«LASNIK ■ SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA D REŠIVA iSTÖ XH LJUBLJANA 1971 " ------ PA SO HALOŠKI BREG! RES STRMI... je rekla Nežka V A VPOTIČ, knjižničarka iz Ormoža, ko smo želeli zvedeti kaj o Halozah, od koder je doma in kjer nabira ljudske pesmi za Glasbeno narodopisni institut Prosili smo jo tudi, naj bi za bralce Glasnika povedala kaj o tem svojem delu. Vsak ima neko veselje. Wlene je pritegnilo zanimanje do starih pesmi in običajev domačega kraja. Tega je v Halozah ša dosti, vendar ni lahko dobiti. Kraj je raztegnjen in bregi so strmi. Pozimi je velik sneg, poleti so ljudje zaposleni In nerazpoloženi. Človek bi moral imeti čas pozimi, ko kolfnijo. Ob takih večerih so najbolj pri volji. Prvič mi ja bilo nerodno iti na koline, sedaj pa vidim, da zlasti siromašnejši zelo radi sprejmejo tujca, ki se z njimi pogovori. Potem tudi oni postanejo zgovornejši in zaupljivejši. Skoraj vsak zna nekaj, če ne pesmi, uganko, povest, pa vsaj kakšen ljudski rek. Le kdo bo vse to posneli Ko si enkrat pridobite zaupanje ljudi, gre vse gladko, kaj? O na, tudi tehnične ovire so pri snemanju. Če že pri hiši ni majhnega otroka, da bi jokal, laja zunaj pes, podnevi se kure kregajo alt pa pride k hiši kdo, ki za take reči nima zanimanja ali Je praveč „dobre volje". Seveda ni zmeraj tako. Spominjam se obiska psi Horvatovih v Nadolah. Prišla sem tisti dan, kotsmosedomenili. Vsi domači so praznovali in šo po brata so šli na drugi breg. Gospodinja je prinesla na mizo velik krožnik najboljših svinjskih salarn, toplih, na debelo narezanih, domačega pšeničnega kruha in vina, ki ga v Halozah ne sme manjkati. Žal, da so Horvatovi tako daleč oci ceste! Gotovo še znajo dosti, ko so mi že prvič toliko zapeli. Pripovedovali bi bili tudi povesti In uganke, pa ml je začel magnetofon nagajati. Ko sem hotela ob slovesu poravnati vsaj za kosilo, so se denerja branili. Videti je bilo, da so bili veseli in ponosni, da so lahko zapeli. Povsod najbrž niso tako prijazni? Pač, glede tega se ne morem pritoževati. Ko sem šla čez Kočice, me jo nepoznana kmetica klicala: „Se bote kaj oglasili pri nas? " Takrat se mi je čudno zdelo, da bi se fhorala oglasiti, pozneje mi je pa vabilo še kako prav prišlo. Ko sem se vračala, je bril oster „zdoc" (krivec). Topel čaj v tej hiši me je zopet pogrel. Zapeti niso znali. Povedali so mi pa, da se spominjajo časov^ko so še terice öle lan In „trebfi^tiabile zalja.Veljale so za zelo požrešne «n de se je kmet oddahnil, ko so končale z delom, češ: «Zdaj bom zna, Ki bom jeo in pio, da sem se teni in trebil z neba," Vaš magnetofon sicer ni velik, prav lahko pa ga najbrž ni nositi navkreber? Včasih se mi kdo ponudi iz lastne volje, da bi mi pomagal nesti magnetofon. Vendar takrat, kadar me kdo spremlja, nimam sreče. Če je namreč kdo domač poleg, se začno ljudje pogovarjati o domačih zadevah, namesto da bi peli, ure minevajo in jaz moram k avtobusu, ne da bi kaj , opravila. Saj veste, redna služba me veže, Ker ste Haložanka, vas marsikje poznajo. Pri znancih ali sorodnikih je delo gotovo lažje? Ne vedno. Neke zimske sobote sem se napotila na Frmije v Sedlašku k stari ženici, ki bi vedela povedati kaj o ženitovanjskih običajih. Med potjo sem se oglasila pri treh, štirih hišah, če bi morda ša kdo kaj zapel ali povedal. Bili pa so to sami domači ljudje. Ker tam okrog nisem hodila že skoraj 20 let, ni biio konca vprašanj: „Kje si sedaj? Zakaj nisi več na Ptuju? Koliko zaslužiš? Zakaj se ne ženiš? Kdaj greš v .penzjon'? " Itd, Na koliko neprijetnih vprašanj je biio treba odgovoriti! Ko sem prišla do hiše, kamor sem bila namenjena, je bila ura dvanajst. Niso me spoznali prej, dokler nisem povedala, katere matere sem. Ko sem bivši gospodinji — stari nad 80 let — dopovedala, kaj žeiim od nje, sein opazila, da imajo v hiši „moderno mislečo" snaho, saj mati ni pustila dela, dokler nisem pred snaho obljubila plačila za zamujeni čas. Ni biio iahko izpraševati. V hiši se je zbralo polno ljudi, z vsega vrha, in vsak je hotel imeti prav: „Mati, ni tak, tak jel" Še malicati nisem utegnila in tudi ni bilo kje. Bolj kot od poti sem bila utrujena od potrpljenja. Ko je bila ura devet zvečer, sem končno odšla in se šele pri hiši na drugem bregu okrepčala. Od tam me je spremljal gospodar, slab in zgaran, in oba sva v temi zašla. Sneg, ki ga je neslo po vetru, nama je brisal sled. Morala sva se iz gozda vrniti na breg in čez čas sem sama v noči spoznala pravo pot. Po hribu navzdol sem torbo z magnetofonom kar vlekla po snegu, ker je nesti nisem več mogla. — Pa tako je bilo le enkrat , Kaj pa, če pridete v tujo hišo? Hitreje opravim, če pridem k tujim ljudem. Tam sama razložim, kdo in od kod sem, kaj želim in za koga. Ljudje potem niso več radovedni in mi ustrežejo ali me odslovijo. Nekoč mi je ženska, ki ni mogla peti, vtaknila v torbico klobaso in me povabila za drugič. Dosti je treba govoriti, da ljudi prepričan, včasih ceio pokažem kak posnetek, da si pridobim pevca. Neko sošolko sem morala dolgo nagovarjati. Nazadnje je dejala: „Veš, nikomu nä bi pö, täbi pa nä bol" in sta se z možem prijela okrog vratu in zapela: „Poljčanski mežnar se zgodaj vstane..Tako Jušno'' ju je bilo videti, da mi je skoraj smeh ušel, posebno, ker je že bila devet ura zvečer, svinje pa baje še niso večerjale, — Največ pesmi sem dobila od sosed in sošolk ter od znancev. Zanimivo je tudi, da ženske rajši zapojejo zvečer; Tako sta mi mati in hči zvečer zapeli lepih pesmi. Škoda le, da takrat še nisem imela magnetofona na baterije, pri hiši pa ni bilo elektrike in smo morale iti k sosedu, kjer so se jima posmihali. I/ katerih vaseh ste najlažje delali? Posebno prijazni ljudje so bili v Gruškovju, Ložinah, Žetalah in Leskovcu. Zadnji čas sem bila v Cirkulanah in v Zavrču. Ko so zvedeli, za katero ustanovo zbiram pesmi in drugo, še v gostilni niso vzeli plačila. V Zavrču mi je pel precej razgledan mož, ki je dalj časa živel v Mariboru. Povedal mi je tudi o običaju za Valentinovo, kako so starši otroke prepričali, da se ptički ženijo in da tistim otrokom, ki pozimi skrbijo zanje, ptički pustijo nekaj dobrot v grmovju. In res so na Valentinovo otroci tako zgodaj vstali, kot malokdaj, šli po grmovju iskat in našli potice in druge dobrote. Možu so se med pripovedovanjem oči orosile ob misli na miadost. Verjetno seje še spomnil marsikaterega lepega običaja iz otroških let, čemur se današnja mladina smeje in smatra za zaostalost. Pravite, da snemate zvečer. Kaj se ne vračate vsak dan domov? Kje pa prenočujete? Težavno je glede prenočišča. Tu in tam me iz dobrote povabijo, naj prespim, ne povejo mi pa prej, da nimajo posebnega ležišča. Tako večkrat spim s kakim otrokom, ki ga moram vso noč pokrivati, ali na topii, trdi peči, da sploh ne spim. Seveda zjutraj tega ne omenim. V Leskovcu sem nekoč prenočila v hiši na hribu, Sami so me povabili. Posteljo sem morala deliti z majhno deklico. Nič nisem spala, ker je vso noč brcala, kot da vozi kolo. Ko sem zjutraj še poležala, so vsi trije otroci že stali pri mizi in občudovali škatlo s piškoti, ki sem jo biia prinesla s seboj. Ko jih je mati posvarila, češ da so keksi od gospodične, je deklica dejala: „Sä gospodična nimaju dätät!" Seveda sem jim povedala, da so keksi zanje. Nato so škatlo prinesli na posteljo, pojedli kekse do zadnje drobtinice, skalo pa razrezali na sto kosov. Tako so bili prisrčni! Ob mojem odhodu so jokali. Morala sem jim obljubiti, da bom še prišla! Torej ste kljub vsem težavam te zadovoljni s svojim delom? Da! Ne morem povedati, pri koliko dobrih ljudeh sem bila. Bolj ko so revni, boij so darežljivi in prav hudo jim je, če mi ne morejo postreči s pesmimi. Kolikokrat grem dd doma, ne da bi vedela, kje bom spala, kje kaj toplega jedla! Včasih cele ure pešačim do ljudi, od katerih imam le naslov in ne vem, če bo kaj uspeha. Vendar ne obupam! Ob lepem vremenu mi je to delo prijeten izlet in razvedrilo, saj je s haloških bregov prelep razgled na bližnjo in daljno okolico. Hkrati pa čutim zadoščenje, če prinesem institutu, za katerega delam, res kaj vrednega, pomembnega za našo kulturno zgodovino. Institut vas šteje med svoje najboljše zunanje sodelavce, saj bi brez vas komaj kaj ime! iz Haloz. Žal pa le čutim, da nisem strokovnjak za zbiranje. Pravi etnograf in glasbenik bi gotovo zbrai vse več, zlasti če bi imel dovolj časa in potrpljenja. Tega je treba imeti nič koliko! Škoda, da se etnografi niso že prej spomnili na tako načrtno zbiranje v Halozah. Morda ni biio denarja za to. Že nad deset ljudi, ki so mi peli in sem jih nameravala še obiskati, je tačas umrlo. Ne smem se spomniti, koliko jih je pomrlo v dvajsetih letih. Koliko bi dobila, če bi živeli še sosed, mama, mejaš in drugi Haložani, ki so radi peli sedaj že pozabljene pesmi, pripovedovali zgodbe, vraže, pravljice o strahovih, ki so znali „vračiti", ko so si ljudje morali pomagati z domačimi zdravili, ker denarja niso imeli... . Resnično je mini! tisti čas, ko so prizadevni ljubitelji lahko izbirati med pesmimi in zapisovali ie tiste, ki so se jim zdele najvrednejše. Zdaj je treba zbrati vse, kar se še dobi, kajti novi čas prinaša v življenje spremembe, ki zapuščajo sledove tudi v ljudski kulturi. Za mnoge veje etnografije je raziskovanje nastajajočih novosti enako nujno kot odkrivanje starega izročila. Za ljudsko pesem pa se zdi, da so priložnosti vedno redkejše in ozračje zanjo vse manj ugodno. Ker se tisti, ki se ukvarjajo z ljudsko glasbo poklicno, ne morejo toliko posvetiti zbiranju, kot bi hoteli, so jim zbiralci s podeželja, kakršna je N. Vavpotič, neprecenljivi sodelavci. Od njih bi se mladi etnografi, ki se šele pripravljajo na poklic, iahko učiti delovne vneme, požrtvovalnosti, zanimanja, tankočutne obzirnosti do sočloveka in spoštovanja do izročila. ŠE O PESMI „ZABUČALE GORE. . ." Ko smo pred petimi leti obnovili Glasnik, ki je bil moral za nekaj časa utihniti, smo ga znova predstavili kot vez med strokovnimi delavci in ljubitelji ter med onimi, ki se v vsakdanjem življenju srečavajo z njim. Da je Glasnik resnično taka vez, smo spoznali že večkrat. Zdaj se je znova izkazal. Na članek „Zabučale gore.. ."j ki je bil objavljen v prejšnji številki, srno dobili dopis iz Št. lija nad Turjakom v Mislinjski dolini. Tamkajšnji župnik Franc Bohanec ugovarja trditvi v članku, češ da se je ta pesem udomačila pri nas le med mestnimi prebivalci, ne pa tudi v podeželju. Takole piše: ,,Jaz sem tu podeželski župnik že 25 let in sem to pesem že velikokrat slišal, ko so jo peli moji podeželski ' farani ob raznih prilikah, zlasti na gostijah, moji cerkveni pevci (sami kmečki fantje in dekleta) pa jo zapojo, kadar ob kakih prilikah pridemo skupaj. Kratko rečeno: Pesem živi med mojimi ljudmi. Pri nas večkrat dodajo k štirim znanim kiticam še peto, ki se glasi: Pada snežec, pada tiho na gomilo, tam počiva srce, ki me je ljubilo. Pesem torej ni „značilni primer naše mestne folklore", ampak je tudi podeželska. S tem seveda nočem kritizirati sestavka, ampak samo opozoriti, da pesem tudi med kmečkim ljudstvom živi (morda še kje drugje, ne samo v naši fari)." S tem, da smo na podlagi doslej zbranih podatkov označili pesem „Zabučale gore" kot primer mestne folklore, smo izzvali ugovor, ki je prinesel nove ugotovitve. Veseli bi bili, če bi se oglasil še kdo. Tako bomo s skupnimi močmi nekega dne odkriii vso resnico o tej pesmi. In kaj je navsezadnje znanstveno raziskovanje drugega, kot iskanje resnice! Zato se za prijazno opozorilo prav lepo zahvalimo! Dr. Zmaga Kumer RAZSVETLJAVA S TRESKAMI IN BAKLAMI NA KOROŠKEM V hribovskih vaseh Topla, Javorje in Koprivna v okolici Črne na Koroškem so zasvetile električne žarnice šele pred kratkim. V Zg. Javorju npr. so napeljali elektriko leta 1962. Zato se tu ljudje še živo spominjajo časov, ko so svetili s petrolejkami in svečami. Starejši pa vedo povedati marsikaj zanimivega tudi o tem, kako so nekdaj svetili z lesenimi treskam! in baklami. Treske za razsvetljavo so bile iz borovega ali bukovega lesa. Borove treske so delali navadno stari ljudje pozimi ob popoldnevih. Kos borovega lesa brez grč so posušili v peči, nato pa ga z nožem razcepili. Borove treske so imele to prednost, da se niso kadile. Treske iz bukovega lesa pa so delali drugače: Sveže bukovo deblo so najprej razcepili v deske, debele približno eno colo. Tako desko so potem pritrdili na poseben stol in po njej oblati s prav za to narejenim obličem. Oblič so vlekli trije krepki možje, četrti pa je SLOVENSKA ALPSKA HIŠA Pod menoj je v soncu ležala Mojstrana. V globoki senci kolovoza pod Mežakljo sem obstal in gledal podse v vas. Gorenjska vas... Kakšna je neki bila v tistih davnih dneh, ko so prvi obiskovalci Triglava s severne strani prenočevali pri Šmercu, povpraševali za pot in za njene tedanje grozote? Oh, bila je preprosta in revna. Železnica izza sedemdesetih let prejšnjega stoletja ji je počasi pomagala na noge, a njeno zunanjo podobo je čas, ki je prihajal, kvečjemu polepšal. Še vedno je bil odločilen lepotni vzor kmečke hiše in danes komaj moremo razumeti, kako je znal preprosti človek ujeti svoj slog v skladnost z gorsko naravo naokrog. Prve grde poteze je dala tej vasi stara Jugoslavija z nizkimi vojašnicami, ki so tipične za balkanski kras, kamor s svojo tujo podobo tudi spadajo. Sedaj pa so vstale še nove stavbe, s svojim videzom še bolj tuje. Človek bi se kar zjokal nad brihtnostjo naših arhitektov: stoletja je naš kmet gradil strehe tako, da so s slemen padale strmo navzdol. Namen je bil jasen, saj je prav, da sneg čimprej zdrči s streh. T oda to je sedaj narobe. Ne samo, da gradimo v gorskem svetu, kjer je veliko snežnih padavin, ravne strehe. Ne! Sedaj se strehe od kapi celo nižajo v nekakšne plitve žlebove, namesto da bi se vzdigovale s slemena. Res narobe svet, narobe tudi v glavah arhitektov, ki nimajo pojma o naši zemlji ne o našem človeku in skušajo uveljaviti le svojo puhlo novost. Podoba vasi pa postaja vse manj ubrana z okolico okrog sebe. Marijan Lipovšek, Na odročnih potih (Planinski vestnik 71, 1971, 408—409) čepel ob stolu in pobiral treske. Oblali so vedno le svež les, treske pa so potem sušili. Pri Burjaku v Topli so tako delali še pred kakimi 40-leti ob zimskih večerih. Borove in bukove treske so bile dolge 70—80 cm. Povezovali so jih v šope — ,,pušlne". Pri svetenju so držali tresko v roki ali pa jo zataknili v čelešnik - „svžtnek". Treska je v „svetneku" stala nekoliko poševno, nagnjena navzdol, da je lepo gorela, spodaj pa je bila lesena ali glinasta posoda z vodo, v kateri so ugašali ogorki. Pri preji in podobnih delih so kurili treske tudi v levah, imenovanih „kabu". Zunaj so si svetili z baklami.. Te so bile borove, smrekove ali bukove, dolge približno 80 cm in različno debele. Lahko so bile tanke kot treske, dosegle pa so tudi debelino roke. Ponekod so bakle cepili kar sproti, drugod so jih naredili več naenkrat, jih po 50 zvezali z vitrami v butare in zložili zunaj ob hiši. Poleg tresk so za razsvetljavo domačij rabili tudi goveji in ovčji loj. Gorel je v posebnih svetilkah — „leščerbah", ki so bile pločevinaste posodice srčaste oblike z luknjicami. V eno so vtikali stenj, druga je bila za dolivanje goriva. Kjer si leščerbe niso mogli kupiti, so naredili svetilko iz izvotljene pese. Namesto stenja je bil v loj vtaknjen košček cunje. Leščerbe so visele na železni žici v kuhinji ali „hiši". Z. Šmitek »Folklore und Zirkus« Nekomu od naših bralcev je prišla v roke letošnja majniška številka publikacije „Ost West Echo", ki jo v Bonnu (Zah. Nemčija) izdajajo Internationes in v kateri ponatiskujejo iz raznih časopisov poročila o raznovrstnih kulturnih prireditvah, ki so izraz kulturnih stikov z vzhodnoevropskimi državami. Pod poglavjem „7. Folklore und Zirkus" (sic') beremo: Aus: WETZLARER NEUE ZEITUNG vom 10. Marz 1971: „Giessen. Einen besonderen Genuss bereitet die Konzertdirektion Lanzmaier allen Freunden der jugoslawischen Flokloremusik. Am Mittwoch, dem 17. März, gastieren in der Giessener Kongresshalle die weltberühmten .Original Oberkrainer Avsenik'. Die JUGOSLAWISCHE PROVINZ SLOWENIEN hiess bis 1919 noch OBERLAND KRAIN, (podčrtalo ur.) diesen Namen behielten Slavko und Vilko Avsenik, die Begründer des Quintetts, dann bei, und er wurde zum Markenzeichen für bislang vier Goldene Schallplatten. Zu den fünf Musikern gehört dann noch das Gesang—Duo Ema Prodnik und Franc Koren, die sowohl in deutscher wie in slawischer Sprache (kateri jezik je to? Ur.) Volkslieder vortragen.'' Ali je k temu še potreben komentar? Le kdo je dal omenjenemu časopisu take podatke o Sloveniji? Žrtve, ki so padle v „tisti Dragi, s krvjo prepojeni, kjer murke cveto" blizu Begunj (od koder sta brata Avsenik doma) se morajo obračati v grobu! ZK UVERA BAVŠČANOV O UČINKU STRELE NA LES BavSčica je tesna, mirna in lepote polna dolina v objemu skalnatih gora, posejana z redkimi domačijami, ki so nastale iz nekdanjih pastirskih stanov. Hiše 'so raztresene, nekatere že prazne. Prod, ki ga hudourniki prinašajo z gora, ponekod že zasipa nekoč skrbno gojene travnike in osamele jablane na njih se krivijo, usihajo. Bavščica se spreminja, ljudje odhajajo in že nastajajo prvi vikendi meščanov, ki bežijo iz mesta. A Bavščica brez Bavščanov ne bo več Bavščica. Zato je treba pohiteti, da ne zamudimo zadnjih priložnosti, ko je mogoče še 'kaj novega odkriti. Na kmetiji, kamor se vije steza med skalami, ki jih je narava postavila v barvno ubranost z zelenjem, skoraj pod robove Loške stene, smo dobili pinjo, v kateri se je zmetlo nič koliko smetane v dišeče štručke masla, saj je bilo pri hiši 23 koz, 20 in več ovc ter 4 krave. Pinja je navidez prav navadna, robovom se pozna delo dveh rodov, sicer je cela in čista. Ima pa neko posebnost : v njej se je maslo naredilo hitreje kot v kakšni drugi, v desetih, kvečjemu petnajstih minutah. To pa zato, ker je njen „trnač", metič, izdelan iz smrekovega lesa, v katerega je treščila strela. Ljudje pravijo, da tak les zelo pospešuje metenje in je z njim delo znatno olajšano. V neki hiši v Logu pod Mangartom imajo dobro ohranjeno pinjo iz macesnovega lesa, staro okoli 300 let. Gospodinja jo še danes ceni, češ da se je v njej maslo hitro zmetlo. Tudi ta pinja je narejena iz takega macesna, ki ga je razklala strela in je njegov les dobil zato posebno moč. Ko nam je gospodinja s ponosom razkazovala „dobro, staro pinjo", se je nehote spomnila na nekdanje dneve revščine in trdega dela. Pripovedovala je, da je bilo mleko včasih zabela in dodatek skromnim jedem, ob katerih pa se je vendar zredilo deset otrok. Poleti so bosi hodili žet travo „lesko" visoko po pobočjih Mangarta, gor do današnje koče na sedlu. Mrvo so še zeleno zavezali v rjuho in jo zvečer prinesli domov sušit. Za hrano so jemali s seboj le kos polente. Neučakani otroci so jo poželjivo pojedli, še preden so prišli do vrha in je bil potem pred njimi ves dan dela brez jela. Marija Rutar Sestanki in kongresi 18. KONGRES JUGOSLOVANSKIH FOLKLORISTOV V BOVCU (14.-18.9.1971) Letošnji 18. kongres Zveze društev folkloristov Jugoslavije je bi! v celoti posvečen etnografskim pojavom ob stikališču raznorodnih jezikovnih skupin, kakor je razvidno iz programske knjižice, ki jo je za to priložnost izdalo Slovensko etnografsko društvo — organizator kongresa — in je vsebovala povzetke vseh referatov. Na kongresu je sodelovalo več kot 100 strokovnjakov iz Jugoslavije in inozemstva. Nekateri so dopotovali v Bovec z lastnimi vozili, za druge pa so organizatorji preskrbeli skupen prevoz s posebnim avtobusom. Pot je vodila skozi Vrhniko in Logatec, po dolini Idrijce, po vijugasti cesti mimo majhnih naselij in samotnih kmetij, visoko v pobočjih hribov, skozi Idrijo do Mosta na Soči, kjer je bil kratek postanek. Od tod smo se vozili ob Soči skozi Tolmin in Kobarid v Bovec. Za mnoge je bila ta vožnja resnično odkrivanje dežele, kamor kot turisti le redko zaidejo. Kongres se je začel v torek 14. septembra s slovesno otvoritvijo in uvodnim delom, ki je bil namenjen etnografskemu prikazu gorenjega Posočja in Beneške Slovenije. Ravnatelj Goriškega muzeja B. Marušič je najprej podal zaokrožen zemljepisno-zgodovinski pregled Bovškega. Za njim je predaval dr. A. Baš iz Slovenskega etnografskega muzeja o materialni kulturi v gorskih soseskah gorenjega Posočja in v kobariškem kotu. O duhovni kulturi tega območja je govoril dr. M.Matičetov iz Instituta za slovensko narodopisje pri SAZU, dr. P. Merku, sodelavec tržaškega radia pa je v svojem referatu o ljudski kulturi Beneške Slovenije še posebej obdelal tamkajšnja narečja ter ljudske pesmi in pripovedi. Popoldne se je začelo plenarno zasedanje s predavanji na kongresno temo. Vsega se je zvrstilo le 25 predavanj, ker so nekatera zaradi odsotnosti predavateljev odpadla. Od slovenskih udeležencev so predavali: dr. S. Vilfan načelno o etnografskih pojavih ob stikališču raznorodnih jezikovnih skupin, dr. Z. Kumer o posledicah vpliva soseščine jezikovno različnih narodov na njih pesemsko izročilo, dr. V. Vodušek o slovenski ljudski glasbi ob dotiku s kulturami sosednih narodov. Posebna predavanja so bila tudi v okviru sekcij za ljudsko glasbo, ljudske pesmi ter za ljudsko pripovedništvo in običaje. V glasbeni sekciji je predava! dr. R. Hrovatin o rastočem ritmu v pesmih na furlansko-slovenskem mejnem območju. Sončno četrtkovo popoldne (16.9.) smo izkoristili za izlet v Log pod Mangartom in ogled trdnjave K luže, nato pa srno se odpeljali še v Trento in si ogledali na novo postavljeni Trentarski muzej, ki je s Tolminskim vred nekakšna podružnica Goriškega muzeja. V treh velikih sobah v poslopju nekdanje italijanske graničarske vojašnice so prikazane tako prirodoslovne, splošno kulturne kot narodopisne značilnosti Trente. Zelo bogata je zlasti narodopisna zbirka. Mnogi, ki poznajo velike etnografske muzeje pri nas in v svetu, so z velikim zanimanjem in navdušenjem ogledovali razstavljene predmete ter se čudili domiselnosti, estetskemu čutu in oblikovnim sposobnostim Trentarjev. Zvezni predsednik dr. N. Kuret, ki se je ob slovesu od Trentarskega muzeja zahvali! ravnatelju B. Marušiču in M. Rutarjevi za izkazano gostoljubje — postregli so nam z domačim sirom, kruhom in žganjem — je izrazil prepričanje vseh, ko je poudaril, da je Trentarski muzej očiten dokaz, koliko je mogoče narediti tudi s skromnimi sredstvi in v zelo težkih okoliščinah, če ima etnograf resnično požrtvovalno ljubezen do stroke in območja, na katerem dela. Nepozaben spomin bo za vse udeležence tudi srečanje z ljudskimi pevci in godci v petek zvečer (17.9,). Gosti kongresa so bili pevci iz Sel na Koroškem in gorenjski harmonikar iz Javornika, prišli pa so tudi rezijanski in učjarski „citiravci" ter pevke in pevci. Skoraj ne bi mogel verjeti, da more imeti ljudska kultura na razdalji nekaj kilometrov zračne črte (kolikor je s Koroškega do Rezije in zgornje savske doline) tako različno podobo. Svojevrstne dvoglasne pesmi iz Rezije in Učje so bile ob ubranem koroškem večglasju resnično drug svet in tudi rezijanski plesi so bili ob gorenjskih polkah in mrzulinih za marsikoga presenečenje. Dvorana je bila nabito polna. Poleg povabljencev in udeležencev kongresa so prišli še domačini iz Bovca, videl pa sem tudi neka] fantov iz Beneške Slovenije in zastopnike tržaških Slovencev, Žuijave, zgarane roke nastopajočih so pričale, da si služijo kruh s trdim delom, da niso poklicni pevci aii godci in da si Se v prostih urah zapojejo in zaplešejo po domače. Videi sem stare može, ki so si z rokami zakrivali .obraz, da bi zakrili ganotje, ko so poslušali pesmi, in rezijanskim ženam so se lesketale solze v očeh. Res, ob takem večeru človek ne more ostati neprizadet. Še po „uradnem programu" se nismo mogli ločiti od pesmi in plesov, ki so ta večer povezali v skupnost udeležence iz najrazličnejših krajev Jugoslavije. V prijetnem vzdušju, ki ga je že takoj v začetku kongresa omogočilo dejstvo, da smo stanovali vsi pod eno streho, so se pozno v noč razpletali prijateljski pogovori. Spet in spet se je oglašala slovenska pesem, V petek popoldne je bilo zasedanje redne letne skupščine Zveze. Na njej so razpravljali predvsem o finančnih in organizacijskih problemih. Debata je bila zelo živahna zaradi različnih, deloma nasprotujočih si gledišč, za katera pa spričo pomanjkanja časa ni bilo mogoče najti vsem sprejemljivega kompromisa. Skupščina se je končala z volitvami novega odbora. Predsednik je postal dr. B. Ristovski, ker bo za prihodnje obdobje sedež Zveze v Makedoniji in tarn leta 1S72 tudi kongres. Uradni del bovškega kongresa je bil s tem končan, pravi zaključek pa je pomenila pravzaprav skupna vožnja v Ljubljano, kjer smo se poslovili z željo, da se spet srečamo prihodnje leto. Vozili smo se spet s posebnim avtobusom, a tokrat po drugi poti. Trenta se je kopala v soncu, ko smo se vozili ob Soči navzgor in spotoma obiskali Kugyjev spomenik. Nad narni so kipeli zasneženi vrhovi — domovje bajnega Zlatoroga — drevje je že začelo dobivati jesenske barve, mod ruševjem na Vršiču pa je bilo še vse modro svišča. V bistri gorski zrak je v slovo zadonela pesem. Kar prehitro smo se znašli na gorenjski cesti, ki vodi prod Ljubljani. Novost in prednost letošnjega kongresa je predvsem v tem, da je bil posvečen eni sami turni, ki je bila zato obdelana bolj izčrpno. Poleg tega je bilo število referatov RAZSTAVA LJUDSKIH GLASBIL Nekako pred dvema mesecema so na gradu Podsmreka pri Višnji gori odprli razstavo ljudskih glasbil v Jugoslaviji, ki jo je pripravil Etnografski muzej iz Beograda s sodelovanjem Slovenskega etnografskega muzeja, kar pa v razstavni dvorani ni nikjer napisano in je razstava pravzaprav anonimna. Razstavljenih je le 55 primerkov in nekaj slik in tudi na zemljevid ob vhodu so vpisana znamenja samo za tista glasbila, ki jih je razstavljalec upošteval, ne pa za vsa obstoječa, čeprav se da je namen razstave pokazati slovenski javnosti, kakšna glasbila so pri nas v navadi in kje igrajo nanje. Razstava naj bi bila poučna zlasti za mlade obiskovalce iz S°L V „Delu" je bila kmalu po otvoritvi objavljena dokaj Pohvalna ocena, vendar mislim, da nekaterih stvari, ki ojiskovaica—glasbenika hudo motijo, ne gre zamolčati. Začnimo kar z „razlago", ki je napisana pod Preglednim zemljevidom Jugoslavije ob vhodu v razstavni prostor. Tam beremo: „Ljudska glasbila v Jugoslaviji so sorodna ljudskim glasbilom drugje po svetu. Lokalne 'SiaKteristike se kažejo v obliki, tehniki okraševanja, ornamentih, načinu držanja instrumentov in tehniki panja. Glasbila delimo na; vibrafone, aerofone in mrdofone." Po nauku o instrumentih delimo glasbila v J 'ofone (mednje spada npr. triangel, drumlica, ksilofon v primeri s prejšnjimi leti zmanjšano in je ostalo vedno dovolj časa za diskusijo, ki je bila zaradi živahnosti in strokovnosti včasih celo zanimivejša od samih predavanj. Ob koncu je treba pohvaliti organizatorje, ki so se potrudili, da je kongres potekel brezhibno ter priredili v kongresnih prostorih tudi razstavo slovenske narodopisne literature zadnjih let, ki je zbudila veliko zanimanja. Z. Šmite k TABOR PEVSKIH ZBOROV, ki je bil v Šentvidu pri Stični 11. julija 1971, postaja že tradicionalna prireditev in je vse hvale vredna, saj nastopajo na njej preprostejši podeželski zbori. Pevci, ki se zbirajo v njih, so kmetje, delavci, uslužbenci in pojo iz čistega veselja do pesmi. Mnogi zbori niti nimajo posebnega imena, nekateri so letos nastopili prvič in bili ustanovljeni komaj nekaj mesecev pred taborom. Vseh je bilo 20 in so prišli iz vseh koncev Slovenije. Posebnost letošnjega tabora so bili trije gostje, slovenski zbori iz zamejstva: iz Pliberka na Koroškem, iz Doberdoba pri Trstu in iz Gornjega Senika v Porabju. Vsi trije so peli zgolj ljudske pesmi svojega območja in s tem zbudili v poslušalcih tisto pristno, toplo domače vzdušje, ki naj bi ga prireditev imela. Mnogi zbori so se namreč brez potrebe in preko svojih zmogljivosti trudili s težkimi umetnimi zborovskimi skladbami, namesto da bi segli po domačem izročilu. Zdi se, da je kljub zatrjevanju prirediteljev, češ da naj bi tabor pripomogel gojiti slovensko ljudsko pesem, v mnogih zborih polno predsodkov proti njej. Na tihem se skoraj sramujejo njene preprostosti in mislijo, da more šele v priredbi na koncertni oder (sicer pa je bilo petje priredb zahteva prirediteljevi), sploh pa da se more zbor izkazati le s čim bolj umetnimi pesmimi, kakršne pojo profesi-onaini, slavni ansambli. Kako da se ne moremo dokopati do zdrave narodnostne samozavesti, marveč stremimo h gosposkosti in internacionalizmu, „folkloro" z domačo pesmijo vred pa cenimo le še kot dobičkanosni privesek „turistične dejavnosti"? idr.), membranofone (npr. boben), kordofone (npr. gosli, citre itd.) in aerofone (npr, razne vrste piščali). „Razlaga" na razstavi navaja torej eno skupino premalo, zato pa uvaja novo — „vibrafone". „Vibrafon" je moderno glasbilo, ki ga uporabljajo v plesnih in zabavnih orkestrih (včasih tudi v simfoničnih) in z ljudskimi glasbili nima nič opraviti. Še manj ga moremo uporabiti za oznako skupine glasbil, iz razlage ob prvi skupini razstavljenih glasbil je jasno, da je razstavljalec mislil pravzaprav membranofone, kajti o „vibrafonih" piše: „Vibrafoni, tolkala, imajo okroglo ogrodje iz lesa ali gline, preko katerega je napeta opna, po opni se tolče s prsti ali z različnimi paličicami. Najpogosteje so de! orkestra včasih pa nastopajo tudi kot solo instrumenti, npr. daire pn albanskih ženah, darabuke pri ritualnih obredih ali kot signalni instrumenti." ic\a naP'se sestavljal nekdo, ki ve bore malo o glasbilih, sicer ne bi bil napisal v razlagi k aarofonom, da obstajajo tudi piščali z dvema jezičkoma, namesto z dvojnim jezičkom. Tudi je videti, da je delal z vidika srbsko-hrvaško-makedonskega oz. balkanskega izročila, ker pri posameznih instrumentalnih skupinah sploh ne upošteva slovenskih primerov. Pod oznako „kordofoni" so npr. našteta naslednja glasbila: gusle, gaduika, lijerica, tambure. Kje so pa gosli, citre, oprekelj? Nedopustno je tudi, da niso niti z besedo niti s primerki ali sliko upoštevani idiofoni, ko je npr. drurniica znana ne samo v Sloveniji, marveč tudi v Bosni, da o naših ragljah, klopotcih in raznem drobižu iz otroškega sveta niti ne govorimo. Zato ni čuda, da so na slovenski del preglednega zemljevida vnesena znamenja le za štiri glasbila. Imena so podana v srbskohrvaški obliki: bubnjevi (po znamenju sodeč jih poznajo nekje no Krasu in v Savinjski dolini), rog (na Pohorju in v Prekmurju), svirale—jednogrle (okolica Moravč, Poljanska dolina in Bela krajina), trube od kore (nekje na Dolenjskem). Od razstavljenih glasbil so slovenska samo tri: ,,panova piščal", ,,prda" in harmonika, pa še ta so položena v vitrino pred vrati v razstavno dvorano. Kaj znotraj res ni bilo prostora zanje? Moramo mar v lastni hiši čakati pred vrati? Za „panovo piščal" bi bili lahko navedli katerega od mnogih slovenskih izrazov npr. trstenke, „prda" pa je v resnici rog iz lubja (,,prda" pomeni samo tisti del roga, ki se vtakne v usta, a se uporablja tudi samostojno kot najpreprostejša piščal). Ne vem, če se da s pomanjkanjem prostora opravičiti, da na razstavi pogrešamo npr. oprekelj, raglje, ribniške konjičke in žvrgolce, haloško žveglo, lončeni bas — če omenimo samo nekaj najznačilnejših, zlasti ker jih iz depoja Slovenskega etnografskega muzeja ali Glasbeno narodopisnega instituta res ne bi bilo težko dobiti. Razstava s tako zvenečim naslovom, kot je „Ljudska glasbila v Jugoslaviji", bi sodila v osrednjo stavbo Slovenskega etnografskega muzeja. A morda je prav, da se „skriva" v gradu na Podsmreki, kajti taka, kakršna je, je bolj desinformacija kot pa prikaz ljudskih glasbil v Jugoslaviji. Julijan Strajnar lir o št vene novice OBČNI ZBOR SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA DRUŠTVA 24. VI. 1971 Etnografi neradi zborujejo v suhoparnih uradnih prostorih, zato so se tudi letos zbrali zunaj mesta, v gostilni Podrožnik, da stran od hrupa napravijo obračun o delu v preteklem poslovnem letu. Predsednik društva prof. dr. Niko Kuret je potem, ko je pozdravil številne udeležence in izpolnil uvodne formalnosti, poročal o delu. Poudaril je, da so minuli poslovni dobi dale dobršen pečat priprave za zvezni kongres, ki ga mora organizirati Slovensko etnografsko društvo. Čeprav je bilo s pripravami veliko dela, je vsem lahko v zadoščenje, da nam je pripadel kongres s tako zanimivo, aktualno in pomembno temo in da bo prinesel kongresni zbornik res tehten prispevek naši narodopisni literaturi. Nadalje je povedal, kako je bila zamisel, da bi se na rednih sestankih seznanjali s stanjem posameznih panog narodopisja, dobro sprejeta in je odboru uspelo uresničiti nekaj sestankov v tem načinu (lončarstvo, ljudski instrumenti, ljudski ples). Ker pa je želja, da bi bili v bodoče ti sestanki načrtneje izbrani, je predsednik predlagal, naj bi program sestankov pripravila komisija treh, štirih članov, ki naj bi za predavanja tudi povabila posamezne strokovnjake. Obžaloval pa je, da je popolnoma propadla zamisel o strokovnih ekskurzijah, čeprav bi bilo marsikaj vredno videti, npr. lončarje, spuščanje barčič sv. Gregorja v Kropi, štehvanje in podobno. Na koncu pa se je posebej zahvalil dr. Z. Kumrovi, urednici Glasnika. Ta je v zadnjih letih dobil ustaljeno podobo in sploh postal nepogrešljiv. Žal se je znašel v težki finančni situaciji, saj ne dobiva nobene podpore, čeprav dostojno predstavlja naše narodopisje, obvešča o njem in hkrati povezuje člane društva. Tajnikovemu poročilu, ki je dopolnil predsednikovega le še s suhimi statističnimi podatki, ter poročilu blagajničarke je dodal svojega tudi predstavnik celjske podružnice D. Predan. Člani te podružnice so pripravili v Radiu Celje 7 predavanj z narodopisno tematiko, v načrtu pa imajo enotedensko raziskovanje Konjiške gore. Razumljivo je, da je bil osrednji predmet diskusije kongres in njegova priprava. Seveda pa je tudi za drugo ostalo dovolj časa. Dr. 2. Kumer je n.pr, opozorila, da nekaj naših muzejev nima etnografa, a da se na razpis nihče ni javil in zato prosijo pomoči pri društvu. Vprašala se je, kje so naši mladi etnografi. Ali čakajo res samo na službeno mesto v Ljubljani? (Več o tem glej v članku Z. Kumer v prejšnjem Glasniku). Podobno nam je v pismu (tudi objavljenem v Glasniku), poslanem občnemu zboru, potožil Joža Bertoncelj iz Krope. Umetna kovaška obrt bo izumrla, ker ni naraščaja. Dalje je dr. Kuret opozoril na finančno stisko Glasnika, ki mu celo grozi, da neha izhajati. Ni pa najti pomoči, tiskarski stroški so namreč izredno narasli. Dogovorjeno je bilo, da bo treba najti cenejši način tiskanja in zvrtati nekaj denarja pri Skladu za založništvo. S tem v zvezi je bilo odločeno, da se naročnina za Glasnik poveča, in sicer na 10 din, enako društvena članarina, ki jo bo treba odslej bolj redno plačevati. Zaradi tega bo treba napraviti revizijo članstva, kajti marsikdo od članov društva se je preselil drugam, nekateri morda niti ne želijo biti več člani. Zato bo odbor jeseni vsem članom poslal nove priglasnice. Dr. Kuret je poudaril, da je nujno pridobiti člane tudi zunaj Ljubljane, če želimo, da naše društvo ne bo le ljubljansko, ampak res slovensko. Dr. Hrovatin je predlagal, da bi moralo Slovensko etnografsko društvo ponovno organizirati strokovna posvetovanja kot svoj čas v Škofji Loki in Kranju, D. Predan pa je dodal, naj bi društvo dalo pobudo, da se etnografske sekcije, podobno kot v Celju, ustanovijo pri vseh muzejskih centrih zunaj Ljubljane. Na občnem zboru se je razpravljalo še o predlogu izvršnega odbora Zveze, naj bi bili vsi člani obvezno naročniki Narodnega stvaraiaštva in Zbornika. Sklep občnega zbora je bil, da se predlog izvršnega odbora sprejme le kot priporočilo in ne kot obveza. Nemalo nalog je bilo zaupano novemu odboru. Za predsednika so ponovno izvolili prof. dr. Nika Kureta, za tajnika M. Ramovša, za blagajnika H. Ložar—Podlogar-jevo, drugi člani odbora so še F. Šarf, dr. T. Cevc, dr. S. Kremenšek, dr. R. Hrovatin, A. Novak, ing. B. Ravnikar, D. Predan in Z. Šmitek. MR V Pomurju je bilo do nedavnega še veliko narodopisnega blaga, ki bi lahko najlepše rabilo gostincem za opremljanje lokalov. Žal so se na to redki spomnili. Na račun pa so prišli razni prekupčevalci, ki so dragocene narodopisne predmete spravljali čez mejo. Danes je ta pokrajina tako rekoč oropana narodopisnega blaga. Franček Štefanec „Večer" 27 (Mb., 8.10.71) št. 234 (7280) str. 4 Osebne novice Spominsko ploščo so odkrili v Mariboru Franju Bašu, zgodovinarju, etnografu in muzealcu. Slovesnost je bila 1. okt. 1971 pred Pokrajinskim muzejem. Visokošolska in študijska knjižnica pa je s sodelovanjem Pokrajinskega arhiva priredila njemu v spomin posebno razstavo. Naše društvo, ki mu je bil Franjo Baš dolga leta predsednik, je ob tej priložnosti zastopal dr, N. Kuret. Med n o v i m i knjiga m i IVAN GRBEC, LJUDSKE PESMI. Uredil PAVLE MERKU. Trst 1971 Sodelavec slovenskega oddelka tržaškega radia in slovenski skladatelj dr. Pavle Merku, ki se v zadnjih letih ukvarja tudi z narodopisjem — na kongresu jugoslovanskih folkloristov v Bovcu, je govoril o ljudski duhovni kulturi Beneška Slovenije —, se je zdaj predstavil ša kot urednik. Ko js prat leti prevzel umetniško zapuščino svojega rajnega učitelja tržaškega skladatelja Ivana Grbca, je od njegovega nečaka dobil dva rokopisna zvezka Grbčevih zapisov ljudskih pesmi. Prepise je bil Grbec sicer leta 1910 poslal Štreklju, vendar jih je izsio le manjše število v 4. zvezku. Zato je celotna izdaja zdaj tem bolj dragocena. Knjiga obsega daljši uvod, v katerem urednik najprej predstavi oba rokopisna zvezka, govori o Grbčevem zbirateljskem delu, nato pa nadrobno opiše gradivo. Zbirka obsega 194 pesmi z 69 napevi, 22 pregovorov, 10 izrekov, 39 metafor in čez 30 narečnih izrazov — pravo bogastvo, zlasti ker je Grbec zapisoval zelo natanko, urednik pa vestno ohranil sporočeno obliko zapisov. Večino pesmi je Grbec zapisal v domači hiši v Ščedni pri Trstu, druge so s Škofij, iz Vipave in Postojne, kakšnih 30 jih je brez podatkov. Očitno je Grbec zapisoval priložnostno. Zato je urednik ravnal prav, da je gradivo razvrstil po pevcih in šele znotraj vsake skupine upošteva! vsebinski vidik. Pod vsako pesem je pripisal morebitne Grbčeve opombe, ustrezno številko iz Štrekljeve zbirke in svoja dognanja. V kazalu navaja pesmi po začetkih besedila, v oklepaju pa je naslov iz Štrekljeve zbirke, tako da poznavalec takoj ve, za katero pesem gre. Da bi prikazal celotno Grbčevo zbirateljsko delo, je urednik objavi! kot dodatek tudi pet štajerskih pesmi, ki jih je Grbcu zapela Slovenka v Zagrebu, kjer je nekaj !et bival. Gradivo je zanimivo tako za strokovnjaka kot za ljubitelja narodopisca, pa tudi za vsakogar, ki mu je pri srcu slovenska ljudska kultura. Po pravici pravi urednik v uvodu, da so Grbčevi zapisi „najtehtnejši prispevek Trsta in širša tržaške okolice slovenski etnografiji in etnomuzikologiji", vendar bi bili ostali javnosti neznani, da jih ni P. Merku tako vzorno objavil. bovško berilo, izbor manj znanih člankov < BOVŠKEM je v septembru letos izda! Goriški muzej v Novi goric priliki 18. kongresa jugoslovanskih folkloristov v Bovcu, ko beremo v uvodni opombi. Knjižica — razmnožena na ciklostil nakladi 300 izvodov — je bila namenjena kot knjižni dar Goriške 9a muzeja udeležencem kongresa, vendar presega pomen, ki ji g I® namenil izdajatelj, saj so v njej objavljeni članki vzeti iz mar dostopnih publikacij. Vsi prispevki so nastali v drugi polovic Preteklega stoletja in so objavljeni v celoti brez jezikovnih pc Prav kov. Na 93 straneh se jih zvrsti sedem: št. Kociančič, Bovšk Planine; isti, Tminske in Bovške gore; Angelo Mona, Občini Soč lr) Trenta; Anton Črv, Trenta; Peter Kobai, Bovec in njegov okolica; S. Rutar, Zgodovinske črtice o Bovškem in S. Gregorčii 'ni., T rentarske pripovedke. VALVASORJEVO NAGRADO je prejela članica našega društva, sodelavka Goriškega muzeja, ki zgledno skrbi za njegovo tolminsko in trentarsko podružnico, Marija Rutar. Od srca čestitamo! BRANISLAV RUSIĆ Konec avgusta 1971 je mnogo prezgodaj končal svojo življenjsko pot univ. prof. dr. Branislav Rusič v Skopju. Z njim je legel v grob odličen predstavnik makedonske etnologije, ki so ga številne prijateljske vezi priklepale tudi na Slovenijo. Sam in s svojimi študenti je rad zahajal med nas, občasno je predaval tudi na oddelku za etnologijo naša filozofske fakultete. V svojem delu je obravnaval makedonske, a tudi srbske etnološke probleme. Pozornost je vzbudila njegova knjiga o „nemuštem (živalskem)" jeziku v ljudskem izročilu in slovstvu. Objavljal je svoje prispevke tudi v tujih jezikih in bil ugledna osebnost na mednarodnih kongresih. Slovenski kolegi obžalujemo, da ni mogel nastopiti s svojim predavanjem o primorskih naseljencih izza prve svetovne vojske v Makedoniji na lanskem kongresu v Poreču, njegov prihod v Bovec, kjer je bilo isto predavanje ponovno na sporedu, pa je na našo veliko žalost preprečila smrt. Njegovo delo bo ohranilo trajno vrednost, njegovi slovenski prijatelji pa mu varujejo prijazen spomin. Kuret Ob 10-ietnici smrti dr. Boža Škerlja, ki je bil med ustanovitelji Etnološkega društva Jugoslavije in je s svojimi deli posegel tudi v narodopisje, sta Institut za biologijo in Antropološko društvo Jugoslavija priredila 16. okt. 1971 spominsko svečanost na filozofski fakulteti v Ljubljani. Iz naše zakladnice Jezuš ne 6iivičanskom bre‘gi kleči, tam se zdihitaa i jaremiš^va od svoji muk. Žid6vj^ so ga prišli spitüvati, nasledüvat, što je. Eden je pravo: „Janoš!" Driigi je pravo: „Peter!" Tretji je pravo: „To je ne* Janoš, ne' Peter, lih sam Gospod Jezuš, ki je za tristi srebrni penez odžni." Te so ga zgrabili, pa so ga gnali do jedne vo“ske po^ti, g'e so rasle kos^ i britve, f t tak ka so njegve svete stopaj puno krvi ostanüvalo. Te so ga gna! do so'dnjega stola. Tam so njevi be'ii gvant d6j razle'kH, trnovi v^nec so na njo v o glavo dja!, trnovo paleo so ma v/o^te dal. T? je Jezuš v^nebo krfco: „Oča moj, jaz, raj zatrpim te muke, ko sarn eno dtišo v^pgko pistini" Te so Žid6vje to čiili, pä böle so ga zvezali, norca so se žjajoga delali, jezike, fige so ma kazali, ^železnimi rokajcami so(ga štipali. Te so ga gnal do jedne völke vod^. Jezuš je šovv po vodi, Židovje so šli po brvi. Te se je jedan stari Zidov nazaj zgledno, pa je pravo: „Ka smo to včinfli, kaj krvava voda za nami teč^? " T? je jedan Židov pravo: „Gi$či si zjmenof dve;, tri re'či, jaz te mam oblast re'šitg pa te mam oblast vopistfti." Jezuš je tlijo biw, ni kaj je ne; gučovv. PŽ bole so ga zvezali, so ga gnali do jednoga križa. Tam so si zgučavali i premišljali: „Križ je prevčlki, jezuš je premali. Skoda nam bode križ odrezati, bple nam Jezusa nategnuti." Tf so ga pa zgrabili, pa so ga nategnuii, tak kak so se njeg're svete žile pokale, njegve sveti sklepi so se nategnule. T? so ga trikrat na zemld vdarli, tak kak se je nebe i zemla strojila. Sunce je poteml^lo, , me:sec je svetlost pogübo, zve’zde so d^j spokJpale na materno zemlrf, pgčme so se pdkale. ( Te je bla'žena devica Marija čiltila zazre(šlenje, pa je be'žals pod sveti križ. Te je Jezus pravo svojim vučemkom: „Primite vi to žensko za njeno rok^“ pa poprajte vJ