SIoto od Slavonije. Ker se leto že pomiče se, da častite bralce, ki ao dubu na Slavonako novim letom nazaj kraju, apodobi me spremljali v zemljo, pripeljam še pred na alovenaka tla. Vožnja bo sicer dolga, a nikakor ue doigočaana. Da mi moj častiti gosp. tovariš na potu proti domu ni zmrznil, to že vejo, ne aamo njegovi farani Vojniški, nego tudi njibovi aosedje, ker na gud sv.- Lenarta pridigoval je on a posebno pobvalo pri Novi cerkvi, na Smartinsko nedeljo pa je preslavljal z navdušenjem našega farnega zavetnika sv. Martina. Ali da ga je gredoi tako grozno zeblo, temu bil je kriv neprijazen ogeršek, ki je začel briti v noči, katero ava na krasnem Mandičovacu prav aladko preapavala v zali hiaici progoatoljubnega goap rektorja dra. Bujanoviča. Drugo jutro nameravala sva že zgodaj odriniti proti dragi nam domoviai, a prišlo je vae drugače. Predno je solnca vzrastlo z Ograke ravnine, bila sva že na nogab. Prvo jutranjo uro posvetiva vaakdanji službi avojega Boga in Stvarnika. Na to ai pri mladem avitu še enkrat ogledava rektorjev vinograd, nberače", ,,čabraše", in ,,gazača", potem pa se uamah pripraviva na neizogiben odbod. A kaj, da nisva ae na alovenakih tleh! Ura gre za uro a!i iz Djakova naročenega voznika ie ni od nikoder! čuj! Tri ure po dogovorjeuem času še le prifroi a svojima železnima siicema, kakor da bi ga bil veter prineael. Ni ae mu bilo opravičevati, ker drugi gostje, katere je aeboj pripeljal, pričali so za-nj, da je bil že pred solnčnim vshodom na železnični poataji v Strizivojna-Vrpolji. Ko ga vpraaam, če ne bomo mi zamudili vlaka, ki naa iina vleči proti donm, odreže ae kratko: ^nččemo!" Na to odpreže avoja sirca, jima vauje četrt vagana aubega ovaa v škrinjico, na katerej navadno voznik sedi, potem ai pa nabaše ljulko pristnega turškega ,,dubana". Hočešj nočeš, morala ava poakati, da ata konjička pozobala krvavo zasluženi ,,zob", in da si je najin voznik založil rebja za dalnjo vožnjo. Solnce V3bajalo je vedno višje, a ogeršek ali zdolec postajal je vedno le mrzlejši. Za najini dve auknji, ki naju na Stajarakem navadno še po zimi dovolj grejete, se ni slavouski veter ta dan še zmenil. Da ne bi ,,na kolah" (vozu) zmrznila, ogrnili so gospod rektor magnifik meni avojo zimsko suknjo, a mojemu gospodu tovarišu ,,kabanico" "(slavonski plasč) avojega zvestega upravitelja. Tako zavitima in dobro pogoačenima storilo ae je naina res milo pri arcu, ko ava se poslavljala od preljubeznjivega goapoda profesorja in vaeui-eliščnega rektorja. Bog ga obraui dolgo let! Najino pot akoz Djakovo do železničnega koiodvora zrueril bi najboljši pešec komaj v šeatib urah, a sirca najina preletela sta jo v poltretji uri. Pa tudi ni odložil naš kmečki voznik biča iz rok, razun kedar si je prav po gosposko zvijal kakano amodčico ali cigareto. Ker naina nibeer ni vedel prav določno povedati, kedaj da najin vlak pride in kedaj da odide, bilo je treba ae žuriti, da ga ne zamudiva. Ko priamuJimo na kolodvor, pa ae nam je povedalo, da smo prišli — celo uro prebitro! Zato boš že tudi ti; dragi čitatelj, dobre volje počakal, če ne dalje, vaaj en tjeden, predno da t.i povem, kaka so je nama godila na Vrbpolji iii pa še tisti veSer med — Turki.