12
V zimski noči.
Spisal Podlešnikov.
Zimski večer . . .
Ne v gorki sobi, pri  topli peči v melikem, naslonjaču
ampak v nizki, podstrešni izbi — brez peči . . .
Skozi razdrto steklo na oknu je prihajal mraz v sobo, da mi je
stresal telo . . . Bele kosmatinke, like malim zvezdicam so padale iz-
Poillešnikov: V zimski noči. 13
pod sivega neba. Vćasi se je katera izgubila in priletela na okno tu
se spremenila v malo kapljico in zdrsnila počasi po zidu na tla, kjer
se je nabrala velika, umazana luža . . .
Na slabi, trohljivi mizi pred menoj je stala mala svetilka, ki je
pošiljala svojo medlo luč- po nezakurjeni sobi, poleg nje pa odprta
knjiga, iz katere sem se učil . . .
Nov mraz je zavel v sobo in stresel telo, da sem se zavil še
tesneje v raztrgano odejo, katero sem potegnil zaz posteljo, da bi
me varovala mraza . . . Globoko sem vzdihal in iz ust se mi je ka-
dila gosta, cunjasta m.egla ...
Glavo sem sklonil na prsi in mislil, mnogo mislil : na svojo rev-
.ščino, na njo, na zlato svojo Evelino, na dom, na mamico, sestro in
druge . . .
»Čemu vse to? Čemu? . . .« sem se vprašal.
»Stradati, prezebati moram radi nje !
Tn sedaj še to, da me jc zavrgla mati, da me noče poznati več
za sina ! Tn vse to radi nje — ki jo ljubim, ljubim pregrešno, ker
sem bil namenjen drugemu, katerega samega bi bil moral ljubiti,
toda jaz ljubim tudi njo in ona me ljubi, ljubi, saj ve, da sem postal
radi nje berač, revež, da moram radi nje iskati kruha po hišah, ko bi
lahko sedel pri topli peči in bi mi ne  bilo treba stradati! Hu . . .«
Alrzlo mi je bilo v duši, tesno mučno .. . Jel sem prebirati knjigo,
ki je ležala pred menoj. Toda iz mrtvih, črnih, velikih črk so mi
štrlele vedno nasproti materine besede, katere mi je napisala v zad-
njem pismu: »Svojo mater si žrtvoval nji, omadeževal svoje in moje
pošteno ime, zaigral sebe in srečo svojo — več nisi moj sin!« »Več
nisi moj sin!« mi je donelo po ušesih in iz mrtvdh črk v knjigi mi
je vstajala nasproti materina podoba suha in upognjena, s povzdig-
njeno, koščeno roko, s katero mi je žugala, ustnice so se ji konvul-
zivno tresle, ko je izgovarjala trde besede: »več nisi moj sin!«
Srce mi je hotelo, počiti, kri mi je vrela po telesu, hotel sem
vzdigniti roki proti nji, pasti pred njo in vsklikniti :
»Mati, tudi ti si ljubila, ti veš, kaj je ljubezen, pusti, da ljubim
tudi jaz ! . . .
Veter, mrzel in oster veter je zavel v sobo, luč na mizi je ugas-
nila in vroča glava se mi je pobesila na mizo . . .
Zaspal sem . . .
Zdelo se mi je, da sedim v svoji sobi . . .
Pri meni sedi ona, zlata moja Evelina in naslanja svojo kodro
laso glavico na moje prsi . . .
14 Podlešnikov : V zimski noči.
Dvoje, globokih, temnih, neprodirnih očij je vprto vame in jaz
poljubljam te oči, poljubljam njene koralne ustnice in pijem iz njih
sladki med . . .
Saj sem ljubil te oči, te ustnice, bolj nego dušo svojo, bolj nego
vse na svetu . . .
vSvoje mehke roke je ovila okoli mojega vratu in stisnila se še
tesneje k meni.
»Pravijo, da se ne smeva ljubiti, da sem te ukradla materi in
Bogu, ali je resnica?«
Ne, zlatka moja, ti si moja in bodeS moja, da bi vedela moja
mamica, kak angelj si — tudi ona bi Te ljubila gotovo«, sem ji od-
govoril in jo poljubil . . .
»In vendar je to greh, ali ne?« me je \prašala in me boječe
pogledala . . .
»Ne, ni greh, veruj mi, I)Og, ki vidi najino ljubezen, ve, da to
ni g-reh. On bo sodil najina srca, ker je nama On usadil to ljubezen
v srce, ali veruješ, da to ni greh ? sem jo uprašal ...
Gorak poljub mi je zaprl usta . . .
V tem trenotku pa se je prikazala — mati moja !
Kako lepa je bila tedaj ! Sladak mir ji je ležal na obrazu, ust-
nice so ji bile nabrane v smeh, ko naju je gledala tako v ljubezni
objeta ...
Približala se mi je in mi pritisnila na čelo poljub . . .
»Bodita srečna in ljubita se, saj sta vredna drug druzega. Mnogo
si moral trpeti, moj Ivan, radi nje in mene, hotel si jo pridobiti s
trudom, stradal si radi nje — sedaj pa bodi srečen« . . .
Se jedenkrat naju je pogledala, potem pa izginila . . .
Ostala sva sama . . .
Hotel sem hiteti za njo, da se ji zahvalim — a ni je bilo ve;...
Zbudil sem se in legel spat.
Mlad zimski dan mi je sijal v sobo . . .
Pogledal sem po sobi . . . Spomnil sem se lepih sanj . . . hudo
mi je bilo pri srcu in uprašal sem se: »Zakaj so bile le sanje?«
Vstal sem in zagledal na mizi list. Pisala mi je sestra;
D r a Ji i brat!
Mamice ni \-eč ! Prišlo je vse tako hitro, da Te niti poklicati
nismo mogli, da bi \-idel še jedenkrat najino dobro mamico. Tudi
ona Te je želela še jenkrat videti — zadnje dni se je namreč čudno
Zorana: O žetvi. 15
izprcmciiila, odkar jc dobila neko pismo od tiste Eveline, ki Te je
baje zapeljala, da nisi stopil v semenišče, temveč odšel na Dunaj.
Govorila je vedno o Tebi in še na smrtni postelji je naročala, da
naj Ti sporočimo, da Ti je vse odpustila in da bode pred prestolom
Vsegamogočnega prosila za Tvojo in njeno srečo . . .
Pridi kmalu domov, ker Te težko pričakuje
Tvoja sestra.
»1'orej je vendar nekaj resnice v teh sanjah . . .
Več Te ni, zlata moja mamica, a predno si odšla, odpustila si
svojemu sinu vse, hvala Ti!«
Padel sem na stol in vroče solze so mi oblile mrzlo lice . . .
Skozi okno so posijali prvi žarki zimskega solnca . . .