949 Janko Kos, Romantika MARJAN ROŽANC, VSTAJENJE MESA Marjan Rožanc je v dobrem letu izdal dve prozni knjigi: po Ljubezni, intimni izpovedi otroškega doživljanja vojne in življenjskega zorenja (za delo je prejel nagrado Prešernovega sklada), je Vstajenje mesa* s svojimi tremi teksti v celoti manj doživljajsko pristno, po literarnem postopku pa bolj artistično, z opazno pozornostjo na konstrukciji in izpeljavi tekstov oziroma zgodbe. Najbolj koherentni tekst se zdi Primer profesorja Blatnika, najkrajši v knjigi, zasnovan kot neke vrsta krimi-nalka in parodija na delo kriminalističnih inšpektorjev, kjer se znotraj zgodbe ob koncu razpleteta obe omenjeni komponenti. Novela razkriva v gladko berljivi fabuli vzrok? nesmisel? nenadnega izginotja zelo znanega profesorja Blatnika, slavnega slikarja, o * (Marjan Rožanc, Vstajenje mesa, DZS, Ljubljana 1980, zbirka Nova proza, opremil Vili Vrhovec, str. 157) 95O Marijan Zlobec čemer je poročal tudi tuji, sovražni (.. .)«. Tudi žena »ima« ljubimca, kar tisk; z domnevami, češ: kaj počno ko- možu prizna (laže), da bi v njem vzbu- munisti z umetnikom. Vodji kriminali- dila ljubosumnost in ga priklenila nase, stičnega sektorja Ivanu Skumavcu, raz- ga »pokorila, spravila pod copato, na- iskovalcu primera (možnosti /ne/uspeha) pravila iz samostojnega in svobodnega preiskava ne gre od rok, tako da razo- človeka ponižnega in ustrežljivega hlap- čaran prosi načelnika centra, naj mu ca, in sebi olajšala življenje. Razplet uradno odvzame preveč zapleten pri- s ponesrečeno »prevaro« na dan in ob mer in ga zaupa komu drugemu. A uri pogreba, s »poravnavo« v postelji, »reši« ga umetnikova žena z vestjo, da končuje to plitko, šablonsko konstruk- slavni slikar vrtnari na nekem gradu cijo, precej grobo v neposrednem pri- v dolini Loire v Franciji. Tekst je čevanju, veristično, prav tako brez pra- kajpada zelo razviden v svoji fakturi, ve psihološke globine, zelo jasen v dialoški in tipološki karak- »Ne žalost nad tem ali onim, razoča- terizaciji dela kriminalistov, politike ranje aii prizadetost zaradi kakšnega policije; nedvoumen in tendenčen, bi dogodka ali nepredvidenega razpleta, lahko dodali. Pač, v njem je premalo saj se ni medtem zgodilo prav nič — psihološke globine, ki bi zgodbi dala žalost nad stanjem stvari, ki se niso prepričljivejši, sprejemljivejši, celo na- med tem nič spremenile in ki se sploh ravnejši tok. Parodija morda ne potre- ne spreminjajo. Ne samo kanclija in buje notranje dimenzije predstavitve, delo, tudi človek je zmerom isti: ne- oblikovanja likov; zadostujeta tudi po- poboljšljivo sprt s samim seboj /. . ./« ložajna in dialoška razvidnost, celo ka- je (iztrgan) odlomek iz prvega, najob- rikiranost. Vendar pa je celota novele, sežnejšega teksta, Vstajenja mesa. Zgo- ki sicer odpira vrsto vprašanj, tudi o voren po svoji »statičnosti«, zanikanju »skrbi« za velike narodne umetnike, epskosti v smislu literarnega dogajanja, preveč črno-bela. tistih opaznih vzročno-posledičnih, raz- Tanatos eros, dvodelna novela o za- vojnih prvin, značilnih za oba preostala konskih težavah med Marjeto in njenim teksta v knjigi. Vstajenje mesa je v svo- možem, inženirjem kemije, ob umira- j'h dolgih meditativnih pasusih, kjer se jočem očetu Viktorju, tastu, »kapricioz- pripovedna optika spreminja — prekaša nem salonskem vampežu«, združuje kot od prvoosebne in drugoosebne do tretje- motiv, od tu naslov — prepotenten osebne, pri tem pa je »objekt« vedno možev libido z usodo ženinega očeta isti — psihološko najbolj izdelan tekst, v razplet »krize srednjih let«, z obvez- celo analitski v razmotavanju »rešitev« no »ljubico«, nekdanjo sošolko Jožefo. zamotanega in zakompleksanega pripo- Vzrok družinske krize ni povsem razvi- vedovalčevega značaja, den, vsekakor je bolj notranji — spre- Rožanc ne uporablja notranjega mo- memba značaja, navad, kot zunanji, nologa samo za oris miselnih dimenzij Kot ugotavlja mož, pripovedovalec pripovedovalca, marveč skozi njegovo zgodbe, se je ženino »prostodušno za- misel podaja tipologijo tudi nekoga upanje v ljudi« spremenilo v »skrbno drugega (študija o šefu Velkavrhu); ne prikrito, a sistematično sovraštvo do samo zaradi primerjave in (za)vezanosti vsega človeškega, nenehno zlobno br- skupnih usod, marveč predvsem razkri- skanje po človeški majhnosti, ponigla- vanja njunih različic, izjemnosti, na- vosti, laži, prevari... Njena nekdanja mišljene veličine in majhnosti, sebično- ciganska razpuščenost je zdaj malo- sti ter nenehnega potrjevanja sebe in meščanska pedantnost, njena brezmejna svoje pozicije v okvirih imaginarnih radodarnost, skopost, njena odpustlji- modelov, reagiranja, vedenja. Iz pritr- vost pa nenehna zelena zavist in zloba jevanja kaki »veliki ideji ali klanu« pa 951 Marjan Rožanc, Vstajenje mesa se rodi lahko le želja po varnosti, moči va svoboda »zadeva« ob svobodo dru- in oblasti (in potem neusmiljeno seka- gih; ob institucije, nadrejene, moralo, nje v njenem imenu), ugotavlja avtor. norme obdajajočega ga sveta. Konec Nekatere scene v sicer na poglavja novele o očetovskem odnosu in odgo- členjeni pripovedi, na primer masohi- vornosti do sina nenadoma odpre (in stična z zvezdnikom, nogometašem Za- zapre) sklop nakazanih problemov v ne gijem, ali igra z otrokom in avtom preveč prepričljivi patriarhalni drži. (posodim ti ga, če mi obljubiš, da se V Vstajenju mesa, s tem mislimo boš z njim zaletel), ali epizoda s psom prvi tekst, ne pa celote z istim naslo- in njegovim gospodarjem kolesarjem vom, je Marjan Rožanc pokazal smisel Konradom, namišljenim velikim dir- za gradnjo teksta s pomočjo dvojne kalcem, ali o spolnih stiskah in izkuš- optike: notranjega monologa kot vpo- njah z ljubico, koruznico Ano Bosanko, gleda v duhovni svet ubesedenega lika, ali o zakompleksanem odnosu do šefa, in zunanjega opisa z distanco, kljub kažejo nekatere poteze skoroda klov- pripovedi v prvi osebi. S tem pa doživi novsko malomeščanskega pozerstva, Maksova filozofija »statičnosti stanja (samo) norčevanja in parodije. stvari«, nekakšen eksistencializem, kon- Maks, pripovedovalec in mislec o frontacijo s tokom zgodbe. V tem so- svojem življenju, je dvolična, notranje očenju pisatelj ni povsem dosleden; zdi protislovna oseba; introvertiran fantast se, kot da mu zgodba »uide« in podre in grob realist; skoroda brutalnež, po- filozofske temelje, s katerimi hoče nižen in nasilnež, žrtev moralističnega upodobiti notranje bistvo osrednjega ju- sveta in maščevalec svoji determinira- naka. Ta pa ima v svoji povprečnosti nosti, ki mu je zapustila sledove. Ma- svojo »življenjsko filozofijo«, poizkuša zohist in sadist hkrati. Filozof, ki za- »rušiti« konvencije, ne da bi sproti čuda lahko preide od najbolj banalnih opažal, da jih v bistvu ne more. In tem in opravil do kontemplacij o usodi ker je v koncu zgodbe razviden pri- sveta in človeka. Taka je na primer stanek na norme sveta, ki jih kritizira, refleksija na nogometnem stadionu. A je s tem hkrati eksplicite izrečen nje- hkrati mu je lastno svobodno življenje gov poraz, »največje veselje in slast«. Toda njego- Marijan Zlobec