DR. ANTON RAMOVŠ OKAMNELO ŽIVLJENJE V LOŠKIH HRIBIH V. Jura Nekje na ozemlju današnje Jelovice sva. zvesti spremljevalec skozi davnine, dočakala konec triasne periode. Tam so mahovnjaki, trdoživnjaki. korale in drugi organizmi ustvarjali apnenčeve grebene. Južno od tam. na ozemlju zgornje Selške doline med Železniki in Podroštoni. morje ni bilo več ugodno za nastanek grebenov. Morsko dno je bilo tam pokrito z apnen čevim blatom sive do črne barve, ki ni bilo posebno ugoden življenjski prostor. I/ blata so nastali sivi do črni apnenci in dolomiti. V obojih je nekaj kremenice. večkrat pa so vmes tudi leče črnega roženca. In prav sem. na ozemlje zgornje Selške doline, se poniakniva in poglejva, kakšno je življenje. Kakšno razočaranje! Nikjer ni več bujnih grebenov z mahovnjaki. trdoživnjaki, koralami morskimi gobami, algami in pražival- cami. Tu in tam preplašiva ribo. ki zbeži pred nama in spet sva sama. Zastonj mešava po črnem glinenem blatu, nikjer ni življenja, le drobne lesketajoče luskice sljude nama kdaj pa kdaj vžgo iskrico upanja. Vendar zaman. Tako blodiva po jurskem morju današnje loške pokrajine sem ter tja in iščeva morske prebivalce. Nikjer jih ni. Nehote poskušava razvoz- Ijati vzroke, ki naj bi nama pojasnili to praznino. Morje je čisto mirno, ni morskih tokov in bučnih valov, ki bi ga »zračili«. Ko brskava po blatu, naju kar duši. In že sva pri spoznanju: v najnižjih plasteh morske vode manjka kisika, zato na morskem dnu tudi ne more biti bujnega življenja in ga tudi ne bo. dokler bo tako. Ko se je odmaknilo nekaj milijonov let v preteklost, sva spet v okolici Sorice in Danj. Razmere so se medtem menjale. Morsko dno pokriva zdaj precej svetlejše apnenčevo blato. Pred nama se razprostirajo čudovito lepe trate morskih lilij, ki se v valujoči vodi sklanjajo s svojimi pisanimi ča- šami na visokih pecljih zdaj sem, zdaj tja. Kar med njimi se ugnezdiva, pozabiva na minule čase in ostaniva kako tisočletje pri njih v gosteh. Kmalu dodobra spoznava morske lilije in njihovo življenje. Vidiva tudi, kako starejši organizmi odmirajo, njihovi trdni deli kmalu po smrti razpadejo v tisočero drobnih ploščic in se pomešajo med apnenčevo blato. Mlade morske lilije poselijo izpraznjene prostore in to se ponavlja skozi tisoč letja. Plast apnenčevega blata z trdnimi ostanki morskih lilij se debeli in \ spodnjem delu že kamni. Življenje na podmorskih tratah pa je precej enolično, saj morske lilije skoraj ne trpe v svoji sronli drugih prebivalcev. Le tu in tam se pritihotapi sem posamični glavonožec, školjka ali ramcnonožec in kot izgubljen tava i Loški razgledi 33 sem in tja. Vendar tudi trate morskih lilij ne zaljšajo vsepovsod morskega dna, še več je prostora, kjer se useda le sivo apnenčevo blato. Po njem lazijo redki glavonožci, školjke in ramenonožci. V vodi lebdi vse polno korenonožeev. ki naju navdušujejo s svojimi lepimi iglastimi skeleti, ki precej prispevajo pri nastajanju kamnine. Ko spet minejo milijoni let, tudi to življenje zgine, njihovi redki ostanki pa že kamne pod nama. Na morskem dnu se spet useda v veliki meri glineno blato, ki ga od časa do časa zamenja apnenčevo blato. V morju srečava vse polno čudovito lepih korenonožeev s kremenastimi ogrodji. Ko mešava po apnenčevem blatu, vidiva, da je tam že vse polno njihovih poginulih ostankov. Korenonožci so v zgornjejurskem morju današnje loške pokrajine skoraj še edini prebivalci. Tako sva dočakala konec okoli 4o milijonov let trajajoče jurske periode. V jurskem' morju sva srečala le malo organizmov, če se spomniva na permske ali triasne čase. Pomanjkanje okamnin in skoraj enak razvoj ali zelo podoben razvoj jurskih in krednih horizontov povzročala tudi geo logom kar precejšnje težave. To velja posebno za kamnite skladovnice sivih in rdečkastih apnencev z roženci. v katerih ni s prostim očesom vidnih organizmov. V krednih plasteh so navadno številne drobcene praživalce. v jurskih pa še teh ni ali so izredno redke. Vse kaže. da je sledilo sedimentaciji zgornjetriasnih temnih apnencev, dolomitiziranih apnencev hi dolomitov s precej kremenice in z roženčovimi gomolji (železniški apnenci in dolomiti) v širši okolici Železnikov brez vrzeli usedanje glinenolapornega blata. Potemtakem na meji med triasno in jursko periodo na tem prostoru ni bilo nobenih posebnih sprememb. Morje je tod okoli valovilo še naprej, postajalo pa je čedalje manj karbo natnega materiala. Čim bolj se je čas odmikal od triasno-jurske meje. tem bolj glineno blato se je usedalo. Tako okolje pa ni nudilo ugodnega živ ljenjskega prostora prebivalcem morskega dna. Na dnu morja je bilo premalo kisika in zato v modro sivih glinenih skrilavcih tudi ni okamnelih živalskih ostankov. Kaže tudi, da se je usedanje temno sivega oziroma črnega glinenega blata nadaljevalo zelo dolgo časa brez večjih sprememb, morda kje tja do konca jurske periode. Od časa do časa se je vmes usedalo tudi apnenčevo blato. Na zgornjem Selškem imamo iz jurske periode pretežno modro sivi ali skoraj črni glineni skrilavec z zelo drobnimi sljudnimi luskicami. Danes nahajamo na mnogo krajih na površju različno debele plošče te enolične kamnine, v kateri pa doslej še nismo našli niti ene okamnine. Že okoli 100 let pa je tega, ko so spoznali, da je kamnino mogoče obdelovati v strešne ploščice, ki dajejo dobro kamnito streho. Nastali so skrilolomi. v katerih so v zadnjih dveh desetletjih preteklega stoletja in v letih pred prvo sve tovno vojno nalomili precej skrila. Največji skrilolom se je razvil pod Greb- lovim vrhom, v strminah nad Zalim logom. lam so delali še po drugi sve tovni vojni, niso pa mogli dolgo kljubovati cenejšim industrijskim izdelkom za pokrivanje streh. Skrilavec v okolici Zalega loga je bil toliko pomemben in poznan, da nui je avstrijski geolog F. Kossmat dal ime zaliloški strešni skrilavec. To ime se je še danes obdržalo v geološki literaturi. Skrilolomi so opuščeni, in dandanes le še črne kamnite strehe številnih domačij po vaseh in za- 34 selkih na zgornjem Selškem pričajo o nekdanji živahni skrilarski obrti. (Več o njej v Loških razgledih II, 1955, str. 81—84.) Skrilavec vsebuje tu in tam nekaj več kremenice in lahko preide celo v kremenasti skrilavec. V bližini zgornjetriasnih železniških apnencev in dolomitov so tudi med zalološkimi skrilavci še apnenčeve plasti ali leče, večkrat pa opazujemo v kamnini vse polno belih kalcitnih žil in žilic. Zalološki skrilavec pa je bil svojčas gospodarsko pomemben tudi zaradi manganove rude, ki so jo približno od leta 1815 pa do okoli leta 1885 kopali na severnem pobočju Vancovca, to je južno od Železnikov. Rudo so kopali tudi nad Smolevo in v grapi Šoštrnice blizu Jesenovca. Orudeneli skri lavec pod Vancovceni vsebuje po starih podatkih skoraj 30 % mangana in nekaj več kot 10% železa. Debel je od 1 m do 2 m. le redko čez 2 m. Več krat se stani, pa spet odebeli in se izklinja. V rudni plasti so tudi jalovi vložki. Rudo so s pobočja Vancovca na saneh spravljali v dolino, prav tako pa tudi skril izpod Greblovega vrha. Ponekod je v skrilu tudi nekaj več železovih hidroksidov, vendar le-ta gospodarsko ni zanimiv. Skrilavci z manganovimi spojinami se pojavljajo v jurskih plasteh še tu in tam drugod po loškem ozemlju, vendar nikjer v večji množini. Danes še ne poznamo natančneje starosti manganovih skrilavcev. Manj kajo nam vodilne okamnine, ki bi pojasnile, v katero stopnjo jurskega sistema naj jih uvrstimo. Ce bi se pokazalo, da so se manganovi skrilavci usedali prav takrat, kot so nastajali manganovi skrilavci pod Begun jščico, bi zvedeli povrh še njihovo starost. To bi bila toarcijska doba ali vrhnji del spodn jejurske periode. Skri lavci pod orudenelimi plastmi bi bili potem spodnjejurski. plasti nad njimi pa iz srednjejurske cpohe (doggerja). vrhnje pa mogoče celo iz zgornjejurske periode (malma). Že F. Kossmat je izdvojil nad Zgornjimi Danjami majhno krpo drob- ljivih črnih ali rdečkasto rjavih glinenih skrilavcev, kakršne je dobil na Črni prsti in jim po njej dal tudi ime. Med skrilavcem so včasih drobne apnenčeve pole z roženci in manganovimi oksidi. Skrilave kamnine nad Zgornjimi Danjami spremlja apnenec z drobnimi ostanki pecljev morskih lilij. To so ostanki nekdanjih pisanih podmorskih trat. Tudi nad Zgornjo Sorico so ploščnati apnenci z roženci in vmes apnenci z ostanki morskih lilij. Enake kamnine grade I^ajnar (1547 m) in Bohinjski greben naprej proti Kobli. V pobočnem grušču pri Sorici so dobili glavonožca iz rodu Harpoceras. na Bohinjskem grebenu pa tudi redke školjke in ramenonožce. Vse omenjene kamnine nad Danjami in Sorico in na Lajnarju so iz spod njega dela jurskega sistema. Na južnem pobočju Lajnarja seže na Selško še nekaj malega pisanih (sivi, rdečkasti, zelenkasti) glinenih skrilavcev, ki jih spremlja apnenčev pas z roženci. Te kamnine so že mlajše, vendar bo le malokdo prišel do njih. Skoraj gotovo so enako stari tudi sivi. rožnati in si\ kasto rožnati plošč nati apnenci s sivimi ali rožnatimi roženci na južnem in severnem pobočju Sv. Miklavža. V njih pa mi doslej še ni uspelo najti okamnin niti s prostim očesom niti pod mikroskopom v tankih zbruskih. Skoraj povsod drugje pa so bili jurski skladi v novem zemeljskem veku odstranjeni in danes imamo na površju različno stare triasne in celo permske plasti. Če smemo pri ugotavljanju starosti vsaj malo zaupati podobnosti kamnin, imamo enake J* 35 jurske plasii marsikje v Julijskih Alpah, posebno v bohinjskem kotu. Tamkajšnje ploščnate apnence z roženci lahko primerjamo tudi s ploščna- timi apnenci z roženci v okolici Škofje l.oke. ki jim danes še ne vemo z okamninami dokazane starosti. Z u s a m ni e n f a s s u n g VERSTEINERTES LEBEN IM BERGLAND VON ŠKOFJA LOKA ^ Der Autor fiihrt den l.eser durcli die Jura-Zeit im Gebiet des Berglandes von Skofja Loka, bespricht die dumalige Lebevvelt und fiihrt die Jura-Gesteine dieses Gebietes vor. Besonderes tnteresse verdienen die Mangan- und Eisenerze fiihrenden Dachschiefer von Zali log, die im vergangenen Jahrhundert auch abgebaut vvurden. Auch ebenflacliig spaltende Dachschiefer vvurden an mehreren Stellen gebrochen und besonders in der Selška dolina, dem Tal der Selška Sora. veruendet. 36