PRIČAKOVANJE
IGO   GRUDEN
Čakal sem ves dolgi te večer, vsakemu prisluškoval koraku, ki po tlaku, na stopnicah v mraku mimo so hiteli venomer.
V mojem srcu bil je blažen mir, v njem je sanjalo pričakovanje, a nemir prišel je kmalu vanje, ko bilo ni tebe še nikjer.
Redko je po cesti človek šel, lice sem pritiskal v rosne šipe, slišal uro, ob sencih utripe, veter v peči je otožno pel.
Od nemira, ki je skozme vel, v slutnjah zlih sem z dvomi se razjedal, v strop na postelji oblečen gledal, spanja, samo spanja si želel.
Ko polnoč bila je davno proč, v mislih sem od tebe se poslavljal, v spancu tvoje si ime ponavljal in še v sanjah klical te vso noč.
TIHA PESEM
IGO   GRUDEN
Od tvojih las bila je svetla soba, od njih mehak je v sobi zdaj večer, ko mesečina kot perot goloba od okna skoro segla bo na dver. Kako te ljubim, poln neznane sreče bi rad povedal ti, kako, ne vem: da ljubim te, o tem srce šepeče naj samo tvojim žalostnim očem.
8