182
Mlada Litvanka.
Prosto po neki stari Litvanski zložil Fr. Z a kraj še k.
O jutercu zlo rano rano Smehljalo se solnčce je  nad mano, Ko že pod okencom vesela Je mila majka mi sedela.
v
Cuj! kaj ti pravim, tvoja mati, Te hočem vendar poprašati: Kod si tak rano že hodila. Da si svoj venček si zmeglila?
Sijal je danček že mi v lice, Ko sem po verček šla vodice, In tu je venćek o meglici Zmeglil se tako pri vodici.
A j! aj! to zlata ni resnica, Resnična to ni besedica; Poslušaj, hčerka! vem jo bolje: Spremljala Mirka si na polje!
Oj matka! to je res resnica, Poštena to je besedica: Na polje Mirka sem spremljala, Da sem — besedico mu djala.