\eccrnc in jutranje meglice ji dajejo svoj čar. sneg jo v trdi zimi pokriva z blestečo odejo. Pride pomlad in zvabi sejalca na njivo pri Kam-oitniku, zgodnja zima zapodi snežinke po trgu starodavne Loke. Grohar s preciznostjo kar najbolj rafinirane tehnike izraža v teh delih mi-mozno občutje svojih opazovanj. Od slike do slike je subtilnejši in vse bolj sugestiveii. /opet se vrača kmetiški Človek v njegovo delo. Ni več genra, ne več krajinske štafaže. Kur sedaj Grohar izpove, je globok misterij življenja, herojsko izražen v svoji preprostosti. Nastane >Krompirc nastanejo »Snopi« in vse bolj izgineva trda realnost. V zrak potopljene postave so nam danes večni simboli. Nekaj krajin iz zadnje dobe kaže močno redukcijo žareči h barv. Sozvok postane vse bolj uglajen, ugašajoča luč lebdi na pri rod i. Poslednja, nedokončana dela pokažejo Groharja v vsej njegovi neizrekljivi mogočnosti.
Vrača se mitologija, vrača se verska slika in tudi portret. Iz globin prirode raste njegova solnčna Pravljica«-. naravna in vendar tako nad-zeiusko mitična. Zgodovinski dogodek iz biografije naših blagovestnikov dobi v Cirilu in Metodu pred cerkvenim zborom* nov pomen. Literarna vsebina je potisnjena v ozadje, kar umetnika zanima, je princip resnice in dobrote. S čudovitimi sredstvi je naslikal v ospredju skupino farizejskih pismoukov, vso nemirno bazo za eterični svetniški postavi, ki visoko stojita v svoji mehki jasnim. V skieiranem »Čred ni km srečamo preprost motiv, ki se je simbolično dvignil v nov pomen. In Groharjeva labodja pesem, njegov kmečki težak Z vozom ■■, vkljub nedovrŠenosU izraža vso težo življenja. V širokih potezah je ustvarjena ta pesem truda, opremljena z vsem hrepenenjem zasanjane gozdne samote.
Grohar se je v zadnjih letih svojega življenja dvignil iz nekritične realnosti. Obvladal je naravo. dognal svoje tehnične probleme in svobodno razpolagal s svojo ustvarjujočo fantazijo. Šel je k viru našega življenja, k naši zemlji in našemu kmetu. In če se njegova slikarska sredstva vnaprej realistična. Če je njegov izraz enostaven in naraven, dobivajo njegova zadnja dela vse globlji pomen. Ž njimi je izrazil vso svojo človečnost, trpljenje in lepoto, katere je bila vsa njegova notranjost prežeta. Iz očiščene notranjosti so rojena, ostanejo spomeniki naše umetnosti in sestaven del naše sodobne kulture.
Ko je Grohar umrl 19. aprila 1911 kot žrtev jetike, katero si je nakopal vsled večnega pomanjkanja. je komaj par Slovencev vedelo, koga je naš narod izgubil. Rihard Jakopič je v nekro-logu i/lil svojo bol nad zaostalostjo svojega naroda in napisal. da se bliža čas. ko zažari kraljestvo laži v svoji najmogočnejši gloriji. Petnajst let po umetnikovi smrti smo se Seznanili z njegovim delom in črpali iz njegovega bogastva. Zavedamo se greha, ki ga je napram njemu zagrešila večina slovenske inteligence, ko je zaprla svoja srca spoznanju. In ko bomo v bodočnosti razširjali temelje naše kulture, nam bo Groharjevo delo etično potrdilo za vse naše skromne  žrtve.
K SPOZNAVNIM IN DRUŽABNIM
VREDNOTAM SUBJEKTIVNO-
INDIVIDUALNE METODE.
DR. STANKO  VUKNIK.
//podpisanega razpravici -Umetnostna kritika /v kot družabna vrednota« v 2. številki letošnjega Doma in sveta se je v 4. številki oglasila altera pars s polemičnim člankom g. A. Lajovca »Misli o umetnostni kritiki«.
V zadnjih letih se je cesto naglašalu kriza umetnostne kritike, ki da je premalo zmožna vršiti svojo nalogo v korist dvigu umetnostnega nivoja. \ zroki te krize, ki je težila večjidel vso evropsko umetnostno kritiko, niso tičali le v zunanjih okolnostih. kakor v nepoklicanosti ali preozki umetnostni izobrazbi kritiko vršečih oseb ali v neizbirČnosti urednikov, nego so bili utemeljeni globlje. Tičali so v specifični duševni usmerjenosti Kvrope polpreteklega časa, v kateri sta tako zelo enostransko na rast H subjektivistična in individualistična komponenta. \ tej taki smeri je kot znak časa rastla ona impresionistična, ekspresionistična. futuri-stična itd. umetnost, ki je bila tako kratkotrajnih vrednot, tej smeri se je cesto, žal, vdajala celo znanost, ki mora že a priori biti objektivna in vsestranska, tej smeri se je skoraj povsem  vdala kritika  zadnjih  let.
Zakaj bi se pa tej smeri, v kateri plava duša sveta sploh, ravno kritika ne smela vdati, ko se ji. je že vdala umetnost, s katero jo kritika v tako ozki zvezi i*
So nekateri, ki pojmujejo naloge umetnostne kritike v povsem estetsko-reproduktivnem zmisln, kakor postavim Wilde, ki mu je kritik oni. ki more izraziti svoje doživetje ob umetnini v drugem materialu«-, pri čemer se kritik nekako izpoje ob umetnini kakor pesnik ob solnčnem vzhodu, so drugi, ki trdijo, da mora kritika odkrivati ljudem skrite estetske vrednote umetnine. so tretji, ki trdijo, da mora kritika učiti umetnika in uživajoči subjekt, vplivati na razvoj umetnosti itd. Toda kakršno koli tendenco naj kritika že ima. med drugim je vsakojaka kritika tudi sodba o kakovostih umetnine, ki nujno mora bazirati na eksaktnem spoznanju teh kakovosti, ki jih umetnina ima v svetu objektivnosti in vsestranskosti. Tako je ena izmed dolžnosti kritike tudi ta spoznavna, znanstvena* dolžnost, in brez tega fundamenta. brez spoznanja umetnine, brez predhodnih objektivnih ugotovitev lastnosti umetnine, ni mogoča prav nobena  sodba  o umetnini.
Bas to bazo pa je subjektivno individualna kritika zavrgla in s tem zašla cesto v jarko na-sprotie z znanstvenimi rezultati, in kakor so se pritoževali modeli nad umetniki, da ti ne slikajo njih nego sebe v portretih, so se pritoževali umetniki, da kritiki govore v kritikah o sebi in ne o umetnini. V individualizmu zadnjih let je bilo o isti umetnini toliko mnenj, kolikor presoja jočih glav. še nikoli v zgodovini morda ni bilo
212
toliko sporov med umetniki '» kritiki kakor v kritičnem času te smeri, ki je v spoznavnem svetu zanesla v anarhizem.
Pri delu zu okrepitev te haze, za sanacijo kritike v današnjem, modernem zmislu, sem podpisani napisal na urednikovo povabilo omenjeno razpravieo, V kateri nastopam za vsestransko prciskavanje umetnine in za kritikovo vsestransko orientacijo, za kritiko z merili in z odgovarjajočimi merili, za utemeljeno in mersko sodbo. za objektivno sodbo namesto subjektivne, ki cesto dovaja do videnja stvari na umetnini, ki jih na njej ni. Tako se članek nanaša na izbranih sedem tipov sodobne kritične metode in nastopi» v glavnem zoper enostransko-individualno pre-sojajočo kritiko, zoper subjektivno zdenje o umetnini, ki je cesto v prekem nasprotju z objektivno resnico o umetnini, zoper inadekvatna merila in zoper splošne sodbe namesto deterini-niranih. Članek se nanaša le na izbranih sedem upov. katerih preiskava je bila v danem položaju najnujnejša in nima nobenih pretenzij, biti razprava o kritiki sploh.
/oper članek, ki vsebuje skoraj same samo-obsebi razumljive zahteve, polemizira A. La-jovic, stoječ na podiju alterae partis. Debata z njim je izključena: 1.. ker je odklonil logični in znanstveni način izmenjavanja misli, ki je edini smotrni debatni način, in 2.. ker se je postavil na odločeno stališče po vsebini in osporil prvotno stavo problema (če gre meni za raziskovanja. katera sodba je pravilna ali socialna in katera ne. gre njemu za vse kaj drugega, ker sta mu pravilna kakor nepravilna sodba enako socialno pomembni), s čimer je onemogočil enotno platformo za debato.
Že s tem odklonom konvencionalnega orožja in s tem postavljenjem na saniolastno stališče se jo L. izkazal še pred debato za tipičnega zagovornika subjekt'vno-individualne smeri, izkazal se je za takega že formalno s tem. da mrgoli v njegovem spisu številnih jaz mislim« in s men i se zdi«, s čimer toliko spoznavno važnost pripisuje subjektivnemu. nekontroliranemu zdenju in poudarja veljavo enostransko-osebnega vidika. da nas prav nič ne preseneti dejstvo, da spričo tega kulta jaza anarhistično odkloni vse spoznavne avtoritete, ki niso jaz. torej tudi znanost in logično konvencijo. Ta metoda mora vesti % znanstveno pustolovje in vpoštevanja nevredno dokaznost, ki bi jo i otrok cesto brez truda ovrgel. — Kakor pa je z T- debata izključena, je njegov protičlanek vendar važen dokument miselnosti subjektivno- individualne alterae partis in najlepši primer, na katerem se da pokazati spoznavna in socialna absurdnost te jazovsko-anarhistične metode v kritiki. Nočemo ga tako v svrho demonstrationis absurdi analizirati pod premiso. da podobno usmerjen kritik nič druguče ne gleda* na umetnino kakor »gleda« na moj članek L. in dalje, da je to gledanje tako- da očituje velike spoznavne in družabne nevrednote.
Že Lajovčeva   konstelacija  k  članku   in   zgra-bitev  problema  je  individualna  in  subjektivna
ter zapada inadekvatniin merilom. Moj članek ni Vurnikovo gledanje na kritiko sploh«, ni enostranski« in noče biti ^redukcija vprašanja kritike na najenostavnejšo formulo«, kakor mu očita L., saj pravi v uvodu, da gre le za sedem izmed tisoč mogočih tipov, dalje nikakor izključno ne propagira smeri objektivizem-neindi-vidualizem nego pripisuje pozitivne, celo v številkah izražene vrednote i subjektivni i individualni kritiki do rečene mere, trdeč, da ti dve le »ne smeta kritiku biti edino merodajno orodje«--. Če torej L. ^zoperstavlja svoje gledanje«, ne gre za dvoje ekstremov in je konstelacija k debati iz gornjih razlogov, ki jih fiksiram v svojem prvem članku, napačna. In če bi se kritik takole konsteliral k presoji umetnine, bi se tako napačno, kakor če bi se tako postavil sodnik pred zločincu.
Vsi bistveni nedostatki te metode: inadekvatna merila, individualna enostranskost s prezretjem vsega, kar se individuu »ne zdi« vužno, poleg tega subjektivno videnje« stvari, ki jih ni {lepo opisuje tako subjektivnost postavim Cervantes v Don Quixotu, ki se tepe z vetrnim mlinom, ker se mu zdi«, da je sovražnik, pa se je na zdenje tako zanesel, da ni šel niti pogledat, če je res), so vzrok ničevosti nadaljnjih Lajovčevih protiizvajanj  od točke do točke.
Zoper točko I., kjer je govor o pravilnih in nepravilnih sodbah, od katerih so prve družabno razmeroma več vredne, polemizira I... ki odklanja logiko s takim dokazom: Začne s procesom prehrane Človeškega telesa in ga aplicira na duševno življenje, ker se mil zdi«, da tam stvar ni nič drugačna in pride s tem do zaključka. da je : zmota nujna podstava resnici-, iz česar zopet zanj sledi, da >sta za življenje Človeške družbe enakovredni resnica kakor zmota« in da »nepravilna kritika socialno ni prav nič manj pomembna kot pravilna^. Kdor takole dokazuje, mora seveda odklanjati znanost in lo^ giko. aplikacija organskega prehranjevalnegapro-cesa na duševni svet je namreč radi temeljne različnosti material no-energetičnega in psihičnega sveta povsem nemogoča, dalje iz te. s. v. v. — kolobocije nikakor ne sledi sklep, da je »zmota nujna podstava resnici«. Psihologija smatra zmoto. t. j. vsled sekundarnih vplivov inadekvatno a pristno spoznanje za pojav, ki res more v nekih slučajih vsled kontradiktoriiegu nasprotja i. dr. z resnico navajati nanjo aH vsaj biti posredni pomožni člen v verigi spoznavanja, nikakor pa medčlen zmote psihološki ni nujen, zakaj tisoč zmožnosti bi lahko našteli direktnih poti do resnice, posebno v eksaktni znanosti z metodo. In končrio iz vsega tega zopet nikakor ne izvira socialna in življenjska istovrednost resnice in zmote, česar ne bomo posebej pobijali. ker vendar socialno ni vseeno, ali živim v zmoti, da je kraja dobro delo. ali pa v resnici. da kraja ni socialno dejanje! S tem dokaz absolutno propade: vsled inadekvat-n i h meril in individualnega nasilja nad logiko ter znanostjo, ki dovaja v     pustolovje.     in     vsled     subjek-
213
97
tivnega »zdenja«. Rezultat prvega L. proti-dokaza (nedosledno se drži vendarle »logike-. ki jo drugim zameri: glej subjektivno bruno v očesu, moja točka 6.!) je ničla. In če si nadalje protičlankar pri tej točki »pomišlju dati« raz-iskavanju problema, kaj je prav in socialno in kaj ni. »ime znanosti«, si mi prav nič ne bomo pomišljali po vsem tem, kar je anarhizem pokazal pojmov o ^znanosti,-, pustili subjektivno-iudividualna zdenja« in podobne vrste dokazno nujnost kot neškodljivo ob strani, kadar bo Slo zato, kaj je in kaj znanost ni.
K točki 2., kjer je govor o tem, da ima višjo družabno vrednost dokazno podprta sodba, ker more prepričali, od prosto v svet vržene teze. ki tudi lahko sugestivno vpliva, pa ne za vso družbo odločilno, polemizira T., z dvema iz teksta iztrganima vrstama izmed 46 vrstic, pusfeč glavni iitemeljek ob strani (indiv. enostranskost, inadc-kvatno merilo). Dokazuje sugestivni vpliv na družbo, ki ga je nanjo izvajalo geslo Kgalite. katerega dokaza ne moremo sprejeti, ker geslo Egalite 1. ni dokazna sodba in 2.. ker ni to geslo sugeriralo revolucije, nego ga je šele razvita revolucija rodila in poleg tega prvi članek izrecno predvideva možnost sugestije. Dokaz j e absolutno propadel v s 1c d: i n adekvatnih meril, individualne enostranskosti in prezretja in v sle d n e p o z n a n j a znanosti zgodovine. Rezultat drugega p r o t i d o k a zu je ničla.
K točki 3., kjer je govor o tem, da so absolutne sodbe le splošne in da so družbi koristnejše mersko determinirane od splošnih in da je treba kritiku za vsako merjenje neobhodno potrebnega merila, t. j. orientacije, polemizira L. s 4 vrstami izmed 73 (indakvatno merilo, indiv. enostranskost). Ne dotakne se dokaza, marveč enostavno rzoperstavlja Vurnikovi trditvi svojo« takole: t'c bo človek, ki je briljantno nadarjen za literarno estetiko, prečital tudi le par knjig. bo njegova sodba stokrat bližja resnici kakor ona, ki jo bo izrekel malo nadarjen človek, ki je prečital sto knjig«, v zvezi s čimer mi očita. da ne vpoštevam večje ali manjše talentiranosti. Ta očitek je krivičen, ker sem jaz na strani 92 to storil s tem, da sem dopustil posamezniku tudi možnost sodbe, ki učinkuje relativno neindivi-dualno in jo more sprejeti večji del družbe. drugič je L. prezrl, da gre pri tej točki — kako je bilo prezretje sploh mogoče! — za »merske sodbe« in tretjič vprašam, kako naj človek, ki je briljantno nadarjen? za merjenje in ima izredno bistrino pogledam, meri brez metra in merila? Kako naj nekdo, ki samo površno pozna slikarstvo, agnoscira na novo odkritega Rcin-brandta. ali datira slike ali ugotavlja stil. plagiat. provenienco. strujo. ali izreče kakršno koli mersko sodbo? Tretji protidokaz je uspel radi i n a d c k v a t n i h meril. in. d i v i d u a I n e enostranskosti z rezultatom   ničle.
Na 4. točko, kjer je govor o adekvatnih in in-adekvatnih merilih, L. sploh ne reagira, pa vendar trdi že uvodoma, da je vse \ urnikovo gledanje tako v temelju kot v posameznostih zmotno«, torej je zmotna tudi ta točka, jeli naj verjamemo brez dokaza (avtoritativni indivi-dualizem) samo zato, ker ima protičlanek podpis? Takšno nedokazno sumničenje smatramo za neresno. Rezultat p r O ti d O k a z n e g a p o -s t o p k a   zoper   točko   4.   je   ničla.
K točkama 5. in 6., ki sta za L. najbolj kočljivi (individualno enostranska in subjektivno-napačna sodba), reagira 1,. le na eno samo izmed 96 vrst (indiv. enostranskost, inadekv. merilo), prav za prav reagira le na tri besede v oklepaju, in še te je čital drugje, kakor navaja {subjektivno videnje« stvari, kjer jih ni). Kako anarhistični individuum z močno osebnostjo in izredno bistrino pogleda »interpretiram, hočemo tu pokazati na podlagi primere dveh citatov, od katerih je prvi moj, drugi pa Lajovčcva individualna projekcija nanj:
;Tzkustvo. deloma podprto z izsledki geometrije, uči, da več individualnih projekcij bolj izčrpa resnico o predmetu, kakršna obstoja v objektivnem svetu, od ene same. Sodba, ki bi izvirala iz čim največ projekcij, bi bila bližja objektivni resnici od ene same. ker bi bila bolj vsestranska.
In ^individualna projekcija« na ta odstavek: Objekti vizem pri kril ikn obstoja, |><> \ urniku. če ga prav razumem, v tem. da kritik ne izraža kritičnih misli takih kot so njemu lastne, ampak take. ki so lastne večji grupi ljudi, objektivnega, ustvarjajočega umetnika pa imenuje V urnik tistega, ki v svoji umetnini ne izraža svojega prokletega sentimenta. temveč, ki izraža sen timent neke grupe ljudi.«
Brez komentarja. le to naj rečem, da on polemizira s poglavjem individualistične in ne ob-jektivistične sodbe, zamenjal pa je oboje, ker je bržkone kaj prezrl. Dalje mi očita, da smatram individuj in skupino več individuov kot naravno nasprotje^. kar pomeni subjektivno : videnje: stvari, ki je ni. zakaj L. je moral >prezretk, da gre tu za projekcijo prvič in drugič za geometrično višjo vrednost več projekcij in manjšo vrednost manj projekcij, kar izvira, če prezreš« ves tekst, vsaj iz številčnih primerov. Potem gre (točka 7.) za to, da -postane mnenje posameznika mnenje skupine, če je posameznikova duševna superiornost tolika, da njen akcijski radius z intenziteto izžareva v družbo in doseže tako ono objektiviteto. ki se zdi Vurniku ideal«. Zgodovina, ki jo mora I., z znanostjo vred odkloniti, pravi drugače: Če rabi družba namesto zastarelih, nerabnih, novih, novemu času pripravnih vrednot, sprejme te od onega posameznika. ki jih prvi predloži. Če pa tisti posameznik ne predloži baš strogo določenih, bas potrebnih vrednot, mu vsa resnična ali namišljena duševna superiornost niti nasilje ne bo pomagalo objek-tivirati«: jih. marveč bodo ostale individualne vrednote, v nasprotnem primeru pa so te vrednote lahko socialne vrednote. Kar se tiče objek-
tivne dokazljivosti lastnosti umetnine, moram L. ves odstavek z opombo vred še enkrat predložiti v študij, da bo objektivno in ne samo zdenjski prodrl vanj in ne bo več tcpel vetrnega mlina. Rezultat protidokaznosti k mojim točkam (>., 3., 7- je uspel z nujnostjo ničle.
Protidokazna nujnost protičlanka je torej ničla vsled subjektivno - individualnega postopka. Altera pars se članku niti približala ni. komaj da se je izpela«, sebe namreč, spričo njegii. Če bi bil L. kritik in moj članek umetnina, bi bil rezultat isti, namreč bila bi to kritika. kakršnih smo danes vajeni in kakršnim je treba Že enkrat napraviti konec, če hočemo s kritiko in posredno z umetnostjo kam naprej.
Če vzamemo sedaj še afront L. zoper znanost kot tak, je jasno, da filozofija absolutnega, anarhističnega jaza in njegovega zdenja, ne more priznati objektivnih in socialnih avtoritet kakor n. pr. znanosti, ki je v opreki z nekontroliranim, individualnim zdenjem. To stori altera pars zase zelo značilno s takole argumentacijo: »Nič mi ni kmalu tako zoprnega kot taka umetnostna znanost, katera s svojim klavrno nedostat-nini orodjem brska po živem telesu umetnosti in zraven pridiguje neke trditve, ki ne kažejo ničesar, kot blisketavost penastega mehurčka«. Opravili imamo s temile dejstvi: Lajovcu je znanost zoprna (po vsem tem razumljivo!), kar nas nič ne briga, ker vemo. da je tudi mesarju astronomija zoprna, da pa ni astronomom itd. in ker smo na svetu različni ljudje z različnimi interesi. Bolj vpostevanja vreden je argument, s katerim se zavrača umetnostna znanost zato. ker rabi /klavrno nedosfatno orodje«. Neko orodje mora rabiti, če nima dostatnega. pa kakršnega ima. zboljš^ljte ji ga! Pa argument. da brska po živem« telesu umetnosti... Tudi naravoslovec brska z nedostatnim orodjem po še bolj živem telesu polža in kaj naj končno človeku, ki je muzik. pomeni konstatacija, ki se tiče polževega črevesja? Dejstvo, da je Lajovcu umetnostna znanost zoprna, ni nič nenavadnega, saj trdi sam. nla vsak strokovnjak le svojo stroko glorificira«. toda zelo takten, vljuden. potreben ali umesten pa takle napad na kompletno »umetnostno znanost« ni in umetnostna znanost je čisto potolažena. v kolikor jo smem podpisani, najnevrednejsi. sploh tolažiti. Kar se tiče družabnih vrednot dognanj sub-jektivno-individualnc metode- menda nimamo voČ dosti ugotavljati po vsem tem, kar je ta metoda pokazala spoznavnih nevrednot. Naj poudarimo samo še samolastno postavljanje individua na samolastno stališče,, postavila tako. ki je v opreki z eksaktnim spoznanjem in družabnim redom, postavim na stališče že gori obravnavane
družabne in življenjske istovrednosti resnice in zmote, pravilne in nepravilne sodbe«, kakor ga na vrhuncu anarhizma propagira l.ajovic. Če se postaviš na tako stališče, sta ti zmisla stavkov;
cogito, ergo sume in sunt, ergo hod eogito.-, istovredna, sta ti socialno istovredni trditvi: »moriti ljudi je dobro delo? in moriti ljudi ni prav«.    Bog,   če   bi   se   kdo   ; postavil«   na   prvo
istališče« in moril družbi koristne ljudi, pa bi se, pozvan od družbe na odgovor, opravičil za svoje zločine s tem, da .stoji na stališču J In če Lajovic podpisanemu kot umetnostnemu zgodovinarju meče »znanost« v obraz, kaj bi bilo, če bi mu jaz kot sodniku očital takole njegovo stališče, če bi vedel, da je tudi v svoji stroki dosleden svojim  nestrokovnim  načelom?
Da, tu je višek individualizma-anarhizma. konec logike in znanosti in začetek analfabe-tizma, ki ga — všeč mi je ta doslednost! — moj protiČlankar tudi odkrito zagovarja (gl. 2. št. let. Lj. /v.), tule je zlo naše kritike, lu je tudi socialno zlo!
KRA|NtSKA ZHBEUZA V CENZURI.
DR. AVGUST ZIGON.
Čopova beseda z dne 21. I. 18*30 o Zhbelizi: -mit der Zeit kann sie bedeutend besser werden« ■— je nam dandanes zelö dragocena zgodovinska beseda. Izraz subjektivnega (bi rekli) literarnega upanja v bodočnost: a tudi (neoporečno da) izraz konkretno zavestne, kvalitetno literarne že namere; zato datum o programu, in datum že o šoli« — ob Zhbelizi. Tiha napoved — nove poti, mišljene in usmerjene —    v deželo duhov  !
Ni seveda pa Čop takrat (ob tisti besedi svoji 21. I. 1850) še oddaleč ne slutil, da bo še istega leta v Ljubljani doživela Zhbeliza sovražni krik: -Lenoro bere naj. kdor ne verjame!« Bila je Biirgerjeva Leonora (vsaj od 1. 1792 nadalje) do tistih dni že davno evropska literarna znamenitost: a bila je Biirgerjeva Leonora takrat pa tudi že neka naša domača tradicija. —  literaren   problem   iz   Zoisove   dobe.*   In   kot
* Ohranil se nam je v Levstikovem »Gradivu za Prešerna« rokopis starejšega slovenskega prevoda »Leoiioro«. In tradicija je. da je prevod, pisan s svinčnikom in Zoisovo roko. — Zoisov. (Obj.'L. Pintar: Književne drobtinice. Z\IS IV.. 1902, 160/167). Ohranil pa se nam je srečno tudi Kastolčev prepis Zoisovega prevoda. — dokaz, da ga je že Kastelic poznal in proučeval, a poznala ga pa torej pač tudi Prešeren in C'op. (Prim.: Grafenauer Iv.. Iz Kastclčeve zapuščine. V Lj. 1910/11.. str. 85/88). Literarni problem ^Lcnore« je v Zoisovem rokopisu označen z besedami: Diser Versuch. Bürgers I-eonorc ins Krain.[e-risehe] zu travestiren. zeigt die Ariuuth der Sprache besonders  in   Reimen        das  schöne   Refrain
'Bei Gott ist kein Erbarmen »ach wehe, ach wehe mir Armen ist absolut nniihersetzlich ... (Tarn, 87). Že s tem je bil literarni problem v našem slovstvu Prešernu kot nasledniku naravnost zgodovinski-razvojno določen! Kako so torej morali pogledati, ko jim je v pismu z dne 10. febr. 1830 prišel po opravljeni cenzuri Kopitar (in morda tudi v cenzurnem rokopisu Zhbelize I. in margined prim. Pav-škovo uradno opazko ddto. 2S. III. 18?3: »angeachtet der vom Wiener-Zensor gleich bey dem ersten HeTtc erhaltenen wohlmeinenden  Warnung«}   —  s poukom