St. O. .1®25- . _ . teto II. Poitnlna platana » golovlnl Vsebina zvezka 6. Rudyard Kippling-Dr. Matej Šmalc: Od morja do morja. — Ivan Albreht: Fantazija. — Ivan Albrecht: Zvečer. — Ivan Albrecht: Kupil bom čašo... — Gustav Strniša: Gorjanec. — Aristophanes-dr. Fran Bradač: Acharnjani. — Miloš Štibler: V Macedonijo. — Jan Veruda - Ferdo Kozak: Gospod Ryšanek in gospod Schlegel. — A. B.: Užitne in strupene gobe. — Anton Ažbe, slovenski slikar. (Slika.) — Dr. Metod Dolenc: Naše vinogradništvo v luči pravne zgodovine. — Jan Dec: Delo „Zveze kmetske mladine" na Poljskem,. — + Dr. Klement Jug: O človeški vesti. — Jan Dec: Zveza poljske mladine in poljski agrarci. — RAZGLEDI: Organizacija. — Pomenki in nasveti. — Prosveta. — Listnica uredništva. Celoletna naročnina „Grude“ je Din 30.—. Za dijake In vojake Din 20.—. V podrobni prodaji stane „Gruda“ Din 3.—. — Novi naročniki dobe lahko še vse doslej Izšle številke. Uredništvo in uprava: Ljubljana, Kolodvorska ulica št. 7. Rokopise je pošiljati uredništvu, naročnino, reklamacije, oglase itd. samo upravi. Cena oglasov po dogovoru. Rokopisov, ki jih ni naročilo, uredništvo ne vrača. Urejuje: Ivan Albreht. Odgovorni urednik: Janko Vičič. Vse cenj. gg. naročnike, ki doslej še niso poravnali naročnine za letošnje leto prosimo, da to store čim preje, sicer bomo neljubo primorani ukiniti nadaljno pošiljatev „Grude“ vsakomur, ki bi do konca tega meseca naročnine ne poravnal. Upravništvo. VSE ZAHTEVA DOBRO ZLATOROG /AILO! LETO 11. ŠTEV. MESEČNIK ZA LJUDSKO PROSVETO Rudyard Kipling-Dr. Matej Šmalc: Od morja do morja. (Dalje.) V mrtvi palači — grobovju ljubezni in sovraštev, prežitih in skončanih pred stoletji, grobovju spletk, ki so se končale tako, davni spletkarji tega pač niso slutili, da je prišel v deželo britanski turist z vodnikom v roki in tropičnim klobukom na glavi — v tej mrtvi palači se občutek tesnobe umakne navadni nedostojni radovednosti. Anglež je bodil po vseh delih palače, nikogar ni bilo, celo ne duhov umrlih kraljic, ki bi ga bil vstavil pri slonokoščenih vratih v ženske sobane, kjer je svojčas tekla hladilna voda po izklesanem mramornatem žlebu. Na to zamreženo okno je položila svoje roke rastlina plazilka, v oni stenski vdolbini je bil pa strah starih gnezd. Bogve, ali je tista častita ladv, ki se ji je posrečilo pribarantati tako velik del Jev Singhove knjižnice sploh kdaj vstopila s svojimi nežnimi nožicami v urejeni vrt v Dvorani Naslade tam za tistim omrežjem. Mogoče je bil v avdijenčni dvorani štiridesetih stebrov izdan ukaz za smrt poglavarja birjog-haarskega in kdo ve, pri katerem zidu je gledal kralj, ko so jahali jezdeci po strmi kamniti poti navzgor proti palači, noseč na svojih sedlih glave najhrabrejih iz Rajore. Nešteto je bilo vprašanj na vsakem dvorišču, v vsaki ječi in celici, toda edini odgovor je bilo grulenje golobov. Kdor hrepeni po lepoti, bi jo v tej palači imel v izobilju; kdor občuduje moč, bi je našel več kot dovolj. Z mozaiki in rezanim mramorjem, s steklom in barvo so kralji, ki so si bili izvolili to sedaj zapuščeno stavbo, storili vse, da so njihove oči kraljevsko in čudovito počivale. Toda vsak opis umetniške strani palače bi bil, če že ne nemogoč, utrudljiv. Preudaren človek naj si ob času in s priložnostjo kraj ogleda, pa bo vsaj v majhni meri videl, kakšno je moralo biti to uporniško, razkošno in smrtonosno življenje, ki so mu napravili konec naši guvernerji, podguvernerji, komisarji, polkovniki in kapetani ter subalterni. Z vrha palače lahko pregledate, če vas je volja, celo pobočje hriba. Spotoma na hrib je Anglež gledal mesto od spodaj navzgor ali pa v isti ravnini. Tu mu je pa zrl prav v srce — srce, ki je prenehalo biti. Nobenega glasu ni bilo, ne človeškega ne živalskega in ni zaškrtnil niti brusni kamen v teh ubogih ulicah — nič kakor edinole grulenje golobov. Sprva se je zdelo, kakor da palača sploh ni razvaljena, da bodo zdajpazdaj prišle ženske na hišne strehe in da bodo zazvonili v templjih zvonovi. Ko se je pa Anglež skušal razgledati po ovinkih ulic, je videl, da se izgubljajo v zapletenem grmičju in kupih podrtega kamenja in da so razne hiše na široko raztrgane ter razklane od strehe do tal, tako da je skozi luknje sijalo jutranje solnce. Žlebovi so bili škrbasti in stensko zidovje je razpadlo, tako da so bili haremski prostori brez sramu odprti v beli dan. Pri kraju mesta so močno zidane hiše že izginjale in se sesedale v kupe kamenja, 7 katerem se skoro niso dale razločiti plošče in stene; težko bi bilo zopet začrtati tloris kamnitih temeljev. Senca palače je ležala na obeh tretjinah mesta in drevesa so senco še poglobila. „Kdor se je sklonil nad mrtveca kdaj“ po uri, ki o njej poje Byron, ve, da oblika človeška otopi in se razleze — lice bledi in gasne. Enak odvraten izraz se kaže na licu Kraljice Prelaza, in ko se oko tega zave, se začudi, kako je sploh kdaj moglo verjeti v njeno življenje. To je mesto, čigar grobovi so vkopani v steno v jami, „a družba vsa se krog grobov je zbrala", sestre so mu Patros, Zoan in No.21 Pod vplivom čistega inzularnega instinkta je Anglež pobral kos malte in jo je zagnal s stene palače v temne ulice. Malta je odskočila od slemena neke hiše, se odbila od oknice in padla na majhen trg; padec se je slišal votlo in odmevajoče, kakor če pade kamen v vodnjak. Potem se je nad glasom zopet zgrnil molk, dokler nista v oddaljenem dvorišču privezana žrebca pričela rezgetati znova. Puščoba vlada v veliki indijski puščavi na zapadu, puščoba je nad širnim morjem, toda zapuščenost Ambre je večja kakor vsaka samota na zemlji in na morju. Na stotisoče ljudi se je trudilo z graditvijo zidov, ki oklepajo mesto, hramov in basti- 21 Mrtva mesta. No = v sv. pismu stare zaveze ime za nekdanje egiptovske Tebe. jonov, ki se ob zidovih dvigajo, utrdbe, ki stojijo najvišje, kanalov, ki so svojčas dovajali vodo v palačo, in jezerskega vrta v dolini. Samo Renan bi mogel opisati, kakšno je vse to danes, samo Ve-reščagin bi mogel to naslikati. Po tej zadovljivi ugotovitvi je šel Anglež nizdol skozi palačo in skozi nešteto zavdarjajočih in sugestivnih malih prostorov na dvorišče k svojemu slonu, ki ga je kmalu zopet prinesel nazaj v devetnajsto stoletje, upodobljeno v Njegovega Visočanstva Maharadže stiskalnici za bombaž, ki je dajala 27 odstotkov dobička, bila opremljena z obema strojema po 50 konjskih sil, s hidravlično stiskalnico za tlak treh ton na kvadratni palec in seveda na vse, kar je na njem. Stiskalnica je bila postavljena pod čedno streho iz žlebaste pločevine tik ob jeyporski postaji in je bila v najlepšem redu, ampak po pogledu na Ambro je kalila ubranost. V strojih in duhu surovega bombaža je bilo nekaj drzkega. Človek v Jeyporu ne sme mešati modernega in starinskega. <0 <0 C O C O « 0 <0 C O <0 <0 « 0 <0 0-C C <0 C C C <0 C "occcg."/.occc cccocc-asoeco'. o-' ococccoccc-oc oz? Miloš Štibler: tri* j U Macedonijo. (Dalje.) Turki so prvotno preganjali krščanstvo, a z nacijonalistično politiko so pravzaprav pričeli šele kratko pred odhodom iz teh krajev. Kosovo polje so hoteli pretvoriti v trdnjavo turštva. V ta namen so med drugim neposredno pred balkansko vojno začeli zidati pri Muratovem grobu turško bogoslovje. Temeljno zidovje je bilo že postavljeno in stoji še danes, toda vojna iz 1. 1912. jim je menda za vedno prekrižala ta in še mnogo drugih načrtov. Odhajamo v smeri proti Prištini. Zemlja je tu valovita. Kmalu pridemo sredi polja zopet do mošeje, ki se imenuje „Vezirovo tulbe“, grob Muratovega vezirja, t. j. ministra, ki je istotako izgubil življenje v kosovski bitki. Prihajamo mimo čednih kmečkih hiš. Pred hišami vidimo po naše opravljene ljudi. Naseljeniki so. Veliko je že njihovo število na Kosovem polju, kar dokazujejo mnoge nove vasi, ki smo jih ta dan videli precej. Polje je vse lepo obdelano, a povsod je polno krvavorudečega cvetja, zvanega »kosovski božur“ (potonka, ki je povsod drugod vrtna cvetlica). Pripovedujejo nam, da to cvetje raste samo na onem mestu Kosovskega polja, kjer se je 1. 1389. vršila bitka. Narod veruje, da je „kosovski božur“ zrastel iz krvi padlih srbskih junakov. Naš pesnik E. Gangl poje v svoji pesmi „Kosovo polje": „0j, ti polje, Kosovo polje, kaj v cvetovih mi žariš rdečih, kakor bi te krvca porosila, porosila, v rožah se strdila?" »Kosovski božur“ je Srbom ,,sveto cvece“ in milo je bilo gledati, s koliko ljubeznijo so moji sopotniki, Srbi iz Beograda in od drugod, trgali božur, da ga nesejo na svoje oddaljene domove v spomin na Kosovo polje. Kmalu prispemo na vzvišeno mesto, odkoder je sijajen razgled po celem polju in na gorovje kroginkrog polja. — To mesto je izbrano za kosovski spomenik. Veliki umetnik Meštrovič je napravil načrt za »Kosovski hram“ t. j. za kosovsko cerkev, ki bo tu stala v spomin na kosovsko bitko. Država je že dala na razpolaganje 10 hektarjev zemlje. V sredini bo »Kosovski hram“, okoli park. Ves prostor je že zagrajen in park se že dela, a v sredini stoji sedaj križ. Prostor negujejo vojaki iz Prištine pod vodstvom nas spremljajočega simpatičnega pravoslavnega vojnega svečenika. Pridemo v Prištino. Kolikokrat sem slišal tvoje ime in kako sem si predstavljal ta kraj! Sram me je danes. Mesto je, kakršnih je toliko na Balkanu. Seveda cel gozd minaretov, mnogo umazanih in prav skromnih hišic, a tudi mnogo lepih poslopij. V Prištini smo obedovali. Hotel je bil prav čeden in obed dober. Samo ni bil gostilničar pripravljen za toliko ljudi in tako se je n. pr. zgodilo, da je moj prijatelj Srečko iz Ljubljane sicer dobil juho, ne pa tudi žlice. V juhi so bili cmoki in Srečko si je hitro pomagal: Vzel je zobotrebec — ne mislite, da prištinske gostilne nimajo zobotrebcev! — ter je s pomočjo istega spravil cmoke pod streho. Marsikaj sem že videl, a da se more juha jesti tudi s zobotrebcem, tega me je naučil zadovoljni Kranjec v Prištini na Kosovem polju. Tudi svatbe ne smem pozabiti. Bavno med obedom se začuje z ulice godba. Urno jo mahnemo iz gostilne, da vidimo, kaj se godi: Svatba je. Spredaj korakajo cigani muzikantje, za njimi ženin in nevesta. Ženin je opravljen v lepo črno obleko, nevesta pa v sijajno lepo narodno obleko turškega kroja: Šalvare ali kako se imenuje zelo širokim hlačam podobno krilo zelene barve, rudeč-kasta bluza, razno nakitje itd. Okoli ženina in neveste gruča svatov deloma v narodnih, deloma v naših oblekah, a še večja je bila gruča radovednežev, ki je narastla posebno radi tega, ker smo svate ustavili, obkolili nevesto in ženina ter je dali za spomin fotografirati kar sredi ulice. V Prištini je namreč tudi to dovoljeno, ako gospod veliki župan ne nasprotujejo. No, in mi smo ta dan bili pod njegovo zaščito in pod zaščito naše vojske. Slednje se je lepo videlo po celem našem potovanju po Kosovem polju. Da samo povem, kako smo nadaljevali od Prištine do Gračanice. Imeli smo zopet tri tovorne avtomobile. Z nami gre srezki načelnik in dva oficirja, razun tega na vsakem avtu mož s puško v roki. A na samem potu stoji na vsakih sto metrov kmet s puško. Kaj je to? Oblast je pozvala kmete, da radi nas zastražijo vso pot, kjer se bomo vozili. Prevozili smo se ta dan od postaje Obiličevo do Prištine, Gračanice in Lipljana gotovo 30 kilometrov. Na vsakih sto metrov stoji kmet s puško. Kakšna je to organizacija in čemu? Ali je res nevarnost tako velika? To daje misliti! (Dalje prih.) Jan Veruda-Ferdo Kozak: Gospod Ryšanek in gospod Schlegel. I. Smešen bi bil moj dvom, da kdo od mojih bralcev ne pozna ma-lostranske gostilne „pri Štajnicovih". Najuglednejša tamošnja restavracija; prva hiša za mestnim stolpom na levo, ogel Mostecke in Lazenjske ulice z velikimi okni in steklenimi velikimi vrati. Edina restavracija, ki so jo smelo postavili v najbolj javni ulici in ki ima vrh tega vhod naravnost s tlaka. Vse ostale restavracije so v stranskih ulicah ali pa prideš vanje skozi hišo, ali pa imajo spredaj prav malo-stransko skromne nekade. Zavoljo tega tudi pravi Malostranjčan, sin teh tihih, molčečih ulic, polnih poetičnih kotičkov, ne hodi k Štajni-covim. Tja zahajajo višji uradniki, profesorji, častniki, ki jih je slučaj zanesel na Malo Strano in odkoder jih menda zopet kmalu odnese, ž njimi pa še peščica penzijonistov, par starih, bogatili gospodov hišnih posestnikov, ki so že davno prepustili svojo obrt drugim, in konec. Značaj uradniško-aristokratski. Že pred leti, ko sem bil še droban gimnazijalec, je imela družba „pri Štajnicovih" podobni ekskluzivni značaj, vendar je bila v gotovem oziru drugačna. Da povem nakratko: to je bil malostranski Olimp, kjer so se shajali malostranski bogovi naravnost iz svojega ljudstva. Jehova je bil mračen bog, zloben in maščevalen, krut in krvi žejen, kakor celi židovski narod. Grški bogovi so bili elegantni in duhoviti, lepi in veseli, Heleni povsod v vsem. Slovanski bogovi — pardon! mi Slovani nismo imeli zadostne plastične sile niti da bi stvorili velike države, niti da bi ustvarili popolnoma gotove bogove; naši nekdanji bogovi nam značijo še danes kljub Erbenu in Kostomarovicu še zmirom le megleno skupino, samo mehkobo, samo članek — razume se, da nalašč duhovito — o tej božje-ljudski paraleli; tu hočem povedati le toliko, da so bili bogovi, ki so se shajali „pri Štajnicovih", brez dvoma pravi malostranski bogovi. Mala Strana — mislim hiše in ljudi — ima nekaj tihega, častitljivega, starinskega, recimo celo dremavega na sebi in vse to je obdajalo tudi ono gospodo, tudi ta dremavost. Seveda so bili to tudi uradniki, vojaki, profesorji, penzijonisti, kakor danes, toda takrat še niso z uradništvom in vojaštvom tako pometali iz kraja v kraj; oče je pripeljal sina v Prago študirat, mu pomogel do službe in mu priboril tam s pomočjo protekcije stalen kruh. Če so se nekateri teh Štajnicovih gostov za trenutek ustavili_zunaj na cestnem hodniku, jih je pozdravil vsak mimoidoči meščan, ker jih je vsak poznal. Nam gimnazijcem pa je bil Olimp „pri Štajnicovih" še toliko bolj Olimp, ker so bili na njem tudi vsi naši stari profesorji. Stari! Ah, zakaj stari? Vse sem poznal in dobro poznal, te bogove naše drage Male Strane, in zmirom se mi je zdelo, da ni bil niti eden od njih vseh nikdar mlad — ali pravzaprav, da kot otroci tudi niso bili prav nič drugačni, le morda malo manjši. Vse zrem pred seboj, kakor bi bilo danes! Najprej gospod ape-lacijski svetnik. Dolg, suh in neizmerno spoštovan. Hodil je še v urad, vendar si nisem mogel nikdar prav predstaviti, kaj dela. Kadar smo šli ob desetih dopoldne iz šole, je prihajal šele iz svoje hiše v Karme-litanski ulici in resno koračil v Ostruhavo ulico, v Čardovo gostilno. Kadar smo imeli v četrtek popoldne prosto in se podali po Marijanskih utrdbah, se je sprehajal tam po parku. In ob petih popoldne je že prihajal k „Štajnicovim“. Trdno sem se takrat namenil, da bom priden, in da postanem tudi tak apelacijski svetnik, pa sem menda na to pozabil. In potem enooki gospod grof. Na Mali Strani ni grofov nikoli manjkalo, toda ta enooki je bil najbrže edini, ki je zahajal v malo-stransko gostilno — vsaj takrat. Velik, koščen, rdeče barve, kratkih belih las, s prevezo čez levo oko. Postajal je po hodniku pred „Šlaj-nicovimi" včasih tudi dve uri in kadar sem moral mimo njega, sem napravil ovinek. Priroda je namreč obdarovala plemenitaše z nekim gotovim profilom, ki mu pravijo, da je aristokratski in zaradi katerega so zelo podobni pticam roparicam. Gospod grof me je tudi zares močno spominjal na onega sokola, ki je z nezaslišano doslednostjo sedel vsak dan zmirom ob dvanajstih opoldne z vlovljenim golobom na vrh stolpa Nikolaja in tu skubil Svoj plen, da je frčalo perje prav doli na trg. Napravil sem torej zmirom velik ovinek, kadar sem šel mimo grofa; meril me je nejasen strah, da me kavsne z glavo. Potem tolsti gospod štabni zdravnik, nikakor še ne prestar, seveda že Vpokojen. Pravili so o njem, da je nekoč, ko je neka zelo visoka osebnost pregledovala praške bolnice in marsikaj grajala, dejal tej visoki osebnosti, da ničesar ne razume. Zaradi tega so ga upokojili, pa mu dali obenem našo ljubezen; kajti mi fantiči smo vsled lega smatrali tega debelega gospoda popolnim revolucijonarjem. Toda bil je tudi prijazen in zgovoren; kadar je srečal kratkohlačnika, ki mu je bil všeč — ta fantič je bil lahko tudi devojka — ga je ustavil, pogladil po licu in mu dejal: ..Pozdravi doma očeta," čeprav ga ni poznal. Potem — toda ne! Vsi ti staii so se poinalem že bolj postarali in potem pomrli — ne kličimo senc iz grobov. Z razkošjem se spominjam tistih ponosnih trenutkov, ki sem jih prebil med njimi, zavesti samostojnosti, možatosti, da, veličine, ko sem že kot slušatelj visokih šol prvič in brez strahu pred profesorji prišel k „Štajnicovim“ med ta vzvišena bitja. Zmenili se niso bogvekaj zame, to je res. Da kar povem, skoro nič. Le enkrat se je v par tednih zgodilo, da mi je gospod štabni zdravnik dejal, ko je šel mimo moje mize domov: „Da, da mladi mož, pivo je dandanes za nič, pa naj pravijo oni tam kar hočejo!"1 Zraven je zaničljivo pokimal z glavo v smer tiste družbe, pri kateri je ravnokar sedel. Popoln Brkatus! Drznem si trditi, da bi recimo bil zmožen, zabrusiti samemu Cezarju žalitev v obraz, da se ne razume na pivo. Zato sem se pa brigal jaz zanje. Čul nisem bogvečesa od njih, toda mnogo sem opazoval. Sam sebi se zdim le revna kopija teh bitij, toda karkoli je vzvišenega na meni, imam od njih. Od vseh pa ne pozabim dveh mož; vtisnila sta se v srce mojega srca. Gospod Rvšanek in gospod Schlegel. Ta dva sta bila drug drugemu trn v peti. — Toda prositi moram že odpuščanja; rajši pričnem o njima drugače. Ko prideš k „Štajnicovim“ iz Malostranske ulice, se znajdeš pri sohi, kjer stoji biljard; na desno tri okna v Lazenjsko ulico. V vdolbini pri vsakem oknu stoji mala mizica in krog nje ki opica v podobi podkve; tu lahko sede trije, eden s hrbtom proti oknu, druga dva pa na vsakem koncu podkve sebi nasproti ali pa, če bi se tema tudi zahotelo obrniti oknu hrbet, z obrazi k biljardu obrnjena in se zabavata z gleda- njem igre. (Dalje prih.) A. B.: Užitne in strupene gobe.' Poznavanje gob je v naši državi takorekoč še v povojih. Sicer Slovenci v tem pogledu prednjačimo bratom Hrvatom in Srbom, posebno odkar imamo omenjeno strokovno knjigo, ki je sploh prva svoje vrste v Jugoslaviji, vendar pa smo še zelo daleč za sosednjimi državami: Čehoslovaško, Nemčijo, Francijo, Italijo itd. Omenjenim državam donašajo gobe vsako leto ogromne milijone, pri nas pa ti milijoni v pravem pomenu besede segnijejo v gozdih, ker poznamo in uporabljamo le neznatno število gob. Naša država ima vse predpogoje za gobarstvo: ugodno podnebje in razsežne gozdove. V naših gozdih raste nad 200 vrst po-rabnih gob, in sicer nad 50 vrst dobrih, nekako toliko srednje dobrih in približno 100 vrst manjvrednih, toda za gotove namene (gobji ekstrakt in prašek) še vedno porabnih gob. Glavni vzrok, da se pri nas uporablja tako majhno število gob, je ljudski strah pred zastrupljenjem. Takšna bojazen pa je pretirana. Statistika dokazuje, da se vsako leto mnogo več ljudi zastrupi z mesom, klobasami, ribami in raznimi mesnimi konzervami, kakor pa z gobami. Med približno 200 vrstami gob, ki jih veščaki pri nas poznajo, je le 5—6 strupenih vrst. Ni torej posebna težava, da se naučimo teh par strupenjač zanesljivo spoznavati in jih razločevati od strupenih. V ta namen nam najbolje služi imenovana knjiga s podrobnimi opisi in s slikami v naravnih barvah. Drugih zanesljivih znakov za strupene gobe sploh ni. Zastareli in povsem napačni so nauki, da so strupene vse gobe, ki prerezane ali sploh izpremenijo barvo; nadalje vse gobe, ki cedijo mleko (sok), ki počrnijo srebrno žlico ali čebulo med kuhanjem itd. Take krive 1 „N a š e gob e“. Navodilo za spoznavanje užitnih in strupenih gob. S 75 barvnimi tabelami. Sestavil Ante Beg. Slikal M. Humek. Cena v platno vezani knjigi 100 Din. Dobi se v vseh knjigarnah. nauke o gobah je razglasil pred 2000 leti rimski pisatelj Celzij, a ljudstvo se jih drži še danes raje, kakor bi verjelo novodobnim raziskovalcem in strokovnjakom. Kdor verjame takim napačnim nazorom, se izogiblje najboljšim gobam, na drugi strani pa mu preti nevarnost zastrupljenja, ker imamo resnično strupene gobe, ki omenjenih znakov ne kažejo. Dokazano strupene so pri nas sledeče gobe: 1. Strupeni kukmak ali krompirjev k a (lat. amanita mappa, a. bulbosa, a. phaloides, a. viridis, a. vitrina, nem. Knollenblatterpilz). Kakor povedo latinska imena, je ta strupenjača različne barve: zelenkasto bela, rjavo rumenkasta, zelena in citro-nasto rumena. Vedno pa ima v zemlji liki hruška debeli kocen ter krpice po vrhu klobuka. Rase po vseh gozdovih in pašnikih od rane spomladi do pozne jeseni prav pogosto. Ta goba je res silno strupena in zahteva vsako leto največ žrtev. Zastrupljenje se pojavi šele 10—16 ur po zaužitju, ko se je strup že razlezel po krvi ter je vsaka pomoč nemogoča. Vendar ta strupenjača ne izpremeni barve, ne cedi mleka in ne pobarva srebrne žlice. Tudi okus in duh nista baš zoprna, temveč spominjata na sirovi krompir, od tod tudi ime. Površnemu opazovalcu se zdi nekoliko slična zelo okusnemu gozdnemu ali ovčjemu kukmaku (psaliota silvatica). Količkaj previden nabiralec pa obeh gob ne more zamenjati, ker pravi kukmaki (šampinjoni) nimajo hruškastega kocena v zemlji, nimajo na klobuku krpic, a so vedno na spodnji strani klobuka lepo rožnate, na starost čokoladne barve, dočim je strupeni kukmak spodaj vedno bel. 2. Vražji, svinjski, volčji goban, n o r o g 1 a v -k a (lat. boletus satanas, b. pachypus, b. luridus). Vse naštete vrste so si zelo podobne, ker so pod klobukom in po kocenu rdeče, ozir. rdečkaste. Sicer niso vsi strupeni, vendar so zaradi podobnosti sumljivi. 3. B1 j u v n a golobica (russula emetica) je sicer strupena, toda ne preveč nevarna, ker je želodec takoj po zavžitju izbljuje. Ker ima več podobnih užitnih vrstnic, je najbolje, da pustimo vse golobice, ki so rdeče ali rdečkaste barve; brez skrbi pa uživajmo vse sive, modre, zelene in zelenkaste golobice. 4. Rdečo, belo pikasto m u š n i c o (amanita musca-ria) pozna pri nas tudi vsak otrok. Splošno velja za najbolj strupeno, vendar pa ni tako nevarna. Strup je odvisen od podnebja in zemlje. V južni Rusiji, Madžarski in Rumuniji mušnico celo Anton Asbc slovenski slikar jedo s slanino spečeno, pri nas pa takih poskusov nikomur ne svetujemo. 5. Strupena ali krompirjeva p r a š n i c a (sclero-derma vulgare) je izmed prašnic edina strupena. Podobna je krompirju, ima rjavkaste bradavice in je znotraj črna. Njen duh je skrajno zoprn ter je že zaraditega ne bo nihče pobiral. Vse druge prašnice so užitne, dokler so znotraj lepo bele, na starost pa izpuščajo teman prah. 6. Ž v e p 1 o g 1 a v k a , ž v e p 1 j e n j a č a (hypholoma fasci-culare) se tudi smatra za strupeno, čeravno še ni dokazano, da bi bila kedaj povzročila bolezen; vendar ostane sumljiva. Ostale gobe, ki so do novejših časov veljale za strupene, kakor strupena sirovka (lactaria terminosa), rdeče-rjava m 1 e č n i c a (lactaria rufa), črna in osmojena golobica (ruscula nigricans), smrekova sirovka (lactaria necator) pa so užitne, ako se prekuhajo ter se voda odlije, ker le sveži sok je oster, ozir. ima smolnat okus. Nekatere izmed ostalih gob, ki so bile dosedaj za strupene, ozir. sumljive proglašene, niso sicer škodljive, toda tudi užitne niso zaradi grenkega ali pekočega okusa, zaradi zoprnega duha ali ker so pretrde. Take gobe so:žolčasti goban (boletus felleus) — užitnemu gobanu (jurček, globanja, vrganj) prav sličen, le da je pod klobukom rožnate barve —, smrdljiva g o 1 o b i c a (rus-sula foetens), krhka golobica (russula fragilis), žolčasti ježek (phaeodon amarescens), poprova m 1 e č n i c a (lacta-i ia piperata), smrdljivi smrček (phalius impudicus). Sicer pa imamo že v imenovani knjigi toliko dobrih gob z opisi in slikami, da je izbera bogata za vsak letni čas, ne da bi bilo treba posegati po manjvrednih in sumljivih gobah. Vrednost gob kot ljudska prehrana se splošno podcenjuje, dasi je znanstveno dokazano, da imajo gobe povprečno več hranilnih in redilnih snovi kot vsakdanja hrana nižjih in srednjih slojev 'kakor so: krompir, zelje, repa in zelenjava sploh. Nekatere gobe nadkriljujejo v tem oziru celo meso. Revnemu prebivalstvu gorate Češke in Bavarske so gobe glavna hrana. Gozdni delavci (drvarji) se čez poletje hranijo največ z gobami, pri tem pa so zdravi in čvrsti ter opravljajo naporna dela. Pa tudi za zimo si napravijo velike zaloge gob, tako posušenih kakor tudi v kis vloženih. Industrija gob je v omenjenih deželah zelo razvita. V Pragi sta dve tovarni, ki predelujeta in razpošiljata gobje izdelke po celem svetu (gobje konzerve, gobji prašek, v kis vložene gobe in gobji ekstrakt). Najbolj je razvita gobja industrija na Francoskem, kjer nekatere vrste gob (šampinjon in museron) celo umetno vzgajajo v posebnih kleteh. Tudi v Švici je gobarstvo zelo razvito ter so Švicarji že pred vojno dobivali za izvažane gobe do 45 milijonov frankov na leto. V omenjenih deželah se tudi razprodajo velike množine svežih gob na domačih trgih. Tako pride na trg v Monakovu jesenske mesece do 8000 kg svežih gob vsaki dan; tudi na Dunaju prodajo dnevno 800—1000 kg gob. V okolici Pariza vzgoje na umetni način leto in dan po 25—30.000 kg šampinjonov. Seve se te množine ne porabijo sproti, temveč jih kupovalci pripravljajo za zimo. Pri nas pride na trg največ kakih 10 vrst gob, na Nemškem, v Avstriji in Čehoslovaški pa nad 50 vrst. Začetek za gobjo industrijo v naši državi je napravila letos del. družba „Gliva“ v Ljubljani. Želeti bi bilo, da se razvije in izpopolni v vseh panogah. Vlada bi morala tako podjetje krepko podpirati, ker bi bila njena izpopolnitev dalekosežnega narodnogospodarskega pomena za vso državo ter bi obenem delovala tudi v socialnem oziru. Ljudje, ki za težja dela niso sposobni, kakor tudi brezposelni sploh, bi z nabiranjem gob našli svojo eksistenco. Želeti bi bilo, da začno tudi naše šole s strokovnim poukom o gobah in njih praktični porabi. Dr. Metod Dolenc: Naše vinogradništvo v luči pravne zgodovine.1 i. Trte in vino — to so stvari, ki so znane že izza meglene prazgodovine človeštva. Noali je sadil vinograde in se z vinom opil; (tako vsaj stoji v svetem pismu stare zaveze); Feničani so gojili vinogradništvo ob Sredozemskem morju že v veliki meri, stari Egipčani so častili posebnega boga Osiris kot zaščitnika vinske trte, a Grkom je bil Bacchus eden izmed najpopularnejših božjih ljubiteljev rujne vinske kapljice. O Rimljanu Liciniju Lukullu, Ciceronovem vrstniku, premagovalcu Mitridata, čitamo, da je dal o priliki neke proslave, nekaj desetletij pred Kristusovim rojstvom, hkratu 10.(XX) 1 Po predavanju v akademskem društvu „Trigl'av“ dne 15. maja 1925. amfor grškega vina razdeliti med ljudstvo. Rimski bogataši so se vdajali čim dalje večji brezmernosti v pijančevanju. Cesar Domi-tian (81. do 96. po Kr. r.) je že prepovedal nasade novih vinogradov ter razdejal mnogo starih. Na današnjem Francoskem se je vinogradništvo pričelo že za časa starih Feničanov predvsem ob morski obali, v notranjščino pa je prodiralo polagoma, ali vzdržema. Za časa cesarja Proba, ki je vladal od 1. 276. do 282. po Kr. r., se je širilo tudi že po sosednjih deželah, dasi niso imele tako vgodnega podnebja kot Grška ali Italija. Cesar P r o b u s je hotel nemirne legije svojih vojakov naseliti na skrajnih mejah silno razsežne države in privaditi jih na koristna gospodarska opravila. On je bil tisti, ki je dal zasaditi trto v Porenju, pa tudi v pokrajinah ob Dolenji Savi in Dravi. Ali panonski vojaki so bili burne krvi in niso bili s svojim cesarjem zadovoljni. Ko jih je hotel prisiliti, da bi se lotili tudi del za napravo potov in rečnih kanalov v svrho izboljšanja gospodarskih prilik, so se spuntali in svojega cesarja ubili (1. 282. po Kr. r.). Kakor pripoveduje ljudsko sporočilo, zgodilo se je to v nekem vinogradu nedaleč od Sirmija, torej v današnji Slavoniji. Tako se je nad njim, velikim pospeševateljem vinogradništva, britko izpolnila njemu gotovo znana pripovedka o tem, kako je mladi Dioniz našel vinsko trto. Potoval je v Naksos, a dolga pot ga je utrudila, čeprav je bil božjega rojstva. Počival je, pa pri tem najde ob svojih nogah rastlino, ki mu je zelo ugajala. Vzel jo je v roko, pa, ko je svojo pot nadaljeval, bi mu jo pekoče solnce skoraj že posušilo. Ob potu najde ptičjo kost; vanjo vtakne še svežo rastlinico. Ker pa je bila njegova roka božanska, zrasla je rastlina hitro zgoraj in spodaj iz kosti in Dioniz je moral biti vesel, da mu pride ob potu levja kost pred oči. Vzel je rastlino in jo utaknil s ptičjo kostjo vred v levjo. Pa sveta roka božjega mladeniča je vplivala na rast trte tako zelo, da je tudi levjo kost zgoraj in spodaj bohotno prerasla. Dioniz je moral vzeti ob potu še bolj debelo kost, da je vtaknil vanjo trto s ptičjo in levjo kostjo; ta kost pa je bila od — osla. — Ko pride v Naksos, usadi trto v zemljo, ali ločiti je več ni mogel od trojne kosti, tako zelo so se koreninice zažele vanje. Lepo negovana rastlina je donesla sad, krasnordeče grozdje. Dioniz ga je sprešal in napravil iz soka vino. Sam ga je pokušal, pa dal ga je tudi ljudem piti. In glej! Trta se je navzela od vsake kosti nekega posebnega svojstva: Najprej so bili ljudje veseli, živahni in so prepevali kot ptički. Potem so se čutili močne ko levi in so postajali bojeviti in hrabri, pa tudi ve- likodušni. Nazadnje pa, ko so se prijetne pijače navžili preko potrebe prave žeje, so postali neumni kot osli. Nemara je ubogi cesar Probus ob svojih zadnjih trenutkih življenja obžaloval, da je Dioniz utaknil trto tudi v levjo in oslovsko kost! Pa bodisi temu kakor koli, gotovo je, da so Slovenci prišli z vinogradništvom v dotiko že tedaj, ko so zasedli v 2. stoletju po smrti ubogega Proba tiste pokrajine, po katerih stanujejo še dandanes. Pripovedka o pirovanju vojvode Inka nam priča, da se je na dvorih slovenskih vladarjev že v 8. stoletju pilo vino. Listine iz 9. in 10. stoletja, s katerimi so podeljevali nemški cesarji svoji gospodi slovensko grudo, omenjajo že mnogokrat tudi vinograde, enako kakor na Hrvaškem. Če vidimo, da se nekateri kraji, ki danes nimajo več vinogradov, ker je postalo podnebje v toku tisoč let preostro, imenujejo po vinski trti, potem moramo ugotoviti, da so stari Slovenci posedovali celo vrlo obsežno ozemlje z vinogradnimi goricami. Pri Ljubnem (Leoben) in pri Gradcu (Graz) se nahajata vasi z imenom Weinitzen, torej nekdanje Vinice. V životopisu bi. grofice Heme pa se čita, da je leta 1046. podarila vse svoje vinograde okoli Trušenj in Ostro vice samostanu v Krki na Koroškem. Istotam, v junski dolini, je briksenski škof Albuin podedoval po svoji materi nekaj vinogradov blizu gradu Kamen in jih podaril 1. 944 svoji cerkvi. Na Kranjskem je bila blejska okolica v 11. stoletju polna vinogradov. Preden je briksenska škofija tam zavladala, srečujemo okoli Bleda po starih listinah same svobodne vinogradnike slovenskega pokolenja. Na loškem svetu so imeli freisinški škofje svoje vinograde na Kam-nitniku in ob Šmarjetni gori. Poslednje navedeni so bili še le v 16. stoletju spremenjeni v njive. Celjski grofje so čislali na svojem dvoru Ljutomerčana, na Karnjskem sta slovela Vipavčan in pa Goriška rebula (rifolium, Reinfall), manj sloveče pa je bilo dolenjsko vino, ki so ga imenovali Marivein ali Marchivein. to je: vino iz „marke“ (obmejne krajine). Pa tudi na Dolenjskem je poslabšanje podnebnih razmer utesnjevalo vinogradništvo. Vinice pri Sodražici (rojstna vas prof. dr. Ivana Prijatelja) je imela nekdaj vinograde, danes ni razen imena vasi nobenega sledu več za njimi. Vas Škocijan pri Turjaku sedaj nima niti trte več, da, ljudje ti nezaupljivo majejo z glavo, če jim praviš, da so shranjene na gradu Turjaku v grajskem arhivu debele knjige, ki pričajo, da so imeli Škocijanski vinogradniki še v začetku 18. stoletja vsako leto svoje vinogorske zbore, na katerih so tudi oni — reševali svoje vinogradniške skupne zadeve in razsojali o vinograd- niških pravdah, baš tako kakor nekdajšni vinogradniki na še dandanes slovečih vinskih goricah Gadova peč, Trška gora, Bojnik itd. Pa bodi spominov na bivše vinogradne kraje Slovencev dovolj. Le Lo naj še iz zgodovine pristavim, da je ravnokar omenjeni institut vinogorskih zborov (Bergtaidinge) brez dvoma germanskega porekla, dasi se ima za svojo ohranitev do najnovejših časov zahvaliti bržčas okolnosti, da je prevzel funkcije starih jugoslovanskih rodbinskih zadrug. Ta jaki vpliv tujega pravnega življa na slovenske prilike nas seveda baš za vinogradništvo ne sme presenečati, saj je tudi sicer mnogo izrazov iz vinarske stroke, ki kažejo, da so prinešeni iz tujerodnega obiležja. Že beseda vino je došla po mnenju Miklošiča iz latinskega jezika preko severnih narodov Evrope k nam, dalje je tudi mošt nemška beseda, enako prešanje, grubanje, tropine (Trebern) in morda še katera, dočim smo prevzeli od Italijanov brentač, bariglo, fovč itd. (Dalje prihodnjič.) Jan Dec: Delo „Zveze kmetske mladine" na Poljskem. i. Čustva bratstva in prisrčne ljubezni, ki so lastna mladim srcem, so nas napotila, da smo ustvarili „Zvezo slovanske agrarne mladine'*. V bližnji bodočnosti bo ta zveza brez dvoma postavljena pred važne naloge, tikajoče se kulturnega in gospodarskega razvoja kmetskega ljudstva v posameznih slovanskih državah. Danes pa, ko stojimo takorekoč pred začetkom tega velikega dela, se skušajmo temeljito seznaniti s stremljenji in ideali, ki oživljajo posamezne mladinske organizacije, in z delom, ki ga opravljajo po organizacijah. Spoznavajmo drug drugega, da bomo lahko ustvarili zanesljive temelje prisrčnega, prav bratovskega sodelovanja. Če naj v velikih potezah orišemo delo Zveze kmetske mladine na Poljskem, se moramo zavedati, v kakih razmerah je ta Zveza nastala, saj njeno delo ne izhaja iz kakih učenih konceptov ob pisalni mizi, ampak iz trdih pogojev vsakdanjega življenja. Ideja organizacije kmetske mladine se je rodila par let pred svetovno vojno v onem delu Poljske, v katerem je carska Rusija z neusmiljeno pestjo tlačila vsako misel in stremljenje po poljski kulturi in prosveti. Šola je bila tuja. Poljski jezik je bil iz nje pre- gnan, o poljskih rečeh, poljski preteklosti in nje zaslugah na polju kulture so se šolarji učili iz ruskih knjig s potvorjenimi podatki. Zato se je morala prava poljska prosveta kovati v tajnih kovačnicah izven šole. Od 1. 1905. naprej, ko so nad vso Rusijo zaveli spomladni vetrovi svobode, je začela poljska mladina po vseh mestih bojkotirati ruske šole in — vkljub preganjanju, zaporom in krvavim kaznim — zahtevali poljske šole. Odločni nastop mladine in pomoč starejše družbe sta dosegla nekake uspehe. V istem času so požrtvovalni posamezniki začeli ustanavljati kmetijske šole. Te so zbirale kmetsko mladino, ki dotlej večkrat sploh še ni videla nobene šole, poljsko brati in pisati pa se je učila doma. Zaradi tega se učitelji na teh kmetijskih šolah niso omejili na sam pouk v kmetijstvu in gospodarstvu, ampak so vcepljali v srca mladine tudi ljubezen do domovine in sejali semena prave poljske narodne izobrazbe. Na ta način so te poljske kmetijske šole postale izvir novih struj med poljsko mladino. Gojenci in gojenke teh šol, ki so se vrnili v domače vasi, so zbirali okoli sebe prijatelje in prijateljice, jih učili prosvetnega dela, poljske zgodovine in poznavanja razmer in potreb domačega kraja. Javnih prosvetnih organizacij ni bilo mogoče ustanavljati. Zato so se ustvarili tajni krožki. Množina te nadebudne mladine je tako narastla, da se je s prostovoljno nabranimi darovi 1. 1912. lahko ustanovilo prvo glasilo kmetske mladine „Družina“. Te prve napore mladinske samopomoči je prekinila svetovna vojna. Zemljo so zalile okupacijske čete in v vojnem metežu mirno prosvetno delo ni bilo mogoče. Nekdanji voditelji kmetske mladine so svoje delo prilagodili novim razmeram, organizirali oddelke poljske vojne organizacije in čakali prilike, da se pokliče vsa Poljska pod orožje. Ta trenotek je prišel v mesecih, ki so pomembni za skoro vse Slovane, oktobru in novembru 1918. V osvobojeni Poljski so na mah nastali ugodni pogoji za organizacijo kmetske mladine. Na pomoč ji je prišla strokovna organizacija malih kmetov, tako-imenovana Osrednja zveza kmetskih krožkov. Glasilo kmetske mladine je zopet začelo izhajati in začeli so se organizirali Krožki kmetske mladine, ki so v kratkem času z gosto mrežo prepregli ves bivši ruski del Poljske. Ob enem so enako brzo nastajali enaki krožki po bivšem avstrijskem delu Poljske, ki so se družili okoli Malopoljskega kmetskega društva, ki je organiziralo drobne kmete te pokrajine. V pruskem delu je bila poljska mladina že pred vojno organizirana v klerikalnih organizacijah. Šele v zadnjih letih prodira tje tudi misel posebnih krožkov poljske mladine. Delegati prvih krožkov mladine so na kongresu leta 1919. osnovali posebno organizacijo z naslovom: „Osrednja zveza kmetske mladine". Ta kratki zgodovinski pregled Zveze nam dokazuje, da je organizacija poljske mladine samostojna tvorba mladine same, neodvisna od narodnih strank in samo v zvezi s strokovno organizacijo malih kmetov, in da je z ozirom na poljske razmere morala v prvi vrsti smatrati za svojo nalogo kulturnoprosvetno delo. Razmerje Zveze do ljudskih strank in do celote problemov socijalnega življenja poljske vasi bomo opisali v posebnih člankih, tukaj hočemo samo na kratko orisati posamezne smeri njenega programa. Vprašanje splošne prosvete bo v poljski Republiki delalo še mnogo skrbi ne samo posameznim vladam, nego tudi vsej javnosti. Iz suženjstva je prišla Poljska v svobodo brez šole ali pa s tujo šolo, sovražno narodovemu duhu. V prvih letih po osvoboditvi se je v tej smeri že marsikaj poboljšalo, vendar je boj z nepismenostjo na Poljskem še danes aktualen in še dolgo časa ljudska šola, dokler ne bo v celoti izveden projekt sedemletne obveznosti obiskovanja, ne bo mogla zadostiti potrebam kmetske mladine glede splošne izobrazbe. Tako bodo „krožki kmetske mladine", kakor so danes, še dolgo časa nekake nadaljevalne šole. Zato organizirajo skoro vsepovsodi krožke za analfabete in nadaljnjo izobrazbo. Organizirajo predavanja in debate o najrazličnejših predmetih, pred vsem pa iz prirodnih in socijalnih ved, o domoznanstvu, o preteklosti in današnjih razmerah Poljske. Z delom na splošni prosveti je v teh krožkih v zvezi stremljenje za tem, da se ustvari nov tip Poljaka, ki bi bil brez onih lastnosti, ki mu jih je dalo suženjstvo. Ta vzgoja se ne more omejevati samo na ljudsko šolo, ampak je najuspešnejša v kmetskih socijalnih in samoupravnih organizacijah, v katere baš ti krožki ljudi uvajajo. Vsled tega splošnoprosvetnega in socijalnovzgojnega dela na širnem polju kmetskih vprašanj dozorevajo tvorci boljše bodočnosti in popolnejših socijalnogospodarskih razmer, ki bodo vzrastli iz krepke tvornosti poljskega kmetskega ljudstva. O drugih podjetjih Zveze bomo govorili v sledečem članku. (Dalje prihodnjič.) ■f Dr. Klement Jug: 0 človeški vesti. (Dalje.) Vest pravzaprav ne uči tega tako, drugega pa drugače. Da se zdi, da uči vest različne ljudi različno, pride odtod, ker je tudi vest, kot vse ostalo človeško spoznavanje, pod zmotnimi vplivi ostale duševnosti. In ker je ostala duševnost pri različnih ljudeh različna, pride tudi pri različnih ljudeh do različnih pomot, vsled česar se zdi, da uči vest vsakega svoje. Vsak človeški razum je zmotljiv v vsakem oziru, vendar ne toliko, da do resnice sploh ne bi mogli priti. Saj imamo znanost, ki dohaja do resnice. Primer: Človek se rad vprašuje, odkod je svet. Vera uči, da ga je bog ustvaril, nasprotniki vere pa bi radi dokazali, da boga ni, in zato trdijo, da je svet večen in ga ni bog ustvaril. Tu imamo primer, kako je razmišljanje o postanku sveta dovedlo do dveh različnih rezultatov. Kateri je pravilen? Ti trdijo, da je bog večen, svet pa ne, drugi trdijo pa da je svet večen. Nihče na svetu pa še ni spoznal tega, kaj je sploh večnost? Kako more torej kdo trditi kaj o svetu, če sploh ne ve, kaj o njem trdi? Iz tega sledi, da ni niti prva niti druga trditev spoznavanje, marveč sta poštah obe misli prepričanji na podlagi zmotnih vplivov. Razum ne uči teh, da je bog večen, drugih pa, da je svet večen; do teh trditev je dovedla zmota. Tudi vest sama ne uči vernika, naj hodi k maši, nevernika pa, naj ne hodi k maši. Obe trditvi sta produkt drugih činiteljev. Toda, sedaj mi porečete: čemu nam potem sploh služi vest, če je sama pod drugotnimi vplivi? Kako naj potem sploh vemo, kdaj smo v zmoti in kdaj smo spoznali resnico? Na isti način nas dovaja vest do resnice o dobrem in zlem, kot znanost. Človeški razum je zmotljiv, a ne tako zmotljiv, da sploh ne bi mogli priti do resnice. Znanost je najprej skušala spoznati, kateri duševni činitelji vedejo do zmot. Ko je to spoznala, se je skušala otresti vpliva tistih činiteljev, in tako je mnogo laže dohajala do resnice. Glavni zmotni faktorji so želje, navade, sugestija in nepoznanje razmer. Če znanstvenik vidi, da ga žene želja k prepričanju, ali pa postaja prepričan zato, ker je vajen tako misliti, ali če mu kdo skuša to sugerirati, ali pa če vidi, da stvar še premalo pozna, vedno se takega prepričanja iznebi, ker ve, da je prej zmota kot pa resnica. Prej sem navedel primer vere, ki uči, da je bog svet ustvaril, in njenih nasprotnikov, ki trde, da je svet večen. Pravi znanstvenik poreče: nihče ne ve nič sigurnega, ker poznamo svet še premalo. Poleg tega izvira historično pojem boga iz prvotnega autropomorfizma, torej je tu vpliv navad. Pri nasprotniku vere so vplivale na njegov razum želje, da bi mogel ovreči boga. Torej sta obe prepričanji zmotni. Nihče ni direktno spoznal, kar trdi, marveč vsak je prišel po zmotnih vplivih do svojega prepričanja. Tako se skuša znanost zavarovati pred zmotami. Kratko navodilo, kako naj se vest vprašuje, je torej sledeče; Skušaj kolikor mogoče se izogibati vplivom želj, navad, sugestije in sodbi o nepoznanih s t vare h. Pusti, naj govori vest sama, prosta vseh vplivov s tvoje strani. Cesto razmišljanje vede vedno k spoznanju resnice. Vedno, kjer je opaziti, da uči vest različno, se da najti bodisi želje, navade, sugestijo ali pa nevednost v stvari, ki je bila vzrok zmoti pri tem ali drugem. Oglej si nepristransko in z vseh strani dejanje, ki ga imaš storiti, pa boš s sigurnostjo videl, ali narediš ž njim komu krivico ali ne, in ali ž njim izpolniš svojo dolžnost ali ne. V glavnem se vest večine ljudi vendar vjema v tem, kaj je zlo in kaj je dobro. V splošnem velja načelo: česar si sam želiš, privošči tudi drugim; česar pa sam nočeš, tudi drugim ne priželi. Še en pomislek tare mnoge ljudi: Čudijo se namreč, zakaj da ne peče vest vseh onih, ki delajo zlo; zakaj se dobi t. zv. 1 j u d i „b rez vest i“? Zakaj ne pouči vest tudi njih, ki so vajeni dan na dan ljudi izkoriščati in goljufati, da delajo krivico, da tega ne smejo. Kdor je sledil mojemu izvajanju, si bo zamogel dati že sam odgovor na to vprašanje: Pri takih „brezvestnežih“ je pač vest v svojem razvoju zaostala, enako, kol je zaostala pri idiotih pamet. Omenil sem že, da je možen celo ta slučaj, da se pri kom vest sploh nič ne razvije. In tak človek se svojih zločinov nikoli ne kesa, medtem ko se glede vesti srednje razvit goljuf večkrat zaveda, da ne ravna prav, in takrat se kesa. Ko pa ima spet priliko goljufati, mu je vest prešibka, in goljufa naprej. Takim ljudem je brez dvoma potrebna za uzdo vera, trdno prepričanje, da krasti ne smejo. In kako se človeku najlažje vzgoji vest? Vest se razvija, ako se človeku da priliko, da sam presoja razna dejanja glede njih pravičnosti. Čim večkrat razmišlja o tem, bolj se v takem presojanju vadi in več zmožnosti si pridobi. Naj se ga ne pusti nič slepo verjeti, marveč naj vedno sam spozna, ali je kaj prav, ali ni prav. V začetku se bo mnogokrat motil, a čim več sposobnosti si razvije, bolj bodo take zmote redke. Ni dobro kopičiti v človeku prepričanja kaj mora in kaj ne sme delati, ker taka prepričanja ovirajo poznejši razvoj vesti, t. j. samostojnega presojanja dobrega in zlega. (Dalje prihodnjič.) Jan Dec: Zveza poljske mladine in poljski agrarci. Vodilni motiv pri ustvaritvi slovanske zveze agrarne mladine je bilo pravilno prepričanje, da se mora bodoči razvoj slovanskih držav opreti na sile kmetskega ljudstva. Z ozirom na agrarni značaj teh držav ni nobenega dvoma, da bo kmetski stan prej ali slej v njih odločilen činitelj in da bo v večji ali manjši meri vtisnil pečat svojega dela in svojega značaja vsem družabnim razmeram. Danes pa je vprašanje agrarne vlade povsodi šele v stadiju želj in stremljenj. I11 v vsaki slovanski državi je treba ta položaj ocenjevati po-sebe z ozirom na posebne razmere, na politično zavednost agrarnih slojev in njih pripravljenost, da prevzamejo odgovornost za usodo države v svoje roke. Na tem mestu hočemo samo razložiti, kako stališče zavzema v tej stvari Zveza kmetske mladine na Poljskem. Čitatelji bodo pač vedeli, da je na Poljskem dvakrat imel krmilo vlade v svojih rokah eden najznačilnejših zastopnikov kmetskega stanu, \Vincenty Witos. V obeh primerih je dejstvo, da je na čelo vlade stopil kmet, bilo bolj priznanje osebnih vrlin poslanca Witosa, simbol in napoved, da se bodo razmere na Poljskem razvijale v tej smeri, ni pa še bil dokaz, da so poljske razmere na sploh dozorele za agrarno vlado. Za tako vlado še ni pravega političnega temelja, ker je poljski kmetski tabor razcepljen in se v vrstah poljskih kmetov še ni vseskozi vkoreninila zavest, da je treba svoje glasove poveriti izključno zastopnikom agrarnih strank. Brez dvoma pa je, da prodira med kmeti agrarna misel tako brzo, da bo kmalu razmerje moči v parlamentu oddalo odločilni vpliv zastopnikom agrarstva. Ta stran vprašanja pa Zveze poljske mladine ne zanima tako zelo. Ker se z dnevno agrarno politiko ne peča, se ne briga za razmerje moči v posameznih agrarnih strankah in se tudi ne udeležuje v vsakdanji politični borbi. Tako ravna zaradi tega, ker hoče brez škode v lastnem organizacijskem taboru plavati preko nevarnih vrtincev političnih prask in medsebojnih sporov raznih agrarnih skupin, ter zaradi tega, ker je prepričana, da se trajni temelji agrarne Poljske ne bodo ustvarili samo v političnih borbah, ampak pred vsem s počasnim in sistematičnim delom od spodaj, z delom agrarnih gospodarskih in kulturnoprosvetnih organizacij. In ravno pod vplivom teh idej se Zveza pred vsem živahno udeležuje pri delu na onih poljih, kjer nastaja nova narodna kultura, kjer se gibljejo nove duševne in materijalne sile kmetskega življenja. Da bo kmetska Poljska postala živa resnica, v to verujemo brez vsakega dvoma. Vendar pa ne pozabljamo očividne resnice, da se trajna oblika agrarne vlade, ki bi lahko zagotovila blagostanje in zadovoljstvo vseh, ne da osnovati samo na trenotni posesti večine parlamentarnih glasov, ampak mora biti posledica splošne razširjenosti zdrave agrarne kulture med vsemi sloji naroda. Prej mora priti vsa javnost pod vpliv nove kulture, ki prihaja s polj in njiv, ki raste iz vestnega dela dobro organizirane zemlje. Nikakor ne dvomimo, da ima poljsko ljudstvo v svojem značaju, v svojih sposobnostih in zanimanjih dovolj tvornih prvin in dovolj življenjske sile, ki se bo lahko razlila tudi v ostale sloje naroda. Da kaže poljska kmetska kultura zavojevalne tendence v razmerju do vse ostale družbe, da se vedno bolj zmagovito pojavlja v civilizatoričnem uspehu vsega naroda, za to imamo dovolj dokazov. Vzemimo samo polje književnosti in umetnosti in spomnimo se imena največjega sodobnega pesnika, Jana Kasprowicza, ali zadnjič tako sijajno odlikovanega Wl. Reymonta, ki sta oba izšla iz kmetskega stanu, da ne govorimo o tem, kako je kmetski vpliv oplodil kulturno delo drugih, n. pr. narodne pesmi, Marijo Ko-nopnicko, take pisatelje, kakor sta Tetmajer in Orkan itd. Prezreti ne smemo tudi cele vrste izrednih politikov, ki so izšli iz kmetskega stanu in gospodarske zmožnosti celega sloja kmetov, kakor so n. pr. mali posestniki, ki s tako silo vodijo zmagovito bitko za življenje in povečanje zemlje, še premnogokrat v tujini s krvavo zasluženimi in skrbno privarčevanimi groši. Vse to kaže, da bo Poljska postala agrarna. Vendar pa ne moremo zapirati oči pred bridko realnostjo sedanjosti in ne moremo pozabiti, da je večina poljskih vasi vsled stoletne zanemarjenosti v politični sužnosti še nezrela za politično državljansko odgovornost, da celo v svojem lastnem gospodarstvu, kar se tiče njega racijonalnosti, še preveč boleha na starokopitnosti in onemogli zaostalosti. Zato bo delo v gospodarskih in prosvetnih organizacijah po naših vaseh najboljša priprava za bodočo agrarno Poljsko. V tem delu se oblikuje bodoča kmetska moč, v njem se pripravljajo bodoči tvorci in voditelji agrarne Poljske. Zveza poljske mladine se tega dobro zaveda in s tem računa, saj je ravno njej, organizaciji mladega pokolenja, ki dorašča v svobodi, poverjena naloga, da ustvari trdne temelje bodoče agrarne Poljske. Bodočnost se namreč ne snuje samo na bojnih poljih, ampak tudi v tihem, tvornem delu. šole B. Skalicky, ki nas je nad vse prijazno sprejel, je v kratkem, jedrnatem nagovoru očrtal naše sedanje stanje kmetijstva ter važnosti kmetijskih šol. Nadalje sta predavala gg. ing. Malasek in ing. Ciril Jeglič ter nam tudi razkazala vzorno gospodarstvo na posestvu tamkajšnje šole. Uvideli smo nujno potrebo kmetijskih šol. V našem interesu je, da bodo kmetijske šole čimbolj obiskane; starejši, ki jim to ni več mogoče, naj vsaj z večjim zanimanjem posečajo kmetijska predavanja, ki jih pogostoma prirejajo strokovni učitelji po deželi. Gospodu ing. Malasku in ing. Jegliču, predvsem pa g. ravnatelju Skalickemu se iskreno zahvaljujemo za požrtvovalnost, kakor tudi za prijazno pogostitev pred odhodom. Organizacija. Iz Št. Ruperta. V nedefjo 10. maja, je tukajšnje Društvo kmetskih fantov in deklet priredilo izlet na kmetijsko šolo na Grm pri Novem mestu. Izleta se je udeležilo kljub slabemu vremenu 42 članov in članic tukajšnjega in 10 članov drugih društev. G. kmet. svet. in ravn. Uredništvu in lastništvu Umet- nostno-zgodovinskega zbornika se tem potom iskreno zahvaljujemo za prijazno naklonjenost, ki sta jo izkazala „Grudi“ s tem, da sta dovolila uporabo njihovih klišejev ter na ta način pomagali dvigniti naš list. Naši čitatelji, zlasti eni, ki vodijo knjižnice po deželi, pa naj pokažejo svojo hvaležnost na ta način, da skrbe po svojih najboljših močeii za tc, da ne bo v nobeni večji knjižnici manjkalo navedenega tista. Ma ta naun si bomo vzajemno pomagali in se z združenimi močmi bližali skupnemu cilji:: čim višji prosveti našega naroda. Po neljubi pomoti smo v zadnjih številkah prezrli list Zdravje, čigar uredništvo nam je ljubeznivo odstopilo več člankov, ki jih objavljamo v oddelku „Zdravstvo“. Za uslugo se tu zahvaljujemo, o listu pa še izpregovorimo. Pomenki in nasveti. Kmetje, pošiljajte svoje sinove pravočasno v kmetijske šole! Najprimernejša starost kmetskih mladeničev za vstop v kmetijsko šolo je 16 do 18 let, da dokončajo dvoletno kmetijsko-šolsko izobrazbo, preden nastopijo vojaško službo. Ako vstopijo šele z 19 ali 20 leti. morajo šolanje prekiniti, ko jih kliče dolžnost v vojno službo, pozneje pa ga — če sploh — le težko nadaljujejo in končajo. Nastop vojaške službe se namreč ne prelaga več na poznejši čas, do končanega šolanja, kakor je to bilo po starem zakonu o ustrojstvu vojske. Prav dobri in vzgledni učenci so pa tudi nekateri starejši kmetski sinovi, ki vstopajo v kmetijsko šolo šele po odsluženem vojaškem roku. ako resnično lju- bijo in spoštujejo prelepi kmetijski stan, za katerega se pripravfjajo v strokovni šoli. Izjemoma se namreč tudi take sprejema. Andrej Žmavc. Po svetu. Sar Peladan. Poleg realistov, naturalistov, simbolistov in raznih drugih struj pozna moderno francosko siovstvo tudi skupino m a g o v , ki podrejajo književnost sintetičnemu pojmovanju življenja. Služi jim za to. da razkladajo svoje teorije o verskih, filozofskih in političnih vprašanjih. Med mage se štejejo: Lacuria, De Saint-Yves, De Gauita, Pa-pus, Barlet, Paul Adam, Jules Bois. Papež vseh okultistov in magov pa je bil Josephin Peladan (1859—1918), plodovit avtor nadutih knjig kot „Skrajna gre-hota", „Spoluverec" (1' androgyne) itd. Te dni se je osnovalo društvo Pelada-novih prijateljev, ki ga počaste z izdajo neobjavljenega njegovega romana ..Prevrnjena plamenica" in najboljših romanov njegove E t h o p e j e , t. j. zbirke nravstvenih spisov. Peladan je pisal kakor Barbev d Aurevilly in Suares eden in isti manuskript s črnilom, zelenilom, rdečilom in drugimi odtenki, kakršna je pač vsebina. Slično otročarijo je zagrešil s prozaičnim imenom Jožefin, ki ga je nadomestil s kaldejskim: Sar ali mafijec. Tudi svojemu priimku je v kal-dejščiui iskal mistične razlage. Toda filolog Chobaut je pred kratkim razložil, da Peladan, v južni francoščini p a 1 a -d a n ali p a 1 a t a n . znači lopatarja, kmeta. In res je pokojni „sar“ potomec languedoških poljedelcev. A. D. Wahabiti. To je islamska ločina, ki iioče prinesti islam v prvotno čistočo. Njih voditelj je Il'on Sena, s pravim imenom Abdal Aziz ibn Rahman, vladajoč v Nedju (Nedžedu ali „visoki de-želi“). Že 22 let daje dokazov energije in praktičnega zmisla. V njegovi zemlji se govori najčistejše arabsko narečje, ki pa ni isto kakor v koranu. Reformirani islam ali \vahabizem se je razširil oso-bito koncem 18. stol. Še danes se med arabskimi rodovi bijejo boji, kakor so se pred Prerokom in ob njegovem času. Sam;) britanske misije prinašajo nekoliko izpreniembe v iztočne borbe. Kakor znano se je Ibn (sin) Seua polastil Meke. Prosveta. Vdova Rošlinka, Golarjeva komedija, ki jo je spomladi izdala Kmetijska tiskovna zadruga, žanje povsod uspehe. O knjigi izpregovorimo posebej v eni prihodnjih številk in objavimo tudi avtorjevo sliko. Nove knjige, ki jih je uredništvo prejelo, objavimo v prihodnji številki. Listnica uredništva. Listnica uredništva. Zaradi tega. ker je bilo treba nekaj člankov zaključiti, sem moral, dasi nerad, izpustiti tudi v tej številki nekatera nadaljeva- nja. Gg. sotrudniki in p. n. naročniki naj mi to oproste. — Prihodnja (7.) številka izide v rednem terminu. Glasilo Zveze društev kmetskih fantov in deklet v Ljubljani. — Izdaja Kmetijska tiskovna zadrug? v Ljubljani. — Tisk J. Blasnika nasl. v Ljubljani. |...nn«aninnnMHn| ■ Josin Peteline ll|lll,lil11"’*'•mpa nas|P1 \ j biizn Prešernovega spomenika za vodo g IVaj cenejši nakup nalboip Šivalnih stroju „eRiTZNEH“ za rodbinsko In obrtno rabo, nadalje nogavic, žepnih robcev, otroških maje, brisalk, klota, belega in rnjavega platna, šifona, kravat, žlic, vilic, raznih gnmbov, sprehajalnih palic, nahrbtnikov, potrebščin za šivilje, krojače, čevljarje, sedlarje in brivce, škarje za krojače, šivilje In 2a obrezovanje trt. Cepllne nože. Vse na veliko in malo. Združene opekarne d. d. Ljubljana, Miklošičeva cesta 12 preje Vidic - Knez tovarne na Viču in Brdu. nudijo v poljubni množini — takoj dobavno — najboljše preizkušene modele strešnikov z eno ali dvema zarezama kakor tudi bo-brovcev (biber) in zidne opeke. — Na željo se pošlje takoj popis in ponudba! f UMETNIŠKI ZAVOD ZA KSJIGOTISK, KAMENOTISK LITOGRAFIJO Ef OFFSETTISK BLASNIKA NASL. LJUBLJANA, BREG 12 IZVRŠITEV VSEH TISKOVIN OD ENOSTAVNE PA DO NAJFINEJŠE OPREME J. i HOTEL „LLOYD“ SSSSHSS^ j j Prenočišča z zračnimi sobami, o Izvrstna kuhinja z mrzlimi In gorkimi jedili. o Poleti k ra* * ■ sen senčnat vrt o Točna postrežba. o o a a a a o Sprejemajo se tudi učenke v kuhinjo. J S MARIJA TAUSES, lastnica Hotela Lloyd S Dekleta in fanti! Kupujte obleke in vse potrebščine osobito novosti volnenih, svilnatih, čipkastih rut in šerp za dekleta v domači trgovini pri UUBUANA LIngarjeva ulica Ker so cene padle, Vas opozarjam pred nakupom! V zalogi imam blago samo češkega izdelka. Postrežba poštena! IBEM I—I "33111 mm:—im | POZOR! I Kupujte obleke in svilnatih, čipkastih r »(■■•■(••••■■M PrlporoCamo vsem rodbinam Kolinsko cikorijo Izvrsten pridatek za kavo k ^EKOHOm I osrednja gospodarska zadruga v Ljubljani Ima d Kolodvorska ulica štev. 7 Ima po najnižjih cenah y zalogi dežel, pridelke, krmila, špec. blago kakor: sladkor v sipi in v kockah, petrolej, kavo, olje, riž ter razne vrste prvovrstnega mila za pranje in ostale v to stroko spadajoče predmete. ■»< —m — »i- ■■ M Velika zaloga vseh vrst umetnih gnojil, modre galice, prvovrstne strešne opeke in najboljšega splitskega portland cementa "SALONA" (TOUR). 0000