RECENZIJA
Srečo Dragoš (1998), Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge
svetovne vojne. Ljubljana: Krtina. 273 str.
Na začetku Krtovih in Kritininih knjig je
Brechtova misel: »Knjiga je orožje...«, ki je
seveda ne moremo vzeti neposredno. Bolj
kot akcijska naravnanost, prizadevnost ali
celo gorečnost bi bile za knjigo S. Dragoša
Katolicizem na Slovenskem značilne pre-
mišljenost, izvirnost, aktualnost in primer-
nost za sociološko preučevanje. Lahko bi
rekli, da knjiga celo presega pomembnost
sociološkega obravnavanja različnih kon-
ceptov in ima širši kulturni značaj. Gre torej
za analizo različnih socialnih konceptov, ki
so nastali znotraj katolicizma do druge
svetovne vojne, ki so imeli pomembno težo
v takratnem času in so še danes pomembni
— v tem Brechtovem smislu jo lahko vza-
memo v roke.
Tako nam Dragoš že na začetku ponudi
teoretsko izhodišče, ko zavrne na eni strani
kritike, ki so jih predvojni in poznejši
marksisti naslavljali na katoliške intele-
ktualce, na drugi pa še vedno aktualno
opredeljevanje katolicizma kot edinega
nosilca duhovnih vrednot v modernem
svetu. Problem je daleč od tega, da bi bil
enostaven — za ideološkimi spori in kon-
flikti, v katere so bili vpletene konkretne
zgodovinske osebnosti, se kaže travmatičen
začetek modernizacijskih procesov, ki so
izbruhnili v vsej brutalnosti in so cerkev in
druge družbene akterje prisilili reagirati.
Na podrobnejšo opredelitev osrednje
teme naletimo že v prvem poglavju, ki se
imenuje »Paradoksnost in konfesionalnost«.
Avtor pokaže na paradoksnost situacije, ki
je v globalnem smislu v tem, »kako reagirati
na modernizacijske izzive v tipično pred-
modernih družbenih razmerah.« Konkret-
no to za katolicizem pomeni, kako rešiti
delavsko vprašanje in pri tem ne zaiti v
marksizem.To vprašanje, ki ga je v literaturi
nakazal Cankar v podobi hlapca Jerneja, so
rešili krščanski socialisti in Andrej Gosar.
Oboji so poskušali zadostiti socialnim kri-
terijem v moderni družbi, pa tudi kriterijem
vere.
Sledi poglavje »Med gibanjem in institu-
cijo«, v katerem se začne analiza poudarkov,
pomembnih za razumevanje konfrontacij
znotraj katoliškega tabora. Z začetki indu-
strializacije se je položaj spremenil in
cerkev je bila prisiljena reagirati na nov
način. Začel se je proces diferenciacije, ki
ga je cerkev seveda zaznala, ni pa ga uvidela
kot sistemski problem. Šele ko je v procesu
pospešene diferenciacije cerkev poskušala
vpeljati integristični koncept družbe, so
dozoreli pogoji za nastanek klerikalizma. V
tem kontekstu bi lahko razumeli tudi
Grivčevo in Ušeničnikovo prizadevanje, ko
sta sicer priznavala strukturne razlike, ne
pa meja med njimi, kar je imelo za posle-
dico negacijo sistemskih diferenc. Tako je
za Grivca bistveno dokazovanje, da je
Cerkev mistično telo v dobesednem smislu,
in s tem brisanje razlik tako v cerkvenem
kot v zunanjem okolju. Podobno velja za
Ušeničnikovo sociološko razlago, kjer je
Cerkev edina sila, ki je zmožna opredeliti
pravi Smoter in Vrednote.
Težave v zvezi s prilagajanjem Cerkve
moderni dobi pa so bile tudi doktrinarne
narave. Tako Dragoš v podpoglavju »Doktri-
nami problem« pojasnjuje, da so komple-
ksen problem prilagajanja modernizacij-
skim procesom zaznali predvsem na social-
nem področju, ki so ga formulirali v kon-
frontaciji z liberalizmom in komunizmom.
Tipična v tem kontekstu je Kettelerjeva
kritika liberalnih zadrug in liberalizma, ki
jo je prevzel tudi Ušeničnik. Liberalizem je
zanju v nasprotju s katoliško doktrino
ideologija totalne svobode in torej nevere.
Edine primerne so katoliške zadruge, ki
119
RECENZIJA
nimajo v vidu samo izboljšanja material-
nega položaja, temveč tudi duhovno srečo.
Kritika marksistov pa je v tem, da so pre-
malo radikalni — zavzemajo se samo za
materialno in ne tudi duhovno svobodo.
S tem so zanikane razlike v samem
spektru socializma in povampirjena tudi
zmerna socialistična doktrina, ki jo je
predstavljal E. Kristan. Namesto radikalne
in revolucionarne spremembe družbe je po
Ušeničniku potrebna celovita družbena
reforma, v okviru katere je poglavitna
nravna reforma, saj je nenravnost temeljno
socialno zlo. Prav hierarhično predpostav-
ljanje nravne reforme celoviti družbeni
strukturi je osrednja točka krščanskega
solidarizma, ki je izzvala polemike in ne-
soglasja v katoliškem taboru in utrdila
osnove za prevlado konservativizma v
njem. Nasprotja, ki so se v zvezi z moderni-
zacijskimi vprašanji pokazala že v razhkah
med Krekovim in Mahničevim delovanjem,
so postala mobilizacijski dejavnik — na eni
strani krščanski socialisti, na drugi oficialna
cerkvena stališča. Odnos do modernizma
je še zaostril Pij IX s svojim seznamom 80
zmot, ki med drugim zavračajo vsakršni mo-
dernizem in liberalizem.
Reševanje socialnega vprašanja na ome-
njeni način je pomenilo krepitev katoli-
škega konservativizma, kot je poudarjeno
v podpoglavju z enakim naslovom. To, da
je v reševanju prisotna radikalnost, nas ne
sme zavesti, saj ta ni v nasprotju s konser-
vativizmom. Konservativizem je lahko ra-
dikalen v svoji težnji po »redefiniranju na
podlagi izkustva, ki je v preteklosti funkcio-
niralo na socialno integrativen način«. V
vsakem, tudi radikalnem smislu pa je proti-
liberalen. Konservativni karakter socialnih
doktrin so podpirale še nekatere papeške
enciklike kot Aeternipatris in Quodaposto-
lici muneris. Po prvem katoliškem shodu
iz leta 1892 pa je pridobil širšo politično
razsežnost. Na tej podlagi so se udejanjile
tudi različne politične usmeritve katohških
akterjev, ki so se v polemični obliki začele
kazati na naslednjih shodih. Na prvem
shodu se je oblikovalo vprašljivo temeljno
izhodišče — ekskluzivnost vere kot temelja
vsakega kulturnega delovanja in njeno ena-
čenje s slovenstvom.
Naslednje poglavje, »Ignoriranje in redu-
ciranje«, je namenjeno predvsem razjasnje-
vanju teoretske dediščine A. Gosarja, ki je
ostala v veliki meri zamolčana in simpto-
matično napačno interpretirana. Tako je
zaradi svoje katoliške vernosti ostal sporen
za marksiste, medtem ko so ga uradni
katoliki in krščanski socialisti kritizirali
zaradi zagovarjanja tržne ekonomije.
Sporen je bil tudi za zagovornike samo-
upravnega socializma, saj je že pred Karde-
ljem govoril o samoupravljanju. Ostal je
torej tipično nerazumljen avtor, ki so ga
različni avtorji kritizirali, ne da bi se zave-
dali njegove teoretske kompleksnosti. Tako
mu npr. J. Prunk očita neskladje med »zav-
zemanjem za pravičnost« in zagovarjanjem
tržne ekonomije, čeprav gre pri Gosarju za
dve avtonomni sferi. Gosar je razlikoval
med krščansko etiko in družbenim kon-
ceptom, poudarjal razmejitve med posa-
meznimi družbenimi ravnmi in presegel
bipolarno razumevanje družbe — podobno
kot Ogris na politični in Kocbek na osebni
ravni. Razlikovanje znotraj religije, ki vodi
v razmejevanje osebne vere, je danes ra-
zumljeno tudi v teoretskem smislu. V času,
ko je Gosar funkcioniral kot dober vernik
in hkrati prodoren družbeni teoretik, je
bilo to v veliki meri nerazumljeno.
Zanimiv je tudi njegov odnos do korpo-
rativizma — stanovska ideja in ureditev ne
more biti temelj družbenega organiziranja
in ne more nadomestiti tržne ekonomije in
parlamentarizma, ki pa je potreben kore-
kture v socialnem smislu. V tem okviru je
podrobneje razvil svoj koncept stanov, v
katerem je poudarjal njihovo povezovalno
kot tudi, kar zadeva razredni boj, dezinte-
gracijsko funkcijo. Zato je lahko korpora-
tivizem tudi družbeno nevaren, kar se je v
drugačni obliki pozneje tudi pokazalo.
Poglavje »Interpretacije interpretacij
Pij a IX« se nanaša na raznovrsten odmev
enciklike Quadragesimo anno v zvezi s
problemom korporacij in katoliške duhov-
ne prenove v pristojnosti Katoliške akcije.
Za ta dokument je značilno prenašanja
poudarka od duhovne prenove kot temelja
družbenega delovanja na družbeno organi-
ziranje in konfrontiranje. Tako je lahko
koncept Katoliške akcije razumljen v smislu
120
SREČO DRAGOŠ (1998), KATOLICIZEM NA SLOVENSKEM
duhovne prenove aU v smislu večje akcijske
organiziranosti. V praksi je imela večjo težo
druga interpretacija.
Podobno se je zgodilo z razumevanjem
korporacij. Krščanski socialisti so v nas-
protju s korporativizmom videli temelj
socialnih problemov v izkoriščanju delav-
cev in so v začetni fazi iskali rešitev v vzpo-
stavitvi pravičnosti, utemeljene na duhov-
nih oziroma božjih načelih. Avtor poudarja
pomembnost enciklike, ker daje možnost
za različne interpretacije in s tem poudarja
raznovrstnost katoliških konceptov in raz-
hajanj, ki ne izhajajo iz zunanjega sovraž-
nika, temveč so notranje narave.
V poglavju »Cerkvene enciklike — aplika-
cija in izsiljevanje« je poudarjeno troje —
treba je razlikovati med ravnijo enciklik, ki
ponujajo različne interpretacije, ravnijo
družbenih konceptov in socialno-politično
ravnijo. Vse te ravni so dovolj kompleksne,
da producirajo različnosti in priložnosti za
konflikte. Avtor v zvezi s konflikti znotraj
katoliškega tabora zavrača kavzalni pristop,
ki predpostavlja »strukturiranje ključnih
dilem in jih poenostavi v izključujoče alter-
native«. Namesto tega poudari razumevanje
konfliktov v okviru sistemske teorije, ki
temelji na možnosti komunikacije in
proizvaja nove razlike, pa tudi nove kon-
flikte. V tem smislu je različnost inter-
pretacij nujnost. Temu se je približal Gosar,
ki je vztrajal pri splošnejšem razumevanju
omenjene enciklike in zavračal njeno ne-
posredno povezovanje s korporativizmom.
Vprašanje različnosti interpretacij je še
danes aktualno, kar kažejo mnoge, tudi
najnovejše polemike.
V poglavju »Pravičnost — socialni ali
menjalni problem« je v ospredju polemika
med Ušeničnikom in Gosarjem. Prvi pou-
darja moralno prenovo, medtem ko Gosar
s krščanskimi socialisti zagovarja praktično
reševanje socialnih problemov. Ušeničnik
vidi rešitev znotraj sistema ekonomije, v
pravični plači, Gosar pa jo postavlja v so-
cialno sfero in s tem prvi definira koncept
socialne politike pri nas. Če pogledamo na
to dilemo z današnje perspektive, ni težko
ugotoviti povezanost Gosarjevega koncepta
z današnjim razumevanjem tržne ekono-
mije in njenih korektur, medtem ko je
Ušeničnikova logika bližje Kardeljevi de-
litvi po delu, povezani z idejo samouprav-
ljanja pod idejnim nadzorom.
V sklepnem poglavju avtor diferencira
različne katoliške in tudi druge poznejše
koncepte glede na stopnjo ekscentričnosti
oziroma razsrediščnosti glede reguHranja
družbe.V tem smislu so omenjeni: katoliški
integrizem, ki je izhajal iz podrejanja vseh
družbenih sfer vrhovni ideji katolicizma;
katoliški solidarizem z organicističnim
modelom družbe, krščanski socialni akti-
vizem A. Gosarja, ki je prvi povezal koncept
tržne ekonomije s postopnim prehodom v
socializem; koncept krščanskega socia-
lizma, ki se je približeval marksističnemu
razumevanju družbe; socialni kristjani s
Kocbekovim pojmovanjem različnih živ-
ljenjskih ravni in razmejitvijo med nazorom
in politiko; korporativistični koncept s
korporativno regulacijo, boljševiški kon-
cept, samoupravni koncept z majhno stop-
njo avtonomije posameznika in moderni
pluralistični koncept. Avtor sklene pregled
s trditvijo, da so predvojni koncepti — razen
Gosarjevega in Kocbekovega — centristično
orientirani, zato so za njih njihovi lastni
socialni koncepti le drugotnega pomena.
Poglobljenost in razdelanost posameznih
socialnih konceptov je zato povezana z
razumevanjem širše družbe in področij
znotraj nje. V tej bistveni zvezi se kaže tudi
zapletenost modernizacijskih procesov.
Že bežen vpogled v omenjeno knjigo
nam pove, da je vsebina vse prej kot eno-
stavna, vendar se splača potruditi. V veliki
meri gre za pionirsko delo, v katerega je
bilo vloženo veliko napora. Pri tem nimam
v mislih samo izbrane vsebine in njene
aktualnosti in v veliki meri nerazjasnjenosti,
ampak tudi večjo kompleksnost, ker se je
avtor zadevi približal s sociološke plati in s
pomočjo sistemske teorije odkril večplast-
nost predvojnih katoliških konceptov in
njihove notranje dinamike. Ti so večkrat
prerasli svoj lastni okvir in bili uporabljeni
v te ali drugačne politične namene. V tem
je viden njihov današnji pomen in tudi
politična teža. Omenjeno delo je seveda
upravičeno kritično do nekaterih katoliških
konceptov in njihovega odnosa do social-
nega vprašanja. To velja predvsem za uradni
121
RECENZIJA
katolicizem, znotraj katerega so prav tako
obstajale razlike. Te so bile pogosto zakrite,
ali pa so se manifestirale kot rezultat zuna-
njih dejavnikov. Še večje razlike najdemo v
celotnem spektru katolicizma. Avtor raz-
kriva njegovo medsebojno raznolikost. Pri
tem prepoznava njegov tudi v slovenski
javnosti skoraj nepoznan dinamičen in
ustvarjalni vidik. Zato to delo pomeni poleg
kritike tudi rehabilitacijo tistega dela kato-
licizma, ki je v zvezi z razumevanjem mo-
dernizacijskih procesov še vedno aktualen,
vendar so ga različni politični akterji veli-
kokrat prezrli. V mislih imam predvsem Go-
sarjev koncept. V času naše kvazipolitične
razcepljenosti je tudi za mnoge izobra-
žence sprejetje takih konceptov globalen
problem.
Vida Kramžar Klemenčič
122