven je Petek. Ni lenuh kot nekateri, takšen mlad fant. Le malo je udarjen na veseljaško plat. To ne bo dobro, če se ne spremeni, ko bo imel družino. On se bo veselil, družina pa bo ob njem trpela,« je končala ena od žensk, ki se je imela za najpametnejšo in je vedno vedela vse o vsakem, in tako ji tudi Nonina in Petkova ljubezen ni ostala prikrita in skrivnost, za katero ne bi vedela.

			»Če bo Petek bolj veseljačil kot skrbel za družino, bo pa Nona bolj krepko prijela za delo in bodo lahko še kljub temu boljše živeli kot večina družin malih kmetov. Pravijo, da ima Nona dosti dela. K njej prihajajo večinoma ženske iz mesta, da jim šiva, gosposke. Števek je imel srečo, da se je Nona vrnila domov,« je dodala naslednja.

			»Govorijo, da se krojačeva selita v mesto. Tam naj bi kupila hišo. To v sosednji vasi pa prodajata,« je dopolnila ostali dve tretja.





6.


			Poletje se je iztekalo in že je na vrata trkala jesen. Kmetje so pospravljali pridelke in z zadovoljstvom opazovali kleti in shrambe, ki so se iz dneva v dan bolj polnile. Bili so prepričani, da jim to zimo ne bo potrebno ne stradati ne zategovati pasu, če so le spomladi kaj dali v zemljo, so sedaj pobirali nekajkrat več. Tudi Nona in oče sta bila zadovoljna s tistim, kar sta pridelala.

			Minila je tudi jesen in polja so opustela, le tista, posejana z žiti, so bila že zelena. Zapihali so mrzli jesenski vetrovi, ki so se nekega dne obrnili na balatonšček, ki je s seboj že prinašal prve snežinke. V začetku je padla le tu pa tam katera, potem pa so naletavale vse bolj na gosto. Metlo je nekaj dni in snega je nasulo toliko, da nekaj dni, dokler niso naredili poštene gazi in sneg odmetali, sosed ni mogel priti do soseda. Ljudje so se v glavnem držali notranjih prostorov in toplih peči, v katerih niso prenehali kuriti ne ponoči in ne podnevi.

			Ko je prenehalo snežiti, pa je pritisnil tako močan mraz, da je pomrznila skorja gozdnih dreves in se je slišalo vse do vasi, kako so zmrznjena debla v gozdu pokala od mraza. Hud mraz je trajal nekaj tednov. Pri Števeku in Noni pa niso imeli časa misliti na vremenske tegobe. Bližal se je predpust in to je bil čas, ko so se začeli pripravljati na Nonino in Petkovo poroko.

			V takratnih časih so bile poroke na vaseh po navadi v zimskem in to v predpustnem času. Takrat so imeli ljudje največ časa in največ živil, ki so bila potrebna za pogostitev ob taki slovesnosti. Že teden ali dva pred poroko so se začele priprave. Tako je bilo tudi pri Števeku in Noni.

			Nona si je sešila poročno obleko, iz belega blaga, prečudovito, tako, kot je ni imela še nobena nevesta v vasi, kot so povedale tiste, ki so vedno vse vedele in se vsega spomnile. Ena izmed vaščank pa je Noni naredila poročni šopek, in kot je bila takrat navada, so bile rože iz belega krep papirja in povoščene. Med njimi pa so bili šopki solzic, ki so jih naredile tiste, ki so bile vešče v izdelovanju poročnih šopkov, delale so jih na ta način, da so prižgale svečo in jo nagnile postrani, tako da je loj sveče kapljal v mrzlo vodo in se hitro strdil. Ko je bila voda v posodi čez in čez prekrita s strjenimi kapljicami loja, so solzice (strjene kapljice) pobrale iz vode. Potem so v kapljice, strjene v solzice, naredile luknje in jih nanizale na s papirjem ovito žico ter povezale v šopke in razporedile med cvetje. Na enak način so izdelale poročni venec, le da so tam za povijanje žice, zlasti pri premožnejših nevestah, ki so si to lahko privoščile, uporabile bele svilene nitke.

			Že nekaj dni pred poročnim dnem je bilo vse pripravljeno, poročni šopek, poročni venec, poročna obleka in po navadi še pajčolan. Tako je bilo tudi pri Noni. Cel teden so sosede pripravljale in znašale skupaj živila, iz katerih bodo za poročno pogostitev skuhale jedi in spekle potice ter raznovrstno pecivo.

			Bila je navada, da so tisti, ki so bili povabljeni na poročno pogostitev, že ves teden družini, ki se je pripravljala na ohcet, prinašali jajca, kokoši, moko, pa najrazličnejša druga živila, iz katerih so kuharice (to so bile po navadi sosede in sorodnice, ki so bile znane po tem, da dobro kuhajo) pripravile za svate pojedino. Ker so dobili različna živila od povabljenih, je bilo tistim, ki so pripravljali ohcet, nekoliko lažje in so jim ta darila nekoliko ublažila izdatke za poročno pojedino.

			Zadnjo nedeljo pred pustom je napočil za Nono in Petka pomemben dan. To je bil dan, ko sta se poročila.

			Njun poročni dan je bil lep in veder ter obsijan s soncem. Vaške ženice so trdile, da bosta imela lepo življenje, ker je njun poročni dan veder in sončen. Oblačen in deževen dan, ali če bi snežilo, pa bi napovedoval težko življenje mladoporočencev, polno skrbi, žalosti in solza.

			Po poroki so svatje odšli na Nonin dom, kjer so se gostili in rajali vse do belega dne, ko so gostje odšli, za Nono in Petka pa se je začelo življenje.

			Nona je imela dovolj dela vso zimo. Na njeno delo niso vplivali ne letni časi in ne vreme, ostali vaščani pa so se morali prilagajati vremenu in tudi letnim časom. Tako kot vsi ostali vaščani sta svoje življenje in delo prilagodila tudi Števek in njegov zet Petek. V tem zimskem času, ko je zemlja še počivala pod debelo snežno odejo, ko zunaj nista mogla delati ničesar, sta si dan krajšala kot večina drugih kmečkih ljudi, z deli, ki sta jih lahko delala v hiši, ob topli peči.

			Števek je pletel peharje iz ržene slame in viter. Imel jih je že cel kup odloženih v shrambi, mnogo več, kot pa jih bodo potrebovali doma. Spomladi, ko bo v kateri od sosednjih vasi sejem, jih bo odnesel tja. Marsikateri vaščan, še zlasti mlajši, peharja ne zna izdelati. Zato se vedno hitro in dobro prodajo.

			Mogoče bom dobil za peharje toliko, da bom lahko kupil prašička. Sedaj smo družina in več rabimo. Kdo pa ve, če se do konca leta naša družina ne bo še povečala. Hrane za prašička pa bo dovolj. Krompirja pridelamo dovolj, tudi zrnja nekaj, pa od naše hrane tudi nekaj ostane. Poleti je pa dovolj trave in zelenjave, da prašiček ne bo stradal. Do naslednje zime bo že toliko zrasel, da bo dal dovolj mesa in masti. In imeli bomo lahko koline, je med delom razmišljal Števek.

			Misel na to ga je razveselila, da mu je zaigral zadovoljni nasmešek okrog ustnic.

			V drugem kotu kuhinje pa je imel Petek svojo delavnico. Iz vrbovih šib je pletel košare, takšne velike, s katerimi so na kmetijah prenašali drva in razne kmetijske pridelke; koruzo, krompir in podobno. Zato ni bilo kmetije, ki ne bi potrebovala košare. Izdeloval pa je tudi lepše iz obeljenih šib, s katerimi so prenašali razna darila, ko so šli na obisk, pa nekateri jajca, pirhe, potice in druge dobrote k »žegnji«. Tudi Petek je sanjal svoje sanje, da bo nekaj košar prodal, saj jih kmetje na sejmu radi kupujejo. Gospodinje pa najrajši posegajo po tistih lepših, kot jim je Petek rekel, gosposkih, ki so, čeprav manjše, dražje od onih večjih, namenjenih vsakdanji rabi.

			Medtem ko je Števek sanjaril o prašičku, so bile Petkove sanje večje. Sanjal je, da bo, ko proda košare in še kaj zasluži na dnini, kupil spomladi kravo. Pred nekaj dnevi mu je Nona povedala, da je noseča. Otrok se bo rodil proti koncu poletja. Petek pa bo kravo kupil že spomladi. Takrat je dovolj trave. Lahko se bo pasla, pa tudi seno bodo spravili za zimo. Tako bo otrok, ki je na poti, imel dovolj mleka, pa mleka ne bo potrebno kupovati, ko bo otrok že jedel, ker ga bo imel doma. Ena krava bo dajala dovolj mleka za enega otroka, je razmišljal Petek in delal načrte za prihodnost.

			To leto je bila zima dolga. Snega je nasulo, da je ponekod, kjer so bile hiše nižje, segal do slamnatih streh. Krojačeva pa sta to zimo preživljala v mestu, v svojem novem domu. Njiju visok sneg ni niti malo skrbel. Ulice so čistili za to zaposleni delavci. Novih prijateljev še nista pridobila, zato sta večino časa samevala v svoji hiši v predmestju domačega mesta. Na poledenele ulice nista upala. Leta, ki sta jih nosila na plečih, so opravila svoje. Bala sta se padcev, saj so še mladi težko kljubovali poledenelim cestam. Nakupe in druge opravke zunaj doma je za njiju navadno opravila dekla Kata, če je bilo treba prinesti kaj težjega iz trgovine, pa je prinesel hlapec.

			Najbolj samotni so za krojačeva bili zimski večeri. Bili so dolgi in samotni. Že mnogokrat sta obžalovala, da sta se iz vasi preselila v mesto. Na vasi je bilo za Rozo in Franca popolnoma drugače kot tukaj v mestu. Tu sta bila tujca. Celo sosedje so se le malo pogovarjali drug z drugim. Še najmanj pa z njima, ki sta veljala v mestu za prišleka. Nihče se jima ni pridružil v dolgih zimskih dneh, še manj pa ob večerih. Spati ponoči, kot večina starejših ljudi, nista mogla. Zato sta pozno v noč posedala v sobi ob topli peči in obujala spomine. Včasih se jima je pri klepetu pridružila Kata. Ona je že našla nekaj znank in zgovorna, kakor je bila, pridobila nekaj prijateljic, s katerimi se je večkrat srečevala in zvedela za vse dogodke, ki so se zgodili v mestu, pa tudi v okoliških vaseh. Mogoče je tudi ona pogrešala življenje na vasi, ki se je v tistih časih zelo razlikovalo od življenja v mestu, še bolj kot v današnjem času.

			Pogosto je pogovor krojačevih in Kate nanesel tudi na Nono. Nekega zimskega večera, ko je zunaj tulil in zavijal veter z vso močjo in nanašal zamete, se je v pogovoru spet znašla Nona, kot mnogokrat.

			»Nona nas nič ne obišče. Pogrešam jo,« se je z žalostnim glasom oglasila Roza.

			»Ona pa sedaj pozimi in v takšnem stanju res ne more na pot,« jo je zagovarjala Kata.

			»Zakaj pa ne, saj je še mlada,« je z nostalgijo v glasu vztrajala Roza.

			»Noseča je. To vreme in ta pot pa res ni za nosečo žensko,« je Nono branila Kata.

			»Saj ji ne bi bilo potrebno oditi. Naj bi ostala. Mogoče bi si premislila in sprejela bankirjevega sina in bila bi bogata ter bi imela dobrega moža in vsega dovolj,« je nekoliko jezno pripomnil Franc, ki še vedno ni mogel pozabiti, da se je Nona uprla njegovi želji in mu pošteno zmedla račune.

			»Pravijo, da ji sedaj tudi nič ne manjka. Petek je dober mož, delaven in skrben. Z njenim očetom se lepo razumeta. Ona pa ima šivanja, da se ne vidi iz njega. Pa tudi stranke iz mesta hodijo k njej, da jim šiva. Stokrat bolje ji je, kot pa življenje s kakšnim postaranim in zapitim bogatašem, ki bi zapravil vse, kar bi imel,« ni popustila Kata.

			»Bankirjev sin ni bil kdor koli, čeprav je bil nekoliko starejši od nje. Pijanec pa ni,« je še vedno vztrajal in žaloval za bogatim bankirjevim sinom Franc.

			»O, gospod, pa še kakšen pijanec je, in kot pripovedujejo, je to bil že takrat, ko je prišel snubit Nono. V mestu govorijo, da ko bo njegov oče umrl, bo sin banko zapil, in vso imetje, ter pristal v ječi. Prav je storila, da je odšla nazaj na rojstni dom,«

			ni popustila Kata, ki je imela Nono še vedno rada kot nekoč.

			»Ni ji bilo potrebno takoj oditi. Lahko bi še ostala,« je vztrajal Franc.

			»Kako le bi lahko ostala. Ti si ji postavil pogoj, naj do jutra premisli in ima za tebe zjutraj odgovor. Če se ne odloči za bankirja, bo morala oditi. Tako druge izbire ni imela, ali se odločiti za bankirja, ali pa oditi. Ker pa bankirja ni marala in se ni odločila za njega, ji je preostalo le še oditi. Nona je pametna, ni neumna, da ne bi razumela, kaj si rekel. Storila je le tisto, kar si od nje želel,« je priskočila Roza Kati na pomoč.

			Franc je spoznal, da je poražen. Bil pa je človek, ki svojih napak ni hotel priznati nikomur, posebno pa ne ženi in dekli. Zato je počasi vstal in se napotil proti vratom, ki so bile izhod na hodnik, ki se je raztezal proti spalnici. Jezno je stisnil ustnice in rekel samo:

			»Spat grem. Pa vidve se tudi čim prej spakirajta spat, da zjutraj ne zaspita,« je še rekel in odšel k počitku.

			Kmalu za Francem pa sta odšli spat še Roza in Kata, z nasmehom na obrazu, saj sta tokrat premagali Franca, ki se je imel za nepremagljivega in rojenega zmagovalca.

			Zima se je počasi začela poslavljati, čeprav precej pozno in so med ljudmi že krožile govorice, da ne bo nikoli minila in bo konec sveta. A so nekega dne zapihali južni vetrovi in naglo pobirali sneg ter topili led. Ceste so se spremenile v blatne potoke, ker se je sneg topil hitreje, kot pa je voda lahko odtekala. Vodotoki so narasli in na mnogih mestih prestopili bregove svojih strug. Mnoge nižje ležeče vasi so bile poplavljene. Voda je vdirala v kleti in hiše ter odnašala vse pred seboj. Pa je tudi ta nadloga minila. Ljudje so teh nadlog bili nekako vajeni, zlasti ljudje na vasi. Le redko se je zgodilo, da kadar je zima nasula mnogo snega, bi se ta stopil, ne da bi ljudem povzročal težave in skrbi. Z odhodom zime pa so odšli tudi dolgi večeri, polni tračev ter pogovorov in obrekovanj. V naravi se je budilo novo življenje. Marsikomu se je uresničila želja, ki se mu je utrnila med delom pozimi, ko je bilo dovolj časa za razmišljanje in sanjanje.

			Števek je na prvem sejmu, ki je bil spomladi, kupil prašička, kar dva, saj se je bližal čas, da se bo družina povečala, je ponosno povedal vsem, ki so ga hoteli poslušati.

			Petek pa je, ko je prodal vse svoje izdelke, ki jih je pozimi naredil, in dodal še prihranke, ki jih je imel od zaslužka, ko je poleti hodil na dnino, kupil kravo, pravo dojnico, saj je nosila takšno vime, da je zaradi njega komaj hodila. Kot je kazalo, bo dajala dovolj mleka za otroka in še za ostale člane družine.

			Nonino telo je postajalo vsak dan bolj zajetno. Njen čas se je bližal. Za šivalnim strojem je komaj še sedela, zato je šivala bolj malo. Za otroka pa je sešila že toliko in tako lepe stvari, da toliko in takšne reči niso čakale niti dojenčka najbogatejšega kmeta v vasi, pa tudi gosposkega v mestu ne.

			Nekega poznopomladnega dne se je Noni in Petku rodila deklica. Že kot dojenček je bila nekaj posebnega. Rodila se je s pravo krtačo, kot noč črnih las, nenavadno dolgih za novorojenčka. Izpod čela so ji gledale nemirne, kot nebo modre oči, nikoli mirne, vedno so mežikale, kot da nekaj iščejo.

			Pa tudi roke in noge niso nikoli mirovale in vse je kazalo, da bo Nonina in Petkova hčerka zelo živahen otrok.

			Ime sta ji dala materino, Ana, čeprav pri nas, v našem kraju Ane ni nihče klical Ana. Ana je bila le v uradnih listinah. Ljudje v vasi pa so Ane klicali: odrasle Nona, deklice pa so bile Nonice, vse dokler niso odrasle in se spremenile v None.

			Oba starša, pa tudi dedek Števek, so bili zaljubljeni v Nonico. Niti minute je niso pustili same, pa čeprav so imeli delo. Ves čas je bil nekdo ob njej in jo ves zagledan vanjo varoval. Še večje veselje pa je bilo v hiši, ko je mala Nonica začela govoriti prve besede in nemirno tekati po stanovanju in pozneje, ko so jo noge že dobro nosile in ubogale, po dvorišču.

			Mala Nonica je odraščala v ljubečem okolju. Čeprav družina, v kateri se je rodila, ni bila bogata, Nonici ni manjkalo ničesar. Imela je vse, kar otrok potrebuje, največ pa ljubezni. Bila je bolj ljubljena kot marsikateri otrok, ki se je v istem času kot ona rodil v kateri od bogatih, kmečkih ali celo mestnih, gosposkih družin. Čeprav je njena družina spadala med revnejše v vasi, je Nonica imela vse in celo še več, kot otrok za svoje odraščanje potrebuje. Česar niso imeli, so se potrudili, da so kupili. Nonici ni smelo ničesar manjkati.

			Leta so tekla in Nonica je rasla in se razvijala v prikupno deklico, mimo katere ni mogel nihče, ne da bi jo ogovoril in ji rekel kakšno besedo.

			Generacije so se menjale. Mnogi so odšli k večnemu počitku in so zapustili ta svet, mnogo mladih, ki so pomenili bodočnost, se je rodilo. Tudi v družini krojača Franca se je vse spremenilo. Franc je zbolel za pljučnico neke pozne pomladi in obležal. Prišel je zdravnik, pa mu ni mogel pomagati. Franc je po dobrem tednu dni zapustil ta svet in Rozo, pa tudi svoje spomine in sanje, da bo nekoč imeniten meščan, katerega bodo vsi spoštovali in cenili.

			Nekega lepega dne se je pri Noni prikazala krojačeva dekla Kata, povsem nepričakovano. Nona je debelo pogledala, ko jo je zagledala na domačem dvorišču. Pripeljal jo je krojačev hlapec, s krojačevim vozom, »hintaufom«.

			Nona je ravno stopila iz hiše in se namenila po opravkih, da bi lahko opravila, kar je bilo potrebno in bi pozneje, ko bo vroče, lahko v hiši in bo mirno opravljala svoje običajno delo. Vročino je zelo težko prenašala že od otroških let naprej. Tik za njo je tekala mala Nonica. Ves čas je čebljala in Nona, zatopljena v misli, kaj in kdaj mora kaj narediti, niti ni posvečala hčerkinemu govorjenju posebne pozornosti. Vajena je bila, da Nonica, zgovorna kot je, ne more niti dobro minuto molčati.

			Nonino pozornost so pritegnile le besede, ko je ta zaklicala z začudenim glasom:

			»Mama! Poglej, kakšen majhen in lep voz se pelje. Pa k nam gre,« je rekla in s prstom pokazala v smer, od koder je prihajal predmet njenega zanimanja.

			Nona se je ustavila in se ozrla v smer, kamor je kazala hčerka. Ko je zagledala voz, je ta že zavijal na njihovo domače dvorišče. Ustavil se je, z njega pa sta izstopila Kata in Šanji, krojačeva dekla in hlapec.

			»Le kaj pa je sedaj ta dva prineslo?« se je v mislih spraševala Nona. Na glas pa ni rekla nič drugega kot to, da je pozdravila Kato in Šanjija ter ju povabila v hišo.

			Ko sta nepričakovana gosta sedla, jima je postregla s pijačo. Kot je to v naših krajih navada, da gostu nekaj ponudijo ob prihodu, če drugega nimajo, ker je prišel nenajavljen in nepričakovan. Nona pa je bila vajena, da so pri krojačevih postregli še s kavo in te navade ni opustila niti v svojem domu. Skuhala je kavo in na krožnik naložila pecivo, ki ga je imela vedno na zalogi. Ko je enega zmanjkalo, še preden je pošel zadnji kos, je že spekla drugo. Tako nikoli ni bila v zadregi, tudi če se je v hiši pojavil nepričakovani gost, kot tega dne.

			Nona in njena gosta so bili stari znanci in lahko bi tudi rekli, nekoč dobri prijatelji, pa čeprav so bili na različnih straneh, Šanji in Kata sta bila služinčad, Nona pa je bila med gospodarji. Toda kljub tej razliki so se med njimi stkale pristne prijateljske vezi, ki jih tudi čas, ko se niso videli, ni mogel izničiti.

			Nekaj časa so se pogovarjali o lokalnih novicah, potem pa je Kata prešla na temo, zaradi katere so jo poslali k Noni:

			»K tebi me pošilja gospodinja. Precej je oslabela, kaj hočemo, leta so tu in odkar gospodarja več ni, je čisto pobita in skrušena. Prosi te, če bi se kateri dan lahko oglasila pri njej. Pa hčerko prosi, da pripelješ s seboj. Rada bi jo videla in spoznala, preden umre.«

			Nona je obljubila, da bo Rozi izpolnila željo. Rekla je, da če ne bo imela druge možnosti, da bi šla v mesto, bo prišla s kolesom. Nekaj časa so se še pogovarjali, potem pa sta se Šanji in Kata poslovila in se odpeljala nazaj v mesto.

			Ko sta se pozno popoldne, že proti večeru, vrnila Števek in Petek, jima je Nonica stekla nasproti in že od daleč vpila na ves glas:

			»Oče! Dedek! Mi smo pa imeli obisk.«

			»Obisk? Kdo pa je prišel in to tako sredi tedna?« je vprašal, precej začuden, Števek. Vedel je, da je moral biti nekdo, ki ga otrok ni poznal. Če bi Nonica poznala obiskovalca, bi povedala po imenu, kdo je prišel med tem časom, ko sta bila on in zet zdoma.

			Števek in Petek sta prišla v hišo. Števek ni mogel več čakati, da ne bi vprašal None:

			»Kdo pa je bil pri nas? Mala pravi, da smo imeli obisk.«

			»Roza in Šanji, krojačeva posla sta prišla. Poslala ju je Roza. Prosi me, naj jo obiščem, pa naj pripeljem Nonico s seboj, ker bi jo pred smrtjo rada videla in spoznala,« je povedala Nona in umolknila. Tišina je trajala kar nekaj časa. Zmotil jo je Števek in povedal:

			»Morala boš iti, če tako želi. Ostarela je in kdo ve kako dolgo bo še živela. Ne bi bilo dobro, če ji te želje ne bi izpolnila, preden umre. Če človeku ne izpolnimo želj, pa umre nepotešen, to prinaša nesrečo.«

			»Saj bi rada šla. Tudi jaz bi njo še rada videla. Vedno je bila dobra do mene. Pa šivati me je naučila in pri njej sem tudi spoznala svoje najboljše stranke. Z znanjem, ki mi ga je ona dala, nam še danes služim kruh. Moje delo ne ovirata ne dež ne sneg, pa tudi ne letni časi. Vidva, oče in Petek, lahko kaj zaslužita le ob suhem vremenu in poleti. Pozimi in v slabem vremenu ne moreta. Za moje delo je pa vseeno, kateri letni čas je in kakšno je vreme. Rada bi jo šla obiskat, samo malo me skrbi, kako bom Nonico varno lahko peljala na kolesu. Ali pa bom morala počakati, ko bo kdo od vaščanov šel v mesto z vozom in bo voljan vzeti še naju z Nonico s seboj. Toda to bo v tem letnem času, ko je na vasi toliko dela, potrebno nekaj časa čakati. Da le ne bi Roza umrla prej, kot jo midve obiščeva in ji izpolniva željo.«

			»Ne bomo čakali na to. Predolgo bi trajalo, da bi v tem času šel kdo v mesto z vozom. Bom naredil za Nonico sedež in ga pritrdil na tvoje kolo, pa se bosta peljali prav po gosposko. Samo naj bo slabo vreme, da se ne bo dalo delati zunaj,« je povedal Petek in nagajivo pomežiknil hčerki. Ta pa je vsa žareča poslušala in se veselila, da bo šla z mamo v mesto, čeprav niti dobro ni vedela, kaj je mesto. Pa da se bosta peljali s kolesom. To pa se ji je zdelo čudovito.

			Naslednji teden se je vreme močno skisalo. Dan za dnem je deževalo. Kakor je bilo prejšnji teden toplo, pretoplo za čas, ko je koledarsko še bila pomlad, je bil ta teden bolj jesen kot pa pomlad. Petek se ni pritoževal nad tem. Takoj po zajtrku je odšel v prostor, ki jima je s Števekom služil za neke vrste delavnico, kjer sta popravljala polomljeno orodje in včasih izdelala tudi kaj novega za sebe, ali za katerega soseda. Delal je vse do kosila in potem še naprej. Nekje na sredini popoldneva je v delavnico pripeljal Nonino kolo in na kolo namestil in pritrdil sedež za otroka.

			Ko je na koncu dneva prišel v hišo, ga je Nona vprašala:

			»Kje si pa bil ves dan v tem slabem vremenu in kaj si lahko delal, ko ves dan dežuje?«

			»Za Nonico sem naredil sedež na kolesu. Ko se bo vreme izboljšalo, se bosta lahko peljali v mesto.«

			Hčerka je bila tako navdušena, da je planila k očetu in ga stisnila v tesen objem ter cmoknila na lica.

			Naslednji teden se je vreme izboljšalo in postalo letnemu času primerno. Prvi lepi, sončen dan sta se Nonica in Nona odpravili na pot v mesto. Nonica je bila tako prevzeta z vožnjo s kolesom, da je molčala ves čas od doma pa do mesta in je spregovorila le, ko jo je mati kaj vprašala, pa še to le na kratko, kar nikakor ni bila njena navada. Ko pa sta se pripeljali v mesto, se ni mogla načuditi, kako velike so v mestu hiše in kako skupaj so, ona pa v domači vasi mora hoditi nekaj časa, da pride do druge hiše, ko se hoče igrati z drugimi otroki. Za Nonico je bilo vse novo in zanimivo.

			Pa se Nona in Nonica v središče mesta niti nista peljali. To jima niti ni bilo potrebno, saj je bila krojačeva hiša v predmestju, v vzhodnem delu mesta, iz katere smeri sta se Nona in Nonica tudi pripeljali. Tako da Nonica največjih hiš v mestu sploh ni videla.

			Ko je Nona z otrokom vstopila pri krojačevih, se je njenega prihoda Roza zelo razveselila. Posebno vesela je bila Nonice in jo je skušala takoj zaplesti v razgovor. Pa ni uspela.

			Deklica se je držala materi za krilo in dolgo časa niso spravile vse tri ženske niti besede iz njenih ust. Potem pa, ko je videla, da se mati in ostali dve prijazno pogovarjajo, se je tudi njej razvezal govor in začela je govoriti z vsemi, kot da so že dolgo dobre znanke.

			»Nona, srečna si, to je videti. Imela si prav, ni vse v denarju. Prav si pa tudi ravnala, da se nisi poročila z bankirjevim sinom. Odkar njegovega očeta ni več, gre z njim samo še navzdol in samo vprašanje časa je, kdaj se njegova barka popolnoma potopi. Dokler je še živa njegova mati, bo mogoče še zdržal. Ko pa ostane sam in nje ne bo več, pa bo tudi z njim konec. No, pa preidimo na drugo temo. Nisem te želela videti zaradi tega, da bi ti povedala o njem. Hotela sem te samo vprašati, če se ne bi z družino raje preselila sem v mesto? Pa si sedaj tega vprašanja skoraj ne upam več postaviti, ko sem videla, da ti ni slabo tudi tam, kjer si.«

			»Ne morem se preseliti v mesto. Moj oče je tudi že precej v letih, ne bi se privadil mestu, kolikor ga poznam, samega ga pa tudi ne morem pustiti. Pa nekaj živine imamo, ki nam pride prav. Petek pa v mestu tudi ne bi imel nobene možnosti za delo, on je vajen le kmečkega dela, je poljski delavec in v mestu ne bi našel dela, če pa bi ga, bi še vedno hrepenel po poljskem delu in bi ga ves čas vleklo nazaj na vas. Mama, saj imate Kato in Šanjija. Zvesta sta vam in ju dobro poznate. Naslonite se na njiju. Jaz vas bom pa tudi obiskala, ko bom le mogla.«

			»Prav, Nona, razumem te. Midva z našim Francem, ki je hrepenel le po bogastvu in gosposkem življenju, sva zamudila čas, ko bi ti ostala pri naju. Zato bom spoštovala tvoje mnenje. Ti pa le še pridi in me obišči!« je sklenila svoje besede Roza.

			Nekaj časa so se še pogovarjale o zadnjih dogodkih v vaseh, ki jih je Roza poznala, potem sta se pa Nona in Nonica poslovili in se odpeljali proti domu.

			Ko sta se Nona in Nonica pripeljali na domače dvorišče, je Nonica takoj stekla k očetu in dedku in jima začela pripovedovat, kako se je peljala s kolesom in kaj vse je videla. Govorila je hitro in nepretrgano, kot dež, da je niso mogli ustaviti, dokler ni povedala, kar je hotela povedati. Šele po večerji, ko je Nona dala hčerko spat, so prišli ostali na svoj račun, da so se lahko pogovorili.

			Nekaj mesecev po Noninem obisku pri Rozi je Roza zaspala za večno, mirno, kot je bila mirna v življenju in nikoli z nikomer skregana. Šanji se je pripeljal k Noni in jo obvestil o Rozini smrti in dnevu pogreba.

			Na pogreb sta se odpeljala Nona in Petek s kolesi. Pogrebcev je bilo malo, Roza bližnjih sorodnikov ni imela, v mestu, kjer je živela zadnje čase in kjer je umrla, pa ni imela niti prijateljev in le nekaj znancev.

			Po pogrebu sta se Kata in Šanji nekaj časa pogovarjala z Nono in Petkom. Kata jima je povedala:

			»Sedaj če gospa vidi, je srečna. Prišla si ji na pogreb z možem. Ve, da do nje nimaš več nobene zamere. O tem je pred smrtjo večkrat govorila. Pa tvoje hčerke ni mogla pozabiti. Večkrat se je spomnila nanjo. Ker ni imela nikogar, je vse, kar ji je ostalo premoženja, in hišo prepisala na naju s Šanjijem. Midva pa se bova zdaj končno lahko poročila. Že prej, lahko rečem od vsega začetka, ko sva začela služiti pri gospe in gospodu, sva si bila všeč. Pa se nisva poročila in najin odnos sva skrivala. Kam pa bi naj šla, takrat, ko nisva imela ničesar, razen dela pri krojačevih. Sedaj pa je drugače. Imava hišo in nisva od nikogar odvisna, zato lahko uresničiva najine želje, ki jih prej nisva mogla,« je končala Kata.

			Šanji pa je v potrditev samo kimal.

			»Prav je tako, Kata. Želim vama srečo. Enkrat sreča mora priti tudi za nas revne ljudi. Ene najde prej, druge pozneje, tako je naše življenje. Življenje pa je le igra usode. Vesela sem za vaju in veseli bomo, če nas kdaj obiščeta. Vedno smo se razumeli in sta me ščitila, zlasti pred Francem. Tega vama nikoli ne bom pozabila. Zato pa vama želim iz vsega srca, da bi končno bila srečna, sedaj ko sta sama svoja in brez gospodarja.«

			Poslovili so se in Nona ter Petek sta se odpeljala proti domu.

			Nona je bila ves čas redkobesedna in je le odgovarjala, če jo je Petek kaj vprašal, sama pa pogovora ni začenjala. Rozo je imela kljub vsemu rada. Nadomeščala ji je mamo, ko je še zelo mlada, še otrok, prišla v njeno hišo. Velik del otroštva je preživela pri njej. Od nje se je tudi mnogo naučila, tako svojega poklica, kot tudi gospodinjstva. Sedaj pa je ni več. Odšla je v večnost in z njo je odšel tudi velik del njenega otroštva in dekliških let. Ne eno in ne drugo se ne bo nikoli vrnilo, ne Roza, njena krušna mati, ne njeno otroštvo in ne velik del njene mladosti.

			Ko sta se Nona in Petek pripeljala domov, je dneva bilo že skoraj konec. Nona je za družino pripravila večerjo in otroka spravila spat. Oče in Petek sta še obsedela za mizo in sta se pogovarjala o minulem dnevu. Potem se je še ona vrnila k njima in pogovarjali so se o pogrebu ter o krojačevima. Nona je očetu tudi povedala, da je Roza vse, kar je imela, zapustila hlapcu Šanjiju in dekli Kati, ki se bosta sedaj, ko sta dobila hišo in imata kje biti, lahko poročila.

			Naslednjo pomlad po Rozini smrti so ljudje iz naših krajev množično začeli odhajati na delo v Banat in Bačko. Rekli so, da »grejo na repo«. Pa niso delali le na njivah, zasejanih z repo. Delali so na tamkajšnjih velikih posestvih vse, kar je bilo potrebno. Odšli so zgodaj spomladi, ko so se na zemlji začela prva dela in se vrnili pozno jeseni, tik pred zimo. Nekaj so dobili plačano z denarjem, drugo pa v naturalijah: v rži, pšenici in drugih žitaricah, odvisno od gospodarja, kako je najel delavce, za kakšno plačilo.

			Za to je nekega dne, na dnini pri enem izmed kmetov v vasi, izvedel tudi Petek. O tej vrsti zaposlitve je pripovedoval eden izmed dninarjev in povedal, da bo tudi sam »šel na repo«, ker tam boljše plačujejo. Ko si tam, imaš zastonj hrano in stanovanje, jeseni, pred zimo, pa se vrneš domov z bogatim zaslužkom, katerega del sta tudi rž in pšenica, da je družina preskrbljena za celo zimo in leto.

			»To se lepo sliši. Samo tisti , ki imamo male otroke, ne moremo iti na to delo, če nimamo kje pustiti otrok,« je dodal k pogovoru Petek.

			»Ni problem, če imajo družine male otroke, saj lahko vzamejo otroke s seboj,« je pojasnil možakar, ki je bil, kot je kazalo, s to novo zaposlitvijo precej na tekočem.

			Zvečer, ko je prišel Petek domov, ni našel miru. To, kar je povedal možakar na dnini, mu ni dalo miru. Zelo ga je privlačilo in mikalo, da bi pregovoril Nono, da bi se tudi sama podala na to delo. Oče so še precej pri močeh in bodo teh nekaj mesecev lahko sami. Pred zimo pa se z Nono tako vrneta z bogatim zaslužkom. Lahko bodo kupili še eno kravo, pa še kaj drugega. Pa moke bo dovolj, če pripeljeta toliko pšenice, kot pravijo. Nonico bosta pa vzela s seboj, da ne bo v breme očetu. Ne bo škodovalo, če bo že majhna videla kaj sveta in druge kraje, ter spoznala druge običaje. Pozneje, ko bo oče starejši, ali naj zboli, ne bosta mogla nikamor več. Zato je potrebno izkoristiti ta čas, ki jima še preostane, je razpredal svoje misli Petek in komaj čakal, da odideta z Nono v svojo sobo in ji lahko predstavi svojo zamisel. Nemirno se je presedal na stolu in pogledoval uro na steni. Čas se mu je vlekel, kot že dolgo ne. Že je skoraj obupal, kako dolgo se je Nona sukala po kuhinji in delala sedaj to, potem pa drugo, da ji je dela zmanjkalo.

			»Za danes imam dovolj. Spat greva. Utrujena sem že, da nog niti ne čutim več,« je rekla in odložila predpasnik ter se začela odpravljati k počitku.

			Ko sta prišla v sobo, ji je Petek povedal, da ljudje na veliko odhajajo v Banat in Bačko »na repo«, kjer je zaslužek boljši kot tukaj po vaseh, na dnini.

			Nona ga je poslušala in ko je končal, mu je rekla:

			»Res po tvojem pripovedovanju sklepam, da so tam zaslužki boljši. Pa midva ne moreva iti. Malega otroka še imava. Oče pa je ostarel in nobene ženske, razen mene, ni pri hiši, da bi ji prepustila otroka.«

			»Saj Nonica gre lahko z nama. Sprejemajo delavce, ki lahko pripeljejo otroke s seboj in ko so starši na delu, za otroke tudi poskrbijo. Nonica bo šla z nama, če se odločiva, da bova šla na repo. Ne bo ji škodovalo, če bo videla druge kraje in spoznala druge ljudi. To bo samo dobro zanjo. Oče pa so tudi še dovolj pri močeh, da so lahko nekaj mesecev sami. Potem se pa mi vrnemo in pripeljemo pšenico, da je v enem letu niti ne porabimo, in denar, da lahko kaj kupimo, ali pa popravimo streho in k hiši dogradimo še kak prostor, da bo tudi Nonica imela svojo sobo, ko bo malo večja.«

			»Pa če lahko otroka vzameva s seboj in če se bo oče strinjal, da bo nekaj mesecev sam, se dogovori za to delo. Zaslužek bo boljši, kot če greš na dnino tukaj doma. Pa dva bi služila in zaslužek bi bil dvakraten. Pozneje, ko bo Nonica hodila v šolo, ne bova več mogla iti na delo tako daleč, vsaj oba ne,« je na koncu pristala Nona in se obrnila na drugo stran ter kmalu zaspala.

			Drugo jutro navsezgodaj se je Petek podal k človeku, ki je v okoliških vaseh zbiral delavce, da bi jih »peljal na repo«. Ko ga je Petek zagledal in on, Karči, njega, sta takoj ugotovila, da se že dolgo poznata in sta v prejšnjih, fantovskih letih, dostikrat kje pri kakem kmetu delala skupaj. Kmalu sta našla skupno besedo. Vodja skupine delavcev, ki jih bo peljal na delo, ali kot so take pri nas imenovali, »paler«, je Petka dobro poznal in je vedel, da je Petek dober delavec, ki mu ne bo v sramoto, zato ga je z veseljem sprejel v svojo skupino in sta se hitro dogovorila vse potrebno. Med drugim tudi o datumu odhoda.

			Med tem časom se je Nona pogovarjala z očetom. Ko mu je povedala, kam se gre na delo in za koliko časa, ter kakšno bo plačilo, pa tudi to, da lahko delavci vzamejo otroke s seboj, oče ni niti malo nasprotoval njuni odločitvi.

			»Kar pojdita, otroka, delat tja, kjer se boljše zasluži. To, kar si mi povedala, ni slabo. Pa pojdita rajši sedaj, ko je Nonica še majhna. Ko bo hodila že v šolo, ne bosta mogla iti tako daleč in za toliko časa od doma. Vsaj oba ne. Za mene pa naj vaju ne skrbi. Zdrav sem še, bolj kot marsikateri mlajši, pa dovolj močan, da sem nekaj mesecev lahko sam.«

			Bilo je dogovorjeno in sklenjeno, da Nona in Petek, ter njuna mala Nonica, gredo to leto »na repo« v Bačko. Odhod je bil že naslednji teden, v četrtek, da pridejo do nedelje na mesto, si uredijo prebivališče in se otroci nekoliko navadijo na novo okolje, v ponedeljek pa začnejo z rednim delom.

			Takoj ko se je Petek tistega dne vrnil domov, so se začeli pripravljati na odhod. V četrtek pa je sosed z vozom odpeljal Nono, Petka in malo Nonico na železniško postajo v bližnje mesto. Prtljago je, ko so potniki izstopili, odložil na peron na kupček zraven prtljage ostalih čakajočih in odpeljal nazaj domov. Moški so prtljago naložili na tovorni vagon, ki je stal na peronu rezerviran zanje. Potem so temu vagonu pripeli še dva osebna vagona. Ko je prisopihal vlak, namenjen proti Zidanemu mostu, so na konec pripeli oba vagona, namenjena delavcem za delo v Bački. V osebni vagon so se namestili potujoči. Komaj so varno sedli vsak na svoj prostor, je vlak potegnil in odpeljal s postaje.

			Ves odhod z domače postaje in na delo je bil dobro organiziran in do potankosti načrtovan.

			V Zidanem mostu so njihova dva vagona odpeli od vlaka, ki je vozil proti Ljubljani. Na postaji so stali in čakali dobro uro, ko je pripeljal drugi vlak iz kdo ve katere smeri in na konec tega vlaka so pripeli še njihova dva vagona. Tako je bilo tudi v Zagrebu in še enkrat. Pot je bila zamudna, pa kljub temu so ljudje bili zadovoljni, da jim ni bilo potrebno na posameznih postajah presedati in prenašati kupe prtljage z vlaka na vlak z lastnimi rokami. Lažje so čakali v vagonu, trdno prepričani, da svojega vlaka ne bodo zamudili in da je nekdo drug zadolžen za to, da bodo pot zagotovo nadaljevali.

			Mala Nonica je bila vsa iz sebe, ko je zagledala vlak in s staršema vstopila v vagon. Namestila se je ob oknu. Kadar ni spala, je neprenehoma strmela skozi okno in ni mogla razumeti, kako to, da hiše in drevesa, pa travniki, tako hitro bežijo mimo vlaka.

			V petek popoldne so prispeli na zadnjo postajo. Nazadnje jih je vlekla majhna lokalna lokomotiva, po tirih, ki so bili namenjeni za odvoz pridelkov s posestva, ko so jih lastniki posestva prodali. Sedaj pa so ti železniški tiri prišli prav za delavce, ki so prišli delat na posestvo.

			Ko se je vlakec z delavci ustavil in so ti izstopili, jih je lastnik, ki jih je pričakal, odpeljal do hišic, ki so bile zgrajene malo vstran od hiše lastnika in so bile namenjena delavcem, ki so prihajali čez leto na delo. Razdelil jim je hišice in ko so imeli vsaka družina in vsak delavec svoj bivalni prostor, so možje pretovorili svojo prtljago v svoje hišice.

			Nona je takoj, ko je Petek prinesel prve kose, začela razporejati njihovo prtljago in prostor, v katerem bodo bivali nekaj mesecev, spreminjati v nekoliko prijetnejše bivališče. Mala Nonica je bila od potovanja tako utrujena, da je sedla na štirioglato košaro, spleteno iz šib, s pokrovom, ki se je dala zapreti in je našim ljudem, ko so kam potovali, služila za kovček, in na njej zaspala. Ko je mati to opazila, jo je dvignila in jo položila na posteljo. Deklica pa je tako trdno spala, da tega niti ni čutila in se ni prebudila vse do jutra. Ko sta starša za silo uredila svoje bivališče, sta se tudi sama spravila k počitku, še za jesti jima ni bilo.

			Naslednji dan so bili ljudje razporejeni v skupine in na določena dela. Otroci pa so se spoznavali s služkinjo, ki bo medtem ko bodo starši na delu, pazila nanje.





7.


			Otroci so se kmalu ujeli s svojo varuško. Nonica je nekaj časa stala ob strani in opazovala otroke in varuško, kako se igrajo. Otroke je že poznala, saj so skupaj pripotovali in jih je spoznala že med potjo. Bolj nezaupljiva je bila do varuške. Bila ji je tuja in jo je videla prvič. Zato je nekaj časa stala ob strani in gledala, kako se varuška z ostalimi igra razne igre. Nekaj časa jih je gledala, pa ni dolgo zdržala. Počasi, korak za korakom, se je približala in se še sama vključila v igro.

			Ob ograji je stal lastnik posestva in opazoval »mladež«, kako se privaja na novo okolje. Rad je imel otroke in hudo mu je bilo, ker svojih z ženo nista imela. Zato jih je s smehom na ustnicah gledal in neznansko užival, čeprav otroci, ki so se igrali na njegovem dvorišču niso bili njegovi otroci. Sta mu pa bila njihovo ščebetanje in smeh najslajša glasba sveta. Tako je počel vedno, ko so prispeli na posestvo delavci s svojimi otroki, in tudi sedaj se ni odrekel temu užitku.

			Posebno močno je njegovo pozornost pritegnila črnolasa deklica, ki je imela lase spletene v debelo kito in na koncu zavezane z rdečo pentljo. Bila je lepo oblečena, lepše kot ostali otroci. Imela je sinje modre oči, ki so zvedavo raziskovale vse okrog sebe. Dolgo časa se ni vključila v igro. Sedaj pa je kar naenkrat postala vodja skupine. Ostali so jo v vsem posnemali, čeprav tega ni niti malo izkoriščala.

			Ta pa, kot je videti, ni iz posebno revne družine. Lepo je oblečena, mnogo lepše kot ostali otroci. Njena oblačila so nova in ne ponošena in vidi se, da so bila sešita zanjo in niso darilo iz druge roke. Pa lepo je vzgojena in lepo se obnaša. Vsi so bosi, ona pa je obuta v lične čeveljčke, ki tudi še niso kdo ve kako ponošeni. Le kateri družini pripada, me močno zanima.

			Gospodar se ni mogel več zadržati, da se ne bi približal veseli druščini otrok. Ko so za trenutek prenehali z igro, je prišel bliže. Potem je v skupini, ki je sedela na travi in počivala, zagledal deklico, ki je s starši že tretje leto prišla na posestvo. Ogovoril jo je.

			»Tebe pa poznam, Marija, lepo, da si spet prišla k nam. Ti si že domača pri nas.«

			»Nas je kar nekaj, gospod, ki nismo prvič tukaj, tu je Meta, pa Zala in Jani. Ostali so pa novi,« je deklica pojasnila čisto sproščeno in se brez strahu pogovarjala z gospodom, kot je poimenovala moža, ki se jim je približal.

			Možakar je šel od otroka do otroka in vsakega vprašal za ime in priimek. Večji otroci so vse to že znali povedati, mlajši pa ne. Tem je iz zadrege pomagala Marija, ki je vse sedanje svoje tovariše v igri spoznala že na vlaku. Ker je bila nekoliko starejša od ostalih, si je zadala dolžnost, da pomaga mlajšim.

			Ko je gospodar prišel do Nonice, je tudi njo vprašal kot vse ostale, kako ji je ime.

			»Ti si pa, kot zgleda, prvič pri nas. Nisem te še videl v prejšnjih letih.«

			»Prvič sem tukaj z očetom in mamo. Prej sta delala doma, v domači vasi. Mama je šivilja, oče pa je hodil na delo po vaseh, k okoliškim kmetom. Sedaj smo pa prišli sem, dokler je dedek še bolj močan in zdrav, da je lahko sam doma.«

			»Ti pa veš lepo vse povedati. Kako ti je ime in kako se pišeš?«

			»Pišem se Zrinski. Ime pa mi je Nonica.«

			»Zrinski? Ta priimek je pa tudi pri nas. Tako se piše gospod, ki ima velik grad in živi v gradu.«

			»Mi nimamo gradu. Majhno hišo imamo in je s slamo pokrita. Radi bi zgradili večjo in jo pokrili z opeko. Zato pa bosta morala oče in mama dosti zaslužiti.«

			»Ti pa vse veš. Gotovo si ti gospodarica pri hiši.«

			»To nisem. Slišim pa, kaj se starši pogovarjajo in si zapomnim. Znam pa tudi že pisati in brati. Dedek me je naučil. Ko v vasi še ni bilo šole, je on očil otroke pisati in brati. Domov k njemu so hodili.«

			»To je pa lepo, da jim je pomagal, da znajo pisati in brati. Kako si že rekla, da ti je ime?«

			»Nonica sem. Moja mama je pa Nona, ker je velika. Jaz sem pa majhna, zato sem Nonica. Ko bom pa tudi jaz velika, bom tudi jaz Nona in ne več Nonica.«

			»To ime pa prvič slišim. Še nikoli prej ga nisem slišal,« je gospod govoril bolj sebi kot komu drugemu.

			»Gospod, tudi jaz sem ga prvič slišala na vlaku in ko sem spoznala Nonico. Pa sem mamo vprašala, kakšno ime je to, ko ga še nikoli nisem slišala. Pa mi je razložila, da je ona v resnici Anica, samo da v njihovem kraju Ane, ki so odrasle, kličejo None, male Ane, deklice, pa Nonice.«

			»Hvala, Marija, za to razlago. Nonica, ker si po naše Anica, bi mi dovolila, da te jaz kličem Anica? A lahko?«

			»Seveda lahko. Anica je lepo ime. Všeč mi je.«

			»Pa mi? Te tudi mi lahko kličemo Anica?«

			»Seveda lahko. Če me gospod lahko kliče Anica, me tudi vi lahko tako kličete.«

			»Pa na svidenje, Anica, za danes in tudi vsi drugi. Se vidimo spet jutri,« je rekel gospod in odšel.

			Nonica je tako postala Anica in Anica tudi ostala. Oče je nekega dne slišal, kako drugi otroci njegovo hčerko kličejo Anica. Ko je prišla do njega, jo je vprašal, kako to, in ona mu je povedala, kako je iz Nonice postala Anica. Povedala mu je vse po vrsti, kako so se z gospodom pogovarjali in vse, kaj jim je rekel, celo to, da je tudi tu, pri njih, nekje nekdo, ki se piše Zrinski, kot oče, mama in ona. Samo da ta gospod živi v gradu in ne v majhni hiši kot oni doma.

			Oče se je obrnil k materi in ji tiho povedal, da je tisti gospod, ki se je tako pisal, bil grof Zrinski in je res živel v gradu. Legenda pripoveduje tudi, da naj bi bili vsi, ki se pišejo Zrinski, potomci neke veje grofa Zrinskega. Vendar je to povedal tako tiho, da hčerka, ki si je vse, kar je enkrat slišala, tudi zapomnila, tega ne bi slišala. On ne bi rad, da si zapomni tudi to in bi ji morda to stopilo v glavo, pa niti sam ne ve in tudi drugi ne, ali je na tej legendi sploh kaj resnice.

			Gospod se je vsak dan za kak trenutek ali dva pomudil pri otrocih in se pogovarjal z njimi. Še posebno rad je v pogovor zapletel Anico. Zdelo se mu je zelo zabavno, kako pametno je odgovarjala na njegova vprašanja. Nekega dne jo je celo za nekaj časa vzel s seboj in jo predstavil svoji ženi. Tudi ona je bila prav navdušena nad Anico. Prosila je moža, naj to deklico večkrat pripelje malo k njej, saj je tako zabavna in jo razvedri, da kar pozabi na vse skrbi, in mož ji je obljubil, da bo malo Anico pripeljal k njej vsak dan, otroku je tako vseeno, ali je pri varuški ali pa pri njej, samo da je na varnem, da starši lahko delajo, ne da bi jim bilo potrebno misliti, kje je otrok in ali je na varnem. Toda staršema mora povedati, da bo otrok nekaj časa vsak dan preživel pri naju, da ju ne bo skrbelo.

			Ko je tako nekega dne mala Anica spet bila pri gospe in sta se igrali, se je obleka gospe zataknila za ogal mize in se raztrgala.

			»Smola pa taka. Obleka se je raztrgala in najti bom morala šiviljo, da jo popravi. Samo kje naj jo najdem? Daleč naokrog ni nobene,« je potožila gospa.

			»Pa je šivilja, gospa. Moja mama je šivilja. Doma so k njej hodile celo gospe iz mesta in jim je šivala obleke.«

			Ko je mož prišel po Anico, da jo odpelje nazaj k ostali skupini otrok, mu je žena povedala, da je otrokova mama šivilja in da je šivala celo za mestne gospe.

			»To bo potrebno izkoristiti. Daleč naokrog ni nobene šivilje, pri hiši bi pa bilo potrebno marsikaj zašiti in popraviti. To žensko bomo premestili delat sem domov. Dve roki se na njivi ne bosta dosti poznali, da ju ni, tukaj, doma, pa dobra šivilja lahko mnogo naredi,« je glasno razmišljal gospod.

			Naslednji dan je gospod šel pogledat na polje, kako poteka načrtovano delo. Obhodil je tisti del polja, kjer je bilo delo že opravljeno in se približal delavcem. Ti so se zdrznili, ko so ga zagledali. Ni bila njegova navada, da bi preverjal delo na njivah, to so delali njegov upravnik in palerji posameznih skupin delavcev. Marsikateri delavec se je spraševal, in prav tako palerji, pa celo upravnik, ki se je prav tisti čas znašel na njivi, ali je bilo kaj narobe narejeno. Strah, ki jih je zajel ob prihodu gospodarja, je popustil šele, ko se je začel z njimi prijazno pogovarjati. Potem pa je pogovor prekinil kar sredi stavka in poklical:

			»Katera je Nona Zrinski, naj pride malo sem!«

			Nona je vztrepetala kot listi trepetlike. Misli so ji delovale bliskovito in po spominu je brskala, da bi ugotovila, kaj je naredila narobe ona, ali pa mogoče njena hčerka, ki je bila vsak dan na obisku v gosposki hiši, pri gospe in gospodu. Pomirila se je šele, ko je gospod nadaljeval.

			»Slišal sem, da ste šivilja.«

			»Da, gospod, in to izučena,« je Nona odgovorila že nekoliko pomirjena. V mislih pa je uganila, da gospod ni prišel na njivo, da bi jo ošteval, temveč najbrž potrebuje šiviljo. Zato pa jo sprašuje, ali je šivilja. Nekdo mu je povedal za njen poklic. Takoj je pomislila, da je to bila najbrž njena zgovorna hči.

			»Paler! Od jutri naprej bo ta gospa delala v hiši, v svojem poklicu. Škoda bi bilo, da bi iskali osebo za šiviljska dela bog ve kje, ko jih je tako malo tod naokrog, to, ki jo imamo tukaj, pa bi pošiljali delat na polje.«

			»Prav, gospod. Jutri jo bom dodelil na delo v hiši.«

			Gospodar je v znak odobravanja samo pokimal in pozdravil, odšel do svojega konja, ga zajahal in z njim odpeketal proti domu.

			Naslednji dan, ko je upravnik posestva razporejal delavce na posamezna dela, je, ko je prišel do None, rekel:

			»Zvedel sem, da ste vi šivilja.«

			»Da, šivilja sem.«

			»Vi ne boste delali na njivi, ker vas potrebujejo v hiši. Od danes naprej je vaše delo v hiši gospodarja in gospodarice. Kaj boste delali, pa vam onadva povesta.«

			»Prav,« je rekla Nona in se nemudoma napotila proti gosposki hiši.

			»Delo je delo. Delala bom tisto, kar mi bodo naročili,« je razmišljala Nona, ko je nekoliko plašno stopala proti gospodarjevi hiši. Mnogo raje bi bila z ostalimi delavci. Med njimi ni bil nikoli dolgčas. Ko pa je bilo delo težko in pripeka velika, pa so zapeli in pozabili na vročino, pa tudi na utrujenost.

			Ko je Nona prišla v gosposko hišo, jo je gospodarica posestva sprejela in ji povedala, kaj bo delala. Popraviti so ji naročili vse, kar je bilo potrebno popraviti. Naložili so ji v košaro cel kup, od prtov, posteljnine, pa vse do oblačil.

			»Kadar šivanja ne bo, boste pomagali v kuhinji,« ji je pojasnila gospodarica ter spregovorila z njo še nekaj besed. Potem je odšla nekam v notranjost hiše. Nona pa se je nemudoma lotila dela. Čeprav je bila košara polna, ko so ji prinesli za popravilo potrebne stvari, se je kar hitro praznila.

			Ko jo je gospodarica prišla pogledat, se ni mogla načuditi, da je popravila že toliko stvari.

			»Vam gre pa delo hitro od rok. Saj boste kmalu gotovi, kot je videti.«

			»Vajena sem tega dela. Naučila sem se ga, ko sem bila še deklica. Od takrat naprej ga ves čas opravljam.«

			»Pa šivate tudi obleke?« je vprašala gospodarica.

			»Seveda. Obleke sem doma šivala tudi za mestne gospe iz bližnjega mesta.«

			»Pa bi sešili tudi za mene eno?« je vprašala gospodarica.

			»Seveda. Zakaj pa ne?«

			Naslednji dan sta se gospodarica in Nona peljali v bližnje mesto po blago za gospodaričino obleko. Precej časa sta iskali, da sta našli blago, ki je bilo všeč gospodarici in je bila Nona prepričana, da bo poudarilo vse njene dobre plati.

			Ko sta se vrnili iz mesta, je Nona vzela gospodaričine mere za obleko in se takoj lotila šivanja. Naslednji dan je bila obleka gotova. Gospodarica je obleko oblekla in se šla pokazat gospodarju in osebju v hiši. Bila je za polovico bolj vitka kot prej, brez te obleke. Pa tako dobro se je počutila v njej, kot še nikoli v nobeni. Nona ji je morala sešiti kar nekaj oblek. Ko je dela zmanjkalo, pa je pomagala v kuhinji kuharici. Tudi tukaj se je dobro izkazala.

			»Šivilja ste. Pa se tudi v kuhinji tako dobro znajdete. Kako to?«

			»Bila sem posvojena. Imeli smo kuhinjsko deklo, s katero sva bili dobri prijateljici in sem ji mnogokrat pomagala, čeprav mi ni bilo potrebno delati. Mi je pa to koristilo, ker sem se od nje mnogo stvari o hrani in pripravi hrane tudi naučila.«

			Nekega dne se je nad krajem zdivjala nevihta. Delavci tisti dan več niso mogli opravljati nobenega dela na polju. Kmalu popoldne so se vrnili na posestvo, kjer pa so delo, ki je bilo, opravili v dobri uri.

			Petek se je, ker je bil prost, napotil po posestvu, da si ga ogleda, saj do sedaj za to še ni bilo časa. Na delo so odhajali zelo zgodaj in se vračali malo pred mrakom. Takrat pa so bili že tako utrujeni, da so komaj čakali, da se lahko iztegnejo po pogradu in spočijejo. Tokrat pa je ostalo še nekaj časa za uresničitev lastnih želja. To pa je Petek tudi izkoristil.

			Takoj ko se je preoblekel v suha oblačila, se je napotil na obhod po posestvu.

			Da bom vedel, kako je urejeno vse na tako velikem posestvu, če ga bom kdaj imel, si je v mislih govoril in počasi hodil in natančno opazoval vse okrog sebe. Tako je prišel tudi do ograde s konji, ki je bila okrog konjskega hleva. Ustavil se je in občudoval iskre živali. Konji so ga opazili in nekaj jih je prišlo do njega, tik do ograje. Čisto so se mu približali. Govoril jim je in jih božal. Kar ni mogel vstran od teh lepih živalih.

			»Oh, ko bi jaz imel vsaj eno tako prečudovito žival,« je dahnil na glas. Ni opazil, da se mu je približal konjar, hlapec, ki je bil zadolžen za konje.

			»Imaš rad konje?«

			»Zelo rad. Vedno sem si želel, da bi imel svojega konja. Pa smo bili revni. Nisem si mogel tega privoščiti. Oprosti, da sem se tukaj ustavil. Vem, da ne bi smel, pa ker smo se zaradi plohe bolj zgodaj kot po navadi vrnili z njive, sem šel malo na ogled. Hotel sem videti, kako je urejeno tako veliko posestvo.«

			»Zakaj pa ne bi smel? Kaj slabega je pa to, če si posestvo ogleduješ? Pa zgleda, da znaš z živalmi. Kar nekaj konj je prišlo čisto do ograje in k tebi. Med njimi tudi tisti, ki se ne približajo in ne dajo prijeti nikomur drugemu kot meni in gospodarju. Kot je videti, imaš rad živali.«

			»Prav imaš. Živali imam rad. Dobro se razumem z njimi. Sicer ne morem povedati, da bi imel kakšne posebne izkušnje s konji, čeprav sem doma, v vasi, večkrat delal s konji pri kmetu, kamor sem pogosto šel v dnino.«

			»Pa bi bil pripravljen delati s konji? Eden od konjarjev nam je pretekli teden odšel, pa iščemo drugega. In kot kaže, se vsi bojijo konjev. Nikogar nismo dobili, čeprav se na tem posestvu ljudje radi zaposlijo, ker dobro plačujejo, pa gospodar in gospodinja sta dobra in pravična.«

			»Delal bi s konji. Zakaj pa ne? Delo je delo. Živali pa imam rad. Konje še posebno, čeprav si nisem mogel nikoli privoščiti svojega konja,« je povedal Petek in potem sta se s konjarjem razšla vsak na svojo stran.

			Gospodar je skoraj vsak dan prišel pogledat h konjem. Ko je prišel tega dne, mu je konjar rekel:

			»Gospod, vem za človeka, ki bi bil dober konjar in zna z živalmi.«

			»Kdo pa je to?«

			»Mož od tiste, ki šiva.«

			»Res?«

			»Videl sem ga včeraj, da je slonel na ogradi, in k njemu sta prišla Grom in Negro in sta se mu pustila božati.«

			»Kaj takega? Pa ta dva konja se pustita prijeti le meni in tebi. Potem mora že znati z živalmi, če sta kar sama prišla k njemu in pustila, da se ju je dotaknil. Bom povedal upravniku, da je premeščen h konjem.«

			Naslednje jutro, ko so delavci čakali na razporeditev na delo, je k Petku pristopil upravnik in mu povedal:

			»Petek, ti boš od sedaj naprej pomagal konjarju pri delu s konji.«

			Petek ni nasprotoval, bil je vesel in mislil si je, delo je delo, glavno, da je plačano. Pa kot je slišal, so delavci, ki delajo doma na posestvu, z njegovo ženo vred, boljše plačani kot tisti, ki delajo na polju. To je videl tudi pri svoji ženi. Imela je boljšo plačo kot on, čeprav je bilo delo zunaj bolj naporno in so bili delavci izpostavljeni vsem vremenskim nevšečnostim.

			»Lahko kar greš na delo, Petek, in jutri ti ni treba priti na razpored. Tvoje delo bo od sedaj naprej stalno pri konjih.«

			Konjar ga je že čakal pred hlevom. Takoj ko mu je pojasnil, kaj je njuno delo, se je Petek lotil dela. Tako je tudi Petek delal na posestvu in ne več na poljih kot ostali delavci.

			Posebno zadovoljna pa je bila mala Anica. Očeta in mater je večkrat na dan videla, čeprav ju ni kaj dosti pogrešala. Na njo se je zelo navezal gospodar in ona na njega. Le redkokdaj je bila med ostalimi otroki v varstvu varuške. Z njim je jahala na konju na njive in se vozila s čolnom po ribniku, ko sta krmila ribe in vodne ptice.

			Gospodar ji je dal celo ponija, ki mu je bilo ime Rigo in na katerem se je naučila svojih prvih jahalnih spretnosti.

			Mati je doma pogosto godrnjala:

			»Ni mi všeč, da jo tako razvaja. Ko se bomo vrnili domov, ji midva tega, kar ima tukaj, ne bova mogla dati in razočarana bo. Toda nasprotovati gospodarju si ne upam.«

			»Se bo že privadila na razmere, ki bodo doma, ko se vrnemo. Sedaj pa pusti, naj uživa, dokler lahko,« je rekel Petek in tako je tudi ostalo.

			Poletje se je izteklo in prišla je jesen. Še nekaj malega časa in prišel bo dan odhoda. Sezonski delavci bodo zapustili posestvo in vsak bo s svojim zaslužkom odšel domov. Nekaj dni, preden so začeli organizirati odhod delavcev s posestva, se je pri Petku oglasil gospodar in mu rekel:

			»Dober delavec si. Rad bi, da tudi čez zimo ostaneš tukaj in delo podaljšaš v naslednjo sezono. Tudi žena ima delo še naprej. Pogovorita se z ženo in jutri mi povejta!«

			Ko je prišla tudi Nona v njuno stanovanje in so povečerjali ter je mati Anico spravila spat, je Petek povedal Noni, da ga je popoldne poiskal gospodar in ga nagovarjal, naj ostaneta čez zimo in potem nadaljujeta še v letno sezono. Povedal je tudi, kako je gospodar obljubil, da če ostaneta, jima bo obema zvišal plačo.

			»Ne bi bilo neumno, če ostaneva. Toliko kot tukaj ne bova zaslužila nikjer. Pa oče je tudi še zdrav in pri močeh. Čez dve leti bo pa Anica morala v šolo in več ne bomo mogli vsi kam na delo. Morala bom ostati z njo doma. Pa tudi očetu se lahko zdravje do takrat poslabša,« se je strinjala tudi Nona in to je odločilo, da ostanejo čez zimo na posestvu in podaljšajo svoje bivanje tam še na naslednjo sezono.

			O svoji odločitvi sta seznanila gospodarja in sporočila tudi domov očetu. Tudi oče jima je predlagal, naj sprejmeta delo še čez zimo in naslednjo sezono. Izkoristiti je potrebno priložnost, ko se ponudi, je menil.

			Jesen se je bližala koncu. Delo na posestvu, zlasti tisto, ki je zahtevalo večje število delavcev, je bilo končano. Sezonski delavci so se pripravljali na odhod. »Paler« je na gospodarjevo željo organiziral prevoz zrnja, ki sta ga zaslužila Nona in Petek, na njun dom. Pozimi pa bosta imela plačo v denarju.

			Prišel je dan slovesa. Nekega dne, ko so bile temperature že precej nizke, so sezonski delavci naložili svoj zaslužek na lokalni vlak in se odpeljali.

			Nona je stala ob oknu in gledala skozenj na postajo in bilo ji je nekoliko hudo. Vsi njeni znanci so odhajali, ona, Petek in mala Anica pa so ostali.

			»Prazno bo od sedaj na posestvu. Škoda, da smo ostali. Meseci in dnevi do takrat, ko se spet vrnejo, bodo dolgi in se bodo vlekli v nedogled. A sedaj je, kar je. Potrebno bo potrpeti, druge izbire ni,« se je Nona vdala v usodo.

			Mala Anica pa je uživala. Ves čas se je vrtela okrog gospodarja in vsak dan sta počela kaj novega. Racam na ribniku in drugim pticam, ki se ne selijo, sta pripravila ob obali ribnika posebne hiške iz lesa, kamor se bodo lahko umaknile, ko bo površina ribnika zamrznila, da bodo na suhem in na toplem.

			Zapihal je mrzel veter in prinašal snežinke ter z njimi pokril zamrznjena tla. Začela se je prava zima. Nonina družina je dobila stanovanje v gosposki hiši, kot so rekli zaposleni, saj barake za sezonske delavce niso bile primerne za bivanje pozimi. Dajale so le malo toplote. Pihalo je skozi vse špranje, skozi vidne in nevidne. Gosposka hiša pa je imela debele stene in toplota je ostajala v notranjosti. Malo Anico pa ni skrbelo, kako bo pozimi. Od gospoda in gospe je dobila topel kožušček, toplo podložen z ovčjim krznom in kapo, pa ji mraz ni mogel do živega. Uživala je v lepotah zime. Najbolj zanimivo se ji je zdelo, ko sta z gospodom sedla na sani in zdrvela z njimi po cesti kam daleč. Vsaj za Anico se je zdelo daleč. Še posebno je uživala, ko je gospodar, ali kot ga je Anica klicala na njegovo željo, stric, pognal konje v lahen drnec.

			Kljub temu da so navadno zimski dnevi enolični in se vlečejo, kot da jih nikoli ne bo konec, se Noni in njeni družini ni zdelo tako. Zimski prazniki, ki so se vrstili en za drugim, so pomagali, da je vsak dan bil nekoliko drugačen. Še preden so se zavedli, so zapihali južni vetrovi in začeli pobirati sneg. Pa tudi ta čas je imel za Anico svoj čar. Bližnje reke in potoki so narasli in prestopili bregove. Ljudem so povzročali težave in poplavljali. Led na ribniku se je stalil in ptice, ki so pred zimo, jeseni, odletele v toplejše kraje, so se počasi spet vračale nazaj. Ribe so prilezle iz blata in so spet plavale na površju. Anica in gospodar sta spet vozila v čolnu star kruh in drugo, ter krmila ribe. Spet je vse v naravi oživelo in na posestvu so se že pogovarjali o prihodu delavcev »na repo«. To je bil vsako leto za posestvo velik dogodek, kot neke vrste domači praznik. Že nekaj dni pred prihodom sezoncev so vsi na posestvu govorili samo o tem, kdaj pridejo, koliko jih pride.

			Tudi za Anico je bil to dogodek, ki ga je težko pričakovala. Njo je zanimalo predvsem, ali spet pridejo otroci, ki jih pozna in ki so bili na posestvu že prejšnje leto.

			Končno je prišel težko pričakovani dan. Vlak je prisopihal in iz njegovih vagonov so se vsuli potniki. Anica je z gospodarjem stala na postaji in opazovala njihovo izstopanje. Mala Anica si je močno želela, da bi spet zagledala katerega izmed otrok, ki so bili na posestvu že prejšnje leto. Tako bi imela znance, pa čeprav je bila zelo malo med otroki, ker je večino časa spremljala gospodarja po posestvu. Včasih pa si je le zaželela igre z otroki. Dolgo je strmela v izstopajoče zaman. Potem pa je le zagledala deklico, ki je že vrsto let s starši prihajala na posestvo. Poklicala jo je in deklica je takoj prišla k njej. Sedli sta na hlod, ki je kdo ve od kdaj in kdo ve zakaj ležal malo vstran od železniških tirov. Druga drugi sta pripovedovali, kaj je katera doživela v tem času, kar se nista videli. Bili sta veseli, da sta spet skupaj.

			Na posestvu se je začela nova sezona dela. Spet je bilo živahno in bučno. Za Aničine starše, pa za Anico samo, se ni nič spremenilo. Vsak je delal, kar je delal vso zimo. Samo Anica je uživala, ko je spremljala gospodarja povsod. Kamor je šel on, je z njim šla tudi Anica. Tako neprestano v gibanju so ji dnevi minevali zelo hitro. Kmalu se je poletje prevesilo v jesen, čeprav se na vremenu sprememba še ni niti malo čutila.

			Nekega dne pa je Nona dobila pismo od očeta, v katerem je sporočal, da je zbolel in jih prosi, če bi se ob koncu sezone lahko vrnili domov, ko se bodo vračali drugi delavci.

			Zvečer, ko je Anica že trdno spala, sta se oče in mati pogovarjala o pismu, ki sta ga dobila tega dne od očeta.

			»Petek, vse kaže, da se bova morala vrniti domov. Razen očetovega pisma je prispelo tudi sosedovo pismo. Sosed piše, da je z očetom zelo slabo. Pravi, naj se vrneva z ostalimi, do takrat bo pa on že poskrbel za živino, soseda pa za očeta. Oče je za denar, ki sva mu ga pošiljala, kupil dve kravi, pa nekaj njiv in travnik. Ima pa tudi tri prašiče, precej težke, in pravi, da ko se vrnemo, bomo imeli koline. On za živino že nekaj tednov ne more več skrbeti.«

			»Nič drugega nama ne preostane, vrniti se bova morala. Gospodarju bo potrebno povedati, da z ostalimi odhajava tudi midva in s palerjem se morava dogovoriti, da bo poskrbel za prevoz tudi najinega zaslužka. Sva pa kar nekaj zaslužila in s tem si bova malo opomogla, še zlasti, ker imamo več zemlje kot prej, pa tudi lastno vprežno živino. Drugo leto bi pa tako morala domov, že zaradi Aničine šole,« se je strinjal Petek.

			Tako sta se Nona in Petek počasi začela pripravljati na vrnitev domov. O odhodu sta se že tudi pogovorila z Anico. Deklica je v začetku zelo nasprotovala odhodu s posestva. Še preden sta ji povedala oče in mati, je, da mislijo zapustiti posestvo, zvedela od gospodarja, ki je zelo težko sprejemal odhod Anice in je celo predlagal, naj ona ostane pri njiju z ženo, da ji bosta izročila vse svoje imetje, ko nimata svojih otrok. Toda starša o tem nista hotela niti slišati.

			»Samo tega enega otroka imava in kot vse kaže, jih več tudi ne bo. Ne moreva vam dati še tega in ostati sama brez otrok. Res, da bi bila Anica pri vas bogata, kot pri naju nikoli ne bo. Toda Anica spada k nama in v našo vas, ter v našo deželo. Bogastvo ni vse. Otrok potrebuje starše in svoje korenine mora pognati v tla tam, kjer se je rodil. Šele potem lahko gre kam drugam, na tuja tla,« je povedala Nona in se ob tem ponovno spomnila, kako se je z njo, ki ve, kaj je biti posvojenka, poigrala usoda. Odraščala je v premožni družini in nazadnje je kljub temu ponovno pristala v revni koči, v kateri se je rodila. Morala se je prilagoditi razmeram, v katerih se je znašla. Še sreča, da se je ob služkinji Kati naučila vse, kar gospodinja potrebuje. Drugače bi ji trda predla, če ne bi tega obvladala, kajti tam, kjer je živela, in dokler je tam bila, ji ni bilo potrebno delati. Delala in ostalim stregla je služkinja. Nona ni hotela, da bi se njeno življenje ponovilo pri njenem otroku.

			Dnevi za odhod s posestva so se bližali z neznansko hitrostjo za vse. Za Nono in Petka, pa za gospodarja in tudi za malo Anico. Vsi so želeli, da bi trenutek ločitve bil že mimo.

			Zasijalo je čudovito sončno jutro pozne jeseni in osvetlilo nepregledne ravnice, ki so jih zapuščali. Oče in mati sta bila precej zaposlena z zlaganjem svoje prtljage na vlak, pa še Anico sta morala imeti ves čas v očeh.

			Končno so bili vsi sezonci z vsem svojim imetjem na vlaku in prav tako Nona, Petek in mala Anica, ki je neutrudno mahala gospodarju, ki je stal ob progi, ko se je vlak premaknil, vse do takrat, ko je izginil za ovinkom.

			Pot domov se je vlekla, tako za starša, kot tudi za Anico. Večino časa so molčali. Anica je žalovala za svojim prijateljem, gospodarjem. Vedno sta bila skupaj, sedaj pa je tega njunega druženja konec. Že sedaj ga je pogrešala. Kaj pa še bo. Obljubila mu je, da mu bo s pomočjo mame pisala in da nikoli ne bo pozabila nanj. Vedela pa je, da jo tam nekje daleč, doma, čaka dedek, ki se ga le malo spominja. Toda oče in mama pravita, da je bolan, in zato se morajo vrniti. Čeprav je bila še mala, je to sprejemala in razumela. Bila je pametna deklica in marsikaj je vedela sprejeti, kar drugi otroci njenih let še niso znali.

			Oče in mati pa sta imela druge skrbi. V mislih sta se spraševala, ali bosta očeta še našla živega, ko prideta domov. Njune misli je zajel nek nemir in bala sta se, da ko odpreta domača vrata, očeta več ne bo. Tako sta bila zadovoljna, da je tudi Anica molčala in ju ni, kot je bila njena navada, ves čas spraševala, kaj je to, pa kaj je ono. Tako jim je vsem trem čas hitreje minil in kar presenetilo jih je, ko so se pripeljali na postajo v domačem mestu.

			Vlak se je ustavil in potniki so izstopili. Na izhodu s postaje so čakali vozniki, da odpeljejo zaslužek posameznikom na dom. Po Petka in Nono je prišel sosed, ki je tudi ves ta čas, ko ju ni bilo doma, bil z njima v stiku. Nekam tih je bil, kar sicer ni bila njegova navada. Moški so pomagali en drugemu natovarjati zaslužek na vozove. Ženske pa so zlagale na vozove lažje kose prtljage. Tudi Anica ni mirovala. Zdelo se ji je zabavno nositi lažje zavoje, ki jih je potem mati zlagala na voz.

			Končno. Vse je bilo na vozu. »Lojtrnik« je bil do vrha naložen. Še pozdrav ostalim sezoncem in zahvala palerju None in Petka, da je za vse poskrbel in Nona ter Anica sta zlezli na voz. Sedli sta na desko, ki je bila namenjena za to. Voznik in Petek sta se nekoliko oddaljila od voza in se nekaj tiho pogovarjala. Nona je bila radovedna, o čem se pogovarjata tako skrivnostno, pa ni vprašala.

			»Bosta že povedala, kaj imata. Petek dolgo že ne bo obdržal skrivnosti zase, ne da bi mi povedal,« je pomislila Nona.

			Kmalu je zlezel na voz še voznik, Petek pa se je namestil zraven njega. Voznik je počil z bičem in voz je zdrdral s postaje in po mestnih ulicah iz mesta.





8.


			Pot se je vlekla in trajala dobri dve uri, toda voznik jim je poročal natančno o vsem, kar se je ti dve leti dogajalo v domačem kraju in je minila, da še opazili niso kdaj. Šele ko je voznik usmeril konje na njihovo domače dvorišče, so spoznali, da je poti konec. Stopili so z voza. Nona je odklenila hišo in vstopila v vežo. V veži se je za trenutek ustavila.

			»Zakaj pa je bilo zaklenjeno, saj so oče doma?« je pomislila in stekla hitro v očetovo sobo.

			Soba je bila prazna. Stekla je v drugo sobo, nikjer nikogar. Tudi tukaj očeta ni bilo. Neka tesnoba ji je napolnila prsi. Odprla je vrata in zaklicala na dvorišče moškima:

			»Kje so oče? Nikjer jih ni!«

			»Oprosti, Nona, očeta ni več. Pred dvema dnevoma smo ga pokopali, naj počiva v miru. Nisem ti prej povedal, ker te nisem hotel vznemirjati,« ji je s skrušenim glasom odgovoril sosed.

			Neznosna bolečina je napolnila Nonino srce. Najrajši bi na glas zakričala. Stisnila je zobe, da bi zadušila krik žalosti in obupa. Iz oči pa se ji je ulil potok solz. Krik je zadušila, solz pa ni mogla ustaviti. Odšla je v kuhinjo, sedla in glavo naslonila na mizo ter presunljivo ihtela. Še na Anico ni mogla pomisliti, kje je ta trenutek in kaj dela.

			Moška sta raztovorila voz in sta skupaj z Anico odšla v kuhinjo k Noni. Skušala sta jo umiriti, pa je trajalo kar nekaj časa, da se je nekoliko umirila in zaklenila svojo žalost in obup v najtemnejši kotiček srca. Vstala je in pripravila večerjo za družino, h kateri so povabili tudi voznika. Ob večerji in še po njej so se pogovarjali dolgo v noč. Anico je premagal spanec in morali so jo odnesti v posteljo. Potem se je poslovil še sosed in tudi Nona in Petek sta odšla k počitku.

			Petek je zaspal takoj. Bil je zelo utrujen. Utrudila ga je pot, pa tudi natovarjanje in iztovarjanje zaslužka.

			Nona pa še dolgo ni zaspala. Mislila je na očeta. Ni ga bilo več. Bil je pameten in dober človek. Vse, kar je imel, je znal deliti z drugimi, tudi svoje znanje. Prazen bo njihov dom. Imajo vse, kar potrebujejo za udobno preživetje zime. Njihova kašča je založena, kot ni bila še nikoli. Le Števeka ni več.

			Bilo je že precej čez polnoč, ko je Nono premagal spanec in je utonila v sanje.

			Naslednje jutro sta Nona in Števek vstala precej zgodaj, kot je na kmečki domačiji navada. Živali in delo so klicali. Petek je oskrbel živali, Nona pa je skuhala zajtrk. Mala Anica pa je spala kot polh pozimi v svojem duplu. Pot domov jo je neznansko utrudila.

			Družina se je zbrala pri zajtrku. Tudi Anica je bila pokonci. Delali so načrte za nadaljnje življenje, vsi pa so se izogibali v pogovoru, da bi beseda nanesla na očeta.

			»Vsega imamo dovolj. Moral bom pa peljati v mlin. Kdo ve, kdaj se vreme skisa in poslabša. Ne bom čakal dolgo. Najbolje bi bilo, da peljem že jutri. Ne bi rad, da bi sredi zime ostali brez moke. Krompirja je pa tudi precej. Dovolj ga bo za vso zimo in še za seme spomladi, za sajenje. Pa nekaj drv bom še pripravil in pripeljal, da nam pozimi ne bo mraz,« je na glas razmišljal Petek.

			»Jaz pa se bom lotila vrta. Potrebno je posaditi, kar se sadi jeseni, da ne bomo spomladi brez zelenjave.«

			»Kaj bom pa jaz?« je vprašala Anica.

			»Ti boš pa spoznavala vse živali, ki jih imamo. Morajo te spoznati. Če ti bo ostalo še kaj časa, boš pa meni pomagala. Po kosilu pa bova šli na pokopališče, na dedkov grob,« ji je odgovorila mati.

			Anica je v znak strinjanja samo pokimala.

			Mala Anica je kot vsi otroci vzela dobesedno, ko ji je mati rekla, da bo spoznavala živali, ki jih imajo. Hodila je po dvorišču in se pogovarjala s kokošmi, racami in goskami. Ves čas pa je vštric z njo korakal domači pes. Ko sta tako nekajkrat prehodila dvorišče, je Anica ubrala pot proti hlevu. Počasi in previdno je odprla vrata hleva in pokukala vanj. Pa v njem ni zagledala ničesar drugega kot le telička.

			»Seveda. Krav ni v hlevu. Čisto sem pozabila, da je oče odpeljal v mlin. Da bomo imeli dovolj moke čez zimo,« je povedala Bodriju in sta se obrnila ter odšla k svinjakom.

			Anica je previdno pokukala v prvi svinjak in bila je presenečena nad pujskom, ki je spal in je bil ves okrogel. Pujsek je začutil, da je nekaj narobe. Prestrašeno je zakrulil in se zbudil. Anica se je tudi pošteno prestrašila. Odskočila je.

			»Pridi, Bodri! Greva stran od tod. Tu je nevarno. Pujsek je jezen. Greva rajši v sadovnjak, da vidiva, kaj je tam.«

			Pa sta odšla. Ustavila sta se pod prvim drevesom. Bilo je že skoraj brez listja. Pod njim pa vse pisano od rdečih jabolk. Anica jih je nabrala nekaj, kolikor jih je lahko nesla v naročju, in se je z njimi napotila proti vrtu, k materi.

			Že od daleč je zavpila:

			»Glej, mama, kako lepa rdeča jabolka sem našla.«

			In je eno od njih ponudila materi, ko je prišla do nje.

			»Res so lepa. Morali jih bova pobrati, da jih shranimo za zimo. Pozimi, ko drugega sadja ni, nam bodo jabolka prišla prav. Sedaj pa greva v kuhinjo. Skuhati morava kosilo, ker oče že kmalu pripelje iz mlina in bo gotovo lačen,« je povedala mati, odložila motiko, zapustila vrt ter odšla v kuhinjo, Anica in Bodri pa za njo.

			Nona je začela pripravljati kosilo. Tudi Anica ni mogla mirovati. Materi je prinašala in odnašala razna živila in se je tako zaposlila, da na strica tam daleč, kjer so bili tako dolgo, ni niti pomislila. Le njen poni Rigo, ki ga je morala pustiti tam in ga ni mogla vzeti s seboj, se ji je od časa do časa prikradel v misli. Pa nič ni rekla materi, da ga pogreša. Le ko se je spomnila nanj, je globoko vzdihnila.

			Nona je med tem časom pripravljala kosilo in od časa do časa pogledala k Anici. Bala se je, kako se bo Anica sprijaznila z njihovim skromnim domom. Tam, kjer so bili, sta jo gospodarja zelo razvadila in je postala precej gosposka, kot bi bila njuna. Tu pa se bo morala marsičemu odreči. Čeprav stradali zagotovo ne bodo, pa tako razkošno, kot je Anica živela tam, kjer so bili, tukaj ne bodo mogli živeti. Nona se je bala, ko so se vračali, kako bo Anica to sprejela. Pa kot je kazalo, ne bo večjih težav. Tudi tukaj je našla dosti zanimivega, in kot vse kaže, jo bo to zamotilo, da tistega življenja, ki ga je imela tam, ne bo pogrešala.

			Kako čudna so pota usode. Jaz sem se iz razkošja vrnila nazaj domov in sem se morala privaditi na skromno življenje malih kmetov dninarjev in ista usoda je zdaj doletela mojo hčerko. Ja. Življenje je zamotana igra usode, je Nona končala svoje razmišljanje.

			Bodri je kratko zalajal in tako sporočil, da se bliža nekdo, ki ga pozna. Na dvorišče je z vozom, naloženim do vrha z moko in otrobi, zavil Petek. Vrnil se je iz mlina. Nona je prišla iz hiše.

			»Ravno pravi čas si se vrnil. Kosilo sem pravkar skuhala.«

			»Prav. Samo živino izprežem, pa pridem na kosilo.«

			Nona je Petku pomagala izpreči krave in odgnala sta jih v hlev. Nato pa sta se napotila v kuhinjo, na kosilo.

			Ko so posedli okrog mize in jedli, je Petek Noni pripovedoval, kako je bilo v mlinu.

			»Mislim, da nam to zimo ne bo potrebno zategovati pasu. Moke bo dovolj. Tudi krompirja imamo precej. Pa danes, preden sem odpeljal v mlin, sem pogledal v svinjake. Prašiči so že veliki in debeli. Kar se pa tiče moke in zrnja, danes je bil na mlinarjevem dvorišču voz, ki sem ga pripeljal jaz, najbolj naložen. Še kmet, h kateremu sem večkrat hodil na dnino, ni imel tako polno naloženega voza zrnja, kot je bil naš. Pa je največji kmet v vasi,« je ponosno pripovedoval Petek.

			»Oče, jaz pa sem našla jabolka. Tako dobra so in tako lepa,« se je pohvalila Anica.

			»Pobrala jih bova in shranila za zimo. Takrat, ko bo zunaj mrzlo in zapade sneg, bomo mi še imeli jabolka,« je oče razložil Anici. »Jutri bomo pa šli v gozd. Peljali se bomo z vozom. Ko bova midva z mamo podirala drevesa za drva, se boš ti grela ob ognju, ki ti ga bom zakuril. Mogoče pa najdemo še kaj kostanja, pa ga bomo spekli, in nekaj krompirjev bomo vzeli s seboj, da ga spečemo za kosilo.«

			Anica je vsa žarela, ko ji je oče to pripovedoval. Vse to je bilo za njo popolnoma novo in nadvse zanimivo. Pa se je bala, kako bo preživljala dneve brez strica, in brez tega, da bi se z njim vozila v čolnu po ribniku, ali jahala z njim med njivami. Mislila je, da bo doma zelo dolgočasno. Tukaj pa je spoznala toliko stvari, za katere sploh ni vedela, da so.

			Po kosilu, ko je Nona pospravila mizo in pomila posodo, sta se z Anico napotili na pokopališče. Preden sta zapustili domače dvorišče, sta natrgali velik šopek krizentem, ki so v treh grmih še vedno bujno cvetele pred hišo. Potem pa sta počasi odšli po poti od doma proti vaškemu pokopališču. Hodili sta počasi, da se Anica ne bi preveč utrudila, saj je bilo pokopališče dobre pol ure hoda oddaljeno od njihovega doma. Spotoma so ju večkrat ustavili sovaščani in z Nono spregovorili nekaj besed ter ji izrekli sožalje ob smrti očeta. Tako se jima je pot kar vlekla. Hodili sta skoraj dobro uro, da sta prišli na pokopališče.

			Ko sta prispeli na pokopališče, sta se ustavili. Nona se je ozirala okrog in okrog, da bi zagledala grob, kjer je pokopan njen oče. Zagledala je žensko, ki je stala ob nekem grobu.

			Ta grob je narejan na novo. Lahko bi bil grob mojega očeta. Toda kdo bi lahko bila ženska, ki stoji ob grobu? je razmišljala Nona, ko sta se z Anico bližali še sveži gomili.

			Tako sta prišli do groba, ne da bi se ženska obrnila proti njima. Najbrž ju ni slišala, da prihajata.

			»Dober dan!« je pozdravila Nona.

			Ženska se je obrnila proti Noni.

			»Dober dan, Nona! Pa ste vi prišli domov?«

			»Da, teta, včeraj zvečer smo prišli. Pa kot vidite, prepozno. Očeta nismo več našli,« je povedala Nona, ki je spoznala, da je ženska ob očetovem grobu očetova sestra teta Lenka, ki je poročena z zadnjim grofom Kristom in živi v grajski pristavi, odkar gradu nimajo več, ker ga je uničil ogenj. To je bilo že davno. Nona se gradu sploh ne spominja drugače kot iz pripovedovanja očeta. Ta je večkrat s ponosom pripovedoval o svoji najstarejši sestri, ki se je poročila s sinom grofa Krista.

			»Pa še na očetovem pogrebu nismo mogli biti. Tako krepak je bil, ko smo šli od doma. Še sanjalo se nam ni, da ga več ne najdemo, ko se vrnemo. Pa še sam nam je pisal, naj le še ostanemo, da nekaj več zaslužimo. Saj naslednje leto tako ne bi mogli več iti vsi tako daleč od doma, ko bo Anica šla v šolo. Potem pa sedaj to. Očeta ni več. Še posloviti se nismo mogli od njega,« je končala svojo misel Nona in zaihtela na glas.

			»Nikar ne joči, Nona. Vsi bomo enkrat morali priti sem. On bi še lahko živel, saj je precej mlajši od mene. Pa o tem ne odločamo mi. Tudi jaz bom šla kmalu za njim. Čutim to in dobro se ne počutim. Tiste dni, ko je Števek umrl, sem bila zelo slaba. Mislila sem, da bom šla takoj za njim. Danes pa mi je malo boljše, pa nisem mogla zdržati, da ne bi šla k njegovemu grobu, in sem šla, ker ni daleč od nas.

			To pa je tvoja hčerka. Kako je že zrasla. Pri nas pa, kot kaže, ne bo nič otrok. Ne bi smela siliti Franca, da se poroči s tisto možačo. Naj bi izbral, kogar bi hotel. Pa kaj, ko je moral izpolniti obljubo, ki jo je moj rajni dal tistemu kmetu. Dosti dobrega je moj rajni naredil za mojega sina Franca, pa čeprav ni bil njegov pravi oče. Bil pa je dober človek in nič ni bil vzvišen, čeprav je bil grofovske krvi. Sedaj pa je, kot je. Kristov rod bo propadel. Kot je mož večkrat rekel, ker je preklet zaradi dejanj prednikov, ki so bili zelo kruti. Tako pa, zgleda, je prekletstvo zadelo tudi mojega sina, ki je bil le posvojenec in ne pravi Krist. Naj bo, kakor bo. Naj se zgodi, kot je božja volja. Mi ljudje proti temu ne moremo nič.

			Kako pa je hčerka sprejela to, da ste prišli domov?«

			»V redu. Zanjo je tukaj vse novo, čeprav sem se bala, kako bo, ko se bo morala navajati na nov način življenja. Tam, kjer smo bili, sta jo gospod in gospa imela zelo rada, in ker svojih otrok nista imela, sta jo razvajala. Kamor je šel gospod, je Anica šla z njim. Kupil in podaril ji je celo ponija, da je lahko z njim jahala. Hotela sta, naj ostane pri njiju, da ji dasta vse, kar imata. Pa nisem hotela. Jaz sem preizkusila, kaj se pravi biti posvojenec, in potem te življenje trešči iz bogastva nazaj v revščino. Čeprav takega padca, kot sem ga imela jaz, ona najbrž ne bi doživela.«

			»Pa pridi z malo kaj k nam. Naš Franc je nor na otroke. Užival bo, ko se bo lahko igral s tvojo hčerko. Ti pa bi meni sešila obleko. Gotovo ne bo dolgo, da bom šla za Števekom, pa bi rada, da mi ti za to pot sešiješ obleko.«

			»Pridem, teta, samo povejte, kdaj vam bo prav, da pridem.« In potem sta se dogovorili za dan.

			»Pa malo pripelji s seboj, ne pozabi. Sedaj bom pa morala iti, ker težko hodim in bo trajalo kar nekaj časa, da pridem domov, čeprav ni daleč.«

			»Teta, pospremiva vas. Počakajte, da dam rože na grob, pa lahko gremo. Tako ne smeva priti prepozno. Morali bomo danes nekoliko prej k počitku, ker bo potrebno zjutraj zgodaj vstati. Mislimo iti v gozd. Pripeljali bomo še nekaj drv. Kdo ve, kako dolga in kako mrzla bo zima in ne bi radi pozimi zmrzovali,« je pojasnila Nona, odložila cvetje na očetov grob in se v mislih poslovila od njega, prijela teto pod roko, z drugo roko pa je prijela Anico, da so počasi stopale proti grajski pristavi, ter sta tako pospremili teto do doma.

			Ko so prišle na pristavo, so našle Lenkinega sina na dvorišču. Pozdravili so se in na licu se mu je videlo, da je njihovega prihoda zelo vesel. Povabil ju je v hišo in dekli naročil, naj jim postreže. Nono je spraševal, kako je bilo tam daleč od doma in kako se je otrok vživel v tisto okolje. Ko pa mu je Nona povedala, da so njeno hčerko tam razvajali in je živela kot pravi bogataški otrok, je Anica vskočila in povedala, da je tam imela konjička, Rigoja. Ki pa ga ni mogla pripeljat s seboj in da ga zelo pogreša. Franc pa jo je tolažil, naj ne bo žalostna, saj ima tudi on konje, in ko bo spet prišla na obisk, bosta jahala okrog ribnikov.

			»Pa ribnik tudi imaš in ne samo konjev? Tisti stric, pri katerem smo bili, je tudi imel ribnik. Pa sva se vsak dan s čolnom vozila po njem in sva krmila ribe, pa race.«

			»Mi rib ne krmimo. Bova pa jahala okrog ribnika. Hočeš videti naše konje?« jo je vprašal in Anica je pokimala. Potem pa jo je prijel za roko in sta šla pogledat konje. Takoj je našel stik z malo in Nona je takoj pomislila na to, kako velika škoda je, da taki ljudje, ki znajo z otroki, navadno nimajo otrok, nekateri, ki jim je malo mar zanje, pa jih imajo cel kup.

			Ko sta se teta in Nona pogovarjali o dogodkih, ki so se zgodili, ko Nonine družine ni bilo doma, je Lenkina snaha Marika ošabno hodila sem ter tja, z visoko dvignjenim nosom, in se ni niti enkrat vključila v pogovor. Pa tudi prisedla ni k njima. Zdelo se je, kot da ju ne vidi.

			Le zakaj se je Franc, ki je postaven moški in bi ga sprejelo katerokoli dekle v vasi, ali kje drugje, zamotal v to čudno žensko, ki ni ne lepa in ne priljudna, pa kot je slišala govoriti, tudi delavna ne. In kot vse kaže, tudi otrok ne bo. Saj. Če bi imela otroke, bi se Marika mogoče spremenila. Mnogokatero žensko so otroci spremenili. Če se ne bi spremenila, potem pa je boljše, da otrok nima. Samo trpeli bi, je med pogovorom potiho razpletala svoje misli Nona, vse do takrat, ko sta se vrnila Franc in Anica. Deklica je bila vsa nasmejana in komaj je vstopila v hišo, je vsa navdušena zaklicala materi:

			»Mama! Mama! Ta stric ima ravno takega konja kot oni stric tam daleč. Pa konj ni nič hud, čeprav je velik. Pustil se mi je božati. Stric je rekel, da bom z njim lahko jahala,« je vsa navdušena opisovala njuno raziskovanje.

			»Dobro, dobro, Anica, iti bova morali, da še za svetlega prideva domov. Gotovo si strica že pošteno utrudila,« je rekla

			Nona in vstala ter se poslovila. Med potjo je Anica ves čas ščebetala in materi pripovedovala, kaj vse sta si s stricem ogledala. V redkih presledkih, ko je hčerka utihnila, je Nona razmišljala o tetini družini. Posebno snahe ni mogla pozabiti.

			Kako čudna in nenavadna ženska je to. Kmečka je in človek bi pričakoval, da bo bolj vljudna, pa ko ve, da smo v sorodu. Kaj neki si misli? Misli, da je več kot jaz in se vede tako do mene, kot da me ni. Jaz imam poklic, ona ima denar. Jaz si denar vedno lahko zaslužim s svojim delom. Ona pa ne zna nič, kot sem opazila, niti gospodinjskih del ne obvlada. Pa teta je stara in je bila grofova žena, a kljub temu ni niti malo vzvišena, kot ta njena snaha. Pa Franc, grof ga je posvojil, a kljub temu najde prijazno besedo za navadnega človeka. Ne kot ta njegova žena. To ne bo dobro, se mi zdi.

			Kdo ve, kako dolgo bi Nona še razpredala svoje misli, če je ne bi zmotila Anica s svojimi vprašanji.

			»Mama, stric pa teta pa imata večjo hišo, kot je naša.«

			»Seveda. Pa še večjo sta imela. Imela sta grad. Tam na tistem hribu je bil. Samo sedaj ga več ni.«

			»Kje pa je sedaj?«

			»Bil je ogenj in je zgorel. Pozimi, ko bomo noter, na toplem in bom jaz šivala, ti pa boš pri meni, ti bom pripovedovala o tem gradu. Sedaj pa pohitive, ker morava še skuhati večerjo in pripraviti vse, kar bomo jutri vzeli s seboj v gozd,« je povedala Nona hčerki in jo prijela za roko, da sta hitreje stopili proti domu.

			Ko sta Nona in hčerka prišli domov, se je Nona lotila priprave večerje. Komaj je bila gotova, je v kuhinjo prišel še Petek. »Za jutrišnji odhod v gozd sem vse pripravil. Takoj, ko bo postalo svetlo, bomo šli v gozd. Dan je že zelo kratek in morali bomo pohiteti, da se vrnemo pred mrakom,« je Noni poročal Petek. Potem so večerjali in takoj po večerji je Nona hčerko spravila spat.

			»Anica, spat moraš. Juri boš morala zgodaj vstati.« Anica ni nič ugovarjala, temveč je ubogljivo odšla v svojo posteljo. Misel na naslednji dan in vožnjo s kravjo vprego v gozd je bila zelo mamljiva zanjo. Česa takega še nikoli ni doživela, pa tudi v gozdu še ni bila. In če je pomislila še na očetovo objubo, da bodo zakurili ogenj ter pekli krompir in kostanj, je bila to dovolj velika vzpodbuda, da se je brez ugovora podala v posteljo in se na vso moč trudila zaspati, da bi zjutraj lažje vstala.

			Ko sta Nona in Petek ostala sama v kuhinji in je Nona pomivala posodo ter pospravljala, je Petku pripovedovala o srečanju na pokopališču.

			»Na pokopališču ob očetovem grobu sva našli teto Lenko. Zelo slaba je. Dvomim, da bo preživela to zimo. Najbrž bo kmalu šla za našim očetom. Potem pa sva jo pospremili domov.«

			»Kako pa je videti pri njih? Ljudje pravijo, da ne lepo in da je tista njihova snaha pravi hudič, ki nič ne dela in nikogar ne spoštuje.«

			»Zgleda, da se ne motijo. Ves čas, kar sva bili tam, je le hodila sem pa tja. Govorila ni ne z nama in tudi z možem in teto ne. Ne vem, zakaj se je Franc poročil z njo. On pa je taka dobričina in zna z ljudmi in tudi otroki. Z Anico sta takoj našla skupen jezik. Ona pa je hodila mimo nas, kot da nas ni. Res ne razumem, kaj je Franc videl na tej ženski.«

			»Pripovedujejo, da se je z njo poročil samo za to, ker je rajnega grofa, Francovega očima, njen oče nekje, ne vem kje in ne od česa, rešil. Takrat mu je grof obljubil, da če bo kdaj imel sina, da se bo ta poročil z njegovo hčerko. Ko je Franc mlajši izvedel za to, jo je zasnubil, ker ni hotel, da bi beseda, ki jo je dal njegov očim, bila prelomljena. Rajnega grofa je zelo spoštoval. Bil mu je kot pravi oče in on kot pravi grofov sin. Jaz se grofa še malo spomnim. Vsi so ga spoštovali. Ni bil niti malo vzvišen, čeprav je bil plemenitega rodu. Njemu ne bi bilo zameriti, če bi bil ošaben. Pa ni bil. Marika je pa kmečka hči, pa praviš, da se visoko nosi in ošabno. Ja, to pa naredi, če imaš preveč denarja. Ona je prinesla denar, grofova družina pa je obubožala. Kar je pogorel Kristov grad, več niso tisto, kar so bili. Od takrat je z njimi šlo samo navzdol in si niso mogli več opomoči.«

			»Slišala sem pogovor odraslih, da je vzrok njihovega propadanja prekletstvo in ne le požar, ki je uničil grad. Oče rajnega Franca in tudi njegov starejši brat naj bi bila zelo surova in krivična človeka. Zato ju je neka ženska preklela ter ju je kletev ubila. Preživeli so le Francova mati, pa dvojčka, Franc in njegov brat, ne spomnim se več, kako mu je bilo ime. Še zelo mlada, skoraj otroka, sta se umaknila z materjo v grad, ki je nekoč stal na Kristovem bregu. Toda kljub vsemu tudi njima ni bilo prizanešeno. Z njuno smrtjo je rod grofa Krista izumrl, samo posvojenec Franc, tetin sin, še nekako pooseblja in nadaljuje rod grofa Krista. Pa kot je videti, tudi njemu zelo slabo kaže. Otrok ni in kot je videti, jih tudi ne bo. Čeprav je snaha prinesla kup denarja, ga ima varno spravljenega in ne odveže mošnje. Razprodali pa so že precej posesti,« je povedala Nona in končala z delom.

			Oba s Petkom sta se odpravila spat, da bi zjutraj lažje vstala, ker ju je čakal naporen dan.

			Naslednje jutro so vstali vsi trije zelo zgodaj. Pozajtrkovali so, naložili na voz vse, za kar so predvidevali, da bodo potrebovali, vpregli kravi ter sedli na voz in se odpeljali. Nona je Anico zavila v pled, čeprav je bila toplo že oblečena. Jutra so bila že precej mrzla in so bolj spominjala na zimo kot na jesen.

			Ko so prispeli v gozd, sta Nona in Petek izpregla krave in jih privezala za drevesa, jih pokrila s staro odejo, vsako posebej, ter pred vsako natresla kup sena, da bi lažje in bolj mirno počakale, da Nona in Petek požagata nekaj dreves in jih naložita na voz. Petek pa je izdolbel v zemljo jamo in v njej zakuril ogenj. Prvi kos debla, ki sta ga Nona in Petek odžagala od podrtega drevesa, je Petek odnesel k Anici, ki se je grela ob ognju.

			»Anica, prinesel sem ti sedež, da ne boš stala. Sedi nanj!«

			Anica je sedla na štor, ki ji ga je prinesel oče, in vsa navdušena zaploskala.

			»Kako je to lepo, in sploh tukaj vse. Česa takega še nisem videla in ne delala,« se je navduševala deklica.

			»Še lepše bo. Boš videla,« ji je obljubljal oče. In odšel k Noni, da nadaljujeta z delom. Pogledal je skozi krošnje dreves in nato potegnil iz žepa žepno uro ter rekel:

			»Potrebno bo dati krompir v žerjavko. Poldan ni več daleč.«

			Nona se je napotila h kupu, kjer so imeli odložene stvari, ki so jih pripeljali s seboj, in iz košare nabrala v predpasnik krompir. Nesla ga je do ognja in ga zakopala v žerjavko, potem pa se je vrnila nazaj na delo.

			Čez nekaj časa je prijetno zadišalo po pečenem krompirju. Nona je pustila delo in šla preverit, ali je krompir že pečen.

			»Pridi, Petek! Kosilo je gotovo.«

			Petek je pustil delo in odšel k ognju. Prej kot je sedel, je še sebi in Noni prinesel vsakemu en štor, da jima ni bilo potrebno sedeti na tleh, na hladni zemlji. Sedaj so lahko začeli s kosilom. Na vroč krompir so mazali zaseko in zraven narezali čebulo. Kako je to teknilo.

			»Tako dobrega kosila, kot ga imamo danes, še nikoli nismo imeli,« je vsa navdušena povedala Anica. Oče in mati pa sta se na glas zasmejala.

			»Pa to še ni vse, Anica. Sedaj je na vrsti še posladek,« je rekel Petek, segel v žep in iz njega prinesel dve pesti kostanjev, jih zarezal in dal na žerjavko. Ko so se spekli, jih je z rogovilo zbezljal iz žerjavke. Nona jih je oluščila in jih enega za drugim podajala Anici.

			»To je pa res dobro. Česa tako dobrega še nisem jedla,« se je navduševala Anica.

			Ko je bilo kosilo za njimi, sta Nona in Petek nadaljevala z delom. Kmalu je bilo čutiti, da sonce izgublja moč in postaja hladneje. Voz pa je bil tudi že naložen. Nona se je z Anico v naročju udobno namestila varno na voz, Petek pa je hodil ob kravah, da bi jih varno pripeljal iz gozda in se jima šele nato pridružil na vozu.

			Ko so se pripeljali domov, se je dan že iztekal. Nona je zakurila v kuhinji v štedilnik in Anici naročila, naj počaka na toplem. S Petkom pa ta postorila, kar je bilo potrebno, zunaj pri živini. Ko sta se po opravljenem delu vrnila v kuhinjo, je Anica, naslonjena na mizo, že spala. Mati jo je odnesla v posteljo in takoj po večerji sta se ji s Petkom pridružila.

			Naslednje dni sta oče in mati pospravljala drva pod streho in jih žagala na krajše. Petek je ves čas pogledoval proti nebu, kjer so se začeli kopičiti temni oblaki, in proti bližnjemu travniku, kjer so se zbirale ogromne jate črnih vran in predirljivo vreščale ter kljuvale nekaj po tleh.

			»Vrane se zbirajo. Sneg kuhajo, so govorili stari ljudje,« je spregovorila Nona.

			»Sneg naj še malo počaka. Samo toliko naj počaka, da ta drva spraviva pod streho. Potem mi bo vseeno, če takoj začne snežiti. Drv sedaj imamo dovolj. Moke in drugih živil tudi. Ne bo nam sile. Če pa zapade sneg in se začne zima ter postane hladneje, bomo imeli koline,« je na glas razmišljal Petek.

			Nekaj dni za tem se je res začela prava zima. Temperature so se spustile nizko. Zapihal je mrzli veter. Začele so naletavati prve snežinke, ki so jih otroci z veseljem opazovali. Starejši pa so jih sprejeli manj navdušeno, kljub temu da je zima prinesla tudi več počitka, pa razne dogodke, ki so vaščanom popestrili sicer enolično življenje. Po večerih so se pozimi zbirali pri eni in nato pri drugi hiši. Lupili so bučno seme in »česali« perje. Pri tem delu je bilo vedno zanimivo. Zvedeli so za najnovejše dogodke iz domače vasi in okoliških vasi. Pozimi so na kmetijah imeli koline, kar je bil pravi družinski praznik. Zima pa je prinesla s seboj tudi zimske praznike, Miklavža, pa božič in novo leto. A kljub temu nekateri zime niso imeli radi. Med njimi sta bila tudi Nona in Petek. Oba sta imela rajši sonce in tople dneve, pa čeprav jima tudi pozimi ni bilo sile. Drv sta imela dovolj in ne da bi bilo potrebno štediti, sta lahko ogrevala vse prostore, v katerih so se pozimi zadrževali, kuhinjo, sobo in Petek tudi tisti prostor, ki mu je služil kot neke vrste delavnica. Tam je pletel pozimi košare in izdeloval toporišča za orodja, pa tudi popravljal razne predmete, ki so se obrabili in polomili. Nona pa je tiste zime spet začela šivati. Druga za drugo so se ji začele vračati stranke, tudi tiste iz mesta, tako da je imela dovolj dela.

			Najbolj se je dolgočasila Anica. Sosedovi so bili precej oddaljeni in sama v tako velikem snegu, kot je zapadel to zimo, ni mogla k njihovim otrokom in oni ne k njej. Tako ji je pogosto, ko se je naveličala svojih igrič, preostalo le, da je sedla k oknu in skozi okno opazovala, kako se po zraku vrtinčijo snežinke. Ko pa je sneženje prenehalo, se je premestila k drugemu oknu, od koder je lahko videla ptice, ki so se stiskale pod napuščem, ali pa so po tleh zobale zrnje, ki sta jim ga natresla prešnjega dne z očetom.





9.


			Končno se je vreme umirilo in sneženje je ponehalo. Po dolgih mračnih zimskih dneh se je sonce prebilo skozi oblake in posijalo na zasneženo pokrajino, da je posijala v soju sonca kot čisto zlato. Nonina družina je bila pri zajtrku, ko je potrkalo na njihova vrata.

			»Kdo pa je prišel tako zgodaj in kaj hoče?« je polglasno vprašala Nona.

			»Naprej!« ga je pozval Petek in še dodal, da bodo videli, kdo je in kaj hoče, ko bo vstopil, saj bo sam povedal.

			Nekaj trenutkov za tem so se vrata v kuhinjo odprla in v prostor je vstopil Šandor, Kristov novi hlapec, ki ga je pred kratkim najela Kristova snaha Marika.

			»Dobro jutro vsem skupaj in dober tek,« je pozdravil in Petek ter Nona sta mu odzdravila. Petek mu je ponudil stol in ga povabil, naj sede, Nona pa je postavila pred njega krožnik in mu ponudila zajtrk. Sedel je, zajtrk pa je odklonil in povedal, da je zajtrkoval, preden so ga poslali k njim.

			»Pošilja me gospod Franc. Prosi Nono, naj še danes pride k njim. Gospa grofova so zelo slabi in gospod se boji, da bo umrla. Nona bi ji sešila obleko za zadnjo pot, kot sta se nekoč dogovorili. Pa naj hčerko tudi pripelje s seboj, bo že gospod Franc popazil nanjo.«

			»Res sva se s teto pogovarjali, da ji sešijem obleko. Takoj se oblečem, pa še Anico, in takoj greva.«

			»Počakal vaju bom. Pot je spolzka. Gospod mi pa ne bi odpustil, če bi se kateri kaj zgodilo.«

			»Prav. Le počakaj, saj bova takoj pripravljeni za pot,« je rekla Nona, prijela hčerko za roko in jo odvedla v sobo, kjer je obe toplo oblekla, ter v cekar naložila potrebno orodje in ostale pripomočke, za katere je mislila, da jih bo potrebovala. Ko sta z Anico prišli v kuhinjo, kjer sta kramljala Petek in Šandor, je Šandor vstal in pozdravil Petka.

			»No, sedaj pa lahko gremo,« je še rekel in so se odpravili.

			Pot je bila zelo spolzka in hodili so počasi in zelo previdno. Čeprav je bila grajska pristava, ki je bila dom grofovske družine, odkar jim je ogenj uničil grad, od Nonine domačije oddaljena le za kakšnih pol ure, so hodili skoraj celo uro. Ko so prišli na pristavo, je Nono sprejel Franc. Tete ni bilo nikjer, pa tudi Marike ne.

			»Je teta v postelji?«

			»Da. Danes ni vstala in zelo slaba je. Pohiti s šivanjem, ker se bojim, da jutra ne bo dočakala.«

			»Prav, takoj grem k njej.«

			Ko je Nona prišla v tetino sobo, je takoj videla, da je z njo zelo slabo, pa vseeno ji tega ni pokazala, temveč jo je skušala spraviti v dobro voljo in se je z njo pošalila:

			»Teta, vi pa v postelji? Zunaj pa je tako lep dan.«

			»Hvala, Nona, da si prišla. Za mene bosta kmalu dan in noč enaka. Za Števekom bom šla in k mojemu Francu.«

			»Ne tako, teta, saj vam bo spet bolje. Zima je in zima prinaša bolezni. Pozimi ljudje bolehajo, mučijo jih prehladi, pa se tudi pozdravijo. Tudi vam bo bolje, ko ta mraz popusti.«

			»Ne, otrok moj. Tokrat me bo pobralo. Pa mi ni žal. Dosti sem doživela v svojem dolgem življenju. Dosti slabega, pa tudi lepega. Čas je, da grem k mojemu Francu. Dolgo že čaka name. No, pa da preideve k stvari. V omari najdeš blago in te prosim, da mi sešiješ obleko za na pot. Tako da se me Franc tudi tam ne bo sramoval, če se me tukaj ni.«

			»Potrudila se bom. Pa ne, da bi jo nosili, ko bi odhajali, temveč za tukaj, ko ozdravite, da se pokažete v njej.«

			»Ne, Nona, tokrat bo to obleka za mojo poslednjo pot. Nikar me ne tolaži, saj mi ni hudo, da bom šla. Saj vem, da grem k njemu in da me že težko čaka. Samo za tega mojega Franca, sina, se bojim, kaj bo z njim, ko mene več ne bo. Sedaj je imel oporo v meni. Ko pa mene ne bo, bo prepuščen na milost in nemilost tej kači. Še dobro, da je on lastnik vsega, sicer se bojim, da bi ga še od hiše pognala. Na njegovo mesto pa bi postavila hlapca, tega Šandorja, ki ga je sama najela, čeprav ga niti malo ne rabimo. Ona ga rabi in zato ga je pripeljala v hišo. Franc se pa ne zmeni za to. Tako je, ker je nima rad. Moj Franc me je imel rad, čeprav sem bila kmečka hči, on pa grof. Pa še vdova povrh sem bila. Ja, pa tudi mojega sina, Franca, je imel rad, ker je bil moj in ga je posvojil.«

			Za trenutek je utihnila in prenehala govoriti, kot bi ji zmanjkalo moči. Nona se je s strahom ozrla nanjo. Pa si je oddahnila, ko je videla, da si je vzela le kratek premor za počitek. Spoznala pa je, da ima teta prav. Ure se ji iztekajo. Zato je hitela s šivanjem. Hotela je obleko sešiti, da bi jo teta še lahko videla. Bila pa je zadovoljna, da je Franc odpeljal Anico iz sobe nekam, kjer jo zabava, da otrok ne bi videl tete v takem stanju, kot je bila.

			Slabši in boljši trenutki so se pri grofici menjavali. Ko ji je bilo boljše, je Noni pripovedovala in ji opisovala svoje življenje. Povedala ji je, kako jo je oče mlado, skoraj še otroka, zakartal in jo prepustil staremu tesarju, ki bi ji lahko bil dvakrat oče in ne mož. Ona ni hotela, da oče ne bi plačal svoj kvartaški dolg, zato se ni upirala očetovi volji. Odšla je s starim tesarjem Petrom, ki ga je oče prisilil, da se je vsaj poročil z njo.

			Življenje si je lajšala tako, da si je Petra zamišljala, da je grof Franc, v katerega je bila zaljubljena, odkar je pomnila, čeprav je vedela, da so to le sanje. Ni pa vedela, da enake sanje sanja o njej tudi Franc. Šele, ko je ovdovela, on pa obubožal, sta se našla in združila svoji življenji. Tega ni nikoli obžalovala. Bil je dober človek, je povedala, niti malo vzvišen in med ljudmi priljubljen, čeprav je bil grof.

			Dan se je iztekal, ko je Nona naredila zadnji šiv. Obleko je zlikala in jo pokazala teti.

			»Zlate roke imaš, dragi otrok. Čudovito obleko si mi sešila za zadnjo pot. Hvala ti. Več se tako ne bova srečali na tem svetu. Pa prosim te, popazi malo na mojega Franca, ker ona ne bo. Njej je tako vseeno. Samo to ji prija, da je grofova žena, pa čeprav le žena posvojenega grofa.«

			Nona je obleko obesila na obešalnik in tega na klin na steni, se poslovila od tete in dobro je vedela, da je to njuno zadnje slovo. Nato je služkinji naročila, da je poklicala Anico. Kmalu jo je pripeljal Franc. Anica je teti podala roko v slovo in ji zaželela lahko noč. Potem sta se Nona in Anica odpravili proti domu.

			Nona je bila vso pot zamišljena. Vedela je, da se tetino življenje izteka. Bila je skoraj prepričana, da ne bo dočakala konca tega tedna. Tako bo izgubila še eno sorodnico, ki jo je imela rada. Bila je grofova žena, pa se nikoli ni obnašala tako, kot bi se lahko. Vedno je bila prijazna do vseh. Sedaj pa, kot vse kaže, bo kmalu odšla za možem, grofom, ter bratom, Noninim očetom. Nona je bila tako žalostna in zamišljena, da je samo na pol poslušala Anico, ki je ves čas čebljala in ji pripovedovala, kaj vse sta si s stricem Francem ogledala, medtem ko je ona šivala. Dobro, da je bila tako zatopljena v pripovedovanje, in sploh ni opazila, da je mati ne posluša. Tako sta prispeli do doma, zaposleni vsaka s svojimi mislimi. Anica zatopljena v doživetja minevajočega dne, Nona pa v svoje misli o minevanju in iztekanju človeškega življenja.

			Ko sta vstopili v domačo hišo, se je zunaj že mračilo. V kuhinji je bilo prijetno toplo. Petek je kuril in se grel pri štedilniku.

			»Prijetno toplo imaš,« je namesto pozdrava rekla Nona možu. »Zunaj se je pa pošteno ohladilo. Nocoj bo mrzla noč.«

			»Vedel sem, da vaju bo zeblo, zato sem kuril, da se bosta ogreli, ko prideta domov. Kako je teta?«

			»Zelo slabo. Ne vem, če dočaka konec tedna. Pa tista njena snaha ni za nobeno rabo. Nobenega dela se ne loti. Teto pa niti ne vpraša, ali kaj potrebuje. Samo sprehaja se iz prostora v prostor. Kot je videti, ji ni mar ne za Franca, ne za taščo, pa tudi za gospodinjstvo ne. Edino s tem novim hlapcem se ves čas ukvarja in spogleduje. Zdi se mi, da bo Franc še velik revež, naj teta umre. Pred teto ima Marika še nekakšen strah. Ko jo teta samo pogleda, se nekoliko umiri in v najkrajšem času zapusti prostor. Samo kdo ve, kam odide? Najbrž k hlapcu Šanjiju, kot ga ona kliče. Ne vem, kaj bo s to družino. Franc se mi smili. Velik revež bo. Le zakaj si je nakopal na vrat tega zmaja v ženski podobi. Tega si res ni zaslužil.«

			»Ljudje pripovedujejo, da je neka ženska preklela grofovsko rodbino. Pravijo, da mora rodbina propasti in izumreti. Franc je spoštoval očima, ki je bil boljši do njega kot pa njegov lasten oče. Zato se je poročil z Mariko, da ne bi očimova obljuba bila prelomljena. Marikin oče pa je od rajnega grofa izsilil obljubo, da se bo njegov sin poročil z njegovo hčerko, ker mu je šlo za naslov, da se bo lahko hvalil, da se je njegova hči poročila z grofom. Čeprav je bila tako neprivlačna, da je nihče ni maral, kljub temu da je imela doto večjo, kot marsikatera plemkinja. Sedaj pa ni niti hvaležna Francu, da se je poročil z njo, da o ljubezni niti ne sanjamo. Ne vem, kaj vidi hlapec Šandor na njej? Vsa vas že govori samo o tem, da Marika z njim vara moža.«

			Potem se o Francu in teti več nista mogla pogovarjati. Vodstvo v pripovedovanju je prevzela Anica, ki je očetu pripovedovala o tem, kaj vse sta si ogledala s stricem Francem, medtem ko je mama šivala teti obleko.

			Nona je pohitela, da je družini čim prej pripravila večerjo. Po večerji je Nona najprej spravila Anico k počitku, potem je šele pospravila kuhinjo in končno je prišla tudi nanjo vrsta, da se odpravi spat.

			Dnevi so postajali vsak dan bolj mrzli in ljudem naznanjali, da se začenja zima. V takem hladnem vremenu se je Nonina družina zadrževala v hiši. Nona je šivala, v hiši pri njej se je igrala Anica, Petek pa se je zamotil z raznimi deli v svoji delavnici in je izdeloval razne predmete, ki jih bo spomladi lahko prodal in tako spet nekaj dodatno zaslužil. Petek je bil skrben in z zaslužkom »na repi«, njegovim zaslužkom in zaslužkom, ki ga je pridobila Nona s šivanjem, so dokupili nekaj travnikov in njiv. Njihova kmetija se je večala in že dosegla rang srednjega kmeta. Načrte pa so imeli še večje. Še povečati posest in tudi hišo. Vse je kazalo, da jim bo s pridnostjo, če bodo nadaljevali tako in s takšno hitrostjo, kot so začeli, tudi uspelo.

			Nekega mrzlega zimskega jutra so zimsko tišino zmotili glasovi vaških zvonov. Prvi jih je zaslišal Petek. Takoj se je odpravil v hišo, k Noni, in ji poročal:

			»Nona! Zvoni. Nekdo je umrl.«

			»Pa menda ne naša teta?« je na glas razmišljala Nona.

			»Bo že kdo prišel naokrog, pa bomo zvedeli, kdo se je poslovil s tega sveta,« je misel dokončala Nona. Nato se je vsak spet lotil svojega dela.

			Proti poldnevu je Nonina družina dobila obisk. Prišel je stari grajski hlapec, Honza, vidno prizadet in žalosten.

			»Dober dan vsem skupaj! Pošilja me gospodar. Sporoča vam, da je gospa grofica zaspala za vedno. Prosi tebe, Nona, če bi lahko prišla takoj, ko boš lahko, k nam. Dekli Terezi bi pomagala pripraviti vse potrebno za sedmino.«

			»Hvala, Honza, za sporočilo. Pridi in sedi malo ter se pogrej. Jaz se takoj oblečem in grem takoj s teboj. S pripravo sedmine je veliko dela. Pa da nama čas ne bi bil prekratek, grem takoj s teboj, da nama ne bo potrebno tako hiteti.«

			Nona se je odšla oblačit. Petek pa je Honzi ponudil kozarček žganja, da se nekoliko ogreje, kajti zunaj je vladala prava zima in mraz je rezal do kosti.

			Honza se je grel ob topli peči, pa ne dolgo. Nona se je kmalu vrnila toplo oblečena in zavita v debel zimski pled. Honza je vstal in z Nono sta odšla na grajsko pristavo. Petek in Anica pa sta ostala doma, na toplem.

			Čez dva dni so Lenko pokopali. Vse v vasi se je spet nadaljevalo v upočasnjenem zimskem tempu. Na grajski pristavi pa je gospodarstvo vzel Franc v svoje roke. Opoldne, ko so opravili kosilo, je Marika vstala in hotela zapustiti ostale. Pa se je oglasil Franc.

			»Počakaj, Marika! Moramo se pogovoriti. Pa tudi ti, Tereza!« se je obrnil na deklo. Sedli sta obe nazaj na svoje mesto in nestrpno čakali, kaj bo povedal.

			»Tereza, ti boš od sedaj naprej učila Mariko kuhati in opravljati razna druga gospodinjska dela. Ko ti ne boš mogla več delati, ne bomo najemali nove dekle. Marika te bo morala nadomestiti. Kmečka hči je in morala bi vse to že vedeti. Če se ni naučila doma, se bo pa sedaj,« je povedal z glasom, ki ni dovoljeval ugovora. Dekla Tereza je pokimala, da bo sprejela zaupano dolžnost, Marika pa je s pogledom streljala na levo in na desno, reči pa proti odločitvi Franca ni upala niti besede.

			Tereza je vstala in odšla iz hiše po opravkih, Marika pa je negibno obsedela na svojem mestu. Pa ne dolgo. Ko je Franc vstal, da tudi on gre iz hiše, se je oglasila:

			»Sem se, misliš, zato poročila s teboj, da bom sedaj igrala kmečko gospodinjo? Grofov posvojenec si in tako rekoč grof. Jaz pa naj bi bila dekla? S teboj sem se poročila zato, da bom gospa, in ne zato, da bom garala v kuhinji. Če bi to vedela, se ne bi nikoli poročila s teboj. Rajši bi ostala staro dekle.«

			»Marika, jaz se s teboj tudi ne bi, če bi te lahko spoznal pred poroko. Mnogo rajši bi se poročil z najbolj revnim kmečkim dekletom, ki bi znalo opravljati vsaj nekaj kmečkih del, če bi te videl in spoznal pred poroko. Pa so te vedno skrivali, vse dokler se nisva poročila. Šele po poroki sem te videl prvič. Kmalu pa sem še spoznal, da ne znaš ne kuhati ne šivati ne čistiti in skratka ničesar. Žal pa mi razmere ne dopuščajo tako lagodnega življenja, da bi ti igrala gospo in ne bi ničesar delala. Govorili so, da si bogata in da se bo s poroko s teboj naše posestvo spet dvignilo na nekdanjo raven. Pa kje je sedaj tisto bajno bogastvo? Nikjer ga ni. Ti pa, nevedna kot si, se boš morala učiti kmečkih opravil. Če tega nočeš, pa tebe in tvoje obleke naložim na voz in te bo hlapec odpeljal domov k očetu. Pa naj te ima on doma in tam igraj gospo. Tukaj je ne moreš, ker nismo tako bogati, da bi si kaj takega lahko privoščili.«

			Franc je po teh besedah odšel iz hiše. Marika pa je obsedela nepremično kot kip. Spoznala je, da šale ni in da je Franc mislil zelo resno. Morala se bo lotiti gospodinjskih del, pa naj se ji še tako upirajo. Dobro pa je vedela, da bo kuhinjska dekla Tereza nepopustljiva in stroga učiteljica. Sedaj ji je bilo nekoliko žal za ves tisti denar, ki ga je posodila mlademu hlapcu Šandorju, in ki ga najbrž ne bo nikoli dobila nazaj. Če bi tisti denar še imela, bi se z možem drugače pogovarjala. Sedaj pa je, kar je. Šandor je mlad in tako všeč ji je, da mu ne more ničesar odreči. Vse drugačen je do nje kot Franc. Franc je nima rad, to ve. Pa jo ima rad Šandor, ali pa mu je všeč le njen denar? Kakor koli, vsaj povsod, kjer sta sama, kaže naklonjenost do nje.

			Spoznala je, da ji drugo ne preostane, kot da se loti učenja gospodinjskih del. Drugače Franc še uresniči svojo grožnjo in jo pošlje domov k očetu. K očetu pa ne mara. Kaj bi rekel oče, če bi zvedel za to, da je ves denar zapravila s hlapcem? Ne, tega ne more dopustiti.

			Mariki ni preostalo nič drugega, kot da se je v naslednjih dneh lotila učenja gospodinjskih del. Včasih je priskočila na pomoč še Nona in pomagala učiti Mariko. Franc je hotel, da bo znala postreči tudi gosposkim gostom, ki bi slučajno prišli na obisk, čeprav je bilo to le bolj malo verjetno. Rodbina Krist ni bila več na seznamu plemiških družin v okolici. Niso jih vabili v goste in niso prihajali na obiske.

			Zima se je vlekla, kot da ne misli zapustiti nikoli teh krajev. Prebivalci so se podnevi držali v bližini toplih peči, zvečer pa so odhajali lupat bučno seme in česat perje, en večer k eni kmetiji, naslednji večer, ko so pri prvi opravili z delom, pa k drugi. Podnevi pa so jim čas krajšali tudi razni drugi zimski opravki, kot so koline in podobno. Pa tudi zimski prazniki so jim popestrili dneve.

			Otroci so imeli svoje veselje. Skoraj ves dan so prebili zunaj in se sankali, smučali ter gradili razna domišljijska mesta in gradove iz snega, pa valjali kepe v večje kose ter tekmovali, čigav sneženi mož bo večji.

			Za Nonino hišo je bil hrib, katerega pobočje se je položno iztekalo v vznožje. To je bil idealen kraj za sankanje in smučanje. Vse dni je bil poln otrok, tako da je Anica imela dovolj otrok za igro, pa čeprav je bila njihova hiša na samem in daleč naokrog ni bilo otrok. Sedaj pa jih je bilo mnogo.





10.


			 Zima se je to leto dolgo zadrževala v naših krajih. Minil je februar in nič še ni kazalo na to, da se misli posloviti. Marsikateri gospodar, med njimi tudi Petek, je zaskrbljeno gledal po beli planjavi in globoko vzdihoval, ko je ugotovil, da se snežna odeja ni še niti malo stanjšala. Navadno so ljudje ta čas pred pomladjo, ko ni bilo več snega, bilo pa je še mrzlo, porabili za spravilo drv. Sedaj pa je bilo snega še toliko, da si niso mogli niti zamisliti, da bi kar koli delali v gozdu ali kjer koli zunaj.

			Letos bo, kot zgleda, stiska s časom. Vsa dela bodo na kupu. Februar se izteka. Sneg se bo začel taliti komaj v marcu. Takrat bodo pa pritisnila pomladna dela na polju in vse bo na kupu. Ne vem, kdaj in kako bomo poskrbeli za kurjavo za naslednjo zimo. Ko se zemlja osuši, bomo morali začeti z delom na polju. Drugače ne bo pridelka. Časa za kaj drugo pa ne bo. Še dobro, da imamo lastno vprežno živino, tako nam ni potrebno čakati, da nam kdo zorje. Ko bo zemlja primerna za oranje, bomo šli na njivo, je v mislih modroval Petek.

			Imel je prav in ni se niti malo motil. Sneg se je obdržal še ves februar in dva tedna v marcu. Potem pa sta sredi neke noči Nona in Petek nenadoma prebudila. Zbudilo ju je zavijanje, butanje in šumenje.

			»Kaj pa je to?« je Nona vprašala Petka, ko je ugotovila, da je tudi on buden.

			»Ne vem. Grem pogledat,« je rekel Petek, vstal in si ogrnil suknjič ter se podal ven. Pa se je kmalu vrnil.

			»Kaj se godi?« je vprašala Nona.

			»Veter je. Ne veter, pravi vihar, in to jug. Poplava bo. Voda že sedaj dere v potokih v dolino. Hiše tam v Dolu bodo plavale. Pa je le dobro za nekaj, da je naša hiša na hribu. Nas gotovo ne bo poplavilo. Ne morem pa tega reči za domačije tam spodaj. Sneg se naglo topi. To ne bo dobro. Ko sva šla spat, se še ni topil. Sedaj pa voda kar dere v jarkih v dolino.«

			»Pa lahko kaj storiva? Pomagava?« je vprašala Nona.

			»Zaenkrat nič. Verjetno pa bodo jutri vsi tisti tam v dolini potrebovali pomoč. Kar zaspi sedaj! Zjutraj bova zgodaj vstala, najbrž boš morala sama opraviti pri živini, ker bom moral jaz iti reševat v dolino, kar se bo rešiti še dalo,« je rekel Petek in se spravil nazaj v posteljo.

			Zaspati pa ni mogel. V mislih si je slikal katastrofo, ki se nakazuje za sokrajane, katerih domovi so v spodnjem delu vasi, v dolini, kot so ta kraj imenovali domačini.

			Zjutraj sta Nona in Petek vstala zelo zgodaj. Nona je delala pri živini, Petek pa se je podal v dolino pomagat sovaščanom. Z vseh hribov so prihajali možje in nosili s seboj zaboje in kdor jih je imel, čolne. Ko so prišli v dolino, je bila tam prava zmešnjava. Voda je bila že precej visoka in je zalivala vse gospodarske prostore. Iz hlevov so gonili živino in jo odgnali na višje ležeča mesta. Natežje je bilo s prašiči, ki so prestrašeno begali sem ter tja in jih ni bilo lahko uloviti ter spraviti na varno in suho. V nekaterih hišah je bila voda tako visoka, da je prepojila in zmočila celo posteljnino in obleke v skrinjah ali omarah, kar je kdo imel.

			Bilo je že precej čez poldne, ko je proti Noninemu domu šla majhna skupina ljudi s Petkom na čelu. Nona, ki je imela ves čas oči in pogled v dolini, jih je kmalu opazila.

			»Reveži, gotovo nimajo kje biti in jih Petek pelje k nam. Grem pogret kosilo. Gotovo so lačni,« je pomislila, pohitela v kuhinjo ter postavila lonec s hrano na štedilnik.

			Kmalu je skupina, ki jo je vodil do njih Petek, prišla na dvorišče, kjer jih je pričakala Nona.

			»Nona, vse jim je premočeno, pa sem jih povabil k nama, saj nimajo kje prespati. Se bomo že stisnili, dokler ne bodo prostori v hiši posušeni.«

			»Prav si storil. Anica se lahko za ta čas preseli k nama v sobo, pa bodo imeli prostor v očetovi sobi. Kaj pa živina? Ste jo dali kam na suho?«

			»Zunaj je na prostem. Okrog prašičev smo naredili zasilno ograjo, da ne bi zbezljali v vodo in da jih ne odnese,« je povedal eden izmed prišlekov.

			»Sedaj pridite v kuhinjo. Kosilo sem dala na štedilnik, da se pogreje. Najbrž ste že lačni. Po kosilu pa spravimo še živino pod streho. Krave v hlev, saj je dovolj prostora. Čez noč pa zunaj še ne morejo biti. Noči so premrzle. Svinje pa spravimo v svinjake. Imamo dva prazna.«

			Tako, kot je predlagala Nona, tako so tudi naredili. Po kosilu so se odpravili po živino in še preden je na vas začel padati prvi mrak, je bila vsa živina te družine pod streho in v varnem zavetju. Podobno so pomagali drugim nesrečnežem tudi ostali vaščani.

			Trajalo je cel marec, da so ljudje popravili in počistili, kar jim je nanesla voda in kot jim je domove prizadela pomladna odjuga. Sonce je že zelo toplo pripekalo na zemljo, kot bi se ljudem hotelo oddolžiti za vse nadloge, ki jim jih je prinesel marec. Kmalu se je zemlja toliko osušila, da so se lahko začela pomladna dela. S temi so hiteli in skušali nadoknaditi zamujeno. Ni bilo več časa misliti na nadloge, ki so jim jih prinesli prvi pomladni dnevi.

			Tudi Nona in Petek sta hitela s pomladnimi deli. Sedaj sta imela kar nekaj njiv več, saj sta dokupila nekaj obdelovalne zemlje ter dva travnika. Nista bila več bajtarja, temveč srednje velika kmeta. Bilo pa je tudi dela več kot prej. Petek ni mogel več hoditi na dnino, saj je imel kot edini moški pri hiši dovolj dela doma. Včasih je šel kaj pomagat kateremu od sosedov, pa ne za denar, temveč mu je ta uslugo vrnil z delom, ko je moral opraviti kakšno težko delo, za katero sam ni imel dovolj moči.

			Nekega lepega dne proti koncu pomladi pa se je na Noninem in Petkovem domu oglasil Francov stari hlapec. Petek je še delal v hlevu, Nona pa je pripravljala zajtrk, ko je za svojim hrbtom zaslišala pozdrav:

			»Dobro jutro, Petek! Ti si pa zgoden.«

			»Živina ne čaka. Okrog nje je potrebno stalno kaj postoriti. Ti si pa tudi zgoden. Ne delaš več v hlevu z živino?«

			»Malo živine imamo pri nas. Ti je imaš več. Imamo le eno kravo zaradi mleka in gospodarjevega konja, pa nekaj prašičev. To je vse. Za konja skrbim jaz, Šandor pa za kravo in svinje. Zelo nizko smo padli. Nič ni več tako, kot je bilo nekoč, ko so bili hlevi in svinjaki polni. Ne vem, kako bo z nami, če bo šlo še naprej tako navzdol. Gospodar me je poslal k vama. Rad bi, da se Nona oglasi čim prej pri njem. Bolan je. Danes ni mogel vstati. Je kar obležal.«

			»Pojdiva v kuhinjo in povejva Noni!«

			Ko sta Petek in grajski hlapec prišla v kuhinjo, je Nona pravkar postavila zajtrk na mizo.

			»Ravno prav, da si prišel. Da te ne bo potrebno klicati, zajtrk je pripravljen.«

			»Nona, sva dva.«

			»Nič zato. Kar oba sedita k mizi, za vse bo zadosti. Kaj pa je tebe tako zgodaj prineslo k nam? Gotovo še nisi imel zajtrka. Pri vas ni v navadi zajtrkovati tako zgodaj.«

			»Tereza mi je za na pot odrezala kos kruha, da nisem šel tešč. Kdaj in kaj pa bosta jedla Marika in Šandor, pa ne vem. Vem samo to, da gospodar najbrž ne bo jedel, kakor ga kuha vročina, ni videti, da bi mu bilo za jesti.«

			»Kaj pa je z njim? Je kar nenadoma zbolel?« je vprašala Nona.

			»Prejšnji teden je šel na lov. Pa ga je ujela ploha. Nekaj dni je nekoliko pokašljeval, pa ni bilo sile. Zato tudi v posteljo ni šel. Včeraj pa je legel. Od včeraj naprej ni ničesar jedel. Kuhala ga je visoka vročina. Včeraj zvečer ga je Tereza prisilila, da je popil skodelico njenega čaja, ko je Marika odšla spat, da tega ni videla. Vročina pa vse do danes ni popustila. Danes, ko se je zdanilo, sem ga šel skrivaj pogledat in me je prosil, naj grem k tebi in te prosim v njegovem imenu, da pridi k njemu, takoj ko boš lahko prišla.«

			»Pozajtrkujmo, pa grem takoj s teboj. Čeprav bi Franc bil najbrž vesel, če bi prišla Anica z menoj, bo tokrat ostala doma. Mu jo bom pripeljala, ko bo boljši. Ti, Honza, boš pa šel po zdravnika!«

			»Misliš, da bo gospodarica dovolila. Že včeraj sem hotel iti, pa mi ni pustila.«

			»Se bom že jaz zmenila z njo, le nič ne skrbi.«

			Sedli so k zajtrku in takoj po zajtrku sta se Nona in Honza napotila proti grajski pristavi. Nona ni mogla sprejeti dejstva, da se Marika tako malo zmeni za Franca in je to Honzi tudi povedala.

			»Zato pa jo bolj skrbi za Šandorja. Njega gotovo ne bi pustila dva dni s tako vročino, ne da bi poklicala zdravnika,« je razočarano povedal Honza.

			»Je potem le resnica, kaj natolcujejo po vasi. Pa nisem verjela. Mislila sem, da so si vse o Mariki in Šandorju le izmislili in da si tako ljudje v vasi le krajšajo čas,« je bolj na glas razmišljala, kot pa res nameravala odgovoriti Honzi.

			»Res je, res. Ko gospodar kam odide, igra Šandor gospodarja in ukazuje. Ko je gospodar doma, si to še vedno ne upata.«

			»Ju bom že naprašila, tako Mariko kot Šandorja! Boš videl in slišal!« je zagrozila Nona.

			Tako sta med pogovorom prišla do grajske pristave. Ko sta prišla na dvorišče, sta našla Mariko in Šandorja v prijetnem pogovoru. Pogovarjala sta se najbrž o nečem veselem, ko pa sta se med pogovorom pogosto zasmejala. Ko je Marika zagledala Honzo in Nono, se je takoj spravila nad Honzo:

			»Kje pa se ti potepaš. Dela bi se rajši lotil, ne da se okrog potepaš, kjer ti ni treba!«

			»Nisem se potepal, gospodarica. Gospodar me je poslal po Nono. Svoje delo sem opravil, preden sem šel od doma. Če pa Šandor ne zmore opraviti dela, ki ga ima s to eno kravo, potem pa mora iti za kozjega pastirja, tam ne bo imel drugega dela, kot da jih pazi.«

			Šandor je spremenil barvo in postal v obraz škrlatno rdeč. Že je naredil korak proti Honzi in najbrž bi prišlo do pretepa, če ne bi Nona pogledala Šandorja s takim pogledom, da se je umaknil korak nazaj. Z Nono se ni upal spopasti. Nona je bila spoštovana ženska v vasi in če bi jo napadel, bi imel celo vas proti sebi, Petek bi mu pa polomil vse kosti. Zato je požrl jezo in ponos in s povešeno glavo odšel proti hlevom.

			Marika pa ni mogla sprejeti poraza svojega ljubljenca in se je spet lotila Honze.

			»Le kaj te ima gospodar pošiljati po koga? Bolan je in naj leži ter čaka, da ozdravi!«

			»Če bi ti bila žena, kot se spodobi za pošteno poročeno žensko, ne bi tukaj na dvorišču zganjala veselice z mladim hlapcem, ki bi ti lahko bil sin, temveč bi bila v sobi ob moževi bolniški postelji. Pridi, Honza, greva k Francu!« je Nona poklicala Honzo in svoje besede poudarila še z gibom. Pa sta krenila v hišo, Mariko pa sta pustila na dvorišču, kjer je obstala negibna in brez besed.

			Ko sta prišla v Francovo sobo, je ta bil ves vročičen in prepoten. Bledel je in klical Nono, pa malo Anico in svojo mater ter očima. Ko se je Nona dotaknila njegovega čela, se je skoraj opekla, tako visoko vročino je imel.

			»Tu ni več kaj čakati. Honza, Terezo mi pošlji! Potem pa na konja in hitro po zdravnika! Opiši mu gospodarjevo stanje, pa povej, da te jaz pošiljam. Pozna me in v dobrih odnosih smo in vem, da če mu mene omeniš, bo nemudoma prišel.«

			Kmalu za tem, ko je Honza zapustil gospodarjevo sobo, je prišla Tereza. Nona ji je razložila, kaj in kako, in takoj sta se lotili dela. Franca sta umili in preoblekli ter mu začeli na prsa dajati mrzle obkladke, na podplate pa sta mu navezali česen, star kmečki pripomoček, ko je bilo potrebno komu zbiti vročino. Ni trajalo dolgo čez poldan, ko je prišel zdravnik. Pregledal je bolnika in mu dal zdravila. Nona mu je povedala, kaj sta mu dajali s Terezo.

			»Čisto prav sta delali. Če bi to, kar sta vidve naredili danes, naredil nekdo že včeraj, ne bi bil tako bolan, kot je.«

			»Jaz sem mu hotela dajati obkladke že včeraj, pa gospodinja ni pustila. Rekla mi je, naj te svoje poselske prismodarije kar pozabim. Pa je bilo ravno to, kar sve naredili danes z Nono.«

			»Niso to bile prismodarije. Vse to, kar sta naredili, je bilo popolnoma prav. Pa sedaj njegove žene tudi ni tukaj, da bi ji razložil, kako naj mu daje zdravila.«

			»Bova že midva s Honzo prevzela skrb, da dobi zdravila, kot jih mora,« se je ponudila Tereza.

			»To bo še najbolje, gospod doktor, da skrb za gospodarja prevzameta Tereza in Honza,« je potrdila Nona in zdravnika pogledala. Ta je razumel, kaj misli. Prikimal je in začel razlagati Terezi, kako naj bolniku dajeta zdravila. Potem pa se je obrnil k Noni in ji povedal:

			»Pljučnico ima. Upam, da bodo zdravila še prijela. Če bi jih dobil včeraj, bi gotovo pomagala. Če se bo stanje do konca tedna izboljšalo, bo preživel. Če se ne bo izboljšalo, pa ni pomoči in je le še vprašanje časa, kako dolgo bo trajalo.«

			Zdravnik je odšel, poslovila pa se je tudi Nona in Franca pustila v varstvu Tereze in Honze. Bila je mirna, saj je vedela, da je ostal v dobrih rokah. Marike pa sploh ni bilo na spregled, kot da ne bi bil mož bolan. Kdo ve, kje se je potikala.

			Ko je prišla Nona domov, se je dan že iztekal. Takoj se je lotila priprave večerje. Vsa druga dela je Petek že opravil.

			»Kje pa si bila, mama, ves dan, da te ni bilo doma?« je vprašala mala Anica mater.

			»Pri stricu Francu sem bila. Bolan je.«

			»Zakaj pa mene nisi vzela s seboj, da bi se s stricem igrala in jahala okrog ribnikov?«

			»Anica, stric se ne more igrati. Preveč bolan je. Zato te tudi nisem vzela s seboj. Ko bo boljši, ga boš šla obiskat.«

			Deklica je sprejela materino razlago in je v znak strinjanja le pokimala. Potem pa jo je mati spravila spat. Šele potem je začela pripovedovati možu, kaj vse je v minulem dnevu videla in slišala.

			»Franc je premehek, dobričina. Ta zmaj od njegove žene ga bo spravil v prerani grob, če je ne bo prijel bolj ostro. Njej bi bilo potrebno naložiti delo, ne da igra veliko gospo, ko so že čisto na dnu. Pa bi se lahko še izvlekli in še dobro po kmečko živeli, če bi le ona bila za kaj. Tega smrkavca, hlapca Šandorja, pa bi moral Franc nagnati. Samo denar mu z Mariko zapravljata. Najbrž mu ona plačuje vse njegove lumparije. Naj ga samo kdaj srečam na samem, mu bom take napel, da me nikdar ne pozabi,« je svoje razmišljanje končal Petek.

			»Sem mu jih že jaz napela, pa Mariki ravno tako. Potem pa ji je nekaj besed povedal še zdravnik. Skrb za Franca pa sta prevzela Honza in Tereza. Bolj zanesljiva sta kot Marika, pa čeprav mu je žena.«

			»Pa te nista napadla, ko si ju kritizirala?«

			»Nista. Šandor je naredil korak proti meni, ne vem, kaj je hotel, pa sem ga tako jezno pogledala, da se je v trenutku ustavil, se obrnil in odšel proti hlevom. Gotovo se je v mislih spomnil tebe. Pa ob meni je bil Honza, ki tudi ni naklonjen Šandorju in Mariki, temveč Francu. Zato sem lahko bila močna in pogumna. Dovolj bo govorjenja. Spat bo potrebno. Jutri moram nadoknaditi in postoriti tisto, kar sem danes zamudila. Pa še na pristavo bom skočila, da vidim, kako je s Francem,« je rekla Nona in se začela odpravljati spat, Petek pa tudi.

			Naslednje jutro je Nona vstala zelo zgodaj. Postorila je, kar je bilo potrebno in kosilo je skuhala nekoliko prej kot običajno. Ko je pomila posodo in pospravila kuhinjo, pa se je odpravila proti pristavi, da pogleda, kako je s Francem.

			Ko je prišla na pristavo, je takoj zavila v Francovo sobo. Ob njegovi postelji je sedela Tereza in mu pogosto menjala obkladke. Franc je spal, ali lebdel v komi. Ničesar se ni zavedal, pa tudi stanje se mu ni popravilo niti malo. Marike ni bilo nikjer.

			»Pozdravljena, Tereza! Si sama?«

			»Sama, Nona, sama. Honzo sem poslala, naj si malo odpočije. Celo noč je bedel pri gospodarju.«

			»Pa Marika?«

			»Blizu je ni bilo. Ne vem, kakšna ženska je to? Nima srca. Mož se tukaj bori za življenje, nje pa niti blizu ni. Samo njen in Šandorjev smeh se od časa do časa zaslišita nekje od hlevov.«

			»Saj je boljše tako, da se mu niti ne približa. Kdo ve, s kakšnim namenom bi prišla k njemu in kaj bi naredila. Vidva s Honzo sta edina zanesljiva in sem brez skrbi, ko je kateri od vaju pri Francu. Njej pa niti malo ne zaupam.«

			Nona je ostala ob Francu in Terezi do časa, ko je morala Tereza začeti pripravljati večerjo. Zamenjal jo je Honza.

			»Tereza, le pojdi kuhat. Bom jaz pri gospodarju, sem svoje delo že opravil. O, pa Nona je pri tebi. Njej ni težko priti z drugega konca vasi pogledat gospodarja. Nekomu pa, ki je tukaj doma, pa je težko.«

			»Bolje, da sta vidva ob njem. Ko vidva pazita na njega, sem vsaj mirna, ker vem, da je v vajinem varstvu varen. Pri kom drugem pa ne bi bil. Tudi jaz bom morala iti in mojima dvema skuhati večerjo. Zbogom obema. Jutri pa spet pridem,« se je poslovila Nona in se tudi ona napotila proti domu.

			Ko je Nona prišla domov, se je takoj lotila večernih del, ki jih je na kmetiji potrebno opraviti, in kuhanja večerje. Petek je pri živini v hlevu že vse postoril in je tudi prišel v kuhinjo, ki je bila v zimskem času najtoplejši prostor v hiši. Ob pripravi večerje mu je Nona pripovedovala o Francovem zdravstvenem stanju.

			»Že teden dni je minil, kar je Franc zbolel. Pa ni še nobenega izboljšanja. To ne pomeni nič dobrega. Kaj pa Marika? Kako ona gleda na Francovo bolezen?«

			»Ona? Sploh je ni blizu k njegovi postelji. Na Franca pazita Tereza in Honza. Če njiju ne bi bilo, bi Franc umrl že od gladu in žeje. Onadva skrbita, da nekaj poje, čeprav se tega, da je potreben hrane, skoraj ne zaveda in je skoraj ves čas v komi. Le tu pa tam pride k sebi. Marike pa ni niti blizu. Kdo ve, kje hodi in kaj dela. Od časa do časa se zasliši le njen smeh in pogovor z mladim hlapcem. Zdi se mi, da iz tega ne bo nastalo nič dobrega. Če bo Franc umrl, bo Mariko hlapec Šandor obral do golega. Če pa Franc po kakšnem čudežu ozdravi, bo pa gotovo nagnal oba, Mariko in hlapca.«

			Bilo je že precej pozno, ko sta Nona in Petek legla k počitku. Kmalu sta zaspala. Pa Nona ni imela miru niti v snu. Ves čas so se ji ponavljale podobne sanje. V sanjah je nastopal Franc in ji kazal nek papir ter jo prosil, naj ga nekam odnese, pa ni razumela, kam in kaj ji hoče povedati. Pogosto se je zbujala, ko pa je ponovno zaspala, so se sanje nadaljevale. Oddahnila si je šele, ko se je zdanilo.

			Takoj, ko je prva jutranja svetloba pregnala nočno temo, je Nona vstala in odšla v kuhinjo. Pripravila je zajtrk in istočasno skuhala kosilo. Ko je Petek prišel v kuhinjo, se je začudil:

			»Ti si pa danes zelo zgodna. Zakaj pa to, saj je zima?«

			»Vstala sem, ker vso noč nisem imela miru. Ves čas sem sanjala o Francu, ki mi je kazal nek papir in mi nekaj govoril, pa nisem razumela drugega kot to, da naj papir nekam nesem.

			Pa ne vem, kaj je hotel, kam naj ga nesem. Zbudila sem se, pa ko sem ponovno zaspala, so se sanje ponovile. Zato sem vstala takoj, ko se je zdanilo. Pripravila sem nam zajtrk in vama z Anico sem skuhala tudi kosilo. Jaz bom šla takoj po zajtrku na pristavo, da ugotovim, kaj so nocojšnje sanje pomenile.«

			»Prav, le pojdi. Te sanje so gotovo nekaj pomenile. Za naju z Anico pa ne skrbi. Se že znajdeva sama.«

			Nona se je takoj po zajtrku napotila na pristavo. Ko je vstopila v Francovo sobo, je bila presenečena. Franc je sedel v postelji in jedel. Pri njem sta spet bila Tereza in Honza.

			»O Franc! Veseli me. Tebi je boljše, pa sam ješ.«

			»Da, boljše mi je. Pa ne verjamem, da bo dolgo tako. Ves čas, že ponoči, sem si želel, da bi prišla. Prosil bi te, če tisto pismo, ki je tam v predalu mize, odneseš našemu advokatu. Honza, daj ji pismo iz predala! Pa pojdi in zapreži konja v sani ter jo odpelji. Če bo Marika kaj vprašala, ji povejte, da sta šla k zdravniku, po zdravilo. Nona, advokatu pa naroči, naj pismo odpre, ko umrem. Boš storila še to za mene, Nona? Nikogar drugega nimam, ki bi mu lahko zaupal, kot vas tri,« je končal in glas mu je na koncu zatrepetal kot tik pred jokom.

			»Seveda bom odnesla. Pa ti boš ozdravel. Ne boš še umrl. Nikakor. Potrebujemo te in moraš živeti.«

			Franc je na te Nonine besede le grenko razpotegnil usta v komaj zaznaven nasmeh. Rekel pa ni niti besede. Honza je odšel v hlev in prignal konja na dvorišče ter ga zapregel v sani. Poklical je Nono, in ko sta udobno sedela na saneh, je pognal konja, da so sani gladko zdrsele na glavno cesto in proti mestu.

			Marika je opazila sani ter Honzo in Nono na njih in vožnjo od doma. Najbrž še nista prav zavila na glavno cesto, ko je Marika vstopila v Francovo sobo, prvič po začetku njegove bolezni, in začudeno pogledala Franca, ki je sedel na postelji, ob njem pa je bila Tereza in sta se pogovarjala. O čem sta govorila, Marika ni razumela, pa tudi zanimalo je ni, kaj se Franc pogovarja z deklo. Le vprašala je:

			»Kam pa Honza pelje Nono? Je tudi pri njih kdo bolan in gresta po zdravnika?«

			»Ne. Pri Noni ni nihče bolan. Gospodarju zmanjkuje zdravil, pa se peljeta k zdravniku po več,« je Tereza hitro odgovorila. Marika pa je na to samo pokimala. Niti besede ni namenila možu, pa tudi vprašala ga ni, kako se počuti.

			»Zato ni bilo potrebno klicati None. Po zdravilo bi lahko šla jaz, pa sama brez Honze,« je nadaljevala.

			»Tako? Ti bi rada šla in to sama? Med boleznijo pa me nisi niti enkrat pogledala in vprašala, kako se počutim. Sploh pa, da boš vedela, None ni bilo potrebno klicati. Kot sta mi povedala Tereza in Honza, ki sta namesto tebe skrbela za mene med boleznijo, me je Nona vsak dan prišla pogledat. Ti pa ne,« se je oglasil Franc.

			»Nekdo je moral kaj delati, ko sta bila Tereza in Honza ves čas ob tebi.«

			»Ti da si delala? Ja, imela si pomembno nalogo, zabavati njegovo veličanstvo, hlapčiča Šanjeka. Pa naj bo. Če bom ozdravel, ga ne boš več, ker bosta oba, ti in Šanji, letela od hiše. Sicer pa te Šanji, ko boš ostala brez vsega, tako ne bo več pogledal, staro babo, ki ne bo imela več nič, kar bi mu lahko dajala,« je končal Franc.

			Govorjenje ga je popolnoma izčrpalo in začel je kašljati, da se je morala Tereza pošteno potruditi, da mu je kašelj pojenjal. To ga je tako izčrpalo, da je brez moči obležal. Ko pa je Tereza pogledala v smer, kjer je še pred nekaj trenutki bila Marika, je ni bilo več. Kdaj je zapustila sobo, nista opazila. Izginila je neslišno kot senca.

			Bilo je videti, da je Franc z govorjenjem Mariki porabil svoje zadnje moči. Ležal je nepremično in brez moči, še oči je imel zaprte, kot bi spal, zato ga je Tereza pustila in nepremično sedela ob njem na stolu ter molčala.

			To ne bo dobro. Stanje se mu je popravilo le na videz. Nič bolje ni z njim in tudi ne bo, kot kaže. O bog, kaj bo z nama s Honzo, če umre. Tu ne bova mogla ostati, pri tem zmaju. Gotovo naju bosta pognala na cesto, gospodarica in hlapec Šanji. Le kam bova šla, ko nimava nikogar svojih, pa tudi strehe nad glavo ne? je pomislila in globoko vzdihnila, pa se je takoj pomirila. Se bova že znašla. Nekaj denarja imava. Če to s Honzo zloživa skupaj, mogoče lahko najdeva in kupiva kakšno staro bajto in jo popraviva toliko, da bova imela streho nad glavo. Potem se pa že kako znajdeva.

			Tereza je zaslišala težke moške korake.

			Nekdo prihaja. Gotovo je Šanji. Le kaj hoče v gospodarjevi sobi? je pomislila in se začela ozirati okrog sebe, če bi zagledala kje kaj, s čimer bi lahko zaščitila sebe in gospodarja. V kotu za vrati je zagledala grebljico. Le kaj je delala tam in kdo jo je tja postavil, kjer ji ni bilo mesto, ni vedela, bila pa je hvaležna, da je tam. Stopila je ponjo in se vrnila nazaj na stol in sedla, kot da je ni nič vznemirilo, grebljico pa je položila med sebe in gospodarjevo posteljo ter čakala. Vrata so se odprla in v sobo je z odločnimi koraki vstopil hlapec Šanji. Ko je zagledal Terezo, se je zdrznil in obstal kot vkopan. Tereza je to opazila in se zadrla jezno, kar je zmogla:

			»Kaj pa je tebe prineslo? Po kaj si prišel? V gospodarjevem prostoru nimaš kaj iskati. Ven! Pa to takoj! Drugače ti s to grebljico razčesnem glavo.«

			Na dvorišču je zahrzal konj, kar je nakazovalo na to, da sta se Honza in Nona vrnila. Najbrž ga je zaslišal tudi Šanji. Terezi pa je zrasel pogum.

			»Ven, sen rekla!« je vstala ter naredila korak proti Šanjiju, svoje orožje pa dvignila pripravljeno za boj. Šanji je spoznal, da ni šale. Zasukal se je na petah in brez besed zapustil gospodarjevo sobo.

			Na hodniku je Šanji srečal Mariko.

			»Si? Si opravil?« ga je vprašala Marika. Zaslišala sta korake in odpiranje vrat. Vstopila sta Honza in Nona. Šanji in Marika pa sta hitro izginila v kuhinjo, tako da ju Honza in Nona nista srečala, Nona pa je le ujela Marikine zadnje besede, čeprav ni razumela, kaj pomenijo. Zato je vprašala Honzo:

			»Kaj pa je to pomenilo? Kaj naj bi Šandor opravil?«

			Pa Honza tudi ni vedel, temveč je le skomignil z rameni.

			Ko sta Nona in Honza vstopila v Francovo sobo, sta zagledala Terezo vso našopirjeno, kako se z obema rokama tesno oklepa grebljice.

			»Kaj pa se je zgodilo, Tereza?« sta Honza in Nona oba hkrati vprašala Terezo.

			»Nič se še ni zgodilo. Pa bi se gotovo zgodilo, če ne bi bila v sobi in če ne bi našla tega orožja, pa če vidva ne bi prišla ravno ob pravem trenutku,« je odgovorila Tereza in jima natančno opisala Šandorjev prihod v sobo in svojo reakcijo na njegov prihod.

			»Sedaj mi je povsem jasno, kaj je pomenilo Marikino vprašanje Šandorju, če je opravil. Nabrž je zavohala, da najina pot v mesto ni bila zaradi zdravila in k zdravniku. To sta s Šandorjem hotela preprečiti. Honza in Tereza, ne pustita gospodarja samega niti za minuto, pa tudi drug na drugega pazita. Nikjer naj ne bo nikoli eden od vaju sam, ne da bi drugi vedel, kje je. Franc pa je spet slabši, kot je bil, ko sva midva s Honzo šla na pot. Pa ne, da bi slišal Šandorja in bi ga to vznemirilo?«

			»Ne. Ko je prišel Šandor, je gospodar že spal, toda prej je prišla v sobo gospodinja in sta se z gospodarjem sporekla, zagrabil ga je tak kašelj, da sem ga komaj umirila,« je povedala in jima je opisala pogovor med Francem in Mariko.

			»To ne bo dobro. Pazita na njega in tudi en na drugega. Bojim se, da bosta še poskušala, kar se jima je malo prej izjalovilo. Trudila se bosta, da bi preprečila izgubo posestva in pri tem, kot kaže, ne bosta izbirala sredstev. Sedaj grem, pa zjutraj spet pridem,« je povedala Nona in zapustila pristavo.

			Nona je vsa vznemirjena prišla domov. Petek je opazil, da nekaj z njo ni v redu in da je zelo vznemirjena. Pa je bila njegova radovednost potešena, ko mu je Nona opisala dogodke minulega dne.

			»To ni dobro. Bojim se, da bosta Marika in hlapec še iskala možnost, da bi se znebila Franca. Sedaj vesta, kaj ju čaka, če Franc ozdravi, in to bosta skušala na vsak način preprečiti. Škoda, škoda, da se mu sedaj godi to, pa je bil tako dober in pošten človek. Takega ravnanja si nikakor ni zaslužil!« ni mogel ravnanja Marike in hlapca Šandorja sprejeti Petek.

			»Govorili so, da je rod grofa Krista preklet, ker so bili nekateri moški predstavniki tega rodu zelo kruti in nespodobni. Zato naj bi rod tudi izumrl. Čeprav sta bila zadnji grof, pa tudi njegova mati, dobra in poštena človeka. Toda kljub temu sta morala plačati za grehe ostalih članov rodbine. Franc je pa grofov posvojenec, zato se je prekletstvo dotaknilo tudi njega. Drugo ne more biti. Pa ne pozabi, to isto prekletstvo bo uničilo tudi Mariko in Šandorja,« je Petku razložila Nona.

			Bila je že pozna ura, ko sta se Nona in Petek odpravila k počitku. Toda to noč Noninega spanca niso motile sanje. Spala je globok in sproščujoč spanec.

			Zjutraj je Nona spet vstala zelo zgodaj. Pripravila je zajtrk in začela kuhati kosilo za otroka in moža, da bosta imela jesti, ko nje ne bo, kajti nameravala je zopet iti na pristavo pogledat, kako je s Francem in tudi za Honzo in Terezo jo je skrbelo. Ves čas pa se ji je zdelo, da sliši korake, kot da nekdo prihaja. Med zajtrkom je to povedala Petku.

			»Da takoj po zajtrku greš na pristavo, je edina možnost, da ugotoviš, kako je.«

			»To tudi mislim. Zato pa sem vama skuhala že tudi za kosilo. Kdo ve, kako dolgo se jaz spet zamudim.«

			Ko so sedli k zajtrku, je potrkalo na Nonina in Petkova vrata. Vstopil je Honza. Oči so mu bile vse solznate in si jih je večkrat obrisal s hrbtom dlani. Nona in Petek sta v prvem trenutku pomislila, da je zunaj tako mrzlo in da se Honzine oči zato solzijo. Pa sta kmalu spoznala, da temu ni tako, da je vzrok globlji, ko je Honza spregovoril:

			»Dobro jutro! Pa oprostite, da vas spet motim. Prišel sem vam povedat, da je naš gospodar dotrpel in zapustil ta svet.«

			»Kaj?« je vsa osupla in začudena vprašala Nona. Potihem je še vedno upala, da bo Francu bolje in bo premagal bolezen. Sedaj pa Honza pravi, da ga ni več.

			»Prišel sem, ker bo potrebno pripraviti pogreb. Marika se sploh ne zmeni za moževo smrt, zato me je poslala Tereza k vam, ker bo potrebno gospodarja obleči za njegovo zadnjo pot in pripraviti vse za sedmino. Pa prosi Nono, če bi ji prišla pomagat, ker sama ne bo zmogla. Kar pa je ostalih opravil, sem jaz že nekaj teh opravil. Obvestil sem mizarja, da pride izmerit krsto, pa prosil sem štiri može, da bodo skopali grob, pa zvonarja sem obvestil in mu naročil zvonjenje. Kot mi je povedala Tereza, se nam domačim ne spodobi, da bi mu midva s Šandorjem kopala grob in ga pokopala. Pa kdo ve, če bi Šandor to sploh hotel. Sem morda kaj pozabil?«

			»V glavnem je to vse. Potrebno bo pa še obvestiti duhovnika, pa pevce. Pa ko boš šel v mesto, nakupovat, kar potrebujemo za sedmino, boš obvestil še odvetnika, pri katerem sva bila zadnjič, da bo prebral pismo, ki sva mu ga predala. Sedaj pa sedi in jej, ker doma gotovo ne bo časa kuhati! Jaz pa grem in se primerno oblečem, potem pa greva na pristavo,« je zaključila Nona. Pred Honzo je dala krožnik in jedilni pribor, sama pa je odšla v sobo in se začela oblačiti. Ko pa se je vrnila, se je Honza že najedel in je Petek že pospravil mizo, da se Nona ne bo še s tem zamujala.

			Nona se je kmalu vrnila, toplo oblečena. Ko je videla, da je miza že pospravljena, je ogrnila preko hrbta še pled in rekla:

			»Honza, če si za to, sedaj lahko greva. Danes naju čaka še dosti dela.« Pa sta šla.

			Nekaj časa sta hodila povsem brez besed. Oba je Francova smrt zelo prizadela. Honza si je neprestano brisal solze in se nikakor ni mogel pomiriti, da ne bi jokal. Nona pa je imela dovolj moči, da je solze in žalost zadržala v svoji notranjosti in jim ni pustila na plan. Zato pa je molčala, ker je tako lažje zadrževala jok. Vendar pa je, ko sta se bližala grajski pristavi, kljub temu vprašala Honzo:

			»Honza. Pa povej mi, je bilo vse naravno, da je Franc zaspal, ali pa mu je kateri od onih dveh pomagal na oni svet?«

			»Kaj naj ti rečem, Nona. Nekaj me moti, pa tega nisem rekel niti Terezi, zjutraj, ko sva gospodarja preoblačila, bil je ves prepoten, sem jaz nesel njegove obleke v pralnico, Tereza pa je šla v kuhinjo po hrano, da nahraniva gospodarja, dokler je še pri zavesti. Nikjer v bližini ni bilo nikogar, ne gospodinje in ne Šandorja. Zato pa sva za trenutek upala zapustiti sobo oba. Ko sem se jaz vračal, sem videl, da je od njegove sobe po hodniku prihajal Šandor. Nisem pa mogel videti, ali je prišel iz gospodarjeve sobe, ali od kod drugod. Srečala sva se, pa mi ni rekel besede in jaz njemu tudi ne. Ko sva s Terezo vstopila v gospodarjevo sobo, je gospodar ležal na hrbtu, usta je imel odprta in ni več dihal. Bil je mrtev. Samo to sva lahko ugotovila.«

			»Nikomur nič ne govori o tem, pa tudi, da ne bi razmišljal, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Če je Šandor bil slučajno Francov Angel smrti in ga je on poslal v smrt, ne bo pomišljal moriti še enkrat, če bo začutil, da je ogrožen. Franca zbuditi v življenje več ne moremo. Paziti pa moramo, da ne bo še več žrtev. Če je pa Šandor kaj kriv in če nima čiste vesti, bo pa že enkrat prišla resnica na dan.«

			Honza je na to samo pokimal, da se strinja z Nono, ga je pa spreletel strah in vse večkrat je pomislil, da je Šandor najbrž prišel iz gospodarjeve sobe. Kje drugje bi pa naj bil? Edino, če je prihajal iz gospodinjine sobe. Na tistem koncu hodnika sta imela svoje sobe samo gospodar in gospodinja in nihče drug, odkar je grofica umrla. Mora ravnati tako, kot mu je ukazala Nona. Prav ima. Kdor je moril enkrat, si ne bi pomišljal moriti še drugič, če bi se počutil ogroženega, je razmišljal Honza.

			Prispela sta do grajske pristave. Takoj sta se napotila v gospodarjevo sobo, da ga oblečeta za njegovo zadnjo pot. Honza je vzel iz omare gospodarjevo najlepšo obleko, Nona pa mu je odpela srajco. Potem pa je na njegovem vratu zagledala ozko odrgnino, kot da je njegov vrat pred nedavnim stiskala kakšna vrv. Pomignila je Honzi, ki je ravno zapiral omaro, naj pride bližje. Pokazala mu je na Francov vrat.

			»Oh, moj ubogi gospodar! Šandor je, sedaj sem prepričan, prišel iz njegove sobe in iz nobene druge,« je zašepetal Honza in tiho zaihtel. Nona pa mu je pomignila, naj o tem molči. Vsa pretresena sta nadaljevala z delom in oblekla Franca. Ko sta bila gotova, sta se napotila v kuhinjo k Terezi, ki je pripravljala seznam stvari, ki jih bo Honza šel iskat v mesto.

			Tereza je bila sklonjena nad mizo in list papirja in je pisala seznam. Zdelo se ji je, da sliši pritajene korake. Dvignila je glavo in s pogledom poromala do kuhinjskih vrat. Bila so zaprta, drsajoči koraki pa so bili vedno bližje, kot je lahko slišala. Pogledala je okrog po kuhinji, če bi kje kaj zagledala, kar bi ji lahko služilo za obrambo. Na štedilniku je visel močan in dolg zakrivljen kos železa, s katerim je, ko je v štedilniku slabo gorelo, očistila rešeto pepela in ognju dala zrak, da je lahko plamen zaplapolal z vso močjo. Tesno se ga je oklenila s prsti desne roke in ga stisnila ob telo, da ga ni bilo videti. Pogled pa je imela še vedno uprt v vrata. Opazila je, da se kljuka na vratih komaj opazno premika.

			Se kljuka res premika, ali pa se mi to samo zdi? je pomislila in še bolj napeto opazovala vrata. Kmalu je opazila, da se vrata po malem odpirajo. Najprej le za tanko režo, potem pa vsakih nekaj minut še bolj. Tereza je gledala in molčala in se ni izdala, da vidi. Čakala je, kdo bo prišel v kuhinjo in zakaj. Kmalu so bila vrata že toliko odprta, da se je skoznje lahko zrinila človeška postava. Nekdo se je, preden je vstopil v kuhinjo, oziral nazaj, najbrž zato, da bi se prepričal, ali ga nihče ne vidi. Potem se je obrnil naprej in v kuhinjo je stopil Šandor. Prihajal je proti njej, korak za korakom je bil vse bližje. Obraz je imel mrk, oči so se mu bleščale v blaznem lesku. Zunaj na dvorišču so se oglasili glasovi. Najbrž je prišel mizar, da gospodarju vzame mere za krsto. Terezi je pogum nekoliko zrasel.

			»Kaj je, Šandor? Po kaj si prišel? Si mi prišel pomagat kuhat, ali pa pisat seznam za sedmino?« je zavpila in dvignila železo v položaj, da bo vsak čas z njim zamahnila po Šandorju. Šandor se je zdrznil. Tega ni pričakoval, da se bo Tereza tako odzvala. Najbrž je tudi on zaslišal glasove na dvorišču, ker se ni dolgo obiral, temveč je začel:

			»Tereza! Da ne boš slučajno zinila komu kaj, da si me danes zjutraj srečala na hodniku, blizu gospodarjeve sobe! Če ne boš molčala, se ti bo zgodilo kot gospodarju.«

			»O ti grdoba grda smrkava. Ti boš meni grozil? Poberi se iz kuhinje! Marš! Pa da te nikoli več ne vidim in ne najdem v bližini kuhinje!« je vpila in stopila korak proti Šandorju. On pa se je zasukal in se umaknil na hodnik. Odprla so se vežna vrata in vstopila sta mizar in njegov pomočnik. Čudno sta pogledala oboroženo Terezo, pa nista nič rekla o tem, temveč sta le vprašala, kje leži gospodar, da bosta vzela mere za krsto. Tereza jima je pokazala in odšla sta, da opravita svoje delo. Kmalu za njima sta vstopila Nona in Honza.

			»Kaj pa se je zgodilo, Tereza? Nekam čudna si,« je vprašala Nona in nepremično strmela v Terezo.

			Tereza je Noni in Honzi opisala, kaj je malo prej doživela. Še vedno se je vsa tresla, nekaj od strahu, nekaj pa od razburjenja.

			»Tereza in Honza, takoj po pogrebu zapustita to hišo! Tukaj je nevarno za vaju. Če nimata nikjer nikogar, kamor bi se zatekla, pojdita z menoj. Pri nas se bomo malo stisnili in lahko ostaneta pri nas, dokler ne najdeta nekaj, kar bi vama bolj ustrezalo.«

			»Hvala, Nona. Tako bova morala narediti. Imava nekaj denarja in če ga zloživa skupaj, ga bo dovolj za kakšno starejšo hiško, do takrat bova pa potrebovala varen kotiček, saj hišice gotovo ne bova mogla najti v enem, ali dveh dnevih. Se mi pa zdi, da Šandor mora imeti zelo obremenjeno vest in nekaj grdega na duši, da ga je tako strah, da grozi vse povprek. Bi mogoče morali povedati to žandarjem? Pa kaj, ko nimamo nobenih dokazov. Takrat, ko smo opazili kaj sumljivega, bi morali poklicati zdravnika, da bi ugotovil vzrok smrti. Pa nismo, ker smo računali na to, da je gospodarja pokončala bolezen. Sedaj, po vseh teh dogodkih, pa se mi vse bolj zdi, da je imel še nekdo drugi prste vmes.«

			»Prav imaš, Tereza. Pa kaj, ko smo bili trdno prepričani, da so vsi ljudje pod to streho pošteni. Sedaj, tudi če bi svoje dvome posredovali žandarjem, ne bi mogli več nič dokazati. Marika pa bi potegnila s Šandorjem in njima bi verjeli, ne nam. Franca pa tudi več ne moremo prebuditi. Naj počiva v miru, kakor koli je že bilo. On je svoje dotrpel, vsi drugi pa naj na plačilo svojih dejanj še čakajo. Plačilo pride in kakor koli pozno,« je ta pogovor zaključila Nona.

			Potem so prešli na seznam, kaj vse je potrebno nabaviti za sedmino. Tereza je imela v glavnem že napisano, kaj naj Honza pripelje. Nona pa mu je naročila, naj nikar ne pozabi obvestiti advokata, da je Franc umrl. Takrat, ko sta mu prinesla Francovo pismo, jima je tako naročil.

			Honza je vpregel konja v sani in se odpeljal po nakupih. Nona in Tereza pa sta začeli pripravljati za sedmino iz tistega, kar je bilo doma in pri roki. Marike ni bilo nikjer videti, in tudi Šandorja ne. Enkrat je šla Nona pogledat v Francovo sobo, ali je vse v redu. Ob njem so bile prižgane sveče in Nona se je bala, da bi se katera prevrnila in bi prišlo do požara. Vzela je dva večja kozarca in sveče postavila v kozarec, da se ne bi mogle prevrniti. Ko se je vračala iz Francove sobe, je na hodniku srečala Mariko. Bila je načičkana, kot da je namenjena na zabavo. Nona je obstala in se začudeno ozrla v Mariko:

			»Marika! Kako si se pa to oblekla? Mož ti leži mrtev na parah, ne greš na zabavo.«

			»Kaj ni ta obleka lepa? Ti ni všeč?« je rekla in pogladila z dlanjo pisano obleko, ki jo je imela oblečeno.

			»Ta obleka je primerna za kakšno vaško veselico in ne za to, da bi sedela ob mrtvem možu. Takoj pojdi in obleci kaj črnega. Kaj bodo rekli ljudje, če te vidijo tako?« jo je poučila Nona. Marika pa je samo pokimala in odšla v svojo sobo, najbrž zato, da se preobleče. Nona je zmajala z glavo in se napotila nazaj proti kuhinji, da bosta s Terezo nadaljevali z delom. Med potjo pa je razmišljala, da Marika ni samo razvajena in nevešča nobenega dela, temveč tudi ne kdo ve kako pametna, ko niti tega ne ve, kako se je potrebno obleči ob smrti koga domačega.

			Naslednji dan je bil dan Francovega pogreba. Mraz je popustil in bil je prijeten, sončen, zimski dan. Že dobro uro pred pričetkom pogrebnega obreda so se na dvorišču grajske pristave začeli zbirati pogrebci. Postavali so v skupinah in se tiho pomenkovali. Marsikatera ženica je menila:

			»Lep pogrebni dan ima gospod Franc. Vidi se, da je bil dober in časten človek, kar za marsikoga ne bi mogli reči.«

			Ko je bil obred pri domači hiši pri kraju, se je pogrebni sprevod napotil proti vaškemu pokopališču, da pospremi Franca k zadnjemu počitku.

			Pogrebcev je bilo mnogo. V vasi ni bilo hiše, da ne bi kdo od nje prišel na pogreb. Tudi skupina žandarjev, s poveljnikom na čelu, je bila na pogrebu. Ljudje so jih opazili, ker ni bila njihova navada hoditi na pogrebe Slovencev.

			Ena od ženic je prišepnila drugi:

			»Glej, tudi žandarji 4s svojim poveljnikom so prišli na pogreb!«

			 				4Žandar: madžarski orožnik. Področje, na katerem se dogaja zgodba, je bilo v tistem času pod madžarsko upravo



			»Kaj ne bi. Franc je pogosto z njimi hodil na lov. Sedaj so pa prišli na pogreb svojemu lovskemu tovarišu. To je lepo,« ji je odgovorila sogovornica.

			»Pa tisti znani odvetnik in zdravnik sta tudi tukaj,« ni mogla odnehati prva.

			»Seveda, ta odvetnik je že dolga leta odvetnik družine Krist. Zdravnik pa ga je zdravil. Vsi trije so bili dobri znanci, če ne celo prijatelji,« je pojasnila druga, ki je, kot je kazalo, bila zelo dobro poučena o vsem.

			Ko so pogrebci na pokopališču prispeli do novo skopanega groba, so obstali ob njem. Žena Marika, toga, kot lesen kip. Na njenem licu ni bilo mogoče ugotoviti, ali ji je vsaj malo hudo za njim, ki odhaja. Iz oči se ji ni prikradla niti ena sama solza, kot da v njej ni ne življenja in tudi čustev ne. Kot da njo ta pogreb sploh ne zadeva. Ob njej je bila Nona s svojo družino. Nona je neutolažljivo tiho ihtela. Zavedala se je, da izgublja sorodnika, ki je bil njej in njeni družini ne samo sorodnik, temveč v zadnjem času tudi dober in iskren prijatelj. Ob Nonini družini sta bila hlapec Honza in dekla Tereza. Oba sta neprestano jokala. Z gospodarjem, ki pravkar zapušča ta svet, so se zelo dobro razumeli. Bil je dober in pravičen gospodar in gotovo bi umrl že prej, če onadva med boleznijo ne bi skrbela zanj tako dobro, kot sta.

			Šandorja ni bilo videti nikjer. Kdo ve, kje je tičal. Ob grobu ga ni bilo, pa med ljudmi ga tudi ni bilo videti. Mnogi pogrebci so spraševali, kako to, da ni ob grobu, in kje je, odgovora pa ni vedel nihče.

			Ko je zvon v vaški kapelici oznanil konec pogreba, so se pogrebci počasi začeli razhajati in zapuščati pokopališče. Nona pa je opazila, da so žandarji začeli smukati med ljudmi in so se pogovarjali malo z enim, pa nato z drugim.

			Kaj le iščejo? Jim je kdo kaj prišepnil, ali namignil? je razmišljala Nona. Niso tako priljubljeni, pa tudi ne tako prijazni, da bi se kar tako, brez vzroka, pogovarjali z ljudmi?

			Odgovora na svoje ugibanje ni dobila.

			Ko je bila Francova krsta povsem pokrita z zemljo in njegov grob narejen, so se njegovi najbližji obrnili, da bi tudi oni zapustili pokopališče. Pa je, preden so odšli, k njim pristopil advokat in jim vsem izrekel sožalje, potem pa vprašal Mariko, če bi se nekje lahko dobili, da bi jim prebral Francovo oporoko.

			»Francovo oporoko? Nima otrok in ne bratov ne sester. Francov dedič sem samo jaz,« je začudeno povedala Marika.

			»Že mogoče. Toda napisal in izročil mi je oporoko in moja dolžnost je, da jo preberem. V posebnem pismu pa mi je napisal, da mora biti prisotna pri branju oporoke tudi Nona, ki bo bedela nad uresničitvijo oporoke. Pa tudi Tereza in Honza.«

			»Prav, pa pojdite z nami k nam domov. Najprej bomo nekaj poobedovali, saj je sedmina in ni nas več na sedmini, kot mi, ki smo tukaj, pa tisti, ki so ga zakopali. Po kosilu pa lahko preberete oporoko.«

			»Prav pa grem,« je rekel advokat in se jim pridružil.

			Po kosilu so se grobarji poslovili, ostali pa so tisti, ki jih je advokat povabil na branje oporoke.

			»Tako, jaz mislim, da sedaj lahko začnemo z branjem,« je rekel advokat in razgrnil list, na katerem so bile zapisane Francove želje, ter je začel brati, kar je pisalo v oporoki:


Jaz, Franc Krist, izražam svojo poslednjo željo, in to:

			Hišo, v kateri živimo, vrt pred hišo, travnik in sadovnjak ob njej, oba ribnika in gozd nad njima zapuščam svoji ženi Mariki.

			Mojega konja, voz, sani in kmetijsko orodje dobi Honza in v solastništvu s Terezo tudi hišo v zaselku naših dninarjev, uradno še vedno tlačanov, v kateri je prebival Osat Peter, ki je odšel iz vasi. Kot skupno last še dobita vso zemljo, ki jo je obdeloval in imel Peter ter gozd na koncu travnika, v Doli. Njuna pa je tudi edina krava, ki jo še imamo.

			Tereza dobi največjega prašiča iz naših svinjakov.

			Mala Anica Zrinski dobi denar, ki je naložen v banki, za nujne primere.

			Vsi naši podložniki in najemniki so s trenutkom moje smrti osvobojeni kmetje in dobijo v last hiše in zemljo, ki jo imajo v najemu in jo obdelujejo.

			Nad izvedbo moje poslednje želje pa naj bedi moja sestrična Nona Zrinski.

			 Franc, grof Krist.

			Odvetnik je utihnil za trenutek, nato pa se je obrnil k Noni in ji povedal:

			»Gospa Nona, vi pa nadzorujte, ali bo vse tako uresničeno, kot je pokojni grof odločil. Če bo kdo želel spremeniti njegovo odločitev, pa se oglasite, potem bom jaz posredoval.«

			»Bom, gospod,« se je strinjala Nona.

			Advokat je vstal, pozdravil zbrane in odšel.

			Nekaj trenutkov je v sobi vladala popolna tišina. Nato pa se je prva oglasila Marika.

			»Kaj pa naj počnem s tem, kar mi je zapustil? To je preveč za umreti in premalo, da bi lahko živela.«

			»To pa ne bo držalo, Marika. Nisi brez vsega, saj imaš še vso svojo dediščino, ki si jo kot balo prinesla, ko si se poročila s Francem, pa kolikor vem, nisi nič prispevala h gospodarstvu. Sicer bi pa morala prej misliti na to in imeti drugačen odnos do moža, pa bi bilo danes prepuščeno vse tebi. Sama veš, kako malo si skrbela za njega. Še ko je bil bolan, ga nisi prišla niti pogledat. Že prej bi umrl, če ne bi za njega poskrbela Tereza in Honza in delala tisto, kar bi bila tvoja dolžnost. Bodi vesela, da si dobila vsaj toliko, kot si. Franc je bil velikodušen. Jaz ti na njegovem mestu ne bi dala niti toliko, kot je črnega pod nohtom. Vem, da si jezna name, toda nekdo ti je moral povedati to in ti odpreti oči, da ne bi še kdaj naredila iste napake,« je povedala Nona.

			Marika je gledala v tla in ni rekla niti besede. Le barvo je spremenila in je postala bleda kot apno.

			»Kaj pa jaz? Jaz nisem bil njegov hlapec kot Honza in Tereza?« se je z razočaranim glasom oglasil Šandor.

			»Pa ti, Šandor, še upaš to vprašati? Si pozabil, kaj si mu storil? Tebi je ostala Marika. Sedaj vaju nihče več ne more obsojati, kot vaju je prej obsojala vsa vas, naša in še kup drugih vasi zraven,« je povedala Nona, Šandor pa je ves besen vstal, kot bi se namenil lotiti None, pa ga je Petek besno pogledal in tudi on vstal, in Honza tudi, oba pripravljena, da bi branila Nono, če bi jo Šandor napadel.

			Petek se je zadrl nad Šandorjem: »Sedi!« in Šandor se je spustil nazaj na stol, ubogljivo kot šolarček. V možganih pa mu je kjuvalo.

			Vejo. Vse vejo, je bil prepričan. Molčati moram. Če bom tiho, bodo mogoče tudi oni tiho. Če jih razjezim, pa mogoče sprožijo preiskavo in pristal bom v zaporu, je razmišljal Šandor, vstal in zapustil sobo.

			»Grem pospravit svoje stvari, gospa. Jutri pa prideva po prašiča,« je rekla Tereza, gospodinja pa je le pokimala, da se strinja.

			»Gospa, tudi jaz bom jutri prišel po tisto, kar danes ne bom mogel odpeljati.«

			Tudi njemu je pokimala.

			»Nona in Petek, sedaj pa grem in zaprežem konja v sani, pa vas odpeljem domov,« je rekel in niti ni čakal odgovora, temveč je odšel na dvorišče in čez nekaj trenutkov so slišali, da se pogovarja s konjem, ko ga je vpregal. Petek je vzel Anico v naročje, jo nesel iz hiše in jo dal v naročje Noni, ki se je že namestila na sani. Ko so se že nekoliko oddaljili od pristave, je Nona vprašala Honzo:

			»Honza, pa bosta lahko že nocoj prespala v svoji hiši?«

			»Bova. Malo pometeva, zakuriva in eno noč prespiva v takšnem, kot je. Jutri pa začneva s temeljitim čiščenjem, ko pripeljeva še ostale stvari, ter priženeva še kravo. Pod to streho, kjer je Šandor, si ne upam prespati niti ene noči več.«

			»Prav imaš, Honza,« se je strinjala tudi Nona. »Ni varno. Nevaren človek je ta Šandor.«





11.


			Honza in Tereza sta zaživela v svoji hiši, prvič v življenju. Ničesar jima ni manjkalo. Kupila sta krompir, pa repo in moko, da sta lahko še nekaj časa krmila prašiča, ki sta ga dobila. Tereza pa je pri sosedah nakupila tudi nekaj kur, da sta imela jajca. V gospodarskem delu hiše sta našla precej sena in otave, ki ju je pustil njun predhodnik. Nona in Petek sta jima tudi nekega dne pripeljala dve samokolnici živeža, pa posode in posteljnine. Prav tako so jima prinesle marsikaj koristnega tudi druge sosede, ki so bile vesele, da jih je Franc osvobodil in niso bili več niti uradno podložniki, tlake od njih pa Franc že dolgo ni zahteval. Ko sta si Honza in Tereza vse uredila, kot sta si zamislila, sta se poročila, kar je bila njuna skrita želja že od takrat, ko sta še čisto mlada prišla služit na grajsko pristavo. Pa takrat nista niti upala pomisliti, da bi se jima ta njuna želja lahko uresničila. Sedaj pa je bilo vse drugače. Imela sta lastno streho nad glavo, svojo zemljo in svojo živino. Nikogar več ni bilo, ki bi jima poroko lahko preprečil.

			Tudi na grajski pristavi je bilo vse drugače kot nekoč. Marika se je morala naučiti kuhati, saj ji drugo ni preostalo. Poslov več ni imela, Honza in Tereza sta živela na svojem. Denarja pa je pri hiši tudi bilo bore malo. Tistih nekaj fičnikov, ki jih je Marika še hranila, je štedila za najhujšo silo, če kateri zboli. Mnogo živeža sta morala kupiti. Še sreča, da je bil Šandor tako iznajdljiv, kot je bil in je znal potegniti denar od tam, kjer navadno drugi niso znali.

			Proti koncu zime je Šandor kupil dve kozi, da sta imela vsaj mleko doma. Imel pa je ta nakup še eno prednost. Kozama ni bilo potrebno pripravljati hrane. Ves dan sta se pasli okrog pristave, bili sta siti, pa vse trnje in grmiče, ki so poganjali, kjer jim ni bilo mesto, sta pomulili in očistili travnik.

			Proti koncu pomladi, čeprav je še dosti manjkalo do obletnice Francove smrti, sta se Marika in Šandor poročila. Eni so se zgražali. Da nista mogla počakati niti, da bi minilo od njegove smrti vsaj eno celo leto. Drugi pa so kritizirali to, da je on še tako mlad, ona pa toliko starejša, da bi mu lahko bila mati.

			Tretji pa so na njuno poroko gledali drugače.

			»Res, da je Šandor proti Marikinim letom premlad za njo. Je pa reven kot cerkvena miš. Niti strehe nad glavo nima niti domačije in rojstne hiše ne. Šandorjevi starši in ostali sorodniki so prodali hišo kmalu za tem, ko je on odšel služit na grajsko pristavo in so se preselili nekam, kam, niti on ni vedel, saj niso imeli stikov. Sedaj pa, ko se je poročil z Mariko, pa ima vsaj hišo in nekaj zemlje. Pa čeprav le toliko, kot je na sedmini povedala Marika: Preveč za umreti in premalo zaživeti.«

			Bil pa je Šandor iznajdljiv in je marsikje znal najti denar, ko jima je najbolj trda predla. Okrog pristave je bilo mnogo sadnega drevja, češenj, sliv, marelic, malin in še marsikaj, česar na kmetijah niso imeli.

			Ko so dozorele prve češnje, je Šandor najel nekaj fantov, ki so mu jih obirali. Med obiranjem so morali žvižgati, da jih ne bi mogli zobati. Naslednji dan navsezgodaj so nesli češnje v bližnje mesto in jih je Šandor prodajal od hiše do hiše. Ker so bile njegove češnje med najzgodnejšimi v naši pokrajini, jih je hitro prodal, in ko je fante izplačal, mu je ostalo še nekaj denarja. Prodajal je tudi drugo sadje, pa zelenjavo, ki jo je sam gojil, saj Marika ni imela smisla za to. Tako sta živela, varčno sicer in ne razkošno, toda stradala nista.

			Kakor je bila zima ostra in dolga, pa je pomlad bila radodarna s toploto in vlago. Posevki na njivah so s podvojeno močjo rasli in kar hitro začeli zoreti. Bližala se je žetev. Žita so bila lepa in klasi dolgi in polni, kot že dolgo ne. Ko sta žito in pšenica dozorela, so kmetje hiteli, da čim prej požanjejo in nato omlatijo, da jim kakšna nevihta ne bi vzela pridelka, kar se je pogosto dogajalo, ko so bila žita in pšenica tako lepa.

			Želeli so si, da bi pripeljali čim prej mlatilnico k hiši in bi omlatili, kar so imeli, pa čeprav je to opravilo imelo poleg lepih tudi svoje temne plati. Za mlatitev je bilo potrebno zaslužiti precej delavcev. Moralo jih je biti vsaj dvajset, da je delo potekalo tekoče in brez zastojev. Vaščani so šli od hiše do hiše in pomagali en drugemu in so delavce zaslužili. Večje skrbi je gospodinjam povzročala pogostitev delavcev ob mlatitvi. To je bil neke vrste domači praznik. Po navadi je bilo za pogostitev, ko je bilo delo opravljeno: kokošja juha z domačimi rezanci, kuhana šunka in kokošje meso. Za sladico pa so gospodinje pripravile jabolčne in skutne zavitke, po naše »retaše«, in vzhajane makove ali orehove potice, »bidre«.

			Bile pa so domačije, zlasti revnejše, ki niso imele šunke in le malo kokoši in če bi s tistimi, ki so jih imeli, hoteli postreči mlatcem, bi jih morali vse zaklati, pa bi še bilo bolj malo. Zato so se bolj revne gospodinje znašle, pa so namesto pečenega kokošjega mesa postregle s kokošjim paprikašem, pa čeprav so potem od bogatejših dobile po navadi kritiko, a na srečo za kritiko niso izvedele. Prvo, kar je bilo, ko je kdo od družinskih članov prišel domov od mlatitve, ga je domača gospodinja vprašala, kaj so jedli. In če je povedal, da kokošji paprikaš, se je tista, ki je spraševala, zaničljivo nakremžila in dodala:

			»Samo to vam je dala?« Ni pa niti malo pomislila, da jim drugega ni mogla dati, ker ni imela.

			Gospodinje so po žetvi in ko se je bližala hiši mlatilnica, govorile samo o tem, kaj bodo spekle in dale delavcem mlatcem za jesti. Gospodarjem pa je seveda povzročalo skrbi, kaj jim bodo dali piti.

			Nekega dne sta Nonina soseda, Lajči in Karči, prišla iz vasi. Mater sta našla na dvorišču. Takoj sta se napotila k njej in Lajči, ki je bil starejši, je takoj začel, ko sta prišla do matere:

			»Mama, na vasi sva srečala mlatilničarja. Vprašal sem ga, kdaj misli, da bomo mi mlatili. Pa mi je povedal, da če vreme ne bo slabo, da bi oviralo mlatitev, bomo mi mlatili v ponedeljek zjutraj.«

			»To je dobro. Želim, da bo čim prej omlateno in zrnje spravljeno lepo v skrinje. Jaz sem pripravljena in imam vse, kar bom potrebovala, da lahko delavce pogostim, kot se spodobi. Kaj pa vidva? Imata vino?«

			Fanta sta nekaj mencala in govorila nekaj, kar je zvenelo kot že bo, pa ju je mati s strogim glasom prekinila:

			»Nimata! Včeraj sem bila v kleti, pa sem ugotovila, da je sod, v katerem naj bi bilo vino za mlačvo, popolnoma prazen. Sama sta ga spila. Sedaj pa pojdita in ga kupita, kjer vesta in znata. Vino za delavce mora biti!« je rekla mati, vstala in odšla v hišo.

			Fanta sta nekaj časa molčala, potem pa je rekel Lajči:

			»Nekje ga bova morala najti in kupiti. Samo kje? Lani je bila slaba vinska letina. Ne vem, kdo ima še vino za prodajo.« »Veš kaj, slišal sem, da ga je pred nekaj dnevi še prodajal Vrag Bači. Vprašajva ga, mogoče ga še ima,« je dodal Karči.

			»Zvečer ga bova šla vprašat.«

			Proti večeru, ko sta fanta opravila vse, kar je bilo potrebno narediti v hlevu, sta se odpravila proti Vrag Bačijevi hiši.

			Vrag Bači je bil vaški posebnež. Ime mu je bilo Bela, pisal pa se je Jež. Toda ko ga ni bilo zraven in so ljudje o njem govorili, je bil vedno samo Vrag Bači. Bil je izučen mizar. Pa je imel v domači majhni vasi premalo dela, zato se je ukvarjal še z zeliščarstvom. Če je kdo zbolel in imel vročino, ali so ga morda mučile kakšne druge težave, ni šel takoj k zdravniku. Zdravnik je bil ponavadi daleč, pa še drag povrh. Najprej je kdo od domačih stopil k Vrag Bačiju in prinesel zelišča ter so bolniku kuhali čaje, ali ga mazali z mažo, ki jim jo je dal Vrag Bači. Zeliščarstva se je naučil od svoje ranjke babice, ki je slovela kot zelo dobra zeliščarka, čeprav so jo nekateri imeli za čarovnico. Zaradi nje so tudi Vrag Bačiju pripisovali, da je čarovnik. Z njim pa so tudi strašili poredne otroke. Če katerega niso mogli ukrotiti, je bilo dovolj, da je kdo od prisotnih povedal, da gre klicat Vrag Bačija, in porednež se je takoj umiril.

			Ko sta Lajči in Karči prišla na Vrag Bačijevo dvorišče, je ta bil ravno na poti v hišo, saj je delo v hlevu opravil. Pozdravila sta ga in začeli so se pogovarjati. Ko so obdelali domačo vas od prve pa do zadnje hiše, sta fanta povedala, zakaj sta pravzaprav prišla k njemu.

			»Ja, fanta, trenutno nimam vina za prodajo, če pa prideta jutri zvečer, ga pa bo, kolikor ga bosta hotela, belo in rdeče.«

			»Prav, Bela, prideva,« je potrdil dogovor Karči. Potem sta pozdravila in odšla.

			Ko sta prišla nekaj sto metrov od Vrag Bačijeve hiše, se je Lajči ustavil in rekel bratu:

			»Veš kaj, Karči, tu nekaj ni v redu. Danes vina nima, jutri zvečer ga bo pa imel, kolikor in kakšnega hočeva.«

			»Res je čudno. Le kje ga bo vzel?«

			»Tudi jaz tega ne morem razumeti.«

			»Veš kaj? Še nocoj bova odkrila, kje Vrag Bači dobiva vino.«

			»Kako pa?«

			»Boš že videl, samo molči o tem in materi niti besede.«

			Ko sta prišla domov, je bila večerja že na mizi. Povečerjali so in mati se je odpravljala spat.

			»Pa vidva? Ne gresta spat?« ju je vprašala.

			»Ne še. Tako topel večer je, bova zunaj na klopi še malo posedela.«

			»Prav, samo ne sedita dolgo, da ne bosta zjutraj zaspala,« je še rekla in odšla spat.

			Fanta sta nekaj časa sedela na klopi pod starim orehom in gledala po vasi, kdaj bo ugasnila poslednja luč, kar bo znak, da v vasi vsi spijo. Dolgo sta čakala, da so v vasi postala vsa okna temna, kar je bil znak, da vaščani že spijo.

			»Pridi! Greva!« je Lajči zašepetal in povlekel brata za rokav. Vstala sta in po prstih odšla z domačega dvorišča, da ju mati, če mogoče še ne spi, ne bi slišala in ustavila. Zadaj za hišami sta po tiho usmerila svoje korake proti Vrag Bačijevi hiši. Ko sta prišla do hiše, sta se ob steni bolj priplazila kot prišla do kuhinjskega okna. Vsak se je postavil na eno stran okna in gledal, kaj se godi v kuhinji. Vrag Bačijeva žena se je odpravljala spat.

			»Ti še ne greš spat?«

			»Ne. Vino še moram narediti.«

			»Pa se ne bojiš, da te odkrijejo?«

			»Ne. Vsak, ki rad pije, je vesel, da ga dobi. Pojdi spat!«

			»Grem, saj pri tebi tako nobena beseda ne zaleže,« je rekla in odšla iz kuhinje.

			Vrag Bači pa je šel iz hiše. Fanta sta se prestrašila, da ju je odkril. Legla sta na travo ob steni in se stisnila čisto ob tla. Kmalu se je vrnil in pred sabo je kotalil kad. Napolnil jo je z vodo. Potem je v to vodo nekaj vsipal, pa vlival in mešal. Nato je vzel z mize kozarec, zajel vanj tekočino iz kadi in naredil en požirek, pa še enega, ter zadovoljno pokimal. Najbrž je bilo dobro in je bil s svojim delom zadovoljen. Lajči je potegnil brata za rokav in mu pomignil, da gresta. Pa sta šla. Dolgo sta molčala. Ko pa sta prišla že dovolj daleč od Vrag Bačijeve hiše, je rekel Lajči:

			»Te čvajge že ne bom kupoval.«

			»Kje pa naj dobiva pravo vino?«

			»Jutri zjutraj greva na Ravensko. Tam imajo kmetije velike vinograde. Ne verjamem, da nihče ne bi imel vina za prodati.«

			»Poznam enega fanta, katerega starši so vedno prodajali vino. Mogoče ga imajo tudi še sedaj za prodati.«

			»Če ga nimajo oni, bo pa gotovo fant vedel, kdo ga ima,« je povedal Lajči.

			Zjutraj sta vstala zelo zgodaj in opravila v hlevu pri živini, kar je vsako jutro potrebno. Potem sta pripeljala iz drvarnice vsak svoje staro kolo. Prinesla sta »bečke«, to so bili majhni leseni sodčki, ki so držali do dvajset litrov. S konopci sta jih zvezala na prtljažnik. Ravno ko sta bila gotova, je na dvorišče stopila mati.

			»Kaj pa vidva? Kam sta namenjena?«

			»Po vino greva,« sta odgovorila oba hkrati.

			»Samo pametno, da se ne prevrneta in ne potolčeta.«

			»Mama, pa saj ne greva prvič na kolo. Že od svojega osmega leta naprej se voziva,« je materi odvrnil Lajči, skočil na kolo in ga pognal na cesto, za njim pa enako še Karči.

			Sonce je že začelo zahajati, ko sta se Lajči in Karči vrnila. Pripeljala sta polne posode vina in nekaj steklenic še zraven, za poskušnjo. Posode z vinom so spravili v klet, eno steklenico pa je Lajči odnesel v kuhinjo, da ga je še mati lahko poskusila. Sin ji je natočil kozarec in mati je poskusila požirek ali dva.

			»Dobro vino je, ni kaj,« ga je pohvalila.

			Tisto poletje in še dolgo v jesen so po celi vasi hvalili vino, ki so ga pili pri Lajčiju in Karčiju.





12.


			Tisto poletje se je vsem na vasi zdelo, da dnevi, tedni in meseci minevajo zelo hitro. Res pa je, da se ljudem vedno zdi, da poletje mineva hitreje kot kateri drug letni čas. Tudi jesen se ne vleče, le zimi včasih ni ne konca ne kraja.

			Mali Anici pa se je poletje vleklo počasi, kot nikoli do takrat. Nestrpno in težko je čakala jesen, saj bo to jesen postala šolarka. Čeprav se ji je zdelo, da poletje noče miniti, je kljub temu prišla jesen in z njo prvi šolski dan.

			Na prvi šolski dan je Nona Anico pospremila v šolo. Anica je bila lepo oblečena in vsa v novem. Mati ji je za to priložnost sešila čisto novo obleko. Oče pa je v mestu kupil čevlje. Na ramo si je obesila cekar, ki ji ga je mati znotraj oblekla s platnom, ki ni prepuščalo vode, da ko bo deževalo, njene šolske potrebščine ne bodo mokre.

			Anica je bila mirna in bistra deklica. Rada se je učila in ni nagajala, zato težav s šolo ni imela. Njena težava pa je bil Blažonov Jože, sosed, ki je Anici neprestano nagajal. Kadar koli mu je v šoli šlo kaj narobe, se je potem vedno znesel nad Anico. Nekega dne je moral celo posredovati Petek in Jožetu zagroziti, da bo on sam obračunal z njim, če v bodoče Anico ne pusti pri miru. Pa ji je nagajal samo, ko je hodila v prvi razred, kajti drugo leto ga ni bilo več na šoli, ker je šolo končal.

			 Ko je Aničin sosed končal osnovno šolo, se je smatral že za odraslega. Ker so imeli doma malo zemlje, ki so jo mimogrede obdelali, Jože pa je imel rad svoj denar, je hodil na dnino, eno leto, pa drugo. Potegnil se je že v pravega dolgina. Kakor je bil za časa osnovne šole pravi razgrajač, se je po končani šoli zresnil in postal dober delavec, da so ga kmetje radi najemali za delo. Vendar je hotel več zaslužiti. Marsikateri kmet v vasi pa je najete dninarje plačeval z živežem. Tega pri Blažonovih niso potrebovali. Imeli so dovolj živeža, saj je Jožetova polsestra podedovala po svojem očetu precej zemlje. Sedaj, ko je bila še doma, je bilo pri hiši vsega dovolj. Problem bi nastal, ko bi se polsestra Klara poročila, ker bi zemljo vzela s seboj, Jožetu pa ne bi ostalo nič razen hiše, ki jo je zgradil njegov oče Števan.

			Nekega večera, po večerji, sta se v kuhinji pogovarjala Jožetov oče in mati. Oče je rekel materi:

			»Lena, na delo bom šel na veliko posestvo, v notranjost države.«

			»Pa zakaj, kaj nimaš dovolj dela doma? Precej zemlje imamo. Drugi nimajo toliko, pa so doma. Lahko boš pa šel, če bo čas, tukaj kje na dnino, k okoliškim kmetom.«

			»Dobro veš, da zemlja, ki jo imamo, ni moja. Klarina je in ne bo nikoli Jožetova. Ko se Klara omoži, bo zemljo vzela s seboj. Jože pa nima nič in ko bo dovolj star, da si ustvari družino, ne bo imel niti krpice zemlje, da bi lahko preživljal družino. Zato hočem nekaj zaslužiti, da mu kupim nekaj njivic. Tukaj so zaslužki majhni in nikoli ne bi zbral toliko denarja, da bi mu lahko kaj kupil. Tam na tistih velikih posestvih pa so zaslužki dobri. Tam ti vse, kar zaslužiš, ostane, saj imaš hrano in stanovanje povrh.«

			Mati na to ni rekla niti besede. Našobila se je in zapustila kuhinjo ter odšla spat.

			»Prav ste povedali, oče. Kolikor vem, ne bo dolgo, ko se bo Klara poročila in bo zemljo vzela. Pa kot sem slišal, hočejo oditi z njo tudi mati. Midva pa ostaneva čisto sama in brez vsega. Oče, tudi jaz bi šel na delo na posestvo z vami. Dva bi več zaslužila in ko se vrneva, bi za to lahko več kupila.«

			»Jože, tudi jaz bi bil vesel, če bi lahko šel z menoj. Pa kot sem slišal, sprejemajo na delo samo polnoletne osebe. Tebi pa do polnoletnosti manjka še celih šest mesecev.«

			»Pa se ne da to nikakor urediti, da bi me vseeno vzeli in bi lahko šel z vami.«

			»Slišal sem tudi, da so si nekateri mladeniči kupili mesece, ki so jim manjkali do polnoletnosti, da so lahko šli na delo na posestvo.«

			»Kje se pa to da kupiti?«

			»Pravijo, da pri notarju.«

			»Pa veste morda, koliko to stane?«

			Oče je povedal, kar je slišal, kolikšna je cena.

			»Imam toliko denarja, še več. Jutri zgodaj bom šel k notarju, potem pa k človeku, ki organizira delavce za delo na posestvu.«

			Naslednje jutro je Jože vstal zelo zgodaj. Uredil se je in s hitrimi koraki odšel v sosednjo vas, kjer je imel notar svoj urad. Bilo je še zgodaj, ko je prišel do notarjevega urada. Malo je moral počakati, pa ne dolgo, ko je že prišel notar, odprl urad in Jožeta poklical v pisarno. Ko je Jože vstopil, je pozdravil. Notar pa ga je vprašal:

			»No, fant, kaj bo dobrega, kaj te je prineslo k meni?«

			»Gospod notar, rad bi šel na delo na posestvo v notranjost države, pa rabim rojstni list.«

			Notarju je povedal ime in priimek, nato pa še naslov in letnico rojstva.

			Notar je nekaj časa iskal po svojih knjigah, potem ga je našel, in se začudil:

			»Fant moj, ti pa ne boš mogel iti. Mladoleten si še. Še šest mesecev ti manjka do polnoletnosti.«

			»Pa prosim vas, napišite tako, da bom lahko šel na delo. Plačam.«

			»Pa veš, koliko stane?«

			»Ne vem. Povedali mi boste.«

			Notar mu je povedal ceno in Jože je položil denar na mizo, naj notar vidi, da ima ta denar. Ko je notar videl denar, je takoj vzel prazen obrazec za rojstni list in ga izpolnil. Nato ga je podpisal in nanj pritisnil pečat ter ga izročil Jožetu.

			»Sedem mesecev sem te naredil starejšega, da ne bo nihče nič posumil.«

			Jože se je zahvalil notarju, pozdravil in s hitrimi koraki zapustil notarjev urad, da si notar ne bi nazadnje še premislil. Potem se je podal naravnost k človeku, ki je zbiral delavce za delo na posestvo in se dal vpisati v skupino, ki bo šla na delo v notranjost države. Med pogovorom je povedal, čigav je, in organizator delavcev je povedal, da njegovega očeta dobro pozna in je vesel, da gre skupaj z očetom. Ker se taki družinski delavci najbolj obnesejo.

			Ko je Jože prišel na domače dvorišče, je očeta našel zunaj. Od veselja je zavriskal in na ves glas zaklical:

			»Oče, z vami grem. Dobil sem papir in že sem se dal vpisati v skupino za delo na posestvu. Možakar, ki to organizira, mi je rekel, da mi boste vi povedali vse ostalo o odhodu.«

			»Zvečer ti povem, ker sedaj nimam časa. Nekaj moram še postoriti, preden odideva.«

			Mati je stala na pragu in vse slišala, kar sta se oče in sin pogovarjala. Jezno je bliskala z očmi in brez besed odšla v hišo.

			Na dogovorjeni datum so se delavci zbrali in najeli so enega od kmetov, da jih je z lojtrnikom odpeljal na železniško postajo v bližnje mesto. Proti večeru so prispeli na posestvo. Vsak je moral povedati, ali je prišel na delo samo za eno sezono ali za stalno. Jože in oče sta povedala, da za stalno. Dobila sta eno sobo, tiste pa, ki so rekli, da bodo ostali le eno sezono, so dali po tri ali še več v eno sobo. Povedali so jim še, da je čez eno uro večerja, zjutraj pa se morajo zbrati na dvorišču, da jim dodelijo delo. Jože in oče sta razložila svoje stvari, šla k večerji in po večerji takoj spat.





13.


			Tudi Petek je šel občasno na delo h kateremu večjih kmetov, ko je svoje domače delo opravil. Rad je bil med ljudmi. Tam je bilo veselo, saj se je pogosto srečal z ljudmi iz različnih vasi in je zvedel marsikaj novega. V tem času je v svetu vrelo in vse pogostejši so bili glasovi, da bo vojna. Druga bolj zanimiva novica za Petka pa je bila, da sedaj ljudje iz naših krajev množično odhajajo v Ameriko, kjer se boljše služi kot na dnini po domačih vaseh. Ena taka skupina se je pravkar organizirala v domači vasi. Petka je zelo mikalo, da bi se jim pridružil. Samo bal se je, kako bo nagovoril Nono, da njegovemu odhodu ne bo nasprotovala.

			Ko je zvečer prišel domov, je Nona sedela v kuhinji in ga čakala. Mala Anica je že spala. Nekaj časa sta se z Nono pogovarjala o vsem, kar je ta dan slišal na dnini, potem pa je začel:

			»Veš, govori se, da bo vojna. Jaz pa ne maram biti vojak.«

			»Tudi jaz nočem, da bi bil vojak, preveč bi me bilo strah za tebe. Samo kako se boš temu izognil?«

			»Vem kako. Na pomlad gre skupina naših ljudi v Ameriko. Pot imajo plačano in oskrbo na ladji tudi. Ko pa prispejo v Ameriko, jih tam že čaka delo v tovarni. Zaslužki so tam dobri, boljši kot kjerkoli tukaj doma. Dobro zaslužim in se izognem vojski. Ko pa bo vojne konec, se vrnem z zaslužkom, obnovimo, ali pa celo na novo zgradimo hišo in še nekaj zemlje bomo lahko dokupili. Tam me ne bodo mogli poklicati v vojsko, ker nisem Američan. Madžarske oblasti pa me tudi ne bodo mogle poslati v vojsko, saj ne bodo mogle do mene.«

			»Kaj bom pa jaz sama doma z otrokom. Ne bom zmogla dela, če ti odideš, pa čeprav mislim, da imaš prav in je to edini način, da te ne bodo mogli vpoklicati, če pride do vojne. Samo to me skrbi, kako bom jaz zmogla sama naše delo.«

			»Boš zmogla, ker ne boš sama. Pomagala ti bosta Tereza in Honza. Pa ne za denar. Lahko jima boš dajala živež. Malo zemlje imata in jima bo prav prišlo vse, kar jima daš.«

			»Pa misliš, da bosta hotela?«

			»Seveda bosta hotela, sem že govoril z njima. Pa tudi Honza mi pravi, naj ne čakam vojne doma, naj se umaknem v Ameriko, ker bom le tam varen. Tukaj bodo oblasti vpoklicale najprej nas Slovence in nas bodo poslale v prve bojne vrste. Svoje ljudi bodo pa štedile.«

			Nastala je tišina. Nekaj časa ni nobeden spregovoril niti besede. Obadva sta globoko razmišljala. Petek je razmišljal o tem, kako se bo odločila Nona. Ga bo pustila, da odide? Proti njeni volji in na silo ter v sovraštvu ne bi rad šel od doma. Pa vseeno bi se rad izognil vojni vihri in še kaj zaslužil, da bi imela Anica boljše življenje, nekoč ko odraste, da ji ne bi bilo potrebno hoditi po dnini, temveč da bi lahko imela še kakšno deklo, ki bi ji pomagala in olajšala delo.

			Nona pa je globoko razmišljala in se v mislih spraševala, ali ima pravico Petka zadrževati in mu preprečiti odhod v Ameriko. Potem pa naj izbruhne vojna in Petka pokličejo v vojsko, in naj pade, ali pa ostane večni invalid, brez udov. Tega si ne bi nikoli odpustila. Bolje bo, če se bo strinjala, in naj gre, da se bo lahko, ko bo vojne konec, vrnil nazaj domov k njej in k otroku. Po kratkem premolku je povedala svojo odločitev:

			»Če misliš, da bo res vojna, pojdi v Ameriko. Imaš prav. To je edini način, da te ne bodo mogli vpoklicati v vojsko. Ne bi rada vsak dan trepetala, ali si še živ ali ne. Če boš tam, bom vsaj mirna, ker bom vedela, da si na varnem.«

			Tako sta se Nona in Petek dogovorila, da bo Petek šel s skupino, ki odhaja, v daljno Ameriko. Začel se je pripravljati na pot. Z organizatorjem skupine vaščanov se je že dogovoril, da ga je dal na seznam in mu kot vsem ostalim priskrbel potrebne dokumente. Konec februarja so se Amerikanci, kot so domačini imenovali tiste, ki so šli na delo v Ameriko, podali na dolgo potovanje čez ocean.

			Na dan odhoda se je zgodaj zjutraj pripeljal Honza, da bi odpeljal Petka v mesto, na železniško postajo. Nona in Petek sta še zajtrkovala. Petku ni bilo ravno preveč za hrano, pa ga je Nona prepričala, da nekaj poje, ker kdo ve kdaj bo lahko med potjo kaj pojedel, pa čeprav je imel tudi hrano za na pot s seboj in pri roki.

			»Dobro jutro! Prišel sem nekoliko bolj zgodaj, da nam ne bo potrebno hiteti. Pa ko gre človek na pot, nikoli ne ve, kaj se lahko na poti pripeti in ga zamudi,« je rekel v opravičilo, da je prišel bolj zgodaj, kot so se dogovorili.

			»Nič zato, saj sva pripravljena, samo prisilila sem ga, da prej ko gremo, še nekaj poje, ker kdo ve kdaj bo na poti lahko kaj pojedel,« je Nona še Honzo povabila k zajtrku.

			Ko so pozajtrkovali, so Petkovo prtljago naložili na Honzin »koleselj« in še sami sedli nanj. Honza pa je prijel vajeti in konja pognal na cesto, ki je vodila proti mestu. Vozili so se večinoma molče. Med njimi je lebdela ločitev. Petek je molčal, ker mu ni bilo lahko pustiti žene in hčerke doma. Nona pa ni mogla govoriti, da se ne bi izdala, kako hudo ji je, in da je ne bi premagal jok. Honza pa None in Petka ni hotel motiti. Le tu pa tam je tako kateri povedal kakšno besedo.

			Tako so prispeli v mesto in Honza je zavil na železniško postajo. Ko so prispeli, je ustavil konja in ga privezal. S Petkom sta vzela prtljago z voza in vsi trije so se napotili proti skupini, ki je že čakala na peronu, pred zgradbo železniške postaje. Kmalu je prišel še vodja potovanja. Čakajoče je seznanil, da je na stranskem tiru vagon samo zanje in da naj kar vstopijo ter zasedejo svoja mesta. Takoj ko pripelje vlak na postajo, mu bodo pripeli njihov vagon, da jim ne bo potrebno presedati. Železničarji bodo le odpeli njihov vagon z enega vlaka in ga pripeli na drugega, in tako vse do Fijome, kot so takrat imenovali današnjo Reko. Tam pa bodo izstopili in vstopili na ladjo, ki jih bo odpeljala prav do Novega sveta, Amerike.

			Petek se je poslovil od None in Honze.

			Honzi je v slovo še rekel:

			»Honza, pazi na moja dekleta!«

			»Nič naj te ne skrbi, bom že bedel nad njima, pa Tereza tudi. Ti pa pazi nase, da se ti kaj ne zgodi in ko bo vsega konec, da se nam zdrav vrneš,« mu je odgovoril Honza in Petku pomagal odnesti prtljago v vagon, pripravljen za Amerikance. Malo so še počakali in se tisti v vagonu pogovarjali s svojci, ki so jih pospremili na postajo, skozi okno, pa se je že zaslišal žvižg Goričke Mariške, kot so domačini imenovali lokomotivo, ki je pripeljala iz goričke strani. Kmalu je vlak zapeljal na postajo in se ustavil. Nekateri potniki so iztopili, drugi vstopili. Železničarji pa so vagon z Amerikanci pripeli na konec vlaka. Spet presunljivi žvižg lokomotive in vagoni so se premaknili. Vlak je odpeljal v smeri Pragerskega.

			Ko je vlak izginil iz zornega polja None in Honze, sta odšla k vozu in sedla na prvi sedež. Honza je pognal konja in voz je zdrdral s postaje na cesto in proti njuni vasi.

			Med potjo sta le malo govorila, saj je še vedno na oba pritiskala teža slovesa. Tudi Honzi je bilo težko, da Petek odhaja, saj ga je imel rad, kot bi mu bil sin. Nono pa je seveda ločitev zelo žalostila. Da bi jo nekoliko potolažil, ji je Honza rekel:

			»Nona, nikar naj ti ne bo hudo, da je Petek odšel. To je edini način, da se je lahko izognil vojni. Kdo ve, če ni to zadnja skupina, ki so jo pustili oditi. Najbrž jim več ne bodo dovolili oditi. Govorice o tem, da bo vojna, so vse glasnejše. Tako je to. Poglavarji se sprejo, pa se ne znajo pomiriti, težo njihovih sporov pa nosi ubogi narod, siromaki.«

			Tako sta se Nona in Honza pripeljala do Nonine hiše. Honza je konja usmeril na dvorišče. Izstopila sta. Nona je Honzo povabila na malico, saj je od takrat, ko so imeli zajtrk, minilo že precej časa, sedaj pa se je bližal že poldan. Po malici se je Honza poslovil in ob slovesu še rekel Noni:

			»Ko boš kaj delala zunaj, na polju, ali kaj rabila, pokliči. Sicer se bo pa vsak dan eden od naju s Terezo oglasil pri tebi.«

			Honza se je poslovil in se odpeljal. Nona je ostala sama, saj je bila Anica v šoli. In v tistem trenutku je nanjo pritisnila vsa teža slovesa. Zlomila se je. Več ni mogla zadrževati solz in joka. S komolci se je naslonila na mizo in zajokala na glas.

			»Krušni starši me niso mogli ločiti od Petka, sedaj mi ga je pa vzela grožnja vojne, ki visi nad nami.«

			Dolgo je ihtela in trajalo je precej časa, da je zbrala dovolj moči, da je zadušila jok in obrisala s hrbtom dlani solze.

			»Nič ne pomagajo solze. Otroka imam in dobre prijatelje, ki mi bodo stali ob strani. Živeti je potrebno naprej in sprejeti, kar mi prinese življenje,« si je govorila, se zravnala in se podala za vsakdanjim delom.





14.


			Med tem časom, ko je ladja, na kateri so bili Petek in njegovi sopotniki, rezala valove oceana in se vse bolj bližala daljni Ameriki, sta njegova soseda, Blažonov Števan in njegov sin Jože, delala na velikem posestvu v osrčju države. Nekaj mesecev sta že bivala tam. Že sta se precej privadila in spoznala sodelavce ter si pridobila tudi prijatelje. Delalo se je od jutra do večera in le malo dneva je delavcem ostajalo. Tega pa so navadno porabili za počitek, da si naberejo novih moči za delo naslednji dan. Nedelje so bile proste. Takrat je Števan navadno po kosilu do večera poležaval in počival, mladi, kot je bil Jože, pa so ob nedeljah večinoma odhajali v vas, v gostilno, kjer so se srečevali s svojimi vrstniki in prijatelji, ki so si jih v tem času, kar so delali na posestvu, že našli. Takrat so tudi zvedeli, kaj se dogaja po svetu in v okolici, saj je bilo posestvo precej odmaknjeno od vasi in večjih krajev in so do njih novice lahko prihajale le tako, preko mladih, ki so se srečevali z vrstniki.

			Neke nedelje, ko je Števan spet počival, Jože pa je odšel v vas s fanti, se je Števan spomnil, da je prejšnji dan, ko se je vračal z dela, prejel pismo od doma, pa ga še ni prebral.

			Na ograji so imeli pritrjeno skrinjico, v katero so odlagali pisma, ki so jih komu pošiljali, in ko je prišel pismonoša, je pobral pisma iz skrinjice, da jih odnese na pošto, v skrinjico pa dal prispelo pošto. Ko so se vračali s polja, so en za drugim pogledali v skrinjico, če so dobili pošto od svojcev. Tako je tudi Števan prejšnji dan našel pismo in že po pisavi je ugotovil, da je od žene. Dal ga je v žep in pozabil nanj. Šele sedaj se je spomnil nanj. Vzel ga je iz žepa, da bi prebral, kaj mu sporočajo. On in Jože sta pisma dobivala zelo redko.

			Kot je vse kazalo, ju domači niso kdo ve kako pogrešali.

			Števan je s počasnimi gibi odpiral pismo, kot bi se bal vsebine, ki jo pismo prinaša. Pa ga je le odprl in začel brati. Na začetku so bili pozdravi, kot so takrat imeli navado pisati, potem so pa sledile novice.

			Sporočam vama, da smo imeli svatbo. Klara se je poročila prejšnjo nedeljo. Vzela je Bonovega Matijo in odšla na njegov dom. Nista ostala pri nas, ker boš ti hišo najbrž dal Jožetu. Zato pa je morala iti za snaho.

			Števanu je pismo padlo iz rok.

			Ohcet so imeli, pa naju niso niti obvestili. Za Klaro sem skrbel ves čas, kot bi bila moja lastna hči. Ko je bil njen oče v zaporu, sem ji ga jaz nadomeščal po svojih najboljših močeh. Pa nisem bil toliko vreden, da bi mi povedala, da se misli poročiti in s kom. Sedaj nama niti ne bi bilo potrebno sporočati, da se je poročila. Saj sva že mesece tukaj, pa je to prvo pismo, ki sva ga dobila od doma. Pa Lena, vsaj ona bi nama lahko napisala, na kaj se pripravljajo. Šestnajst let sem bil star, ko me je zvabila k sebi. Cene pa nisem imel nobene pri njej. Pa tudi otroka, Micika in Jože ne. Njej je vse pomenila le Klara. Sad njenega prvega zakona. Otroci z menoj pa so ji bili le nepotrebno zlo in so se rodili nezaželeni. Micika ni mogla zdržati doma, zato je odšla v Ameriko. No, saj piše, da ji je tam dobro in da je našla dobrega moža. Za Jožeta bom pa še tudi poskrbel. Da, hišo pa bom dal njemu, saj sem jo jaz zgradil. Pa še zemljo mu bom kupil, da je bo imel več kot Klara. Nisva bila toliko vredna, da bi naju povabili na svatbo, pa čeprav ne bi mogla priti. Toda če bi naju povabili, bi vso gostijo plačal jaz. Pa še lepo poročno darilo bi dobila Klara. Tako pa. Kar kdo seje, to žanje, pravi stari slovenski pregovor. Sedaj pa ne bo dobila nič. Ne bom niti forinta prispeval za gostijo, pa tudi za poročno darilo ne. Saj je Lena tako ali tako sedaj po toliko mesecih samo zato prvič pisala, ker je mislila, da jima bom dal denar. Pa se za denar lahko pod nosom obrišejo in naj rešujejo svoje izdatke za svatbo, kot vejo in znajo, čeprav vem, da tudi Matija ni najbolj pri denarju, kolikor ga poznam, Lena in Klara pa tudi ne. Naj bo, tako so hoteli.

			Vzel je pisalo in se lotil pisanja odgovora. Po uvodnem nagovoru je prešel k dejstvom:

			Lepo, da si se po nekaj mesecih spomnila, da midva z Jožetom tudi obstajava. Imeli ste gostijo, pa nisva bila toliko vredna, da bi nama sporočila, da se Klara misli poročiti. Pa niti toliko, da bi naju povabili na poroko. Ko je bila Klara otrok, sem zanjo skrbel kot za svoje lastne otroke, ki jim ti, čeprav si jim mati, nisi nikoli pokazala niti trohice ljubezni. Miciko sta s Klaro pripravili celo tako daleč, da je zapustila dom in odšla. Naj bo. Tam je vsaj srečna. Midva z Jožetom pa se ne pustiva. Kljubovala bova vam in vsemu svetu. Dovolj zasluživa, da bo imel Jože nekoč več, kot imajo Klara in Bonovi skupaj. Če bi bila ti taka, kot bi morala biti, in bi z nama ravnala, kot se za ženo in mater spodobi, bi plačal vse izdatke, ki so nastali ob Klarini poroki. Sedaj pa, ko nisva bila niti vabljena na poroko, pa naju za Klarino poroko sploh ne briga. Pa navada je, da gostje, ki jih povabijo na svatbo, prinesejo darilo. Midva nisva bila povabljena in tudi darila ne bova dajala.

			Kar pa zadeva hišo, si prav uganila. Hišo sem zgradil jaz, z lastnim denarjem in je moja. Dal pa jo bom Jožetu in tudi zemljo mu bom kupil, da bo imel kam peljati svojo družino, ko se za njo odloči.

			Pa lep pozdrav!

			Števan je končal pismo, ga dal v kuvero in ga odnesel v skrinjico. Potem pa je legel nazaj in se trudil, da bi čim prej zaspal in tako pozabil na razočaranje, ki mu ga je prineslo pismo od doma.

			Števan je z veliko truda uspel zaspati. Dolgo je spal. Prebudil se je šele, ko se je vrnil Jože, ko je torej zaslišal, da so se odprla in zaprla vrata njune sobe.

			Ko je Jože stopil v sobo, je takoj opazil pismo, ki je ležalo na mizi.

			»Pismo sva dobila?« je vprašal očeta.

			»Da, včeraj. Pa sem ga dal v žep in pozabil nanj. Šele danes sem se spomnil nanj in ga prebral.«

			»Kaj pa pišejo?«

			»Veliko. Klara se je poročila. Pa nama niso niti sporočili, da se misli poročiti in s kom. Pa tudi na ohcet, ki so jo imeli, naju niso povabili. Sedaj so pa najbrž računali na to, da bova midva plačala ohcet, zato so nama pisali. Ko nama do sedaj še nobenkrat niso.«

			»Torej se je Klara poročila z Bonovim Matijo. Pa je odšla za snaho k njim. Kmalu bo še mama šla za njo.«

			»Kako pa to ti veš, Jože? Saj še nisi prebral pisma.«

			»Mi ga tudi ni potrebno prebrati. Že dolgo sem vedel, da se bo to zgodilo. Slišal sem, ko sta se o tem pogovarjali mama in Klara. Samo sta imeli načrt, da bo Matija prišel k nam, jaz pa bom moral od doma, in ti oče prav tako. Vem, da mi boš rekel, da prisluškovati pogovoru drugih ni lepo, je pa včasih koristno. Pa se je vse tako zgodilo, kot sta načrtovali, le da praviš, da je Klara šla za snaho k Bonovim.«

			»Kaj pa bi drugega, kot da gre za snaho. Hišo sem zgradil jaz, s svojim denarjem in je moja. Klara in Bon nimata do nje nobene pravice. Micika se ne bo vrnila iz Amerike. Torej bo hiša samo tvoja in to sem jim tudi napisal. Zemljo je gotovo vzela k Bonovim. Pa naj jo ima. Njena je. Midva bova kupila, če bo zaslužek tak, kot je sedaj, več, kot je ima ona,« je končal svojo pripoved in razmišljanje oče Števan, in nato povprašal sina: »Kaj si pa ti zvedel novega v vasi?«

			»Precej, pa nič dobrega. Govorice, da bo kmalu vojna, so vse glasnejše. Prvi iz vasi so že bili vpoklicani v vojsko. Najbrž bodo kmalu začeli klicati še več.«

			»Od tukaj s posestva najbrž ne bodo klicali med prvimi. Potrebujejo delavce. Kdo jim bo pa delal, če bodo vse za vojsko sposobne poklicali tudi s posestva. Tukaj nas dela največ fantov in mož, ki so še vsi sposobni za vojsko,« je razpredal svoje misli Jože.

			»Jože, na to ne bodo gledali. Njim je le za slavo, da bi zmagali. Pa če se bo vojna dolgo vlekla, bodo vpoklicali tudi nas,« je na glas razmišljal Števan.

			Dolgo je bilo tako, da se je o vojni samo govorilo. Potem pa, ko so fantje s posestva neke nedelje spet šli v vas, so jim prijatelji povedali, da je v minulem tednu spet bilo vpoklicanih precejšnje število mož in fantov.

			Nekega dne, ko je pismonoša prinesel pošto, bilo je v času, ko so delavci prihajali s polja, se jim je zdelo čudno, da je tako pozen. Pa se jim je opravičil, da ni mogel prej, ker je moral raznositi najprej pozive za vpoklic v vojsko.

			»Vojna je, ljudje. Vojna. Vsesplošna mobilizacija je samo še vprašanje časa.«

			Nekakšna mora je legla na vse prisotne. Mnogi izmed njih so bili še vedno vojni obvezniki. Če bo vojna dolgo trajala, bodo vpoklicali vse.

			Potem so vsak dan živeli pod vtisom vojne grožnje in samo čakali, kdaj katerega pokličejo v vojsko. V začetku vojne so fantje iz vasi prinašali vesti, kako dobro gre avstroogrski vojski, kako zmaguje, da je prodrla v Rusijo in odprla tam fronto in da je zmaga na dosegu roke.

			Pa so kmalu pricurljale na posestvo drugačne vesti. Res je bila avstroogrska vojska v začetku uspešna in je dosegala kar nekaj bojnih uspehov. Bolj ko pa se je vojna vlekla, več porazov je doživljala. V vas so se vrnili nekateri nekdanji vojaki, sedaj invalidi in nesposobni za vojskovanje, ki so jih odpustili iz vojske in jih poslali domov. Ti pa so o skorajšnji zmagi pripovedovali vse drugačne zgodbe.

			Vrstili so se vpoklici vse starejših mož. Že samo to je ljudem dalo misliti, da če bi bila avstroogrska vojska tako zmagovita, kot se oblasti hvalijo, jim ne bi bilo potrebno vpoklicati moških te starosti. In niso več verjeli v zmago.

			Nekega dne, ko so se delavci posestva vrnili s polja, jih je presenetila skupina žandarjev in pismonoša, ki jim je običajno prinašal pošto. Ko so delavci stopili na dvorišče, so jih postavili v vrsto in pismonoša je klical po imenu tiste, ki so bili vpoklicani. Vsi, ki so bili vpoklicani, so se morali takoj preobleči v vojaške uniforme in zložiti svoje stvari, kolikor so jih lahko, v nahrbtnike. Pustili so jim le toliko časa, da so pojedli obrok hrane, ki jim je pripadal, nato so morali stopiti v kolono po dva in dva, obkrožali pa so jih žandarji, in oditi v vas. Tam so jih naložili na vlak in jih poslali na fronto v različne kraje.

			Med vpoklicanimi je bil tudi Števan, Jožetov oče. Mlajših mož je zmanjkalo, zato so začeli klicati v vojsko starejše.

			Števana so poslali na soško fronto. Nekajkrat po vpoklicu je oče še pisal. Potem so pa njegova pisma prenehala prihajati. Jože je z žalostjo ugotavljal, da je oče ali mrtev ali pa tako ranjen in invalid, da ne more pisati. Od doma pisem tudi ni dobival. Postajal je vse bolj zagrenjen. Neko nedeljo, ko so fantje spet odšli v vas, je zvedel, da so začeli klicati v vojsko fante njegovih let. Pa je dejal med pogovorom:

			»Ves čas trdijo, kako naša vojska zmaguje, pa kličejo v vojsko že nas, skoraj otroke, ki še puške ne znamo držati, kaj šele da bi se znali bojevati. Mi bomo, če nas vpokličejo, le hrana za topove, k zmagi pa gotovo ne bomo mogli niti malo pripomoči. Pa ves čas se sliši, da bo vojne vsak čas konec. A ji ni videti ne konca in ne kraja, in vedno nove vojake kličejo pod orožje.«

			»Prav praviš, Jože. Če bi nam v tej vojni šlo tako dobro, ne bi bilo potrebno klicati stalno novih vojakov in do pred kratkega vedno starejših, sedaj pa vedno mlajše, take, ki še nikoli niso bili vojaki in se še na puško ne spoznajo. Fantje, najbrž smo danes zadnjič skupaj. Zato na zdravje in naj nas spremlja sreča povsod, kamor koli nas zanese pot.«

			Fantje so nazdravili in se razšli. Vaški so odšli v vas, vsak proti svojemu domu, oni s posestva pa nazaj na posestvo.

			Med potjo na posestvo je nad vsemi visela neka skrb in njihov pogovor ni bil tako živahen kot po navadi.

			Ko je Jože vstopil v sobo, v kateri je bil sam od takrat, ko je bil oče vpoklican v vojsko, se mu je zdela nekam prazna in mračna. Česa takega še ni občutil, kar je prišel na posestvo.

			»Čuden občutek me preveva. Najbrž me že jutri pokličejo v vojsko. Odbral bom stvari, ki jih bom vzel s seboj, da bodo pripravljene. Temu vpoklicu gotovo ne bom ušel. Pa vse so do sedaj mobilizirali v ponedeljek in jutri je spet ponedeljek. Gotovo spet prinesejo vpoklice in mene sedaj tepe ravno tisti dokup starosti pri notarju. Drugače še gotovo ne bi bil na vrsti za v vojsko. Če ne bi dokupil starosti, pa ne bi mogel iti sem delat. Če obrneš tako ali tako, vedno je narobe. Za siromaka nikakor ni dobro, temveč vedno narobe, se je sprijaznil in odbiral toplo spodnje perilo, ki ga je nedavno kupil v bližnjem mestu. Ravnica, na kateri je bilo posestvo, je znala biti pozimi zelo mrzla. Sedaj, ko je bil na posestvu že tako dolgo, je to dobro vedel. Četudi drugje ni bilo tako mrzlo, je čez ravnico pihal mrzel zimski veter in rezal do kosti. Zato pa si je kupil toplo volneno perilo, ki ga je lahko oblekel pod obleko in ga je dobro grelo.

			»Govorijo, da sedaj pošiljajo vojake največ na rusko fronto. Jaz pa mraz tako slabo prenašam. Zato bom vzel s seboj to toplo perilo, da če me doleti ruska fronta, me vsaj zeblo ne bo tako, kot bi me v navadnem perilu. Pod uniformo pa nihče ne bo šel gledat, kaj imam oblečeno.«

			Ko je svoja oblačila in perilo zložil na različne kupčke in nekatere dal v omaro, druge pa v narbtnik, je šel na večerjo in po večerji takoj spat.

			Naslednji dan, ko se je zbudil, je bil mrzel in turoben dan. Zemlja je bila zmrznjena in delo na polju ni bilo mogoče, zaradi tega so delavce razporedili na razna dela na posestvu. Pa tako jih ni bilo več dosti. Sezonci so že odšli in zapustili posestvo. Mnoge so vpoklicali in so se bojevali na različnih frontah. Teh nekaj pa, ki so še bili na posestvu, pa ni bilo težko zaposliti. Dela je bilo več kot dovolj, njih pa malo. Tako so bili ves čas polno zaposleni in nobenemu ni bilo dolgčas. Marsikateri je bil začuden, ko je bilo konec delovnega časa, da je tako hitro minil. Po končanem delu so se napotili na dvorišče, da pogledajo, če je kateri dobil pismo, potem pa gredo na večerjo in na toplo v svoje sobe.

			Na dvorišču jih je čakalo presenečenje, in sicer pismonoša s šopom pozivov ter skupina orožnikov, kot vedno, ko so vpoklicali nove vojake. Pismonoša je klical imena fantov in med klicanimi je Jože zaslišal tudi svoje ime.

			Jože je dobil uniformo, preoblekel se je in svoje stvari zložil v nahrbtnik. Pobral je svoj denar in še tistega, ki mu ga je pustil oče ter odšel v jedilnico. Pojedel je svoj obrok in z ostalimi fanti stopil v kolono.

			Odkorakali so v vas, kjer so jih naložili na lokalni vlak in ta jih je odpeljal v neko večje mesto. Jože ni bil še nikoli v teh krajih, zato ni niti vedel, kje so. Tukaj je bila že prava množica vojakov. Najprej so vse nagnali z vlakov na postajo in nato so jih razdelili v skupine in jih naložili na različne vlake in jih poslali na različne kraje. Fantje na vlaku so molčali. Niso vedeli, kam jih peljejo. Čez nekaj časa pa se je le eden oglasil.

			»Pa veste, kam gremo, tovariši?«

			Vsi so samo skomignili z rameni, saj niso vedeli.

			»Na rusko fronto nas peljejo. Na najhujše bojišče, kar v tej vojni obstaja.«

			»Pa pravijo, da naši vojaki zmagujejo in da bo vojne kmalu konec,« se je oglasil drugi.

			»Pa ja, zmagujejo. Zato pa so pobrali pred nami vse starčke in so jih poslali na različne fronte, sedaj pa še nas, skoraj otroke, peljejo na fronto za hrano topovom. Zmagujejo, le da ne naši.«

			»Pa kaj lahko storimo mi?« se je oglasil nekdo drug.

			»Pravzaprav nič. Mi smo brez moči. Vojna bo trajala, dokler je poglavarjem ne bo dovolj. Šele takrat se bo končala. Prej ne. Ali pa če nas bo nasprotnik prisilil h kapitulaciji.«

			Jože se ni vključeval v pogovor. Zdel se mu je popolnoma brezsmiseln, ko nič ne morejo spremeniti.

			Dobro je, da sem volneno spodnje perilo vzel s seboj, če gremo na rusko fronto. Pravijo, da je v Rusiji hud mraz, posebno pozimi, sedaj pa je zima, tista prava, tudi pri nas. Kako mora biti pa mrzlo šele tam, je razmišljal Jože.

			Jožetova skupina vojakov je prispela na zadnjo postajo. Vlak dalje ni vozil. Vlak se je ustavil in vojaki so izstopili. Razvrstili so se v kolono in peš nadaljevali pot. Hodili so več ur, preden so zavili v gozdiček, kjer je bilo poveljstvo. Na novo prišlih vojakov je bilo dvajset. Iz nekega šotora je stopilo nekaj častnikov. Eden je bil zelo razburjen.

			»Katastrofa. Pošljejo mi dvajset vojakov, še otrok. Ko jih skoraj vsak dan pade trideset. Kaj naj počnem s temi dvajsetimi? Pa še enega izmed njih moram izbrati, da nadomesti telefonista, ki ga več ni,« je rekel častnik in šel proti vrsti, kjer so bili postrojeni mladi vojaki.

			Vsakega vojaka je vprašal za ime in mu postavil nekaj vprašanj. Ko je že prišel do konca vrste, se je vrnil nazaj do Jožeta.

			»Kako si že rekel, da ti je ime?«

			Jože mu je odgovoril in potem ga je vprašal, če zna pisati in brati in katere jezike zna govoriti in jih razume. Jože mu je odgovoril na vse, kar je vprašal. Nato je častnik poklical nekega vojaka in mu naročil, naj pokliče štabnega telefonista. Ko je prišel še en vojak, je častnik vprašal Jožeta, koliko se spozna na telefon.

			»Zelo malo. Kot otroci, ko smo se igrali, smo si izdelali telefon igračo.«

			»Nič zato. Se boš pa naučil,« je rekel in Jožeta predal vojaku, ki je pravkar prišel.

			»Tu imaš novega telefonista, nauči ga vse, kar mora telefonist znati. Pojdi z njim!«

			Jože se je nekaj obotavljal, pa ga je vojak, ki je prišel po njega, potegnil za rokav in mu namignil z glavo ter rekel:

			»Pridi! Greva!«

			Jože se je tresel od strahu. Spraševal se je:

			»Pa kaj sem naredil narobe? Kam neki me vleče?«

			Kmalu sta prišla do manjšega šotora, ki se je držal večjega. Vojak je odgrnil del šotora, ki je bil za vrata, in vstopila sta. Jožetu je topel zrak butnil v obraz.

			»Nikar se ne tresi. Nič hudega ti ne bo. Midva sva štabna telefonista. Vzdržujeva telefonsko zvezo med glavnim poveljnikom in fronto ter ostalimi štabi. Vedno sva na toplem in nikoli ne greva v borbo. Ker sva pa vedno blizu glavnega poveljnika, sva tudi midva, tako kot on, varovana.«

			»Pa saj jaz ne vem nič o telefoniranju.«

			»Se boš pa naučil.«

			In sta začela. Ni trajalo dolgo, ko je bil Jože že sam sposoben vzpostaviti telefonsko zvezo.

			»Kaj se je pa zgodilo s tistim pred menoj? Je padel?« je nekega dne Jože vprašal tovariša.

			»Nihče ne ve. Padel ni, kaj bi naj on počel na fronti, ko pa je njegovo delo bilo tukaj. V vasi je imel dekle in ko je nek večer šel spet k njej, se ni več vrnil. Pa smo mu rekli, naj se ne druži z Rusi. Mirni in prijazni so samo zato, ker se nas bojijo, ko so tukaj za fronto. So pa na strani svojih in tako naši sovražniki. Kdo ve, kaj se mu je zgodilo. Ali so ga zaklali ali pa ga je ona skrila. V glavnem, vrnil se ni več. Pa tudi trupla nismo našli. Zato pazi in se ne druži z njimi. Posebno ne sam. Takrat se jim na daleč izogni,« mu je dajal nasvete tovariš.

			Jože je bil že več kot eno leto na ruski fronti. Pa se je znašel. Časa je imel dovolj, pa je delal fotografije vojakom in razne spominke. Bister kot je bil, se je naučil od ljudi v zaledju njihov jezik in ko jim je znal povedati, da ni Madžar in tudi Avstrijec ne, so nanj gledali čisto drugače. Bil je Slovan, kot oni, ki je moral v vojsko.

			Zadnje čase je začelo na fronti vse primanjkovati, celo hrane, in to ne samo vojakom, temveč tudi glavnemu štabu. Jože jo je vedno našel in prinesel ter delil z vsemi. Zato je bil zelo priljubljen pri navadnih vojakih, tako kot pri častnikih.

			Tekel je že osemnajsti mesec, kar je bil Jože vojak. Neke noči, ko je bil dežuren, je sprejel klic vlade in ukaz, naj jih poveže s poveljnikom. Izpolnil je, kar so zahtevali. Ko je poveljnik končal pogovor, je ves nasmejan prišel v šotor telefonistov in ves vesel zaklical:

			»Fanta! Vojne je konec. Takoj, ko se zdani, odhajamo.«

			Zjutraj navsezgodaj so začeli pospravljati štabne papirje in podirati šotore. Natovorili so se na vlak in se odpeljali v bližnje veliko mesto, od tam pa proti Madžarski. Tam sta se telefonista poslovila od poveljnika, ki je odpotoval proti svojemu domu, njima pa je, preden so se ločili, še rekel:

			»Fanta, čim prej se preoblecita v civilno obleko, ker v uniformi ni varno.«

			Zahvalila sta se mu za nasvet in stopila v najbližjo trgovino z moškimi oblekami. Ko sta prišla iz trgovine, sta se nekaj časa začudeno gledala, saj nista mogla verjeti, da nista več vojaka. Potem sta se pa tudi onadva poslovila in odšla vsak na svoj vlak, ter se odpeljala vsak proti svojemu domu.

			Vlaki so v tistem času veliko zamujali. Zato je Jože porabil cela dva dni, da je pripotoval do Budimpešte. Od Budimpešte do domačega mesta pa spet dva dni.

			Bilo je jutro, ko je v domačem mestu stopil z vlaka. Oziral se je okrog po postaji, če bi zagledal koga znanega z vozom, da mu ne bi bilo potrebno še tri ure pešačiti iz mesta do doma. Pa kot nalašč nikjer nikogar. Tako je vzel pot pod noge in ko je v zvoniku domače kapele zazvonilo poldan, je Jože že strumno stopal proti domači hiši. Najprej je pogledal na domači dimnik, da bi videl, če se iz njega kadi, kar bi bil znak, da je nekdo doma. Kadilo se je. Jože je pohitel k vratom, jih odprl in nato usmeril korak proti kuhinji. Odprl je vrata. Na kladi pred štedilnikom je sedel oče in se grel. Torej je oče vseeno preživel vojno, ne glede na to, da njegova pisma niso več prihajala, že ko je bil Jože še na posestvu.

			Oče je vstal, ko je zagledal sina, in planila sta si v objem, srečna, da sta oba preživela vojno in da sta spet doma.

			»Kaj pa je to? Vse je prazno in nikjer ni ničesar? Niti stola ni, pa ne mize.«

			»Pa tudi žlice, vilice in krožnikov ni, pa nobenega lonca in kozice ne,« ga je dopolnil oče.

			»Kje pa je vse, kar smo imeli?«

			»Mati in Klara sta vse, kar smo imeli, odpeljali k Bonu.«

			»Kaj bova pa sedaj?«

			»Najprej grem in prinesem še eno klado, da lahko sedeš. Potem pa se bova dogovorila, kaj bova počela naprej.«

			Naslednje dni sta si Blažonova urejala dom, ki je vsak dan bolj dobival podobo pravega doma. Kupila sta najnujnejše stvari. Nista hotela zahtevati, da bi jima Bonovi vrnili, kar so odpeljali. Postajalo je vsak dan topleje. Zemlja se je toliko ogrela, da so kmetje začeli sejati in saditi. Blažonova sta pomagala sosedom pri delu in ti so jima obdelali njuno zemljo, ker vprežne živine še nista imela. Kakor pa je trava zrasla, sta kupila dva travnika in nekaj njiv, ter dve kravi, vozni, pa voz in orodje, ki sta ga za obdelavo zemlje potrebovala. Njuna kmetija se je spet začela postavljati na noge.

			Nekega dne je bil Jože sam doma. Oče je bil na njivi. Jože je pripravljal kosilo. Hitel je, da bo kosilo gotovo, ko oče pride z njive. Najbrž bo zelo lačen. Pa je opazil, da mu je zmanjkalo vode. Pograbil je vrče in stekel proti vodnjaku, iz katerega je nosil vodo velik del gospodinjstev. Pa ko je prišel do vodnjaka, je zagledal dekle, ki je pravkar zajelo vodo in se pripravljalo, da jo odnese proti domu. Jože je obstal kot vkopan. Dekle je bilo tako lepo, da mu je ob pogledu nanjo zaprlo sapo. Pozdravil jo je in ni si mogel kaj, da je ne bi vprašal:

			»Čigava si pa ti? Ne poznam te.«

			»Sedaj me ne poznaš? Si me pa poznal takrat, ko si mi vsak dan nagajal, me vlekel za lase, vse dokler se ni moj oče pogovoril s teboj.«

			»Pa ne, da si Nonina hčerka?«

			»Kaj pa drugega. Nonina sem, pa Petkova.«

			»Oprosti za tisto. Bil sem neumen in sem nad mlajšimi stresal svojo nemoč, ko mama ni marala za mene in sem rasel brez vzgoje, kot kopriva za plotom. Vojna in življenje me je zresnilo. Sedaj za nobeno ceno več ne bi naredil kakšnega takšnega pobalinstva.«

			»Niti ne poskušaj, saj sedaj imam tudi jaz močne roke in trde pesti,« je rekla in dvignila eno pest. Oba sta se zasmejala in sta se naprej prijazno in pametno pogovarjala.

			Anici je bil sosedov fant nadvse všeč, pa se ji je tudi smilil. Vedela je, da sta z očetom, ko sta se vrnila z vojne, našla prazno hišo in morala kmetijo na novo postavljati na noge. Še sreča, da sta imela denar, ki sta ga zaslužila na posestvu, od koder sta morala v vojsko in naravnost na fronto. Pa sta oba imela srečo. Vrnila sta se živa in zdrava in iz nič začela na novo, ko bi marsikdo obupal. Občudovala ju je vsa vas, pa ona tudi. Pa še lep fant je, razen tega, da je priden, skrben in pogumen. In srce ji je začelo hitreje biti. Anica in Jože sta odnesla vodo vsak na svojo stran. V srcu pa jima je tlela želja, da bi se čim prej spet srečala, pa čeprav samo ob vodnjsku.

			Od tega prvega srečanja naprej so njuna srečanja bila pogosta. Anica je spoznala, da je to sedaj drug fant, kot je bil takrat, ko ji je samo nagajal. Med njima se je začela plesti tanka vez, ki je iz dneva v dan postajala močnejša, dokler ni prerasla v ljubezen. Nekega dne sta ugotovila, da več ne moreta eden brez drugega in da želita biti vedno skupaj. Anica je za svojo ljubezen povedala materi, Jože pa očetu. Nobeden od staršev njuni zvezi ni nasprotoval. Še isti predpust sta se poročila. Nona je prepustila svojo zemljo Anici in Jožetu, sama pa se je povsem posvetila šivanju.

			Odkar se je vojna končala, je Petek pisal pogosto. Z Nono sta načrtovala, da se naslednje leto vrne domov, saj nevarnost vojne več ne grozi, on pa tudi ima nekaj prihrankov, s katerimi bodo lahko izboljšali svoje življenje.

			Poletje je minilo in bližala se je zima. Spomladi pa naj bi se vrnil Petek. Potem pa so zadnje čase tako pogosta pisma nenadoma začela izostajati, dokler niso povsem prenehala prihajati. Nona se je spraševala, kaj neki sedaj to pomeni. Imela sta tako lepe načrte, sedaj pa niti ne piše. Zima se je prevesila v pomlad, od Petka pa še vedno ni prišlo niti eno samo pismo. Nekega dne, sredi marca, pa je Nona dobila pismo iz Amerike. Pa se ji je zdelo zelo čudno, ker pisave ni poznala.

			Vrtela je pismo v rokah in ga obračala na desno pa na levo, kot da ga ne upa odpreti. Nekaj časa je tako oklevala, potem pa si je rekla: Odpreti ga moram, drugače ne bom vedela, kdo mi to piše. S hitro kretnjo je raztrgala ovitek in razgrnila pismo ter začela brati:


Draga Nona!

			Gotovo si se čudila, ko si dobila pismo in na njem neznana pisava. Pišem ti jaz, Micika, tvoja nekdanja soseda in sestra tvojega zeta. Zelo sem vesela, da si je moj brat izbral tvojo hčerko, in vesela sem, da sedaj nisva le sosedi, temveč tudi sorodnici. Mi je pa danes zelo hudo, ker ti moram sporočiti žalostno vest. Tvojega in našega Petka ni več med nami. Dobil je neko novo bolezen, ki je tudi zdravnikom še tuja in še ni zdravila zanjo. Petek je bil krepak mož in se je boril z boleznijo, žal pa je drugega februarja bitko z boleznijo izgubil. Z možem sva bila ob njem in sem ga držala za roko, ko je zapustil ta svet in prestopil na drugo stran. Prosil me je, naj ti sporočim, ker sam nima toliko moči, da bi ti napisal pismo. Rekel nama je, naj ti napišem, da ne smeš žalovati. On bo vedno s teboj in z Anico, pa to živ, ali mrtev. Poslavlja se od obeh, pa tudi od Jožeta, Števana, Honze in Tereze. Žal mu je, da ni mogel spoznati Jožeta, da bi ga videl, kakšen je sedaj kot odrasel mož in njegov zet. Želi ti veliko sreče in zdravja. Čakal bo na tebe, ko prideš za njim. Rojaki smo mu organizirali lep pogreb. Jaz bom pa skrbela za njegov grob. Sprejmita z Anico iskreno sožalje od naju z možem in tudi od vseh naših Slovencev, ki živimo tukaj, kjer je živel tudi Petek.

			Lep pozdrav od Micike in Petra.

			Noni je padlo pismo iz rok. Zvila se je v dve gubi in neutolažljivo jokala. Nikakor se ni mogla potolažiti in pomiriti. »Pa sedaj sem ga morala izgubiti, ko se je hotel vrniti in sem jaz tako močno računala na njegovo vrnitev. Zakaj je življenje tako kruto?«

			Nona odgovora ni dobila, pa tudi pomiriti se ni mogla. Bila je vsa iz sebe, in ni se niti spomnila, da bi šla in žalostno vest sporočila Anici. Anica pa, kot bi čutila materino žalost, je ves čas pogledovala proti materini hiši, če mogoče mati prihaja k njej. Pa je ni zagledala. Po kosilu je rekla Jožetu in tastu:

			»K mami bom šla. Ves čas se mi zdi, da je nekaj narobe.«

			»Prav. Če te v kake pol ure ne bo nazaj, pridem za teboj.«

			Anica je v odgovor samo pokimala in šla.

			Ko je Anica prišla v materino hišo, je našla mater vso v solzah in popolnoma brez moči. Prestrašila se je. Pomagala je materi na stol in jo vprašala, kaj se je zgodilo. Pa ji mati ni mogla odgovoriti, le jokala je.

			Potem je Anica na tleh zagledala pismo. Pobrala ga je in v naglici preletela. Sedaj je razumela, zakaj je mati tako vsa iz sebe. Tudi Anici je bilo zelo hudo, pa se je uspela obvladati, da ni zajokala in še povečala materinega gorja.

			Ker Anice dolgo ni bilo nazaj domov, se je Jože podal za njo. Bil je prepričan, da je nekaj narobe. Našel ju je obe v solzah, kajti tudi Anica se ni mogla dolgo premagovati, da ne bi močno zajokala.

			»Kaj pa vama je? Je kdo umrl, ko obe tako jokata?« je vprašal Jože. Anica je samo pokimala.

			»Kdo pa?« je spet vprašal.

			Anica je pokazala na pismo.

			Jože je vzel pismo v roke in ga prebral. Sedaj je vedel, kaj pomeni taščina in ženina žalost in ju je razumel.

			Dolgo časa je trajalo, da se je Nona sprijaznila z usodo in je sprejela izgubo, ki jo je doživela. Ko je dojela, da sta vsa njena žalost in ves jok zaman in da se Petek ne bo nikoli več vrnil, je bolečino zaprla v najtemnejši kotiček srca in jo je hranila le za sebe, ne da bi jo delila z drugimi in jim jo kazala.

			Tolažila se je s tem, da ni edina, katere draga oseba je prezgodaj odšla s tega sveta. Spomnila se je na Franca, pa na vse tiste, ki so padli v vojni in niso imeli nikogar domačega ob sebi, ko so končali življenje. Mnogi so padli kdo ve kje in njihove žene in matere niti ne vedo za njihove grobove. Pa so morale sprejeti, da jih več ni.

			»Če pomislim na vse te, se moram tudi jaz sprijazniti s tem, kar mi je naložila usoda. Naj počiva v miru. V mojem srcu pa bo ostal vedno živ,« je sklenila in nehala na zunaj kazati obup. Klub trdnemu sklepu, da se bo sprijaznila, pa tega ni mogla. Le skriti se je naučila svojo žalost, da je drugi niso opazili.





15.


			Tisto leto, ko je umrl Nonin Petek, je prišlo vroče poletje. Kljub vročini pa je tudi deževalo, ne premalo in ne preveč, ravno dovolj, da ni bilo suše, pa tudi mokro ne preveč. Bilo pa je to leto ravno pravo gobarsko leto. Gozdovi so bili tako bogati z gobami, kot že dolgo ne. Staro in mlado, vse se je podilo po gozdovih in so se potem hvalili, koliko gob so nabrali. Nekega dne, ko se je dan že začel iztekati, pa je po vasi odjeknila novica, da se je nekje v gozdu izgubila Vrag Bačijeva mati.

			Zgodaj zjutraj je odšla v gozd nabirat gobe, sedaj pa se je dan začel iztekati, nje pa še vedno ni bilo domov. Vaščani so drug za drugim hiteli na njen dom. Razdelili so se v skupine, ki so odšle v gozd in jo začeli iskati. Iskali so do trde teme, in jo klicali, pa niso našli niti sledu, da je tam hodila. V temi so prenehali iskati in nadaljevali naslednje jutro. Pa spet brez uspeha. Preiskali so vse globeli, vse potoke in vse mlake v bližini gozda, pa je niso našli.

			Tretji dan so na pomoč poklicali gasilce. Obvestili so tudi žandarje in nadaljevali z iskanjem. Našli pa niso niti koščka obleke, ki bi potrjeval, da je tam bila ali hodila. Kot da bi se udrla v zemljo. Pa to ona, ki je gozdove okrog domače vasi poznala kot svoj lasten žep. Od malega je živela v tem kraju in že kot otrok je hodila v gozd in nabirala gobe ter druge gozdne sadeže, pa se ni izgubila. Sedaj, ko je odrasla, pa čeprav že v letih, pa je v tem gozdu, ki ga je tako dobro poznala, ne morejo najti. Skupine, gasilci in žandarji so jo iskali več kot teden dni, nje pa ni bilo nikjer. Nihče je ni videl tisti dan v gozdu, pa tudi ne srečal. Pa to takrat, ko je na vsakih nekaj metrov kdo iskal slastne sadeže gozda. Njo pa ni videl in ne srečal nihče. Tega ljudje niso mogli razumeti. Tudi zato jim to ni šlo v račun, ko so jo pa v dneh pred njenim izginotjem mnogi srečali in videli in marsikateri je povedal, da je tudi govoril z njo. Samo tisti dan nihče. Pa ko v naših gozdovih v tistih časih ni bilo več velikih zveri, da bi jo lahko napadle in ji naredile kaj hudega. Po enem tednu so jo razglasili za pogrešano in jo prenehali iskati.

			Vrag Bači je imel dva otroka, že odrasla. To sta bila sin Geza in hči Mariška. Mariška je bila na babico zelo navezana. Z njo je hodila v gozd, in nabirat zdravilna zelišča, iz katerih je oče delal razne zdravilne mešanice. Kar je babica izginila, je Mariška neprestano jokala. Navadno se je skrila kam, kjer je nihče ni videl in jokala, vse dokler je ni kdo odkril.

			Geza je bil popolnoma drugačen karakter. Bil je malo zgovoren in zaprt vase. Govoril je malo in vse, kar so hoteli izvedeti, so morali izvleči iz njega, besedo za besedo. Njega nihče ni mogel prečitati, ali žaluje za babico, ali pa je le tiho in ne govori, kaj misli. Vedno je bil tak in pri njem niso opazili, odkar je bila babica pogrešana, nobene spremembe. Bil je vase zaprt in nedojemljiv.

			Pri Blažonovih pa je življenje potekalo mirno, brez posebnih stresov. Aničina in Jožetova hčerka je že toliko zrasla, da je hodila v šolo. Nono so končno le uspeli prepričati, da se je preselila k njim. Niso je hoteli pustiti same, da bi mislila le na rajnega Petka, jokala in žalovala. Pri njih pa se je ukvarjala z malo vnukinjo in ob njej se je nekoliko potolažila in se sprijaznila z dejstvom, da mrtvih ne moremo vrniti nazaj v življenje, pa če jih imamo še tako radi in jih pogrešamo. Pustiti jih moramo tam, kjer so. Ko je prišla do tega spoznanja, je vso svojo ljubezen in skrb posvetila vnukinji. Drugače pa je pri njih potekalo življenje po ustaljenim redu, usklajenem z letnimi časi, delom in navadami. Kljub temu da so imeli zemlje za takratni rang srednjega kmeta, je Jože še vedno, ko je bilo delo doma opravljeno, šel na dnino h kateremu večjih kmetov v vasi, da je zaslužil nekaj za zraven. To mu je bilo tako v navadi, kot je bil rad med ljudmi, ker je med njimi vedno zvedel tudi za novice, ki sicer drugače najbrž ne bi prišle do njega.

			Nekega dne, ko je bil spet na dnini pri enem od kmetov v vasi in so premlevali dogodke in novice, ki so se zgodili in bili aktualni v zadnjem času v domači vasi in okoliških vaseh, je eden od dninarjev povedal najnovejšo novico, ki jo je poznalo najbrž le malo vaščanov:

			»Veste, kaj sem zvedel včeraj novega? Jančijev, tam z Brega, brat Rudi je prišel na obisk. Že vrsto let živi v Franciji. Pa ni prišel le kar tako na navaden obisk. Zbira ljudi, ki bi jih peljal na delo v Francijo. Pot bo plačana in tudi hrana med potjo. Ko pridejo tja, pa bo brezplačno stanovanje in hrana. Delavci bodo imeli svojo kuharico, ki jim bo kuhala na račun lastnikov. Pa kljub temu je zaslužek dvakrat večji kot tukaj zaslužimo, ko hodimo vsak dan na dnino. Jaz sem že prijavil sebe in ženo. Šla bova in ostala nekaj let. Potem se vrneva in najin zaslužek se bo poznal mnogo bolj, kot ta od dnine.«

			»To pa ni slabo. To bi bilo potrebno izkoristiti. Ni veliko takšnih priložnosti,« je rekel eden in drugi so mu pritrdili.

			Ko je zvečer prišel Jože domov, ga je ves čas vznemirjalo, kar je slišal na dnini. Komaj je čakal, da je Anica pospravila v kuhinji in sta se odpravila spat.

			Ko sta prišla v svojo sobo, pa je začel:

			»Anica, nekaj bi ti rad povedal.«

			»Pa povej!«

			Jožef je začel pripovedovati, kar so se pogovarjali na dnini in kaj je vedel povedati eden izmed njih.

			»To, Anica je izredna priložnost,« jo je prepričeval. »Če bi ti hotela, da bi šla v Francijo in bi tam ostala vsaj dve ali tri leta, bi zaslužila kot tukaj deset let ne, z delom na dnini. Hčerka je že dosti velika, da lahko ostane doma pri starih starših, kot veliko drugih otrok. Oče in tvoja mati pa sta še dovolj pri močeh, da lahko ta čas delata na naši zemlji in skrbita ter pazita na otroka. Za vsa težja dela bosta pa najela dninarje. Jima bova poslala denar za to in za otroka, kolikor ga bosta potrebovala. Kaj misliš?«

			Anica je nekaj trenutkov bila popolnoma tiho in videlo se je, da razmišlja. Ko pa je premislila, se je oglasila in dejala:

			»Mislim, da ne bi bilo slabo, če bi šla v Francijo. Doma res ne bi nikoli toliko zaslužila kot bova tam. Tako bi si enkrat končno opomogli, da našim naslednikom ne bi bilo potrebno hoditi na dnino, pa tudi na delo v tujino ne. Pa lahko bi zgradili tudi novo hišo. Ta je že stara in tesna. Mislim, da bo dobro, če čim prej greš in naju prijaviš, da ne bodo vsa mesta že zasedena.«

			»Prav si se odločila in povedala. Jutri ne bom šel na dnino, temveč grem k Jančiju na Bregu in naju prijavim,« je zaključil pogovor Jože, se obrnil na postelji v drugo stran in kmalu zaspal. Anica pa še nekaj časa ni mogla zaspati. V mislih je premlevala, kar je povedal Jože. Načrtovala in v mislih izbirala pa je tudi besede, s katerimi bo z njuno odločitvijo seznanila mater in tasta, ter predvsem hčerko.

			Jože se je vrnil zelo dobre volje, kar je Anici dalo vedeti, da je najbrž uspel. Ko sta ostala za nekaj trenutkov sama, ji je Jože rekel:

			»Na seznamu sva. Janči me pozna. Že večkrat sva skupaj delala in ko sem povedal, zakaj sem prišel, je takoj rekel bratu, da naju mora vzeti s seboj, ker sva dobra delavca in sva jaz in on prijatelja. Pa naju je zapisal. Sedaj pa se morava samo pripraviti in staršema ter hčerki povedati, kako sva se odločila, ker čez teden dni gremo.«

			»Prav. Danes pri kosilo jim poveva. Ne moreva dolgo odlašati, ker teden hitro mine,« je povedala Anica.

			Pri kosilu je vladala med družino neka napetost, kot bi tudi ostali, ne samo Anica in Jože, vedeli, da se pripravlja nekaj nenavadnega. Takoj, ko so nehali jesti, sta Anica in Jože prišla z besedo na dan in ostalim povedala, kar sta se namenila. Starša sta se z njima strinjala, pa tudi hčerka ni nasprotovala. S starima staršema se je dobro razumela, če pa bo rabila pomoč pri učenju, je vedela, da ji bo babica Nona lahko pomagala. Mislila pa je tudi na to, kaj vse bo lahko imela in kupila za žepnino, ki sta ji jo oče in mati obljubila, da ji bosta poslala vsak mesec.

			Dogovor je bil uspešno sklenjen in Anica ter Jože sta se v miru začela pripravljati na odhod.

			K Blažonovim pa je nekega dne prišla na obisk Vrag Bačijeva hčerka Mariška. Anici se je zdelo čudno, ko je že nekaj časa sedela pri njih in ni še nič povedala, zakaj je prišla. Da bi bila hčerkina prijateljica, je bilo nemogoče, ker je bila Mariška že odraslo dekle, njena hčerka pa še otrok, šolarka. Zato ni mogla nikakor uganiti, kaj bi jo lahko prineslo. Potem pa je Mariška začela:

			»Gotovo se sprašujete, zakaj sem prišla k vam. Zvedela sem, da vidva, Anica in Jože, gresta na delo v Francijo. Tudi jaz bi rada šla, ker doma ne vzdržim več. Oče vsak dan razgraja, odkar babice ni. Pri nas so prepiri na dnevnem redu. Brat pa ni dosti boljši. Danes sem bila pri Jančijevem bratu Rudiju. A mi do polnoletnosti manjkata še dva meseca. Kot mladoletna pa lahko grem le, če za mene podpiše polnoletna oseba, da bo pazila na mene. Pa sem vaju prišla prosit, če bi hotela podpisati vidva in mi tako omogočiti, da bom lahko šla, ker doma ne zdržim več. Če ne bom mogla iti, grem lahko samo v mlako, ali pa se obesim.«

			Anica in Jože sta se spogledala in Jože je Anici pokimal, tako da Mariška tega ni niti opazila, saj si je brisala solze, ki so ji pritekle iz oči. Anica pa se je oglasila:

			»Ne govori neumnosti, da bi se zaradi domačih razmer ubijala. Svet je dovolj velik, da boš lahko našla nekje miren kotiček. Podpisala ti bova. Seveda ti bova. Daj sem obrazec, ki ti ga je dal Rudi. Takoj podpiševa.«

			Pa sta podpisala. Mariška je takoj odhitela nazaj k Rudiju, da jo je vpisal na seznam. Ko se je vračala domov, pa je stopila k njima na dvorišče in se jima vsa iz sebe še enkrat zahvalila ter potem vsa srečna stekla proti domu.

			Anica in Jože sta gledala za njo in Anica je rekla:

			»Kako je vesela, da bo lahko odšla.«

			»Kaj ne bi bila vesela, da lahko odide iz tistega pekla. Pri njih so vsak dan prepiri in pretepi. Vrag Bači je postal res pravi Vrag Bači. Od takrat, ko se je njegova mati izgubila.«

			»Moral je pa biti zelo navezan na mater, ko ga je njeno izginotje tako prizadelo in spremenilo,« je bolj za sebe kot Jožetu govorila Anica.

			»Bil navezan nanjo ali pa ga peče kakšna krivda, za katero ve samo on in jo nosi na duši. Malo čudno je bilo, ko je nihče tisti dan, ko je izginila, od gobarjev ni videl in ne srečal v gozdu. Ostale dni pred tem pa jo je videlo in srečalo mnogo ljudi. Kdo bi vedel, kaj se je zgodilo in kam je izginila. Pa sin se je tako spremenil in vnuk tudi. Postal je vase zaprt in molčeč, kot nikoli prej. Res da nikoli ni bil klepetav fant, temveč bolj miren, tak kot je njegova mati. Se je pa rad pogovarjal in je bil vedno prijazen. Sedaj pa gre mimo človeka s pogledom obrnjenim v tla in nikogar ne vidi, pa niti ne pozdravi.«

			»Naj bo kakor koli, midva njihovih odnosov ne moreva spremeniti. Eno dušo pa sva le uspela rešiti iz družinskega pekla,« je pogovor končala Anica in nadaljevala sta z delom.

			Dnevi so Anici in Jožetu hitro minevali. Ostalo jima je le še dva dni do odhoda. Jože je prinesel s podstrešja kovček in nahrbtnik. Odložil ju je v kuhinji, da ju je Anica očistila, potem pa je začel vanju zlagati oblačila. Sklenila sta, da vzameta s seboj čim več oblačil, da jima ne bo treba tam kupovati in bosta lahko prihranila čim več denarja. Saj zato pa tudi gresta tako daleč v tujino.

			Na dan odhoda so se vsi, ki so se odločili, da gredo v Francijo, zgodaj zjutraj, še preden se je zdanilo, zbrali pred vaško gostilno in čakali. Kmalu se je pripeljal vaščan z velikim lojtrnim vozom, ki jih je peljal v bližnje mesto na železniško postajo. Ko je ustavil konje, so čakajoči zlezli na voz in posedli na deske, ki so bile položene čez lestve na vozu in so bile namenjene za klopi. Ko so bili vsi varno nameščeni, je voznik počil z bičem in voz se je premaknil. Voznik je konje usmeril na glavno cesto in proti mestu.

			V mesto so se pripeljali, ko se je komaj začelo daniti. Potniki so izstopili in odložili svojo prtljago na tla. Rudi pa jim je sporočil, da imajo rezerviran lasten vagon, ki jih bo pripeljal, kamor so namenjeni. Vagon bodo le odpenjali od enega vlaka in pripenjali na druge vlake vse do konca, da njim ne bo potrebno presedati. Rekel jim je, naj kar vstopijo v vagon, ki je čakal na vzporednem tiru, odložijo prtljago in se udobno namestijo, saj je mesta dovolj.

			Čakajoči so se ravnali po njegovih navodilih. Odložili so prtljago in posedli. Bili so molčeči in skoraj noben ni spregovoril niti besede. Vsem je kot neizmerna teža legla na dušo ločitev od domačih in domačega kraja. Čeprav so se sami odločili za to pot, jim je kljub temu bila težka ločitev od svojcev in od domačih krajev. Pa dolgo niso utegnili pestovati svoje žalosti, ker so zaslišali žvižg Goričke Mariške, kot so naši ljudje imenovali lokomotivo, ki je vozila proti mestu in potem naprej.

			Ko je vlak pripeljal na glavni tir in se ustavil na postaji, so eni potniki izstopili, nekaj pa jih je vstopilo. Potem so železničarji toliko časa premikali vlak, da so lahko pripeli vagon s potniki v Francijo. Ko je bil vagon pripet in postavljen v celoti nazaj na glavni tir, je lokomotiva spet zažvižgala in vlak se je začel premikati ter zapuščati mesto. Mnogokrat so njihov vagon odpeli od enega vlaka in spet pripeli k drugemu, dokler naslednji dan popoldne niso prispeli na zadnjo postajo. Izstopili so in po nekaj sto metrih prišli na posestvo, kjer bodo naslednje dni živeli in delali.

			Tam so se zbrali na dvorišču, kjer sta jih že čakala gospodar in gospodarica. S pomočjo prevajalca Rudija sta delavce seznanila s potekom dela in redom na posestvu in s prostori, ki so bili namenjeni za jedilnico. Imeli bodo v teh prostorih zajtrk in večerjo, ter ob praznikih tudi kosilo. Ob delavnikih jim bo kosilo pripeljano na polje, kjer bodo delali. Vsako jutro pa se morajo vsi zbrati na dvorišču, da jih razporedijo na delo. Ko so jih s tem seznanili, so jim razdelili sobe.

			Odšli so vsak v svojo sobo, razložili svoje stvari in odšli na večerjo, potem pa v posteljo. Pot jih je pošteno zdelala in komaj so čakali, da lahko telo iztegnejo v postelji.

			Naslednje jutro so vstali, ko se je zdanilo. Odšli so na zajtrk. Po zajtrku so se zbrali na dvorišču in čakali razvrstitev na posamezna dela.

			Anico so dodelili za pomoč kuharici, ki je kuhala za družino, kot so rekli, da gre delat v gosposko kuhinjo.

			Mariška je dobila delo v delavski kuhinji, kjer so kuharice kuhale za delavce. Povedali so jima še, da jima ni potrebno zjutraj čakati na dvorišču za dodelitev dela, ker bosta za stalno opravljali dela, na katera so ju dodelili. Takoj sta odšli vsaka na svoje delovno mesto.

			Ostale pa so porazdelili na različna dela, kjer so jih potrebovali. Jožeta so dodelili k traktoristu in traktoristu naročili, naj ga izuri za delo s traktorjem. Je še razmeroma mlad in se bo lažje navadil delati s traktorjem kot pa kateri starejši.

			Potem so vsi odšli na delo, na katero so jih razporedili. Jože je šel s traktoristom. Bal se je, kako se bosta sporazumela. Pa si je oddahnil, ko je ugotovil, da je traktorist Čeh, katerega jezik je za silo razumel, saj se je s tem jezikom srečal v vojni. Ko sta oba spoznala, da se bosta lahko sporazumela, sta takoj začela z učenjem. Jože se je hitro učil in preden je minil mesec, je že samostojno, brez mentorja, delal s traktorjem.

			Najtežje je bilo Anici. Glavna kuharica v gosposki kuhinji je bila Francozinja in sta se težko sporazumeli. Mnogokrat je Anica naredila kaj čisto drugega, kot so od nje pričakovali.

			Nekega dne, proti poldnevu, jo je kuharica poslala, naj prinese »kokot«. Anica jo je zelo začudeno pogledala. Kaj pa bo s petelinom sedaj, tako pozno. Da ga očistimo in pripravimo za kuho, ali peko, to traja. V našem jeziku je namreč kokot petelin. Pa si je mislila, da kuharica že ve, kaj hoče. Če hoče kokota, bo pač šla in ujela kokota (petelina). Anica je šla na dvorišče. Tam so se sprehajali trije petelini.

			»Katerega naj ulovim? Katerega hoče? Kdo ve, nič ni rekla. Ujela bom enega, katerega bom lahko,« je sklenila Anica in se zapodila za petelinom, ki ji je bil najbližje. Tekala je za njim in ga skušala ujeti, pa ji je vsakokrat ušel, ko ga je imela že na dosegu roke. Delavci, ki so delali nekaj na dvorišču, so jo opazovali in se na ves glas smejali. Anica je bila prepričana, da se zato smejijo, ker ji petelin vsakokrat uide, in ga ne more ujeti. Pa se je še bolj naglo podila za njim. Pred vhodom v gosposko hišo sta stali gospodinja in kuharica. Tudi onidve sta jo gledali in se na ves glas smejali. Anica je že težko dihala in pljuča so ji ostala skoraj popolnoma brez zraka. Nekajkrat se je že pošteno opotekla, kot da bo zdaj, zdaj padla.

			Ko je gospodinja to videla, je stopila k Anici, jo ustavila in prijela za roko, ter jo peljala v hišo in v shrambo. Pokazala ji je na klin, kjer je visela ponev. Vzela je ponev s klina in jo pokazala Anici ter rekla:

			»To je kokot.«

			Anica je sedaj razumela, zakaj so se vsi, ki so jo videli, kako se podi za petelinom, tako smejali.

			Anica je bila bistra in se je hitro učila. Kaj podobnega pa se ji ni več zgodilo. Še preden je minilo leto dni, kar sta bila Jože in Anica v Franciji, je Anica vse, kar ji je kdo povedal v francoskem jeziku, razumela in je tudi že precej dobro govorila.

			Mariška pa se je razvila v pravo lepotico. Ni ga bilo fanta, ki se ne bi ozrl za njo, ko jo je zagledal. Ona pa se ni zmenila za nobenega. Včasih, ko je bila prosta, ali pa je bil praznik, je šla v bližje mesto kaj kupit, ali pa kar tako. Pa vedno sama. Vedno je bila lepo oblečena, saj si je lahko privoščila. Ona ni šla v Francijo s kakšnimi daljnimi cilji, za katere bi varčevala, ampak je odšla, da se reši domačih neznosnih razmer. Bila je lepo oblečena in kadar ni delala, vedno lepo urejena, kar je njeno lepoto še poudarilo in povečalo.

			Gospodar pa je imel sina. Bil je tudi še samski in nič se ni slišalo, da bi imel dekle. Ko je nekega dne zagledal Mariško, ko se je vrnila iz mesta, tako lepa in urejena, se mu je kar zavrtelo. Začel jo je osvajati in se je trudil, da bi jo osvojil. Pa se dolgo ni zmenila zanj, čeprav ji je bil fant všeč. Je pa mislila na to, da je med njima prevelika razlika, da bi lahko bila par in bi sodila skupaj. Nekega dne pa ji je v mestu, kamor se je odpravila, nekdo precej časa sledil, in se, ko je sedla v nekem bifeju, da bi nekaj popila, približal njeni mizi in prosil, če lahko prisede. Dovolila mu je. Kaj pa naj bi storila drugega, saj miza ni bila njena last, čeprav ji je postalo precej nelagodno, ko je spoznala, kdo je prisedel k njeni mizi.

			Ko sta že nekaj časa srebala vsak svojo pijačo, pa jo je Moris nagovoril: »Marija!«, kot je bilo njeno uradno ime in kot so jo klicali v Franciji. »Zakaj se me izogiblješ? Noro te imam rad. Imaš doma koga, ki ga imaš rada, ali si tukaj našla koga, zaradi katerega me ne maraš?«

			»Gospod Moris. Nimam nikogar ne doma in ne tukaj. Samo kakšen smisel bi imelo to, da bi se navezala na vas, ko pa je med nama tako velika razlika kot med navadno mlako in oceanom. Pa dobro delo imam in dobro plačo, in tega ne bi rada izgubila. Zato vas nočem vzpodbujati in se tudi ne zapletati z vami,« mu je odgovorila.

			»Pa nehaj me vikati in klicati gospod Moris. Za tebe sem samo Moris, kot si ti za mene Marija. Nobene razlike ni med nama kot samo ta, da si ti dekle in jaz fant. Nikar ne misli, da se mislim le igrati s teboj. Želim se s teboj poročiti in s teboj deliti življenje in s teboj imeti družino.«

			Mariška je še ugovarjala, toda Moris je vse njene izgovore izničil. Na koncu je pristala, da bosta par, vendar le, če to za sedaj ostane njuna skrivnost. Razkrila bosta svojo zvezo le takrat, ko bodo starši pristali na njuno poroko.

			»Kaj pa, če ne bodo pristali?« je vprašala Mariška.

			»Se bova pa poročila skrivaj,« ji je odgovoril Moris.

			Tako sta Mariška in Moris svojo zvezo skrivala. Nihče ni vedel za njo. Sestajala sta se v bližnjem mestu, na domačem posestvu pa sta hodila eden mimo drugega, kot da se niti ne poznata in sta dva popolna tujca.

			Nekega dne pa je glavna kuharica poslala Anico po zelenjavo na vrt. Anica si je skrajšala pot in je šla za gospodarskimi stavbami in čez park, ki se je držal gosposke hiše in je segal do vrta. Ko je prišla mimo stavb, je zaslišala pritajeno govorjenje. Skrila se je za velik skrobotovec in kukala skozi njegove veje. Spoznala ju je. Bila sta objeta Moris in Mariška. Zmeglilo se ji je pred očmi. Pograbil jo je neznanski strah. Znašla se je pred dilemo, kaj naj naredi? Naj ju razžene in Mariško, za katero je bila tako rekoč odgovorna, pošteno okara?

			Ne, to ne bo dobro. Moris se lahko maščuje. Gospodarjev sin je. Od njega, kot od njegovega očeta, smo odvisni vsi. Rajši bom po delu stopila k Mariški in ji skušala odpreti oči, je sklenila in tiho, da jo ne bi opazila in slišala, odšla, kamor je bila namenjena. Vzela je, kar je hotela in se vrnila na svoje delo. Bila je zelo pretresena, pa ji je nekako uspelo skriti svoje počutje. Vendar se je komaj zbrala in se posvetila delu. Težko pa je čakala konec delovnega časa.

			Ko je končala z delom, se je napotila proti svojemu stanovanju. Preden je stopila v svoje stanovanje, je potrkala na Mariškina vrata. Mariška je odprla. Bila je pražnje oblečena, kar je kazalo na to, da je nekam namenjena.

			»Vstopi, Anica, in oprosti, zelo se mi mudi. Če ni kaj nujnega, bi bila rajši, da prideš drugič. Ko bom imela več časa.«

			»Je nujno. Pa še kako nujno,« ji je odgovorila Anica. »Poslušaj, se je tebi zavrtelo, da hodiš z gospodarjevim sinom?«

			Mariška je prebledela. Bila sta z Morisom trdno prepričana, da nihče ne ve za njuno zvezo. Sedaj pa to. Če ve Anica, so njuno zvezo odkrili najbrž tudi drugi. Pa ni mogla več tajiti. Boljše, da prizna. Pa preden je utegnila kaj povedati, je nadaljevala Anica.

			»Poigral se bo s teboj in te pustil. Če pa gospodarja odkrijeta vajino zvezo, te gospodar pri priči odpusti in poskrbi, da ne boš kmalu dobila drugega dela.«

			»Ne bo se poigral z menoj in me zapustil. Moris ni tak. Motiš se. Poročila se bova. V kratkem,« je odgovorila Mariška.

			»Ne sanjaj, Mariška. Gospodarja ne bosta dovolila, da bi se vidva poročila. Zanje me nismo dovolj dobre. Za snaho hočejo bogatašinjo in njihovo, Francozinjo. Me smo dobre samo za to, da jim delamo. Prekini to zvezo, preden bo prepozno.«

			»Je že prepozno. Grem na sestanek z Morisom, da se dogovoriva za poroko. Noseča sem in Moris noče, da njegov otrok nosi drug priimek in ne njegov.«

			»Mariška, mislim, da tebi ni pomoči. Hotela sem pomagati, pa vidim, da ne morem,« je rekla Anica in odšla v svojo sobo.

			Ko je prišel Jože z dela, je opazil, da jo nekaj vznemirja. Vprašal jo je, kaj ji je, pa je zanikala, da bi bilo kaj narobe, zato jo je pustil pri miru.

			Dva dni po tem srečanju Anice in Mariške, so se vsi delavci morali zjutraj zbrati na dvorišču. Prišla sta gospodar in gospodinja. Vsi so čakali, kaj bo, in tisti, ki so imeli stalno določeno delo, niso mogli razumeti, zakaj sedaj morajo sodelovati na teh ceremonijah.

			Ko so bili že vsi zbrani, je stopil gospodar naprej in se postavil pred Mariško ter ji rekel:

			»Marija Jež. Vzemite svoje stvari in pri priči zapustite moje dvorišče. Pri meni ni več dela za vas. Ne rabim vas več.«

			»Prav, gospod, če tako hočete. Vi najemate in odpuščate delavce. Toda prej kot bom odšla, mi boste izplačali moj zaslužek.«

			Gospodar je debelo pogledal. Ni pričakoval, da ona to zna in da bo to upala zahtevati. Nekaj se je izmotaval, toda ko se je srečal z grozečimi pogledi ostalih delavcev, je šel v pisarno in se vrnil z denarjem, ki ga je izročil Mariški.

			Mariška je potem, ko je dobila denar, odšla v sobo, vzela svoje stvari ter odšla proti železniški postaji. Kam je šla, ni vedel nihče, kot tudi nihče razen Anice ni vedel, zakaj je gospodar Mariško odpustil.

			Kmalu potem, ko je odšla, pa je Anica videla gospodarjevega sina, ki se je z avtomobilom peljal v isto smer, kot je šla Mariška in vedela je, da bo Moris gotovo poskrbel zanjo.

			Anici je bilo žal, da Mariške ni več med njimi in marsikomu drugemu prav tako. Pomagati ji pa niso mogli. Minil je kak mesec, ko so se neko jutro delavci spet morali na gospodarjev ukaz zbrati na dvorišču. Sedaj so že mislili, kaj se bo spet zgodilo, in so ugibali, kdo bo tokrat moral zapustiti posestvo.

			Gospodar in gospodinja sta prišla na dvorišče in gospodar je nekajkrat premeril dvorišče, nato pa se postavil pred Jožeta in rekel zelo glasno:

			»Gospod Jože Blažon in gospa Ana Blažon, pri priči vzamita svoje stvari in zapustita moje posestvo. Vidva sta pripeljala to kačo sem, ki se je hotela vštuliti v moj dom. Vidva sta kriva, da je mojemu sinu zmešala glavo. Poberita se od tod.«

			»Bova, in to z veseljem, samo prej naju boste izplačali in to za celo leto. Ker naju ne odpuščate zaradi dela, temveč zaradi svojih kapric. Pa hitro izplačajte, ker bom drugače pri priči poklical advokata!«

			Gospodar je prebledel, tega ni pričakoval, pa mu drugo ni preostalo, kot da je šel v pisarno ter prinesel šop bankovcev, ter jih izročil Jožetu.

			Ko je Anici in Jožetu gospodar izročil denar, sta odšla v svojo sobo in začela pospravljati svoje stvari v kovček in nahrbtnika. Komaj sta začela, je k njima prišel Rudi, ki ju je pripeljal v Francijo.

			»Oprostita, tega si nista zaslužila. Dobra delavca sta in tukaj imata naslov gospodarja, ki išče traktorista in kuharico in me je pred nekaj dnevi vprašal, ali vem za koga. Plačilo je še boljše kot tukaj, kolikor pa vem iz pripovedovanja njegovih delavcev, je dober človek, boljši kot ta tukaj. Pa srečno, upam, da se bomo še kdaj srečali,« je pozdravil in se poslovil od njiju.

			Anica in Jože sta si oddahnila. Bila sta skoraj prepričana, da bosta delo, za katero jima je povedal Rudi, dobila.

			Nemudoma sta se odpravila na železniško postajo in se odpeljala do Pariza, tam pa presedla na lokalni vlak, ki je peljal v kraj, kjer naj bi potrebovali delavce, kot jima je dal naslov Rudi. Nekako sredi popoldneva sta prispela na posestvo. Vprašala sta za gospodarja in mu povedala, da ju pošilja Rudi, predala pa sta mu tudi pismo, ki jima ga je dal Rudi. Gospodar ju je takoj sprejel. Najprej je vprašal Jožeta, če je traktorist in kakšen traktor je vozil. Jože mu je naštel znamke traktorjev, s katerimi je delal na prejšnjem delovnem mestu. Ko je Jože končal, mu je gospodar takoj povedal, da je sprejet, ker ravno takega človeka potrebujejo, ki je vajen voziti različne znamke traktorjev. V načrtu pa ima tudi, da bi kupil goseničarja.

			»Pa bi si vi upali voziti goseničarja?« je gospodar vprašal Jožeta.

			»Zakaj pa ne? Samo naj mi nekdo za začetek delo z njim razloži. Ko sem prišel na prejšnje posestvo, nisem imel niti pojma o traktorju, pa še jezika nisem razumel, da bi lahko koga vprašal, ko kaj nisem vedel, pa sem se kljub temu naučil delati s traktorjem. Sedaj pa jezik obvladam toliko, da lahko vprašam, če mi kaj ni jasno. Navadne traktorje pa poznam. Goseničar se gotovo toliko ne razlikuje od ostalih, da se ne bi mogel naučiti delati z njim.«

			»Prav. Ko ga dobimo, ga boste vi prevzeli.«

			Potem je vprašal Anico, kaj je delala in ko je povedala, da je delala v gosposki kuhinji, je takoj nadaljeval:

			»Sprejeti ste. Tudi pri nas boste delali v gosposki kuhinji in pomagali kuharici pripravljati hrano za družino. Sedaj pa pridita, da vama bo moja žena pokazala stanovanje.«

			Malo sta počakala, da je prišla gospodinja in jima pokazala stanovanje. Bilo je dosti večje in boljše kot prejšnje. Imela sta sobo, malo kuhinjo in sanitarije, vključno s kopalnico. Anica ni mogla verjeti. Bila pa sta prezadovoljna tudi s plačo, ki jima jo je obljubil.

			Naslednji dan zjutraj, ko so se delavci zbrali na dvorišču in so jim dodelili delo, je gospodar Jožeta predstavil. Ko je imel vsak svojo zadolžitev, je Jože s svojimi sodelavci odšel na delo. Bilo mu je lažje kot pri prvi zaposlitvi, saj je razumel in govoril jezik, in če mu kaj ni bilo jasno, je vedel vprašati.

			Anica je takoj po zboru delavcev odšla z glavno kuharico v gosposko kuhinjo in lotili sta se priprave hrane. Anici so tudi povedali, da njima z glavno kuharico ni potrebno iti na zborno mesto na dvorišče, ker že vesta za svoje delo.

			Že čez nekaj dni in tednov sta Anica in Jože ugotovila, da sta dobila boljšega delodajalca in boljše delo s plačilom vred, kot pa je bil prejšnji, in niti malo se jima ni tožilo po prejšnjem delovnem mestu.

			Sta se pa Jože in Anica pogosto spraševala po Mariški, kje je in kaj je z njo? Skrbelo ju je, ali je dobila novo delo in ali sta še v zvezi z gospodarjevim sinom? Pa so vsa ta vprašanja ostala brez odgovorov.

			Marija, kot so Mariško klicali v Franciji, pa je, ko jo je gospodar odpustil, pobrala svoje stvari in se napotila na železniško postajo. Pa ni še prišla do nje, ko je za njo v svojem avtomobilu pridrvel Moris. Prepričeval jo je, naj prisede, da bo že on priskrbel za vse. Dolgo je trajalo, da jo je prepričal, da je končno le popustila. Prisedla je in Moris jo je odpeljal v pokrajino ob morju. Tam je imel prijatelja, ki je Mariji pomagal najti zaposlitev. V kraju, kjer je bil turizem na višku in v njem kopica hotelov, ona pa je imela prakso za delo v kuhinji, to niti ni bilo težko. Dobila je primerno stanovanje in delo, pa plačilo. Ker je bila prijetna oseba, so jo spoštovali in si je kmalu našla med sodelavkami tudi dobre prijateljice.

			Moris je prišel vsak teden k njej na obisk. Nekoč, ko je spet prišel, je imel s seboj vse dokumente in ni odnehal, dokler Marija ni pristala, da sta se poročila. Njegovi starši niso vedeli za Morisove obiske pri ženi, ne za naraščaj, ki sta ga pričakovala. Oče je na vse pretege pritiskal na Morisa, naj se vendar že poroči in zagotovi posestvu dediča. Pa ni popustil, pa tudi povedal ni, da je že poročen. Tako je prišel Marijin čas in rodila je zdravega in krepkega dečka, ki sta ga z Morisom dala krstiti za Pjera. Boter pa mu je bil Morisov prijatelj, ki jima je vse od začetka, ko je Moris Marijo pripeljal v njihovo mesto, pomagal in stal ob strani. Morisov oče je sinu tačas predstavil že tri bogata dekleta kot možne neveste. Pa je Moris vsem trem našel napake in očeta prepričal, da niso za njihovo posestvo primerne gospodarice.

			Nekega dne pa je zbolela Morisova mama. Po kratki, a težki bolezni je umrla. Moris in oče sta ostala sama. Oče je po materini smrti še bolj pritiskal na sina, naj se poroči. On pa o tem ni hotel niti slišati. Ni pa očetu, ki je bil samovoljen in je vse moralo biti po njegovem, upal povedati, da je že poročen in da ima sina. Bal se je za ženino in sinovo življenje.

			Nekega dne pa sta se srečala in se pogovarjala o vsakdanjih gospodarskih stvareh Morisov oče in sosednji posestnik, ki je imel hčerko Morisovih let. Pritoževala sta se en drugemu, kako je težko dobiti poljske delavce, ko vse, kar je dobrega, poberejo zadnji čas druge dežele. Sosed je tarnal, da je najtežje dobiti gozdne delavce. Še posebno sedaj, ko je nekdo razširil novico, da v gozdovih razsajajo razbojniki. V časopisih je nekje pisalo, da je, ko je delal v gozdu, bil nekdo ubit. Zato pa sedaj nobeden noče delati v gozdu. Les pa propada in ga ni mogoče spraviti v promet. Povedal je, da je komaj dobil dva gozdna delavca, moža in ženo. Tujca, ki seveda za te nesmiselne govorice ne vesta, zato sta delo sprejela, največ zaradi tega, ker je delo v gozdu dobro plačal, boljše kot delo na polju.

			»Kaj naj bi drugega storil, ko pa drugače ne dobim delavca za delo v gozdu. Moral sem jima dati dvakrat večje plačilo, kot pa če bi delala na polju, ali doma na posestvu.«

			»Od kod pa sta prišla?«

			»Iz Slovenije. Jež se pišeta. Kako čuden in smešen priimek. Gospod sosed, kaj niste vi imeli neke kuharice, ki se je podobno pisala?«

			»Kako ste rekli sosed, kako se že pišeta?«

			»Jež. Geza in Vera Jež.«

			»Da, tako se je pisala ena od kuharic v delavski kuhinji. Pa sem jo nagnal, ker je začela mešati glavo mojemu sinu. Čisto ga je že zmešala, da se je hotel celo poročiti z njo. Prosim vas lepo, da bi se moj sin poročil s kuharico?! Pa sem jo pri priči nagnal. Rajši vidim, da ostane posestvo brez dediča, kot pa da se moj sin poroči s takim dekletom. Lepa je pa bila, lepa. Tu okrog še nisem videl in ne srečal tako lepega dekleta. Pa delavna je tudi bila, ni kaj reči. Toda za mojega sina žena, za to nikakor ni bila primerna. Imam pa sedaj to težavo, da se sin noče poročiti in mi kljubuje.«

			»Veste kaj, sosed, se bom jaz pozanimala, če sta naša dva kako povezana s tisto vašo kuharico. Kdo ve, zakaj sta prišla ravno sem in prevzela delo, ki ga drugi nočejo.«

			»Le pozanimaj se, Susan, in mi povej, če boš kaj izvedela.«





16.


			Že nekaj let sta bila Jožef in Anica na svojem drugem delovnem mestu. Bila sta zadovoljna. Bila sta v družini svojih gospodarjev skoraj domača. Posebno hčerki gospodarjev sta se vedli do njiju, kot da sta družinska člana in ne njihova delavca. Tako se je njuno bivanje v Franciji zavleklo že na deseto leto, pa čeprav sta obljubila, ko sta šla od doma, da se čez tri leta, če ne prej, gotovo vrneta domov. Njuna hčerka je končala osnovno šolo in odrasla v odraslo dekle. Dobro jima je bilo tukaj, kjer sta bila in bila sta že kot domača. Jože je že bil nek vodja delavcev in gospodar mu je vedno bolj zaupal.

			V Evropi pa je vrelo in vsak dan so bile novice slabše in vse glasnejše, da bo vojna. Nemčija se je iz dneva v dan vojaško vse bolj krepila in kazala, da ima apetit po osvojitvi Evrope. Nič kaj dobro ni kazalo. Ko je napadla Francijo, je ta kapitulirala v nekaj dneh, kot tudi nekatere druge države. Tiste francoske oblasti, katerih deli ozemlja še niso bili zasedeni, so državljanom izdale odlok, da se morajo pred Nemci umikati. Tak ukaz je dobil tudi Jožetov in Aničin delodajalec. Stopil je do Jožeta in mu rekel:

			»Jože, po nalogu naših oblasti moramo bežati pred Nemci. Edino možnost imamo, da se umaknemo na naše drugo posestvo, na katerem si ti z menoj že bil. Tam v bolj hribovitem predelu leži. Tja najbrž Nemci tako hitro ne bodo prišli, ker je na drugem koncu Francije in so tam nepomembni kraji. Tebi predajam vodstvo delavcev, da jih pripelješ tja. Živino spustite v ograde na pašo. Krave lačne na pašniku ne bodo, ker je dovolj trave, in žejne tudi ne bodo, saj imajo tam jezerce, ki ima vso leto dovolj vode. Vsi se naložite na vozove in na prikolice. V vozove vprežite več konj, da bo potovanje hitrejše. Namestite se na prikolice in na vozove in krenite z vso svojo prtljago vred na pot. Ne pozabite odej, pa kruh, mogoče ga na poti ne boste mogli kupiti. Tukaj imate denar za živež, če ga boste spotoma lahko kaj kupili. Naša družina gre naprej, vi pa pohitite in krenite čim prej za nami.«

			Jožetovi tovariši so naredili vse, kar jim je naročil gospodar. Potem so na vozove in prikolice naložili živež in svojo prtljago ter se podali na potovanje.

			Jože, ki je bil vojak in je že preživel eno vojno, je dobro vedel, da je potovanje po glavni cesti nevarno, zato je s pomočjo zemljevida vodil svoje tovariše po stranskih poteh in to, kjer se je le dalo, v bližini gozdov, da bi se ob nevarnosti lahko umaknili v gozd pod zaščito dreves.

			Neki dan so potovali po nekoliko valovitem terenu po stranski cesti, ki je tekla vzporedno z glavno cesto, na kateri se je drenjalo vse mogoče, vojaki s svojimi vozili in pratežem, vojaki pešci, in civilisti s svojimi vozovi, ročnimi vozički in prtljago, zloženo na otroške vozičke. Naenkrat so zaslišali brnenje, kot da bi se pribiževala velika skupina letal, bombnikov. Ob njihovi poti se je na eni strani raztezal gozd z dokaj velikimi drevesi. Jože je ukazal svojim voznikom:

			»Hitro zavijmo v gozd! Skrijmo se pod drevesa. Naj se nihče ne premika, če je le mogoče. Letala prihajajo. Hudo bo.«

			Jožetovi sopotniki so storili, kar jim je naročil Jože. Vsi so zapeljali v gozd. Ljudje so stopili z vozov in s prikolic. Vozniki so konje prijeli na kratko za uzde in jih mirili. Ljudje so se zavlekli pod grmovje in drevesa in se prilepili na debla in na tla, kamor je kdo mogel. Bili so čisto pri miru.

			Brnenje letal je prihajalo vse bližje. Preletela so jih in se usmerila proti cesti, na kateri je hitela množica ljudi, pomešani vojaki in civilisti. Nad to cesto so letala zokrožila in sipala svoj smrtonosni tovor na tla. Pesek in zemlja, pomešana z deli teles, sta brizgala na vse strani in se dvigala kvišku. Vsa tista množica se ni imela kam umakniti in ne kam skriti. Bombe pa niso izbirale ne vojakov ne civilistov, temveč so kosile vse povprek. Ko so se letala rešila svojega smrtonosnega tovora, so odletela v smer, iz katere so priletela. Brnenje je utihnilo in Jožetovi sopotniki so počasi prilezli iz svojih skrivališč.

			Marsikateri sopotnik je stopil k Jožetu in se mu zahvalil za preudarno ravnanje, čeprav je še nekaj ur prej godrnjal, zakaj se cijazijo po teh stranskih poteh, namesto da bi potovali bolj zlagoma po glavni cesti, ki je bila le streljaj oddaljena od njih. Ko se je situacija na glavni cesti umirila in ni bilo slišati brnenja letal, kar bi kazalo na to, da se vračajo, je Jožetova skupina nadaljevala pot. Vozili so se naprej po stranski cesti, na kateri so bili. Ves čas so pa poslušali, če bi spet zaslišali brnenje letal, ki se vračajo. Pa je bilo vse tiho, slišali so se le klici ranjenih in tistih, ki so koga izgubili.

			Ves čas so se pomikali naprej po cestah, ki jih je na eni strani obdajal gozd, da bi se v primeru novega letalskega napada spet lahko umaknili in se pritajili v gozdu. Ko se je začel dan iztekati, so prispeli do neke vasi. Ustavili so se. Vas je bila čisto prazna, hiše pa nezaklenjene in odprte. Videlo se je, da so se prebivalci umaknili v naglici, saj so vso imetje, tudi nekatere vrednejše predmete, pustili doma. Najprej so imeli namen, da ostanejo v vasi čez noč. Pa si je Jože premislil in je ukazal, da gredo še malo naprej. Nekateri so godrnjali, ubogali pa so le in nadaljevali pot.

			Ko se je že začelo mračiti, so prišli do velikih hlevov in senikov ter drugih gospodarskih objektov.

			»Tukaj se bomo ustavili in prenočili. Tu je bolj varno kot v vasi. Zadaj za zgradbami je gozd, kamor se lahko zatečemo v nevarnosti. Izberite pa si prostore vsak za sebe, na vozovih, prikolicah, ali če katerega rado zebe, v senikih, če kdo želi in se počuti bolj varnega, v hlevu. Ponoči bomo imeli straže, da nas kaj ne preseneti. Mislim, da se letal ne bo potrebno bati tukaj, v vasi pa tega ne bi rekel, pa vseeno je bolje, da smo previdni. Sedaj pa prosim, da zakurimo ognje, in to v hlevih, da se ne bo videlo, in ženske prosim, naj nam skuhajo nekaj toplega. Kdo ve, kdaj bomo imeli priložnost, da bomo lahko spet skuhali in pojedli kaj toplega. Stražilo pa jih bo šest do polnoči in šest po polnoči. Kar koli bi se kateremu zazdelo nenavadno, naj ne okleva, naj me zbudi in bomo skupaj rešili problem,« je ukazal Jože.

			Vsi so se lotili svojih nalog brez ene same besede ugovora. Jožetovi sodelavci so že spoznali, da Jože ima izkušnje in mu lahko povsem zaupajo.

			Moški so zakurili ogenj, ženske pa so začele kuhati juho. Jože in ostali možje so tačas določili vrstni red straže. Med tem se je juha skuhala in posedli so, kjer je kdo mogel in uživali v prvem toplem obroku ta dan.

			Komaj so nekajkrat zajeli hrano, sta se pripeljala dva nemška vojaška policista na motornem kolesu. Začela sta spraševati, kdo so, kaj tukaj delajo, pa če imajo dokumente in podobno.

			Jože je prišel bliže in jima pokazal dokumente, ter se predstavil, da je vodja skupine in da mu je gospodar zaupal vodenje sodelavcev in so begunci.

			»Zakaj pa bežite?« ga je vprašal eden.

			»Moramo. Tako so ukazale oblasti.«

			»Vi niste Francoz,« je pripomnil drugi.

			»Ne. Slovenec sem. Sem pa tukaj na delu.«

			»Pa dobro govorite naš jezik.«

			»Naučil sem se ga v prvi svetovni vojni. Mnogo Nemcev je bilo takrat z menoj na fronti.«

			»Kje ste pa bili?«

			»Na ruski fronti. Osemnajst mesecev.«

			»Moj oče tudi. Tam pa je bilo vroče, čeprav je bil mraz.«

			»To pa. In tam sem tudi dočakal konec vojne. Sicer pa gospoda, vojaka sta in jaz dobro poznam vojaško življenje. Vama lahko ponudim juho. Včasih vojaška kuhinja zamuja, vsaj naša v prvi vojni je, ne vem, mogoče je sedaj drugače.«

			»Tudi sedaj se to zgodi. Ne bi se branila,« je rekel eden, ki je po oznakah na obleki bil častnik.

			Postregli so jima in s slastjo sta pojedla juho ter jo pohvalila, dodala, da je to prva topla jed po treh dneh, prejšnje dni so imeli samo suhe obroke.

			Jože ju je vprašal, ali zjutraj lahko nadaljujejo potovanje, in jima povedal, kam so namenjeni, na katero posestvo.

			»Zaradi nas lahko. Dokumente imate v redu. Nobene ovire ni, razen če se do jutra situacija spremeni. Zato je najbolje, če se zjutraj vi, vodja, oglasite na komandi v vasi, pa boste dobili nadaljnje napotke. Pametno pa je, da ste se umaknili sem ven iz vasi. Tukaj ste bolj varni.«

			»Zdelo se nam je, da v vasi nekaj ni v redu. Ljudje so jo najbrž zapustili zelo na hitro, ko niti niso zaklenili stanovanj in so pustili v stanovanju tudi vrednejše predmete. Zato pa smo se rajši utaborili tukaj. Tukaj se nam je zdelo bolj varno.«

			»Imeli ste prav. Dober strateg ste, vodja,« je rekel tisti s činom. Nato sta sedla na motor in se odpeljala nazaj proti vasi.

			Begunci so olajšano zadihali. Nekateri so razumeli, kaj je z vojakoma govoril Jože, in so ga pohvalili.

			»Dobro si opravil, Jože, na miren in preudaren način. Ti nam najbrž ne bodo delali težav. Lahko nam še olajšajo potovanje, če nam dajo kak dokument, da lahko nadaljujemo pot.«

			»Sedaj pojdimo spat. Spočiti se moramo, morda bomo jutri že lahko nadaljevali pot,« je rekel Jože in sopotniki so ga ubogali. Vsi so odšli k počitku, vsak na prostor, ki si ga je našel in izbral. Stražarji pa so odšli na stražo, kot so se dogovorili.

			Noč so preživeli mirno. Jože je takoj po zajtrku odšel na komando in se javil. Sprejel ga je poveljnik, precej prijazno. Najbrž sta mu sinočnja vojaka vse natančno poročala. Jože je dobil še dovoljenje za nemško vojsko, da imajo prosto pot.

			Ko se je vrnil k ostalim, so začeli pospravljati svoje premoženje na vozove in na prikolice ter nadaljevali pot. Bilo jim je skoraj težko zapustiti varno zavetje in nadaljevati pot naprej, ne da bi vedeli, kaj jih na poti, ki je pred njimi, še čaka.

			Potovali so še dva dni, vedno po stranskih poteh in so se izogibali glavnim cestam, ki jih je skoraj v celoti zasedla vojska. Obe noči, ki so jih morali prenočiti zunaj, so prebili v gozdu, na prostem. Še sreča, da je vreme zdržalo in bilo suho, da jih ni premočilo. Udobno pa vseeno ni bilo, na prostem, na gozdni tleh, prekritih z vejami, nič takšno, kot je bilo njihovo prvo prenočišče. Kar pogrešali so ga. Pot je bila v nadaljevanju mirnejša kot prvi dan. Pokrajina, po kateri so sedaj potovali, je bila zaledje in v njej niso še srečali vojske. Vojska je najprej zasedala večja mesta. Tu pa večjih mest ni bilo. Nikjer v bližini tudi niso videli nobenih drugih beguncev. Ceste so bile prazne, pa so se kljub temu držali stranskih poti in ne glavnih cest, saj nikoli ni bilo gotovo, da naslednjo uro ne pridrvi kakšna motorizirana vojaška enota.

			Četrti dan svojega potovanja so končno prispeli v kraj, v katerega bližini je njihov gospodar imel svoje posestvo. Toda ko so dosegli kraj, pod katerega je posestvo spadalo, so morali iti še naprej, nekaj kilometrov, ker je bilo posetvo na obrobju in izven naselja. Ko so zagledali obrise stavb, ki so pripadale posestvu, je marsikdo olajšano vzdihnil, konjarji pa so pognali konje hitreje, da so pospešili vožnjo zadnjih metrov. Na posestvu so že opazili skupino ljudi, ki se jim je približevala. Zbrali so se zunaj in jo opazovali. Ko so se še nekoliko približali, so spoznali, da so njihovi. Iz mnogih grl se je izvil krik:

			»Naši so! Prihajajo! Tu so.«

			Ko so zapeljali svoj konvoj na dvorišče, so si oddahnili. Ustavili so konje in traktorje in popotniki so stopili na tla in pozdravljanju kar ni hotelo biti konca. Ko je prvi val veselega snidenja uplahnil, sta gospodar in gospodarica pristopila k Jožetu in gospodar mu je rekel:

			»Tako sem srečen, da ste vsi živi in zdravi in niste imeli nobene izgube, ne med ljudmi in ne med živalmi. Slišali smo za letalski napad na glavni cesti, ki vodi v to smer. Pogovarjala sva se z ženo, da vi morate biti v tem času ravno tam. Ko pa smo slišali za velike izgube in katastrofo, ki se je tam zgodila, sva mislila, da sploh ne pridete, da vas več ni.«

			»Saj smo bili tam. Samo ne na glavni cesti. Mi nismo potovali po glavni cesti, temveč po stranskih poteh. Ko smo videli, da je na glavni cesti vse, vojaki pa civilisti, smo se umaknili na stransko cesto. Vendar nismo bili daleč od mesta katastrofe. Gledali smo na glavno cesto iz gozda, ob cesti, kamor smo se skrili, ko smo zaslišali brnenje letal. Iz skrivališč smo prišli, ko so letala drugič odletela in se več niso vrnila. Na glavni cesti pa je bila groza. Ne morem niti misliti na to. Pravi pokol.«

			»Pozneje niste imeli več težav?« je vprašal gospodar.

			»Ne. Vse je potekalo mirno. Držali smo se stranskih poti in smo se izogibali mestom. Imamo celo dovoljenje Nemcev, da lahko potujemo.«

			»Kako ste pa do tega prišli?« je vprašal gospodar in Jože mu je vse natančno opisal.

			»Le hrani ga, mogoče ga bomo še potrebovali, ko se bomo vračali domov,« je še rekel gospodar in vse so najprej nahranili, potem jih je pa gospodar poslal k počitku, saj so jih dolga pot in nenehen strah ter nemirno spanje vse pošteno utrudili.

			Ko so si nekoliko odpočili, so se vsi lotili svojih običajnih opravil na tem posestvu. Kmalu so se navadili na drugo okolje in navezali nove stike z ljudmi, ki so bili zaposleni na tem posestvu. Minil je mesec, ko so dobili od gospodarja obvestilo, da se vračajo na matično posestvo. Spet so natovorili svoje stvari in ponovno so se podali na pot, samo v nasprotno smer. Nemčija je okupirala celotno Francijo, ki je podpisala kapitulacijo. Vsa Francija je bila v nemških rokah.

			Pot nazaj je bila malo manj stresna kot prva pot. Kar nekajkrat pa so si pomagali z dovoljenjem, ki so jim ga dali Nemci, da lahko potujejo. Ko pa so pripotovali bližje posestvu, pa jih več nihče ni ustavljal. Izogibali so se mestom in večjim krajem in spet so izbirali stranske poti namesto glavnih cest, zato na kakšno večjo težavo niso naleteli. V krajšem času kot od doma so se vrnili nazaj na posestvo, na katerem so bili zaposleni.

			Vse so našli tako, kot so pustili, in nedotaknjeno. Krave pa na ograjenem pašniku, le njihovo število se je povečalo. Saj so se nekatere otelile.

			Spet se je vse vrnilo v stare okvire. Bili so oddaljeni od naseljenih večjih krajev in vojna je šla nekoliko mimo njih.





17.


			Jože in Anica sta iz dneva v dan postajala vse bolj nemirna. Vojna je še kar trajala in nič še ni kazalo, da se bliža konec. Pošte od doma že dolgo nista dobila. Pogosto sta se spraševala, kaj je z domačimi.

			»Očeta menda niso poklicali v vojsko? Prestar je že. Če pa so ga, on pri svojih letih tega več ne bo zdržal,« je govoril Jože.

			»Kdo ve, kako je bilo in je v naših krajih. Hčerka je sedaj že velika, če je živa. Pravo dekle že mora biti. Pa mama, kdo ve, ali še živi. Noben nama nič ne piše. Zakaj?«

			»Vojna je. Razumeti moraš, da tudi pošta ni več taka kot v miru. Lahko da se domači tudi sprašujejo, kaj je z nama in če sva živa. Mogoče tudi oni niso dobili pošte od naju. Dovolj je, če so kdaj bombardirali vlak in zadeli tudi poštni vagon. Reševali so ljudi, ki so bili na vlaku, morda še uradno pošto, drugo pa ne. Sedaj pa čakamo eni in drugi na pošto, pa zaman. Lahko je zgubljena, pa ni nujno, da je kateri mrtev,« je skušal Jože tolažiti Anico.

			 Pomirila se pa ni. Nekaj časa je molčala, potem pa rekla:

			»Najraje bi pobrala svoje stvari in se podala na pot, pa bi odšla domov.«

			»Jaz tudi. Kaj če bi poskusila? Drugače ne bova vedela, kaj je z domačimi.«

			»Pa misliš, da se v tem času sploh lahko potuje?« je vprašala Anica.

			»Zakaj pa ne? Tudi v vojni vozijo vlaki, pa ne samo vojake, ampak tudi civiliste. Veš kaj? Gospodarja bom prosil za prost dan. Gotovo mi ga da, saj še nobenega nisem izkoristil, odkar delam pri njem. Potem bom pa šel v mesto in na nemško komando, pa bom vprašal, kako je s potovanji in kakšne dokumente potrebujeva za pot,« je povedal Jože in Anica je takoj postala bolj vedra.

			»Pojdi, Jože, prosim, pojdi in se pozanimaj. Jaz bi rada šla domov. Če že moram umreti v tej vojni, bi rajši doma kot tukaj v tujini.«

			Kakor je rekel, tako je Jože storil. Gospodarja je prosil za prost dan in ga je tudi dobil. Drugi dan se je podal na nemško komando. Povedati je moral svoje ime stražarju in ta ga je javil naprej. Jožeta so sprejeli.

			Ko je Jože vstopil in pozdravil, se je zelo začudil. Komandant je bil tisti častnik, ki ga je spoznal, ko so kot begunci taborili v hlevih in se je pripeljal z vojakom v kontrolo.

			Komandant je vstal, se nasmejal in podal Jožetu roko v pozdrav.

			»Pa se spet srečava. Kako je svet majhen.«

			»Prav imate. Še v sanjah ne bi pomislil, da se še kdaj srečava.«

			»Kaj vas je prineslo sem? Imate kakšne težave?«

			»Sploh ne. Z ženo bi se rada vrnila v domovino, ker naju skrbi za starše in hčerko, že dolgo nisva dobila glasu od njih. Pa sem prišel vprašat, če se lahko potuje in katere dokumente potrebujeva?«

			»Lahko se potuje, saj je cela Evropa naša, zakaj se ne bi smelo. Samo pravo pot, ki je varna, morate izbrati. Kam pa sploh hočete potovati?« je vprašal in Jože mu je povedal.

			»Vem za ta konec. Najbolje bo, da potujete preko Nemčije in Avstrije. Ta mednarodna pot je najbolj varna. Izognite se pa Italiji in Ljubljanski pokrajini. Tam pot ni najbolj varna. Potrebujata potna lista in mi vama bomo napisali dovoljenje za potovanje, ki pa ga kažite samo nemškim ali avstrijskim, ter madžarskim vojakom. Drugim ne. Pa še nekaj. Peljite se le s tistim vlakom, na katerem ne bo vojakov. Tarča napada so vojaki. Če srečno pridete do Pariza in sedete tam na mednarodni vlak brez vojakov, sem prepričan, da boste potem varno prispeli do doma.«

			Jože se je komandantu zahvalil za pojasnila in nasvete in se poslovil, da bi zapustil njegovo pisarno, ko mu je komandant namignil z očesom in mu smeje rekel:

			»Jože. Tako dobre juhe pa še nisem jedel, kot je bila tista, ki sem jo jedel pri vas. Še sedaj jo čutim v ustih.«

			In oba sta se zasmejala.

			Med vrati je Jože srečal znanca iz mesta.

			»Vidva s komandantom pa sta zgleda velika prijatelja, ko te je takoj sprejel in se tako prijateljsko pogovarja s teboj,« mu je rekel in ga ostro pogledal.

			Znano je bilo, da je ta njegov znanec na nemški strani.

			»Da bi bila prijatelja, tega ravno ne morem reči, se pa že nekaj časa poznava,« mu je Jože odvrnil.

			Ko je prišel domov, je takoj povedal Anici, da bosta lahko potovala, in da je dobil od komandanta zelo dobre informacije, ki jima še utegnejo koristiti. Edino, kar ju še čaka, je zamenjava potnih listov.

			»Pa je bil tako prijazen, komandant? Ne morem verjeti. Pa se ga vsi bojijo.«

			»Do mene je bil. Saj nisem noben napadalec in nič. Sem bil le tuji delavec, ki je iskal informacije. Pa veš, kdo je komandant v mestu? Tisti častnik, ki se je z vojakom pripeljal v kontrolo, ko smo prenočevali tam v hlevih in smo ga postregli z juho. Še sedaj se spominja, kako dobra je bila. Vidiš, kako malo prijaznosti je potrebno, da ti jo nekdo vrne.«

			»Ne morem verjeti.«

			»Tisti nemški podrepnik iz mesta tudi ni mogel verjeti, da me je komandant tako hitro sprejel in se je z menoj tako prijazno pogovarjal.«

			Minil je teden, ko sta Jože in Anica imela zbrane vse dokumente in tudi že kupljeni vozovnici. Gospodarju sta povedala, da odhajata in zakaj. Izplačal ju je in sredi tedna sta se Anica in Jože poslovila od gospodarja in gospodinje ter se podala na potovanje. Srečno sta prispela do Pariza. Pozanimala sta se za odhod mednarodnih vlakov v smer, kamor sta želela potovati. V tisto smer sta peljala dva vlaka v razmaku ene ure z istega perona. Odšla sta na peron in čakala. Kmalu je pripeljal mednarodni vlak za smer Nemčija na peron in ustavil. Večina potnikov na vlaku in tistih, ki so vstopali, je bila v vojaških uniformah. Anica je že prijela za kovček, da bo vstopila.

			»Ne greva na tega. Ta ni najin. Kmalu za njim pride drugi.«

			Potniki so vstopili in nekateri iztopili in vlak je odpeljal.

			Za nekaj trenutkov se je prostor okrog Anice in Jožeta izpraznil in ostala sta sama na peronu. Anici pa le ni dalo miru to, da sta ostala na postaji, ko je pripeljal vlak, in nista vstopila in nadaljevala potovanja.

			Ko sta ostala tako sama in njunega pogovora ni mogel nihče slišati, je Anica vprašala Jožeta, zakaj nista vstopila na prvi vlak, saj gre tja, kamor morata tudi onadva. Pa ji je Jože šepetaje odgovoril, da zato, ker mu je poveljnik rekel, naj ne sedata na vlak, v katerem bo vojska. Nasprotnik bo lahko bombardiral vlak z vojaki, vlaka s civilisti pa ne bo napadel.

			»Takoj pripelje najin vlak. Na tistega bova vstopila,« jo je pomiril, ker sta že precej časa čakala. Čez nekaj trenutkov je na postajo tik perona, na katerem sta stala, pripeljal mednarodni vlak za smer Berlin-Dunaj-Graz-Maribor. »Ta je najin. Vstopila bova,« je rekel in sta vstopila.

			Hodila sta skozi en vagon v drugega. Mesta je bilo v vlaku dovolj. V njem so bili sami civilisti, nobenega vojaka Jože ni opazil. Bil je zadovoljen, da sta prvi vlak izpustila in počakala na tega. Pa še manj bo treba presedati kot na prejšnjem. Presedati bosta morala samo v Mariboru, na vlak, ki ju bo odpeljal na njuno zadnjo postajo, v domače mesto.

			Ko sta se udobno namestila na izbranem prostoru, je vlak začel zapuščati Pariz. Precej časa so se že vozili, ko je prišel mimo sprevodnik in z njim dva nemška vojaka. Sprevodnik je prekontroliral vozovnici, vojaka sta prosila dokumente in Jože jima je najprej pomolil pismo, ki mu ga je dal poveljnik v Franciji, potem pa še potna lista. Prebrala sta pismo, potna lista pa sta Jožetu vrnila, ne da bi ju pregledala. Zaželeli so jima srečno potovanje in odšli naprej po vlaku.

			»No, sedaj pa lahko zaspiš in spiš vse do Maribora. Bom že jaz pazil, pa te zbudim, če bo potrebno,« je rekel Jože ženi.

			Anica in Jože sta mirno, kot da ne bi bilo vojne in bi potovala zaradi zabave, kot kdo v mirnih časih, naslednje dopoldne prispela v Maribor. Jože je zbudil Anico. Ko se je vlak ustavil, sta izstopila. Nekaj časa sta počakala in nato vstopila na vlak, ki ju je odpeljal proti domačemu mestu.

			Bilo je sredi popoldneva, ko je vlak ustavil na njuni zadnji postaji, v domačem mestu. Oddahnila sta si. V teh burnih in negotovih časih sta srečno prepotovala precejšen del Evrope. Sedaj pa sta tako rekoč že doma, pred pragom.

			Jože se je oziral okrog po postaji, če bi zagledal kak znani obraz, kakšnega sovaščana, z vozom, da bi ga prosil, ali bi ju lahko odpeljal domov. Pa nikogar ni bilo. Potem pa je zagledal pred postajo izvoščka, z vozom, ki je čakal, če ga kdo najame za prevoz. Jože je šel do njega in ga najel, da ju z Anico odpelje domov. Prtljago so naložili na voz in sta prisedla. Voznik je počil z bičem in voz je zdrdral z železniške postaje proti njuni vasi. Že dokaj pozno popoldne so se pripejali do njune hiše. Zložili so njuno prtljago na tla pred hišo in Jože je izplačal voznika, ki je odpeljal nazaj proti mestu.

			Jože in Anica sta obstala nekaj časa kot začarana, kot da se ne moreta premakniti in iti naprej. Molčala sta. Prva je molk pretrgala Anica:

			»Jože, povej, pa sva res doma? Ali pa samo sanjam?«

			»Doma sva, Anica, doma. Resnično, niso sanje, resnica je. Stojiva pred najinim domom.«

			Nona je kdo ve zakaj prišla iz hiše. Je bila to materinska ljubezen, ki vidi in čuti, kar oči ne vidijo in sluh ne sliši? Kdo ve katera sila jo je gnala, da je prav takrat šla na dvorišče in zagledala Anico in Jožeta. Obstala je in nekaj časa so se gledali, kot da ne vedo, ali je to resničnost, ali pa le privid. Ko pa so sprevideli, da ni privid, temveč sta Jože in Anica resnična, so si stekli v objem. Dolgo so se stiskali, kot bi se bali, da jih kakšna sila, močnejša od njih, spet ne loči. Potem pa se je Nona le zavedla, da so sedaj skupaj in sta otroka spet doma, ter rekla:

			»Kaj bomo stali tukaj zunaj, vsem na očeh. Pojdimo v hišo in se pokažita še očetu in hčerki, naj vidita, da sta se vrnila.«

			Pomagala jima je nesti prtljago in odšli so v hišo. Tisti večer so se pogovarjali skoraj do jutra, da so drug drugemu povedali, kaj se je zgodilo v vseh teh dolgih letih, ko niso bili skupaj.

			Na srečo je vsa ta tri leta vojne domača vas ostala cela in neporušena in ne kot nekatere vasi širom naše domovine. Prebivalstvo pa je bilo razredčeno. Večina tistih, ki so jih poklicali v vojsko, je padla, bila pogrešana ali pa se je vrnila v domačo vas kot invalidi. Največja nadloga za ljudi so bile preiskave žandarjev, ki so pogosto pridrli v vas in pretaknili vse kote in vse skrinje, češ da iščejo partizane. Druga nadloga pa so bili »njilaši.« To so bili domačini, ki so vstopili v madžarsko stranko njilašev in so podpirali okupatorje. Pogosto so terorizirali domačine in zahtevali različne stvari od njih. Kar nekaj jih je bilo članov iz vasi v njilaški organizaciji. Pa vsi ti so bili v organizaciji na vodilnih položajih. Hvalili so se, da ko bo vojne konec, oni prevzamejo oblast in vsi dobijo v novi vladi visoke položaje. Ljudi je skrbelo, kaj si izmislijo in kaj ukažejo, saj so imeli večjo moč na vasi kot orožniki, ki so bili neke vrste okupatorjeva vojska med civilnim prebivalstvom.

			Nekega dne se je Jožetu zlomil med oranjem plug. Del je bilo potrebno nadomestiti z novim delom železa. Železa pa doma ni imel, zato se je naslednji dan navsezgodaj zjutraj odpravil v mesto, da bi kupil, kar potrebuje, in plug popravi. Šel je peš, saj prevoza ni imel. Ko je nakupil, kar je rabil, je šel še nekoliko okrog po mestu in gledal izložbe. V eni od izložb je zagledal kolo. Pravo, novo, žensko kolo.

			»Kolo imajo. Žensko kolo. Grem pa ga kupim. Hčerka ima čez tri tedne rojstni dan, pa ji ga podarim. Vesela ga bo, saj svojega kolesa še nikoli ni imela.«

			Jože je šel v trgovino in kupil kolo. Trgovec mu je še bolj napolnil gume in mu je kolo postavil ven, na pločnik. Jože je vse, kar je nakupil za popravilo pluga, dal v nahrbtnik, tega pa na hrbet in sedel na kolo ter pognal kolo, da je bil v dobri uri doma. Vse se mu je smejalo, oči in ves obraz, ko se je peljal tako lepo zlagoma po cesti z novim kolesom in mu ni bilo potrebno hoditi tri ure peš in nesti še nakupljeno železo.

			Malo pred domačo hišo se je ustavil, stopil s kolesa in se ozrl okrog po domačem dvorišču, če je kateri od domačih zunaj. Pa nikogar ni bilo nikjer. Previdno in kot tat potiho se je odtihotapil za hišo in za hlevom in se prikradel v prostor, kjer je bila neke vrste domača delavnica, V njej sta z očetom popravljala razno orodje, če se je zlomilo. Ob eni steni so bile zložene in postavljene krajše deske, ki sta jih z očetom včasih potrebovala za kakšen izdelek. Jože je zložil deske vstran od stene in k steni prislonil kolo, potem pa je deske zložil nazaj, tako da so zakrile kolo, da ga sploh ni bilo videti. Zložil je kupljeno železo na delovno mizo in odšel v hišo. Vsi so bili v hiši, ravno pri kosilu. Pogovarjali so se vse mogoče, tudi o zadnjih dogodkih. Števan je povedal, seveda nekoliko bolj po tiho, da mu je znanec iz sosednje vasi povedal, da so njilaši v njihovi vasi in v okoliških vaseh pobirali in odvzemali kolesa za potrebe vojske.

			»Gotovo nas ne izpustijo,« je zaključil Števan.

			»Pa naše staro kolo menda ne bodo odpeljali. Ko ni drugega, je za silo uporabno, če boljšega ni,« je rekla Nona.

			Jože pa si je mislil:

			»Čakajte, barabe njilaške, vam bom pripravil predstavo, da se vam bo smejala vsa vas in še tri druge vasi zraven!«

			Drugi dan je že navsezgodaj peljal svoje staro kolo iz utice, kjer je bila spravljena razna ropotija, in je kolo za silo očistil. Napolnil pnevmatike in namazal vse, kar se je moralo mazati.

			Nato je šel v klet in vzel cekar. Ko je šel s cekarjem iz kleti, ga je opazila Anica in in ga ogovorila:

			»Kaj pa boš s cekarjem?«

			»V trgovino grem. Nekaj moram kupiti,« ji je rekel, ona pa ga ni vprašala, po kaj gre v trgovino.

			Jože je dal cekar na kolo, porival kolo do ceste, potem pa sedel nanj in ga pognal. Veriga pa je padla z zobatega kolesa. Ustavil se je in jo namestil nazaj. Spet sedel na kolo in nekajkrat pognal, veriga pa je že spet bila na tleh. Pri sosedovi hiši je zunaj bil sosed Janči, vodilni pri njilaški organizaciji. Opazoval je Jožeta in se smejal. Prišel je bliže in Jožeta ogovoril:

			»Jože, kaj se pa greš in kam si namenjem s tem predpotopnim kolesom?«

			»Ženske so me poslale v trgovino, po kvas in sladkor. Hočejo peči potico. Pa so ugotovile, da jim manjkajo kvas, pa sladkor, in mene so poslale v trgovino. Sedaj pa vidiš, kako trpim s tem kolesom.«

			»Pa kaj se mučiš s to staro kripo? Ti denar imaš, pa si kupi že novo kolo!«

			»Saj bi ga kupil. Pa kako rad. Samo povej mi, kje ga dobim. Že nekajkrat sem iskal kolo po celem mestu, pa niso imeli nikjer niti enega. Rekli so mi, da koles ni dobiti, da vsa gredo za vojsko.«

			»To je pa res. Verjamem jim. Čakaj, kmalu bo vojne konec in mi bomo zmagali. Koles bo v trgovini, da boš lahko izbiral, kakršnega boš hotel.«

			»Ko sem šel prejšnji teden v mesto po železo, da popraviva z očetom plug, ki se je zlomil, sem imel tako težak nahrbtnik, pa sem se prijatelju zasmilil, da bi tako težak nahrbtnik nosil peš tri ure. Prijatelj mi je dal svoje kolo, naj ne nesem tako težko breme peš. Dosti lažje mi je bilo. Samo en dan sem spet zamudil, da sem mu peljal kolo nazaj. Zato se pa sedaj mučim s tem starim. Pa zbogom! Grem, ker drugače me bodo ženske linčale, ker me dolgo ne bo s kvasom pa sladkorjem domov,« je pozdravil Jože Jančija in nadaljeval s svojo predstavo.

			Možje, ki so bili v trgovini, so ga že opazili in njegovo početje tudi. Niso mogli verjeti, da se muči s tem starim kolesom, pa to Jože, ki si bolj kot kdor koli v vasi lahko kupi novo kolo. Nekateri so rekli, da bi rajši šli peš.

			Tako je od vseh strani opazovan po dolgem času le prišel v trgovino. Ko je vstopil, ga je pozdravil smeh.

			»Jože, le kaj se mučiš s tem starim kolesom? Novega bi kupil!« mu je nekdo rekel.

			»Bi, Aladar, bi, samo povej mi, kje se dobi. V trgovini pravijo, da so vsa nova kolesa šla vojski. Jaz pa se moram voziti s tem edinim, ki ga imam. Pusti me s tem kolesom. Daj mi, prosim, kvas in kilogram sladkorja.«

			V trgovini je spet zadonel smeh.

			»Kaj sedaj si še kuharica postal, Jože?« se je spet oglasil Aladar.

			»Kuharica ravno ne, temveč nabavni,« je odgovoril, plačal, kar je kupil, pozdravil in s kolesom nadaljeval predstavo proti domu. Kjer ga je kdo videl, se je smejal njegovim mukam. Dosegel je pozornost, ki jo je hotel doseči.

			Nekaj dni po tej Jožefovi predstavi se je po vasi spet zaslišal boben »malega ritara« (vaškega kurirja). Ljudje so prišli iz hiš in počakali, da je mali ritar prenehal bobnati. Ko je videl, da so se zbrali vsi vaščani, ki živijo na tem koncu vasi, je iz žepa potegnil list in prebral najprej imena vseh, ki so v tem mesecu padli. Pritajen jok vseh mater in žena ter družin, ki so koga izgubile, se je zaslišal iz skupine zbranih.

			Za trenutek je počakal, da so se zbrani nekoliko umirili in sprejeli, kar se spremeniti ni dalo, potem pa nadaljeval:

			»Na znanje se da! Jutri zjutraj ob osmi uri se morajo vsi lastniki koles zbrati s svojimi kolesi pred vaško trgovino, ker kolesa rabi vojska. Kdor kolesa ne pripelje in ga ne odda, bo strogo kaznovan po vojaških zakonih. Poveljstvo njilašev, za našo pokrajino!« je končal, nekajkrat udaril po bobnu in odšel na drugi konec vasi.

			»Veš, kaj pomeni kaznovanje po vojaških zakonih?« je zašepetal Jožetu eden, ki je stal najbližje njega.

			»Mislim si,« mu je šepetaje odvrnil Jože.

			»Kroglo v glavo, pa konec,« je nadaljeval šepetaje Jožetov sogovornik.

			»Pa saj jim ga pripeljem. Kako uporabno je, pa ste videli zadnjič, ko sem se z njim pripeljal v trgovino,« je povedal Jože, sogovornik pa je samo prikimal in se namuznil, nato sta odšla vsak na svoj konec, domov.

			Zjutraj, malo pred osmo uro, se je Jože s svojim kolesom podal pred vaško trgovino. Ni sedel na njega, da bi se peljal, temveč ga je na zbirno mesto porival. Na cesti, malo pred ciljem, sta se srečala s sosedom Jančijem in ta ga je vprašal:

			»Zakaj se pa ne pelješ, Jože, temveč greš peš ob kolesu?«

			»Saj veš, kako mi je zadnjič to kolo nagajalo. Pa rajši grem peš, da se mi ne bi spet smejali.«

			Janči je samo pokimal in se nasmejal. In skupaj sta nadaljevala pot na zbirno mesto.

			Lastniki koles so se morali s kolesi postaviti v kolono eden po eden in eden za drugim so oddajali kolesa in vsak je moral podpisati izjavo, da prostovoljno oddaja kolo za vojsko in domovino.

			Kolesa je od lastnikov odvzemal in pobiral podpisane izjave Šandor z grajske pristave. Odvzem pa sta nadzorovala Jožetov sosed Janči in Aladar, ki je v trgovini zadnjič osmešil Jožeta. Janči in Aladar sta bila v na čelu njihove organizacije, zato sta odvzem samo nadzorovala.

			Ko je prišel Jože na vrsto in do Šandorja, ga je Šandor nekaj časa samo besno gledal, potem pa vprašal:

			»Kaj si pa ti to pripeljal?«

			»Kolo menda. Saj ste to zahtevali.«

			»Kje pa imaš novo kolo?«

			»Šandor, najbrž še v tovarni, če so ga sploh že izdelali. Že nekajkrat sem iskal kolo po vseh trgovinah v mestu, da bi z njim nadomestil to staro, pa ga nisem dobil. Rekli so mi, da se kolesa ne dobijo kupiti, ker vsa gredo v vojsko in za vojsko. Zato se še naprej moram zadovoljiti s tem starim.«

			»Iz mesta pa si se zadnjič peljal z novim.«

			»Sem, pa ni bilo moje. Prijatelj mi ga je posodil, da ne bi peš tri ure nosil težek nahrbtnik, poln železja, ki sem ga kupil v mestu. Naslednji dan sem mu kolo pošteno vrnil. Imam pa samo to kolo in za to imam tudi verostojne priče, ki to lahko potrdijo.« Nekateri v množici zbrani so kimali, kar je potrjevalo, da Jože govori resnico. Šandor pa je ves besen bolj zavpil kot rekel: »Daj kolo!« In Jože mu je podal kolo.

			Ko mu je Jože podal kolo, je Šandor skočil nanj, dvakrat zagnal pedale, veriga je padla z zobatega kolesa, Šandor pa je pogrnil po tleh, kot je bil dolg in širok. Med ljudmi je zadonel glasen smeh. Šandor se je nekako pobral s tal. Bil je jezen, da je bil ves penast. Vpil je na Jožeta in mahal nad njim z rokami:

			»Tak, tako, takšno kolo si mi podtaknil?«

			»Šandor, jaz nisem kriv, če se ti ne znaš voziti s kolesom,« je Jože mirno rekel Šandorju. V skupini ljudi je spet odmeval glasen smeh. Šandor pa je segel po revolver in bi gotovo ustrelil Jožeta, če ga ne bi Aladar in Janči zagrabila za roke in mu to preprečila. Aladar je Šandorju odvzel revolver, Janči pa ga je stresel kot vrečo krompirja.

			»Ti nisem že stokrat rekel, da nikoli ne nameri orožja na domačina. Še enkrat naredi tako norost, pa lahko greš, kamor hočeš! Potem v naših vrstah ne bo več mesta za tebe. Jože govori resnico, to lahko potrdim jaz, ker sem njegov sosed in vidim, s kakšnim kolesom se vozi.«

			»Pa tudi jaz,« je dodal Aladar.

			»Pa mi,« je podprlo Aladarja in Jančija nekaj mož iz skupine.

			Šandor se je umiril. Nadrejenim si ni upal nasprotovati.

			Janči pa je rekel:

			»Ljudje, kar vzemite svoja kolesa in jih peljite domov. Vsa so stara in za vojsko neuporabna. Vam bodo pa še služila, dokler se ne dobijo kupiti nova.«

			Potem pa je stopil k mizi, vzel vse podpisane liste in jih raztrgal, ter vrgel koščke papirja po tleh. Janči, Šandor in Aladar so odšli. Ljudje so pobrali vsak svoje kolo in jih odpeljali domov. Marsikateri pa, ko je šel mimo Jožeta, mu je skrivaj stisnil roko in šepetaje rekel:

			»Hvala!« ali pa »Čestitam!«

			Žandarji so vedno bolj pogosto prihajali v vas in delali preiskave. Našli pa niso ničesar. Nikogar ni bilo v vasi, ki ne bi v vas spadal. Jože pa je večkrat rekel, ko so se domači, ali vaščani o tem pogovarjali, da če je nekdo znal priti neopažen v vas, se je najbrž znal tudi tako skriti, da ga nihče ne najde, tudi žandarji ne.

			Okupatorji so zaukazali, da se ustanovijo vaške straže, ki so hodile celo noč po vasi in bedele nad dogajanjem v vasi ponoči. Stražili so vsako noč štirje moški: dva do polnoči in dva po polnoči. Da so stražarji, so dokazovali s sekirico na toporišču iz železa z ročajem, dolgim okrog sto petdeset centimetrov, podobno helebardi, vendar veliko manjši. Dopolnočna stražarja sta jo dobila od popolnočnih stražarjev prejšnje noči in ko se jima je straža končala, sta jo predala popolnočnima stražarjema, ta pa zjutraj tistima, ki bosta stražila naslednjo noč do polnoči. Naši ljudje so jo imenovali »stražarski bot«, čeprav je bila iz železa in ne iz lesa. Bot pa pri nas imenujejo leseno palico. Ljudje so godrnjali nad to obveznostjo, pomagati si pa niso mogli, da ukaza ne bi bilo potrebno izvajati.

			Vojna vihra je trajala že tri dolga leta in se prevesila v četrto, zadnje leto vojne. Okupator je postajal iz dneva v dan bolj nadležen in preiskave in racije so postajale vse pogostejše, kar je kazalo na to, da jim ne gre najbolje in da se vojna sreča vse bolj nagiba na drugo stran.

			Bilo je kmalu po novem letu. Snega ni bilo, mrzlo pa je bilo, da je mraz rezal v roke in nos, če nisi teh delov telesa zaščitil. Jože in še en sosed sta bila na vrsti, da prevzameta vaško stražo po polnoči. Zato Jože ni šel niti spat, da ne bi zaspal. Sedel je v kuhinji pri mizi in Anica mu je delala družbo, da ga ne bi premagal spanec. Ostala družina je že spala. Nekaj pred polnočjo je nekdo močno potrkal na okno:

			»Halo! Jože! Takoj se obleci pa hitro na stražo!« je poklicalo zunaj in Jože je spoznal po glasu, da je eden izmed sosedov, ki sta stražila do polnoči.

			»Pa saj ni še minila polnoč in vajina straža,« mu je odgovoril.

			»Seveda ne, se je pa nekaj zgodilo.«

			Jože ni več spraševal, toplo se je oblekel in Anica mu je zavila še šal okrog obraza. Nataknil si je rokavice in se podal ven, na mraz. Ko je prišel do soseda, ki ga je klical, ga je vprašal: »Kaj se je pa zgodilo?« in nekajkrat pogledal okrog sebe, saj je najprej pomislil, da je kje v vasi požar. Pa ni ničesar opazil. Povsod je bila tema.

			Sosed je stopil bliže k njemu in mu zašepetal:

			»Partizani so bili v vasi.«

			»Pa kje so sedaj?« je vprašal Jože.

			»Najbrž že v gozdu. Niso tako neumni, da bi čakali žandarje in vojake.«

			»Pa menda jih nista prijavila? Potem lahko nastanejo spet tukaj težave,« je ugotavljal Jože.

			»Sva, ko so odšli v gozd na varno. Drugače bi okupator in njilaši nam stražarjem delali težave.«

			»Kaj so pa hoteli v vasi?« je nadaljeval s vprašanji Jože.

			»Sodili so trem njilašem in jih ustrelili: Jančija, Aladarja in grajskega Šandorja.«

			Jože je molčal. Za Jančija mu je bilo žal. Od otroških let sta bila prijatelja in sedaj, ko je bil Janči oblast, on pa na tleh, se je Janči dostikrat potegnil za njega.

			»Mislim, da si Janči ni zaslužil smrti. Zdi se mi, da on ni bil tak kot ostali, pa čeprav je bil glavni.«

			»Zato so ga, ker je bil glavni. Pa pripovedujejo, da je bil po drugih vaseh prav surov. Samo v domači vasi se je delal pravičnega. Se spomniš tistih njegovih besed, ko je Šandor dvignil na tebe revolver, ko mu je rekel, naj nad domačina nikoli ne dvigne orožja.«

			Jože ni rekel nič. Le prikimal je.

			Ljudje v vasi pa nekaj dni niso imeli miru. Vrstile so se preiskava za preiskavo. En dan so vso imetje premetali žandarji, drugi dan pa ponovno vojaki. To je trajalo dober teden. Mrtve so pokopali, žandarji in vojaki pa več ponoči niso upali priti v vas. Prišli so le podnevi in to v skupinah, nikoli po dva, po trije, kot prej. Ljudje pa so po tem sklepali, da se vojna vendarle bliža kraju. Dogodek z ustreljenimi njilaši je nekoliko utonil v pozabo. Bližali so se velikonočni prazniki. Ljudje so se pripravljali na praznovanje, kot je v tem času običajno. Potem pa se je od severne strani zaslišalo bobnenje topov. Madžarski vojaki in žandarji so pri kmetih kupovali za drag denar civilne obleke in staro kmečko orodje, da bi se lažje pritihotapili mimo ruskih enot, ki so prihajale vedno bližje. Kdo ve, kolikim je uspelo. Nekaj dni po velikonočnih praznikih je bilo vojne končno konec in ljudje so si oddahnili po dolgi mori, ki jim je lebdela nad življenji.





18.


			Po vojni v začetku ni bilo vse z rožicami postlano, kot po koncu nobene vojne ne, se je pa življenje ljudi vedno bolj normaliziralo. Pošta med državami je spet normalno potovala. Nekega dne je tako Anica dobila pismo, na katerem je bila neznana pisava. Anica je pismo nekaj časa obračala v rokah, potem pa ga je le odprla in začela brati. V pismu je pisalo:


Draga gospa Anica!

			Pišem vam jaz, Sidika, ki me ne poznate, sem pa Ježeve Mariške nekdanja sodelavka. Ker je Mariška pogosto govorila o vas in vašem možu, sem sklepala, da ste se dobro razumeli in bi mogoče želeli vedeti, kaj je z Mariško.

			Ko jo je Morisov oče odpustil, jo je Moris pripeljal sem na obalo in ji našel delo v nekem hotelu, v kuhinji. Z Morisom sta se poročila. Tako skrivaj, da Morisovi starši za to niso vedeli. Rodil se jima je sin, ki sta mu dala ime Pjer. Dolgo sta se skrivaj sestajala. Mariško in otroka je Moris obiskoval in skrbel za njiju. Potem pa sta prišla v Francijo Mariškin brat in svakinja. Naključje je hotelo, da sta se zaposlila pri Morisovem sosedu in delala v gozdu. Nekega dne, ko sta med opoldanskim počitku zaspala, pa se nista več zbudila. V tistem gozdu, kjer sta delala, so ljudje trdili, da vladajo razbojniki in ti so ju med spanjem obglavili. Enega od njih so ujeli in ta je zločin priznal ter trdil, da ga je naročila mlada ženska, in ko jo je opisal, je vse kazalo na Mariško. Zaprli so jo in ji sodili. Mnogi smo pričali v njeno korist, pa ni nič zaleglo. Obsojena je bila in so jo zaprli. Čez dobro leto je v zaporu zbolela in umrla. Otroka je posvojil neki advokat, toliko vemo, več pa ne.

			Lep pozdrav, vaša rojakinja Sidika.

			Ko je Anica pismo prebrala, je na glas zajokala, in ko jo je Jože vprašal, zakaj joka, mu je podala pismo, naj sam prebere. Ko je Jože pismo prebral, je nekaj časa molčal in gledal pred sebe, potem pa je rekel bolj sebi kot Anici:

			»Ne. Ni kriva. Ona tega ni storila.«

			»Tudi jaz sem prepričana, da je bila nadolžna. Pa kaj midva lahko storiva. Mariška je mrtva, otrok posvojen in odpeljan kdo ve kam, tisti pa, ki je najel morilce, da so ubili njenega brata in svakinjo, pa se gotovo še prost sprehaja in je svoboden.« In na oba je leglo turobno vzdušje.

			Njuno razmišljanje je zmotilo zvonjenje v vaški kapelici.

			»Nekdo je umrl. K sosedi stopim, morda ona ve kdo. Ona navadno vedno prva vse ve,« je rekla Anica in odšla k sosedi.

			»Dober dan soseda, mogoče veste, komu zvoni?«

			»Kaj še niste slišali? Vrag Bači je umrl. Sinoči je rekel ženi, naj pokliče sosede, ker jim mora nekaj povedati. Ko so prišli skupaj, jim je povedal, da je on ubil mater. Da se ni izgubila v gozdu. Sprla sta se in mater je odrinil. Padla je in z glavo udarila na ogal mize. Bila je na mestu mrtva. Rekel je, da je ni hotel ubiti, temveč samo odriniti. Prestrašil se je in sina prisilil, da sta jo zakopala, potem pa je uprizoril tisto, da se je izgubila.«

			»Pa kaj bodo storili sosedje? Bodo povedali oblastem?«

			»Pravijo, da nima smisla. Saj niti ne vejo natančno, kje je zakopana, ker ko jim je priznal svoj zločin, je začel blesti in ni mogel povedati vse, zato je najbolje, da molčijo. Ona pa naj v miru počiva tam, kjer je. Danes zjutraj pa je umrl. Od takrat več ni prišel k zavesti,« je povedala soseda.

			»Je pa danes en grozen dan in izvem same grozne novice.«

			»Kaj pa?« je vprašala soseda.

			»Ah, nič,« je rekla Anica in zamahnila z roko.


*

			Minilo je potem nekaj let od teh dogodkov. Meje naše države so se odprle in v domovino na dopust so začeli prihajati naši rojaki, razstreseni širom sveta. V eni takih skupin sta prišla mož in žena iz sosednje vasi, z njima pa sin njunega gospodarja, ki je želel videti naše kraje. Ker pa ni razumel in ne govoril našega jezika, je njegov oče prosil, ali lahko gre z njima.

			Onadva sta bila počaščena in sta gospodarjevo prošnjo rada sprejela.

			Ko so prišli v našo domovino, so fantu pokazali mnoge zanimivosti. Fant je že končal študij. Bil je advokat. Zanimal se je za vse in ni mogel verjeti, da tako mali kos zemlje, kot je naše Prekmurje, skriva tolike lepote in tako prijazne ljudi.

			Nekega dne pa je Pjer vprašal Hermimo, žensko, ki je delala na posestvu njegovega očeta, ali pozna morda Anico Blažon iz sosednje vasi. Hermina ga je čudno pogledala, kako on tujec ve za Anico, pa mu je vseeno odgovorila:

			»Seveda jo poznam. Kot dekleti sva se pogosto družili.«

			»Pa bi me hoteli spremljati k njej, da bi mi prevajali.«

			»Seveda vas bom pospremila k njej. Prevajati mi pa ne bo potrebno, ker Anica zelo dobro govori vaš jezik, boljše kot jaz, pa bere in piše tudi.«

			Naslednji dan sta se Pjer in Hermina odpravila k Anici. Ko sta vstopila, je Anica debelo pogledala, saj je Hermino takoj spoznala. Zanimalo pa jo je, po kaj je prišel ta gosposki mladenič. Pa je kmalu zvedela, ko se je predstavil. Povedal je, da je sin Marije, ki so jo obsodili, da je dala ubiti brata in svakinjo. Ko je to rekel, je Anica kar poskočila in ga prekinila:

			»Tega Marija ni naredila. Ona takih stvari ni bila zmožna narediti. Pa zakaj bi? Brat in svakinja nista bila bogata, da bi lahko za njima kaj podedovala. V sporu pa tudi niso bili in kolikor vem, Marija niti ni vedela, da stav Franciji, ker domači ji niso pisali, saj so bili jezni nanjo, ker je odšla od doma,« je povedala Anica in fantu se je zjasnil obraz. Prosil jo je, naj mu opiše materino postavo, lase, prav vse, česar se spomni.

			Anica je natančno opisovala Mariško od vrha do tal.

			»Gospa, ste rekli, da je imela moja mama dolge lase?«

			»Da, imela je dolge lase, ki so ji segali preko pasu. Navadno pa jih je spletla v kito in jih ovila okrog glave.«

			»Sedaj se mi je posvetilo. Naročnica umora ni bila moja mama. Razbojnik, ko je opisoval naročnico umora, je rekel, da je imela kratke črne lase. To so ob prvem sojenju povsem spregledali, ali pa sploh niso hoteli upoštevati. Zahteval bom obnovo procesa in mamin spomin opral. Ker ni kriva. Dedek, soseda in sosed so skovali vse to. Dedek in sosed sta že od nekdaj načrtovala, da se oče in soseda poročita in se ti dve posesti združita. Hvala vam, gospa Anica. Pomagali ste mi rešiti problem francoskega sodstva. Jaz pa bom opral spomin svoje mame in poslal krivce tja, kamor so oni spravili mojo mamo, in to nedolžno. Dedek je že mrtev in ne more odgovarjati, soseda in sosed pa še živita,« je rekel Pjer, podal Anici roko in se ji zahvalil, potem pa sta s Hermino odšla.


*

			Poletje je minilo in turisti so se vrnili nazaj v države, v katerih so si ustvarili ali imeli dom. Nekega dne se je pri Anici oglasil pismonoša in ji je prinesel pismo iz Francije. Odprla ga je in začela brati. Pisalo je:


Spoštovana gospa Anica!

			Sporočam vam, da je spomin moje mame opran. Ni ona naročila umora brata in svakinje. Ženska, ki je igrala mojo mamo in se predstavljala zanjo, je naša soseda in sodeloval je njen oče, sosed, vpleten pa je bil tudi dedek. Oba soseda sta svoje dejanje priznala in tudi mamino smrt, ki sta jo naročila in sedaj bo njun dom do smrti v ječi. Dedkova želja pa se je vendarle uresničila. Ker je bilo njuno posestvo na prodaj, ga je kupil moj oče in ga v spomin na mamo poimenoval Posestvo Marija.

			Lep pozdrav od večno vam hvaležnega Pjera, Marijinega sina.

			Anica si je globoko in olajšano oddahnila ter rekla na glas:

			»Na koncu pa je le prišlo vse na svoje mesto, kot se spodobi. Življenje pa je le igra usoda.«