—    137    ¦ —
Janček in Milica.
Spisal Janko.
fi^^^I^^te^^^ topila jc pomlad na travnikc in poijane kol lcpa, mlada mariliM^v deklica, in kanior je vzplaval njen rnili poglcd, povsod I    T '^fHliSL.      Je zazelenel° i'1 vzcvetelo.
\V ^ilfv^I         "^" smeva '*'?" Je vPrašala nedolžna Milica, in njcn L,       lmMw petletni bratec Janček je zrl proseče v matnico. ^^^^^^fsUML         nNaj bo. A pazita, da kam ne padeta."
In  odšla sta  Janček in  Milica.   Šla sta  ob znožju
nizkega holmca mimo cvetočega travnika. Vse je žvrgolelo in cvrčalo . . . Dolge bilke so se lahno priklanjale svetlemu solncu, ki se je žc bližalo zatonu.
Veselo je letal Janček po trati . . . Tam na visoki bilki jc zapazil pisa-nega metuljčka. Stekel je za njitn, a metuljček je že odfrčal na bližnjo cvetko in odtu dalje . . .
Janček je zapazil že drugega. Ujel ga je in ga dolgo glcdal. Jako lep je bil, lepe žametne barve, ki se je tako lcpo izpreminjala . . . Izpustil ga je zopet in letel za drugim.
Milica pa je trgala cvetke. Natrgala je bila že velik šopek, a vendar ji še ni bilo dovolj. Tu se ji je zdela ta cvetka lepa, tam zopet druga, one tam tudi ni smela pustiti — najrajša bi skoro nesla ves travnik domov.
Počasi sta se približala Janček in Milica vrhu holmca. Solnce je ravno zahajalo. Bilo je kot velika, žareča obla, ki se je vedno bolj pogrezala za visokimi, sivimi planinami . . .
Janček in Milica sta se prijela za roko in dolgo nepremično zrla v to veličastvo. Zadnji, bledi žarki so se še poigrali z njiju svetlimi, nedolžnimi kodri — in solnce je zatonilo. —
Dolgo sta še zrla otroka v planine, zardele od poljuba zahajajočega solnca — nato so se spogledale njiju nedolžne oči. In lahno kot srnici sta odhitela otroka domov k dobri materi.