—    118   —
Zgodovinske pisma.
6. pismo iz Vertovcove „občne zgodovine" §. 9.
Per?i omikani  narodi na zemlji.    Kitajci
ali Ki ne z i.
Na koncu Azie in proti izhodu ležiKitajsko ali Ki ne ž ko. Razprostira se od severja prek morja proti jugu v sedemkratni velikosti našiga au-strianskiga cesarstva, pa več kot enkrat toliko je še druzih dežel, ktere z davki Kitajskimu cesarju svojo podložnost skazujejo, de ga tedaj nidruziga enako velikiga cesarstva na celim svetu. Dežele, zlasti kar jih je bolj gorkih, so kot Hindostansko ne samo s pri nas navadnimi, temoč tudi z mno-goverstnimi lastnimi rastljinami , živalmi in rudninami bogato obdarovane. Tako so med drugim zidne ali svilne gosence tam doma, de imajo pitane ali domače, pa tudi divje, ki po drevesih žive.
Vse Kitajskimu cesarju podložne dežele je M o n-golski rod Cpoglej 4. pismo) obljudil; tisti pa, ki v bolj gorkih deželah stanujejo, so se že nekoliko v lepši izrašene glave spremenili, in so prijetnišiga obličja. V neznanih starodavnih časih so bili že Kitajci divjost popustili in pitani (omikani) postali. Njih zgodovinarji pravijo, pa brez dokazov, de bogovi sami so jim več milionov let gospodovali, potem je prišla vlada na njih cesarje, tojezdrugo besedo: de nič ne vedo od začetka njih deržave ali cesarstva. Ve se pa gotovo, de že pred2000 leti je bila njih cesarska in poglavniši bukvarnica pogorela, kar je bilo za njih zgodovino neizmerljiva zguba.
Braniti se pogostim napadam vojšaških severnih ljudstev, so bili v enacih časih sozidali 600 ur dolg zid, speljan čez hribe, doline in po mosteh čez dereče reke, 20 čevljev visok in na verhu širok, de bi se bila dva voza lahko vštric peljala; za podstave in vogle so rabili zernjak ali jederčnik — ki mu pravijo Nemci granit — narterdneji kamen, vse drugo je pa sozidano bilo iz opeka; na vsacih 200 korakov je bil narejen terdin turn; pri sotišjih ali druzih nevarnih krajih je bil zid trojni. Koliko dela! In ta pred 2000 leti narejeni zid stoji še do donašnjiga dne. Pri vsim tem so bili Kitajski cesarji od severnih vojšakov, veliko večkrat pa tudi od domačih puntarjev v kervavih vojskah premagani; izid vsake take vojske je pa bil, de je premagovavec cesarja umoril, ali ga z njegovo rodovino vred pregnal, se sam na cesarski prestol vsedel, in Kinežko vladal, dokler ni kdo drug njega ali njegov rod na enako vižo s prestola pahnil; in ako je ravno cesarstvo po puntarjih dostikrat v več deržav razkrojeno bilo, se je vender vselej zadnjič vse zopet v eno cesarstvo zedinilo. Pri vsih tacih prekucijah in vojskah so pa domače šege,
postave in verne navade večidel  vselej in v celim cesarstvu pri starim ostale.
Kitajci, že silo zdavno zlo omikani, so bili znajdli mnoge koristne rokodelstva in umetnosti v povzdigo sladkejiga in prijetnišiga življenja. Pred Europejci so imeli že smodnik, natis bukev, kala-mito in porcelan; že več sto let imajo porcelanast turn z devetero nadstropij. Mnoge druge znanosti in vednosti so se bile pri njih že zdavno raz-cvele, med druzimi tudi zvezdoslovje.
Veliko sto ali več tisuč let je pa že preteklo, od kar so se na svoji poti oraikanja tako ustavili, bi rekel, ostermeli ali obleseneli, de celo nič več ne napredujejo; vse staro kot sveto spoštujejo, le stariga se uče, in le pri starim ostanejo, za kaj noviga jim ni mar, in tujiga nič ne obrajtajo. Odločeni po morjih in visocih gorah od vsih druzih narodov, se niso ž njimi pečali, pa tudi se nečejo še dan današnji veliko pečati. Sami sebi zadostni, se čislajo pervi narod na zemlji, in zavoljo svojih vednost in bogatij napuhnjeni in ošabni, zaničujejo vse druge ljudstva sveta. Kitajci so starčiku podobni, ki je že dovelj živel in je vsiga sit, in ki se ne mara zmeniti več za nobeno reč; zakaj slednji narod je nekoliko človeku podoben, ki v pervi mladosti čversto giblje, se svojiga življenja veseli, ali pa tudi razsaja, v srednji dobi marljivo dela in se za svoje blagostanje poganja, na starost se pa vkroti in k pokoju poda; na ti poslednji stopnji so zdaj Kitajci.
Pri vsih teh slabostih mora vender zgodovina v njih slavo povedati, de ga ni bilo še nikoli naroda na svetu, in ga tudi nikjer ni, ki bi kmetijstvo toliko obrajtal, kot Kitajci. Od neznano starih časov se poda njih cesar, vsako leto na k temu izvoljeni in praznični dan, spremljen od svojih cesarjevičev, dvoranov in druzih nar viso-kejih gospodov v slovesni procesii na polje; tii se verze na kolena, se priklone devetkrat do tal, prosi gospoda nebes za blagor in dobro letino svojimu ljudstvu, in po darovanim juncu prime za okin-čano drevo, stori nektere brazde in jih oseje; ravno tako store potem v pričo cesarja in ljudstva vsi njegovi visoki spremljavci. Na enaki dan morajo po vsih deželah celiga cesarstva vsi namestniki ali deželni poglavarji z enako slovesnostjo kmetijstvo počastiti.
Po tacih izgledih se ne gre čuditi, de so Kitajci pervi in nar umniši kmetovavcina svetu. Vse človekove mokre in blatne ognjusike umejo prav vzoriti in v nar bolj i gnoj spremeniti, ki ga na tergih v suhih in mokrih podobah pod očmi mestnih gosposk prodajajo; umejo tudi od starih časov brez vsih kemijskih vednost za vsaki sad posebej nar pripravniši in tečniši gnoj pripraviti.
V ložeji obdelovanje, stanujejo vsak posebej na svojim zemljišu, in pomnožili so se že tako močno, de so v bolj gorkih krajih gore od vsih strani in gor do verha obdelane; na tako vižo se preživi pri njih blizo 300 milionov ljudi, tedej toliko ali nekoiiko še več kot v celi Europi. Rajš je njih vsakdanji kruh ; — ko ta ne verze, vname se lakota; v bolj hladnih deželah sejejo razne žita kot pri nasinpasirk. Z umetnimi in zlo drazimi napravami napeljujejo vode iz studencov, jezer in rek na svoje polja, pa tudi na hribe — jih za potrebo močiti, in pridelke suše obvarovati. Gospoda si redi ne— številno sadnih in druzih dreves v majhnih čepi— njah ali loncih v svoje otročje veselje.