mm
mrl3
y">,



Danes
priloga:
66« : / j
»POGOVORI 62«

Sobota, 6. oktobra 1962 štev. 39, leto XX
V OKVIRU
RAZGOVOR Z DIREKTORJEM KRANJSKE ISKRE BORISOM KRIŠTOFKOM:
Eden od pogojev rentabilnega gospodarstva je v tem, da se zmanjšuje število zaposlenih na vrednost osnovnih sredstev. To vodilo pa ima svoje meje in kot pravilo izjeme.
Rentabilnost narašča namreč samo v primeru, če zmanjševanje zaposlenih občutneje ne prizadene izkoriščenosti proizvodnih zmogljivosti. Vsi rentabilnostni računi pa se močno zamajejo, če zmanjševanje zaposlenih pomenja tudi manjše izkoriščanje strojev, če je porazdelitev zaposlenih v neugodnem razmerju na proizvodnost.
In ravno ta pojav, čeprav res samo še v nekaj podjetjih, lahko zasledimo tudi pri nas. Nekaj podjetij, ki jih je prena-sičenost notranjega tržišča spravila v težave, poskuša z zmanjševanjem proizvodnje in zaposlenih počakati na ugodnejše čase. S tem pa seveda slabšajo rentabilnostno stopnjo, kajti opuščanje delnih tretjih in drugih izmen pomeni, da bo treba za te stroje plačevati amortizacijo, a bodo manj izkoriščeni kot doslej. Odpuščanje delavcev v nekaterih gradbenih podjetjih pomeni, da bodo strojne zmogljivosti še manj izkoriščene, vzdrževanje skoraj enakih upravnih in tehničnih aparatov pomeni, da bo vrednost ustvarjenih sredstev na zaposlenega v bodoče manjša, kar praktično pomeni tudi manjše dohodke. Jasno je, da v takih primerih ne gre za odkrivanje notranjih rezerv, marveč — za poslabšanje ekonomskega položaja.
Hoteli ali ne, spet smo postavljeni pred znano rešitev — povečanje izvoza. V nekaterih podjetjih pravijo, da so storili vse, kar je mogoče, in da bi bilo zahtevati več — popoln
ZMANJŠEVANJE PROIZVODNJE: SLABA REŠITEV
idealizem. Morda je resnica samo v tem, da tega ni mogoče storiti v nekaj dneh, je 'pa hkrati res, da je to edini realni izhod iz. materialnih težav.
Samo za ilustracijo (več o tem bomo zapisali v enem naslednjih prispevkov, ko bomo zbrali nadrobnejše podatke) naj navedemo, kako je potekal izvoz v nekaterih evropskih državah, tistih, ki so po številu prebivalstva manjše, a po naravnih bogastvih veliko bolj siromašne kot pri nas, in drugih, ki so v tem na boljšem. Vzemimo za primer podatke iz leta 1960, ki so najbolj obdelani. Zal ne razpolagamo s podatki o razmerju med absolutno proizvodnjo in izvozom, kar bi dalo še jasnejšo predstavo, ampak moramo vzeti za primerjavo samo izvoz v milijonih dolarjev.
Jugoslavija 556, Avstrija 1120, Madžarska 874, Češkoslovaška 1929. Danska 1486, Finska 989, Holandija 4028, Norveška 880, Švica 1880, Belgija 3775, Švedska 2567. V večjih evropskih državah pa je izvoz naslednji: Italija 4721, Francija 6862, Sovjetska zveza 5562, Velika Britanija 99.55 in Zahodna Nemčija 11.415.
Ob tem smo dolžni še dvoje pojasnil: Za našo državo smo izračunali dolar po vrednosti 300:1, kar bi nam po letošnjem kurzu 750:1 dalo še za več kot polovico slabše razmerje. In drugo: Iz nekaterih primerjav izvoza v letih 1960, 1961 je razvidno, da v drugih državah ni skokovitejših premikov, da veljajo ti podatki z manjšimi popravki tudi za letošnje leto
Če k temu primerjamo naš letošnji plan izvoza, ki je za slabih 20 "to večji od predlanskega, potem vidimo, v kako velikem zaostanku smo za vsemi naštetimi državami. Zdi se nam, da ni potrebno posebej naglašati, da velik izvoz pomeni najstabilnejši regulator trdnosti gospodarstva, cen, da je tudi Pomemben činitelj življenjskega standarda.
Prav ob tem. kaže ponovno poudariti že večkrat zapisano misel, da naloge pri povečanju izvoza niso kampanjska naloga. da to niso prehodne naloge letošnjega leta in težav pri Plačilni bilanci, ampak so to stalne naloge vseh naših proizvajalcev. Prav od tega, v kako uspešni meri jih bomo reševali, je odvisno tudi naše bodoče materialno življenje.
Vse trenutne, spekulativne, iluzionistične rešitve v posameznih delovnih kolektivih pa se bodo slej ko prej vsem avtorjem maščevale!	VINKO TRINKAUS
Po poti koopera
e ®
zvoz
' !lllllllllllll!llll!IIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIill!llllllll!llll!llll{l!ll!IIIIIIIIHI!llllllll!!ll!llll!l!lll!llll!ll!llll!l!lllllllllfllllllllllllllllllll!lllllllll^
1	Pred dnevi se je vrnila iz Bosne delegacija stro-	§|
jg	kovnjakov Iskre, ki je obiskala nekatera tamkajš-	g
§§	n ja podjetja elektro in kovinsko predelovalne in-	j§
1	dustrije. Namen tega njihovega obiska je bil, za-	1
1	gotoviti možnosti nadaljnjega razširjevanja ko-	J
g	operacije in medsebojnega sodelovanja. To pa je	1
g bila tudi glavna tema našega razgovora.
illlll!!lilllN!lllllll!llllll!lllllllllllllllllllllll!ll!lllll>llllllllllllllllllll!llllllllllllll!lllllllllllllllllllllll!llll!llllllllllllllllllllllll!!l!lllll!llllllil
V svoj proizvodni program je Iskra že doslej vpisala kooperacijo z nekaterimi podjetji kovinsko predelovalne industrije v Bosni in Hercegovini. Ali si naj zato razil lagamo zadnji obisk vaših strokovnjakov kot korak v nadaljnje poglabljanje kooperacije in poslovnega sodelovanja?
— Da, to je bil namen naše poti. Obiskali smo podjetja Rudi Čajevec iz Banja Luke, Igman iz Konjiča, Slavko Rodič iz Bugojna ter sarajevski podjetji Zrak in Energoinvest, s katerimi smo že doslej imeli tesnejše poslovne stike in kooperirali v delu proizvodnega programa. Osnovna tema razgovorov pa je bila, ali obstoje pogoji, da bi se to sodelovanje še okrepilo in kooperacija razširila na nekatera nova področja.
•	Iz razgovorov v podjetju Rudi
Čajevec:	dosedanje sodelovanje v
proizvodnji avtoelektrifnih naprav in televizorjev je Pilo za oba partnerja koristno. Zato bi ga kazalo še razširiti. Razkrivajo pa se tudi možnosti kooperiranja v proizvodnji elektronskih naprav.
Vaš obisk je bil potemtakem šele preliminarnega značaja. Morda pa kljub temu lahko poveste kaj več o možnostih nadaljnjega širjenja kooperacije?
— Mislim, da lahko z optimizmom gledamo na bodoče sodelovanje. Za razširjeno kooperacijo so po našem mnenju ustvarjeni vsi pogoji. Tako smo ugotovili, da imajo nekatera podjetja še proste kapacitete prav na tistih področjih, kjer se stikajo naši proizvodni programi, da imajo dobro organizacijo dela, dognane tehnološke postopke, sodobne strojne naprave, ki jim omogočajo hiter proizvodni tempo. in slednjič, da imajo strokovno dobro usposobljen kader.
•	Iz razgovorov v podjetju Igman: znatne proizvodne kapacitete je podjetje preusmerilo v izdelavo različnih mehanskih elementov. Del te proizvodnje je že doslej
Izkoriščala Iskra. Sodelovanje pa bo možno razširiti tako v količini kot asortimentu.
In kakšen je po vašem mnenju interes za razvijanje kooperacije v omenjenih podjetjih elektro in kovinskopredelovalne industrije?
— Interes za kooperacijo je pri nas vseh zelo velik. Še posebno, ker je že dosedanje sodelovanje obrodilo dobre rezultate. Nekatere stične točke v naših sedanjih proizvodnih programih — in seveda tudi v perspektivnih — pa nam razkrivajo, da je kooperacija nujna. Ne samo da bi bilo drago v vsakem podjetju razvijati proizvodne kapacitete v vse smeri, vsak zase tudi ne more zagotoviti dovolj množične proizvodnje, da bi bil lahko konkurenčen na tujih tržiščih.
• Iz razgovorov v podjetju Slavko Rodič: del prostih kapacitet je podjetje preusmerilo v izdelavo
vzmeti. Na tem področju je Iskra že zdaj kooperirala s tem podjetjem. V prihodnje pa bo možno kooperacijo uvesti tudi v proizvodnji sklopk za starterje in kasneje morda še v proizvodnji računskih in računovodskih strojev.
Lahko poveste že kaj več o tem, na katerih področjih nameravate razvijati kooperacijo in poslovno sodelovanje?
— Te možnosti se razkrivajo na treh področjih: na raziskovalno razvojnem področju, v neposredni realizaciji dela sedanjih in v skupnem snovanju novih proizvodnih programov ter slednjič tudi v skupnem nastopu na domačem in tujem tržišču. To pa tudi priča, da ne nameravamo uveljaviti samo občasnega sodelovanja, ker pač prav v poslednjem obdobju tako zelo poudarjamo integracijo naše industrije, temveč da imamo v načrtu dolgoročno in poglobljeno sodelovanje.
® Iz razgovorov v podjetju Zrak: del proizvodnje optičnih elementov je Iskra že doslej izkoriščala. To sodelovanje pa bo možno še razširiti. Predvsem na proizvodnjo nekaterih elektronskih elementov in 8 mm kinoprojektorja.
Morda bo malce preura-njeno vprašanje, pa vendar: kdaj naj bi se predvidoma začela ta razširjena kooperacija?
— Že ti prvi razgovori so pokazali, da je precej artiklov, kjer lahko kooperiramo. Več o tem
bodo seveda morali povedati elaborati. Dogovorili smo se, da bo najprej Iskra pripravila svoje predloge za sodelovanje. Hkrati pa smo povabili predstavnike omenjenih podjetij k nam, da bi se tudi sami seznanili z možnostmi sodelovanja. Mislim pa, da bomo postopno začeli uveljavljati posamezne programe kooperacije že v prihodnjem letu.
9 Iz razgovorov v podjetju Energoinvest:	dosedanje sodelova-
nje z Iskro je bilo uspešno. Zato hi ga bilo vredno še razširiti tako pri razvojnoprojektantskih delih kot v neposredni proizvodnji naprav za proizvodnjo in prenos električne energije.
Še to: kaj si v Iskri obetajo od tako razširjene kooperacije z omenjenimi podjetji elektro in kovinskopredelovalne industrije v Bosni?
— Po eni strani razširitev proizvodnega programa, po drugi plati pa veliko serijsko proizvo-njo. Skratka, da bomo lahko uresničili oba osnovna pogoja za postopno usmeritev v izvoz. Naši načrti na tem področju pa so precejšnji. Samo za primer: naš program predvideva v prihodnjem letu za približno 200 % povečan izvoz v primeri z letošnjim. Po dokončani rekonstrukciji pa naj bi dajala Iskra 20 milijard dinarjev na leto iz izvoza ob 80 milijardah vrednosti bruto produkta.
PRVI KORAKI SAMOSTOJNEGA GOSPODARJENJA KOLEKTIVOV
OBČINSKIH UPRAV
NAGRAJEVANJE
OBLIKUJE SODOBNO JAVNO
DELU
UPRAVO
Letos tudi javna uprava preizkuša gospodarjenje delovnih kolektivov. Med drugimi je uvedeno takšno samoupravljanje v sedmih občinskih upravah, med katerimi sta tudi industrijska občina Zagorje in kmetijska občina Ljutomer. Izkušnje teh dveh občin že sedaj govorijo o znatnem izboljšanju organizacije dela. Izkoriščanje delovnega časa je veliko boljše, prizadevnost uslužbencev pa se je znatno povečala. Očitno pa je tudi vse večja varčnost ne samo s časom, temveč tudi s pisarniškim materialom. Ta uspeh je omogočilo predvsem nagrajevanje po opravljenem delu, je pa to hkrati glavna izpodbuda za intenzivnejše izpopolnjevanje znanja. Ti in drugi uspehi v izboljšanju dela in organizacije pa dajejo slutiti še nadaljnji razvoj oblikovanja javne uprave.
Takoj v začetku samostojnega odločanja sta kolektiva ugotovila pomanjkljivo razporedi-
3
4
i
Omejitev hitrosti
Karikatura: MI&AN MAVER
tev zaposlenih. Po ocenitvi delovnih mest se je namreč izkazalo, da prejemajo nekateri uslužbenci večje osebne dohod-^ ke, kot jim jih dopušča opravljeno delo. Takšne, ki so bili sposobni odgovornejših del, so zaposlili na težjih delovnih mestih. V Zagorju niso mogli najti rešitev samo v enem primeru in prejema ta uslužbenec za sedaj še razliko med ocenjeno vrednostjo dela in višino prej veljavnega plačilnega razreda. Takšnih primerov je v drugih občinah v Sloveniji gotovo še več. Ker pa bo po preizkušnji gospodarjenja kolektivov v javni upravi tak način upravljanja uveden povsod, je vprašanje, ali bodo tovariši, ki jih dolgoletno službovanje ni soodbujalo -k napredovanju, lahko hitro nadomestili zamujeno.
Pomembnejše od tega pa je vprašanje razvoja mladih uslužbencev in predvsem to, kako zagotoviti potrebno strokovno osebje. Pomanjkanje strokovnega kadra je še vedno občutno, čeprav omogoča plačevanje po opravljenem delu primerno nagrajevanje. Posebno vprašanje ie tukaj osebje z visoko strokovno izobrazbo. Pomanjkanje takih uslužbencev je posledica pomanjkanja tega kadra nasploh. Važno pa j?', kako to vprašan ie rešujejo v posameznih občinah. Medtem ko v zagorski občini
občutijo veliko pomanjkanje srednjega strokovnega osebja, je v ljutomerski občini zlasti letos doseženo primerno ravnovesje med uslužbenci z nizko in srednjo strokovno izobrazbo. Še več: uslužbencev s srednjo strokovno izobrazbo je že celo več, kot so jih predvidevali. Tudi število tovarišev z višjo strokovno izobrazbo se v ljutomerski občini veča. V obeh občinah pa postavljajo na delovna mesta, ki zahtevajo visoko strokovno izobrazbo, uslužbence z višjo in priznano višjo izobrazbo.
Različnost po strokovnosti na sistematiziranih delovnih mestih v obeh občinah lahko pripišemo različnim stališčem do pridobivanja potrebnega osebja. V zagorski občini menijo, da strokovnost iz prakse ne more dovolj kakovostno nadomestiti znanja, ki je pridobljeno s šolsko izobrazbo. Torej pričakujejo kadre iz šol. Nasprotno temu pa so v ljutomerski občini prepričani, da so najboljši uslužbenci tisti, ki so si po daljši praksi pridobili še potrebno teorijo z izrednim študijem. Tako so si pridobili dober sestav na delovnih mestih, ki zahtevajo višjo strokovno izobrazbo. Opozarjajo pa na to, da srednje šole ne dajejo potrebnih osnov za samostojno uporabo predpisov. s katerimi imajo v občinski upravi v odnosu do občanov največ opraviti. Sklicujejo se na celo dobre rezultate višje upravne šole in predlagajo še ustanovitev' srednje upravne šole, ki naj bi bila stopnica do višje.
Ker je pomanjkanje osebja z visoko strokovno izobrazbo, in ker bi bilo v sedanji obliki nagrajevanja po opravljenem delu mogoče zagotoviti višjo vrednost delovnega mesta takin« uslužbencem, zlasti gospodarskim analitikom, menijo nekateri, da bi se bilo dobro te mož"
(Nadaljevanje na 2. strani)
Kaj zdaj? V katero smer dalje? Do kod smo prišli? —
Ta vprašanja se vsiljujejo pri vseh razgovorih o delitvi dohodka, ko zdaj pregledujemo prvo bilanco o izvajanju navodil za delitev.
Snemimo »politični embargo« z osebnih dohodkov, se glasi zahteva, ki jo slišiš marsikje.
Za kaj gre?
Pismo Izvršnega komiteja in govor tovariša Tita v Splitu sta opozorila na nesorazmerja v gibanju osebnih dohodkov: pogosto so delili več, kot so zaslužili z delom in z uspehom pri poslovanju (s čimer so se kvarili osnovni proporci gospodarskega razvoja in stabilnosti); razponi med prejemki so bili veliki; posamezniki so zlahka prihajali do visokih dohodkov, in sicer ne z boljšim delom in z uspešno organizacijo proizvodnje, temveč na temelju birokratskih privilegijev; posamezniki so kot »svetovalci« ali kot strokovni konzulenti dobivali honorarje, ne za strokovne nasvete in konsultacije, temveč zato, ker so kot varuhi podjetja ali komune sedeli v pomembnih ustanovah, kjer lahko precej zaleže njihova dobra beseda, kadar gre za odobritev kredita ali za novo investicijo, za delitev sredstev in deviz ipd.
Prva bilanca akcije za odpravljanje ugotovljenih deformacij in ekscesov pri delitvi je tu: gibanje osebnih dohodkov smo spravili v normalnejši odnos z drugimi gospodarskimi gibanji — s proizvodnjo in s proizvodnostjo (realni osebni dohodki so celo nekoliko nižji kot gospodarski rezultati v dveh letih), razponi so dobili tako družbeno kakor ekonomsko bolj upravičena razmerja; iz pravilnikov so izginili izmišljeni koeficienti stimulacije za vodilne nameščence, ki so imeli ne glede na delo in prispevek k izboljševanju prozvodnje nesorazmerno visoke dohodke; odpravljena so izmišljena honorarna dela in končno, v skladu z možnostmi posameznih kolektivov so se zvišali prejemki ljudi s spodnjega konca tarifne lestvice.
Toda kakor je pri nas že navada, so |li pri vsej akciji iz ene skrajnosti v drugo.
Četrti plenum Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije je opozoril, da je bila celotna akcija v zvezi z delitvijo usmerjena bolj ali manj v določanje količinskih razmerij (vsklajevanje vsote osebnih dohodkov z gibanjem proizvodnje in proizvodnosti ter s poslovnim uspehom, določanje razpona med najnižjimi in najvišjimi prejemki), popolnoma pa je izostala ali je bila potisnjena v ozadje pomoč kolektivom pri iskanju ekonomskih in družbeno najbolj adekvatnih norm delitve — v odvisnosti od doseženih rezultatov. Se posebej so zanemarjali izpopolnjevanje sti-mulitavne delitve v kolektivu, delitve, ki bi spodbujala razvoj novih odnosov v samoupravljanju. Tu je prišlo do zastoja. Pri določanju plač so napravili ponekod korak na-
MAR VSE
POD ISTI KLOBUK?
za j, državljansko pravico so dobila razna pojmovanja iz obdobja administrativnega upravljanja in tristranskega potrjevanja tarifnih pravilnikov.
Posamezniki so napačno razumeli bistvo in ost kritične besede, namen in vsebino novih ukrepov. Slišati je mnenje, da pomeni raba novih družbenih meril (predvsem navodil) vrnitev k prejšnjemu, da bi bilo dobro odpraviti stimulativno delitev, ekonomske enote in podobno.
Zdaj imamo tole:
Težnjo, dokaj izrazito težnjo po uravnilovki. Izenačevanje tistih, ki delajo dobro, z onimi, ki poslujejo slabo in imajo zato v skladiščih drage proizvode, nekurantno blago, sortiment, ki ni več ,v modi. Podjetju priznavajo, da dobro posluje, da zaslužijo pozornost njegovi rezultati pri povečevanju proizvodnje in proizvodnosti, da zasluži priznanje in odobravanje, vendar mu iz komune (ali iz kakega drugega foruma) hkrati priporočajo, naj z osebnimi dohodki ne sili navzgor, da se je treba izenačevati z drugimi
Tarifne pravilnike o stimulativni delitvi hranijo v predalih, osebne dohodke pa izplačujejo po starem, po tarifnih postavkah, pri čemer ne prihaja v poštev izplačilo stimulativnega dela osebnega dohodka ali pa ga v omejenem obsegu delijo v obliki prejšnjega »presežka« ne glede na rezultate posameznih ekonomskih enot in posameznih proizvajalcev.
V želji po likvidaciji raznih izmišljenih koeficientov »stimulacije« za vodilne nameščence in za posamezna delovna mesta se je zasnovalo mnenje, da je napačna sleherna politika delitve, ki dopušča nad 10-odstotno razliko med startno osnovo in skupnimi prejemki, kar je praktično likvidiralo vse tiste osnove, po katerih se je na variabilen način oblikoval osebni dohodek v odvisnosti od rezultatov, doseženih pri delu.
Izplačujejo samo po startnih osnovah in normnih urah (v Srbiji v 97 odstotkih podjetij), vsakomur enako. Opuščajo razna, že preizkušena merila za delo in stimulativne oblike delitve. Opuščajo ekonomske enote, in sicer predvsem v tistih kolektivih, ki so šele začeli izdelovati nova merila in zato niti sami še niso bili prepričani o njihovi pravilnosti.
Vse te okoliščine so krive, da je v mnogih kolektivih na kocki stimulacija za boljše poslovne rezultate, čeprav vse dosedanje izkušnje dokazujejo organsko povezanost med proizvodnjo in delitvijo; čeprav je vsakomur znano, da brez progresivne in stimulativne delitve ni optimalne proizvodnje; čeprav vsi vemo, da se ne more obdržati pojmovanje, češ da je treba najprej reševati proizvodne probleme in da je mogoče govoriti o notranjih odnosih delitve šele potem, ko bodo urejeni drugi problemi.	*
Zato zahteva po odstranitvi političnega embarga z osebnih dohodkov ne pomeni zanikanje koristnosti navodil in dela komisij, če je njihov namen družbena intervencija proti lahkotni delitvi nezasluženega, proti lakomnosti in nenasitnosti skupin in posameznikov, ki bi si hoteli prilaščati sadove tujega dela. To je samo svarilo proti omejitvi osebnih dohodkov tudi takrat, kadar so višji dohodki rezultat boljšega dela, proti uravnilovki, proti spravljanju vseh v isti koš ne glede na njihove rezultate, na njihovo proizvodnost, na ekonomski uspeh.
Ko smo zajezili mnoge ovire za povečanje osebnega dohodka izven podjetja, s tem da smo zaprli »pipe« neupravičenih honorarjev — z izpopolnjevanjem stimulativnega nagrajevanja — je hkrati treba proizvajalcu zagotoviti perspektivo, da si bo na delovnem mestu z večanjem proizvodnje in proizvodnosti zviševal tudi osebni dohodek. To velja še posebej za strokovne kadre kot nosilce sodobne proizvodnje, katerih osebni dohodek je zdaj pogosto omejen na Vnaprej določen znesek.
Zdaj, ko so urejena osnovna vprašanja kvantitativnih v odnosov v delitvi, je prav, če se komisije in drugi* družbeni činitelji — to je bila že doslej njihova poglavitna naloga — posvetijo predvsem izpopolnjevanju sistema delitve v celoti, zlasti njegovega mehanizma v podjetju, da bi vsakega proizvajalca in vsako organizacijo spodbujali k večji in bolj ekonomični proizvodnji in proizvodnosti, ki ju bodo spremljali višji osebni dohodki in tudi razvijanje novih odnosov. Odločilno spodbudo je dal temu prizadevanju julijski plenum Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, ki je v zaključkih posebej poudaril potrebo po razvijanju stimulativnih oblik nagrajevanja v organizacijah, ekonomskih in obračunskih enotah, da bi zagotovili neposredno samoupravljanje in »omogočili delovnemu človeku, da si bo nenehno izboljševal materialni položaj na temelju rezultatov svojega dela, dela enote, katere član je, in delovanja svoje gospodarske organizacije.	SL. VUJIČA
(Po »Borbi«)
NAGRAJEVANJE PO DELU
OBLIKUJE SODOBNO JAVNO UPRAVO
(Nadaljevanje s 1. strani)
n osti poslužiti. Vendar so usvojili stališče, da doslej ustvarjenega ravnovesja nagrajevanja v občinski upravi ne bodo rušili. Nadaljnji razvoj nagrajevanja bo namreč imel za posledico še večje vrednotenje delovnih mest. Posamezni uslužbenci namreč že opravljajo v rednem delovnem času vedno več del in si s tem zagotavljajo tudi čedalje večji osebni dohodek. Seveda je to združeno tudi s povečevanjem odgovornosti na delovnem mestu, kar pa je pogojeno s sočasnim izpopolnjevanjem uslužbencev. Tako se vse v javni upravi premika na bolje, se izpopolnjuje in spreminja: v obeh občinah sp že združili nekatere referate in sprejeli nove službe, ki prehajajo v pristojnost občine, ne da bi povečali število uslužbencev. V ljutomerski občini pa so število uslužbencev celo zmanjšali za 2, za najmanj 1 pa še bodo.
Govorimo torej o odkrivanju notranjih rezerv, kot o posledici novih odnosov do dela. Ob tem pa moramo ugotoviti, da nadurnega dela v obeh primerih več ni. Izjema so le izredna dela, ki jih ni bilo mogoče predvidevati. V ljutomerski občini je tak primer odmera dohodnine po ocenjeni škodi po toči, v zagorski občini pa nekatera dela v zvezi s katastrom. V preteklosti je bilo namreč precej izplačanih nadur, ki so bile v bistvu posledica nizkega nagrajevanja na nekaterih delovnih mestih. Seveda takšno »nadurno« delo ni bilo v nobenem razmerju z delovno storilnostjo.
Kljub temu, da lahko govorimo o velikem porastu storilnosti in izboljšanju kakovosti dela, kar se zlasti izraža v hitrejšem reševanju zadev občanov in boljšem odnosu do njih, pa oba kolektiva menita, da je dosedanje že spremenjeno nagrajevanje po opravljenem delu še vedno premalo vzpodbudno. Zaradi tega predlagajo povečanje gibljivega dela osebnih dohodkov za 15 do 20 odstotkov, torej na 25 do 30 odstotkov. Tako se bodo uslužbenci še bolj potrudili, da v delu izrazijo res kar največ svojih sposobnosti.
Ni dvoma, da je to najbolj pogodu mladim in sposobnim uslužbencem, ki pa so tudi bodočnost javne uprave. Njihova dosedanja prizadevanja obetajo še nadaljnjih pobud pri uveljavljanju sodobnih odnosov tudi v javni upravi, ki šele zdaj dohaja razvoj družbenih odnosov pri nas. Prav gotovo pa je, da zdaj ne moremo oceniti vseh uspehov in pomanjkljivosti do podrobnosti. Sistem ocenjevanja del in dogajanja v javni upravi namreč še ni tako izpeljan, da bi ga lahko sprejeli kot dokončna merila. Govorimo lahko na primer o prihranku pisarniškega materiala. V Zagorju so kljub povečanju obsega dela in povečanju cen pisarniškega materiala ostali pri istih stroških za ta namen. V ljutomerski občini pa so ob istih pogojih prihranili 200.000 dinarjev.
illllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllffl
Ne moremo reči, do katere meje se lahko stroški poslovanja nasploh zmanjšajo. Trenutno je prav težko govoriti o povsem objektivni oceni dela, ki ga je kak uslužbenec porabil za reševanje pritožbe, prošnje itd. Lahko govorimo o merilih, ki jih daje vsakdanja praksa, ki pa se bodo v daljšem času še poostrila.
Medtem ko v notranji administraciji sicer imajo vsaj splošna merila za ocenjevanje dela posameznih uslužbencev na delovnem mestu, pa občinam dela težave zlasti ocenjevanje odnosov uslužbencev občinske uprave do občanov. Prav tukaj je
najbolj očiten birokratizem javne uprave, ki ga je čutiti v obilici prošenj in pritožb, ki gredo mimo občinskih forumov. Čeprav imajo občine komisije za prošnje in pritožbe, so stiki med občani in občino še premajhni. Morebiti jim bodo v tem koristile sprejemne pisarne. V Ljutomeru je taka pisarna sicer že začela poslovati, odprli jo bodo tudi v Zagorju, toda večjih izkušenj od tod še ni. Nedvomno pa je, da bodo tako lahko hitreje spoznali tegobe občanov, jim omogočili hitro in učinkovitejšo reševanje njihovih zadev, hkrati pa bodo obvarovali uslužbence pi;ed nepotrebnim tratenjem časa.
V Zagorju so letos poskusili.ustvariti tesnejše stike tudi S tiskanjem svojega informativnega časopisa, ki ga prejemajo vsi občani. Odločili so se tudi za pismene stike z vsemi občani; ki se oglašajo na naslov občine. Toda vse to je tipanje, poskušanje, ki pa bo imelo uspeh šele tedaj, ko bo občinska uprava dovolj izpopolnjena in sodobna.
To pa bo doseženo šele tedaj, ko bodo tudi kolektivi javne uprave do svojega dela ustvarili takšen odnos, kot so ga ustvarili delovni kolektivi drugod z že uveljavljenim samoupravljanjem. K temu cilju pa se v javni upravi že bližajo.
VIKTOR SIREC
ZAKA.T »ZAPRAVIMO« 1000 STANOVANJ NA LETO?
DRAGA SAMOSVOJOST
Nekaj spontanih pojavov serijske montažne gradnje, nove arhitektonske rešitve ter konstrukcijske in druge novosti so že vzbudili navdušenje
| in nekaj optimizma, da bomo stanovanja gradili | hitreje in bolje. Navzlic temu pa v stanovanjski | gradnji še vedno prevladujeta avtarkičnost pro-I jekta in izvedbe. Zato je gradnja draga in počasna. | Prav zato smo naposled vse dosedanje »pocenitve« ■ dosegli predvsem na račun manjših površin in | skromnejše vgrajene opreme.
lil

iiiiiiiiilitiiiliililiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiM....................................................................................................................
V teh dneh pa vzbuja precej več optimizma dvoje spodbudnih signalov: razstava funkcionalnih shem za stanovanja ter nadaljnji načrti združenja stanovanjskih investitorjev Slovenije, ki je razstavo priredilo.
Ne gre namreč zgolj za to, da bi se navduševali nad obiljem idej glede funkcionalne ureditve stanovanj, kar razkrivajo razstavljeni osnutki. Gre za nekaj povsem drugega: za namero združenja, da bi najboljše osnutke še izpopolnili oziroma popravili. Kot taki — preizkušeni in do kraja dognani — pa bi bili ti osnutki za dobo nekaj let obvezni za vse člane združenja, če povemo, da združenje stanovanjskih investitorjev vključuje večje slovenske stanovanjske sklade in še nekaj drugih članov, ki vsi skupaj upravljajo skoraj z 80 odstotkov vseh sredstev za stanovanjsko gradnjo, je njihov vpliv na potek, način in ceno gradenj zagotovljen.
Zgolj s tem, da bodo nekateri osnutki funkcionalnih shem in na podlagi njih izdelani projekti obvezni za omenjene stanovanjske investitorje, se bomo namreč v praksi precej približali tipizaciji projektov, eden izmed prvih in najvažnejših pogojev, ki lahko vplivajo na pospešitev in pocenitev gradnje. Da pa ne bo nesporazumov : če govorimo o tipizaciji projektov, s tem ni mišljena kakršna koli uniformiranost v gradnji. Gre le za tipske projekte, ki glede na željo naročnika in sposobnosti izvajalca gradbenih del še vedno dopuščajo zelo različne izvedbe.
Posebej je zanimivo, da so avtorji funkcionalnih shem pri pro-
jektiranju morali upoštevati nekatere montažne elemente, med drugim industrijsko izdelano gradbeno pohištvo. S tem naj bi prvič — zares učinkovito — utrli pot cenejšim industrijsko izdelanim elementom in izločili drago obrtniško proizvodnjo. To bo še toliko lažje v najbližji prihodnosti, ko bo združenje strokovno ocenilo celotno proizvodnjo elementov, konstrukcij in opreme pri stanovanjski graditvi ter izmed tega izbralo tiste izdelke, ki bodo najbolje ustrezali vsem pogojem.
Ko bodo najboljše funkcionalne sheme popravljene in izpopolnjene ter znani vsi tisti montažni elementi, ki pridejo v poštev brez pripomb, namerava, storiti združe-
DELAVSKA
ENOTNOST
Ustanovljene so. novembra IS« List Izdaja republiški svet ZSJ za Slovenijo. Glavni In odgovorni uredniki
VINKO TRINKAOS
Urejuje uredniški odbor: Petei Dornik, Sonja GaSperSlč. Ml lan Maver, Janez Volje Teh nični urednik Janez Šuštet Naslov uredništva in uprave. Ljubljana, Kopitarjeva ul. S. postni predal 318-VL telefon uredništva: 33-m In 80-671 -Račun prt Narodni banki v Ljubljani Štev NB 800-im-86* - Posamezna Številka sta n v 20 din - Naročnina )e: četrt letne zso. polletna 600 in letna 1000 din - List tiska CZt •Ljudska pravica* - PoStnlnr olačsna e gotovini
I11IIIIIII!IIIIIIIIIIIIIIIIII!!IIII!!!IIIIIIIII!!IIIIIIIIIII!IIIII!IIIIIIIIIIIII!IIIIIIII!!IIIII!!I!IIIIIIIIIIIII!IIIII!IIIII!!IIIIII>IIII!!IIII1IIIII!IIIIIIIII!III!IIIII!IIIIIIIIIIIIII!IIII!I!IIIIIIIIIIIIII!I!IIIIII!IIIIIIIIII!IIIIIII!III!I
nje še dvoje: organizirati množična naročila teh elementov in pomagati pri organizaciji industrijske proizvodnje za vse priporočene elemente. Drugače rečeno: stanovanjski investitorji, proizvajalci, opreme za gradbeništvo ter izvajalci gradbenih del bi prišli do prvega, kolikor toliko kompleksno obdelanega perspektivnega načrta stanovanjske graditve.
Pojasnilo, kaj bi s tem dosegli, je kratko: prišli bi do velikih pocenitev. Proizvajalci opreme za gradbeništvo na primer že zdaj nudijo izredno velike popuste (do 25 odstotkov in še več) za naročila, ki dosegajo le nekaj sto kosov. Pri ceni, pravijo, bi lahko še popustili, če bi bila naročila še višja. Izvajalci gradbenih del bi — zavoljo postopne tipizacije gradenj — lahko bolje organizirali delo po gradbiščih ter gradili hitreje in tudi ceneje itd.
Našteli bi lahko še precej drugih prednosti, toda naj bo dovolj. Važen je, pravijo, predvsem rezultat. Izračunali pa so, da bi z gradnjo po tipiziranih projektih in z uporabo tistih tipiziranih elementov, ki so že zdaj na razpolago, znižali stroške za približno deset odstotkov. Namesto 10.000 stanovanj povprečno na leto, kolikor naj bi jih zgradili v obdobju sedanjega petletnega plana, ■ bi lahko z istimi sredstvi zgradili še 1.000 stanovanj več. Sedanja a tarkija nas torej drago stane.
Samo ta podatek pa opozori še na nekaj drugega; kaže namreč na možnosti, da bi na splošno hitreje reševali stanovanjske probleme. Nekateri računi so že pokazali, da bi morali v naši republiki graditi vsaj še 30 odstotkov stanovanj kot je predvideno s petletnim planom, da bi stanovanjsko stisko tudi zmanjšali in ne le »gasili« najnujnejše primere. Take, verjetno zares minimalne zahteve seveda narekujejo — razen vsega drugega — tudi naj večjo možno varčevanje. To se ne začenja pri gradnji manjših in skromno opremljenih stanovanj, pač pa predvsem pri. izvajanju gradnje po preizkušenih tipiziranih projektih in ob uporabi industrijsko izdelanih elementov.
Že samo zato zaslužijo vse priznanje dosedanja prizadevanja Pa tudi načrti združenja stanovanjskih investitorjev Slovenije, ki j® — kot kaže, uspešno — v praksi začelo urejati probleme v zvezi 5 tipizacijo stanovanjske graditve.
-mG-
1!IIIII!IIIII1!II1!IIIIII1I!III!!IIIII!IIIIII!IIII!II|II!IIII!!IIIIIIIIIIII!IIIII!!!I!IIIIIIIII!IIIIII!IIIU^^
bistvena sestavina upravljanja
Statut -
Iz osnutka ustave (glej n. pr. 18. člen) izhaja, da bodo imele v bodoče vse delovne organizacije statute in bo torej uveden enoten naziv za temeljni samoupravni akt. To bo podčrtalo njegov pomen, pripomoglo k zaokroženosti njegove vsebine in povečalo njegovo interesantnost za vse člane delovnega kolektiva.
Zato kaže nekoliko razmisliti o nekem sicer povsem formalnem ali samo teoretičnem vprašanju: od kod namreč delovnim koletivom pravica, da izdajajo statute, da z njimi urejajo poglavitna vprašanja svoje delovne organizacije in svojega položaja v njej. To vprašanje ni novo; pojavilo se je že pri pravilih in pravilnikih, ki jih imajo gospodarske organizacije. Povezana pa je z njimi vrsta praktičnih ravnanj in odnosov do pravil. Zato utegne biti koristno za bodočo prakso, ogledati si nekatere posledice, ki so se doslej
pokazale v zvezi z možnimi odgovori na to vprašanje.
a) Nekateri namreč stoje na stališču, da delovni kolektivi izdajajo pravila, ker jim to pravico dajejo zakoniti predpisi. Odgovoru skoraj ni kaj oporekati. Toda tako stališče je podlaga za mnenje, da imajo delovni kolektivi pravila zato, ker so predpisana. Imeti pravila je samo pravna obveznost, pravna Posledica zakonitih predpisov.
Če se v zvezi s takim stališčem postavi potem še vprašanje o vsebini pravil, se odgovor glasi: tako kot zakoniti predpisi nalagajo gospodarskim organizacijam, da imajo pravila (sicer jih niti ni mogoče registrirati), predpisujejo tudi njihovo vsebino. Posledica takega stališča je mnenje, da spada v pravila samo tisto, kar predpisi izrecno prepuščajo gospodarskim organizacijam, da urejajo s pravili. Seveda je potem nekoliko težje priti do vsestranskega prizadevanja za čimboljšo izdelavo
pravil, zlasti pa' izdelave ne spremlja dovolj ustvarjalna vzpodbuda kolektiva, njegovih organizacij: saj naj bi šlo v bistvu za formalno-pravno opravilo, ki ne more imeti večjih praktičnih posledic za delo in ravnanje organov podjetja, za položaj proizvajalcev. Kjer so se lotili izdelave ali revizije pravil s takih stališč, največkrat niso iskali ustreznih rešitev za svoje probleme, temveč so bolj ali manj spretno prilagajali zakonite predpise svojim 'potrebam. Kljub nekaterim odprtim vprašanjem (n. pr. s področja samoupravljanja položaj posameznih služb itd.), ki šo terjala za reden potek dela primerno ureditev, marsikje originalnih rešitev zanje niso iskali. Dokaj običajen je bil odgovor, da ni nikjer predpisano, da bi smeli taka vprašanja urediti v pravilih in da ni v zakonitih predpisih nikjer ustrezne zakonite opore, po kateri naj bi se ravnali.
Seveda bi bilo napačno iskati za taka stališča samo subjektivne razloge. Predvsem so ta' ka stališča odraz in preostala posledica raznih administrativnih elementov v gospodarske#1 sistemu:	dokler racionalnejša
utrditev raznih organizacijskih in poslovnih vprašanj ni mogl9 bistveno vplivati na gospodarsko uspešnost, ni bilo v kolektivih prave potrebe po vsebinsko takih pravilih, ki bi bila delovnemu kolektivu v praksi upoštevana podlaga za urejanje takih vprašanj.
V tej zvezi kaže omeniti kongres delavskih svetov leta 195"; ki je v svoji resoluciji na neka! mestih postavil, da je treba omejiti administrativne posege v gospodarstvu na najnujnejše in omogočiti proizvajalcem, bi lahko s svojimi sar#0' upravnimi akti samostojnejše urejali razna vprašan)9 notranjih odnosov, organizacij® dela in poslovanja, prav tako Pa tudi vprašanje svojega statusa-
J
PO KATERBI
Dodatek za nočno delo
PSS Ljubljana: Ali pripada delavcem dodatek za nočno delo, če delajo v dveh izmenah in sicer en teden od 22 ure zvečer do 6 ure Zjutraj, drugi teden pa od G ure zjutraj do 14 ure popoldan.
Ali pripada tem delavcem ob ča-Su letnega dopusta v izračun pov-Prečka osebnega dohodka za nadomestilo ob času koriščenja letnega dopusta tudi dodatek za nočno in Padurno delo.
Ce posamezni delavec skozi dalj-dobo brez izmene opravlja redno P°eno delo, ali mu v tem primeru Pripada ob času letnega dopusta v ^račun povprečka osebnega dohodka tudi dodatek za nočno delo.
Ali se izračuna v osnovo za nadomestilo osebnega dohodka v ča-Su. bolezni tudi nočni dodatek. Na evidenčnem listu Zavoda za socialno zavarovanje piše: Podatki o pla-Cl s stalnimi dodatki za zadnje tri Roseče pred mesecem, v katerem je nastopila nezmožnost za delo. Na Podlagi tega ni jasno, ali se smatra Počni dodatek za stalni dodatek.
Odgovor: Po členu 176 zakona o delovnih razmerjih se osebni do-Podek delavcev, predviden s pravilnikom o delitvi osebnega dohodka, Poveča za 12,5 *U le za ure nočnega dela, ki traja od 22 ure do 5 ure naslednjega dne. Delavcem, ki delajo ^ Vaši nočni izmeni ta dodatek do 5 ure zjutraj vsekakor pripada, ne Pripada pa jim za zadnjo uro dela, t0 le od 5. do G. ure.
Nočni dodatek pripada delavcu le za delo v nočnem času in se zato Pe vračunava v izračun povprečka Osebnega dohodka za nadomestilo ob ^asu koriščenja letnega dopusta, niti v izračun osnove za nadomestilo osebnega dohodka v času bolezni. l7‘ istega razloga ta dodatek ne pri-jjada tudi delavcu, ki skozi daljšo P°bo opravlja redno nočno delo.
Prav tako se po čl. 222 odst. 4 pri izračunu povprečka oseb-Pe5:a dohodka za čas koriščenja leteča dopusta ne upošteva povečanje Nebnega dohodka za nadurno delo.
Delo na dan republiških praznikov
P. K. Središče: Kot nočni čuvaj Jem bil v nedeljo, to je na dan vsta-'e 22. julija od 14. do 24. ure dežu-^en- Zanima me, ali mi pripada za 2e,-u na dan državnega praznika kakšen dodatek in koliko.
Prav tak'o me zanima., ali pripada delavcu, ki mu je meseca junija ^uteklo že pet let delovne dobe ali 12 ali 18 dni rednega letnega dopusta.
Odgovor: Po tolmačenju člena 228 pripada delavcu, ki dela na r<?Publiški državni praznik, ki pade dan tedenskega počitka, pravica 90 osebnega dohodka, obračunana po bogovi osnovi povečani za 50 "Ir.. Pripada pa delavcu za delo — na FcPubliški državni praznik še nadomestilo namesto osebnega dohodka.
Ce delavec, ki pred koriščenjem Arinega letnega dopusta izpolni poboje delovne dohe, na podlagi ka-:ere ima pravico do več dni rednega l?tnega dopusta, mu pripada višji ^°pust. V kolikor pa je ta pravica Jelavcu kršena, lahko ta poleg ugovora zahteva tudi intervencijo sindikalne organizacije.
Sprememba bivališča v času bolovanja
F. F. M. Sobota: Ali sme odobriti zdravnik zavarovancu, ki ima p*r> Doškodbi glave razne težave, nekaj tbii v času bolniškega staleža odsotnost izven doma v drugem kraju a*i v takem primeru ta čas odsotnosti mora šteti v redni letni oopust?
Odgovor; Do 31. decembra 1962 JeUajo glede uveljavljanja zdravstvenega varstva in postopka za Uveljavljanje drugih pravic po no-erh zakonu o zdravstvenem zavarovanju (Ur. 1. FLRJ št. 22/62) po • odstavku 149. čl. cit. zakona še Predpisi zakona o zdravstvenem zavarovanju delavcev in uslužbencev lUr- 1. FLRJ št. 51/54). Ta zakon v V točki 1. odstavka 22. člena dolo-a’ da pripada zavarovancu nadomestilo osebnega dohodka tudi te-*aL če je poslan na predlog prisojnega zdravnika v drug kraj za-. abi domače nege ali ugodnejših ^matičnih pogojev. Na predlog t^ravnika zdravniška komisija ugo-ali y sprememba bivališča res
določi trajanje bivanja
KRITIČEN ZAPISEK O PROIZVODNJI, CENAH IN IZVOZU OB ITT VE
MED MLAČNOSTJO IN NEPRIZADETOSTJO
Ahilova peta izvoza
Potrošniki se zlasti v zadnjem času pritožujejo, da pri obutvi ni prave izbire in da so čevlji predragi, čeprav povečujemo proizvodnjo in je znano, da zaloge dosegajo višino nekajmesečne proizvodnje. Proizvajalci so torej v položaju, ko bi res morali bolj prisluhniti potrebam tržišča in proizvajati tisto, kar glede na ceno in kupno moč prebivalstva lahko tudi prodajo.
Illlllllll
®ntrebna
, tirugen	a ju (čl, GL, 1. odstavek
* točke en., zakona).
_ *z tega sledi, da zdravnik posameznik sam ne more poslati zava-s.yanca v drug kraj med bolezen-dopustom. Ce vam je zdrav-Dn ?d°bril bivanje v drugem kraju Sp izločitvi iz bolniškega staleža,
' vam seveda čas take odsotnosti dela šteje v letni dopust. V letni hihVaiTl P° 29 • členu zakona o delov-a 11 razmerjih ne bi štel le čas pla-pjbega izrednega dopusta ali ne-rt.T^ahega izrednega dopusta do se-ebi dni.
l,ll!'!l:!|ntiii!Miiiiiiiiiniuniiii!iiui«iiittiiiiHiHiiHtiwmii|i!iWHiiiiiiui!iiiiiin!ifl
^ tem bi proizvajalce vzpodbu-" k uspešnejšemu delu in gospodarjenju. Za našo razpravo ® ta resolucija zanimiv doku-. er>t: kaže na vzroke, ki porabo in ohranjajo omenjena poj-a ®vanja in ravnanja v praksi, s hkrati že opozarja na možno-1 drugačne razlage, j. o) Po drugem stališču nam-j {■ izvira pravica delovnih ko-.ktivov, da s samoupravnimi .^ti urejajo odnose, organizaci-delitev itd. iz samoupravlja-■ tako da je sestavni, bistve-n. del samoupravljanja. Delov-kolektivi torej ne izdajajo jj avil, statutov, pravilnikov, ker -L1 tako nalagajo zakoniti p edpisi, temveč prvenstveno in CoCsjno zato, ker imajo pravi-g *n dolžnost, da upravljajo sa J^darsko organizacijo, ker so dtoupravni.
Zn ?.a takšno stališče je zeflo b acilen najnovejši razvoj: druž-2a°i samoupravljanje se je v §ir.niih dveh letih močno raz-n do in zajelo mnoge samostoj-1 z®vode. Po tej razširitvi de-rn ni kolektivi teh zavodov sa-- r,sto.mo urejajo s samouprav-
Proizvajalci, razumljivo, trdijo nasprotno:
•	Izbira čevljev glede na model, obliko in način izdelave je raje prevelika kot premajhna. Večja podjetja — večina proizvajalcev šteje mednje — namreč letno posredujejo do 300 novih modelov v najrazličnejših načinih izdelave. Recimo, da je podjetij, ki postrežejo s tolikšno kolekcijo, samo pet (pa jih je več) — zakaj potem razburjanje glede izbire?!
•	Čevlji niso dragi zato, ker bi proizvajalci obutve pri njih preveč zaslužili. Ta zaslužek, recimo mu dobiček, v povprečju ne presega 10 %. Pač pa obutev zelo dražijo materialni izdatki. Pri usnjeni obutvi na primer kar tri četrtine cene predstavlja samo material: usnje in potrebna pomožna sredstva ter pridatki.
•	Zaloge niso tolikšne, da bi povzročale zaskrbljenost ali da bi opravičevale pesimizem. Ob 20 milijonih parov usnjene obutve (25 % odpade na Slovenijo) irl 10 milijonov parov gumijeve obutve je zdaj na zalogi v vsej državi »le« 7 do 8 milijonov parov. Zaloge torej pomenijo četrtletno proizvodnjo. To pa pomeni normalo, če naj bodo trgovine dobro založene, se pravi sortirane!
Se nekaj podatkov
Odgovori se zdijo tako prepričljivi, da bi jim skoraj lahko verjeli. Vendar temeljitejše analize že ne morejo vzdržati. Na razpolago so namreč še nekateri drugi podatki, ki problem docela drugače osvetljujejo:
•	Kako to, da so zaloge ob koncu avgusta letos za eno tretjino višje kot lani, čeprav se je proizvodnja povečala komaj za 3 %?
•	Kako to, da so čevljarska podjetja vedno bolj nereden plačnik usnjarnam, ki v jugoslovanskem merilu najmanj 60 % proizvodnje prodajo čevljarski industriji?
•	Kako to, da sta jugoslovanska in slovenska čevljarska industrija pred uveljavljanjem sedanjega gospodarskega sistema in glede na takratne zmogljivosti procentualno izvažali več kot izvažajo zdaj?
Tako in podobno bi se lahko še nekajkrat vprašali. Odgovor je kratek:
Kadarkoli začenjajo naraščati zaloge, gre lahko samo za kvaliteto ali ceno izdelkov. »Pojasnila« in izgovori, da so se za-
loge v čevljarski industriji in prodajnem omrežju povečale »samo« na normalo, je pesek v oči. Poudariti velja, da smo presežek proizvodnje jugoslovanske obutvene industrije v vseh dosedanjih letih izvažali na manj zahtevna, predvsem na vzhodna tržišča, kamor bi lahko tudi zdaj prodali, kolikor bi hoteli. Letos in v prihodnjem razdobju, ko naj bi najmanj polovico obutve, ki je namenjena za izvoz, usmerili za zahodna tržišča, pa se zatika. Drugače rečeno: za srečanje z zahtevnejšim kupcem in večjo konkurenco na zunanjem tržišču naša obutvena industrija ni pripravljena navzlic »tradiciji« ter znatnim sredstvom, ki so bila porabljena v zadnjih letih za rekonstrukcijo obstoječih ter gradnjo novih tovarn. Vsaj na eni strani se nujno zatakne: ali kupcu ni mogoče ustreči, ker zahteva veliko količino v kratkem času, ali ne ustreza kvaliteta, če pa je kupec z njo zadovoljen, je čevelj predrag ...
Po vsem tem sodeč, je očitno, da le ne smemo kazati tistega optimizma, ki ga skušajo vliti proizvajalci obutve. Niti najmanj ni važno, če zaloge količinsko morda res ne pomenijo posebnega problema. Toda, če se kažejo take in podobne težave pri prodaji; kot smo jih omenili, noben izgovor ne more prepričati, da o zalogah kot o problemu sploh ne bi kazalo govoriti:
MALO POBUD
Krivico bi naredili proizvajalcem obutve, če bi trdili, da o tem — vsaj v domačem krogu — sploh ne razmišljajo. To pač, pogovarjajo se, in še kako. Samo — kaj pa naj naredijo, če sami niso nič krivi! Saj pravijo:
Domače usnje in drugi osnovni material, ki je potreben za proizvodnjo čevljev, po kvaliteti sploh ne ustreza zahtevam inozemskega tržišča!
Morda to včasih tudi drži. Toda, ko smo lani uvozili precejšnjo količino telečjega boksa, govejega plastika in še nekaterih vrst gornjega usnja, da bi olajšali proizvodnjo za izvoz, so naši proizvajalci tisto usnje predelali kar za domače potrebe. Da pa naše usnje ni tako slabo kot zatrjujejo, pove podatek, da avstrijske tovarne čevljev iz našega usnja izdelujejo najbolj ekskluzivne modele čevljev za ameriški trg in jih prodajajo po najvišjih cenah — do 80 dolarjev za par. Čevljev torej ne znajo samo izdelati, am-
Ul cjctjv ti bčllliuupictv
011 akti zadeve (zlasti notra-
njo delitev dohodka!), ki so bile prej ali v izključni pristojnosti •državnih organov ter urejeni le z zakonitimi predpisi, ali so o njih deloma odločali organi družbenega upravljanja, pri čemer je delovni kolektiv lahko sodeloval le s svojim mnenjem. S krepitvijo in razvojem samoupravljanja, samostojnosti ter večje odgovornosti teh vrst delovnih organizacij se širi obseg zadev, ki jih delovni kolektivi urejajo s svojimi samoupravnimi akti, rasteta pomen in vloga teh aktov za uspešno delo delovnih kolektivov in za urejenost razmer v delovnih organizacijah. Zakonske določbe v pravilih, statutih, pravilnikih so v bistvu logičen zakonit opis vsebine statusa delovnih kolektivov, ki so ga dobili z razširitvijo samoupravljanja. Seveda imajo zakoniti predpisi tudi urejevalno in varstveno funkcijo: država namreč z njimi varuje in krepi samoupravljanje delovnih ljudi v deiovhih organizacijah kot nedotakljivo podlago človekovega položaja v socialistični družbi. Temu namenu služijo zakonite določbe o sa-
pak jih tudi do kraja dodelajo: »finiširajo«, kot pravijo čevljarji. Ta zadnja faza v proizvodnji pri naših proizvajalcih pomeni bolj formalnost kot tisti del proizvodnih operacij, od katerega sta najbolj odvisna videz in zato tudi prodaja obutve. Se več: zato, da bi olajšali izvoz, so letos v naši republiki na razpolago posebna sredstva, s katerimi naj bi kupili najsodobnejše priprave in pripomočke za dokončanje obutve. Za nakup te opreme, ki je na razpolago pod zelo ugodnimi pogoji, se niti ena slovenska tovarna doslej niti informativno še ni pozanimala!
Omenili smo samo ta, nemara dovolj značilen primer »skrbi« za boljše gospodarjenje, za večji izvoz. Kajti samo za to zdaj tudi gre. Zmogljivosti naše obutvene industrije so namreč dosegle tako stopnjo, da bo treba ustaviti oziroma zmanjšati proizvodnjo ali pa se usmeriti na izvoz. To pa je že problem, ki ni več samo interna zadeva vsakega podjetja posebej, namreč bi ga bilo treba reševati z združenimi močmi.
Dosedanja konkurenca na tržišču je že pripeljala do tega, da so odpadli nekateri manjši proizvajalci. Vprašanje je, če je bilo to sploh potrebno, saj so ravno ta podjetja izdelovala najbolj modno obutev; čevlje, ki so jih v trgovinah sproti razprodali. Če pustimo ob strani sporno vprašanje, ali je prav, da so bili ti proizvajalci iz vrst obrtnih podjetij, pa njihov zgled vseeno kaže, da so na tržišču uspeli predvsem s kvaliteto, medtem ko so v ceni lahko konkurirali zato, ker so se specializirali, čeprav so proizvodnjo organizirali na najprimitivnej-ši obrtniški način.
Do take delitve dela se naša čevljarska industrija še ni prikopala. Kaj torej pomaga, če velika podjetja posredujejo tudi po 300 modelov, pa ne zmorejo, ko je treba hitro izdelati večje količine? Kaj bi naposled tudi pomagalo, da bi tovarnam dali na voljo najboljše surovine, morda v celoti iz uvoza, če pa bi še naprej delale po starem? Gotovo pa je res, da je trajnejša perspektiva naše čevljarske industrije samo v večji delitvi dela ter sodelovanju med proizvajalci. Samo s tem bi lahko bolje zaposlili kapacitete (zdaj tovarne obratujejo le v eni izmeni); dosegli bi višjo delovno storilnost (v jugoslovanskem povprečju znaša 3 pare čevljev na delavca v eni izmeni ali 50 % manj od evropskega povprečja). To pa bi bistveno vplivalo najmanj na ceno, prav gotovo pa tuda na kvaliteto in izbiro obutve. S tem pa bi naši proizvajalci naposled postali interesantni za evropsko in za svetovno tržišče.
Ob takih razmerah, kot smo jih opisali, naposled ni čudno, da bomo letos izvozili iz Jugo slavije le nekaj več kot 2 mili jona parov čevljev.
M. G.
Navada je že, da se ocena gibanj v jugoslovanskem izvozu opira na elemente, med katerimi jih je mnogo bolj ali manj obrobnega pomena, že vrsto let kaže izvoz zelo neizenačeno dinamiko: vzroke iščejo v glavnem bodisi v neugodni konjunkturi na svetovnem trgu, v cenah, v slabi dejavnosti zunanjetrgovinske operative, bodisi v že pregovorni nestalnosti in premajhni skrbi za tržišča ... Zadnje čase se pridružuje nov argument — ostrina evropske integracije ter njen čedalje bolj neugoden učinek na izvoz oziroma na uvoz iz tretjih dežel.	'
Ne da bi podcenjevali vrsto zunanjih činiteljev — težnje na tujih tržiščih, sklepanje solidnih trgovinskih pogodb, določanje realnih blagovnih seznamov, skrb za osvojena tržišča, organizacija ope-rative — je dobro, če si ogledamo tako imenovane domače težave. Dejstvo je namreč, da izvoznega plana za leto 1961 nismo izpolnili, da je negotovost tudi glede izpolnitve letošnjega in da je glavne vzroke tega iskati v proizvodnji tako industrije, kakor kmetijstva. Prav tako je dejstvo, da lanskega izvoznega plana niso izpolnile prav tiste industrijske panoge, ki so imele tudi s svojimi proizvodnimi programi največ težav.
Na tujem trgu na primer ni bilo težav s prodajo ladij. Nasprotno, znano je, da so nekatere ladjedelnice plačale celo penale, ker niso v pogodbenih rokih izpolnile obveznosti. Lani tudi ni bilo velikih težav z devizami za nakup reprodukcijskega materiala, vendar je ladjedelništvo zaostalo pri izpolnjevanju izvoznega plana za vrednost, ki je tako rekoč enaka celotnemu zaostanku v izvoznem programu. Izvoznega plana ni izpolnila tudi pisana metalurgija, ki je proizvedla za 8.000 ton manj blaga, kot je bilo pričakovati. Podobno je tudi z nekaterimi drugimi industrijskimi panogami in s kmetijstvom.
Čeprav lahko objektivne težave (suša v kmetijstvu) nekoliko zmanjšajo vrednost teh argumentov, je vrsta drugih činiteljev, ki
šala spretno znajti v labirintu mnogih instrumentov, v »spretnem« in »pametnem« trgovanju, ne pa v proizvodnji blaga.
To tudi ni čudno, ker pri nas še nimamo natančno določene, racionalne, dolgoročne investicijske politike, katere najvažnejši motiv je — izvoz. Sicer pa zadošča podatek, da zavzema izvoz le 14 do 15 odstotkov skupne industrijske bruto proizvodnje.
Tudi naloge petletnega plana opozarjajo na potrebe po oblikovanju in sprejetju investicijske politike, katere cilj je izvozna orientacija proizvodnje kot celote. Povedati pa je treba, da smo doslej zelo malo storili na tem področju. Analize kažejo, da so investicije v zvezi z izvozom — bo-?lisi tiste, ki zagotavljajo ugoden devizni učinek, bodisi one, ki jamčijo za nagel izvozni tempo — dosegle vrhunec že leta 1949 in da so se potem postopno zmanjševale vse do leta 1956, ko smo zaznamovali določeno povečanje, vendar ne do ravni iz leta 1949. Zelo zgovoren je tudi podatek, da prav industrijske panoge, ki sestavljajo 70 odstotkov izvoza, sodelujejo pri skupnih investicijah v industrijo s 30 odstotki. Investicije v kovinsko industrijo, na primer v ladjedelništvo ali v elektroindustrijo, kažejo že deset let težnjo po zmanjševanju.
Dosedanja investicijska politika v celoti ni bila usmerjena v izvoz, prav tako nismo skrbeli, da bi se v ta namen izboljšala proizvodnja tistih panog, ki že sicer kažejo močnejšo izvozno orientacijo. Vključitev večjih investicijskih sredstev v izboljševanje proizvodnje v takšnih industrijskih panogah bi bila torej nedvomno prvi korak k ustvarjanju realnih osnov za izvozno ekspanzijo. Ob tem se nedvomno vsiljuje še drug zaključek: če že investiramo, je treba upoštevati tudi zahteve tujega trga glede sortimenta in kakovosti proizvodnje, v katero investiramo in pd katere si obetamo določen večji izvoz.
Ob upoštevanju vsega tega, kar gospodarstvo že zdaj pričakuje od
odkrivajo in pojasnujejo prave ' izvoza, je treba v strukturi inve-vzroke slabega lanskega, pa tudi letošnjega starta. Lesna industrija na primer je imela Jani dovolj pre- , sežkov za izvoz, imeli smo dovolj piritnega koncentrata, železnih litin, obutve in tekstilnega blaga, vendar so bili izvozni rezultati tega in drugega blaga slabi. Hkrati pa je značilno, da vse to blago ni moglo najti kupca na svetovnih tržiščih bodisi zaradi slabe kvalitete, bodisi zaradi sortimenta, ki ne ustreza tujim kupcem, pa tudi zaradi visokih cen in iz drugih razlogov, ki jih lahko v bistvu strnemo v ugotovitev, da nismo ponudili blaga, ki ga je pripravljen prevzeti tuji trg.
Tudi letošnje leto ne prinaša preobrata v tem pogledu, čeprav je prineslo nekaj izboljšav ali točneje, pokazalo je vsaj' znamenja resnega prizadevanja v tej smeri.
Resnici je treba pogledati v oči: v mnogih naših podjetjih je proizvodnja še zelo draga, kar navsezadnje zahteva iskanje cele vrste receptov za našo kronično izvozno bolezen. Anomalija je tudi v tem, ker so posamezna podjetja — včasih po lastni krivdi, pogosto pa tudi zaradi poslovnih pogojev — iskala rešitev v tem, da so se sku-
sticij, namenjenih povečanju izvoza, dajati prednost tistim vlogam, ki obetajo skorajšnje . rezultate. Prav nič manj pomembne kot usmerjanje investicij v nove zmogljivosti seveda niso vloge v rekonstrukcijo in racionalizacijo, ki odpravlja v proizvodnji tako imenovana ozka grla, zlasti če gre za podjetja, ki so že dosegla stalne in dobre izvozne učinke.
Vse to pa utegne postati jalovo delo, če bomo prezrli dejstvo, da učinkovitost vlog v proizvodnjo z namenom, povečati izvoz, ni odvisna samo od velikosti, od obsega teh vlog; pri tem delu je treba upoštevati tudi regionalno politiko izvoza, rentabilnost, ki izhaja iz specifične teže posameznih deviz, ipd. Skratka, investicijska politika s stališča izvoza naj bo in mora biti osnova dolgoročne orientacije zunanje trgovine kot celote, torej ne glede na to, ali gre za izvoz ali za uvoz. Ta politika naj zagotovi ne le potrebno dinamiko, temveč tudi najugodnejšo regionalno orientacijo izvoza v skladu s perspektivnim razvojem gospodarstva kot celote.
V. V.
(Po »Ekonomski politiki«)
lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!!lllll!llllllllllll!llllll!lllllllBl!!ll!lllllll!IIIIIIIIIIIIIIM
moupravnih aktih, ki jih izdajajo organi samoupravljanja delovnih organizacij.
Pravica delovnih kolektivov, da izdajajo samoupravne predpise, je torej logična posledica njihove pravice, njen sestavni del, da v okvirih splošnih družbenih norm (ustava, zakoni) samostojno organizirajo, urejajo in upravljajo svojo dejavnost, da samostojno odločajo o gospodarskih in poslovnih uspehih te dejavnosti. Hkrati pa je tudi logična posledica odgovornosti, ki jo imajo v delovno organizacijo vključeni delovni ljudje, ko razpolagajo in gospodarijo z družbenimi sredstvi, da bi sebi in družbeni skupnosti čimbolj koristili.
Po takem stališču ima delovna organizacija svoj statut, ker ga neogibno potrebuje, in zato zakoniti predpisi nalagajo delovnim kolektivom pravico in dolžnost, da ga izdajajo. Vsaka delovna organizacija je bolj ali manj kompliciran živ organizem, v katerem poteka delovni proces na podlagi ustvarjalne sposobnosti delovnih ljudi, ki so se vključili v ta proces po lastni
izbiri in prostovoljni odločitvi. Pri združevanju fizičnih in psihičnih sil, delovnih sposobnosti delovnih ljudi v skupno organizirano delo ter pri uporabi raznih delovnih sredstev in pripomočkov nastajajo posebni medsebojni odnosi, raznovrstni problemi upravljanja organiziranja, izvrševanja. Vse to zahteva stalno, sistematično urejanje, ki je pogoj za nemoten, uspešen potek delovnega provesa; da lahko delovni človek razvija svoje sposobnosti, da je uspešen pri delu, da je lahko deležen vseh pravic, ki so značilne za vlogo in položaj delovnega človeka pri nas. Statut je poglavitna podlaga za to urejanje. Še več: sploh ni organizacije brez sistema pravil, ki urejajo delo in odnose vseh tistih, ki sestavljajo organizacijo.
Vsemu temu sledi nadaljnja ugotovitev: izdelava statuta ni formalno-pravno opravilo, temveč posebno kvalificiran zapis sprejetih organizacijskih druž-beno-političnih, ekonomskih, poslovnih vprašanj, ki so poglavitna in značilna za konkretno delovno organizacijo zato, da po
teh rešitvah poteka delo in poslovanje organov, služb in posameznikov, dokler pristojni organ neke rešitve ne spremeni. Stalno je hkrati podlaga za oceno, ali je njihovo ravnanje skladno z načeli, stališči, smernicami, kot so »uzakonjene« v statutu; drugače bi lahko rekli, da se lahko s pomočjo statuta oceni, ali je neko ravnanje »zakonito« ali ne. Statut je torej podlaga za uveljavljanje odgovornosti znotraj kolektiva.
Utegnil bi se pojaviti ugovor zoper te trditve, češ, saj marsikje kar dobro delajo, čeprav imajo zastarela ali vsebinsko neustrezna pravila ali pa se po pravilih sploh ne ravnajo. Predvsem ni res, da se ne ravnajo po pravilih: če se ne ravnajo po pisanih pravilih, se ravnajo po tistih, ki jim jih kdo — odreja, namesto da bi si delovni kolektiv sam predpisal pravila za svoje ravnanje. Samo v takih primerih je običajno v organizaciji sami precej improvizacije. V medsebojnih razmerjih večkrat ni ustrezne ustaljenosti, iste zadeve urejajo po različnih merilih, ni prave, zlasti
ne racionalne razmejitve pristojnosti in nalog med posameznimi organi, službami itd. Sicer pa težave ne nastajajo, ker so pravila zastarela, vsebinsko neustrezna, pač pa zato, ker niso dovolj razčiščena in urejena poglavitna vprašanja organizacije, upravljanja, ekonomskih osnov, medsebojnih odnosov, funkcije in položaja posameznih služb itd.
Delovne organizacije imajo torej statute zato, ker jim tako narekujejo njihove lastne potrebe in koristi; morajo imeti solidno podlago za uspešno urejanje številnih tekočih organizacijskih, poslovnih, ekonomskih vprašanj in vprašanj, ki zadevajo pravice in dolžnosti članov delovnega kolektiva. Po svoji vsebini statut ne more biti tog in zaj/t dokument, temveč kljub konkretnosti vendarle dovolj načelen, da je lahko s svojimi določbami upoštevana in uspešna smernica za delo posameznih organov ter podlaga za oceno njihovega dela, za uveljavitev njihove odgovornosti.
R. MIKLIČ
KALEJDOSKOP
I lfiEE11im*!lll!!!ll!IE*lllEiEElEll1]lB!lll!!llir
HIŠA NAPRODAJ
— Zakaj zdaj to?
S svojim vpraSanjem me je služitelj Kraner spravil v zadrego. Ne vem, kaj naj bi mu odgovoril.
Do letos je bil služitelj na učiteljišču. Dobrih trinajst let. Njegovo delo je bilo takšno, kot ga pač opravljajo vsi šolski šlužitelji. Počisti to, pospravi ono, pojdi tja, prinesi tisto pa popravi ključavnico v četrti b in še sto in sto drobnih dnevnih opravil. Pozimi je treba najprej odkidati sneg s pločnika pred šolo, napraviti gaz do telovadnice. Potem je že skrajni čas, da zakuri peč centralne kurjave ... Pa kaj bi pravit, saj to opravljajo vsi šolski šlužitelji.
Na pomlad pa je služitelj Kraner zbolel. Moral je na zdravljenje. Takrat pa so ga poklicali v šolsko pisarno in mu rekli, naj odda šolske ključe.
— Ko sem se vrnil na šolo, pripoveduje služitelj Kraner, mi ključev niso več dali. Zakaj mi jih nočejo vrniti, ne vem. Nihče mi ni znal tega povedati. Samo, zakaj zdaj to?
Ne vem, kaj naj mu rečem. Pa vendar terja njegovo vprašanje odgovor.
Morda pa bi mu lahko to povedal tisti, ki mu ni hotel vrniti šolskih ključev? Morda bi lahko kaj rekel tudi šolski kolektiv? In navsezadnje, tudi šolski odbor bi mu lahko odgovoril na njegovo vprašanje. Pravzaprav, morali bi mu odgovoriti.
— Torej moram oditi s šole. Samo, vprašam, kam naj grem? Ko si takole v oseminpetdesetem letu, najbrž ni posebno lahko dobiti službo. In do pokojnine mi manjka še polnih osem službenih let. Zakaj zdaj to?
Ne služitelj Kraner ne jaz ne najdeva odgovora na to vprašanje. Po mislim, da bi morali vsaj njemu povedati. Vsaj to, če že na učiteljišču mislijo, da res ne more več dobiti svojih šolskih ključev. Po trinajstih letih službe mu dolgujejo odkrit odgovor.
Uči lahko samo tisti, ki kaj zna. Je tako?
Tisti, ki kaj zna, tudi sme učiti. Je tako?
Obstoji pa izjema, mogoče jih je celo več, ki potrjuje nenapisano pravilo.
N. N. je hotel svojo snaho učiti šofiranja.
»Čemu bi zapravljala denar za inštruktorja,« ji je rekel, »petintrideset let že Šofiram, inštruktorji so pa sami mlečneži, vsaj toliko te bom naučil kakor oni.«
Snaha odide v avto-moto društvo in pove, da jo bo tast praktično pripravljal na šoferski izpit.
Kaj hujšega ko to! Tajnik je zakrilil z rokami:
“Tast gor, tast dol,« je bruhnilo iz njega, "-ni pedagog. In ker ni šoferski pedagon, ne more učiti šofiranja. Ste razumeli?«
»Priznam, ne popolnoma. Kaj je pa treba Znati, da postaneš šoferski pedagog?«
»Šofirati, vendar.«
»A, tako. Potem je moj tast pedagog, ker zna šofirati.« »Zna šofirati, ampak ni pedagog. Prvič ni pri nas v službi, ampak vrag vedi kje, drugič...«
»Drugič ne zna tako šofirati kakor vaši pedagogi,« ga je presekala šoferska kandidatinja, »ker vozi šele petintrideset let, vaši pedagogi pa morda deset let, tretjič ne nosi halje z znakom AMD in četrtič nič ne računa za pouk.. .»
Dlje ni prišla, kaiti tajnik jo ie prej vrgel skozi vrata. Kje se je to zgodilo? Potolažite se, saj se ni. Vse te očitke je ohranila snaha v glavi, ker še ni opravila — šoferskega izpita.
H KRONIKI TEDNA SO PRISPEVALI:
1.	UČITELJIŠČE V MARIBORU — B. SAMARIN
2.	AVTO-MOTO DRUŠTVO LJUBLJANA —
MARIOLA KOBAL
V kratkem boste brali oglas:
TRINADSTROPNO STANOVANJSKO HIŠO v centru mesta ugodno prodamo proti takojšnemu plačilu. Ponudbe pošljite pod šifro »Obupani«.
Sestavili so ga hišni stanovalci in upravljavci pri polni zavesti in v treznem stanju, potem ko so pet ur in pol iskali izhod iz finančnih škripcev.
»Ljudje božji,« je vil roke predsednik hišnega sveta, »lahko je reči, daj popraviti streho, pojdi po električarja, da popravi avtomat na stopnišču, kupi novo zastavo, da nam tista cunja, ki visi ob prihodu naših dragih gostov iz raznih koncev sveta, ne bo delala sramote. Evo, tole si poglejte.«
Po mizi je razprostrl papirje, popisane s številkami, v katerih se razen njega nihče ne bi spoznal.
»Tisoč dvesto dinarjev na mesec za vsa popravila in nakupe,« je skoraj zajokal. »Mislite, da sebi in vam privoščim, da se v temi pritipljemo do prvih vrat? Tovariši, potrpimo, sčasoma se bomo že navadili na hojo po nerazsvetljenih stopnicah.«
»Dolga, praviš, se še deset let ne bomo znebili? Ne, deset let pa že ne bom hodil po temi,« se je raztogotil debelušni Strgar, ki stanuje v tretjem nadstropju in nosi pol centimetra debela očala. »Predlagam, da ^beremo denar za nov avtomat. Smo hišni upravljavci in zato skrbimo za red, kakor je treba. K redu sodijo tudi razsvetljene stopnice.«
»Pravilno,« je potrdil predsednik hišnega sveta, »razsvetljene stopnice spadajo k hišnemu redu.«
Zbor stanovalcev ni ne prikimal ne ugovarjal, to je pomenilo, da je predlog sprejel.
»Če je tako, potem še za streho spravimo skupaj denar,« zažgoli Marička, ki ji' je od moža ostala samo še skromna pokojnina. »Na stropu imam zemljevide ...«
»Pa jih položi na mizo,« jo je zavrnil Strgar, ki se znese nad Maričko, kadarkoli se more, zaradi tega, ker mu ni privoščila štedilnika na hišne stroške. To je bilo še pred leti, takrat ko so vzeli tretje posojilo za popravilo hiše, pa še ni pozabil.
»Saj, saj, tebi še pod celo streho kaplja na možgane, jaz pa, če hočeš vedeti, ne maram kapljanja. Če bi me dež ne motil, bi stanovala v Tivoliju, ne pa v tej nazarenski luknji, ki jo plačam samo petsto dinarjev manj kot moja prijateljica za garsonjero. Če mi ne ustrežete, kratko malo ne bom več pometala stopnic.«
Predsednik je zlezel vase.
»Razumi, Marička, da za popravilo strehe ni denarja«
»Tako je,« je potrdil zbor stanovalcev. »Ni denarja.«
»Vsakdo naj nekaj da, tako kakor za luč, pa bo streha popravljena,« je vztrajala Marička.
Zbor se je spremenil v kitajski zid in v obrambo naštel vsa volonterstva.
Sami zdaj čistijo stopnišče, ker ni denarja, sami kosijo travo na gredicah pred hišo, sami so privolili, da bodo pionirji odmetavali sneg izpred hiše, sklep sicer ni bil čisto demokratičen, ker pionirjev ni bilo zraven, toda zaradi ožjega sorodstva se odraslim ta prekršek oprosti, nadalje so pristali, da bodo za svoj denar kupili kanglo za smeti, poštne nabiralnike, plačevali popravilo matuzalemskih vrat
in oken, kljuk, pip in peči. Zdaj naj pa še sami plačajo popravilo strehe, zaradi katere je hišni svet že finančno skrahiral.
»Pa bajto prodajmo,« je bruhnilo tjavdan iz Maričke, »da bo konec jeze.«
Vratovi zbora so se napeli.
»Hišo naj prodamo?« je nekdo ponovil. Očitno pa se mu predlog ni zdel neumen, zato je Marička korajžno nadaljevala:
»Saj smo gospodarji hiše. Če se zmenimo, jo lahko tudi prodamo«
»In potem?«
»Potem najprej plačamo dolgove, ostanek pa dajmo kot polog za. gradnjo nove hiše. Jasno kot beli dan. In potem se vselimo v nova stanovanja, kjer bo streha cela, pa še z dvigalom se bomo vozili do vrat. »Za upravljanje nam bo, stavim kolikor hočete, toliko ostalo, da bo konec našega volonterstva.«
V kuhinji predsednika hišnega sveta, kjer se je zbral zbor, se je razleglo ploskanje.
»Bravo, Marička, hišo prodajmo. Pet milijonov še dobimo zanjo, ko plačamo dolg, nam ostanejo še celi trije milijoni in pol...«
In za zaključek so skupno sestavili oglas, ki bo v kratkem objavljen.
Edini, ki bi bil zaradi prodaje lahko slabe volje, je hiša. Čez leto dni bo praznovala stoletnico in zasluži, da bi za ta pomembni življenjski jubilej doživela kaj lepšega kakor menjavo lastnikov.
Toda na srečo hiša ne pozna čustev. Navsezadnje pa niti ni tako slabo, če menja lastnike. Mogoče jo bodo ti dostojneje upravljali, dokler si ne nakopljejo dolgov na glavo?
Zunanjetrgovinska informacija
lllEllllEIII!llllllEII*fflEmEEI!*IEr
Jaka Blefer, uslužbenec zunanjetrgovinskega informativnega biroja KONJUNKTURA, je eden naj spretnejših informatorjev o tujih trži* ščih. Zato v podjetju uživa veliko spoštovanje in mu direktor zaupa najtežavnejše posle.
Pride direktor ves bled k Jaki in potoži:
»Podjetje Nogavica zahteva informacije o možnostih za prodajo tekstila v državo Mali. Veš, kje je to? V Afriki. Na* Črnem kontinentu. Ponoreli so. Kako pa naj vem, koliko blaga potrebujejo, če sploh hodijo oblečeni.«
Jaka posluša in se prizanesljivo smehlja, dokler direktor ne utihne. Potem se izprsi in reče pomirljivo :
»Cez dobro uro boste imeli, kar želite. Ce se ne motim, imam podatke že zbrane.«
»Tako? Saj sem vedel, če bo kdo našel rešitev, jo boš ti,« si je oddahnil direktor, »nikar se preveč ne muči. En teden imaš časa za delo.«
Toda Jaka je ekspeditiven. Takoj ko je direktor zaprl vrata za seboj, je stopil k svoji knjižni omari, izvlekel zvezek enciklopedije od Majm—Per, geografski leksikon in še priročnega A—Z.
Četrt ure je prelistaval in potem sedel k pisalnemu stroju.
»Dragi poslovni tovariši,« je začel. »Pošiljamo vam zaželene po; datke o tržnih razmerah v državi Mali. Prepričani smo, da vam bodo v vsestransko pomoč pri izvozu tekstila in vam hkrati želimo kar največ npslovnega uspeha.«
Spodaj je navedel kraj, datum in svoje ime ter pustil prostor za direktorjev podpis.
Na poseben list pa je začel pisati:
Država Mali je dobila ime po zahodnoafriškem cesarstvu iz srednjega veka. Majhna kneževina, ki je nastala v devetem stoletju ali še prej, se je v 13. stoletju razvila v mogočno državo, katere moč je dosegla vrhunec v 14. stoletju pod vlado Mansa Musoma, iz dinastije Keita.
Potem si Jaka nekaj časa zadovoljno mane roke nad lastnim umotvorom. V nekaj minutah je napisal pol tipkane strani. Za tipkano stran pa dobi podjetje 3.000 dinarjev. Lahko ga imajo radi, ko je tako rekoč zlata jama kolektiva.
Mali je sedaj federacija, nadaljuje Jaka in združuje bivši francoski teritorij Sudana in Sengal, meri pa 1.401.182 kvadratnih kilometrov. Na zahodu zajema valovito ravnico reke Sengal, ki se postopoma spušča proti Atlantskemu oceanu, na zahodu pa je na pol puščavska planota.
Federacija se bavi skoraj izključno s poljedelstvom in živinorejo, izvzemši malenkostne prehranske industrije, nima nobenih tovarn. Obstoje torej vsi pogoji za izvoz tekstila v to deželo, posebno ker dnevna temperatura v notranjosti dežele precej koleba.
Za izvoz pridejo v poštev predvsem živi vzorci blaga, ker Črnci ljubijo žive barve. Glede na to, da v januarju (kako je šele julija in
avgusta) znaša najvišja dnevna temperatura 23 do 24 stopinj Celzija, vam priporočamo, da se pri izvozu orientirate pretežno na lažje tkanine. Upoštevajte pa, da je Mali agrarna država in da kmetje kupujejo prevsem trpežnejše blago, ki se na soncu ne zbeli.
Železniška mreža je dolga 2.250 kilometrov in potemtakem ne bo težav, če boste dostavljali blago franco Mali. Poslovne pogovore lahko navežete preko teleprinterja, kajti Dakar, (tu je Jaka v zadregi, kajti v enciklopediji ne piše, ali ja Dakar glavno mesto države ali samo večje mesto) je močno vozlišče podmorskih kablov iz Francije, Južne Amerike in Zahodne Afrike. Lahko se poslužite tudi letalskega transporta ker letališči v Dakarju in Bamaku služita za mednarodni letalski promet.
Mali je neodvisna država in se vam ni treba bati, da bi vam bivši kolonialisti dedali preglavice pri vzpostavitvi trgovinskih zvez s to deželo. Naši politični odnošaji s to državo so prijateljski, tako da boste dobili vso podporo pri oblastvenih organih v primeru, če bi vam kak francoski ali angleški trgovec metal pri prodaji polena pod noge.
Se enkrat tam prisrčno želimo, da bi vam naše informacije kar najbolje služile v trgovanju z Malijem in se vam priporočamo za nadaljnja naročila.
Vaš vdani
JAKA BLEFER
Upravnik gostinskega podjetja »Pri polnem sodu« je po sklepu višjega foruma napredoval z3 upravnika restavracije »Pri polni žlici« in njegov naslednik mu j6 priredil poslovilni večer in mu vpričo vsega kolektiva — dveh natakaric, kuharice in snažilke — svečano obljubil, da ga bodo ohranili v najlepšem spominu ter hodili po poti, ki jo je začrtalo s svojim družbeno koristnim delom.
Naslednjega dne je nov upravnik pregledal svoje novo delovišče in dejal:
»Ne vem, kako ste sploh mogli delati v takšnih prostorih. Sank je za vrati, kje pa ste že videli točilno mizo za vrati? Gost, ki pride, da bi kaj popil ali pojedel, naj takoj, ko vstopi v gostilno, vidi šank pred seboj, ne pa, da ga išče po lokalu. In tale beton, človek stoji na njem, dobi ravmo ali išias; kaj niste brali, kako naraščajo stroški za zdravljenje zavarovancev? Naši gostje naj stojijo na lesnem podu, da jih ne bo zeblo v noge. Pa tale freska, ali sploh veste, kaj predstavlja; nihče ne ve, tudi jaz ne, nekaj turobnega, človeka stisne pri srcu, ko jo
pogleda; sem za takšno umetnost, ki človeka razveseljuje in ga priteguje, ne pa odbija.«
Potem so gostišče »Pri polnem sodu« zaprli in delovni kolektiv je odšel na kolektivni dopust. In ko so se nekateri njegovi člani sončili na obmorskih plažah, drugi pa okopavali krompir in sadili koruzo, so delavci remontnega podjetja prestavili točilno mizo, naredili nov pod iz dobre sveže bukovine in umetnik, upravnikov znanec, je okrasil steno nad šankom z novo sliko, primerno sodobnemu člov» ku v sodobni gostilni.
Za preureditev lokala so plačali več kot milijon dinarjev, ki so si jih seveda izposodili ter jih potlej, kot je lepo in prav, redno vračali. Ko so plačali zadnji obrok, je upravnik odšel v zasluženi pokoj.
Nov upravnik je na poslovilnem večeru v imenu vsega kolektiva obljubil staremu upravniku, da ga bodo ohranili v naj lepšem spominu in hodili po poti, ki jo je začrtal s svojim neutrudljivim delom. Naslednjega dne pa je sklical ves kolektiv in dejal:
»Promet gostinskega podjetja j« v prvi vrsti odvisen od urejenega lokala. Pa poglejte tale pod. Kje ste že videli, da bi imeli v gostilnah lesen pod. Umazanija se nabira na njem, prodira vanj in nihče ga ne more dovolj higiensko očistiti. Pa šank, pol prostora zavzema, mi pa moramo izkoristiti vsak kotiček, sleherni kvadratni centimeter tega prostora mora prinašati dohodek. In tale slika, ali sploh veste, kaj predstavlja .. •
Potem so gostišče »Pri polnem sodu« zaprli in delovni kolektiv j6 odšel na kolektivni dopust, medtem pa je remontno podjetje preuredilo lokal po zamisli novega upravnika.
Dela so veljala milijon in sto tisoč dinarjev, ki so jih potlej odplačevali v rednih mesečnih obrokih in ko so jih odplačali, j® upravnik po sklepu višjih forum°v
napredoval za direktorja trgovske' ga podjetja »Vse za potrošnika«-
Nov upravnik je na poslovilnem večeru...
Skratka, gostišče »Pri polnem sodu« so spet preuredili.
In kdo ve, koliko gostinskih strokovnjakov bi v njem še P0* stavljalo svoje spomenike, če n® bi ondan izvolili novega predsednika občinskega ljudskega odbojki je abstinent in je spričo tega ukazal, naj gostišče »Pri polnem sodu« preuredijo v mlečno restavracijo.
Zdaj pa so na vrsti mlečni strokovnjaki.	JANEZ VOLJČ
J
PABERKOVANJA IN MNENJA O PROUČEVANJU TRŽIŠČA.
Pomanjkljiva kon j mik I urna služba
11ll!!lllll!lllll!!lllll![li!l!l!lini!llll!!!!llllllUIIII!!l||l!llllll!!lllll!!llllllll[!l[|||||lllll!!!l[||l!!lllll!llll!l!
Industriji in trgovini se odpirajo oči, da je treba prisluhniti željam in potrebam potrošnikov. Priznajte, da je to že velik uspeh. Prepričali pa jih nismo kupci s protestnimi članki in javnimi razpravami zoper nezadovoljiv izbor na prodajnih policah, marveč naraščajoče neprodane zaloge v tovarniških in trgovinskih skladiščih. Še bolj pa težavno prodiranje na tuja tržišča.
Novemu spoznanju pa se je pridružilo še eno, neprijetnejše spoznanje: Nihče dodobra ne pozna potreb domačega tržišča in tujih tržišč, ker jih doslej nismo resno proučevali. Čemu bi jih, ko pa 'je vsakdo vse sproti prodal, kar je izdelal ali posedoval?
Zdaj so si gospodarski krogi na jasnem, da ne gre več brez dobro organizirane konjunkturne službe, kakor se učeno pravi proučevanju tržišča. Toda to je tudi edina jasnost v zvezi s to službo. Mnenja, kdo naj jo organizira in kako, so namreč zelo heterogena. Utegne se celo zgoditi, da bomo šli, kakor že večkrat, iz ene skrajnosti v drugo, in da bo nenadoma preveč konjunkturnih služb, pa premalo — učinkovitih.
Elllllllllllllllllllllllllllllll*^
Gospodarstveniki so se znašli pred trdim dejstvom: v nekaterih industrijskih panogah zaloge izdelkov procentualno hitreje naraščajo kakor proizvodnost. Ustrezen porast zalog je za stabilizacijo cen koristen, ker sili proizvajalce, da jih vsaj ne višajo, če jih že ne nižajo, vprašanje, na katerega še ne vemo odgovora, do katere meje pa je ekonomičen?
Vrsta naših tovarn je zaradi čezmernih zalog že v težavnem položaju: neprodana proizvodnja jim veže obratna sredstva in otežkoča redno planirano proizvodnjo. Problem je zaostril še novi gospodarski predpis, ki priznava za ustvarjeni dohodek samo realizirano, prodano proizvodnjo.
Cez leto ali dve bi se število »gospodarsko ogroženih« podjetij nedvomno podvojilo, če bi naša industrija in trgovina ostali na sedanjih delovnih tirnicah.
Z rekonstrukcijami in modernizacijo proizvodnih postopkov in izkoriščanjem notranjih rezerv se proizvodnja iz dneva v dan povečuje in če domači trg že sedanjih izdelkov ne absorbira, je iluzorno pričakovati, da bo potem, ko jih bo še več, vse pokupil. Nihče seveda zaradi tega ne misli, naj prenehamo obnavljati in modernizirati tovarne, pač pa se krepi dvom, ali so naši proizvodni plani in družbeni programi realni, sestavljeni na podlagi dobro proučenih tržnih razmer in ali ni po eni strani hiperprodukci j a nekaterih izdelkov, po drugi pa pomanjkanje drugih posledica tega, ker niti domačega niti tujega trga še nismo resneje analizirali...
KONJUNKTURNA SLUŽBA ZARADIKONJUNKTURNE SLUŽBE
Konjunkturne službo, ki naj bi pravilno usmerjala proizvodnjo, iskala nova tržišča in z redno spremljavo proizvodnje in potrošnje pomagala pri oblikovanju realnih družbenih načrtov v našem gospodarstvu, imamo pravzaprav že več let. Vpeljale so jo zbornice. Niti industrija niti trgovina pa nista imeli kaj prida od nje.
»Podatki, ki smo jih dobili iz zbornice,« pravijo v Slovenija lesu, »so bili zastareli in večkrat celo netočni, ker so nekatera podjetja površno sestavljala zahtevana poročila, ki so konjunk-turni službi služila za analize. Včasih pa jih je tudi sama konjunkturna služba napak tolmačila, tako da si z njenimi sugestijami nismo mogli dosti pomagati.«
V Jugotekstilu pa so o zbornični konjunkturni službi rekli:
»Glavni pomanjkljivosti konjunkturne službe pri zbornicah sta bili kabinetni sistem dela ali, če hočete, neživljenjskost in togost. Zahteve se zlasti na tujih tržiščih nenehno spreminjajo, preden pa je konjunkturna služba zbrala in analizirala podatke o proizvodnji in prodaji, že niso bili več aktualni. Ko bi vsaj organizirala dobro, specializirano informativno službo^ ki bi proizvajalce in nas obveščala o cenah posameznih proizvodov na svetovnem trgu oziroma v posameznih državah in o možnostih za plasma posameznih izdelkov, o konjunkturnih artiklih in podobno, kar sodi v delovno območje takšnih agencij, toda dobivali smo le Tanjugova
umil
um
poročila, večkrat z zastarelimi in netočnimi podatki, o čemer smo se prepričali v tujini. Prav tako so večkrat zastareli podatki v informativnem biltenu Inštituta za ekonomski eksporti-zem pri zvezni trgovinski zbornici. Če smo se obrnili na EDOK, podjetje, ki daje zaželene informacije o tržnih razmerah v tujih državah, smo dobili podatke o nastanku države, njenem političnem profilu, številu prebivalstva in podobno, kar dobiš celo v slabih splošnih leksikonih, o izvoznih možnostih pa bore malo ... Tako smo se morali pri prodaji v tujini in iskanju novih tržišč opirati predvsem na ugotovitve naših lastnih komercialistov, ki potujejo v inozemstvo, in tujih posrednikov, ker nimamo zunaj lastnih predstavništev...«
Če dvomimo v objektivnost teh izjav, ne moremo dvomiti v nepristranskost sodbe, ki smo jo slišali o konjunkturni službi raznih zbornic v novo formirani republiški gospodarski zbornici:
»Sam koncept konjunkturne službe na zbornicah je bil zgrešen. Deskriptivna metoda dela, analiziranje golih statističnih podatkov in po vrhu še zastarelih in nepreciznih, ne more dati prave podobe ponudbe in povpraševanja, še celo ne, ker v statistikah niso analizirani motivi povečanega ali zmanjšanega prometa. Prodaja se namreč lahko zmanjša tudi zaradi nesolidne izdelave ali čezmerne podražitve, ne pa samo zato, ker je trg preplavljen z nekaterimi proizvodi. In prav to plat je dosedanja konjunkturna služba zanemarjala. Oblastvena predstavništva lahko vodijo nravilno politiko v domači proizvodnji, izvozu in uvozu, če jim zbornice dajejo sugestije, ki so nastale no temeljiti proučitvi problematike v proizvodnji in prodaji, ne pa suhih, dvomljivih številk ...«
NEJASEN POGLED NAPREJ
Z združitvijo zbornic v enotne gospodarske zbornice je ukinjena tudi njihova konkunktur-na služba. Ugotavljanje starih napak pa vendarle lahko služi pri organizaciji nove konjunkturne službe, ki je v teku.
Kakor rečeno, mnenja, kje nai bo organizirana in kako, so deljena. Manjšim gospodarskim organizacijam se je najbrž ne bo splačalo vpeljati, ker je_predraga. Prvič zahteva visoko kvalificirane delavce, ekonomske in pravne izvedence., ki . jih je treba primerno stimulirati za delo, čeprav ne ustvarjajo dohodka in so v očeh laikov ter kratkovidnih gospodarstvenikov samo breme delovnih kolektivov, samostojno iskanje novih tržišč je povezano z velikimi režijskimi stroški, treba je kupovati tuje reviie, informacijske biltene itd., itd.. Vse to ob gospodarskih instrumentih, ki postavljajo za osnovo dohodka in čistega dohodka promet oziroma vnovčeno proizvodnjo .,.
Samostojna konjunkturna služba, pravijo, prihaja v poštev v proizvodnih kolosih, kakor je na primer tovarna Iskra in morda še nekaj drugih slovenskih podjetij, kjer gre bruto proizvodnja v desetine milijard.
Spet drugi menijo, da bi se samostojna konjunkturna služba v mikro obliki splačala vsem podjetjem, ki so registrirana kot
izvozniki, in da bi jo zavoljo zainteresiranosti za razširitev in osvojitev novih tržišč dobro organizirali.
Skoraj gotovo pa drži, da bi se pri organizaciji konjunkturne službe splačalo ozreti se okrog in osvojiti, kar je v tujini že preizkušeno oziroma kar se je tam obneslo, seveda upoštevaje naše specifičnosti... Ali ne da misliti, zakaj imajo v zahodnih državah samo koncerni in tru-sti samostojno konjunkturne službo!?
Naši izvozni posredniki večidel dvopaijo, da bi dosegli zaželeni uspeh, če bi sami organizirali konjunkturno službo.
Sef izvoznega oddelka v Ke-miji-Impexu meni:
»Delitev dohodka in osebnih dohodkov nas bi tako kot zdaj silila, da bi v konjunkturni službi dajali prednost lastnim interesom, ki se včasih razhajajo z interesi gospodarskih organizacij^
Že zdaj je potrebna precejšnja mera socialistične zavesti, da se ukvarjamo z izvozom, ki nam prinaša veliko manj kakor notranja trgovina, posebej pa gmotno prizadeva vse, ki delajo v izvoznih oddelkih. Naši osebni dohodki so odvisni od prometa, le-ta pa je zaradi nižjih izvoznih cen manjši. Letos, na pri-' mer, dobivamo že vse mesece gole obračunske postavke, ki znašajo pri nekaterih diplomiranih ekonomistih 27.000 dinarjev. Že sama delitev dohodka in osebnih dohodkov nas torej ne spodbujata k organizaciji samostojne konjunkturne službe. Mislite, da je ne bi že organizirali, če bi nam kazalo?
Industrija nam očita, da izvozniki preveč hlastamo za dobički, da pa tovarn ne obveščamo o potrebah zunanjih tržišč, Ne trdim, da ti očitki niso umestni. Nekateri izvozniki res vidijo samo sebe, iz praktičnih izkušenj pa vem, da gospodarske organizacije ne poslušajo naših nasvetov in priporočil glede sortimenta in kakovosti,‘"ki jo zahtevajo tuji kupci. Ukore-_ ninjjeno nezaupanje^ v posrednike bi šeVeda ostalo ^tudi, če bi organizirali konjunkturno službo. Prepričan sem, da ne bi dosegla zaželenega namena, ker izvozniki nimamo nobenih pooblastil za usmerjanje proizvodnje in jih tudi nikdar ne bomo imeli.
Konjunkturno službo mora organizirati tisti, ki mu bodo proizvajalci zaupali in ga tudi poslušali. Morda poslovna združenja in gospodarske zbornice?«
DROBCI ZASKRBLJUJOČE RESNICE
Zaupanje in posluh? Kaj ima to skupnega s konjunkturno službo? Pojasnila daje sama praksa:
Izvoz lesnih polizdelkov in izdelkov se zmanjšuje, zlasti v Anglijo. Vzhodne države nam zelo konkurirajo v cenah. Tudi za 30 % so cenejše, ker družba regresira izvoz. V kakovosti pa je Švedska najnevarnejši tekmec na ameriškem trgu. Slovenijales, kot eno izmed najmočnejših izvoznih podjetij za te proizvode, opozarja proizvajalce na zahteve zunanjih kupcev, vendar pri tem nima uspeha. Reklamacije kupcev so tako rekoč na dnevnem redu, zdaj zaradi desortiranosti, zdaj zaradi slabe kakovosti, nepravočasne dobave, kar vse zmanjšuje poslovni ugled. In ne samo to: tujci nam vsaj za 20 % slabše plačujejo dostavljeno blago kakor drugim producentom ...
In vendar se lesna Industrija ne zmodri. Vozi po starih delovnih tirih, kakor da bi bilo že to dovolj, če kaj izvaža in kakor da bi imela opravka z domačimi kupci, ki sicer godejo, če je okovje pri pohištvu rjasto, P» vseeno ne gredo v drugo trgovino, ker si pač ne obetajo boljšega. Vseeno je, ali ta brezbrižni odnos do izvoza pripišemo moči navade ali primitivizmu, rezultati ostanejo enako nezadovoljivi.
Prav tako ni mogoče lesne industrije prepričati, da ne kaže sami izvažati blaga, ki trenutno prinaša največ dobička, ampak predvsem izdelke, po katerih Je v svetu največje povpraševanje, da si trg zagotove tudi za prihodnje.
Če bi te ugotovitve Slovenijalesa potrdila še konjunkturna služba pri poslovnem zdrušenju lesne industrije, bi verjetno več zalegle.
Pri izboljševanju kakovosti pa obstajajo tudi resne ovire,
ki jih niti lesna industrija niti izvozni posredniki ne morejo odpraviti. Nn. pr.: pomožni material največkrat ni kvaliteten, veliko reklamacij prihaja iz tujine na račun odstopajočih barv, laka in rjavečega okovja, kar vse dobiva lesna industrija od drugih industrij.
Producenti pomožnega materiala se zgovore na slabe surovine, in zanje je zadeva rešena. Za lesno industrijo in družbo pa pomenijo in bodo še toliko časa pomenili pereč problem, dokler ne bosta uvoz in izvoz koordinirana. In sicer v vseh industrijskih panogah.
»Ta vsesplošni problem surovin bi sodil v nadrobnejšo obdelavo naše konjunkturne službe,« menijo na republiški gospodarski zbornici, »ki bo vertikalno spremljala proizvodnjo od surovin do izdelkov in analizirala skupne probleme ter dajala oblastvenim predstavništvom tudi ustrezne sugestije.«
Toda za zdaj so to šele obeti, kajti konjunkturna služba se na zbornicah komaj formira. Kaj več tudi ni mogoče zahtevati, saj še zbornica v celoti išče ustrezen delovni koncept.
PIONIRJI
IN EKSPERIMENTATORJI
Podjetje Slovenijales je 1. oktobra uvedlo samostojno konjunkturno službo z omenjenim delovnim obsegom. Iskala bo predvsem nova tržišča za vse izvoznike lesa in lesnih izdelkov v Sloveniji, opozarjala na konjunkturne artikle, cene oziroma
no prodajati bodisi zaradi uzanc ali pa zaradi močnih pozicij ta-mošnjih posredniških firm).
Potovanja v tujino so draga in hkrati riskantna. Ce je zainteresirana gospodarska organizacija pripravljena plačati stroške, še gre. Sami izvozni posredniki pa se takšnih izdatkov branijo. Idrijski rudnik je na primer doslej izvažal letno za 2 milijona dolarjev živega srebra in živosrebrnega oksida. Večidel v Združene države. Američani so obe surovini uporabljali v strateške namene. Preorientacija na atomsko energijo pa je idrijskemu rudniku domala ziprla ugodno tržišče, cene pa so tako padle, da ne more konkurirati Špancem, Kitajcem, Italijanom in Mehiki, ki se prav tako borijo za tržišče. Morda bi idrijske produkte lahko prodali v Brazilijo? Morda. Ta tvegana pot pa' bi ne glede na uspeh stala dva tisoč dolarjev... V Kemiji-Im-pexu so pripravljeni odpotovati v Južno Ameriko, idrijski rudnik pa okleva, ali naj risltira denar ali ne.
Količinsko se je proizvodnja papirja tako povečala, da ga je trenutno v skladiščih jugoslovanske papirne industrije okoli
10.000	ton. Brez apeliranja na politično zavest so tovarne pripravljene ’ izvažati. Toda kam? Skandinavske države — Švedska, Norveška in Finska — imajo na svetovnem, predvsem pa na evropskem trgu tako močne pozicije zaradi renomirane kakovosti, da jih ni mogoče spodriniti. Z izjemo slovenske papir-
plačilne pogoje, medtem ko naj bi tehnološko službo organiziralo poslovno združenje lesne industrije. Proizvajalcem mora nekako svetovati, s kakšnim tehnološkim postopkom bodo dosegli evropsko raven kakovosti, kaj bi še lahko izdelovali za izvoz s sedanjim strojnim parkom in kaj naj si še omislijo za večjo orientacijo na izvoz.
Predviden pa je tudi poseben bilten, ki bo opozarjal na posledice neredne dobave, desortira-nost naročil, slabe " kakovosti zaradi površne izdelave ali slabega materiala.
Poleg pregleda nad izvozom pa bo bilten prinašal tudi napotke za izvoz, opozarjal na ko-njunturne izdelke in možnosti za osvojitev novih tržišč.
DENARNI POMISLEKI
Novega tržišča ne osvojiš z dopisovanji, posebno ne, če je veliko interesentov. Treba je osebno pridobivati kupce ali tuje posrednike (v številnih državah sploh ni mogoče samostoj-
ne industrije pa naš papir ne dosega niti evropskega povprečja. O samostojnem nastopu na trgu ni govora, moramo ga prodajati preko raznih agencij in jim seveda drago plačevati posredništvo. Morda bi lahko v vzhodnih državah nastopili kot samostojni izvozniki, toda kdo bi dal 4000 dolarjev za potne stroške na Daljni vzhod?
Ce bi bila konjunkturna služba organizirana pri poslovnih združenjih, bi vsa ta potovanja v tujino najbrž služila več ponudnikom hkrati in bi zato problem sredstev ne pomenil več skorajda nepremostljive ovire.
V Slovenijalesu menijo, da bi lahko na lastne stroške iskali nova tržišča, vsaj v Evropi, če bi se zmanjšal prispevek zbornicam. Lani so jim morali dati okoli 30 milijonov. »Nismo pa imeli nič drugega cd njih, kakor to, da nam ni bilo treba plačati razstavnega prostora na nekaj tujih sejmih in da je vsa pojasnila dajal brezplačno predstavnik zvezne trgovinske zbornice.«
Dva promila od prometa, kolikor znaša samo prispevek zvezni trgovinski zbornici, je lani pomenil 20 milijonov dinarjev, ki so bili namenjeni tudi njeni konjunkturni službi, od katere pa podjetje ni imelo koristi. »En promile bi- jim zadoščal, drugega pa naj pustijo nam * za našo konjunkturno službo.« Imajo pa še en predlog, namreč, da naj bi konjunkturno službo izvzeli iz veljavne delitve dohodka in osebnih dohodkov, ker bi drugače organizatorje preveč prizadela, kolikor je ne bi organizirala poslovna združenja in gospodarske zbornice.
NAJBOLJ SPREJEMLJIV PREDLOG?
Predvideno je, da bodo gospodarske zbornice razvile konjunkturno službo na novih, trdnejših in bolj življenjskih temeljih, zato bo najbrž predlog Slovenijalesa o zmanjšanju prispevka padel v vodo. Problematična je tudi zahteva, naj bi konjunkturno službo izvzeli iz veljavnih predpisov, če je organizirana pri gospodarskih organizacijah. Največ perspektiv ima predlog, naj bi ustanovili poslovna združenja, kolikor jih še nimamo za posamezne industrijske panoge, in v okviru teh bi- • roje, ki bi se ukvarjali izključno s proučevanjem tržišča in s signaliziranjem proizvajalcem, v kaj naj orientirajo proizvodnjo. Poslovno združenje pa naj bi poskrbelo za potrebne ekonomske izračune, dajalo tehnične napotke za osvojitev novih izvoznih artiklov ali za izboljšavo teh, ki jih podjetja že izvažajo.
Biro j em jndustri j a ne bi mogla očitati, da s kritiko izvoza napeljujejp vodo na svoj mlin ■in da s predlogi o izvažanju proizvodov ščitijo samo predvsem lastne interese, ker, bi bili biroji njihovi in vse proučevanje tržnih razmer namenjeno izključno članom poslovnega zdru-, ženja. . '. 'n '	', * ...	#
Kakor je znano, je v teku nova registracija izvoznih porl-. jeti j, ki .bo industrijo prisilila, da bo večidel samostojno izvažala in tako najbolj začutila ostrino svetovnega trga, ki so jo trgovinska podjetja blažila, pa kljub temu večkrat po krivem poslušala očitke o nesposobnosti, če niso mogla prodati slabih izdelkov. Trgovinska podjetja pa naj bi fungirala kot biroji konjunkturne službš. Njihovi delovni kolektivi so že več ali manj seznanjeni s tujimi tržišči, tam je največ strokovnjakov, ki bi konjunkturno službo organizirali na ustrezni višini, poiskali najboljše vire informacij o svetovnih cenah in povpraševanju, znane pa so jim že tudi uzance posameznih dežel in zunanjetrgovinski predpisi.
Problem kadrov za konjunkturno službo poslovnih združenj bi bil s tem razmeroma lahko in zadovoljivo rešen, medtem ko utegne gospodarskim organizacijam, ki bodo samostojno proučevale tržišča, zbornicam ter uradom za cene, kjer je predvidena konjunkturna služba za domači trg, delati preglavice. Za ■ to službo pridejo v poštev^ ekonomisti in pravniki, po možnosti s prakso v komercialni službi, teh pa je malo. S podiplomskim študijem na ekonomski fakulteti smo dobili pravkar prvih trideset ekspertov za zunanjo trgovino ...
IZ SKRAJNOSTI
V SKRAJNOST?
Mozaik sugestij o organizaciji konkunkturne službe, konceptu njihovega dela, da se prenehajo kopičiti zaloge v tovarniških skladiščih in da si v svetu pridobimo poslovni ugled in tržišča, je preobsežen, da bi ga v celoti obravnavali.
Morda bi res kazalo, kakor so rekli na republiški gospodarski zbornici, pisati o konjunkturo! službi šele čez kak mesec, ko bodo mnenja že bolj razčiščena glede organizacije in vsebine dela. Toda zbrani podatki utegnejo pospešiti razčiščevanje ali vsaj poživiti razpravo, ki se malce dolgo vleče. Tudi to je nekaj.
Za zaključek samo še dvoje vprašanj: Ali ne bi konjunkturna služba razvodenela, če bi jo preveč drobili? In: Ali ne bi podatkov o tujih tržiščih lahko pošiljala naša trgovinska predstavništva ali vsaj opozorila na najboljše vire. do katerih doslej nismo prišli, čeprav po svetu na njih temelji vse trgovanje?
MARIOLA KOBAL
OBČNI ZBOR SINDIKALNE PODRUŽNICE V TITANU

Neupravičeno čakanje
Preteklo nedeljo so preko nove železne konstrukcije na podvozu na Celovški cesti privozile prve tri lokomotive. Tedaj so preizkušali trdnost nove
gradnje, da bi tako po novi progi Cimprej brez nevarnosti vozili vlaki
• HRASTNIK:
Temeljite priprave
Kljub temu, da v hrastniški komuni dopustniškega razpoloženja še ni konec, se kaže v vseh organizacijah precejšnja aktivnost. Tudi občinski sindikalni svet se z vsem prizadevanjem pripravlja na razprave o novostih na področju socialnega zavarovanja. Predsedstvo občinskega sindikalnega sveta jev ta namen pripravilo seminar za območji Radeč in Hrastnika, ki se ga udeležujejo skoraj vsi sindikalni funkcionarji. Na seminarju so se seznanili z bistvenimi spremembami zakona o organizaciji in financiranju socialnega zavarovanja in tudi z izdatki v zvezi z zavarovanjem. Vodstva sindikalnih podružnic so sprejela stališča občinskega ljudskega odbora o formiranju zasavske skupnosti zavarovancev s tem, ‘da ustanovijo v Hrastniku in Zagorju podružnice socialnega zavarovanja. Večje sindikalne podružnice so se lotile tudi že kadrovskih priprav. da bi zagotovile čim boljše delo komunalne skupnosti socialnega zavarovanja. Prav tako so v vseh večjih podjetjih sklicali sindikalne konference, tako v rudniku, kemični tovarni, steklarni, papirnici, kurilnici, kjer bodo seznanili vse člane kolektiva z novo zakonodajo tega področja.
JOŽE GREBEN
• RUDNIK ZAGORJE:
• ObSS ZAGORJE:
V OSPREDJU TROJE VPRAŠANJ
Na sobotni konferenci občinskega sindikalnega sveta v Zagorju ob Savi so govorili predvsem o treti osrednjih problemih, ki bodo terjali v tem času še posebnih naporov, tako sindikalnih podružnic kot tudi drugih družbeno-političnih organizacij in sodelovanje vseh proizvajalcev. In sicer:
prvič: vprašanje odgovornosti organov delavskega samoupravljanja za vodenje in uspehe podjetij. Ugotavljajo namreč, da so v večini zagorskih gospodarskih organizacij na zasedanjih organov samoupravljanja obravnavali polletne gospodarske dosežke pod tretjo točko dnevnega reda, za drugimi — pravzaprav manj pomembnimi — vprašanji. V razpravah o tem so v posameznih organizacijah sodelovali dva ali trije tovariši, od tega. največkrat direktor in še morda kak vodilni uslužbenec podjetja, zraven teh pa še predsednik delavskega sveta. Tako je bila npr. razprava o polletnih dosežkih na zasedanju osrednjega delavskega sveta na Rudniku rjavega premoga Zagorje o gospodarskih dosežkih brez pripomb zaključena in se prisotni — kot vse kaže — niso zavedali odgovornosti, da sprejme-
Določiti enotno osnovo za obračun
V rudniku rjavega premoga v Zagorju je zaposlenih okoli 160 delovnih invalidov, od tega skoro 120 takih, ki prejemajo razliko do prejšnjega osebnega dohodka v obliki invalidnine od zavoda za socialno zavarovanje. Pred časom je republiški zavod za socialno zavarovanje poslal vsem rudnikom okrožnico z veljavnostjo 1. julija letos, po kateri naj bi izplačevali delovnim invalidom invalidnino samo od dejanskega osebnega dohodka do obračunske osnove za delovno mesto, na katerem trenutno delajo.
Ker so v zagorskem rudniku začeli uveljavljati določila te okrožnice, so bili delovni invalidi — rudarji, ki niso sposobni opravljati prejšnjega dela v rudnikih, materialno prizadeti, saj so prejemali tudi 100 in več dinarjev manj invalidnine na dan. Zato so na pobudo sindikalne podružnice rjavega premoga Zagorje in občinskega sindikalnega sveta Zagorje v teh dneh sklicali posvetovanje s predstavniki republiškega odbora sindikata rudarjev, mala-lurgov in kemičnih delavcev, zavoda za socialno zavarovanje in zastopniki slovenskih premogovnikov.
Na posvetovanju so ugotovili, da vsi slovenski rudniki niso dobili omenjene okrožnice republiškega zavoda za socialno zavarovanje in da so pred časom že dosegli soglasje, da bodo prejemali delovni invalidi v rudarstvu nadomestilo za razliko zaslužka na delovnem mestu, ki so ga zasedali pred invalidnostjo. v višini osebnega dohodka aktivnih proizvajalcev. Po prvem januarju letos pa je bila ta razlika določena do višine povprečnega osebnega dohodka jamskega kopača. Omenjena okrožnica pa je spravila delovne invalide v rudnikih v težaven položaj, saj obračunska osnova za delovno mesto po pravilnikih o delitvi osebnih
dohodkov ne predstavlja več minimalnega oziroma zagotovljenega osebnega dohodka. Tako, so v slovenskih rudnikih v zadnjem času zelo različno obračunavali delovnim invalidom razliko od prejšnjega osebnega dohodka. Na posvetovanju v Zagorju so zato govorili predvsem o tem, kako bi enotno uredili invalidnino, oziroma osebne dohodke delovnih invalidov — rudarjev. Predlagali so Republiškemu zavodu za socialno zavarovanje, naj bi vzeli kot osnovo za obračun povprečni norma dnevni zaslužek posameznih kategorij rudarjev.
-k-
jo poročilo o polletnih gospodarskih dosežkih podjetja brez vsake poglobljene razprave in proučitve.
Opaziti je, da čutijo organi delavskega samoupravljanja premalo odgovornosti tudi pri obravnavi posameznih izjav za poroštva. Včasih sprejemajo poroštvene* izjave kar brez razprave iu brez predhodnega poizvedovanja. ker jim kak vodilni uslužbenec pojasni, da gre pač samo za »formalno« izjavo. Lahko pa se zgodi, da bodo organi delavskega samoupravljanja gospodarski organizaciji ob takem formalnem pristanku za garancije in druge zadeve brez razprav onemogočili nadaljnji obstoj ali obratno. Dejstvo je, da lahko vsak preuranjen in nepremišljen sklep privede gospodarsko organizacijo v precejšnje težave, kar je ugotovljeno tudi ria nekaj primerih na območju zagorske občine. Nekatere zagorske gospodarske organizacije se morajo zdaj namreč ubadati s težavami, ki so jih delno povzročili tudi organi delavskega samoupravljanja z nepremišljenimi sklepi.
Drugič: dosedanje gibanje in dosežki gospodarstva v zagorski občini dajejo kaj slabe obete, da bodo planska predvidevanja dosegli. V posameznih gospodarskih organizacijah pri proizvodnji ni opaziti napredka, čeprav obstajajo prav v teli gospodarskih organizacijah še mnoge neizkoriščene notranje rezerve. Na nedoseganje predvidenih planov pa vpliva — sicer v manjši meri — tudi slabo sodelovanje med posameznimi gospodarskimi organizacijami in ozko lokal isti črno gledanje posameznih tovarišev v teh gospodarskih organizacijah.
Oh obravnavi nedoseganja planskih predvidevanj pa se vse pogosteje pojavlja vprašanje perspektivnega načrtovanja razvoja v posameznih zagorskih gospodarskih organizacijah, saj je ugotovljeno, da predstavlja prav planiranje eno na j šibkejših služb v gospodarskih organizacijah. V nekaterih zagorskih gospodarskih organizacijah imajo sicer izdelane plane perspektivnega razvoja, vendar sta jih sestavljali največ ena ali dve osebi, ostali člani ko-
lektivov pa s temi plani niso seznanjeni.
Tretjič: kadrovskim praša-njem v gospodarski organizaciji in vprašanju nadaljnjega izobraževanja neposrednih proizvajalcev bo treba posvetiti več pozornosti, saj se sicer ne bi dogajalo, da bi ponekod na primer štipendirali srednji kader, ki ga ne potrebujejo, po drugi strani pa v Zagorju že nekaj let primanjkuje sposobnega računovodskega kadra. Zato bi veljalo vsekakor razmišljati o predlogu, iznesenem tudi na konferenci, da bi vsa sredstva, namenjena za štipendiranje na območju zagorske občine, združili in tako vodili enotno politiko štipendiranja.
-k-
Na občnem zboru sindikalne podružnice tovarne kovinskih izdelkov in livarne »Titan« v Kamniku je bilo ponovno v ospredju vprašanje, ki so mu sindikalni delavci v kamniških kolektivih v zadnjem času posvečali premalo pozornosti. To je: naloge sindikalnih organizacij pri krepitvi vloge samoupravnih organov v . ekonomskih enotah. S tem je seveda tesno povezano tudi vprašanje težišča dela sindikalnih organizacij na probleme v samih enotah. Zlasti do vzpostavljanja novih organizacijskih oblik na področju dejavnosti sindikata v posameznih obratih, poslovnih in ekonomskih enotah imajo v posameznih kolektivih zelo različna stališča.
Zanimivo in kaj čudno je tudi vprašanje, ki ga je v svojem poročilu izrazil predsednik sindikalne podružnice Titan na občnem zboru. »Takole pravi med drugim: »Ekonomske enote in sveti teh enot so ostali le na papirju. Na polletni sindikalni konferenci smo sklenili decentralizirati sindikalno organizacijo po ekonomskih enotah, česar pa nismo uresničili, zato ker bi najprej zaživeli sveti ekonomskih enot in sploh ekonomske enote, šele takrat pa bomo v njih izvolili sindikalna vodstva. Za takratne razmere je bilo to prav gotovo zgrešeno. Če pa gledamo sedaj, vidimo, da smo si prihranili ogromno dela, ker bi morali sedaj spet vse reorganizirati. Rezultat njihovega dela v tedanjih pogojih gotovo ne bi bil bistveno drugačen od rezultatov dela ekonomskih enot.«
V Titanu so do nedavnega imeli 15 ekonomskih enot, ki pa v bistvu pravzaprav niso bile ekonomske enote. Nova organizacijska shema pa predvideva sedem ekonomskih enot, vendar kot kaže, tudi z novo organiza-
Vajenci v novem obratu Saturnusa prvič preštevajo svoj zaslužek
• ŠKOFJA LOKA:
cijo poslovanja še niso povsem zadovoljni. Menijo, da vprašanje zasedbe delovnih mest, zlasti odgovornejših, ne bi smelo vplivati na oblikovanje organizacije poslovanja in upravljanja.
Prav v zvezi z oblikovanjem takih ekonomskih enot, ki bodo predstavljale res neko organizacijsko in ekonomsko zaokroženo enoto poslovanja, pa je tesno povezano sodelovanje proizvajalcev — članov kolektiva te enote. Prav gotovo bi sindikalne podružnice po ekonomskih enotah, če bi jih imeli, okrepile delo teh enot.
Prav gotovo urejanje posameznih problemov v okviru podjetja kot celote ni bilo tako učinkovito, kot bi sicer bilo, če bi ta vprašanja urejali neposredno v obratih s sodelovanjem ljudi, ki so za posamezne zadeve zainteresirani. Na enega takih problemov so opozorili tudi na občnem zboru. Gre za problem kriterijev pri delitvi osebnih dohodkov. Tako imenovani sistem delitve osebnih dohodkov po enoti proizvoda se ni obnesel, ker je slonel na nerealnih osnovah. Niso bili redki primeri, ko so bili osebni dohodki v posamezni ekonomski enoti kljub višji proizvodnji in seveda tudi realizaciji nižji kot pretekli mesec, ko je bila proizvodnja nižja in obratno. Taka nevsklajenost je slabo vplivala na storilnost dela v kolektivu. Način, kako so urejali ta problem, je opozoril sindikalne delavce v Titanu, da bo treba v sistemu dela marsikaj menjati. Vodstvo sindikalne podružnice je zelo jasno spoznalo, da delitev osebnih dohodkov ne trpi nobenih subjektivnih ocen z vrha, pač pa so osnova lahko le konkretni podatki o proizvodnih rezultatih v posameznem obratu.
Prav ti problemi pa narekujejo novemu vodstvu sindikalne podružnice v Titanu, da začne razmišljati, kako bi čimprej zaživelo delo sindikalnih podružnic po ekonomskih enotah. Vsako odlašanje in čakanje na neko popolno in dokončno organizacijsko shemo poslovanja lahko le škoduje in prav gotovo prej slabi kot krepi delo ekonomskih enot v podjetju. F. S.
• VIPAVA:
Hova Me! bo sprejela prva vina
Nova vinska klet. ki jo gradijo v Vipavi, bo letos že sprejela prve količine vina. Od predvidenih 89 cistern so jih 66 že zabetonirali ter okoli 25 tudi obložili s potrebnim materialom, da jih bodo lahko napolnili z novim vinom. Popolnoma dogradili bodo klet do prihodnje trgatve.	■ L, K.
Izvoz v letu 1963 za dva in pol milijona dolarjev
Sedem podjetij z območja škofjeloške občine, katera izvažajo svoje izdelke v tujino, sl zadnje mesece močno prizadeva. da l)i v teh nekaj meseci h do konca leta nadoknadila slabši izvoz, katerega so dosegla v prvih sedmih mesecih letos. Sicer v primeri s prejšnjimi leti izvoz ni slab, saj so dosegla v sedmih mesecih
634.000	dolarjev, to pa je za dobrih 150.000 dolarjev več kot
Sanje o praznih košarah (Foto M. Šparovec)
v tem času lani. Toda letošnji plan je mnogo višji od lanskega. Izvoziti za 1,504.000 dolarje/, to jo 79 odstotkov več od lani, ni majhna stvar. V petih mesecih do konca leta morajo podjetja izvoziti, še za 58 odstotkov od letnega plana izvoza. Vendar so v vseh podjetjih, ki zaostajajo za dinamiko prepričani, da bodo plan, čeprav s težavo, vendarle dosegli. Izvoz v mesecu avgustu in septembru je v velikem porastu, podjetja imajo sklenjene pogodbe, tako da je sedaj samo še vprašanje proizvodnje.
Podjetja pa ob letošnjih kontaktih s tujimi poslovnimi partnerji že iščejo informacije in sklepajo pogodbe za izvoz v prihodnjem letu. Zato se orientirajo predvsem na izdelavo izdelkov za izvoz, ki naj bi prihodnje leto dosegel v osmih podjetjih že dva in pol milijona dolarjev. Ta izvoz pa bo predstavljal še vedno le 15 od-
• »KOVINA« BIZELJSKO:
Sedanji rezultati terjajo razširitev
Zaradi potreb in tudi zato, da bi zaposlili čim več delavcev in delavk, so pred leti na Bizeljskem ustanovili splošno kovinarsko podjetje »Kovina . V času obstoja je podjetje doseglo lepe uspehe. Tudi letos kaže, da so dobro gospodarili in razmišljajo že o tein. da bi podjetje zaradi vedno večjih naročil razširili. Tako hi lahko še povečali število zaposlenih, in sicer po končani rekonstrukciji na okoli 200.
V. D.
stot kov proizvodnje omenjenih podjetij in zato s tem vse možnosti še prav gotovo niso izčrpane, predvsem še, če upoštevamo. da je uvoz še večino večji od izvoza, predvsem zaradi uvoza bombaža za Gorenjsko predilnico ter zajčje dlake in zajčjih kož za »Šeširc. Omenjeni podjetji bosta letos izvozili za 596.000 dolarjev, uvozili pa za 3,224.000 dolarjev surovin, medtem ko bo ostalih pet podjetij izvozilo za 908.000 dolarjev blaga in uvozilo za
170.000	dolarjev. Zato bodo potrebni še precejšnji napori, da bi uskladili uvoz.no-izvozno bilanco.
-n-
• RADOVLJICA:
MedkomunsM zavod za urbanizem
Na zadnji seji obeh zborov občinskega ljudskega odbora Radovljica so sprejeli tudi odlok o ustanovitvi medkomunskega zavoda za urbanizem za območje občin Radovljica in Jesenice. Potrebe po takem zavodu so iz dneva v dan večje, ker se vedno bolj čuti potreba po perspektivni urbanistični ureditvi tega območja . Novoustanovljeni zavod bo proučeval predvsem razvoj posameznih naselij, mest in krajev na območju obeh občin, opravljal urbanistične storitve, proučeval razvoj stanovanjske gradnje in komunalnih objektov in predvsem usmerjal na perspektivno gradnjo. Zavod bosta financirali obe občini po dogovoru, razen tega pa bo zavod tudi sam ust.varial lastna sredstva.	N. B.
-..V"
POLLETNA KONFERENCA SINDIKATA ŽELEZARNE:
Miro Feldin-novi predsednik
V sredo je bila v Delavskem domu na Jesenicah polletna konferenca sindikalne podružnice Železarne Jesenice. Dosedanji predsednik Tomaž Ertel je v svojem poročilu orisal poslovanje in gospodarski položaj Železarne, delo organov delavskega samoupravljanja in sindikalne podružnice. Poročilo so v razpravi dopolnili še nekateri vodilni uslužbenci Železarne. Predvsem so govorili o tre-
• ILIRSKA BISTRICA:
Tudi nižji plan ni izpolnjen
Oba zbora občinskega ljudskega odbora v Ilirski Bistrici sta pred nedavnim razpravljala o izpolnjevanju plana v letošnjih osmih mesecih. Podatki kažejo, da proizvodnja ni bila taka, kot je bilo predvideno. Čeprav je bil namreč plan za letos za 3,2 % nižji kot lanski, niso dosegli fizičnega obsega, planirane industrijske proizvodnje. V osmih mesecih je namreč industrija izpolnila plan za leto 1962 s 50,7 %. Na obeh zborih občinskega ljudskega odbora so med vzroki za tako stanje navajali predvsem objektivne težave pri nabavi reprodukcijskega materiala, težave z obratnimi krediti, pa tudi položaj na tržišču in nestabilizirane cene so dokajšnja ovira nemoteni blagovni menjavi. Seveda ne kaže prezreti tudi subjektivnih slabosti v samih gospodarskih organizacijah, ki se odražajo predvsem v nizki produktivnosti, slabi organizaciji dela, neurejeni delitvi osebnega dohodka in podobno. Oba zbora sta zato sprejela nekaj odločnih ukrepov, ki naj bi omogočili uspešno realizacijo letnega plana do konca leta.
Ob tej seji so ria lastno željo razrešili dosedanjega predsednika ObLO Albina Kureta in za novega predsednika izvolili dotedanjega direktorja kmetijske zadruge v Ilirski Bistrici ing. Ivana Kukovca.
J. K.
nutnih težavah Železarne, ki imajo izvor predvsem v preveč zakoreninjenih navadah ter nezadostni delovni in proizvodni disciplini. Tako so ugotovili, da so posvečali predvsem premalo pozdrnosti tržišču in se zato sedaj dogaja, da izdelki ostajajo v skladiščih, ker je tudi domača trgovinska mreža vedno bolj zahtevna. To pomanjkljivost je najbolj ilustriral tehnični direktor z besedami: »Sedaj naroči kupec 30 ton blaga, reklamira pa 30 kg. Tega pred leti ni bilo. V osmih mesecih letošnjega leta imamo tako že več reklamacij' kot lani vse leto. Položaj na tržišču je v marsičem drugačen!« Prav tako tudi pri planiranju nismo upoštevali vsehv potrebnih činiteljev, kot je dejal šef plansko-ekonom-skega oddelka. Toda problemov je Še vedno mnoco in zato je bilo tudi precej diskutantov, ki so razpravljali tudi o osebni odgovornosti, o nagrajevanju in kaznovanju, o izpolnjevanju sklepov (žrganov delavskega samoupravljanja, o človeku kot najvažnejšem faktorju v proizvodnji, družbenem standardu in tako dalje.
Ob koncu so razrešili dolžnosti sedanjega predsednika izvršnega odbora sindikalne podružnice Tomaža Ertla, ki od-
• RIBNICA:
Odborniki v podjetjih
Odborniki zbora proizvajalcev ribniške občine nenehno zasledujejo gibanje proizvodnje in gospodarstva na območju občine. Na nedavni seji so podrobneje obravnavali uresničevanje sprejetih nalog družbenega plana. Razprava je pokazala, da so nekateri delovni kolektivi zaradi objektivnosti in ostalih okoliščin nekoliko v zastoju. Da bi se odborniki sami prepričali in v samih podjetjih ,. spoznali probleme, so obiskali posamezne delovne kolektive, kjer so imeli razgovore z vodstvi delovnih kolektivov, organi samoupravljanja in vodstvi sindikalnih podružnic.	V. D.
Tovarna mesnih izdelkov »Emona«
iz Zaloga pri Ljubljani bo letos pri lstem"števiiu zaposlenih predvidoma ustvarila za 80 •/. večjo proizvodnjo. Povečali so tudi izvoz od lanskih 940 ton na 2937 ton mesa v avgustu letos. Nedvomno so ti uspehi tudi rezultat prizadevanj za čim večje strokovno izobraževanje. Tako je na primer delavka Cenka Prošek še lani zapirala 500 konserv na uro, medtem ko po novem tehnološkem procesu, po temeljitem študiju gibov, zapira sedaj 1200 na uro
haja na novo službeno mesto, za novega predsednika pa so na prvi seji novega izvršnega odbora izvolili Miroslava Fel-dina, ki je bil doslej zaposlen kot starejši konstruktor v tehniškem biroju Železarne.
-jn-
# RADOVLJICA:
Sprejeli gozdno gospodarski napy' za 10 lei
Gozdovi v radovljiški obuuii so imeli ves ta čas veliko gospodarjev, ki seveda niso gospodarili z njimi po nekem enotnem načrtu. Tako so razen Gozdnega gospodarstva Bled, občine, zadrug, gospodarili z njimi tudi privatniki, ki so večkrat izkoriščali gozdove nenačrtno in je zato naše gozdno bogastvo utrpelo znatno škodo. Po zadnjem sklepu občinskega ljudskega odbora v Radovljici sedaj z vsemi gozdovi upravlja Gozdno gospodarstvo Bled, ki je obema zboroma ljudskega odbora v Radovljici pred nedavnim predložilo v razpravo obširen elaborat in načrt za gospodarjenje z gozdovi do vključno 1969. leta. Načrt predvideva sedem gozdarskih rajonov in posebej predlaga za vsakega načrtno gospodarjenje za dobo desetih let. Enotno gospodarjenje z gozdovi bo prav gotovo zagotovilo boljšo kvaliteto, trajnost gozdov in povečanje lesnih zalog ter seveda tudi večji donos. Gospodarjenje na tako velikih gozdnih površinah bo omogočalo tudi uporabo sodobnih tehničnih sredstev. Takih pogojev seveda na razdrobljenih parcelah ni bilo mogoče ustvariti.
N. B.
• GORIŠKA
Ena komunalna skupnost zavarovancev
Na sestankih delovnih kolektivov na Goriškem v zadnjerr času predvsem še razpravljaj: o problematiki finansiranja socialnega zavarovanja. Bližajo s: namreč volitve v skupščino komunalne skupnosti zavarovancev. Pred volitvami pa hočeji samoupravni organi razčistit vprašanja v zvezi z vedno večji mi izdatki zlasti za zdravstveni varstvo zaposlenih, kajti kmalu bodo morali prekomerna bolo-vanja plačevati neposredno iz svojih sredstev.
Na sestankih ugotavljajo številne pomanjkljivosti v proizvodnih obratih, zaradi katerih naraščajo bolovanja. Obenem opozarjajo tudi na druge možnosti za zmanjšanje izdatkov. Vodstva podjetij bodo morala posvetiti več skrbi predvsem urejanju družbene prehrane, prevozom na delo ter snovanju tovarniških ambulant. Trenutno ima v okraju le pet ali šest večjih gospodarskih organizacij svoje ambulante in zdravnike. Zahvaljujoč se pravočasnim intervencijam ter sploh boljšemu poznavanju zdravstvenega stanja zaposlenih ugotavljajo v teh podjetjih znižanje staleža bolnih. To velja predvsem za anhovsko cementarno, novogoriško tovarno pohištva ter LIP Ajdovščina.
Na Goriškem bo le ena komunalna skupnost zavarovancev. Nova skupščina bo štela 51 članov. Kolektivi, ki imajo po več kot 589 zaposlenih, bodo volili neposredno člane skupščine. Manjši kolektivi pa izbirajo volilna telesa, ki bodo potem za več podjetij skupaj predlagala in izvolila člane skupščine.	L. K.
Ob prazniku 20-letnice pionirske organizacije, ki so ga praznovali pionirji iz vse države preteklo nedeljo v ljubljanskem Tivoliju, so bili še posebno počaščeni, saj jih je obiskal tudi predsednik Prezidija Vrhovnega sovjeta ZSSR Leonid Ilič Brežnjev. Pionirji so visokemu gostu pokazali svoj novi spomenik, predsednik pa se je z njim dalj časa pogovarjal
• NOVA GORICA:
Premalo sodelovanja s kmetijskimi organizacijami
Družbeni sektor kmetijstva v novogoriški občini ima solidno materialno in kadrovsko osnovo. Zadnja leta gi je nabavil zlasti precej traktorjev in druge mehanizacije, pa tudi lastne površine je znatno razširil.. Lahko rečemo, da ima sedaj lepe pogoje za nadaljnje širjenje družbene proizvodnje.
Skupno deluje sedaj na območju občine sedem ali osem kmetijskih organizacij. Razen zadrug sta dve močni družbeni posestvi:	Kmetijsko gospodar-
stvo Gorica in pa Zadružno vinarstvo Brda. Opaziti pa je, da sploh ni nikakršnega medsebojnega sodelovanja med posameznimi organizacijami. Se več: včasih si druga drugi zaradi različnih odnosov do zasebnih kmetov celo škodujejo. To se opaža vsako leto ob odkupu sadja in vina.
Sedaj je v družbeni lasti okoli 7,2 odstotka vse obdeloval-
ne zemlje v občini. Možnosti za nadaljnje širjenje družbenega zemljišča so skoraj neomejene. Kmetijsko gospodarstvo Gorica jih pridno izkorišča, medtem ko se zadruge še vse preveč oklepajo trgovine, ki jim prinaša precejšnja sredstva. Zaradi premajhnega prizadevanja se. tudi kooperacija ne razvija, kot bi pričakovali. Se vedno je na dokaj primitivni stopnji. Mnogokrat se omeji le na nudenje uslug zadrug privatnikom s strojnim parkom. In kaj se je pokazalo? Nekatere organizacije so orale privatnim kmetom v svojo škodo. S traktorskimi postajami, ki imajo trenutno 99 traktorjev z vrsto priključkov, so imele organizacije v minulem letu kar 7 milijonov dinarjev izgube.
Kmetijske organizacije so se v zadnjih dveh letih kadrovsko zelo okrepile. Na okoli 1000 zaposlenih v družbenem sektorju kmetijstva je kar 117 inženirjev in tehnikov. Spričo tega lahko pričakujemo v prihodnje treznejše gledanje na probleme družbene proizvodnje ter večje sodelovanje med posameznimi oreanizaciiami.	L. K.
• PODVIN:
Izobraževalni center Gorenjske
Pred nedavnim so izročili svojemu namenu prenovljen dom v Podvinu pri Radovljici, ki ga je Okrajni sindikalni svet Kranj preuredil v izobraževalni center Gorenjske. To je poslopje prejšnje stare graščine, ki je kasneje služila potrebam kmetijskega posestva Poljče. Predvidevajo, da bo ta dom v poletnih mesecih zelo dobro služil kot rekreacijski center, pozimi pa bodo lahko v teh prostorih seminarji ne samo za Gorenjsko, temveč za vso republiko in državo, ker je zelo prostoren in lepo urejen. Okrajni sindikalni svet Kranj je že imenoval posebni odbor, ki bo upravljal novi dom. Predvidevajo, da se bo dom lahko sam vzdrževal. Delavska univerza v Radovljici že pripravlja programe za seminarje in tečaje iz najrazličnejši! področij.	N. B.
• BOHINJ:
Gradili bodo novo sirarno
V Bohinju dela sedaj kar 28 malih sirarn, ki predelajo letno okoli 1,200.000 litrov mleka. Od teh so samo štiri sirarne v dolini, ostalih 24 pa je raztresenih po vseh okoliških planinah. Prav zaradi te razdrobljenosti pa seveda tudi izrabljenosti, so stroški za predelavo mleka nenormalno veliki in odtod tudi visoka cena sira. Prav to je tudi vzrok temu, da je lani obležalo na zalogah več ton sira, ki ga niso mogli prodati oziroma so ga kasneje v skrajni sili prodali po nižjih cenah, tako da so komaj, oziroma sploh niso pokrili svojih stroškov. Pri vsem tem pa je treba še upoštevati, da je kvaliteta sira iz leta v leto slabša in da bohinjski sir tako izgublja svoj renome. Prav zaradi te velike razdrobljenosti ni mogoče zagotoviti izdelkov enake kvalitete, ker pač delajo sirarne v različnih pogojih, različni so tudi pogoji zorenja itd., kar vse veča probleme okoli prodaje izdelkov. Bohinjske sirarne izdelajo sedaj letno okoli 3500 kg surovega masla, 80 ton bohinjskega sira in več kot 10 ton trapista. V tem času je problem okoli predelave mleka postal v Bohinju problem številka 1. Začeli so razpravljati o preureditvi obstoječih sirarn, vendar ta varianta niti iz ekonomskega niti s tehnološkega stališča ni sprejemljiva, ker so investicije zelo visoke in kljub temu ne bi mogli zagotoviti enake kvalitete izdelkov.
Prav zaradi tega so se odločili za drugo možno varianto, to je: zbiranje mleka na enem kraju in enotno predelavo mleka v izdelke. Tako bodo zbirali mleko v novi centralni mlekarni v Bohinjski Srednji vasi, kjer je nekako središče Bohinjske doline in ga od tu prevažali v skupno sirarno. Zmogljivost nove sirarne, ki naj bi bila prav tako v Srednji vasi, bi bila predelava okoli 5000 kg mleka dnevno. Predvidevajo, da bodo že v naslednjih letih namolzli več kot 1,600.000 litrov mleka, kar je za okoli 400.000 litrov mleka več kot sedaj. V novi sirarni bodo izdelovali le polnomasten sir — bohinjski ementa-lec. Ze v prvih letih bo nova sirarna po predvidevanjih izdelala okoli 90 ton sira, pozneje pa seveda še več. Invisticijski program predvideva za to gradnjo okoli 79 milijonov dinarjev, dokončali pa bi jo leta 1964. Del sredstev bo prispeval kot posojilo občinski ljudski odbor v Radovljici, nekaj sredstev pa imajo sami. Občinski ljudski odbor v Radovljici je ta predlog kmetijske zadruge iz Bohinja v
Tudi vi lahko postanete lastnik COLIBRIJA!
Novi kreditni pogoji vam odslej nudijo možnost odplačevanja posojila v štirih letih. TOMOSOV COLIBRI si torej lahko nabavi vsak, ki ima vsaj 15.000 dinarjev mesečnih prejemkov. Vplačate samo polog v višini 10 odstotkov tovarniške cene, ki znaša brez davka za COLIBRI-12 165.000 dinarjev, in vozilo je vaše!
Izkoristite tudi vi to ugodno možnost nakupa! Vse podrobnejše Informacije boste dobili pri TOMOSOVIH področnih zastopstvih in trgovskih zastopnikih.	\
PROIZVAJA: mineralno volno v prostem stanju, v obliki blazin, filcev in vrvi — specialna vrata in pokrove za hladilnice
TERMIKA
montažno in industrijsko podjetje za toplotne, hladilne in akustične izolacije
LJUBLJANA, POLJANSKA 77
telefon: 30-306, 30-307, 30-308 telegrami: TERMIKA Ljubljana
OBRATI: obrat za proizvodnjo mineralne volne ŠKOFJA LOKA-BODOVLJE
obrat specialno mizarstvo POLJANE nad Škofjo Loko
Delovišča: Reka, Pula, Kraljeviča, Split, Korčula, Zagreb, Beograd, Rtanj, Kosovo itd.
IZVAJA - PROIZVAJA - PROJEKTIRA
VPRAŠAJ NA PLATNICAH
UČBENIKOV
i
Povsem odveč bi bilo zagovarjati potrebo po učbenikih z aspekta učno-vzgojnih nalog. V celoti se lahko zadovoljimo z odgovorom — učbeniki so potrebni. K temu pa je treba pristaviti še tri besede, namreč — veliko jih potrebujemo. Tako ni čudno, da je prav beseda učbenik tista, ki jo že nekaj let zapored ponavljamo s pravcato nestrpnostjo. Ob začetku vsakega šolskega leta. TODA, KAKŠNA JE VSAJ PRIBLIŽANA PODOBA POTREB PO UČBENIKIH, KAJ OD TEGA ŽE IMAMO IN KAJ ŠE LAHKO PRIČAKUJEMO1' IN KDAJ, SEVEDA?
V skladu z reformo obveznega osemletnega šolanja naj bi po sklepu Sveta za šolstvo LRS dobila osemletka 54 učbenikov. Od tega jih je doslej 27 že izšlo, v tiskarnah je 10 učbenikov, zadnjih 17 pa naj bi dobili učenci najkasneje do začetka šolskega leta 1964-65. Za reformirano gimnazijo pa je Svet za šolstvo LRS v aprilu letos razpisal 60 učbenikov. Kdaj se bodo prvi med njimi pojavili na policah knjigarn, še ni mogoče reči ničesar določnejšega, vsekakor pa prvi ne prej kot v začetku šolskega leta 1963-64. Predstava o potrebnih šolskih knjigah pa bi bila popolna, če bi lahko navedli še število učbenikov za strokovno šolstvo. Ker pa je to učno vzgojno področje štie na začetku reforme, se moramo zadovoljiti samo s pavšalno ugotovitvijo, namreč, da bo tudi ta številka precejšnja.
Do sem smo pravzaprav lahko zadovoljni. Učbenike avtorji pripravljajo ali pa jih bodo začeli pripravljati. Najbrž z nekaj zamude, toda prišli bodo vendarle. PROBLEMATIKA PA SE ZAČENJA RAZGRINJATI OB VPRAŠANJU, KAKO POSLEJ UREDITI SISTEM FINANCIRANJA UČBENIKOV?
Dosedanji sistem financiranja učbe-nikov..namreč preti, da bo zatajil. Sicer pa tole o njem: Pri nakupu učbenika so sodelovali kupec, to je neposredni koristnik, ki je zanj odštel v knjigarni
izvod Slovenskega berila III pred dvema letoma še 178 dinarjev, letos pa pri enaki nakladi in v ponatisu celo 242 dinarjev, kar pa je vplivalo, da je prodajna cena poskočila od tedanjih 220 'dinarjev na 360 dinarjev. ZARADI TEGA POSTAJA TUDI AKTUALNO VPRAŠANJE, KAKO POCENITI KNJIGO?
V Državni založbi Slovenije, pri našem glavnem založniku učbenikov, menijo, da bi bilo vendarle mogoče znižati stroške pri nekaterih učbenikih’. Pravijo, da se nekateri avtorji učbenikov radi razpišejo, kar pa ne vpliva samo na ohlapnost podane snovi in s tem na nepreglednost učbenika, temveč hkrati tudi povišuje tiskarske stroške, ki so najvišja postavka — celo 70 in več odstotkov — v strukturi njegove cene. Zato predlagajo, naj bi Svet za šolstvo LRS ob vsakem razpisu tudi določil obseg učbenika. Po njihovem mnenju pa bi morda tudi kazalo razmisliti o vezavi več sorodnih učbenikov v eno knjigo, s čimer bi se zmanjšali stroški za vezavo, ki znašajo na primer pri kartoni-rani izdaji 40 do 50 dinarjev na izvod, pri platnu pa celo od 120 do 200 dinarjev na izvod. O teh in morda še o katerih drugih možnostih znižanja proizvodnih stroškov za učbenike^bi bilo vsekakor vredno intenzivneje razmišljati kot doslej. TODA S TEM ŠE NISMO NAŠLI ODGOVORA, KDO IN KAKO NAJ ZAGOTOVI SREDSTVA ZA IZDAJANJE UČBENIKOV OZIROMA KAKŠNA NAJ BO CENA UČNIH KNJIG?
Eno izmed doslej izoblikovanih stališč na zastavljeno vprašanje — čeprav še ne pomeni dokončnega odgovora nanj — si prizadeva pri vseh učbenikih postopno uveljaviti princip ekonomske cene kot prodajne cene. To bi vsekakor po eni strani pomenilo konec takšnega ali drugačnega potegovanja za subvencije, po drugi plati pa se spet vsiljuje dvom, ALI JE SPRIČO NEEKONOM-
►
Kako zagotoviti sredstva za izdajanje učbenikov in kakšna bo njihova cena?
Vprašanje, ki čaka odgovor
vred"ntis‘t prodajne cene, razliko od prodajne in lastne cene pa sta mu prispevala deloma Sklad za pospeševanje založništva LRS, z namensko subvencijo za znižanje cene učbenika in še založba s svojo interno subvencijo. Tako lahko kupi učenec na primer Žabkar j e vo Geometrijo za VI. razred po ceni 400 dinarjev, čeprav je njena dejanska cena 650 dinarjev.
Z letošnjim zmanjšanjem sredstev v Skladu za pospeševanje založništva LRS pa so se za približno polovico zmanjšala tudi sredstva za regresiranje učbenikov, in to od 58,500.000 dinarjev v minulem na približno 30 milijonov v letošnjem letu. TAKO SE VSILJUJE VPRAŠANJE, KOLIKŠNA RAZLIKA JE NASTALA MED MOŽNOSTJO SOFINANCIRANJA UČBENIKOV IZ SKLADA ZA POSPEŠEVANJE ZALOŽNIŠTVA LRS IN PROŠNJAMI ZA SUBVENCIJE?
Prošnje za subvencije pri izdaji učbenikov in pomožne literature za šole so v letošnjem letu pristale na 155 milijonih 600 tisoč dinarjev. Čeprav v vseh teh primerih bržčas res ne bi bila nujno potrebna subvencija iz. Sklada za pospeševanje založništva, pa je vendarle razlika med dejanskimi sredstvi sklada in zaprošenimi tolikšna, da sama po sebi formulira nov vprašaj. NAMREČ; KAJ STORITI, DA BI UČBENIKI VENDARLE LAHKO PRIHAJALI KOLIKOR TOLIKO NORMALNO NA POLICE NAŠIH KNJIGARN?
Stališča Sklada za pospeševanje založništva bi lahko rezimirali približno takole: cena učbenikom naj bi se postopoma približevala ekonomski ceni, Sklad pa bo sodeloval s subvencijo samo pri. tistih učbenikih, kjer bi bila ekonomska cena pretirano visoka. Od tod tudi nekatera letošnja povišanja cen učbenikom: pri Slovenskem berilu II za 40 dinarjev, pri Nemški vadnici II za 80 dinarjev, pri Geometriji za V. razred za 120 dinarjev ...
K povišanju cen nekaterim ponatisom pa so vplivali narasli tiskarski stroški. Tako je na primer veljal tisk za en
SKIH OSEBNIH DOHODKOV ALI ŠTIPENDIJ SPLOH MOGOČE V CELOTI UVELJAVITI NAČELO EKONOMSKE CENE UČBENIKA?
Medtem ko lahko računamo, da bi gospodarske organizacije ali nekateri drugi ustanovitelji strokovnih šol bržčas prispevali del sredstev za izdajo učbenikov ali pa šolam omogočili nakup učbenikov za učence po ekonomskih cenah — del vsote bi morali seveda prispevati tudi učenci sami iz svojih štipendij ali mesečnih nagrad — pa se problem zaplete predvsem pri gimnazijah. Že sedanje cene učbenikov, ko niti še ni vseh — kaj šele, da bi govorili o ekonomskih cenah — znašajo kar lepo vsoto, ki jo mora dijak ali njegovi starši odšteti na začetku vsakega šolskega leta: v četrtem razredu gimnazije na primer 4220 dinarjev. Razen tega pa je treba upoštevati, da le majhen odstotek gimnazijcev dobiva štipendije.
IN SLEDNJIČ, ALI NAJ EKONOMSKE CENE UČBENIKOV OBVELJAJO TUDI ZA OBVEZNO OSEMLETNO ŠOLANJE? Uvedba tega načela bi v bistvu nasprotovala ustavnemu določilu, da se osemletno obvezno osnovno šolanje financira iz družbenih sredstev. Za zdaj morajo starši prispevati za učbenike v osemletki vsote od 350 dinarjev v drugem razredu pa do 2910 dinarjev v osmem razredu. Pri prehodu na ekonomsko ceno pa se ti stroški povečajo za približno 40 %. ZATO. ALI JE RES V CELOTI UPRAVIČEN PREHOD NA EKONOMSKE CENE UČBENIKOV, KAR ŠE POSEBEJ VELJA ZA OSEMLETNO OBVEZNO ŠOLANJE?
Mimogrede, v Italiji bodo letos dobili učenci osnovnih šol brezplačno učbenike in druga učila. Podobno so uredili tudi že v nekaterih drugih državah. Morda prav zaradi tega nekateri predlagajo, da bi tudi pri nas kazalo kreniti po tej poti. Navdušujejo pa se za dve rešitvi. Ena izmed njih naj bi bila izdatnejša družbena subvencija v Sklad za pospeševanje založništva, da bi le-ta lahko v celoti regresiral učbenike za
osemletko, ki bi jih nato dobile šole in posojale otrokom. Drugi pa spet predlagajo, da bi komune same odkupile potrebne učbenike za šole, ki bi jih nato proti malenkostni obrabnini posojale otrokom.
Stališča se med seboj precej razlikujejo. Za nekaj pa se bo vendarle treba odločiti, a v prvi vrsti za učbenike za obvezno osemletno šolanje, za katere bi morali v duhu ustavnih določil poskrbeti iz družbenih sredstev.
BOJAN SAMARIN
Kadar je knjiga tako rekoč zastonj. (Cankarjeva založba, Ljubljana, od 1. do
4. oktobra. Razprodaja.)
Alije renesansa
• •
samo na papirju
?
TO RAZMIŠLJANJE JE LE BEŽEN PRIKAZ, KAKO V NEKEM AMATERSKEM GLEDALIŠČU PONOVNO IŠČEJO SAME SEBE, KO SO BILI VSE DOTLEJ TRDNO PREPRIČANI, DA JE NJIHOVO DELO EDINO PRAVILNO. TO PREPRIČANJE JE OVRGEL CAS, KI JE POKAZAL, DA S SVOJIM DELOM NE BODO PRIŠLI DALEČ. ZATO LETOS ZAČENJAMO ZNOVA TAM, KJER SO ZACELI PRED LETI IN POTLEJ KRENILI NA NAPAČNO POT.
KVALITETA, TO JE ODSLEJ NAS CILJ — POUDARJAJO GLEDALIŠČNIKI V KRANJU.
Vse poklicne gledališke hiše prav v teh dneh začenjajo novo sezono s prvimi premierami. Lahko jo pričakujemo z zanimanjem, saj je bilo le pred malo-katero dosedanjo sezono toliko iskanja novih poti kot prav letos.,
A to iskanje novih poti velja tudi ža mnoga amaterska gledališča. Le da večina amaterskih odrov danes še ne bo odgrnila zaves, saj so šele dobro pričela s študiranj em novih uprizoritev. Nekatera pa tudi s študiranjem niso pričela. Med njimi je tudi Prešernovo gledališče iz Kranja, katerega umetniški svet je šele pred dvema tednoma odločil, katera dela naj bi prišla v okvirni repertoarni načrt dramske sekcije in Odra mladih
Kaj je vendar s to gledališko skupino? Kakšno pot si je izbrala in ali je pravilna ta pot? Tako smo se v našem listu že -vpraševali. Žal moramo tudi tokrat ta vprašanja ponoviti.
Še pred mesecem smo zapisali: »V pretekli sezoni so se na odru tega gledališča zvrstile take predstave, ki jih ta hiša gotovo ne zasluži. Načrti so bili sicer lepi, a kaj, ko so ostali le načrti. Uresničenega je bilo bore malo.«
Ce bi se spuščali v iskanje Vzrokov, kaj je temu krivo, potlej bi gotovo morali iskati vzroke v nekaterih preambi-cioznih gledanjih nekaterih gledališčnikov, ki so kaj trdovratno, kljub očitnemu nazadovanju kranjskega odra trdili, da je dramska skupina kranjske Svobode, ki dela v sklopu Prešernovega' gledališča — prerasla okvir amaterizma. Seveda to ne more biti res. Kje pa je meja med kvalitetno naštudiranim gledališkim delom amaterjev ali poklicnih igralcev? Do danes te meje ni še nihče potegnil in je prav gotovo tudi v bodoče ne bo, ker je enostavno ni mogoče. Morda so Kranjčani dobili občutek, da preraščajo okvir amaterskega gledališča, ker so pojem kvalitete zamenjali z obsegom svojega dela.
Pogubna pa je bila za Kranjčane še ena zmota. V preteklih letih so bile nekatere predstave gledališkega ansambla na republiških revijah kar dobro sprejete. Toda malokateri izmed njih se je zamislil nad tem, da je kritika hvalila predvsem posamezne izredno uspele igralske kreacije. Nihče se ni resno vprašal: Ali je lahko en sam igralski kreator, čeprav odličen, že porok, da je delo gledališke skupine kot celote uspešno v programskem in izvedbenem pogledu.
Vzrokov, da gledališke predstave v Kranju v zadnjih sezonah v izvedbi domače amaterske skupine niso bile kvalitetne, kot bi lahko bile, je gotovo več. Eden izmed njih je prezaposlenost posameznih igralcev, saj jih je nekaj igralo skoraj v vseh predstavah. Ce upoštevamo, da to niso bili poklicni igralci, marveč samo ljubitelji gledališča. ki so igrali po vsakodnevnem delu, potlej se lahko upravičeno vprašamo, kako so ti posamezniki sploh zdržali. Gotovo zaslužijo pohvalo. Ta pa je lahko le enostranska, kot je bilo enostransko tudi njihovo delo. Nujno je namreč, da ob tolikšnem obsegu dela niso mogli igrati tako, kot bi lahko, če bi se odločili za manj predstav in — kvaliteto. Ko so tako nekateri amaterji noč za nočjo prebedeli v gledališču, ob va-
jah za naslednjo premiero, ob nastopih itd., ni prav nič čudna težnja nekaterih posameznikov, da bi za izgubljeni čas in napore zahtevali odškodnino. Morda vse to ni bilo načrtno, a pripeljalo je v drugo skrajnost, v iskanje izhoda v profesionalnem in polprofesionalnem delu. Porodila se je zamisel, naj bi v preteklih nekaj letih nastavili 6 do 8 poklicnih gledališčnikov. Ti naj bi skupno z amaterji povečevali dejavnost in kvalitetno dvigali raven predstav. Letno naj bi uprizorili 8 do 10 premier, skupno kakih 120 predstav v gledališki sezoni. Do danes se na vso srečo te težnje dokončno niso uveljavile, saj bi bilo tako delo že v naprej obsojeno na propast. Kljub vsemu pa so v Kranju vsa leta delali v tej smeri. Pripravljali so premiero in večkrat v naglici naštudirali tekste. Ce k temu prištejemo še slabo režijsko vodstvo, si lahko predstavljamo, kaj so gledalcu nudile take uprizoritve in koliko je bilo pri vsem tem gledališkega užitka.
Tako smo odkrili dve glavni pomanjkljivosti kranjskih amaterjev: preveliko zaposlenost igralcev in slabe režijske priprave.
Trditev, da je pri kranjskih gledaliških predstavah šepala predvsem režija, je stara resnica. Kaj je temu vzrok? Tisti, ki so v Kranju režirali, svojim nalogam navadno niso bili kos. Režije so se lotevali igralci, staro spoznanje pa je, da ni vsak, čeprav dober igralec — dober režiser. A kdo jih je izbral? Ali res ne bi mogli najti v Sloveniji dobrega, sposobnega režiserja, ki bi ga angažirali le za ene uprizoritev. Ti režiserji bi za študijsko delo pri uprizoritvi potrebovali gotovo nekaj več časa, ker bi bili pri delu temeljitejši. Ne bil bi pa ta čas izgubljen.
Tega pa v Kranju niso delali. Raje so ustanovili štab lastnih »režiserjev«, ki naj bi delali v Kranju in na terenu. Na terenu pa jih ni bilo dosti videti, ker so v glavnem vsi vedrili v lastni gledališki hiši in čakali, da pridejo na vrsto.
Ce se zdaj povrnemo k igralcem in ponovimo ugotovitev, da amater ne more biti v eni sezoni angažiran pri šestih ali celo več predstavah, moramo zavrniti opravičilo, ki so ga v kranjskem gledališču dolgo porivali v ospredje. Kaj smo hoteli. Ce smo hoteli delati, če smo hoteli dati na repertoar letno toliko in toliko novih del, so morali igralci toliko igrati. In kdo jih je silil v to skrajnost, kdo jim je narekoval, da morajo letno dati z amaterji nezaslišano veliko premier? Nihče. In naprej, če so po vsej sili hoteli imeti toliko novih uprizoritev, zakaj niso razširili kroga amaterjev? In spet kaj trpek odgovor — kdor je bil talent, je sam prišel v gledališče. In ker so v Kranju počasi spoznavali, da s takim delom resnično ne bodo prišli daleč, so iskali izhoda v mladini in tako ustanovili Oder mladih. Tudi o tej skupini smo v našem listu že pisali, ko smo ocenjevali njihovo predstavo na zadnji republiški reviji. In končna ocena je bila, nekaj je, ob pravilnem in načrtnčm delu bo ta mladi kolektiv kvalitetno gotovo še rsfsel. A že druga premiera tega odra je podrla te upe. V diletantizmu so gledalci iskali krivca.
Za Kranj sicer trdijo, da ima kaj čudno gledališko občinstvo, saj največkrat baje niti samo ne ve, kaj bi pravzaprav rado. In vendar Kranjčani vedo, kaj je dobro, pa tudi, kaj bi bilo bolje opustiti. Prav to občinstvo je ter-j'alo odgovor na vprašanje:
KDAJ BO KONEC GLEDALIŠKE KRIZE?
Na to vprašanje je bilo treba dat letos jasen odgovor.
EDINO VODILO — KVALITETA
Nekaj let že blodijo in se izgubljajo, ko najbolj trdijo, da so izhod našli, se znova odpira pred njimi stari problem. Zdaj je naše gledališče na novi poti, so mi zagotavljali povsod, kjer sem se o tem pogovarjal.
Odločili smo se za kvaliteto, ki smo jo vse doslej zanemarjali. Tako sem slišal na občinskem in okrajnem svetu Svobod, ko sem se zanimal za program. Igrali bomo manj, so rekli, a tisto temeljito izpilili. Poiskali bomo izkušene režiserje in dobre igralce.
Toda kje dobiti dobre igralce in režiserje? Vse doslej so trdili, da dobrih igralcev ni v Kranju, s?daj pa ugotavljajo, da jih je zadosti v lastni hiši, le da potrebujejo dobrega režiserja, ki bi jih vodil. Te pa bodo poiskali v vrstah priznanih slovenskih gledališčnikov.
Bodo tudi našli režiserje, kakršne potrebujejo?
Trenutno ga nimajo, tako da si bodo pri študiju prvega dela zopet pomagali kar z lastnimi ljudmi.
V	Klanju res niso brez težav, a ena izmed najbolj zaple,tenih je bila letošnja izbira programa. Šele na zadnji seji umetniškega sveta je bil končno sprejet okvirni repertoarni načrt dramske sekcije in Odra mladih.
Gledalcem se tako obetajo uprizoritve tudi izmed naslednjih odrskih tekstov: Tone Bruliin »Psi«, Marin Dr-žič »Dubrovniške vragolije«, Matej Bor »Kolesa teme«, Marjan Matkovič »Na koncu poti«, Vojimil Rabadan »Kadar se ženski jezik ne suče« in morebitna slovenska noviteta. Mladini bo igralski ansambel skušal ustreči z eno izmed naslednjih tekstov: Erik Voss »Plešoči osliček« ali Pavel Golia »Srce igračk«.
Oder mladih bo v tej sezoni pripravil dvoje del. Repertoarni načrt tvorijo naslednja dela: Igor Torkar »Atomski diktator«, Djordje Lebovič-Aleksander Obrenovič »Nebeški odred« in »Robinzon in dekleti«.
Prva premiera dramske sekcije bo okrog 26. oktobra. Pripravili naj bi dramo Toneta Brullina »Psi«, ki obravnava problem rasne diskriminacije. Drugo premiero, ki bo 16. novembra, bo naštudiral Oder mladih. 15. decembra pa bo premiera mladinske igre.
Tako se je začetek letošnje gledali-. ške sezone v Prešernovem gledališču zakasnil za ves mesec. Vrzel bo izpolnila z gostovanjem ljubljanska Drama. Tako se tudi z gostovanji obeta Kranjčanom več zanimivih predstav, saj so že sklenjeni dogovori z ljubljansko Dramo in Mestnim gledališčem, z vsakim za štiri predstave, repertoar pa bodo popestrili tudi amaterji z Jesenic in iz Trbovelj.
V	Kranju se vračajo k staremu, pravijo nekateri razočarani, saj je še vedno hekaj takih, ki še niso spoznali, v kakšne vode je jadralo to gledališče. Ta primer, ki v Sloveniji gotovo ni osamljen, pa nas uči, kaj se lahko zgodi z amaterskim gledališčem, ki je polno ambicij, a teh ambicij ni zmožno uresničiti. In ko bi bilo treba gledališče spraviti nazai v prave tire, gledališke vodstvo samo ni znalo najti izhoda iz zagate, tako da so morali pomagati občinski in okrajni svet Svobod, Socialistična zveza in sindikat.
V	Kranju so kaj pozno spoznali, da se kulturni problemi prepletajo tudi z ekonomskimi in političnimi. Pot, ki sta jo pokazala občinski in okrajni svet Svobod, je pravilna, vprašanje pa je, če ne bo ostala samo na papirju. To se kaj lahko zgodi, saj že začetek tako grozi. 2e za prvo delo niso našli režiserja, kakor so ga želeli. Se ne bodo tudi za naslednja dela zadovoljili z lastnimi režiserji? To je gotovo udobneje. Renesansa Prešernovega gledališča pa bo ostala ob tem samo na papirju in osnovna zahteva, ki so si jo postavili —1 kvaliteta — bo ostala neizpolnjena.
Odgovor na to nam bo dala pravkar začeta sezona.	JANEZ GOVC
Novo • NOVO ® NOVO • NOVO • NOVO S NOVO • NOVO • NOVO # NOVO • NOVO • NOVO • NOVO • NOVO
V
in prva slovenska slikarska kolonija v Radljah
, Minulo sredo so se začele pod pokroviteljstvom Okrajnega odbora SZDL ‘Maribor prireditve Mariborske kulturne revije, ki že šesto zaporedno leto po-J^ni živahen jesenski uvod v novo kultno sezono. Program prireditev, ki se °°do zvrstile do 26. oktobra pretežno v ®aRiem Mariboru, z nekaterimi prireditvami pa bo segel tudi v druge večje .raje tega okraja, je pester in obse-(25 gledaliških, koncertnih, literarnih prireditev in različne razstave). Se etlo značilnost ima: mimo prireditev Poklicnih kulturnih ustanov in nastopov poklicnih kulturnih delavcev in Urhetnikov Maribora kot tudi Ljubljano in iz Hrvaške, vključuje program hkli najboljše dosežke in prizadevanja področju kulturnega delovanja ama-orjev mariborskega okraja, n. pr. gostovanje dramske skupine DPD Svobo-iz Mežice s Kleistovim »Razbitim 'Jfčern« v Slovenskem narodnem gledališču, oziroma potujočo likovno raz-!Javo, za katero je prišla pobuda z krajnega sveta Svobod.
V okviru letošnje Mariborske revi-sta namreč Svet Svobod in prosvetnih društev okraja Maribor ter Dru-tvo likovnih umetnikov Maribor reagirala idejo Okrajnega sosveta za ^stetsko-humanistično vzgojo — potuho razstavo del mariborskih likov-n*h umetnikov. To idejo je namreč ro-Qho spoznanje, da je vrednost likovne ^•betnosti nemogoče približati ljudem, ^ se ne srečajo s samimi umetnostmi, Ce jim le-te ne spregovorijo najprej ?arne, a ob njih tudi tisti, ki gledalcu ahko nudijo svoje bogato znanje s podaja upodabljajoče umetnosti. Tako bo tazstava tridesetih slikarskih in kiparji del mariborskih mojstrov (dela je ‘zbrala posebna žirija), zasnovana kot azvojna pot razstavljajočih ustvarjal-Cav, že 13. oktobra na svoji »prvi po-s'aji« — v prostorih DU in občinske sobe v Radljah. Tu bo ostala predahoma najdlje teden dni, saj bo do-V*ači organizator — Občinski svet Svo-?°h — povabil na razstavo tudi vso %ko mladino. Društvo mariborskih b^vnih umetnikov pa bo oskrbelo v , j dl j ah kot tudi za vse nadaljnje »po-5 aJe« potujoče razstave strokovno vod-i vo p0 razstavi kakor tudi v vsakem "JZaju predavanje na temo — kako gledamo in vrednotimo likovno umetnino. Razstava bo v dneh VI. mariborske kultne revije krenila iz Radelj še v Preglje, Mežico, Vuzenico in Črno, kjer b° razstavljena v kavarniških prosto-?h. Odtod pa jo bodo kasneje pripeljali
še
nikov v Radljah pa bodo predvidoma razglasili prvo tako slovensko slikarsko kolonijo oziroma jugoslovansko v Sloveniji. Omogočila jo bo Elektrarna Radlje, ki bo v te namene v sami elektrarni preuredila dva prostora' za delo in bivanje slikarjev, ki bi jih pritegnili
, v Ptuj in Ormož ter v Mursko So-boto, v skladu z dogovorom o kulturam sodelovanju med tema dvema sobnima okrajema.
Se en dogodek je, ki je svojstven, ,v in zanimiv in ki bo zabeležen v ?neh VI. mariborske kulturne revije, aePrav je njegov pomen pravzaprav Jugoslovanski. Slovenija dosle še ni-?a slikarske kolonije (čeprav se je pred asom že razpravljalo o slikarski koloni v Poljanski dolini), če ne štejemo /^dnarodnih kiparskih simpozijev For-?a viva v Kostanjevici in Portorožu, jvmajstega oktobra ob otvoritvi potujo-p razstave mariborskih likovnih umet-
prelepi obdravski motivi, v našem slikarstvu pravzaprav še precej. neobdelani. Slikarji, ki se bodo priglašali v to kolonijo, naj bi v povračilo gostitelju prepustili eno svojih del. S tem pa bi v Radljah nastajal osnovni fundus za domačo likovno galerijo.

mmmmm m ai$6s.i
1.__.:	_ji
Nova oblika nedeljskih koncertnih matinej
Radio Ljubljana je pripravil to sezono koncertne matineje, ki bodo vsako nedeljo ob pol enajstih v dvorani Slovanske filharmonije. V okviru dveh abonmajev se bo spored resne glasbe izmenjaval z zabavno, jazz in narodno zabavno glasbo. Te oddaje bodo ob direktnem prenosu vključene tudi v radijski program.
Pri simfoničnih, kom.or-nih, solističnih, zborovskih delih in pri odlomkih iz oper bodo sodelovali mnogi znani jugoslovanski glasbeniki in najnadarjenej.ši mladi umetniki. Spored skuša biti dostopen vsakomur, a hkrati izbira med reprezentativnimi deli določene dobe. Na zabavnih koncertih bodo pomembnejše in popularne skladbe starejšega ali novejšega nastanka oživele v izvedbi naših priljubljenih zabavnih ansamblov in solistov.
Sodelavce Radia Ljubljana so pri izvedbi te zamisli vodile prošnje in predlogi poslušalcev radia in obiskovalcev koncertov, pa tudi problem, ki nas tare že dolgo vrsto let: kako približati večjemu številu naših ljudi
Direktni
prenos
Radio
Ljubljane
y*fC3
'pridobitve resne glasbe, jim izoblikovati okus in izostriti kritičnost pri poslušanju vseh zvrsti glasbe in jih usposobiti, za razumevanje vsebine» ki se jim zdi tako tuja in nedostopna.
Rešitev so poiskali v združitvi dobrih strani obeh vrst glasbe (resne in zabavne). Skušali bodo tudi na koncertih resne glasbe ustvariti tisto napeto, omamno, nemirno vzdušje in povezanost med poslušalci in izvajalci, ki sta odlika zabavnih nastopov, pri le-teh pa v kvalitetni in avtentični izvedbi nuditi poslušalcem izbor najboljšega, kar je bilo ustvarjenega na tem področju, S tem si bodo zagotovili živo razpoloženje in stalni kontakt poslušalcev s potekom glasbenih misli, ki jim jih bodo posredovali.
Na jutrišnjo in vse nadaljnje matineje opozarjamo vse ljubitelje glasbe, posebno pa mladino, ki želi razširiti svoje obzorje pri spoznavanju lepot in dragocenosti področja, ki ga do sedaj niso mogli osvojiti.
P. K.
Sodobne in napredne težnje
Češki film ČLOVEK Z DVOJNIM OBRAZOM
Po nekaj filmih, ki so jih pripravili češki filmski ustvarjalci in ki smo si jih lahko ogledali v naših kinematografih lahko ugotovi-
družbeno stvarnostjo, se noče vključiti v tok življenja, ki se poraja na Češkoslovaškem. po zadnji vojni, ki pa v svoji biti. ni izrazit
mo, da tudi v češkoslova- in premišljen idejno politič-
škem filmu vedno očitneje prevladujejo sodobne in napredne tendence.
Film »Cldvek z dvojnim obrazom« je po svoji tematiki kriminalka, ki pa ne gradi zasnove dogajanja na osrednjem kriminalnem dogodku, kot je to v kriminalkah običaj, temveč gre mul-
ni nasprotnik. Begunec Kralj je bolj avanturist, ki stremi za neznanimi cilji, ki beži in ubija brez vsakih načel, ki tira v smrt mlado begunko, ne da bi ji znal svoja hotenja razložiti in ki se vrača v domovino, ne kot prekaljen sovražnik, temveč slabič, ki go žene
ce globlje ter raziskuje želja po domu in svojcih, psihološka dogajanja glavne Avanturist je v svojih de-
osebe. Brez pretirane in odvečne tendencioznosti odkriva življenje češkega ba-
janjih in svojem tragičnem koncu.
Scenarist se je s takim
gunca, ki se je na zapadu junakom najlaže izognil vdinjal med vohune, se s resnejšemu razmišljanju in
spremenjenim obrazom vrnil v Prano in ob svoji družini, ljudeh, ki so ga nekoč ljubili, spoznal svojo zablodo in doživel tragični konec.
Ustvarjalce filma je ob tem delu zanimal predvsem človek begunec. H se noče sprijazniti s sedanjo
poglabljanju v nekatera življenjske resnice, ki bi jih lahko načel. S spretno roko režiserja in solidno igro glavnega igralca so ustvarili predvsem tehnično solidno delo na 'ravni dobrih zapadnih del, vsebinsko plat pa so ob tem zavo-stavili.	L B.
Foto: Milan Šparovec
Proces socialistične graditve postavlja v sredino vsega dogajanja človeka. To misel in vodilo izraža tudi predosnutek nove ustave. Zato je razumljivo, da si naša družba postavlja zahtevne in visoke vzgojne smotre. Družba zahteva oblikovanje vsestransko razvite osebnosti. Socialistični človek mora biti telesno. umsko, nravstveno, delovno in lepotno vzgojen. Nobeno teh vzgojnih področij ne sme biti zanemarjeno, ker le skupno sestavljajo homogeno celoto.
KLUBI
IN LEPOTNA VZGOJA
Viktor Schvreiger
n Lahko pa ugotovimo, da v naši vzgojni praksi vsa la področja Ej.nastopajo v enakem sorazmerju. Enkrat ima prednost eno, dru-le« dru8° področje itd. Deficitni odnos pa zlasti zasledimo pri ®otnj vzgoji. Vzroke le-temu moramo najprej poiskati v vplivu v?6, lesti. Nekateri ljudje namreč še danes smatrajo, da estetska v 8° j a ni za preprostega človeka in da naj se z njo ukvarjajo in ij nlej izživljajo zgolj tisti, ki imajo za to čas in denar. Jasno je, tako pojmovanje zastarelo, nepravilno in tudi škodljivo. Ves
naš proces socialistične graditve, naš družbeni razvoj, sistem samoupravljanja, družbenega upravljanja, delitve dohodka ipd., zahteva vsestransko razvitega človeka, torej tudi estetsko-humanistično vzgojenega človeka.
Socialistična družba ne zahteva od svojih članov le dela. Ne gradi socializma zaradi socializma, izboljšati hoče človeku življenjske razmere, da se bo prijetno osebno počutil, da bo kot individuum sredi družbe polneje in bogateje zaživel. Skratka — delo, kulturne vrednote in razvedrilo naj izpolnjujejo dneve našemu delovnemu človeku.
Ce hočemo zadostiti vsem željam in zahtevam takega družbenega programa, moramo torej zagotoviti tudi estetsko vzgojo državljanov. Estetska vzgoja ni prirojena ali podedovana sposobnost, je lahko le rezultat vzgojnega delovanja različnih faktorjev, zlasti na mladega človeka. Med temi faktorji so tudi poklicne in nepoklicne kulturne institucije, ki naj delujejo v enotnem kulturnem programu določene komune oziroma kraja.
Običajno rečemo, da je estetsko vzgojen tisti človek, ki ima razvit smisel za lepo. Ta trditev je preveč splošna. Človek mora imeti tudi zmožnosti, da lepo zaznava, da lepoto doživlja, presoja in tudi ustvarja.
S tem sem nakazal bistvene naloge estetske vzgoje. In iz teh nalog moramo izhajati, ko pripravljamo in sestavljamo pvpgrame ter dajemo vsebino klubskemu življenju, ki naj bo iniciator vsega kulturnega dogajanja v komuni oziroma kraju.
Ob uresničevanju teh nalog estetske vzgoje moramo upoštevati nekatere splošne principe, da bi dosegli smotre, ki si jih postavljamo.
— Estetska vzgoja mora sloneti na interesih. Ti interesi niso prirojeni, niti se ne razvijajo sami po sebi,- ampak nastajajo zaradi izpodbud, ki jih dobivamo v okolju oziroma pod vplivom vzgoje. Delo na področju estetske vzgoje je torej delo na vzbujanju interesov. In klubi naj bi v tem pogledu odigrali primarno vlogo s svojo raznoliko vsebinsko dejavnostjo.
— Nikakor ne smemo zanemariti principa nazornosti. V oblikovanju estetskih odnosov ima ta princip svojo specifičnost — vsaka zvrst umetnosti ima svoja lastna sredstva, s katerimi na svojstven način ponazarja vsebino.
— Princip aktivnosti. Aktivnosti mladine ne smemo izenačevati z aktivnostjo odraslih, še manj pa z aktivnostjo umetniških ustvarjalcev. Vsako aktivnost moramo ocenjevati po svoje, z merili, ki ustrezajo razvojni stopnji, če hočemo razvijati ustvarjalnost. Priznanja, pohvale ali nagrade so važna vzgojna sredstva, ki bi se jih morali posluževati pri presojanju produktov oziroma stvaritev posameznikov ali skupin, če jih bodo prikazovali ali razstavljali.
—	Naloge estetske vzgoje bomo lahko uresničevali le. če bomo upoštevali princip postopnosti. S postopnostjo bomo privedli človeka k vedno tenkočutnejšemu estetskemu dojemanju, k bogatejšemu doživljanju — kar je končno naš namen. Programi za klubsko delo bi morali upoštevati ta princip. Me smemo začeti s problemi, ki jim okoliš ni dorasel, temveč postopoma večati in poglabljati zahtevnost.
—	Estetska vzgoja zahteva sistematičnosti, ker se estetski razvoj ne odvija sam po sebi, ampak s stalnim in enakomernim delom. Samo občasne izpodbude in slučajni vplivi, občasna pojasnjevanja in delni napori ne dajo pravega rezultata.
Zato mora biti vsebina dela dobro premišljena ter sistematično in logično zgrajena. Prejšnja tema mora pripravljati naslednjo in naslednja se mora naslanjati na prejšnjo.
Pri sestavljanju programov ne smemo pozabiti tudi na pestrost vsebine, če hočemo razvijati vse zvrsti esteske vzgoje. Čeprav poudarjamo po eni strani interese, je prav, če je človek vsestransko estetsko razgledan.
Estetsko-humanistično vzgojo uresničujemo s sredstvi, s katerimi vplivamo na človeka, vsako sredstva ima svojstvene možnosti vplivanja, zato ni vseeno, kakšnih sredstev se poslužujemo. Biti morajo kvalitetna, imeti morajo visoko ideino-vzgojno vrednost (kvalitetno umetniško delo še ni garancija za vzgojno vrednost) in morajo biti dostopna razvojni stopnji.
Da se povrnem na prvi stavek in končam z mislijo predsednika Sosveta za estetsko vzgojo pri Zvezi: Proces socialistične graditve — kjer se v sredino dogajanja postavlja človek — terja od družbe, da daje večje materialne možnosti skladno z rastočo proizvodnjo, za hitrejšo kulturno rast množic.« Drugače povedano — z reševanjem življenjskega standarda se rešujejo tudi estetski problemi
KLUBI KOT OBLIKA ESTETSKEGA IZOBRAŽEVANJA
Zadnje čase si postavljamo kot eno važnih nalog organiziranje klubov z željo, da bi klubi postali pravo središče kulturnega življenja in posrednik vsesplošne razgledanosti delovnih ljudi, posebno pa še mladine. Menim, da je klubski način dela res najprimernejša oblika za uvajanje estetskega izobraževanja in kulturne vzgoje.
Zato si pod pojmom klubskega načina dela predstavljamo večkrat vsa sodobna prizadevanja na področju kulture, čeravno je klubski način dela le člen v verigi sodobnega kulturnega dogajanja, ki odpira in prebija zaprtost poklicnih kot amaterskih institucij in daje možnosti širšega aktiviranja delovnih ljudi. Po drugi strani pa v klubih lahko najde največje število delovnih ljudi obilo zabave in razvedrila.	(Konec prihodnjič)
Ulica ribjih konzerv	1
Edu Rickettsu,
ki že ve, zakaj; mogoče
pa tudi ne
Ulica ribjih konserv v Montereyu, Kalifornija, je pesem in smrad, škripanje in škrtanje, lesketanje in žvenketanje, leglo razvad in sanje. V Ulici ribjih konserv leži križem kražem staro železo, pločevina, rešetke, skobljanci, raztrgane nalepke, kupi plevela in odpadkov tovarne ribjih konserv v lopah iz valovite pločevine, smetje iz gospodinjstev, javnih hiš, kitajskih kolib, laboratorijev, trgovin z navlako, skladišč in gnilih rib. In prebivalci? Vlačuge, vlačugarji, zvodniki, klateži, hazarderji, skratka — ljudje. Lahko bi rekli tudi svetniki, angeli, verniki, mučeniki — vprašanje je samo, kako jih vzamemo.
Zgodaj zjutraj, ko se vrnejo ribiči z lova na sardine, racajo vlačilci mrež z okornimi koraki proti zalivu. Do vrha naložene barke pristajajo tam, kjer namakajo svoje repe v morje tovarne konserv. Takšno podobo sem izbral namenoma, kajti če bi rekel, da namakajo tovarne ribjih konserv v morje svoje gobce, ne bi mogel najti nobene lepše primere za ničvredne ribe, ki prihajajo na drugi strani na dan.
Ko zatulijo tovarniške sirene, oblečejo vsi moški in ženske tega kraja svoja oblačila in hitijo nizdol po Ulici ribjih konserv na delo. Lesketajoči se avtomobili odpeljejo nadzornike, knjigovodje in tovarnarje v pisarne. Veletok italijanskih, poljskih in kitajskih delavk in delavcev v gumijastih hlačah, gumijastih jopičih in predpasnikih, se vsepovsod razlije in že začno rezati, čistiti, kuhati, zlagati in spajkati ujete ribe. Ulica stoka, tarna, godrnja, vrešči, reglja, vtem ko se v srebrnih potokih pretakajo
gomile rib. Barke počasi vse više in više lezejo iz morja, dokler jih popolnoma ne izpraznijo. V lopah za konserve loputa, škriplje, hrešči in cvili vse dotlej, dokler poslednje ribice ne očistijo, razsekajo, skuhajo in položijo v konservo. Potem znova zatuli sirena in krmežljavi, smrdljivi in utrujeni »Poljaki«, »Lahi« in »Kitajci« se vnovič prikažejo na dan in se s pobeš-mi-mi glavami vlečejo navkreber. Ulica ribjih konserv spet oživi in postane, kar je bila, očarljiva in tiha. Njeno pravo življenje se spet povrne. Klateži, ki se jim gnusi delo in so se zaradi tega zavlekli v senco temnih cipres, čepijo spet na zarjavelih ceveh stavbišča, ki so ga že zdavnaj opustili. Dekleta iz javne hiše pridejo za kratek čas na sonce, kolikor sploh sije. Zdravnik Zahodnega biološkega laboratorija, človek, ki ga po vsej okolici nihče ne kliče drugače kot »doc«, se vleče po ulici proti Chongovi kramariji, da bi tam popil vrček piva. Pleskar Henri vohlja kot pes po kupih odpadkov na gosto zaraslem zemljišču in išče les in kovinske dele, ki jih potrebuje za svojo barko.
Mrači se. Pred Dorino javno hišo gori hišna svetilka, mesec, ki nikoli ne mrkne. Odjemalci Zahodnega biološkega laborato-torija so obiskali doca in ta je šel čez cesto k Chongu še po pet steklenic.
Kako naj bi ujeli v vsej resničnosti to pesem, to žvenketanje in svetlobo, to srebajočo, razgrajajočo podobo iz sanj?
V morju žive živalce, ki so tako rahlo ustvarjene, da se zdrobe in stope v roki, če jih ulovimo. Treba je potrpeti, da se same ujamejo na nastavljeno vabo in jih nato previdno vzdigniti in z morsko vodo preliti v posodo.
Tako nekako bom moral napisati to knjigo: razgrnil bom papir in počakal, da se bodo zgodbe same razlile po njem.
Ulica ribjih konzerv	2
i.
Lee Chongova kramarija, ki sicer ni bila vzor čistoče, je bila pravo čudo trgovinske stroke. Najsi je bila še tako tesna, je lahko našel človek med njenimi štirimi stenami vse, kar je potreboval za življenje in zadovoljstvo: obleke, živila, sveža in v konservah, pijače, tobak, ribiški pribor, aparate, motorje, barke, vrv j e, čepice, svinjske zarebrnice. Pri Chongu je bilo mogoče dobiti jopice, svilene kimone, Šilce viskija in cigaro. Ustregel je lahko sleherni želji in muhavosti. Edino, s čimer Lee Chong ni mogel postreči, je bilo mogoče dobiti čez ulico pri Dori.
Trgovinico je odprl z jutranjo zarjo in zaprl, ko je zlezel v posteljo poslednji po-tepeni paglavec. Ampak nikar ne mislite, da je bil Lee Chong lakomen! Nikakor ne, toda če je kdo želel zapravljati denar, mu je bil na voljo. Bil je, ne da bi se hvalil, najpomembnejši človek Ulice ribjih konserv, kajti nikogar ni bilo, ki mu z leti ne bi ostal. dolžan kakšen dinar. Vendar Lee Chong ni pritiskal na svoje dolžnike; samo kadar je dolžnik prekoračil mero, mu- ni več dajal na upanje. Njegovi odjemalci pa so raje poravnali svoje dolgove, ali pa so jih vsaj skušali poravnati, kot da bi se pehali navkreber v mesto.
Lee je bil okrogloličen in ustrežljiv. Govoril je še kar dobro angleščino, samo črke r ni znal izgovoriti. Njega dni, ko so v Kaliforniji preganjali Kitajce, so razpisali na njegovo glavo nagrado. Zatekel se je v Frisco, v neko bolnišnico, in tam počakal, da so se razmere, uredile. Kaj je storil s svojim denarjem, nihče ni vedel. Mogoče ga nikoli več ni videl. Mogoče pa so predstavljali njegovo premoženje sami
neporavnani računi. Vsekakor ni živel slabo in sosedje so ga spoštovali. Svojim odjemalcem je zaupal tako dolgo, dokler ne bi utegnilo postati njegovo zaupanje smešno. Če pa je vendarle — tudi to se je zgodilo — pri svojih kupčijah ustrelil kozla, je znal svojo napako tako obrniti in zasukati, da se je kljub temu okoristil. Tako se je zgodilo, na primer, s Palače hotelom in okrepčevalnico, z zadevo, ki so jo imeli vsi za čisto norost.
V svoji kramariji je stal Lee Chong vedno za mizico s cigarami; na levi strani je imel registrirno blagajno, na desni računski stroj. Pred njim so ležale pod steklom rjave cigare, znamk Buli Durham, Duke’s mixture, Five Brothers, za njim ob zidu so stale na policah y dvolitrskih, litrskih, pollitrskih in četrtlitrskih steklenicah žgane pijače, Old Green River, Old Town House, Old Colonel in posebna vrsta domačega Old Tennesseja, viski jeva mešanica, »zanesljivo« štiri mesece stara, poceni mešanica, ki je po vsej - okolici slovela po imenu »stari škarpet«.
Lee Chong ni stal kar tako brez vzroka med viskijem in odjemalci. Domiselni kupci so pogostokrat skušali obrniti njegovo pozornost na drugo stran trgovine. Nečaki, vnuki, sinovi in snahe so dolgo prežali, vendar nikoli niso irpeli sreče, da bi zapustil cigare, blagajno in police z viskijem. Kot prodajalno mizo je uporabljal stekleno ploščo. Na njej so mirovali njegovi zavaljeni, mehki prsti, ki so potovali po steklu kot nemirne klobasice. Debel, zlat prstan na sredincu levice je bil edini okras, ki ga je nosil. Z njim je molče potrkaval po plačilnem krožniku, katerega gumijasti obroč se je bil že zdavnaj pregulil. Lee j e ve polne ustnice so bile dobrohotne, smehljaj, ki je sem in tja šinil čeznje, je bil topel in spodbuden. Nosil je naočnike z na pol prireza-
Ulica ribjih konzerv	3
nimi stekli, in ker je vse in vsakogar pogledal skoznje, je vedno nekoliko nagnil glavo nazaj, predvsem kadar je pogledal v daljavo. Na računskem stroju na desnici so izračunavali njegovi klobasasti prsti procente, obresti, seštevke in odštevke; njegovi prijazni pogledi pa so budno švigali iz enega konca trgovinice do drugega, in njegovi zobje so se lesketali.
Nekega večera je spet stal na svojem običajnem mestu na časopisnih papirjih, ki so ga greli v noge, in je otožno in veselo obenem mislil na kupčijo, ki jo je bil dopoldne sklenil, in se mu je popoldne spet razdrla.
Če stopite iz Chongove kramarije na cesto in greste čez poraslo stavbišče med zarjavelimi cevmi, ki so jih zavrgli kot neuporabne v. tovarni ribjih konserv, potem pridete -na izhojeno stezo, ki pelje skozi bohoten plevel do črne ciprese. Nato pelje steza čez železniško progo in čez lom, čez tako imenovano kurjo gred, navzgor k nizkemu poslopju, kjer so že od nekdaj shranjevali ribjo moko. Poslopje je bilo velik obokan prostor, ki je bil last zelo razvpitega gospoda, po imenu Hora-cea Abbevilla, ki je imel dve ženi in šest otrok in mu je z leti uspelo, da si je s prošnjami in nagovarjanjem nakopal pri Leeju tolikšen dolg, ki po vsem Monterju ni imel para.
Tistega dopoldneva je prišel Abbeville v kramarijo in njegovo poteptano, živčno obličje se je spačilo pred resno odločnostjo Leejevih pogledov. Obupano je buljil v zavaljeni prst, ki je potrkaval po gumijastem plačilnem krožniku. »Mislim,« je rekel potiho, »da vam dolgujem celo goro denarja.«
Chongovi zobje so se zabliskali v priznanje, kajti takšnega uvoda še ni poznal. Oprezno je prikimal in ugibal, kakšno zanko neki mu je nastavil.
Horace si je obliznil suhe ustnice in zahlipal: »Nočem zapustiti otrokom tega bremeha. Sicer jim gotovo nikoli več ne boste dali zavitka poprove mete.«
Lee Chong ni ugovarjal. »Goro denarja,« je samo zamrmral in Mr. Abbeville je nadaljeval: »Saj poznate mojo hišo, tam zgoraj za progo, lopo, v kateri je ribji gnoj...?«
Lee Chong je prikimal. Bila je njegova ribja moka.
»Ce vam dam hišo,« je potrto vprašal Horacea, »sva potem bot?«
Lee je nagnil glavo nazaj in strmo pogledal Horaca skozi svoje prirezane naočnike. Vtem ko je z desnico nemirno otipaval računski stroj, je v mislih hitro računal in ocenil zidavo poslopja. Pretrdo ravno ni bilo. Ampak prostor bi utegnil pridobiti vrednost, če se bo nekoč tovarna ribjih konserv razširila! »Prav!« je navsezadnje odvrnil.
»Torej mi dajte moje menice in jaz vam bom potrdil prenos lastništva.« Videti je bilo, da se je Horaceu zelo mudilo. »Dam vam pobotnico, da mi poplačali dolg,« je pojasnjeval Lee, »potem mi ne bo tleba iskati papiljev.«
Kupčijo sta zalila z dvema osminkama starega škarpeta, ki ga je nalil Lee, da bi kupčija bolj držala in da bi ustregpl formalnostim. Nato je Abbeville odšel naravnost čez muljavo, mimo ciprese, čez progo, navkreber po kurji gredi v hišo, ki zdaj ni bila več njegova, in se je ustrelil na enem izmed kupov ribjega gnoja. In (čeprav vse skupaj nima nobene zveze z
Ulica ribjih konzerv	4
zgodbo) nobenemu od Abbevillovih otrok, vseeno ali je bil od te ali one žene, v prihodnjih časih ni primanjkovalo poprove mete.
Toda vrnimo se k tistemu večeru. Horace Abbeville je ves pripravljen ležal na parah in na stopnici sta sedeli tesno objeti njegovi ženi. (Do pogreba sta bili prijazni druga do druge, nato pa sta si razdelili svojih šest otrok in nista več spregovorili med seboj.) Lee Chong pa je stal za svojimi cigarami; njegove rjave oči so jih mirno ogledovale in mislil je prav po kitajsko. Dopovedoval si je, da žalostnega dogodka ni mogel spremeniti, čeprav si je na tihem želel, da bi prej vedel zanj, ker bi lahko poskusil pomagati. Nesporno ima vsakdo pravico, da si vzame življenje, o tem je bil globoko prepričan. Ampak kdaj pa kdaj prijatelj lahko spremeni izvršitev te nedotakljive pravice, je zaskrbljeno pomislil. Poravnal je stroške za pogreb in poslal žalujočim ostalim polno košaro kolonialnega blaga.
Zdaj je bila Abbevillova hiša z dobro ohranjeno streho, trdnim podom, dvema oknoma in vrati njegova. Bila je polna ribje moke in smrad je bil občuten in nevzdržen. Lee je ugibal, ali naj jo uporabi za skladišče blaga, vendar je misel takoj odpodil; bilo je predaleč in vsakdo bi lahko prišel v stavbo skozi okno.
Vtem ko je negotovo premišljeval in trkal s prstanom po gumijastem krožniku, so se odprla vrata trgovinice in vstopil je Mačk. Mačk je bil vodja, poglavar, besedovalec, pajdaš in v malem izkoriščevalec skupinice fantov in mož, ki niso imeli niti družine niti denarja in so težili samo po ugodju, dobri jedači in pijači.
GOZD ŽALUJE	49
Ugibal sem, ali se je starka izmislila vse to, ali pa je bilo zgolj naključje. Kmalu smo slišali trkanje na vrata in Ilijev sopihajoči glas. S sajasto leščerbo v roki je začel priganjati starko, ki se je brž odpravila. Izpred vrat sem gledal za njima. Cez čas sem videl le še leščerbo, ki se je v temi pozibavala kot ognjena mušica.
»Okopaj se, jaz bom tačas tu,« je rekla Jasna.
Stopil sem po svoj plašč in jo ogrnil z njim. Do pet ji je segal. Pogledala je ob sebi navzdol in se zasmejala.
Ko sem se okopal, sem v čistem perilu legel na posteljo. Občutek sem imel, kakor da sem tudi notranje spral s sebe vso umazanijo, ne le vse tisto, kar se me je držalo in kar se je nabralo, ko sem več dni stikal po planinah in prenočeval v jamah. Jasna je zlila vodo in spravila posodo, potem pa je še enkrat naložila drva na ogenj in utrnila svečo. V odsevih plamenov, ki so silili skozi špranje in se igrali na steni, sem videl, kako se je slačila.
Stopila je k meni. Dišala je po rožnatem milu, ki ga je bila stara Novka hranila več let v prepričanju, da vse prav pride. Premaknil sem se na ležišču in potegnil Jasno k sebi. Objela me je. Njene grudi so drgetale pod tanko srajco, na njenem licu tik nad mojim pa je plesal odsev ognja v topli peči.
Vse je izginjalo in se izgubljalo nekam daleč. Zdelo se mi je, da ni več niti moje rojstne hiše niti sobe in njenih sten, niti snega in planin, pa tudi ne vojne in ljudi, temveč le midva, povsod samo midva na žuborečih valovih bistre vode. Vedel sem: daleč bova zaplavala, če se ne bom odtrgal. Pa nisem imel moči za to. Moje roke so seštevale lepote njenega telesa. Bal sem se, da bo nenadoma konec prelepih sanj.
Krčevito se je premaknila in se izvila iz objema mojih rok. Spet sva bila sredi resničnosti: vrnile so se stene, slišal sem veter, ki se je lovil okoli voglov.
»Jasna, zakaj?« sem jo vprašal.
»Ne... V takem ognju lahko zgoriš,« je rekla in legla na svojo posteljo.
Vedel sem, da mora biti tako. Vedel sem, da moram biti človek, vendar pa nisem imel moči, da bi storil tisto, kar je zmogla ona. Vedel sem, da na najini nadaljnji poti preži smrt in da ne smeva izprazniti čaše s čarobno pijačo, ki bi se utegnila spremeniti v strup za Jasno.
»Ljubim te, Jasna, neizmerno te imam rad!« sem ji rekel.
»Ali nisi hud, ker sem se umaknila?«
»Ne, nisem hud. Razumem te... Rad te imam takšno, kakršna si.«
»Jaz pa tebe. Rada sem te imela, ko se tebi niti še sanjalo ni.«
Vstal sem in sedel na rob njene postelje. Poljuboval sem jo po licih in iskal in našel njene mehke, tople ustnice,
»Ali bova po vojni živela tu?« me je vprašala.
»Ne vem, kje bova živela, skupaj pa bova prav gotovo. Ali ne?« sem ji odgovoril.
Njeni prsti so se igrali z mojimi kratkimi, gostimi lasmi, moje dlani pa so božale njene laske nad ušesi. Potem sem pobrskal po žerjavici in potisnil v peč nekaj polen, da ne bi ugasnil odsev, v katerem sem jo lahko gledal, čez, čas sem imel tudi sam že dovolj moči, da se ne bi izgubil v ognju poljubov.
Zjutraj mi je rekla: »Sinoči ti nisem hotela povedati, da ne bi ves čas mislil na to. Včeraj sta prišla tod mimo tovariša iz brigade. Iz Srbije sta se vrnila, dva dni dopusta imata. Jutri se vračata...«
»Z njima bova šla,« sem ji odgovoril.
Molče sva se gledala.
GOZD ŽALUJE	50
»Kaj sta povedala? Ali je padel kdo izmed tistih, ki jih poznava?« sem jo vprašal čez čas.
Naštela je nekaj imen, omenila je tudi Radeta, tistega tovariša, ki mi je dal toplo obleko pri Belem polju in ki je prevzel mojo strojnico, čutil sem, kako se mi je skalil pogled. Jasna je sedla k meni in mi položila roko okoli vratu.
Ko sva tako ■ sedela, je nekdo potrkal na vrata. Odrinil sem zapah. Bil je Ilija. Z njegove skrušene drže in iz tihega glasu sem razbral, da se je zgodilo nekaj hudega. Obšla me je misel, da mu je morda umrla žena pri porodu. Vprašal sem, kaj je.
»Okrog polnoči se mi je rodil sin. Babica Novka ga je prva vzela v naročje... Vse je bilo dobro ... Hiša polna veselja ... Potem je starka legla, da bi se oddahnila. Zjutraj se ni več zbudila,« je počasi povedal.
»Ali je umrla?« sem stopil proti njemu.
Ilija je žalostno prikimal. Jasno so oblile solze.
Sla sva z Ilijo. Starka je ležala na mizi ob steni, nad njeno glavo je brlela sveča. V kotu Ilijeve izbe sem videl ženo z novorojenčkom na prsih.
Še istega dne smo pokopali starko na vaškem pokopališču, naslednji dan sva z Jasno odšla v brigado.
Spet bitke, spet smo šli v Srbijo. Takoj v začetku sem se moral posloviti od Jasne.
Nikoli več je nisem videl. Njene lepe oči so se zaprle v šumadiji.
Blaznež v nekem zavodu za duševne bolnike pogosto strmi v privid, v človeka s kačami v očeh.
Zunaj sneži. Veter vrtinči snežinke pod oknom. Stojim blizu ogledala, nehote se zazrem vanj. Tudi mojo glavo je pobelil sneg.
KONEC

Preteklo soboto in nedeljo je bila so se pridružili mladi gostje iz dr pionirske organizacije. Med drugi
Žongliranje
Precej časa je že minilo, odkar je Odbojkarska zveza Jugoslavije pristavila svoj lonček. Kuhala in mešala je dolgih sedem mesecev in danes je skuhano. Pohval ni čuti. Kdor kaj reče, le negoduje.
Kandidat za mednarodnega sodnika Miloš Kosec, ki ga je sodniška organizacija Odbojkarske zveze Jugoslavije določila za sojenje na svetovnem prvenstvu v Moskvi, bo lepo ostal doma. Namesto njega bo v Sovjetsko zvezo odpotoval Lužda Tr-kulj iz Sarajeva. To je končni sklep Odbojkarske zveze Jugoslavije.
Organizacija namreč sodi, da tovariš Kosec, dolgoletni odlični odbojkar, športni delavec, zvezni sodnik in predsednik zbora trenerjev Odbojkarske zveze Slovenije — ni v »formi« — skratka, nesposoben za sojenje v Moskvi.
Merodajni forum, ki ima o tem sploh kaj odločati, to je sodniška organizacija, pa ni tega mnenja. Nasprotno. Zato je tudi določila, da bo naš zastopnik v Moskvi tovariš Kosec in nihče drug.
Sicer pa, kar je, je. Toda, morda niti ne bi bilo preveč neumno, če bi se v bodoče ob podobnih sporih spomnili znanih verzov, ki pravijo: »Le čevlje sodi naj kopitar«.
Prijateljski
dvoboj
Ozračje je napeto kot dober dežnik. Občinstvo je zdaj na nogah zdaj na sedalih, v dvorani je za kakšnih 800 fonov hrupa. Če ti sosed primaže zaušnico, je sploh ne slišiš, začutiš jo šele med odmorom. Vzdušje je torej, da bi ga vikal.
»Uslini ga na pevsko društvo, kaj ga šparaš! Tako, z levo, še en pleksus, pa se bo stegnil!«
Verjetno ste že sami ugotovili, da smo na prijatelj-

lllllllllllllllllllllllll!l!llllllllllll!llllllllllll!llllllll!llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!l!llllllllllllll»l!llllllllllllllllllllllllllllllll!lllllllllll
skem srečanju dveh boksarskih reprezentanc. Glavno vlogo igra — kot povsod — občinstvo.
»Prepariraj ga za v bolnišnico! Čreva na planke!« Nasprotniku začne iz nosa kapljati kri. Po nekaj sekundah se razmaže po rokavicah, obrazu, majicah. »Aha, že kri pušča, je že matast, Položi ga, vrzi ga iz ringa!«
Redke predstavnice nežnega spola, ki so posejane med občinstvom, si z dlanmi zakrivajo oči in le skozi špranje med prsti škilijo na slepeče osvetljen ring.
Boj je kljub grozečim protestom občinstva prekinil sodnik, ker je ugotovil, da razpoka nad očesno arkado Pri nasprotniku le malo preveč na široko zija.
Potem smo brali v časnikih: »Občinstvo je navdušeno bodrilo domače moštvo.«
Preteklo soboto so
Ljubljana pionirsko mesto. Najmlajšim prebivalcem našega mesta drugih krajev naše domovine, da bi skupaj praznovali dvajsetletnico so se na proslavi 20-letnice PO pomerili pionirji tudi v postavljanju šotorov
DO PRVENSTVA ŠE SEDEM DNI
• Petsto najboljših odbojkašev sveta v borbi za prvo mesto S Petindvajset moških in devetnajst ženskih ekip • Preko sto petdeset sodnikov in več kot trideset tisoč gledalcev dnevno • Izbirna tekmovanja v Moskvi, Leningradu,
Kijevu in Rigi
Naslednjo soboto, to je 13. oktobra, bodo sovjetski odboj kaši sprejeli goste s treh kontinentov: Evrope, Azije in Amerike. Organizacijski komite dela z vse večjo intenzivnostjo, kajti odlična organizacija mednarodnih tekmovanj pomeni že tradicijo sovjetskih športnih organizacij.
IZBIRNA TEKMOVANJA OD 13. DO 15. OKTOBRA
Tekmovalci bodo pripotovali v Sovjetsko zvezo že 11. oktobra. V Moskvi, Leningradu, Kijevu in Rigi bodo najprej izbirna tekmovanja, ki bodo zaključena 15. oktobra.
Za to tekmovanje pripravlja glavno mesto SZ Dvorec športov, ki bo sprejel 14.000 gledalcev. Kijevski Dvorec športov računa na obisk desettisočglave množice. Zimski stadion v Leningradu na štiri tisoč ljudi in nova športna hvala v Rigi na tri-tisoč ljudi. Interes za tekmovanje je ogromen, zato lahko z gotovostjo računamo, da bo vsak dan preko 30.000 ljudi spremljalo srečanja odbojkašev, ne da bi pri tem računali na milijone gledalcev pri televizijskih ekranih.
Finalna tekmovanja osmih ženskih in desetih moških prvo-plasiranih ekip bodo v Dvorcu športov v Moskvi, kjer je bilo svetovno prvenstvo v orodni telovadbi, hokeju in odbojki. Druga skupina finalistov bo tekmovala v kijevskem dvorcu športov, ki se nahaja v centru mesta in predstavlja enega od najlepših športnih objektov na svetu.
Organizacijski komite je mislil na vse. Da bi bilo bivanje tekmovalcev in gostov čim udobnejše in da bi imeli novinarji kar najbolj ugodne pogoje za delo, je komite formiral sedem komisij, ki pazljivo pripravljajo mesta tekmovanja, center za tisk ter organizacijo prevozov.
Organizacijski komite pričakuje približno 500 najboljših odbojkašev sveta, za katere bo rezerviran najudobnejši hotel »Bu karešt«. Tekmovanja bo vodilo 150 sodnikov, od tega precej tujih. Glavni sodnik bo zaslužni mojster športov in mednarodni sodnik Anatolij Cinilin, bivši igralec reprezentance SSSR. Glavni sekretar bo trener moskovskega »Spartaka« Boris Aniščenko, ki je prav tako mednarodni sodnik.
Anketa je bila organizirana med delavci dveh čeških tovarn. Bila je pismena ter anonimna in je vsebovala 19 vprašanj. Na anketo je odgovorilo 720 delavcev obeh spolov in to: 315 do 20 let, 270 do 30 let, 90 do 40 let in 15 do 60 let.
Rezultati ankete so pokazali skrajno ‘nezainteresiranost delavcev do aktivnega udejstvovanja v telesni kulturi. Presenetljivo je, da je samo 2 do 4 odstotke mladine vključenih v telesno vzgojo.
Razlogi za neaktivnost so: 55 odstotkov nima interesa, 13 odstotkov nima časa, 6 odstotkov nima možnosti, 4,5 odstotka zaradi bolezni, 4 odstotki nima prilike.
Anketa je med drugim dala tudi odgovore na aktivnost delavcev v prostem času. Večina se jih ukvarja z delom na domu (61 odstotkov), 10 odstotkov jih študira, 8 odstotkov se jih ukvarja s kulturo in samo 3 odstotki s športom in sprehodi. Razmeroma visok procent aktivnosti na do-
Zapisnik o niškem dogodku
Tiskajo programe v več jezikih, na dan prihajajo prvi letaki. Človek ima občutek, da bo IV. svetovno prvenstvo v odbojki za ženske in V. za moške resničen praznik odbojke celega sveta.
42 EKIP V BORBI ZA PRVO MESTO
Predvideno je bilo, da bi se morale vse nastopajoče ekipe javiti za tekmovanje do 11. junija t. 1. Do tega dne je organizacijski komite prejel prijave 20 moških ekip iz Jugoslavije, Vzhodne Nemčije, CSSR, Romunije, Madžarske, Bolgarije, Poljske, Kitajske, Italije, Holandije, Albanije, Turčije, Libanona, Japonske, Avstralije, ZDA in Sovjetske zveze.
Ko je že potekel rok za prijave, je prejel organizacijski komite še pet moških in tri ženske prijavnice, tako da bo končno nastopilo vsega skupaj 42 ekip iz 26 držav.
SISTEM TEKMOVANJA
Organizacijski komite je na svojem zasedanju sklenil, da se bodo moške in ženske ekipe borile na šampionatu razdeljene na skupine. Pri moških bo pet podskupin, v vsaki bodo zastopane štiri države, pri ženskah pa štiri. V finale bosta prišli po dve najboljši ekipi iz vsake skupine. Zmaga se točkuje z dvema točkama, poraz pa z eno. Če bosta imeli dve ekipi enako število točk, bo zmagala tista, ki bo imela boljše sorazmerje med dobljenimi in izgubljenimi srečanji.
K PROBLEMATIKI AKTIVNEGA ODDIHA V INDUSTRIJI
VZROK NEAKTIVNOSTI
POMANJKANJE INTERESA IN ČASA
Po peturnem sestanku je predsednik disciplinskega sodišča izjavil:
»Disciplinsko sodišče je na svoji zadnji seji proučilo enajst prekrškov predpisov NZJ. Med prekrški sta dva primera zelo težka. To sta grob izpad igralca Crvene zvezde Dragoslava Šekularca, ki je fizično napadel sodnika, in neredi na tekmi Olimpija : NK Split.«
V poročilu o nogometni tekmi Radnički : Crvena zvezda so predstavniki klubov zapisali:
Doktor Aleksander Obradovič — predstavnik Crvene zvezde: »Sodnik Tumbas še ni dorastel v človeka, ki bi smel voditi tekme I. lige, ker je s svojim sojenjem povzročil, da so igralci na mirni prijateljski tekmi prišli ob živce.«
Blagoj"e Toši — predstavnik NK Radnički: »Vse do prekinitve tekme je sodnik Tumbas dobro sodil to mirno prijateljsko tekmo. Na njegovo sojenje nimam nikakršnih pripomb.«
Strhnski sodnik Skenderovič: »... ko je sodnik zažvižgal prekršek v korist Crvene zvezde, je k njemu pritekel Šekularac. Kaj mu je rekel, nisem slišal. Videl sem le, kako je sodnik pokazal z roko Sekularcu, naj zapusti igrišče. Ko je Šekularac zapuščal teren, pa se je nenadoma obrnil, pritekel k sodniku in ga z roko udaril po obrazu...«
Kontrolni sodnik Konstantin Nikolič je potem, ko je detajlno opisal potek tekme, izjavil o sodniku Tumbasu naslednje: »Glede na vse dobre strani in šibkosti sojenja te tekme zasluži sodnik Tumbas dobro oceno.«
Poglejmo še, kaj sta neposredno po tekmi izjavila sodnik Tumbas in Šekularac.
Pavle Tumbas: »... v 66. minuti sem dosodil prekršek v korist Šekularca. Potem je Šekularac razburjeno pritekel k meni in mi na ves glas rekel: »Pojdi v..., kaj mi pa moreš, saj grem tako ali tako v vojsko.« Potem sem izključil Šekularca iz igre, on pa se je vrnil, čeprav so mu to skušali preprečiti igralci Crvene zvezde. Šekularac pa se jim je iztrgal, iz rok, pritekel do mene in me s pestjo udaril po glavi. Moral sem prekiniti tekmo pri rezultatu 3:1 za Radnički...«
Dragoslav Šekularac: »... v 65. minuti igre sem z žogo startal proti nasprotnikovemu golu. Name je sicer startal nasprotnik, vendar sem ostal zmagovalec in sem krenil naprej. Takrat sem zaslišal piščalko. Živčen zaradi tega, ker me je sodnik ustavil, ko sem bil v prednosti, sem stekel k njemu in mu rekel: ,Kaj mi bo faul potem, ko se bodo tam zbrali vsi igralci' — misleč na igralce Rad-ničkega. Sodnik mi je odgovoril, da moram biti miren, kajti v nasprotnem primeru me bo izključil iz tekme. Jaz sem mu odgovoril, da me on že ne bo postavil iz igrišča in da ga raje sam zapustim. V outu me je pričakalo vodstvo in mi svetovalo, naj nadaljujem z igro. Šel sem- spet na igrišče, toda sodnik mi je pokazal z roko, naj ga ^apustim,- Hotel sem do sodnika, vendar so mi to preprečili moji tovariši. Iskreno priznam, da sem imel namen udariti sodnika, vendar mi je to preprečil igralec Tomič. Izjava sodnika Pavla Tumbasa je neresnična.«
Disciplinsko sodišče je proučilo ves razpoložljivi material in na podlagi 34. člena disciplinskega pravilnika kaznovalo Dragoslava Šekularca z osemna j stmesečno prepovedjo igranja. Pri odmerjanju kazni je disciplinsko sodišče smatralo kot olajševalno okoliščino Šekularčeve zasluge za jugoslovanski nogomet. Proti njemu pa so govorile že številne izrečene kazni.
Prestopek Dragoslava Šekularca šteje nedvomno v najtežje dosedanje prekrške na nogometnem igrišču. Disciplinsko sodišče ni izkoristilo niti največje niti najmanjše možnosti, kakršne predvideva disciplinski pravilnik za tako grobe izpade. Vendar, sedaj niti ni tako pomembno, ali je igralec Crvene zvezde dobil premilo ali pa morda preostro kazen. Pomembnejše je to, da je pristojno sodišče hitro in energično ukrepalo ter dodelilo kršitelju športnih pravil kazen, ki jo zasluži, pa čeprav je bil to naš najboljši nogometaš.
mu je verjetno nastal zato, ker je bilo več kot pol anketirancev ženskega spola.
Morda je pri anketi najpomembnejše to, da je pokazala, da sta zdravje in delovna sposobnost delavcev, ki se ukvarjajo z aktivnim oddihom, mnogo boljša od ostalih, ki so v tem pogledu pasivni, ter da je prav potrebno še bolj okrepiti vrste tistih, ki že posvečajo del svojega prostega časa tudi športu.
Kdo bo prvi? Prizor z nedeljskega tekmovanja pionirjev v plezanju po vrvi ob priliki proslave 20-letnice PO
DELAVSKA ENOTNOST - Št. 39 - 6. oktobra 1962
I OB, Tl SAŠI MALČKI... I
-* Odkar kadim, sem precej manj nervozen!
— Toino, to je Miškov očka. Izrezan Miško.
— Očka!
— Moj naslednji sprotnih je Mozart!
BREZ BESED
KRIŽANIČU
VODORAVNO:	1. volčja češnja,
8.	poljedelsko orodje, 13. priprava za proizvodnjo enosmerne električne napetosti, 14. izmučen, 15. kemični znak lahke kovine, 16. vrsta povrtnine, 17. katran, 19. osvežilna pijača, 20. enakomerno ponavljanje, 22. prestop, 24. gozdna rastlina, 25. moški potomci tretje generacije, 27. zaščitni jarki okoli utrdbe, 29. veznik, 31. beležnica, 33. pleskar, 35. pogorje v Južni Ameriki, 37. kradljivec, 38. redka tkanina, 39. izraz pri igri, 40. dve državi v severozahodnem delu ZDA, 42. izdelek, 45. motiv lista na antičnih grških stebrih, 46. pisatelj odrskih del.
NAVPIČNO: 1. otoček v Indoneziji, znan po naravnih lepotah, 2. romanski veznik, 3. velik rastlinski list, 4. pripadnik narodnostne manjšine Cincarjev, 5. konjski tek, fi. medmet, 7. oznaka severnoatlantskega vojaškega pakta zahodnih sil, 8.. kemični znak tekoče prvine,
9.	jelenji glas, 10. slovenski skladatelj (Emil), 11. reka v Sibiriji, 12. puščavnik, 13. ulična obrambna pre-
J	1	2	3	4 ‘ '	5	6	Tl		M	8	9	10	11	,12 1
13								a	14					
15-		H	leT			a		18		■	«T			
w		21			■	22				23	a	24		
	m				26		m	T					a	
w	30		1	3T			32		E				34	
55~			36	a	T			■	38			m	39	
40~				|Vl j		a	4i~	43				4l		Ij
45~				r	p	46								p
grada, 14. dolg ozek kos blaga, 38. grški bog ljubezni, 21. firma, podjetje, 22. splet las ali cvfetja, 23. borna koča, 26. merska točka na zemljevidu, 28. letalec, 30. prav takšen,
32. lahko hlapljiva tekočina, 34. riževo žganje, 38. delec elektrolita, 38. naša tovarna avtomobilov, 41. enaka soglasnika, 43. nota v solmi-zaciji, 44. japonska dolž. mera.
•k » n a
ŠTEV AN BULAJIC:
KARAKTERISTIKA
— Težko je kaj pro- §| gj dati... nas, slikarjev, je || g veliko!
llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllli
Naš kolektiv je dal karakteristiko tovarišu Jovanu. Vsi smo sodelovali pri tej važni odločitvi o njegovi naravi.
Zbrali smo se v veliki dvorani in posadili Jovana na' sredino. Pričeli smo ga postopoma' opazovati, navzkrižno smo ga opazovali, povsem z drugačnimi očmi. Tako, kot bi bil prvič med nami ali na primer pri hipnotiziranju.
Jovan je ljubeznivo mežikal in užival. Gladil se je po rumenem čelu, iz vljudnosti je brskal po nosu in smrkal kot pokvarjen vodnjak. Jasno, postal je važen predmet diskusije.
Predsednik sindikalne podružnice je prvi spregovoril:
— Tovariši, Jovan je tukaj. Sedaj je med nami. toda kmalu bo odšel od nas. Ugotoviti moramo njegove karakterne lastnosti v zvezi z njegovo premestitvijo. Prosim, da bi bili ekspeditivni...
Tedaj se je pokazalo, da je Jovan po svoji ‘naravi zelo zamotan. Pojavila so se zelo nasprotujoča si mnenja.
Najprej se je oglasil k besedi ekonom in rekel s samaritanskim glasom:
— Tovariši, mislim, da je Jovan tih, miren in ljubezniv ...
Tovariš blagajnik ga je takoj prekinil:
— Toda jaz mislim, da je tozadevni tovariš poleg tega tudi krvoločen! Nekoč je, če že hočete konkretno, tovariš Jovan stisnil pest in me je, tako, fizično! In kaj je bilo? Pravočasno ni bilo akontacije ... Ali je to način, tovariši?
Jovan je pričel trepetati z očesci, nekaj časa prijazno, nekaj časa. krvoločno. Vsi smo videli in čutili, da ima blagajnik prav. Niti slišati nism.o hoteli opravičevanja. Jovan je skrom-no povešal oči in se čehljat, po glavi. To je kazalo, da je v nerodnem položaju.
— Tovariši, — je rekel — če sem že zamahnil, nisem udg-ril... ne iz mržnje. Temveč tako ... morda sem malo popil... Človek, postane neodgovoren — alkohol je zlo, tovariši!
— Torej tako, — je rekel dalc-tilograf -t-torej ,vi pijete? To se mora upoštevati!
Nato smo naenkrat, vsi začeli udrihati po Jovanovih pomanjkljivostih. Mlajši komercialist, ki je hkrati zborovodja, je povedal, da se je Jovan. zelo cinično izražal o delu zbora. Kadar poje omenjeni Jovan, škriplje kot žaga.
— Ne morem pomagati — se je opravičeval Jovan -— to je moja prirodna pomanjkljivost. Veste, nekoč sem, po pom.oti popil lužni kamen . .
— Prav gotovo je mislil, da je žganje! — je zajedljivo pripomnil blagajnik.
— Morda sem res mislil, da je žganje — je rekel Jovan in fi brisal znoj. Brisat si je znoj in se hkrati prenehal smehljati. Mi pa smo udrihali po njegovih napakah in pomanjkljivostih. Govorili smo o kulturni zaosl alost.i in njegovem slabem nagnjenju do žensk.
Ko smo se že utrudili, je predlagal predsednik, da sestavimo zapisnik.
Blagajnik je pisal in maščevalno ter zelo službeno drsal po papirju:
»Tovariš Jovan Gagavica je splošno znan kot takšen: 1. Je tih ,miren in nekoliko krvoločen. 2: Njegova kulturna zaosta-
lost je na zavidljivi višini. 3. Nagnjen je k pretepom in k družabnosti. 4. Vdan je pitju, prav tako tudi službi, po ženskem vprašanju ni v zaostalosti.«
To pismeno karakteristiko smo javno p recitali. Tovariš Jovan je bil žalostno vznemirjen in skoraj je zajokal. Ko je odšel, se je poslovil od vseh in naivno zajecljal:
— Tovariši, hvala vam. Hvala vam, tovariši, konkretno!...
No, če že hočete vedeti za Jovanovo usodo, je ta potekala takole:, nekega dne je prišlo v naše podjetja pismo, močno zapečateno, nosilo je posebno opombo: »Tovariškemu kolektivu — prečita naj se na skupnem sestanku«.
Med drugim je pisalo naslednje:
»Dragi tovariši, zelo smo vam hvaležni, ker ste nam poslali tako kvaliteten kader, kot je to va.š bivši tovariš Jovan. Imenovani tovariš Jovan je vsem nam primer in ’... med drugim ...’ predložili smo ga za nagrado in želimo, da bi to tudi vi zvedeli.«
Vsi mi, tvorci Jovanovega značaja, smo bili čisto iz sebe od besa.
— Toda naša karakteristika?! — smo zaklicali.
— Tukaj je! — je obupano vzkliknil blagajnik in stresel na tla porumenel listek.
Pozabili smo ga poslati za Jovanom.
Tega dne, tovariši, se je blagajnik tako nažrt žganja, da je počel neznanske neumnosti. Ko se je vračal domov, je naletel na nekoga, ki ga je dobro premlatil.
Prodajni servis
LJUBLJANA, Cigaletovo ulico
vam nudi bogato izbiro modnih novosti tekstila in konfekcije
OBVESTILA BRALCEM
DELAVSKA
ENOTNOST
JESENICE — ŽELEZARNA. Poredkoma poročamo v tej rubriki o jeseniški železarni, o tem največjem slovenskem industrijskem podjetju. Tokrat pa smo prejeli pismo od sindikalne podružnice železarne, v katerem nam pišejo, da je tov. Franc Baloh zbral 8 novih naročnikov, kar kaže, da si tudi v jeseniški železarni sindikalna podružnica in posamezniki prizadevajo dvigniti število naročnikov Delavske enotnosti. V jeseniški občini je 11.706 članov sindikata, vendar pa je bilo med njimi doslej samo 420 ali 3,5 (/b naročnikov Delavske enotnosti. V drugih občinah kranjskega okraja je število naših naročnikov precej višje. V Kranju na primer 14 % članov sindikata, Radovljici 9 %#, Tržiču 8,8 % in v Škofji Loki 5,7 «/„. Upamo, da se bo v letošnjem letu, ko praznujemo 20-letnico ustanovitve Delavske enotnosti, naročilo na sindikalno glasilo še več jeseniških žele-zarjev.
ŠOŠTANJ — Sindikalna podružnica Lesnoindustrijskega kombinata, obrat Žaga, je zbrala 22 novih naročnikov Delavske enotnosti. Po številu naročnikov in prizadevanjih za pridobitev novih naročnikov lahko ta kolektiv primerjamo z znano šoštanjsko Tovarno usnja in tovarno »Gorenje« v Velenju, kjer je Delavska enotnost zelo razširjena.
ILIRSKA BISTRICA — »TOPOL«. Sindikalna podružnica tega podjetja je izvolila za poverjenika Delavske enotnosti tov. Boruta Zagorjana. To nam je sporočila prejšnji teden, hkrati pa priložila naročilnico za še 25 izvodov Delavske enotnosti.
LJUTOMER — V ljutomerski občini se uspešno nadaljuje akcija za razširjanje Delavske enotnosti. Poleg novih naročilnic, ki nam jih je poslal glavni poverjenik Delavske enotnosti v ljutomerski občini tov. Stane Feuš, smo v prejšnjih dneh prejeli še naročilnice od tovarišice Tončke Ketiš, poverjenice v sindikalni podružnici obrtnih in komunalnih delavcev Cezanjevci-Lukavci (5 novih naročnikov), in tovariša Ludvika Benceka, poverjenika v »INDOPOL«, Ljutomer, ki je pridobil 28 novih naročnikov. V ponedeljek pa smo prejeli dolgo in zelo zanimivo pismo od tovariša Janeza Kosiča, poverjenika DE v Vinogradniško-živinorej-skem kombinatu Ljutomer. Opisal nam je svoje delo v tem skoraj 400-članskem delovnem kolektivu, raztresenem na velikem območju tega razsežnega kombinata. Priložil je tudi »vabilo na naročitev DE«, ki ga je po lastni pobudi razdelil med člane kolektiva in tako v najkrajšem času pridobil 16 novih naročnikov DE. Čeprav jim ostane — tako piše tov. Kosič — malo časa za branje, se vendar toliko bolj zavedajo potrebe po izobraževanju in zaradi tega radi segajo tudi po Delavski enotnosti.
VIDEM-KRŠKO — Tovariš Jože Bedenk iz tovarne celuloze in papirja nam je poslal naslove 5 novih naročnikov.
PTUJ — Sindikalna podružnica trgovskega podjetja »Izbira« je poslala naročilnico za 16 izvodov Delavske enotnosti.
VRHNIKA — Tov. Janez Orešnik iz Kovinsko-mehanične delavnice je poslal še 3 naročilnice za Delavsko enotnost.
ŠENTVID PRI STIČNI — obrat »Zmaj«. Poverjenik iz tovarne »Zmaj«, obrat Šentvid pri Stični, tov. Milivoj Jovanovič, je pridobil 4 nove naročnike Delavske enotnosti, tako da zdaj v tem obratu prejema Delavsko enotnost 38 članov kolektiva.
MURSKA SOBOTA — Tovarna oblačil, perila in pletenin »Mura«. Tov. Emilija Novak nam je poslala seznam za 51 novih naročnikov Delavske enotnosti. O tej tovarni smo že večkrat pisali v naših obvestilih, današnje poročilo pa dokazuje vse večjo priljubljenost Delavske enotnosti med delavstvom Pomurja, še posebej pa v središčih, kot sta Murska Sobota in Ljutomer.
IZŠLA JE ZBIRKA REPORTAŽ »NAŠI KOLEKTIVI OB 20-LETNICI VSTAJE«
Ob koncu minulega leta smo hoteli izdati knjigo reportaž »Naši kolektivi ob 20-letnici vstaje«, ki smo jih že prej objavljali v Delavski enotnosti. Ker pa so ti prispevki vzbudili veliko zanimanja med našimi delovnimi kolektivi, so sledile nove in nove prijave, in prošenj, da uvrstimo v knjigo še nove in nove reportaže, nismo mogli odkloniti, saj smo tudi sami želeli, da bi zbirka prikazala čim več naših podjetij in občin. Zaradi tega smo nadaljevali z objavljanjem reportaž tudi še v tem letu, knjigo pa izdali prejšnji mesec. Ker bo Delavska enotnost 20. novembra praznovala 20-letnico svojega obstoja, smo te zanimive knjige povezali s tem dogodkom, na kar stiio s posebnim pismom opozorili predsednike sindikalnih podružnic. Prosimo tovariše predsednike, da z vsebino pisma seznanijo tudi organe delavskega upravljanja, da bi naročili knjigo »Naši kolektivi ob 20-letnici vstaje«.
>\NXVXX\XXX>XXXXVXXXXXVXX'
Xxxxxxxxxxxxvxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx>vxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx>
XSXVV>XVXX\NXXXXV<\frX>>AXXXX\XXXXVXXXXXXXXXXXXXXXXXXVXXXXXXXVXXXXXXXXXVVv%VvXXXVXXXXXV>XXX\XXXXXXXVt>
Spored RTV Ljubljana za teden od 8. do 14.
PONEDELJEK
S. OKTOBRA
5.00—8.00 Dobro jutro (pisan glasbeni spored) — 8,05 Zabavni kaleidoskop — 8.30 Uvertura in odlomek iz I. dejanja opere »Gorenjski slavček- — 8.55 Za mlade radovedneže — 9.25 Zabavni orkester Armand Bernard — 9.40 Kodalyjeve Plese iz Morosszčka izvaja pianist Gyorgy Sebok — 9.25 Ivo Petrič: Sonatina za trobento in klavir — 10.15 Od tod in ondod
—	11.00 Georges Enescu: Prva
simfonična suita — 11.25 Z lokom po strunah — 12.05 Koroške narodne pesmi —	12.15
Kmetijski nasveti — 12.25 Melodije ob 12.25 — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Tri skladbe Isaaca Albeniza izvaja pianist Giinter Krieger
—	13.40 Sopranistka Anica Če-
pe v Kitajskih miniaturah Marijana Kozine — 13.49 Vlastimir Nikolovski: Sonatina za violino in klavir —	14.06	Glasbeni
omnibus — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo 15.20 Dvajset minut ob glasbenem avtomatu — 15.40 Literarni sprehod — 16.00 Vsak dan za vas — 11.05 Arija skozi stoletja — 18.00 Poročila - aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Prvi večerni ples — 18.30 Tako jodlajo v Tirolski)! gorah — 18.45 Novo v znanosti — 19 00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00—22.00 Koncert orkestra Slovenske filharmonije
TOREK
9. OKTOBRA
5.00—8.00 Dobro jutro (pisan glasbeni spored) — 8.05 Zbori o jeseni — 8.25 Zabavni kaleidoskop — 8.55 Radijska šola za srednjo stopnjo — 9.25 Jules Massenet:	Le Cid - baletna
glasba — 9.45 Slovenske narodne Antona Nageleta — 10.15 Od tod in ondod — 11.00 Sončece sij! Šopek Lipovškovih skladb — 11.20 Tisoč pisanih taktov za dober tek — 12.05 Deset minut narodnih pesmi — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Melodije ob 12.25 — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Verdijeve melodije — 14.05 Radijska šola za višjo stopnjo - O sozvočju — 14.35 Pesmi in plesi jugoslovanskih narodov — 15.20 Portret v miniaturi — 15.30 V torek' na svidenje — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Pri dunajskih klasikih ... — 18.00 Poročila - aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Vaš plesni kar-net — 18.30 Poje Komorni zbor iz Maribora — 18.45 S knjižnega trga — 19.00 Obvestila —
19.05	Glasbene razglednice —
19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Priljubljeni pevci zabavne glasbe — 20.30 Radijska igra -Gunther VVisenborn:	Harlem-
ska balada — 21.26 Demetrij Zebre: Allegro risoluto mar-ciale — 21.40 Obisk v Copacabani — 22.15 Griegov večer —
23.05	Zapoznelim plesalcem —
24.00	Zadnja poročila in zaključek oddaje.
SREDA
10.	OKTOBRA
5.00—8.00 Dobro jutro (pisan glasbeni spored) — 9.05 Orkestralna matineja — 8.55 Pisani svet pravljic in zgodb — 9.25 Havajske melodije — 9.45 Pihalni kvintet Franza Danzij a —
10.15	Od tod in ondod — 11.00 Pesmi Stephana Fosterja poje KZRTVL —	11.15 Človek in
zdravje —	11.25	Odlomki iz
oper hrvaških komponistov —
12.05	Igra nam trio Slavka Avsenika — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Melodije ob 12.25
—	13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Straussove melodije — 14.05 Radijska šola za srednjo stopnjo — 14.35 V tričetrtinskem taktu z orkestri Mantovani, Helmuth Zacharias in Adalbert Lutter — 15.20 Poje Komorni zbor RTV Beograd — 15.40 Skladatelja Tajčevič in Milojevič — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Šoferjem na poti
—	17.50 Sprehod po Londonu
—	18.00 Poročila - aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Aske-nase in Firkušny igrata Chopina — 18.45 Ljudski parlament
—	19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Pojoči mozaik — 21.00 Igrajo vam zabavni orkestri — 21.30 Moderni ritmi — 22.15 Baročni noeturno
—	22.50 Literarni nokturno —
23.05	Zadnji ples pred polnočjo
—	24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje.
ČETRTEK
11.	OKTOBRA
5.00—8.00 Dobro jutro (pisan glasbeni spored) — 8.05 Majhen koncert domače glasbe — 8.30 Zabavni kaleidoskop —	3.55
Radijska šola za višjo stopnjo
—	9.25 Od tu in tam iz opernega sveta —• 10.15 Od tod in ondod — 11.00 Tri koncertantne skladbe Lucijana Marije Škerjanca — 11.30 Iz filmov in glasbenih revij — 12.05 Nastopa Trio Maksa Kovačiča —
12.15	Kmetijski nasveti — 12.25 Melodije ob 12.25 — 13.15 Obvestila in zabavna glasba —
13.30	Dva ruska skladatelja s konca stoletja — 14-05 Glasbeni omnibus — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.20 Zabavna medigra 15.25 Iz opere »Snegu-ročka« Nikolaja Rimskega Kor-sakova — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Koncert po željah poslušalcev — 18.00 Poročila -» aktualnosti doma in v svetu ~ 18.10 50 minut turizma in melodij — 19-0 Obvestila —
19.05	Glasbene razglednice —
19.30	Radijski dnevnik — 20.00 četrtkov večer domačih pesmi in napevov — 20-45 Mojster klarineta - Benny Goodman —
21.00	Literarni večer — 21.40 Johannes Brahms: Sonata št. 2 v A-duru za violino m klavir
—	22.15 Skupni jugoslovanski program - Za ljubitelje jazza
—	23.05 Mladim plesalcem —
24.00	Zadnja poročila in zaključek oddaje.
PETEK
IZ. OKTOBRA
5.00—8.00 Dobro jutro (pisan glasbeni spored) — 8,05 Arije iz oper Georga Friedricha' Haendla — 8.30 V Senci broad-wayskih nebotičnikov —	8.55
Pionirski tednik — 9.25 Odmevi iz slovanskih dežel — 10.15 Od tod in ondod — 11.00 Richard Strauss:	Razpoloženjske
slike — 11.18 Ruleta za zabavo
—	12.05 Nekaj poljskih pesmi v izvedbi ansambla »Mazovsze«
—	12.15 Kmetijski nasveti —
12.25	Melodije ob 12.25 — 13.15 Obvestila in zabavna glasba —
13.30	Popularni operni zbori —
14.05	Radijska šola za nižjo stopnjo — 14.35 Po domačih logih in gajih — 15.20 Napotki za turiste — 15.25 Prijetne melodije — 15.35 Blaž Arnič: Zapeljivec - simfonična pesnitev — 16.00 Vsak dan za vas —
17.05	Solist tega tedna - hornist
Jože Falout — 17.35 Tiho pri-haia mrak (Boris Krnic) — 17.40 Mali plesni koktajl —
18.00	Poročila - aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Do-nlzetti in »Lucia Lammer-moor« — 13.45 Iz naših kolektivov — 19.0 Obvestila — 19.1)5 Glasbene razglednice —	19.30
Radijski dnevnik — 20.00 Gabriel Faure: Balada za klavir in orkester — 20.15 Tedenski zunanjepolitični pregled — 20.30 Zborovske priredbe instrumentalnih skladb — 21.00 Vedri in-termezzo z orkestrom Tony Leutwiller — 21.15 Oddaja o morju in pomorščakih
oktobra 1962
SOBOTA	NEDELJA
13. OKTOBRA
5.00—8.00 Dobro jutro (pisan glasbeni spored) — 8.05 Poštar-ček v mladinski glasbeni redakciji — 8.35 Pavčičeve in druge melodije — 8.55 Radijska šola za nižjo stopnjo —
9.25	Sedem pevcev za sedem po-
pevk — 9.45 Pihalni orkester LM igra Gotovčevo suito iz opere »Morana* — 10.15 Od tod in ondod —	11.00 Mozartovi
operni dueti — 11.30 Pol ure vedrih melodij —	12.05 Slo-
venske narodne ob spremljavi harmonike — 12.15 Kmetijski nasveti —	12.25 Melodije ob
12.25	— 13.15 Obvestila in za-
bavna glasba — 13.30 Grieg na sporedu orkestra Philharmo-nia pod taktirko Anotola Fis-toularija —	14.05 Glasbeni
omnibus — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo
—	15.20 Glasbena medigra —
15.25	Petnajst minut pri Debus-syju in Ravelu — 15.40 Zborovski portret Frana Gerbiča —
16.00	Vsak dan za vas — 17.05 Gremo v kino — 17.50 Tisoč piščali hammond orgel — 13.00 Poročila - aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Allegro za godala in simfonietta Stanka Premrla — 18.45 Naši popotniki na tujem — 19.00 Obvestila —
19.05	Glasbene razglednice —
19.30	Radijski dnevnik — 20 00 Za prijeten konec tedna —
22.15	Oddaja za naše izseljence
—	24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje.
14. OKTOBRA
6.00-8.00 Dobro jutro, dragi poslušalci! - 6.30-6.35 Napotki za turiste - 7.30—7.35 Radijski koledar in prireditve dneva -
8.00	Mladinska radijska igra -Svetislav Ruškuc: Štirje Eskimi potujejo v. beli svet — 8.45 iz albuma skladb za otroke - Dane Škerl: »Otroška suita* in »Dnevnik Lize Sladoledarice* — 9.05 Dopoldanski sestanek z zabavno glasbo — 10.00 Še pomnite, tovariši. .. - Alojz Podobnik-Rok! Ob rojstvu brigade - 10.30 Matineja orkestra RTV Ljubljana, dirigent Bogo Leskovic — 12.05 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo - I. - 13.30 Za našo vas — 14.00 Poje Slovenski oktet - 14.15 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo - II. - 15.15 Tri krat pet - 15.30 »Slike z razstave* Modesta Petroviča Mu-sorgskega — 16.00 Humoreska tega tedna - F. Karinthy: Pračlovek - 16.20 Ogrlica s popevkami in prijetnimi melodijami — 17.05 Z lokom po strunah — 17-*5 Radijska igra - Edmund Moris’ Lesena skleda — 18.09 Zoltan Kodaly: Plesi iz Galante — 18-30 Športna nedelja — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Izberite vašo melodijo - 21.00 Umetnost verizma - I. oddaja — 22.15 Zabavni ansambli RTV Beograd
23.05	Zaplešimo v novi teden.