zasvojenost Digitalna 12 Vzgoja, marec 2019, letnik XXI/1, številka 81 Današnji otroci so od rojstva dalje potopljeni v digitalni svet, zato se je zanje uveljavil izraz 'digitalni domorodci'. Ostali smo 'digitalni priseljenci', saj digitalni jezik za nas ni materinščina, ampak je jezik, ki smo se ga morali naučiti kasneje. Toda – ali že sama 'potopljenost' v svet računalnikov, mobilnikov, videoiger, spleta prinaša tudi usposobljenost za življenje v tem svetu? Zelo naivno je prepričanje, da bo zgolj množična uporaba digitalnih medijev prispevala k izgradnji zrelih in samostojnih osebnosti. Digitalni domorodci Digitalna revolucija Vpliv tehnike na naše življenje se je povečal z razvojem sodobne digitalne tehnologije, ki posega na vsa področja našega življenja. Razmah svetovnega spleta je omogočil po- vezavo različnih računalnikov med seboj in s tem ustvarjanje digitalnega oz. virtual- nega sveta. Z razvojem mobilnih telefonov in tablic pa je zagotovljena možnost stalne prisotnosti v digitalnem svetu. Današnji otroci so od rojstva dalje poto- pljeni v digitalni svet, zato se je zanje uve- ljavil izraz 'digitalni domorodci', ki ga je leta 2001 skoval Marc Prensky. Vsi ostali pa smo 'digitalni priseljenci', saj digital- ni jezik za nas ni materinščina, ampak je jezik, ki smo se ga morali naučiti kasne- je. Otroci pa naj bi se novega jezika učili spontano. Ob tem se postavlja vprašanje, ali že sama 'potopljenost' v svet računalni- kov, mobilnikov, videoiger, spleta prinaša tudi usposobljenost za življenje v tem sve- tu. Zelo naivno je prepričanje, da bo zgolj množična uporaba digitalnih medijev s strani 'digitalnih domorodcev' že pri- spevala k intelektualnemu in splošnemu razvoju. Tudi znotraj digitalne dobe je za uspešen proces učenja pomemben drug človek, ki usmerja otroka, mu razlaga, kaj je bolj in kaj manj pomembno, ki mu govori o smislu učenja, ki ga spodbuja h kritičnemu mišljenju. Predpostavka o 'di- gitalnih domorodcih', ki naj bi bili sposob- ni brez zunanje podpore pridobiti ustrezne veščine za učenje in bi bili sposobni sami konstruirati znanje iz fragmentov besedil in avdiovizualnih vsebin, se je izkazala za zmotno (Čuš Babič, 2018: 11). Vsekakor pa zaradi korenitih sprememb, ki močno vplivajo tudi na človekovo mišlje- nje, lahko upravičeno govorimo o 'digitalni revoluciji'. Težko ocenimo razsežnosti pre- obrata za človeka. V zgodovini sta se zgodi- la dva izrazita preskoka v razvoju človeške misli, spodbujena z uvedbo dveh inovacij: pisanje in tisk. Abeceda je omogočila nove izrazne možnosti in spodbudila razvoj člo- veške misli, tisk pa je omogočil širjenje idej v času in prostoru ter s tem spodbudil glo- boke družbene in kulturne spremembe. Za razliko od postopnega in počasnega širjenja pisave in knjig se digitalna tehnologija širi z izredno hitrostjo. Tudi pri uvajanju pisave in razširjanju knjig so obstajali ugovori, da bo to negativno vplivalo na človeka in na- daljnji razvoj človeštva. Danes ne dvomimo v civilizacijski napredek preteklih dveh pri- dobitev, zato lahko upamo, da bo tudi digi- talna tehnologija prispevala k razvoju, kljub temu pa ni odveč kritičen premislek o nji- hovem vplivu na razvoj človeka. Za razvoj človekovih možganov je prav čas pubertete odločilnega pomena, zato ni odveč ugoto- viti, kako digitalni mediji vplivajo na proces oblikovanja nevronskih struktur (Amendo- la idr., 2018: 31). Roman Globokar, dr. teologije, je predstojnik Katedre za moralno teologijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in študentski duhovnik. Od 2006 do 2018 je bil direktor Zavoda sv. Stanislava. Napisal je vrsto člankov s področja teološke etike in religijske pedagogike. Od leta 2005 je član Komisije RS za medicinsko etiko in od leta 2011 član Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje. Foto: Petra Duhannoy Fotografija je simbolična. zasvojenost Digitalna Vzgoja, marec 2019, letnik XXI/1, številka 81 13 Stalno povezani Večina mladih je priključenih na družabna omrežja, ki omogočajo, da so nenehno po- vezani s svojimi prijatelji, da objavljajo do- godke iz svojega življenja, svoje ideje, misli, fotografske utrinke, delijo izkušnje, vzpo- stavljajo nove prijateljske vezi, da so infor- mirani o vseh stvareh, ki jih zanimajo, da lahko posežejo po različnih oblikah zabave, da lahko igrajo igrice in tekmujejo z ljudmi z vsega sveta, da gledajo filme, poslušajo glasbo ... Družabno omrežje Facebook, ki ga je leta 2004 ustanovil Mark Zuckerberg, je imelo leta 2018 že preko dve milijardi uporabnikov. Glavni razlog za razmah je najverjetneje ideja, da gre za ustvarjanje sveta 'prijateljev', ki me spremljajo in ki jih lahko spremljam. Potreba po prijateljstvu in sprejetosti je temeljna človekova potreba in nove tehnologije omogočajo, da se možnost vzpostavljanja in ohranjanja vezi skoraj ne- omejeno razmahne. Ni več prostorske ome- jitve in tudi ni časovnega zamika pri sporo- čanju, kadar je prijatelj drugje. Internetni dosje Vse bolj očitni postajajo tudi negativni vi- diki družabnih omrežij: zloraba osebnih podatkov več kot 50 milijonov uporabni- kov za ekonomske namene, širjenje lažnih novic, spletno nasilje … (Amendola idr., 2018: 17–19). Ker so se na Facebook vse bolj naselili tudi 'digitalni priseljenci', torej starši in učitelji, so mladi veliko bolj priso- tni na Snapchatu in Instagramu, kar kaže, da želijo ustvarjati prijateljske vezi pred- vsem s svojimi vrstniki ter težijo k avtono- miji in se želijo izogniti nadzoru starejših. Za 'digitalne domorodce' se ustvarja 'inter- netni dosje' že od njihovega rojstva dalje oz. že od trenutka, ko sta starša izvedela, da je na poti novo življenje, in sta to novico objavila na spletu. Na družabnih omrežjih ustvarjamo o sebi določeno podobo, za katero si želimo, da bi jo poznala širša javnost. Vsi skupaj, še posebej pa mladi, se premalo zavedamo, da imajo do te podobe dostop tudi bodo- či delodajalci, kreditodajalci, zavarovalni agenti … Povsem na novo se postavlja vprašanje pravice do zasebnosti. Imeti informacije pomeni imeti moč. Tisti, ki gledajo določene stvari o drugih ljudeh na družabnih omrežjih, imajo običajno moč nad ljudmi, ki jih opazujejo. Tako gledajo starši, učitelji, zaposlovalci, korporacije, vlada … Prepričani so, da imajo pravico do tega samo zato, ker imajo možnost, da to počnejo, saj so vsebine javno dosegljive. To pa lahko včasih pripomore tudi k temu, da se razkrije kakšna zloraba, ki bi sicer ostala zakrita. Razkriva to, kar je že v svetu Kot pravi Boyd, digitalna tehnologija raz- kriva predvsem to, kar je že v svetu: »To, kar je vidno na spletu, je to, kar je v družbi najboljše in najslabše ter vse, ker je vmes. Ko se odločite za ogled, ste prisiljeni videti neenakost, rasizem in šovinizem, krutost in nasilje, bolečino in jezo. Preveč enostavno je, da vidimo vse to in krivimo tehnologijo, da je to ustvarila« (Boyd, 2016: 57). Sodob- na tehnologija omogoča, da je javno dosto- pnih vse več vsebin in da je zbranih ogro- mno informacij. Naučiti se bomo morali živeti s tem, da bo vse več stvari dostopnih in vidnih. Po eni strani bomo opazovani, po drugi strani pa bomo lahko ogledovali stvari. Izostriti etični čut V tem spremenjenem kontekstu je velik iz- ziv, kako izostriti naš etični čut, da ne bomo kršili svojega človeškega dostojanstva in do- stojanstva drugih ljudi. Kaj imam pravico pogledati in česa ne smem spregledati zno- traj novih možnosti? »Imamo etično od- govornost, da vidimo druge v kontekstu, v katerem delujejo, in moralno odgovornost, da poskrbimo za tiste, ki so v nevarnosti« (n. d.: 59). Nove možnosti digitalnega sveta prinašajo s seboj tudi nove oblike odgovor- nosti. V tem času hitrih sprememb in nejasnih okvirov, tehnološkega razvoja in digitalnih medijev otroci in mladi rastejo in se razvija- jo. Gotovo je primarno okolje njihove rasti njihova družina, zelo pomembno okolje pa predstavljata tudi vrtec in šola. V procesu odraščanja naj bi otrok izgradil osebnost, ki se zaveda svoje lastne vrednosti in svo- je sposobnosti, da čim bolj polno uresniči svoje življenje in prispeva k boljšemu svetu okrog sebe. Literatura • Amendola, Assunta; Gigli, Beniamino in Monti, Alessandra Maria (2018): Adolescenti nella rete: quando il web diventa una trappola. Roma: L'Asino d'oro. • Boyd, Danah (2016): Do Y ou See What I See? Visibility throu- gh Social Media. V: Greenhow, Christine; Sonnevend, Julia in Agur, Colin (ur.): Education and social media: toward a digital future. Cambridge: The MIT Press, str. 49–60. • Čuš Babič, Nenad (2018): Ali naj se šola prilagaja mladostni- ku digitalne dobe in omrežjem? V: Rifel, Tadej (ur.): Kritično mišljenje v digitalni dobi. Ljubljana: Zavod sv. Stanislava, str. 32–42. Opomba Odlomek je iz knjige v tisku: Globokar, Roman (2019): Vzgojni izzivi šole v digitalni dobi. Ljubljana: Teološka fakulteta. Foto: Peter Prebil