Knj ižniea Družbe sv.Cirila in Metoda. Na svetlo daje in zalaga družba, -s-m III. zvezek, jjlf-s- Valentin Vodnik, prvi slovenski pesnik. V Ljubljani. Tisek J. Blaznik-ovih naslednikov. 188». Yalentin Vodnik, prvi slovenski pesnik. Slovenski mladini spisal Peter Bohinjec, kapelan. V Ljubljani. Izdala in založila „Dražba sv. Cirila in Metoda." 1889. Valentin Vodnik. Predgovor. A. ladi bralec! Kmalu bodeš stopal v ljubljansko '"'/[\ 'J gimnazijo mimo veličastnega spomenika. Zvedavo ga ogleduješ. Kdo je pač ta bronasti kip? — Mrtvo srce bi imel, da se tako ne poprašaš. Evo ti ga! Ta knjižica ti podaja živi kip v roke. Utegnil si brati kaj takega že drugod. Saj je že dovolj napisanega, temu podobnega. Ali posebej za-te je spisana ta knjižica. Tvoja prijateljica, družba sv. Cirila in Metoda, stiska ti v roko ta Vodnikov životopis prav te dneve, ko se v beli Ljubljani odkriva slavljencu prelepi spomenik. — Vzemi to knjižico in jo prebiraj! Valentin Vodnik. •7-Jto-l-- I. Dijak. Redila me Sava, Ljubljansko polje. Vodnik. ladi bralec! Kadar ostaviš zaduhlo sobo in megleno yjV Ljubljano, da se odpočiješ v svežem zraku in naužiješ prirodne lepote, takrat pač ne zamudiš kreniti katerikrat po široki cesti, ki se vije proti gorenjski strani. Vedno širji svet se ti odpira memo hiš, nastavljenih ob cesarski cesti. V Šiški si. Pri cerkvici zaviješ na levo in ob podnožji nizkih gričev prikorakaš v malo minutah v Zgornjo Šiško pred hišo, na katere pročelji čitaš napis: „Pri kameniti mizi". In če ljudi poprašaš, kod je pri „Žibrtu," pokaže ti vsakdo to hišo. Gostilna je. In če natančneje pogledaš hišo s ceste, ugledaš tudi še drug napis, urezan z zlatimi črkami v kamenito ploščo, vzidano v stranskem pročelji. Glasi se: Tu se je rodil 3. svečana 1758 Valentin Vodnik, prvi slovenski pesnik. V ti hiši so torej prinesle rojenice ob treh zjutraj na svet onega velikega moža, ki ga opisuje ta knjižica. Kaj hočem povedati o njegovih detinskib letih? Živili so ga in redili, pestovali in zibali, prepevali so mu in se ž njim igrali, dokler si sam ni znal pomagati. Ko pa je že sam mogel po hiši in okoli hiše, takrat pa je tudi že sam Boga molil, igral je in prepeval. Posebno veselje je imel na mlaki ali luži, ki si jo gotovo opazil ob cesti na levi, ako si obiskal iz Ljubljane Vodnikovo rojstno hišo. Po letu se je kopal, žabe lovil in delal papirnate čolničke, po zimi sopet se je drsal po jamenskih mlakah, kakor sam o sebi popisuje. Ali dete postane deček. Popustiti je bilo treba igre in luže in drsanje. Z devetim letom (1. 1767.) začne rade volje hoditi v šolo v Ljubljano. Oče so mu rekli, da lahko preneha, kadar hoče, ako mu uk ne pojde od rok. A pridno je hodil naš Balant v šolo in dobro se je učil; zato so ga pa oče in mati in strijci in tete večkrat pohvalili. In kaj vse se je naučil pridni in modri deček, kaj vse je vedel in znal! V enem letu se nauči pri svojem učitelji Kolenci dobro brati, pisati in računiti. Zato ga pokliče prihodnje leto (1768) v Novo mesto njegov strijc, Marcel Vodnik, ki je bil tu frančiškan. Ta ga nauči v dveh letih toliko, da je mogel koj v prvo šolo v Ljubljano. Koncem 1. 1769. poslovi se torej pri svojem strijcu in povrne se domov. Prihodnje leto (1770) začne hoditi v Ljubljano vjezuvitske šole in peto leto (1775) dokonča že vse latinske šole. (Gimnazija je imela namreč takrat samo pet razredov). -H>a 9 bhh- In menite, daje bil mladi Balant zadovoljen samo s tem, kar se je naučil v šoli? V prostem času se je. ukvarjal tudi še z drugimi predmeti. Koliko jezikov se je učil koj kot dijak! Slovenski je znal že tako od doma, nemškega, latinskega in grškega se je učil v šolah, iz svojega veselja pa se je uril v laščini, francoščini in vseh slovanskih narečjih. In kako se je učil? Ne površno, ampak temeljito, tako, da je postal pozneje učitelj v teh jezikih. Slovenska mladina — kak izgled ti mladenič Vodnik v uku! Kot dijak se seznani Vodnik z očetom Pohlinom. Ta je bil avguštinec in učen mož, ki ima v slovenski književnosti marsikatero zaslugo. Vnet za vse dobro spozna kmalu tudi nadarjenega Vodnika in nauči ga marsikaj in spodbada za slovenščino, ki je bila takrat še zelo zanemarjena. Vodnik je sam pripoznal hvaležno, da ga je oče Marko naučil slovensko pisati. Učil se je pri njem ljubezni do domovine in sočutja do zapuščenega slovenskega naroda. Kaj čuda, da se je tudi v njem vnela želja, postati to, kar je bil oče Marko? Dovršivsi latinske šole torej vstopi 1775 v red oo. frančiškanov v Ljubljani. Iz hvaležnosti do svojega strijca, očeta Marcela, si izbere tudi samostansko ime: „Marcelijan". Kot redovnik seznani in oklene se brat Marcelijan še tesneje očeta Marka Pohlina in Ivana Dama-scena (Dev-a), ki je bil tudi iz reda avguštincev in slovenski pisatelj. Kot frančiškan dovrši modroslovne in bogoslovne nauke, zaveže se z obljubami in zapoje novo mašo. -----— 10 Kh 16 m**- letom 1808/9 pa je že učil Vodnik zgodovino in zem-ljepisje v vseh razredih. Bodočega leta je pogrešala gimnazija še tudi učitelja francoskega jezika. In sopet so priporočili Vodnika kot „znanega jezikoslovca", da začasno poučuje francoščino. Toliko zaslug je imel naš slavljenec že za šolstvo, povsod se je dal porabiti, povsod je bil doma in rade volje je ustregel vsaki želji; vender so mu šli tako malo na roko. Niso mu hoteli zboljšati plače za borih 100 goldinarjev, še več: niti obljubljenih 300 gold. za spisano zgodovino Kranjske mu niso izplačali. l>) Tista leta je bila vsa Evropa po konci. Mogočni francoski cesar Napoleon je razprostrl svojo moč po vsi Evropi. Tudi Avstrija se je morala pokoriti francoskim vojakom. 20. maja 1809 je Ljubljana zagledala že tretjikrat Francoza v svoji sredi. A zdaj je bilo kmalu vse drugače tudi pri šolstvu. Šolskega leta 1809/10 je ostalo sicer še vse pri starem. Bodoče leto pa je francoska vlada uravnala ves javni pouk po svoje. Vodnika je imenovala za gimnazijskega vodijo, ki je bil ob enem nadzornik začetnih šol svojega okraja. A plače za to ni dobil nobene. Razun tega je bil tudi vodja umetalne in rokodelske šole, za kar je dobival na leto 600 frankov (frank = 45 kraje. a. v.) Plača se je izplačevala iz francoske denarnice po licejskem vodstvu, a jako zanikamo: po dva, tri in več mesecev so morali učitelji vselej čakati na-njo. Tako je dobil Vodnik kot vodja umetniške in rokodelske šole svoj delež za avgust in september 1811 še le 17. marcija 1812. — Vrhu tega je bil Vodnik na liceji še učitelj zgodovine in zemljepisja in pa neobligatne (neobvezne) laščine. Uradni jezik je bil takrat francoski. Učni jezik je bil izprva slovenski in nemški, pozneje pa francoski. V poročilu koncem prvega polletja, ko je bil učni jezik slovenski in nemški, pravi Vodnik kot vodja mej drugim, da se že kažejo ugodni nastopki slovenščine kot učnega predmeta. Pri tolikem delu 'pa je vender Vodnik pripravil za natis to leto (1811) slovensko in francosko slovnico. Šolsko leto 1811/2 se je sopet marsikaj izpre-menilo. Vodnik ni bil več gimnazijski vodija, ampak učitelj drugega humanitatnega razreda. (Tudi umetniška in rokodelska šola je prenehala 17. marcija 1812). V 3. in 4. razred mestne osnovne šole se je uvela slovenščina kot obvezni predmet. Vodnikova „Pismenost" pa je učencem rabila tu kot učna knjiga. 1812,3 se je godilo vse po starem. Vodnik pri. pravi popolnem za natis svoj nemško-slovensko-la-tinski slovar (besednjak). Ali moralo je priti sopet drugače. Napoleonovo moč so Rusi pokopali. Na enkrat so mu odpihali vsi vetrovi sreče-opoteče. Avstrija je sopet zasedala polagoma svoje dežele s svojimi vojaki. 3. oktobra 1813 ob petih popoludne je že svirala avstrijska godba v Ljubljani pred mestno hišo in ljudstvo je klicalo sopet: „Živio cesar Fronc!" Naš častni pesnik, Valentin Vodnik, je zložil namreč leta 1811. po obliki in vsebini dovršeno, v resnici veličastno slavodatko (himno) „Ilirijo oživljeno", ki popeva in slavi v naudušenih besedah staro 2 Ilirijo in „viteza dobrotnega" (Napoleona), ki jo je" sopet oživil. In kaj govori v proroškem duhu stara Ilirija, ki Napoleon trebit' Ukaže ji prah? Polna hvaležnosti in zaupanja modruje: Zveličana bodem, Zaupati smem, Godi se eno čudo Naprej ga povem: Duh stopa v'Slovence Napoleonov, En zarod poganja Prerojen, ves nov. Kako je zvenelo pač v duši pevca „Ilirije oživljene" tisto trenotje, ko je sopet avstrijska godba svi-rala po glavnem mestu nove Napoleonove Ilirije in. je slovenski narod klical iz tisočerih grl: Živio cesar Fronc ? Tako je zvenelo, kakor tisto trenotje, ko je zapisal na konci „Ilirije oživljene" dostavek: „Illyriam redivivam" sequetur „Hlyria magnificata" („Iliriji oživljeni" sledi „Ilirija zveličana"). — Kakor da je videl pevec v proroškem duhu, da bode Napoleonova slava le priprava Frančeva za lepšo bodočnost slovensko! In res je zapel naš domoljubni pesnik lahko po kratkih dnevih trpljenja in negotovosti: Iz Dunaja kliče: Ilirija vstan'! . . . Zveličanja tebi Napočil je dan. Tako je zvenelo v duši avstrijskega ljubitelja, pesnika „Ilirije oživljene", tisto trenotje in le še to- -hhi 19 liko bi lahko prideli, da je bilo veselje ob povrnitvi avstrijskega cesarja še veče kakor poprej, kej je pesnik videl zdaj tisto utelešeno, kar je nekdaj gledal in pričakoval v duhu. — Kdo bi torej mogel natolcevati moža poštenjaka, da je bil prevelik čestilec Napoleonov? Kdo bi dvomil nad njegovim avstrijskim domoljubjem ? — Ali ni bil prav Vodnik duhovni pastir avstrijskih domobrancev? Ali jih ni on unemal za dom in cesarja s svojimi „brambovskimi pesnimi" ? Ali ni on pisal zgodovine domovinoznanstva za avstrijske šole? Vodnik, značaj kakor kamen-kost, spremenil bi bil svoje pristno domoljubje za nekaj pen francoske slave? Ne, in stokrat ne! Že naslov „Ilirije oživljene" razodeva občutke vnetega rodoljuba, ki pričakuje za ljubljeni svoj rod novega duhovnega življenja, ko se mu je obudilo staro ilirsko ime. In pesen sama na sebi ? To ni toliko slava Napoleonova, kakor slava stare Ilirije, to ni toliko želja francoska, kakor želja starega avstrijca, ki poje brambovsko „Prisego", ki kipi v ljubezni do svoje domovine, mile Slovenije, katera se je na krat in, Bog je hotel, ravno takrat pospela in razvila, toliko stoletij zaprašena in zaničevana. To je bil trenotek, ki ga je moral vsak zaveden Slovenec blagrovati, če ni hotel trčiti ob svoje domoljubno prepričanje. In Vodnik je bil tak zaveden Slovenec. Torej ni se razrušil kremen Vodnikovega značaja, ampak celo trdil se je še bolj, tako utrdil, da ga tudi pozneje, ko ga je usoda tako zelo straho-vala, ni mogla omajati nobena neprijazna sapa — do konca življenja. Ko se je slovenščina uvela v šole in se je bilo nadejati nove veselejše dobe (in moralo se je že zgoditi ravno takrat, ko so bili Francozje v deželi ! kaj je mogel Vodnik za to ?), takrat je pač moral 2* Vodnik dati dušek svojemu rodoljubnemu srcu. Res da ne vem, piše dr. Jan. Blei\veis, kako se mu je mogla tako za zlo vzeti „Ilirija oživljena", ako se bere, kako je o Francozu mislil (Glej „Novice" leta 1799. 23. in 24. list) in ako se ne prezro njegove brambovske. Vodnikov značaj ne trpi pri tem čisto nič, še nasprotno, moral je tako ravnati, če je hotel zvest ostati svojemu prepričanju, kar sem že poprej dokazal. Zato tudi ni treba umišljati si, da bi bil kdo drug utegnil zložiti „Ilirijo oživljeno", ne pa Vodnik. S kratka: naš pesnik je bil rodoljub in domoljub, ljubil je svojo širjo domovino, in ljubil je svojo ožo domovino! Napoleon, piše prof. Leveč za Avgust Dimcem, ustvaril je takrat slovensko Ilirijo, dal je našemu jeziku vsaj kolikor toliko pravice, stal je na vrhunci svoje slave, osvojil si je vso Evropo, bil je zaveznik avstrijski, poročen z avstrijsko cesaričino — kdo se bode čudil, da je takrat Vodnik, Slovan, zgodovinar in pesnik, v svoji duši ustvaril najveličastnejšo pesen svojo: „Ilirijo oživljeno" ?! — In zgodovinar, ki naši narodnosti ni bil ravno dober, pravi tako-le: „Iz vsega tega se vidi, da je Vodnikov vsakako po obliki dovršeni, pesniško-lepi slavospev manje se klanjal Napoleonu, kakor sanjarsko izlival narodni ponos, domoljubno domišljijo, zaradi katere se ne more obsoditi odkriti, gorko čuteči, po vse plemeniti pesnik." In vender! Kako so povračevali zasluženemu možu? ukovito je to za vsacega — torej poglejmo! c. Šolsko leto 1813/4 je dobila sopet avstrijska vlada šole v svoje roke. Uvel se je sopet stari red: gimnazija s šestimi razredi. Z odlokom dne 6. novembra 1813 imenuje deželni poglavar Iliriji, Lattermann, Vodnika sopet za učitelja zgodovine in zemljepisja. A že po ukazu dne 23. novembra razdele humanitatne predmete med Vodnikom in profesorjem Peseneg-gerjem. Tudi je poučeval Vodnik neobvezno laščino po štiri ure na teden in začasno vodil mestne osnovne (normalne) šole. Ravno tako mu je izročila avstrijska vlada posel, da pobira šolnino, kar je opravljal tudi že za francoske vlade. Koncem šolskega leta 1813/4 je zasijalo našemu pesniku upanje lepše prihodnosti. Že je mislil, da si zboljša vendar enkrat nekoliko svoje mučno stanje in svoje slabe dohodke. Izpraznjena je bila namreč stolica občne zgodovine na liceji in Vodnik se oglasi s prošnjo dnč 29. junija. Skrbel je za šolstvo toliko nesebično za Francozov in trudil se je, obdržati je kolikor mogoče pri starem avstrijskem črteži. Sam pravi, ako dobi to službo, da hoče poučevati trgovce, obrtnike in osobito mlade duhovnike v tako potrebnem slovenskem jeziku in le tako mu bode mogoče tudi dati na svetlo težko pričakovani slovar in tako koristiti domovini s tema dvema rečema, ki ste prirastli najbolj njegovemu srcu". Meseca septembra razpišejo tudi stolico laškega jezika s 300 gold. letne plače. Udeležil se je edini Vodnik te preizkušnje (konkurza). Tako upa in obrača ubogi Vodnik, pričakujoč, da mu vsaj stolica laškega jezika zboljša položaj, če mu izpodleti pri zgodovinski stolici. In kaj je pričakal upajoči učitelj ? Dne 18. marcija 1815 dobi vodstvo ta-le ukaz: Profesorja Vodnik in Pesenegger se ali deneta v pokoj po veljavnih postavah, ako nista več zmožna za službo, ali pa naj ju nasvetujejo za kako službo izven Ilirije, koder ne bi imela ničesar opraviti z odgojo mladine; za to naj se sama primerno izjavita. Zakaj tak ukaz? .... Ne pove nobena listina. Mi pa si lahko mislimo, da niso pozabili pesnika napačno tolmačene „Ilirije oživljene"! Meseca aprila 1815 so ustanovili stalno stolico laškega jezika po 4 ure na teden s 400 gold. letne plače. A Vodnika so izključili izrecno tudi iz te službe in smel je poučevati laščino le začasno: naj-brže zato, ker niso imeli druzega za ta predmet sposobnega učitelja. Drugače bi Vodniku še tega ne bili privoščili. A to še ni vse, kar je moral Vodnik ukusiti. 22. junija razpišejo drugič konkurs za talijansko stolico. Oglase se trije tekmeci. Eno uro zapoznel pride tudi Vodnik k preizkušnji. A vodija (Ravnikar, pisatelj in pozneje škof tržaški) si ne upa presojati Vodnikovega izdelka, ker so ga uradno izključili iz te službe. A Vodnik tudi sam ni gojil mnogo upanja, da bi ga upoštevali. Sit je bil že tega večnega premikanja in neuslišanih prošnja ter si je želel miru. Torej pošlje zadnjo prošnjo do vlade julija meseca, da mu dade toliko pokojnine, s kolikeršno bode mogel živeti in izdati svoj slovar. Tudi kako knjižničarsko službo ali ravno izpraznjeno kanonično mesto v Ljubljani bi sprejel rade volje. In meseca novembra 1815 stopi Vodnik v pokoj z 200 gold. (s tretjino svoje plače). Toda učiteljev niso imeli takrat dovolj na gimnaziji in Vodnik jim je bil sopet dober. 8. novembra so ukazali Vodnika in Peseneggerja porabiti za hu-manitatne razrede. Tako je naš učitelj Vodnik vžival spet redno plačo. Dne 26. novembra dobi v roke tudi odlok tiste prošnje, da bi se mu povikšala pokojnina. A odgovor ni bil ugoden. Le toliko se je pristavilo, da mu hoče pridvorna šolska komisija (Studienhofcommission) priskrbeti primerno službo, ker je „mož dragocenih vednostij". Od dunajske šolske oblasti pa je dobil še celo laskavo pismo, da je pokazal pri razlagi klasikov v preteklem tečaji hvalevredno marljivost. 12. januarija 1816 so našega Valentina v novo umirovili. Za odhodnjo je dobil od deželne vlade pismo pohvale in zadovoljnosti: „Ker je preskrboval humanitatno stolico več let na posebno zadovoljstvo z radovoljnostjo, natančnostjo, s hvalevredno pridnostjo in gorečnostjo". To pismo se je moralo javno prečitati pred vsemi součitelji. A kaj je bila ta pohvala Vodniku — skromnemu možu? Svojih plemenitih nakan vender le ni mogel izvršiti. Ostal je začasni učitelj laščine. A tista preizkušnja, ki jo je napravil 22. junija 1815, ni veljala več in razpisali so vnovič konkurz. Vodnik se odloči še enkrat in napravi preizkušnjo in sicer tako dobro, da ga licejski vodja priporoči na prvem mestu, s pristavkom: „najglobokejše spoštujoč ukrep visoke pridvorne šolske komisije". Ta pa je že tako Vodnika poprej izključila iz te službe. — In glejte! 9. septembra nastopnega leta (1817) se je rešila ta prošnja. In kako? Ni se potrdil nobeden izmej prosilcev in ukazalo se je razpisati nov konkurz. Toda še ni izpil Vodnik vse kupe grenke usode. Uradniki državne denarnice so namreč izračunili tako, da je učitelj Vodnik zadnja leta 378 gold. 36 '/2 kr. potegnil preveč plače in naložili so mu, da mora to vsoto povrniti v dvajsetih obrokih cesarski blagajnici. Obljubili pa so mu, da mu bodo dali pokojnine tretjino više plače 700 gold. 11. decembra 1817 so razpisali še četrtič konkurz za talijansko stolico. Zdaj pa se ga Vodnik ni hotel več udeleževati. — S čudovito krščansko potrpežljivostjo, ki more dičiti le moža kremenitega značaja, in s popolno udanostjo v voljo božjo, kakor se gre za pravega krščenika, prenašal je udarce neprijazne i-i usode in preživljal v miru, v knjigah in pri peresu ostale dneve svojega življenja. ------ IV. Mrlič. Ne hčere, ne sina Po meni ne bo — Vodnik. Bilo je dne 8. prosinca I. 1819. Iz ljubljanskega liceja stopa počasnih korakov mož srednje postave. Pot ga vede „za vodo" čez frančiškanski most. Potem izgine za cerkvijo Matere Božje oznanjenja v Keršbavmovi hiši, št. 12. To je bil Valentin Vodnik, začasni učitelj laškega jezika na ljubljanskem liceji. -»-»-53 25 EfcH- Stanoval je tu pri tleh v dveh malih sobah. Bilo je že zvečer. Na mizi v drugi sobi gori luč. Pri mizi sedita učitelj Vodnik in učenec njegov Henrik Costa. Rad je zahajal hvaležni dijak k svojemu učitelju, s katerim sta prerešetavala zgodovinske stvari. V prvi sobi pa pogrinja priletna ženska mizo za večerjo in postavi na-njo steklenico brežanke, Vodniku priljubljenega vina. Na cerkvenem zvoniku bije osma ura. Vedo-željni dijak vstane od mize in se poslovi pri učitelji, ki je bil še vedno zdravih udov in veselega obraza. Kmalu se pokrepča učitelj z zmerno večerjico. A glejte! Na krat se mu začno noge šibiti, telo tresti, v glavi se mu vrti, glas se mu zaprS, barve ga spreminjajo, na stolu omahne in se zgrudi. Ura bije devet, ko hiti njegova po strežnica po ulicah ter izgine v eni izmed bližnjih hiš, koder je stanoval izvedeni profesor anatomije na ljubljanskem liceji, Anton Melcar. Koj potem jo vodijo koraki v približno cerkev ljubljanskih oo. frančiškanov svojemu dobremu gospodu po dušno pomoč. Ročno prihiti profesor v stanovanje častitega svojega tovariša. Ni se posrečilo spretnemu zdravniku ohraniti življenja slavnemu domoljubu. — Valentina Vodnika je zadel mrtvoud. — Ob *U 11. preselila se je njegova blaga duša v boljšo domovino. Njegovo truplo pa so prenesli dva dni pozneje k sv. Krištofu, kjer sedaj čaka vstajenja poleg prijatelja Antona Linharta in slovenskega veleuma Matija Čopa. Še le 1827. 1. so postavili Vodniku njegovi prijatelji spomenik (8. oktobra) z latinskim nadpisom: 26 Sr 30 in je tudi vmes marsikatera smet; a okoliščine, v katerih je živel, opravičijo nas pregledati tudi te smeti. Posebno velja to o pesnih, ki je je koval pod vplivom Pohlinovim. Bil je takrat tudi šestomerec slovenski, zlagal je pesni kar v dolgih grških vrsticah (šestomerih), ki sploh malo ugajajo slovenskemu duhu, najmanj pa v taki obliki, v kakoršni jih je skladal „Joger Pohlinov". Tako je zapel očetu Marku za od-hodnjo na Dunaj milo pesen: Strašn, in temne je dan, k'tir' nam naše veselle odtrga, Katir' nam trošte skazi, katir' nam reke suši. Slišete! Tihu ! — jest šlišem en glas, k'tir' od Duneja pride, Krajnske Modrice kaj bo? — Marka vaš Krajank gre prež, Marka vaš Krajank gre preč! Oh! o krajnske Modrice jokajte; Njega pokoršna velli. Grdu je ta, k'tir' ga drži? On se napravla, on jemlje slavu, tet brž rajžati more, Kuj en navošliv voz njega odpellal nam bo itd. Vodniku samemu, pravi Hicingar, zdel se je pozneje bolj tečen požir iz hladnega vira Savice, kakor pa taki preumetni vzdihi do slovenske Vile. Kaže pa ta pesen, kako je „joger" ljubil in cenil svojega „mojstra". In vender je Vodnik po pravici prvi umetni slovenski pesnik. — In da je to res, kaže nam omenjena zbirčica pesnij iz leta 1806. Vodnikova modrica, ocenjuje ga Dežman že leta 1854., je čvrsta Gorenjka, krepka, rdečelična hči narave. Njene pesni so čiste in zdrave, kakor požirek iz bistre Savice, ki mu je bila „mati pevske umnosti, šola zdrave treznosti". Na čelu se jim pozna, da so se spočele v čistem zraku kranjskih planin, kamor bolehni občutki in otožnost ne sezajo — pod Vrša- -H>RI 31 Bov- cem, ki si ga je Vodnik izvolil za svojega Parnasa (pevska gora): Veršaca Parnasa Zgol' svojega znam, Inacega glasa Iz gosli ne dam. Tu ne najdeš votlozvenečih puhlih izrazov, ne bolehavih, piškavih občutkov, ne glasov tiste strašne pjezije (pesništva), ki nebo naskakuje, zemljo potresa, grom in blisk na pomoč kliče, da se rodi borna miška! Tu ne najdeš jezika, našarjenega z besedami iz vseh slovanskih narečij od ledene Neve do gora balkanskih, jezika, kateremu pa še te krpe tako malo zadoste, da ga je treba zavijati slednjič v cunje jezikoslovnih po-greškov! V Vodnikovih pesnih so podobe iz življenja nanizane v sladkem domačem jeziku na zlati niti poezije liki bliščeči biseri. Kar je pisal Cojz Vodniku (15. junija 1794) o znanih vrsticah: Lenega čaka Strgan rokav, Palca beraška, Prazen bokal, to velja o večini Vodnikovih pesnic: „Ta konec ima več vrednosti kakor 100 ogovorov" — pravi Cojz; „ima več narodnega duha in ukusa v sebi, kakor sto tisoč puhlih pesnij. Take vrstice ostanejo na veke." Zbirka Vodnikovih pesnij kaže nam Vodnika kot nekakega posrednika med narodnim pesnikom in izobraženim pesnikom. Ravnal se je iz začetka po tujih vzgledih, nemških in latinskih, pozneje pa je jel peti v domačem duhu po slovenskih pravljicah in povestih. In ta prevrat odseva po vsi ti zbirki ter ->$-»33 32 m0 35 >*- duševnega spanja. Zato zapoje v drugem letniku med drugim za novo leto tako-le: Gospodi, nu kmetam polno raoinico, Deb' lolika za pratko dali petieo, Aku pak ima per lanskim obstat', More jit trebuh moj k herbtu vasvat. Ko pa pride „koprivniški gospod" leta 1796. v Ljubljano k sv. Jakobu, začne se za-nj novo življenje. Hodil je pridno k gostoljubnemu baronu, pri katerem so se shajali vsi tedanji priznani pisatelji, kakor: Kopitar, Japelj, Linhart, Ravnikar . . da si so bili ra zličnega mišljenja in nazorov. Kopitar se je še rad ponorčeval iz Vodnika, zakaj nadkriloval ga je res v učenosti, ošaben je bil; a Vodnik preskromen, k večemu ponosen. Vender so se vsi imenovanci veselostno družili krog svojega mecena (dobrotnika) in v ljubezni do napredka svojega naroda so bili vsi edini. Zdaj Vodnik že ni bil zadovoljen samo s pra-tiko. Izdajati začne z letom 1797. „Lublanske novice od vseh krajov celiga svejta". Izhajale so „Novice" na polovici pole v mali 8ki; in 4. janu-varija je zagledal beli dan prvi slovenski politični list. Prišle so na svetlo vsako sredo in soboto do julija 1798 in so stale 3 gold. za vse leto brez poštnine. Od 1. julija 1798 pa do konca leta 1800 so se pokazale samo po enkrat na teden in stale za vse leto 2 gold. Štiri leta torej je životaril prvi slovenski politični list. Vodnik ga je izdajal, Vodnik ga je urejal, Vodnik ga je spisaval: in to v tistem času, ko se je še celo slovenskih molitvenikov razpečavalo le malo. Kdo drugi bi si bil upal torej takrat izdajati 3* 36 BiH— političen list slovenski? In vender je imel Vodnik toliko moči v sebi, da se je zdržal na površji s svojim listom. Časnikov sploh je bilo takrat še malo po svetu, vedna vojska je vznemirjala vso Evropo, slovenski narod je še spal in z lučjo ob belem dnevu bi bilo treba iskati tistih, ki so bili naročniki „Novic". Zanašati se ni mogel na nikakeršno pomoč, vse je moral Vodnik sam storiti. In vrhu vsega tega pa je imel vedno kakošnega sitnega nezadovoljneža, s katerim se je moral pričkati. Zdaj mu eden očita", da list premalo obsega, zdaj sopet drugi, da laži prinaša, tretji sopet se jezi nad pisavo, četrti zabavlja čez slovenščino, češ, da je ubožna in dr. Donašale so „Novice" razun kranjskih, tudi novic iz vseh krajev sveta (in takrat jih je bilo dovolj!), v pristavkih vsakeršne razglase ali oklice sodne gosposke, žitno ceno, loterijo, umrle. Žal, da so bile „Novice" omejene samo na Kranjsko. (Na druge slovenske dežele namreč se niso ozirale). Vsakako pa je ta časnik velik napredek in nekaj posebnega v Slovencih in Šent-Jakobski kapelan Valentin Vodnik je prvi časnikar slovenski. „Dosti je že v večno slavo Vodniku, da so Novice — le bile!" pravi dr. Janez Bleiweis, oče drugih „Novic." In kake zanimivosti beremo v Vodnikovih „Novicah!" Spomina vreden je članek „Povedanje od slovenskiga jezika", ki obsega toliko lepih stvarij o zgodovini, običajih, jeziku in slovstvu Slovanov (Ponatis iz „Novic" 1. 1799, št. 26 — v „Novicah" 1. 1858). Kako lepo piše tu Vodnik o slovanski vzajemnosti. Vse polno zanimivostij je v vseh letnikih; n. pr.: da so Šiškarji nekdaj sloveli kot dobri godci, da so se začele meseca maja 1798 prvikrat na Kranj- skem kozš. staviti, da se je začela takrat šola za babice v Ljubljani, da je bila IG. maja 1798 neka hiša v Krakovem prvikrat krita z opeko, da so 1786 trije duhovniki začeli na Gorenjskem (v Bledu) trte saditi, da so se klatili 1799 po vsi deželi silni volkovi, daje kamenata sol dobra za živino, daje 4. aprila 1800 Trnovo pogorelo, da so sezidali nove mesnice t. 1. v Ljubljani, da je bil veliki ponedeljek t. 1. v Gradišči boj med žandarji in pisarji (šribarji), da je bil Jurij Veha Moravčan, povikšan v barona in dr.--— Dasi je Vodnik postal 1798 učitelj pesništva na gimnaziji, vender ni popustil izdajati „Novic." Koncem leta 1800 pa je moral naznaniti: „V prihodnim lejtu ne bodo krajnske novice več ven dajane." Prepičlo število naročnikov ga je prisililo do tega. — Poleg tega je prevel iz nemškega „Kuharske bukve" (1799), ki imajo prav zanimiv predgovor. — — — — „Krajnice se kuhanja težko uče, ker nezastopio pomenik francoskeh, anglejskeh, laškeh inu nemškeh besedi; posebna nadloga je po deželi zunaj mesta, tam ga ni človeka, kir bi skrivno za-stopne besede razložil nevajenem Slovenkam. Torej sim si perzadel začetik ene krajnske kuhine v roke dati mojem rojakinam. One imajo čast, de so narejavke zdraveh, dobro dišečeh, inu snažneh jedi; tedaj jih nagovorim: sturite tudi ve čast vaši kuhini, da jo bote v lastnim slovenskim jeziki zastopile, govorile, inu ohranile"..... Sestavil je Vodnik tudi „Keršanski Navuk" za ilirske dežele (1811) in na slovenski jezik je prevel knjigo „Babištvo" (1818), ki sopet kaže, kako je trebil in bogatil „pokmetško Krajnšino." -*°m 38 VII. Slovničar. Vselej sim želel Krajnski jezik čeden narediti. Vodnik {1796). Na prvi letnik svojih „Novic" je zapisal Vodnik te-le besede: „Oče Marka Pohlin me je Krajnsko pisati učil 1773; al od takrat sim iz lupine zlezel, inu se v' teh novicah drugači iz vsih dosedajnih pi-salcov norca delati začnem. Eger me je nagovoril, rad sim moje tumpasto pero njemu v' štero posodil; se kremžim, se pačim, inu gledam, kako bi naš jezik narbol po drugih že osnaženih evropejskih jezikih perrezal. — Bravec! ti boš sodnik." In res! Pohlin je učil Vodnika slovenski pisati; a naučil ga ni. Kako tudi? Vodnik sam nam sopet tako lepo pojasnuje pisavo svojih prednikov: „Sleherni je krajnsko pisal, kakor se mu je zdelo; nobeden ni gledal na stanovitnost viže, vstavo ali red. Pisarji poprejšnega (17.) stoletja so se dosti deržali po Bohoriču (slovenskem slovničarju protestanške dobe), ali v sedajnim (18.) stoletji so rili naprej inu s krajn-skim pisanjem delali, kakor prešič z mehom." 0 Marku Pohlinu pa pravi:---„On je stare mejnike brez uzroka prestavil, od starih gramatik prestopil, pisal, kakor lublanski predmestnani govore; ni gledal na čisti jezik polancov in daleč od Nemcev stoječih starih Krajnskih zarodov. On je preveč nemščeval, namesti, da bi bil slovenil. V nekterih besedah je brez potrebe hrovatil, v drugeh premalo unajne Slovence (=Slovane) čislal, kar je lahko ino treba. Od tod pride, de per nas nobeniga nima, kir bi se po njemu popolnim deržal." ->h»@ 39 KS 40 >-i— Vodnik in obljubi o njem „en drugi krat več govoriti, naše krajnsko pomankanje bogatiti (ž njim), inu po bukviskim popravlati, kar smo od stare korenine na stran zašli". In če ni mogel najti primernega izraza niti v narodu, niti pri starejših, niti pri staro-slovenskih piscih, tedaj se je obrnil do sorodnih slovanskih jezikov, vzlasti — kakor mu Vodnik pravi — do „moškovitarskiga jezika." Čitajoč navedene stavke našega slovničarja moramo se pač le čuditi, da je Vodnik tako visoko presegal svoje prednike. Ustanovil je pravila, katera so nam še dandanes odločilna. Ravnikarja zovemo očeta slovenske proze (nevezane besede), a bolj pravo zaslužil bi to častno ime Vodnik. Vodnik je dal slovnična vodila, Ravnikar pa se je le ravnal po Vodnikovih vodilih. Če je Ravnikar pisal slovniško lepšo slovenščino kakor Vodnik, ni še zato oče slovenske proze. Zdanji pisatelji (pa ne vsi!) pišejo lepšo slovenščino kakor Ravnikar; vender jih zato nihče ne bo krstil za očance slovenske proze. Da pa bode slika Vodnika slovničarja popolna, navedemo še nekaj njegovih stavkov iz predgovora „kuharskih bukev" : — — — „Dalej imam zavolo krajnskega jezika, v katirim so te bukve pisane, op-pomniti: jes sim gledal na narbol znane med Slovenci najdene besede, de bi vsim zastopen biti mogel. Ka-derkol ene krajnske bukve na dan prideo, ima sledni kaj čez jezik godernati: enimu je preveč po hrvatski, drugimu preveč po nemški, inu tako naprej: jes pravim: mi moremo krajnske slovenske besede poiskati semtertje po deželi raztresene, inu na to vižo skup nabrati čisto slovenšino. Skušna me uči, de ni lahko stvari najditi, katira bi se v enim al saj drugim koti prav po slovenski ne imenvala; če je pa kaj novič znajdeneh inu starem Slovencam neznaneb reči, se znajo te po unajnih jezikih imenvati, ako bi jo mi ne mogli iz ene slovenske korenine karstiti. Moje besede v teh bukvah so skoro vse krajn-skega roda z tim samim razločkam, da se povsot v naši deželi negovore. Ali ima pa zavolo tiga meni kdo kaj očitati? bom li drugam hodil imena beračit, kader jih doma najdem ? ne bomo li nikol naš govor popravili? Ako bi ta reč tako naprej šla, bomo doživeli, de se nebodo gorenc, dolenc, inu notrajni eden druziga zastopili; eden se bo ponemšval, drugi bo sam na sebi ostal, tretji bo na pol Lah. Kdo bi potle Krajncam bukve pisal? Tedaj moremo eden drugimu podati, kar ima sledni dobro čistiga"--- S temi besedami še le poznamo Vodnika, kako trezno je mislil o slovnično prenovljeni slovenski pisavi in kako izveden in izkušen je bil v slovenskem jeziku. Zato se pač ne bodemo čudili, da je tako rekoč izvaje pisal slovnice na podlagi svojega znanja in izkušnje. Ko postane za Francozov vodija latinskih, rokodelskih in osnovnih šol in se je slovenščina uvela v šule, začne pisati tudi za to potrebne knjige: „Abecedo za Perve šole" (1811), „Pismenost ali Gramatiko za Terve šole" (1811), „Počštke Gramatike, to je Pismenosti Francoske" (1811), „Abecedo ali Azbuko" (1812). „Pismenost" je prva čisto slovenska slovnica. Zanimiv je predgovor te knjige; tu piše:--„Prav je prišla zapoved našim mladenčam dati v' roke pis-menji navuk, kir jim bo kazal svojo domačo besedo izrekvati in na pismo devati. — Porečeš: čemu pa -*»a 42 es3 43 a+- vin. Zgodovinar, starinar in nabiralec narodnega blaga. Od prvega tukaj Stanuje moj rod, Če ve kdo za druj'ga, Naj reče od kod? Vodnik. Tudi po davni preteklosti in po zanimivih krajih je Vodnik rad pasel svoje oči. Kako živo je popisaval zgodovino, šege in govorico starih Slovencev po „Novicah!" Ko so preosnovali nekoliko gimnazijo, morala bi se po novi osnovi povestnica pričenjati z učenjem domače zgodovine. Ker pa za zgodovino kranjske dežele ni bilo pripravne učne knjige, loti se Vodnik zaželenega dela in res predloži zgodovino Kranjske ravnateljstvu (28. oktobra 1807) kot spreten poznavalec virov domače zgodovine. Vrne pa se mu delice, češ da naj je pomnoži še z zgodovino Trsta in Gorice. Pomnoži in predloži je (24. septembra 1808) novic vladi po ravnatelji Hladniku, ki jo priporoča kot jedrovito delo. In tako izide potrjena leta 1809. Rabila se je v šoli do leta 1848. Pisana je v nemškem jeziku (Geschichte des Herzogthums Krain, des Gebietes Triest und der Graf-schaft Gor z), po dobrih virih, ki se naznanjajo ob strani. Zlog je priprost, pa častitljiv in nadahnen z domovinskim čutom in vnemajoč je domorodna srca mladine z živo svestjo narodne velikosti in sa-moč utja. Potoval je Vodnik peš po domovini in nabiral starinske spomenike pri Ljubljani in okrog Ljubljane, preiskaval je strogo znanstveno in sad tega truda je 45 B?a 48 meljskega blaga kopičiti in svoj značaj zatajiti. In vselej ga je polila lahna rdečica nevolje, kadar je srečal nekega učenjaka, ki se je „izlizal" do više stopinje. Z nalogami učencev ni preobkladal: pač pa je rad videl, če mu je kdo prinesel iz svoje pridnosti kako nalogo. Najrajše je učencem priporočal in tudi dajal za naloge: „potreba pridnosti", „dolžnost do dela", „ljubezen do domovine", „popis Kranjske", „v miru cveto vednosti". V latinščini je bil sosebno dobro podkovan; najrajše jo je govoril in tudi učencem priporočal. Vender je cenil grške klasike bolj kakor latinske in v grški antologiji je bil popolnoma doma. Dobre napredke učencev je rad pohvalil in radi manjih napak ni nikogar strašil, držeč se načela: ne brez-napačnost, ampak celotna lepota določi vrednost kakega izdelka. — * * Kako je iskal naš Vodnik slovenskih besedij med ljudstvom, priča nam ta-le dogodbica opisujoča tudi njegov značaj: Ko je služboval še na Koprivniku, vstopi enkrat v hišo nekega črevljarja, stanujočega visoko v gorah. Mislil si je: tu izvem kaka nova imena za posamično črevljarsko orodje. Črevljar mu odgovarja vprašanje na vprašanje. Ko pa pojasnuje Vodnik pri več orodjih, da drugače pravijo temu tam, koder on biva, odgovori priprosti črevljar ravnodušno: „To je prav lahko mogoče, zakaj ti moraš že gotovo kak gosposk črevljar biti." Seveda črevljar ni poznal jezikoslovca in njegovega častitljevega stanu! Toda Vodnika taka hudomušna naklučja niso ustrašila, da ne bi bil nadaljeval svojega posla. —- Kako blago srce je bilo v prsih Vodnikovih in kako določnega značaja da je bil, slika nam ta-le dogodba: -h»8 49 V mali vasi v Bohinji je zbrana tolpa vaščanov okrog neke hiše. Ravno so se prekrižali in vstali. Duhovnik jim je pokazal Najsvetejšega, ki ga je prinesel bolniku. Kmalu se prikaže sopet na pragu. Bil je srednje postave in veselega obraza. Vaščani se ustopijo krog njega in pripoveduje jim to in ono, opominja in tolaži. Otrokom pa deli mičnih podobic. — — — S spoštljivim pozdravom odide iz vasi, gre čez drn in strn, čez jarke in griče, zdaj gori, zdaj doli in se razveseljuje nad tem, kar je Stvarnik ustvaril. Celo uro že hodi tako, kar mu priteče naproti izpehana koza in ga milo pogleda. — Čegava je ta koza? popraša nekoga, ki prihaja po drugi stezi. — Častitljivi gospod ! žival ima usmiljenje, človek ga nima. Moji sosedi, ubogi sirot', pomrli so stariši. Zdaj pa pride grajski oskrbnik in jo tirja za 10 kron (== 20 gld.), ki so je še njeni stariši si izposodili pri grajščinskih. Vse njeno imetje so naložili na voz, ker ne more izplačati starega posojila, in prêté ji tudi, da jo izpodé iz hišice. — Sramotno je to! Kaj pa je s to kozo? — Najbrže je slutila, kaj jo čaka. Hitel sem za njo," da jo skrijem pred trinogom. — Uboga živalica! Ali je daleč do tiste hiše? — Ne! Tam le je za ônim skalovjem. Pokažem vam lahko, če hočete? In odideta. Kmalu sta pred kočo. Na pragu sedi mlada deklica 18^ let, ihteč se. Pred njo pa stoji debel mož. — Ne jokaj, deklic! izpregovori duhovnik in položi desnico na njeno glavico. Koza pa liže njegovo levico. Oskrbnik se zgane in obledi. — Kje imate dolžno pismo in dokaz, da je dolg vaš? nagovori ga duhovnik. — Oprostite, častni gospod! odgovarja oskrbnik, to je bila le šala. — Tako? Torej ni dolžna Vam? — Ne, častni gospod! bodite prepričani, da je bila to le mala šala. —- Tako torej ? Nasilstvo je vam šala ? Takoj izložite deklično imetje in odidite-- Z jezo v srci ukaže oskrbnik hlapcu izložiti in sramotno odideta. — Ti pa, deklič! ne moreš več tukaj ostati, nadaljuje častiti gospod. Bog ve, kaj se utegne s teboj zgoditi. Pojdi k Stari Fužini, tam bodeš našla moje znance. Ostani tamkaj, da tvoj sosed hišico spravi v denar. Poznam poštenega mladeniča, ki te bo rad vzel v zakon. Na tistih 10 kron ti pa ni treba več misliti. Tako pravi in stori duhovnik. Dva meseca pozneje pa sta stala dva zaročenca v cerkvici sv. Križa na Koprivniku. — Tu opisani duhovnik ju je poročil. Kdo Vas že ni spoznal tega duhovnika? — Bil je Valentin Vodnik, koprivniški „gospod". Stari ljudje vedo pripovedovati, da je naš Vodnik rad izpovedaval. Ko je bil na Koprivniku, zatekali so se tudi iz drugih fara verniki radi k njegovi izpovednici. Bivajoč v Ljubljani v pokoji, je rad hodil na kmete pomagat duhovnim gospodom. Rajni Na-kelski župnik Anton Zarnik (f 1888) je pravil, da je bil " on še pri Vodniku v Dobu pri izpovedi. Tudi cerkvenih obredov, vzlasti velikotedenskih udeležil se je rad -H»a 51 "Ja 56 Slavnost pa, kakeršna se ni vršila niti preje niti pozneje, niti Vodniku na čast niti komu drugemu, taka slavnost se je izvršila leta 1858. v Šiški in v Ljubljani na Vodnikovo slavo ob lOOletnici njegovega rojstva. Nebo se je razvedrilo na Svečnico popoludne, 2. februvarija leta 1858. Ob tretji uri je bilo v Šiški pri Žibrtu vse polno ljudij vseh stanov. Hišo so krasili venci in šopki. Pripelje se deželni glavar (grof Hohenwart), predsednik kmetijske družbe (Fidel Trpinec), predsednik kupčijske zbornice (L. K. Lukman), županu namestnik (J. Gutman) i. dr. Nadalje slovenski slavni rodoljubi : dr. Janez Bleiweis, dr. Lovro Toman, dr. Etbin Costa, Fran Levstik i. dr. Toman pozdravi glavarja z naudu-šenim govorom, glavar odgovori s prisrčnimi besedami in na to je zaoril iz tisoč grl „Živio!" Vojaška godba zasvira cesarsko pesen in pevci zapojö: Stoji stoji tam hišica, Pri hiši miza kamnata, Pa v hiši Vodnik se rodil. Ki pervi pesnik naš je bil. Nato se odgrne spominska plošča in v zlatih črkah se zalesketa napis, ki ga posijejo žarki zimskega solnca. In sopet je zvenelo v zraku v tisočerih glasovih: „Živio Vodnik!" Nato gre deželni glavar s spremstvom v Vodnikovo rojstveno izbo, kjer se vsede pod Vodnikovo podobo, opleteno z lavorjevim vencem. Na mizi leži hleb kruha s soljo. — Tako se je sprejel v slovenski hiši slovenski dostojanstvenik naše dežele. Govori so se vrstili, navdušenje je kipelo, godba je svirala „Kje dom je moj" in Radeckega koračnico. Glavar odide. Gostje so postajali „židane volje." Pesen za pesnijo, zdravica za zdravico je sledila, ploskalo se je v brezmejnem veselji. Godba zaigra še nekaj pesnij, konča s cesarsko in poslovi se. Mrak nastane. Novo veselje, nova krasota. V temni noči švigajo lučice, zastave frfotajo, mlaji se bele, zeleni venci opletajo pohištvo, transparenti se prikazujejo — —— vse je razsvitljeno. Naudušenje narašča. Šiškarski možje in fantje začno prepevati na vrtu ob hiši Vodnikove in narodne p.esni. Z njimi se vrsti ljubljanski pevci. A kdo bi mogel popisati to lepoto in to naudušenje ! Ura počitka je bila. —- Nekaj pa jih je pričakovalo 3. februvarija tretje jutranje ure, ure Vodnikovega rojstva, govoreč in beroč Vodnikove pesni. Ko pa udari pričakovana tretja ura,. nalije dr. Toman kozarec, vsklikne: Šel visoko pit Sa\ico, Lepih pesmi hladni vir; Mojstru pevcev na zdravico — Naj mu teče ta požir! In izpraznivši kozarec pristavlja: „da pa nihče več ne oskruni te posode, razleti naj se za vselej na drobne kosce!" — In zgodilo se je. Razšli so se. — To je bil prvi Vodnikov slavnostni dan. Drugi slavnostni del se je vršil 5. februvarija v ljubljanskem gledališči. Bilo je napolnjeno že davno pred sedmo uro. Po ouverturi nastopi dr. Toman in govori, kakor je le samo on znal, predgovor v vezani besedi, ki ga je zložil navlašč za ta večer. Za njim zapojo pevci sopet njegovo pesen, uglasbeno po Nedvedu. Ko pa gospa Lehmannova pri besedah: „In Slovenija krog glave Ti ovija venec slave —" položi kot Slovenija lavorov venec na glavo Vodnikove podobe, izdelane po Fran Zajcu, — takrat je doki-pelo ginjenje do vrhunca. Vrstile so se potem še druge pesni, ploskanja in klicev radosti ni bilo ne konca ne kraja. — Takrat je nastopil tudi prvi slovenski zbor pod vodstvom skladatelja Kamila Maška in takrat se je pravo za pravo začelo slovensko, po vse umetalno petje. — Dekla-moval (prednašal) je še prof. Urbas Vodnikovo pesen „Vršac" in potem se je končala slavnost s pesnijo „Budnico." Kot trajen spomin te slavnosti so izdali 1859 krasno knjigo „Vodnikov spomenik" — uredil jo je dr. Etbin Henrik Costa. Takrat je jel dr. Toman nabirati tudi doneskov za spominek, ki se bode postavil letos, nedeljo 30. junija 1889, Vodniku pred gimnazijo v Ljubljani na odslej „Vodnikovem trgu." 6. februvarija pa je bila dopoludne ob 10. slovesna črna sv. maša. z biljami, pri kateri so pevci peli veličastno „dies irae", ki jo je uglasbil Kamilo Mašek, poslovenil pa sam sebi naš Valentin Vodnik. In ti, mladi bralec f ki si sledil mojim vrsticam o Valentin Vodniku do konca — kaj naj ti ob najinem slovesu porečem? ,Pojdi — in tudi ti tak: stori!" KAZALO. ♦ Stran Predgovorček ..................................6 I. Vodnik — dijak..........................7 II. Vodnik — kapelan..........................10 III. Vodnik - učitelj............................13 IV. Vodnik — mrlič..............24 V. Vodnik — pesnik..............26 VI. Vodnik — pisatelj .............34 VII. Vodnik — slovničar.............38 VIII. Vodnik — zgodovinar, starinar in nabiralec narodnega blaga.........,........44 IX. Vodnik — človek in značaj....................45 X. Vodnik — slavljenec ............53