12 Didakta junij–julij 2014 Fokus: Globalno učenje
družbena odGoVornost MuZejeV: PreseGanje stereotIPoV Kot 
Pot K PraVIčnejŠI družbI / Tina Palaić / Slovenski etnografski muzej
Globalno izobraževanje postaja v sodobni družbi vedno pomembnejše: izobraževanje o človekovih pravicah, o 
miru in preprečevanju spopadov, o trajnostnem razvoju in o različnih svetovnih kulturah. Cilj medkulturnega 
izobraževanja je omogočiti razumevanje globalnih procesov in vzpostavljanje kritičnega odnosa do njih. Poleg 
ozaveščenosti in kritičnosti je bistvena komponenta tega izobraževanja prepoznavanje lastne vloge pri doseganju 
pozitivnih sprememb in s tem spodbujanje posameznika, da postane aktiven.
Mesto medkulturnega učenja so tudi 
muzeji. Muzej je namreč prostor, v ka-
terem nastaja človeški (ali intelektualni) 
kapital v smislu znanja in spretnosti, 
ter socialni prostor, v katerem nastaja 
socialni kapital v smislu medsebojnih 
odnosov (Bračun 2007). V nadaljevanju 
želim poudariti družbeno vlogo mu-
zejev pri ustvarjanju pravičnejše, bolj 
inkluzivne družbe, in predstaviti dve 
tematski delavnici o preseganju stere-
otipov o pripadnikih različnih etničnih 
skupin in o starostnikih, ki ju izvaja Slo-
venski šolski muzej. V teh dejavnostih 
so upoštevane prvine medkulturnega  
izobraževanja.
družbena odGoVornost 
MuZejeV 
Zakon o varstvu kulturne dediščine 
(ZVKD-1 2008) definira muzej kot »stalno 
organizacijo v službi družbe in njene-
ga razvoja, ki je odprta za javnost in ki 
zbira, ohranja, dokumentira, preučuje, 
interpretira, upravlja in razstavlja de-
diščino ter posreduje podatke o njej z 
namenom razvijati zavest o dediščini, 
širiti vedenje o njenih vrednotah in omo-
gočati uživanje v njej«. Sodobni muzeji 
morajo pri svojem delovanju izhajati iz 
potreb razvijajoče in ves čas spreminja-
joče se družbe. Namesto na zbiranje, 
dokumentiranje in varovanje predmetov 
se muzeji danes osredotočajo na obi-
skovalce, ki imajo svoje želje, potrebe, 
sposobnosti in pravice (Bračun 2007). 
Pri načrtovanju programa morajo te 
dobro poznati, biti morajo seznanjeni 
s pričakovanji, predstavami in stereotipi, 
s katerimi obiskovalci obiščejo muzej 
(Byszewski 2003). S premišljenim de-
lovanjem, kar vključuje izbiro vsebin, 
načine njihovih predstavitev in oblike 
vključevanja obiskovalcev v produkci-
jo muzejske vednosti, lahko muzej pri-
speva k spreminjanju javnega mnenja, 
stereotipov in predsodkov (Bračun 2009), 
s tem pa doprinaša k bolj inkluzivni, 
pravični in spoštljivi družbi (Sandell  
2002).
V zadnjih desetletjih 20. stoletja se je v 
anglo-ameriškem svetu izoblikoval kon-
cept vključujočega oziroma inkluzivnega 
muzeja, ki zagovarja dostop do zbirk in 
muzejskih aktivnosti vsem obiskovalcem, 
ne glede na njihovo spolno usmeritev, 
versko prepričanje, narodnostno pripa-
dnost, socialni ali ekonomski položaj in 
posebne potrebe (Bračun 2007). Poleg 
tovrstne dostopnosti inkluzivni muzej 
predstavlja raznolikosti različnih skupin, 
tako manjšin kot marginaliziranih sku-
pin, s čimer poveča njihovo vrednost pri 
publiki, sodeluje pri utrjevanju skupin-
ske identitete, pri njenih članih povečuje 
občutek samospoštovanja in pomaga 
promovirati toleranco ter razumeva-
nje znotraj širše družbe (Sandell 1998, 
v: Židov 2011: 246). Inkluzivni muzej 
prav tako omogoča obiskovalcem, da 
sooblikujejo muzejske vsebine tako, da 
prispevajo svoja mnenja, razmisleke 
in različne perspektive, oblikovane na 
podlagi različnih življenjskih izkušenj, 
ki so povezane z njihovo identitetno pri-
padnostjo. Razumevanje načinov, kako 
ljudje med seboj različno izkušamo svet, 
izboljšuje družbene odnose. Muzej lahko 
tako razumemo tudi kot progresivno 
institucijo, saj postaja prostor za boj pro-
ti predsodkom in družbeni neenakosti 
(Lindauer 2007). Koncept družbene od-
govornosti, na katerem temelji delovanje 
inkluzivnih muzejev, zahteva od muzejev 
dvoje: prepoznanje potenciala lastne 
organizacije za vplivanje na družbeno 
neenakost in odgovornost, da svoje druž-
beno delovanje in kulturno avtoriteto 
uskladi z vrednotami sodobne družbe 
(Sandell 2002). 
sloVensKI ŠolsKI MuZej: 
MuZejsKe raZstaVe 
In aKtIVnostI Za bolj 
InKluZIVno družbo
Slovenski šolski muzej si z občasnimi 
razstavami prizadeva prikazati široko in 
raznovrstno področje šolstva in vzgoje 
tako na Slovenskem kot tudi drugod po 
svetu. Tako predstavlja raznolike šolske 
razmere in vsakdan otrok ter pedagoških 
delavcev ne samo v preteklosti, temveč 
tudi danes. Leta 1993 je bila v sodelova-
nju s Sonjo Porle pripravljena razstava 
Srečna Afrika: Razstava igrač Gane in Bur-
kine Faso. Prikazovala je igrače, ki so jih 
otroci iz izbranih dveh držav izdelovali 
sami iz najrazličnejših odpadkov in su-
rovin. Igrače so izdelovali samo dečki, 
saj so doma družine deklicam nalagale 
več dela in obveznosti kot dečkom.
V sodelovanju z likovno pedagoginjo 
Silvo Karim je bila pripravljena razstava 
Vsakdan v mojih očeh: Kurdistan v fotogra-
fiji in otroški risbi. Poleg fotografije avtori-
ce so bile razstavljene otroške risbice, ki 
so pripovedovale o vsakdanjem življenju 
otrok. Med njimi so bile nekatere tudi z 
vojno tematiko.
Kustodinja Mateja Ribarič je leta 2007 s 
fotografsko razstavo Šola pod Everestom 
predstavila šolstvo v Nepalu. Omogočila 
je primerjavo med eno od šol v hribih 
in šolo v glavnem mestu Kathmanduju. 
Pomembno sporočilo razstave je bilo, da 
sta moč in prihodnost otrok v njihovem 
znanju.
Šolske razmere in življenje otrok v treh 
afriških državah so kot vodiči v muzeju 
leta 2011 z razstavo Šola – ključ za razvoj: 
šolarji Angole, Malavija in Gane predstavili 
Polona Koželj, Tomaž Gorenc in Tina 
Palaić (2011). Temeljila je na lastnih izku-
šnjah avtorjev, ki smo jih neodvisno drug 

Didakta junij–julij 2014 13 Fokus: Globalno učenje
od drugega pridobili v okviru prostovolj-
nega dela na pedagoškem področju v 
treh različnih afriških državah. Istega 
leta je bila v sodelovanju z Vesno Črni-
vec pripravljena razstava Azerbajdžanska 
šola. Predstavljeni so bili slovenski šolski 
projekti za ohranjanje kulturne dedišči-
ne v Azerbajdžanu. Med drugim je bilo 
mogoče videti tudi fotografije mladih iz 
Osnovne šole Lahidž, ki so fotografirali 
in snemali svoj zaselek, v katerem so 
iskali trajne in spreminjajoče se vrednote 
svojega okolja. Leta 2012 je bila v sode-
lovanju z novinarko in raziskovalko Tino 
Zgonik (2012) pripravljena razstava Šola 
iz zemlje: učenje visokih Andov. Predsta-
vila je bolivijsko Warisato, šolo iz 30. let 
20. st., ki je bila zasnovana na principih 
skupnosti in prilagojena potrebam, na-
vadam in načinu življenja staroselskih 
otrok. Predstavljene so bile tudi vrednote 
in principi staroselcev, ki jih danes obuja 
in poučuje skupnost Sariri. 
Ob vseh razstavah je bil pripravljen spre-
mljevalni program. Če muzej razumemo 
kot prostor, ki mora pomagati obisko-
valcu pri njegovem intelektualnem, ču-
stvenem in ustvarjalnem razvoju, potem 
ni dovolj, da si obiskovalec razstavo le 
ogleda. Byszewski (2003) le-to razume 
kot prazen znak, ki začne delovati šele v 
trenutku dojemanja. Namesto monologa 
predstavljenih koncepcij mora muzej 
obiskovalcem omogočiti prostor za iz-
ražanje lastnega mnenja, za dialog in 
interpretacije. Tako utira pot k ustvar-
jalnemu, osebno obarvanemu nadgra-
jevanju predstavljenih vsebin z lastnimi 
pogledi in razlagami, omogoča pa tudi 
predrugačenje ustaljenih predstav in 
podob obiskovalcev ter razbijanje mo-
rebitnih predsodkov in stereotipov. Ko 
obiskovalec uporabi pridobljena znanja 
tudi v realnih situacijah, muzejska izku-
šnja doseže svoj namen (Perko 2014). V 
nadaljevanju bom predstavila dve delav-
nici, ki sta nastali z namenom spodbujati 
medkulturno razumevanje in strpnost 
do družbene skupine starostnikov ter 
tako prispevati k inkluzivni družbi.
Ob razstavi Šola – ključ za razvoj: šolarji 
Angole, Malavija in Gane je bila pripra-
vljena delavnica o stereotipih o narodih, 
ob razstavi Šola iz zemlje: učenje visokih 
Andov pa delavnica o stereotipih o 
starostnikih. Obiskali so ju tako učenci 
osnovnih in srednjih šol ter tudi študenti, 
delavnica o stereotipih o narodih pa je 
bila izvedena brez povezave s katero od 
izobraževalnih institucij tudi v skupini 
odraslih oseb. Specifikam udeležencev 
teh delavnic so bila prilagojena ključna 
vprašanja in naloge. Ob pripravi delav-
nice se tako njen razvoj ni zaključil, am-
pak se delavnica spreminja na podlagi 
pridobljenih povratnih informacij in 
prilagaja glede na potrebe in interese 
ciljnih publik (Pringle 2014).
Delavnica o stereotipih o narodih
Namen razstave Šola – ključ za razvoj: 
šolarji Angole, Malavija in Gane je bil pri-
kazati šolske razmere in vsakdan otrok 
v izbranih treh državah. Avtorji so po-
sebno pozornost posvetili preprečevanju 
stereotipiziranja pri prikazovanju njiho-
vih izkušenj. Zaradi posebnosti vsakega 
posameznega okolja so šolske razmere 
predstavili ločeno po državah, obenem 
pa so opozorili na vrsto izobraževalne 
institucije (vrtec, osnovna in srednja šola) 
in okolje (urbano, ruralno), kjer so otro-
ke poučevali, saj se lahko razmere tudi 
znotraj same države bistveno razlikujejo 
(Gorenc, Koželj in Palaić 2011).
V zahodnem svetu imamo pogosto 
napačne informacije in izkrivljeno po-
dobo o življenju v državah na afriškem 
kontinentu. Med drugim k temu pri-
spevajo prevladujoče medijske podobe 
in sporočila o konfliktih in življenjski 
ravni ljudi v posameznih afriških drža-
vah ter tudi poučevanje geografije in 
zgodovine v šolah
1
. Že pred časom so 
mnogi antropologi, sociologi in drugi 
raziskovalci družboslovne znanosti opo-
zorili na zmoten pogled na Afriko kot na 
homogeno celoto, brez notranjih razlik 
in specifičnosti. Predlagali so množinski 
izraz Afrike namesto Afrika (Zadnikar 
2001), kot je sicer danes še v uporabi. 
Predstave in stereotipi o afriškem kon-
tinentu pa lahko vplivajo tudi na odnos 
ljudi do afriških migrantov v Sloveniji, 
kar seveda velja tudi za migrante iz dru-
gih delov sveta. Naše družbe namreč 
kljub številnim omejitvam migracijskih 
politik (Zavratnik Zimic 2003) postajajo 
1
 Več o tem: www.mladina.si/97167/tuja-ljud-
stva-v-slovenskih-ucbenikih (dostop 26. 02. 
2014).
večkulturne, medkulturno razumevanje 
in sprejemanje pa postajata vedno bolj 
pomembni vrednoti in veščini. 
Z delavnico o stereotipih o narodih smo v 
povezavi z omenjeno razstavo raziskovali, 
kako razumemo in doživljamo migrante 
in kakšne predstave imamo o državah, 
od koder ti prihajajo. Potekala je tako, da 
so si udeleženci najprej ogledali omenje-
no razstavo in razmišljali o tem, kakšne 
podobe afriških otrok so poznali doslej 
in kako se skladajo s temi, ki so bile pred-
stavljene na razstavi. Pri tem je bilo zelo 
pomembno, da so izrazili svoje izkušnje, 
mnenja in že obstoječa znanja
2
 o afriškem 
kontinentu, saj je to predstavljalo osno-
vo za nadaljnjo diskusijo o stereotipih 
in njihovem preseganju. Ogledali so si 
tudi kratki video z naslovom Stereotipi o 
narodih: zgodbe posameznikov različnih 
narodnosti, ki sta ga pripravili avtorici 
delavnice
3
, predstavi pa razmišljanja in 
izkušnje petih migrantov s stereotipi, ki 
so jih imeli o njih Slovenci in katere so 
o Slovencih imeli sami. 
V drugem delu delavnice so udeleženci 
s pomočjo metode diskusije in aktivne 
participacije spoznali pojem stereotip, 
njegovo funkcijo, vzrok nastanka in 
posledice, ki jih lahko ima stereotipno 
označevanje za ljudi. Najpomembnejši 
del delavnice pa je predstavljalo sku-
pinsko delo, v katerem so udeleženci 
razmišljali o tem, kako bi lahko sami 
pripomogli k preseganju stereotipov in k 
vzpostavljanju bolj strpnega in sprejema-
jočega okolja. Predstavljeni sta jim bili 
dve konkretni problematični situaciji, 
povezani z okoljem, v katerem preživijo 
največ časa. Poiskati so morali rešitve za 
vključevanje migranta v šolsko in mi-
grantske družine v lokalno skupnost. Pri 
tem so lahko svoje ideje izrazili v obliki 
časopisnega prispevka, skeča, radijskega 
oglasa, pripravili so lahko plakat ... 
Cilj delavnice je bilo spoznanje udele-
žencev, da s stereotipi izkrivljamo real-
nost, saj so ljudje v resnici enkratni in 
različni, prav tako pa tudi spreminjajoči 
2
 O pomenu obiskovalčevega predznanja v mu-
zejski pedagogiki glej Byszewski (2003). 
3
 Obe delavnici sta v sodelovanju s kustodinjo 
pedagoginjo v Slovenskem šolskem muzeju 
Matejo Ribarič pripravili Simona Jazbinšek in 
Tina Palaić.

14 Didakta junij–julij 2014 Fokus: Globalno učenje
se posamezniki. Z iskanjem različnih re-
šitev za preseganje stereotipov se je ude-
ležence spodbujalo k refleksiji njihovega 
razmišljanja in dejanj ter k zavedanju o 
pomenu lastnega aktivnega delovanja 
pri ustvarjanju okolja, v katerem živijo.
delavnica o stereotipih 
o starostnikih
Poleg predstavitve nastanka in pome-
na bolivijske šole Warisate, v kateri so 
se učili otroci staroselcev Altiplana, je 
avtorica razstave Šola iz zemlje: učenje 
visokih Andov Tina Zgonik (2012) prika-
zala tudi številne modrosti staroselcev 
in njihove principe dobrega življenja. 
Ayni (izg. ajni) je princip recipročnosti, 
univerzalni zakon, ki trdi, da je vse pove-
zano z vsem in da nič ne sme manjkati, 
da se ne bi porušilo občutljivo, ves čas 
pretakajoče se ravnotežje. Princip ayllu 
(skupnost, izg. ajlju) se rodi iz zavesti, da 
ne obstajam osamljeni jaz, ti ali on, am-
pak samo »mi«. Ayllu preprosto pomeni 
živeti v harmoniji z vsem in zavedanje, 
da smo soodgovorni za dobro drugega. 
Za pripadnike ljudstva Ajmara je značil-
no krožno dojemanje časa, verjamejo 
v cikličnost, v to, da se vse vrača. Prav 
zato zelo poudarjajo vlogo starejših ljudi, 
ki so izkušeni in so nosilci pomembnih 
življenjskih modrosti. V skladu z razu-
mevanjem harmoničnega delovanja sku-
pnosti starostnike spoštujejo in cenijo. 
Te modrosti in znanja andskih starosel-
cev so ob razmišljanju o vlogi in odnosu 
do starostnikov v Sloveniji spodbudile 
pripravo delavnice o stereotipih o staro-
stnikih. Podaljševanje življenjske dobe 
prebivalstva je ena glavnih družbenih 
pridobitev prejšnjega stoletja. Staranje 
je pojav, ki ima izrazite osebne in druž-
bene posledice. Za posameznika pome-
ni proces telesnih, razumskih, duševnih 
in socialnih sprememb, ki se dogajajo v 
teku življenja, za družbo pa ima staranje 
njenega prebivalstva vrsto zdravstvenih, 
ekonomskih, socialnih, etičnih ter politič-
nih razsežnosti. Ker so starostniki hetero-
gena skupina, so stereotipna pripisovanja 
izrazito zmotna in nepotrebna, delujejo 
pa lahko celo kot samoizpolnjujoče se 
prerokbe (Kovačev in Zaletel 2006). 
Z delavnico o stereotipih o starostnikih 
smo v povezavi z razstavo Šola iz zemlje: 
učenje visokih Andov raziskovali predsta-
ve udeležencev o starostnikih. Ti so si 
najprej ogledali razstavo in video Stere-
otipi o narodih: zgodbe posameznikov raz-
ličnih narodnosti ter tako spoznali pojem 
stereotip in njegovo funkcijo. Izpostavili 
smo posledice, ki jih ima stereotipno 
označevanje. Opredelili smo starost, 
stereotipe o starostnikih ter medijske 
podobe starosti. Udeleženci so razdeljeni 
v skupine razmišljali o lastni vlogi pri 
preseganju stereotipov o starostnikih 
in njihovih konkretnih možnostih v od-
nosu do njim bližnjih starostnikov za 
spreminjanje stereotipnih prepričanj 
in vrednotenj starostnikov in starosti; 
o vlogi države pri zagotavljanju ustre-
znih politik, s katerimi bi pripomogli h 
kvalitetnemu staranju posameznikov; o 
vlogi medijev pri zagotavljanju uravno-
težene podobe o starostnikih v javnosti. 
Eden od pomembnih ciljev delavnice je 
razumevanje, da je preseganje stereoti-
pov proces, pri katerem je pomembna 
nenehna refleksija lastnih prepričanj, 
stališč, vrednotenj in dejanj.
sKleP
Sodobni muzeji postajajo prostori dialo-
ga, raznolikih interpretacij in spodbuja-
nja človekove intelektualne, čustvene in 
duhovne rasti. Pri tem bistven je dialog, 
saj se s soočanjem mnenj in razmišljanj 
porajajo pomembna spoznanja in ugo-
tovitve sogovornikov. Muzejska izkušnja 
doseže svoj namen takrat, ko obiskova-
lec posredovano vsebino sooči s svojimi 
življenjskimi izkušnjami, jo integrira v 
svoje lastno življenje (Kroflič 2014) in 
pridobljena znanja uporabi v realnih 
življenjskih situacijah (Perko 2014).
literatura
Bračun, R. (2007). Različnim obiskoval-
cem enake možnosti. Argo, letn. 50, 
št. 1. 87–91.
Bračun S., R. (2009). So slovenski muzeji 
družbeno odgovorni? »Mediator v 
kulturi« – razvojni model univerze 
za tretje življenjsko obdobje. Argo, 
letn. 52, št. 1-2. 94–105.
Byszewski, J. (2003). Drugačen muzej. Lju-
bljana: Skupnost muzejev Slovenije.
Gorenc, T., Koželj, P., Palaić, T. (2011). 
Šola – ključ za razvoj: šolarji Angole, 
Malavija in Gane. Ljubljana: Slovenski 
šolski muzej.
Kovačev, A. N., Zaletel, M. (2006). Iden-
titeta starostnikov in njene značilnosti. 
Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, 
Univerza v Ljubljani. Http://www2.
zf.uni-lj.si/ri/publikacije/starostni-
ki2006/12_KovacevZaletel.pdf, do-
stop 26. 02. 2014.
Kroflič, R. (2014). Umetniško doživetje 
kot prostor emancipacije ustvarjalca 
in odjemalca umetnine: primer do-
bre prakse – delo z otroki. (Prispevek 
na mednarodnem strokovnem simpo-
ziju AKTIV, Ljubljana, 27. 02. 2014).
Lindauer A., M. (2007). Critical muse-
um pedagogy and exhibition deve-
lopment: a conceptual first step. V: 
Knell, S. J. idr. (ur). Museums revolu-
tions: How museums change and are 
changed. London, New York: Routled-
ge. 303–314.
Perko, V. V. (2014). S katerimi znanji 
oskrbujejo muzeji sodobno družbo? 
Prispevek na mednarodnem strokov-
nem simpoziju AKTIV (Ljubljana, 27. 
02. 2014).
Pringle, E. (2014). Sodelovanje umetnikov 
z obiskovalci muzejev: primer galerije 
Tate. Prispevek na mednarodnem 
strokovnem simpoziju AKTIV (Lju-
bljana, 27. 02. 2014).
Sandell, R. (2002). Museums and the 
combating of social inequality: roles, 
responsibilities, resistance. V: Muse-
ums, Society, Inequality. Sandell, R. 
(ur.). London, New York: Routledge. 
3–23.
Zadnikar, D. (ur.) (2001). Afrike. Časopis 
za kritiko znanosti. Ljubljana: Študent-
ska založba.
Zakon o varstvu kulturne dediščine 
(ZVKD-1), Uradni list RS, št. 16/2008; 
dostop 24. 02. 2014.
Zavratnik Zimic, S. (2003). Trdnjava Evro-
pa ali odprta Evropa? Izzivi za države 
»schengenske periferije«. V: Migracije 
– globalizacija – Evropska unija. (ur. 
Pajnik in Zavratnik Zimic). Ljubljana: 
Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne 
družbene in politične študije. 15–41.
Zgonik, T. (2012). Šola iz zemlje: učenje 
visokih Andov. Ljubljana: Slovenski 
šolski muzej.
Židov, N. (2011). Muzeji in družbeno 
vključevanje. Primer razstave o 
brezdomstvu v Slovenskem etno-
grafskem muzeju. Etnolog, letn. 21, 
št. 72. 245–261.