G L O S A (Nekoliko slovstvene izpovedi) — Lomi Pregelj rj akaj le mi v vsaki povesti, če že ne kol glavni, *-* pa vsaj kot stranski epični lik en junak du- hovskega stanu živi? r> oreko, ki tega nikakor nikar ne marajo, da tudi v tem spisu ljudi in častilo duhovščino za norca imam, kar vse nič res ni, in me zato boli, ko takisto slišim, pa se vpričo očaka svojega, gospoda Finžgarja samega, ki mi obisti in objestnost pozna, zarotim, zakotnem in pod-pričam, da katoliško duhovščino svojega in nekoliko tudi tujega rodu po vrednosti cenim in spoštujem, zato gospodo iz tega stanu mimo vseh drugih visokih glav za svoji pameti in duhovnemu svojemu plemstvu najbolj sorodno imam pa temu verno najlepše in najboljše svoje v njihov lik in obraz obleči hitim, preden se mi ljubezen do tega in takega dela obleti. .. inv uhovniški liki v mojem basnanju: ali bom *-^znal povedati za vse? Za fajmoštra Tomaža H ut ar j a , šegavo govornega, ki je sebi v čast in far i v prid sedem letnih štmavrov Vol-čanom v pravdi odvzel? Za vikarja Janeza Potrebuježa, obhodnika božjega, kako mu je hudič maličil v roko in meso? Za Petra Pavla, komendatorja in gospoda lanš-preškega? Za plovana v Žminju. gospoda Mateja G l a v in o , ki je tolščaku laškemu G iac o mini ju v Tinjanu v pomoč hitel? Za fra Jožo Glaviniča v Mošče-nicah, ki je svoj veli očenaš imel? Za nečednega M er cino v Kranji in za M a t k a nemarnega v Volčah? Za Štefana G o l j o , ki je en sam, in za Tomaža Skočir j a, ki ni en sam? Za tri »č u j o č e žerjav e« na Krasu, ki so mil i t an s v Tomaju, c on -t em plan s v Koblji glavi in d o c en s v Štanjelu? Za sušične bogoslovce, T in e t a J em c a in Šimna K ri ž m ani č a , za vse bogovce in vidce? Za Staniča, za gospoda vlastelinskega z Okroglega, ki ga res nisem v mislih imel, za Ignacija Kralja, ki ga je pisatelj Bevk za šalo štel? Za vse od Tekstorja in Hrena, do Kreka, D ob ril e in M ahni č a .. . Saj sem dejal, da ne bom vedel povedati za vse.. . jy~ ako naj le opravičim ta svojega gledanja pre-"¦ bujni lik? Kakor da morda ni lep? Kakor da morda ni zares? Kakor da morda pravi ni? Duhovni moji gospodje: kakor da le po moje in nič po svoje stanovsko govoriti ne hote, ko vsi vedno zopet le eno, moje, kaj močno omejeno bogoslovje učiti hite in po svetem pismu brez konkordance, časovom primerno robato, pošteno in preprosto, a prav in potrebno pro-povedovati ne mude? Opravičil bom ta svojega gledanja prebujni lik! akor Lionardu v Zadnji večerji se mi godi: dvanajst apostolov, pa so vendar vsi en sam obraz. Ena ljubezen in bojazen v vseh, za Enega na sredi, ki je v vseh njih in so vsi v Njem ... akor Lionardo. Umej me prav! Kdo se bo z velikim primeriti {smel? Kakor Lionardo, torej, ne, L iona,r d o tako... Kaj vem namreč, kolikokrat mi, bednemu plebanu, hudič malici v roko! Kaj vem, kolikokrat se mi spovrača mimo časovne verjetnosti, krajevne ubranosti in nastrojne skladnosti le v t ol-min stvu ubrani in točni lik! Tako n. pr., da je Andrej Rogelj v Kamniku le slabotno posneti tolminski Tomaž Skočir in celo Blaž Potočnik le v ljubljansko okolico presajeni soški robavs. Ne torej, Lionardo tako!, marveč, kakor Lionardo v Zadnji večerji: v eni ljubezni in iz ene boli, iz Enega ki je na sredi in En sam. Iz Enega, ki je na sredi in En sam: ne samo vsi moji duhovni, marveč vsakteri moj obraz: Poznik, Zornik, Muznik in oče Matic, še uršulinka, ki ji je gospa mati S er af in a ime ... z ene ljubezni in boli: kakor me je naš duliovni učil, po duhovno, kakor Jože Fabijan, Tone Plesničar in Jože Grilanc; kakor p. Severin, p. Volbert in stoteri spovednik. Iz ene ljubezni in boli: kakor sem Gregorčiča ljubil in Vesela na pamet znal, kakor sem po knjigi in v Gla-serju njihovo delo iskal, Petra Bohinjca našel, Toneta Hribarja in Baloha, ki mu moje spisje, bogvedi čemu, miru ne da. Iz ene ljubezni in boli: kakor ob Mešku, Sardenku in Finžgarju živim viteško tovariški, družinsko zvest in še čez, od p. Stanka na Kostanjevici, do p. Ihanskega, ki mu je tudi dr. Anton Breznik ime . . . z ene ljubezni in boli do zadnjega: ki me je menda gospod Bog sam za duhovsko službo pozval, pa Ga slišati nisem htel. Iz ene ljubezni in boli do zadnjega: da bi ta moja hvalnica moji stari materi Ani onostran preglušila iisaj nekoliko bridkost njene najvišje, nedo-polnjene zadnje zemeljske želje . . . ogastvo, ki mi iz njega ep živi? T i p mu je 'ime. A ta tip je živ. Je iz mene, kakor sem, iz zrelega in nedoraslega, iz bolnega in zdravega. Iz mene: po duhovnem plemstvu in tolminskem bajtarsivu, po togem iskateljstvu božjih višin in po režavem sholarsivu facecije, 9 pijače in godčevske nravi. Ali sem torej pravi? Iz zemlje in iz duha? Mar vem? Kaj pa je zemlja naša, kaj je naš duh? Ali je Bog, ali je rod, ali je um? Pa sem le pravi! Iz zemlje in duha! Zato, ker sem o sebi, kakor zemlja, stokrat vedno en sam. Zato, ker v vsem, kakor duh, eno vidim in imam: Da nikoli, kakor moj rod, velik nisem bil in ne bom. Da kakor moj rod vase verjeti morem in smem. Da kakor moj rod do konca ljubiti urnem... t? ogastvo torej, ki mi iz njega ep živi? Ljubezen je do vsega tistega, ki je mene samega in mojega rodu najbolj svojstvena last. Mar sploh morem drugače in drugod? Do Boga, ki bi Tolmincev ne bil rad imel? Do Tomaža Akvin-ca, ki bi se v Tomaža Rutarja izraz ne pre-odel? Do Danteja, ki bi nič po domače robato ne pel? Do Kranjca, če bi po Staniču Balantu z Balantom Vodnikom kar nič v žlahti ne stal? Do bratov na jugu, na severu in vzhodu, če bi moj Tolminčič njihov najbolj bodri hlapčič ne bil? Do misli človečanske do prvega in zad- njega, če bi je v tesno obzorje svoje domačije stolmačiti ne umel? O ogastvo torej, ki mi iz njega ep živi: odprto *-* srce in čujoče oči, baročni okus in dvojna bolest domoložja: T) o domu tostran, ki nič več ni moj. Po domu -*¦ onostran, kot ga gledajo le nedolžne otroške oči. . . Zdaj pa še o mi s 1 i, ki se mi iz nje epični lik plodi. \ H ni to nas vseh povprečna, vsakdanja mo-f* drost? Bogoljubje brez Boga, človekoljubje brez bližnjega, rodoijubje slovensko, ki kot tromba, a prazno bobni? Nikar! Misel, ki se mi iz nje epični lik pilodi: to je misel nas vseh, ki hodimo od Boga do Boga; to je misel nas vseh, ki smo vsejjovsod in vendar doma; to je misel nas vseh, ki hočemo biti iz globokega; to je misel nas vseh, ki nam duh v vekove nazaj: odkod?, in v vekove naprej: čemu?, vihra. Nas vseh, ki smo nevredni, a zakoniti svečeniki vsega na sveti dobrega in lepega... POBOŽAJ T)obožaj, pobožaj mi revno srce: vse moje radosti, da bodo tebi zorele JESENSKA TT' a j res pred smrtjo vsaka zvezda zagori, kot ni nikoli, kaj res tedaj MAMICA vse težke misli, da bodo cvetele spet, in vse, vse objemi, kar moti in kar me tolaži. Le ti si, ki vedno si božja le Deklica. Deklica božja in src naših božja pot. Steber mirni, kot večnost si nedeljena, o, tvoja roka je božji spomin. Mirko Aosenak vsa srca za po jo, ^S isto tiho hodimo nocoj, ljudje, da bomo culi angelce, ki revne duše iščejo. Duše obiskujejo, duše nesrečne rešujejo, duše mrzle rešujejo. Cisto tiho hodimo nocoj, ljudje, da bomo culi angelce, ki revne duše iščejo. Mirko Avsenak če ne nikoli, kaj res obrazi vsi kot sveti so in govore, ko da iz samih božjih rok zvene zvonovi: spomin na dom, ki vedno kliče, kliče? Zagori, deklica, in v božja polja vpijva , presladek krik: v jesen najlepše rože zatveto. Potem pomro ... Kaj, to je smrt? Ne, ne: saj lažejo ljudje. Verjel ne bom nikdar. V zvon jen ju z onstran umirati, pa smrt!« Vse dni iz božjih polj že kličeva zvonove — duhove daljne, se smeh. Mirko Aosenak in vedno vrača angelov 10