V kleti
V kleti stanujemo.   Prav pod stropom se svetlš' drobno okence, prašno in zamazano z blatom. Vselei, kadar se ob slabem vremenu pripelje gosposka kočija po ulici.   pade nekaj blata na naše okence; tako  po staja naše bivališče zmiraj bolj mračno in neprijetno ...
Vseh otrok skupaj nas je čvetero, namreč: Lojzek, Martinek, Julka in jaz. Med seboj smo si jako slabt prijatelji; drugdrugemu smo nevoščljivi. To pa zato, ker nam mamica zjutraj, ko odidejo v tovarno, puste lonec fižola. ki je pa mnogo premajhcn za štiri u*ta. Jojmene', kako se kregamo, ko pričnemo prazniti ta-lonec! Jaz upijem na vse grlo, Lojzek lasa Martinka, Julka pa joka.
Kako sem jaz včasih hud na našega Lojzka! Vsedc se na tla in dene lonec med noge, kakor bi mu bil sam gospodar, kakor bi bil samo on lačen. Ma--tinek ima čisto prav, ako vzame žlico in ?a lopne. .. Sevč, Lojzek je močnejši in povrne Martinku desetkrat. Pa tudi jaz sem včasih hudo lačen in zato kričim na vse grlo. Julka pa je še čisto tnajčkena in samo kremžK svoj obrazek. Meni se pravzares smili, uboga Julka, in rad bi ji pomagal. Pa kaj, ko je Lojzek veliko močnejši in dovolj hudoben.
Taki smo! Kregamo se in hudujemo, dokler sc ne naveličamo. Potem pa gre vse lepo povrsti. Naj-prvo se naje Lojzek. On izprazni časih polovico lonca. Potem dobi Martinek,   nato jaz in končno tudi Julka.
   86   
Ko se potolaži naša lakota, tedaj pa mine so-vraštvo. lz kota v kot letarno kakor metuljčki; le škoda, daje naše bivališče tako ozko. Na ulico pa ne smemo, ker se bojimo, da bi nas kdo ne zatožil mamici. Pa bi tudi na ulico šli prav radi, ako bi le smeli.
Posebno Julko vleče na ulico, Pod okno se vstopi in kaže navzgor s prstkom. Kočija se pelje mimo, in Julka misli, da je ptiček polctel preko ulice ...
Na večer postane naše bivališče popolnoma temno. Luči ne smemo prižgati in ludi ne moremo; kolikrat smo že iztikali po žveplenkah, pa jih nismo našli.
Julko je tako-le zvečer prav rado strah; tudi jaz se bojim, ker je tako strašno temno okroginokrog. Julko tedaj primem za rokco, in skupaj se tiščiva, ker se mizdi lako varnejše. Martinek in Lojzek pastojitavsakv svojem kotu in se pogovarjata. Navadno prične Martinek.
flLojzek,   ali si hud,   da sem te udarii  z žlico?"
—  Nič  nis«m  hud ...  Ali je tebe hudo bolelo, ko sem te zlasal ?. . .
,,Bolelo, bolelo; pa zdaj ne več. — Lojzek, ali je že pozno?"
.-    Pozno je že   Kmalu morajo priti mamica. ..
Tako se pogovarjata Martinek in Lojzek. Kmalu nato pridejo mamica in prižgo luč.
,Mamica, jaz sem strašno lačen! Lojzek je po-jedel po) lonca, in mi vsi trije po),a tak.g;.ondaj pri-poveduje Martinek.
—   »Le tiho,  le tiho, otroci! Kmaiu bo skuhana večerja, potem pa pojdete spat..." tako govore ma-mica.  Videti je,   da so utrujeni in žalostni,   ker imajo mračne oči. Potem pa pristopi Julka k mamici in se jitn prime za krilce. Olavico skrije mamici pod predpasnik in prične ihteti. — nKaj pa ti je, moja mala ? . ." vpra-šujejo tnamica in jo gladijo po laseh.
,,Lačna . . . lačna ..." ,Nič ne jokcaj, kmalu bo skuhano . .." In  res  je  kmalu   skuhana  kava  za večerjo.  Po večerji pa poležemo vsakvsvoj kot in zaspimo. Drugi dan pa spet po navadi. Tako je naše življenje v kleti.
A. P. Grigorjev
   87   
slika
  88