Per 1366/2002 10038959,2 COBISS o glasilo Kulturnega društva Zavratec KAZALO UVODNIK UVODNIK 3 UVODNIK - Alenka Kotar AKTUALNO 4 NAŠA ŽUPNIJSKA CERKEVJE SPET LEPŠA - Polona Gantar, Marko Vehar 5 ZLATA MAŠA ANTONA LAZARJA - Kristina Bogataj 6 VOLITVE 2002 - Darko Bogataj 8 POVEZOVANJE SLOVENIJE V NATO IN EU - Tomaž Mivšek 9 KNAPI, ŽLIKRAFI, ŠPICE M PA EU - Vojko Česnik 10 INTERVJU S SLAVKO RUPNIK, Zavračanko, ki kleklja in širi idrijsko čipko v Franciji - Alenka Kotar 12 LETO GORA: OBIŠČIMO PRIBEŽALIŠČE GAMSOV - Jože Lazar, Z. 16 13 PROSTOVOLJNO GASILSKO DRUŠTVO V ZAVRATCU - Andrej Mivšek, Z. 32 GOSPODARSTVO 14 LESNE PLOŠČE - Darko Bogataj 16 VZROKI KRISTALIZACIJE MEDU - Jože Lazar, Z. 16 17 PA ŠE NEKAJ O KONJIH - Evgen Sovan 18 AJDA - POZABLJENA POLJŠČINA-Jože Mivšek KULTURA 20 LIKOVNA KOLONIJA, KUHANJE KOPE IN RAZSTAVA - ZAVRATEC 2002 - Lili Šturm 22 V ZAVETJU DREVES - Andrej Mivšek, Z. 10 a 23 BREZ CENZURE - Rado Erznožnik 24 »OGLAR PA MORA BIT. ..« - Gregor Mlinar SLIKARSTVO 26 IZTEKANJE ČASA - Andrej Mivšek IZ ZGODOVINE 28 POSKUS KRONIKE ŽUPNIJE SV. URHA V ZAVRATCU - II. DEL - Darko Bogataj 29 ČASI IN OBIČAJI SE SPREMINJAJO - Olga Vehar 31 KRIŽANKA 32 SPREHOD V PRETEKLOST - Franc Bogataj 32 ČRNA KUHINJA-Jože Lazar, Z. 16 34 ŽGANJE APNA - Janko Rupnik POEZIJA 36 POEZIJA, NAIVNA VIDA, BALADA O SLOVENKI - Veronika Hatlak, LJUBEZEN, SEMINAR-Janez Gantar, NAGAJIVA DEKLICA - Olga Vehar ŠOLSKE STRANI 38 ŠOLSKE STRANI STRAN ZA NAJMLAJŠE SO SLASTNE KOKOŠKE - Mirjam Rejc ŠPORT IN RAZVEDRILO 52 21. MARATON FRANJA -Jože Lazar, Z. 25 52 SMUČARIJA V ZAVRATCU - Milan Kogovšek 53 BOŠTJANOV AVTOKROS V LETU 2002 -Polona Gantar 53 ANKARAN 2002 RAZVEDRILO 54 ŠALE IN ANEKDOTE 55 KUHARSKI NASVETI 56 POSLOVNE STRANI UVODNIK Začetki Oglarja segajo v čas, ko je bilo ustanovljeno Kulturno društvo Zavratec. Končno seje uresničila pobuda Darka Bogataja in želja krajanov, da bi vZavratcu začeli z izdajanjem svojega glasila. Po skoraj triletni prehojeni poti lahko vidimo, da Oglar dosega namen, ki smo si ga zastavili na začetku. Predstavil je že kar nekaj plati življenja in dela naše vasi. S tem včdenjem nam je uspelo iztrgati pozabi marsikaj, karje bilo zapisano izginotju. Prav tako je sedaj v pisani besedi mogoče slediti tudi čisto vsakdanjim stvarem, ki sicer uidejo trenutku časa, so pa pomembne za sedanjost in prihodnost. S predstavljanjem kulturnega delovanja se hkrati spodbuja in razvija ustvarjalnost naših ljudi, ki pa ne ostaja zaprtaznotraj krajevnih meja, ampak pritegne k sodelovanju tudi ljudi od drugod. V glasilu seje s svojim prispevkom oglasil že marsikdo. Predvsem pa ne smemo prezreti tistih, ki jim sicerpisanje ni najlažja stvar, pa vendar čutijo ravno tako veliko ljubezen in pripadnost svojemu kraju in ljudem. Pomembno je, da svoja občutja povemo na odkrit, četudi zelo preprost način. S takim načinom najde Oglar pot do mnogih bralcev, česar smo veseli. Izražajmo to veselje še naprej po svojih zmožnostih in poklicanostih. Ob koncu želim vsem lepe božične praznike z mislijo, ki jo je zapisal K. Hemmerle: »Zvezda se ni zmotila, ko je obstala nad hišo preprostih ljudi; tam seje začela velika Prihodnost.« Alenka Kotar OGLAR, letnik 3, št. 2, december 2002 Glasilo izdaja Kulturno društvo Zavratec dvakrat letno Uredniški odbor: Nataša Pintar (glavni in odgovorni urednik, jezikovna dodelava), Alenka Kotar, Renata Kogovšek, Jožef Lazar, Andrej Mivšek, Robert Rijavec, Darko Bogataj, Mojca Mivšek, Kristina Bogataj, Anita Tavčar, Tomaž Mivšek, Polona Gantar Naslovna in zadnja stran: Andrej Mivšek Fotografija: Robert Rijavec Tisk in oblikovanje: ABC Merkur d.o.o. Idrija Naklada: 300 izvodov NAŠA ŽUPNIJSKA CERKEVJE SPET LEPŠA Polona Gantar, Marko Vehar Marsikomu, ki se pelje skozi Zavratec, pade v oči cerkvica, posvečena sv. Urhu, ki stoji na hribu sredi vasi. Pa ni le izpostavljena lega tista, ki pritegne naključnega obiskovalca kraja, da se ustavi, pogleda ali celo zavije gor k župnišču, pokopališču ali cerkvi. S katerekoli strani pride popotnik, od vsepovsod se vidi njena lepota. Farna cerkev je namreč od letošnjega novembra na zunaj popolnoma prenovljena. Potem, ko je bilo pred nekaj leti obnovljeno obzidje okrog cerkve ter urejeno pokopališče in leta 1996 obnovljen zvonik, se je leta 1998 »zasvetila« nova bakrena streha. Leta 2001 je stavba dobila še novo fasado, v letošnjem letu pa so bila končana še ureditvena dela okrog cerkve. Bližnja okolica cerkve, lahko bi rekli tudi dvorišče, je tako tlakovana z betonskimi šesterokot-nimi tlakovci, v tleh pašo položene drenažne cevi, ki služijo za odtok meteorne vode in preprečujejo vdor vlage v cerkev. Poleg tega je bil urejen tudi vhod v zvoni k oz. kor (stopnica iz marmorja) ter na novo ometana lopa pod zvonikom. Pri tem so ponovno zaživeli tudi okrasni angelčki na stropu lope, kijih do sedaj skoraj ni bilo moč videti. Dva sta bila tako poškodovana, daju je bilo potrebno izdelati na novo, enega, kije bil samo oškrbljen, pašo obnovili. Ureditvena dela okolice cerkve v Zavraten, foto Marko Vehar Dela so potekala od konca septembra do novembra, izvedlo pajihje podjetje Škedenj iz Ljubljane. Kvaliteta ni nikoli poceni, vsaj dolgoročno gledano ne. Zato je cena »zdajšnje« lepote kar visoka (okrog 3 milijone tolarjev). Iz dosedanje prakse gledano pa bomo skupaj z gospodom župnikom Danilom Kobalom to »težavo« sčasomaže nekako premostili. Kajti ni nam vseeno, kakšen je naš skupni dom. V njem se zbiramo vsak teden, marsikatero prošnjo nam je Bog tam notri že uslišal in veliko lepega smo v njej že doživeli. Zato bomo skrbeli, da bo naša farna cerkev zunaj in znotraj lepa in živa še naprej. ZLATA MAŠA ANTONA LAZARJA Kristina Bogataj Duhovništvo zlatomašnika Antona Lazarja je bilo postavljeno v čas najhujšega preganjanja Cerkve na Slovenskem. Od petdesetih letslužbovanjajih je deset preživel tudi v naši župniji. Po tridesetih letih, odkarje zapustil Zavratec, so otroci, ki jih je krstil, že žene in možje, pari, katerim je podelil zakrament svetega zakona, pa že pestujejo svoje vnuke. Leta 1927 rojeni Anton izhaja iz številne verne in trdne idrijske rudarske družine. Po osnovni šoli v domačem kraju, malem semenišču vGorici in Castelleriu pri Vidmu je po hudi bolezni in zdravljenju v sanatoriju slednjič le postal bogoslovec v Ljubljani. 29. junija 1952 gaje posvetil škof Anton Vovk. Njegova nova maša paje bila precej drugačna od običajnih. V tem času je vrh doživljala organizirana komunistična gonja proti Cerkvi - to je bil čas nacionalizacije cerkvenega premoženja, ukinitve verouka v šolah, izključitve Teološke fakultete z Univerze, zažiga škofa Vovka, ki je ob posvečenju novomašnikov še nosil na obličju sveže sledove ran, zapornih kazni za duhovnike... Zato seje Anton odločil popoldne po posvetitvi oditi na Brezje, kjer je navsezgodaj naslednjega dne v krogu svoje družine daroval (tiho) novo mašo. Kako pomembna in hkrati težka je bila vzgoja v krščanskem duhu v takratnem času, je nato izkusil Lazar tudi za časa dela v različnih župnijah: Spodnja Idrija, Ledine, Tolmin, Log pod Mangartom, Čezsoča, Soča, Trenta, Zavratec. V letih službovanja v Zavratcu, v katerih je nasledil Mirka Žaklja, je pustil močan pečat naši župniji. Prva oznanila je zapisal 5. Zlatomašnik Anton Lazar med pridigo, foto Marko Vehar l tPfli M K || ■i ITl IjIT li l v MS • /tiki u ' •/ g La.** I fAj - L / I I 1 | Zlatomašnik Anton Lazar v Zavraten, foto Marko Vehar avgusta 1962. Kot dober dušni pastirje skrbel tako za duševni kot tudi materialni razvoj župnije. Veliko pozornost je vedno namenjal vzgoji mladih in duhovnemu napredku skupnosti. Verouk, misijoni, predavanja za fante in dekleta, priprave na zakon so poleg svetih maš in ostalih pobožnosti oblikovala krščansko držo faranov. Veliko skrb je posvečal tudi obnovi cerkve sv. UrhavZavratcu in sv. Katarine na Medvedjem Brdu. V času njegovega službovanja so bila izvedena dela obnove na zunanjosti cerkve, nabavljeni so bili novi zvonovi, prenovljen je bil prezbiterij in postavljen nov oltar. Leta 1972 gaje nasledil Bogdan Berce, sam paje odšel med goriške Slovence v Italijo, kjer je deloval v Doberdobu, Jam njah in slednjič v Števerjanu in vjazbinah, kjerje že sedemnajst let župnik. Kako navezani so nanj ljudje, so lepo pokazala odlično pripravljena zlatomašna slavja, ki jih je imel v Idriji, Števerjanu in Zavratcu. iL (datum Uda|e) POTROŠNIŠKA NAKAZNICA a, za dopolnilno preskrbo po nižjih enotnih ženah! ; I (DOPOLNILNI BON) 4Cf| '"T ulica' St- ^lastnik | poklic Nakaznica valja* do SfcMI»t(Hd i rker aamo skupaj V z ;potroini4k| * * . fiakamfco za ,takatil h obuta! ^( Nakaznica lahko uporabljalo aamA ! rodblnaki Člani. ;Za izoubljono ,na*\ » Haznlco «t dupHkat na Izdaja ...... „ umi ^poTRjujE.hhVn; m Ulli J .................................... št, IA:,Pcrv»r»i.nj. Ip, tlor.b. >• |up«l n« VOLITVE 2002 Darko Bogataj V mesecu oktobru jezajelaSlovenijo prava predvolilna mrzlica. Na televiziji so se vrstila soočanja predsedniških kandidatov, poštarji so nas zasipali s propagandnim materialom strank, na jumbo plakatih so nas opazovale resne in zamišljene velike glave kandidatov za predsednika države. Bolj ko smo se približevali 10. novembru, bolj seje stopnjevala napetost. Zdramili so se še tisti najbolj zapriseženi antipolitiki. Politika je bila tema pogovora na vsakem koraku. Kandidati so nas poskušali očarati na različne načine. Stari politiki so veliko govorili in malo povedali, filozofi so filozofirali, posebneži so nas zabavali, vsi ženim ciljem - očarati in pridobiti čim večvolilcev. Obljub je bilo res veliko. Neki Zavratčan je takole sklenil predstavitev kandidata za župana: “Če bo le pol tega res, kar ste povedal’, bo že dobro.” Pred volitvami se res lahko počutimo pomembni državljani, saj tudi naša beseda in izbor nekaj veljata. V predvolilnem času je res lahko prišel vsak na svoj račun. Kogar politika zanima, je vročekrvno navijal za svojega in kritiziral nasprotnega kandidata, nekaj se jih je topilo ob sladkih besedah, spet drugi so ocenjevali, kako so oblečeni, najstniki pa so se čudili, kako da se na dvometerski glavi ne vidi prav nobenega mozolja. Res bi lahko rekli " Sto ljudi sto čudi”. In vsak glas je enako vreden. Prišel je 10. november. Nevem, koliko Slovencev je zjutraj, ko so se pobirali iz postelje, stisnilo vželodcu, ko so pomislili na veliki dan in veliko odločitev. In odločitev je bila zares težka. ŠolavZavratcuje postal a vol išče. Pogled v razred je zastrašujoč. Resna volilna komisija, oboroženazdolgimi ravnili, dve kabini in štiri skrinje. Resen pogled soseda, kije deloval zelo uradno, me postavi na noge-volitve so resna stvar. Čakam pred kabino, opazujem bingljajoče noge pod mizo in mencam volilne liste v rokah. Počutim se kot pred izpitom. Usoda Slovenije je tudi v mojih rokah, vse bo odločeno v naslednjih treh minutah. Lepo zloščeni "tazahmašni čevlji” še kar naprej bingljajo in po tem sklepam, da odločitev ni prav lahka. Še dobro, da sem že prej vse "naštudiral”. Na vrsti sem. Stopim v kabino, vzamem svinčnik in zajamem sapo. Najprej se lotim predsednika države. Obkrožim, list zložim in ga postavim na rob. Sledi izboržupana Idrije. Nato izberem še listo za občinski svet in dam preferenčni glas. Izbor kandidatov za svet KS Zavratec pustim za konec. Pomislim, kako bi bilo lepo, če bi se tudi v kraju tako potegovali za kandidature kot predsedniški kandidati. Tako pa izbiramo sedem kandidatov izmed desetih. Volilne liste razdelim v skrinje in se oddahnem. In kako smo volili? V prvem krogu predsednik države ni bil izbran, tako se bosta v drugem krogu volitev pomerila Barbara Brezigar in Janez Drnovšek. Tudi župana Idrije nismo dobili v prvem izboru. Ponovno bomo izbirali med Damjanom Krapšem in Samom Bevkom. Občinski svet Idrije sestavlja 21 članov. Od tega ima 5 članov LDS (Miran Jurjavčič, Marjan Kurtanjek, VojkaTušar, Andrej Rupnik,Jože Kenk). ZLSD ima 4 člane (Samo Bevk, Bojan Režun, Vojko Carl, Katarina Kurinčič). Lista za občino Idrija ima 3 člane (Vojko Božič, Bojan Sever, Franc Kovačič). SLS ima prav tako 3 člane (Slavijo Hladnik, Cveto Koder, Dejan Čadež). NSi ima 2 člana(Francjereb, Nikolaj Eržen). SDS ima 2 člana (Milan Kogej, Sebastjan Poljanec). Po 1 člana imata SMS (Andrej Bogataj) in DS (Jože Močnik). Svet KS Zavratec sestavljajo: Mirko Kavčič, Franci Kogovšek, Marjetka Rijavec, Marko Vehar, JožefLazar, Rado Menegatti, Darko Bogataj. Volilna udeležba v Zavratcu je lahko za zgled vsem slovenskim volilcem. Od 104 volilnih upravičencev se je prvih volitev udeležilo kar 95 krajanov oz. več kot 91 % vseh volilcev. Objavljamo pa tudi tabeli zglasovi, ki sojih prejeli kandidati za svet KS Zavratec in kandidata za župana občine Idrija v drugem krogu. veljavn volišče enota KRAJ IME št. vol. udel. oddani nevel. BEVK % KRAPŠ % 1 1 IDRIJA IDRIJA GASILSKI DOM 334 232 232 6 226 101 0.45 125 0.55 2 1 IDRIJA IDRIJA DOM UČENCEV 343 247 247 8 239 90 0.38 149 0.62 3 1 IDRIJA IDRIJA DOM UČENCEV 345 248 248 10 238 121 0.51 117 0.49 4 1 IDRIJA IDRIJA ČIPKARSKA ŠOLA 360 258 258 14 244 146 0.60 98 0.40 5 1 IDRIJA IDRIJA GIMNAZIJA 462 343 343 14 329 181 0.55 148 0.45 6 1 IDRIJA IDRIJA ČIPKARSKA ŠOLA 498 341 341 6 335 141 0.42 194 0.58 7 1 IDRIJA IDRIJA SGG 443 336 336 13 323 161 0.50 162 0.50 8 1 IDRIJA IDRIJA OSNOVNA ŠOLA 521 351 351 11 340 173 0.51 167 0 49 9 1 IDRIJA IDRIJA OSNOVNA ŠOLA 421 270 270 8 262 129 0.49 133 0.51 10 1 IDRIJA IDRIJA AVTOCENTER 531 385 385 12 373 163 0.44 210 0.56 11 1 IDRIJA IDRIJA DOM UPOKOJENCEV 569 406 406 13 393 163 0.41 230 0.59 12 1 IDRIJA IDRIJSKA BELA PRI FEŽNARJU 62 53 53 1 52 28 0.54 24 0.46 1 13 1 IDRIJA ČEKOVNIK PR' BLAŠKU 93 80 80 10 70 36 0.51 34 0.49 < Mi • 14 1 VOJSKO VOJSKO DOM VOJSKO 169 123 123 4 119 57 0.48 62 0.52 15 2 SPODNJA IDRIJA SPODNJA IDRIJA DOM STARIH 126 102 102 6 96 38 0.40 58 0 60 16 2 SPODNJA IDRIJA SPODNJA IDRIJA KULTURNI DOM 254 176 176 8 168 62 0.37 106 0.63 17 2 SPODNJA IDRIJA SPODNJA IDRIJA KS 497 331 331 12 319 137 0.43 182 0.57 18 2 SPODNJA IDRIJA SPODNJA IDRIJA OSNOVNA ŠOLA 415 269 269 7 262 119 0.45 143 0.55 19 2 SPODNJA IDRIJA SPODNJA IDRIJA OSNOVNA ŠOLA 318 190 190 4 186 108 0.58 78 0.42 20 2 KANOMLJA KANOMLJA OSNOVNA ŠOLA 340 206 206 10 196 88 0.45 108 0.55 21 2 KRNICE MASORE IDRIJSKE KRNICE JANEZ KENDA 60 51 51 2 49 15 0.31 34 0.69 22 2 KRNICE MASORE IDRIJSKE KRNICE ZADRUŽNI DOM 73 59 59 10 49 11 0.22 38 0 78 23 2 KRNICE MASORE MASORE FRANC PODOBNIK 38 36 36 0 36 24 0.67 12 0.33 24 3 LEDINE VRSNIK, ŽIROVNICA GD VRSNIK 138 108 108 6 102 30 0.29 72 0.71 25 3 LEDINE GOVEJK, ŽIROVNICA ZADRUŽNI DOM 71 54 54 1 53 28 0.53 25 0.47 26 3 LEDINE LEDINE GD LEDINE 243 182 182 14 168 61 0.36 107 0.64 27 3 ČRNI VRH ČRNI VRH ZADRUŽNI DOM 636 441 441 27 414 177 0.43 237 0.57 28 3 ČRNI VRH IDRIJSKI LOG KAREL RUPNIK 68 62 62 1 61 47 0.77 14 0.23 29 3 ČRNI VRH ZADLOG, MRZLI LOG JOŠT RUPNIK 207 162 162 11 151 53 0.35 98 0.65 30 3 DOLE, GORE DOLE, GORE OSNOVNA ŠOLA 265 200 200 13 187 67 0.36 120 0.64 31 3 ZAVRATEC ZAVRATEC,POTOK OSNOVNA ŠOLA 104 93 93 8 85 54 0.64 31 0.36 32 3 GODOVIČ GODOVIČ, JE LIČNI VRH OSNOVNA ŠOLA 538 411 411 34 377 189 0.50 188 0.50 900 PREDČASNO GLASOVANJE 103 103 5 98 56 0.57 42 0.43 920 GLASOVANJE PO POŠTI 22 22 0 22 9 0.41 13 0.59 SKUPAJ 9542 6931 6931 309 6622 3063 0.46 3559 0.54 RANG/% 72.64 4.46 2 46.25 1 53.75 POVEZOVANJE SLOVENIJE V NATO IN EU Tomaž Miviek Kar nam ni uspelo 1997 v Madridu, nam je uspelo letos v Pragi. Povabilo v zvezo Nato kar ni od muh, je pa seveda s strani ZDA. Kar postavlja v ospredje dve vprašanji. Prvo, zakaj si glavne članice zveze Nato želijo medse sprejeti našo državico, ki svetovno sodi v rang mikro držav, meri namreč 20256 kvadratnih kilometrov, karjo uvršča, glede na velikost, na 149. mesto. Drugo vprašanje paje, kaj bo od članstva Slovenija imela. Vsekakorje splošno znano dejstvo, da velikost države že dolgo ni več najpomembnejša. Raje poglejmo ekonomski kazalec razvitosti BDP/prebivalca iz leta 1999, kjerje Slovenija 38. mestu, torej sposobna vložitve kar lepih denarcev v vojaške namene. Ta pogoj Slovenija vsekakor izpolnjuje. Nato - ZDA potrebujejo za svoje velikopotezne načrte čim večjo podporo v svetu. Nova zavezništva pa se lahko tvorijo oz. krepijo tudi z dodeljevanjem članstva v Natu, karSlovenija s pridom izkorišča. Natu vsekakor tudi ni težko prodati nekaj malce starejše - beri zastarele -opreme. In navsezadnje tudi za kanon futerv vojaških operacijah ni nikoli premalo prostovoljcev. Ob morebitni ogroženosti naše države pa imamo zagotovljeno sto odstotno pomoč s strani Nata. Karje potrebno zagotovilo varnosti v prihodnje. Vendar pred kom pase moramo varovati? Pred sosedami, ki so z izjemo naše južne prijateljice že vse v Natu, ali morda sodobnim terorizmom, ki mu, po mojem mnenju, niso kos niti ZDA same? Osama bin Laden je še vedno živ. Morda pa ni dobro slepo verjeti edini svetovni supersili ZDA, ki lahko zmelje pod sabo, kogar hoče. Sama ustanovitev Nata je bila namenjena ustaviti širjenje komunizma proti zahodu in je v blokovski delitvi funkcionirala zgledno. Kaj pa danes, čemu sploh obstaja? Brez blokovske ureditve je ta zveza izgubila svoj življenjski prostor, zato seje morala pa zateči v borbo proti terorizmu. Postavlja se nam pred oči svojevrsten paradoks. ZDA, edina super sila, je v Natu. In z njo nam res ni potrebno zobati češenj. Zato se držimo načela, kdor ni z nami, je zoper nas. Brž v Nato, z upanjem, da nam ne bo zaradi sodelovanja s to organizacijo potrebno v živo spremljati kakšnega terorističnega napada sredi Ljubljane. Vsa ta vprašanja burijo duhove po vsej slovenski periferiji. Samo enoje važno, uspešnost naše diplomacije in vlade... ups, kaj ne kandidira dr. Drnovšek za prvega moža naše države? Potemtakem nam je bil uspeh s slovenske strani zagotovljen, potrebna je le še dobra volja Nata. Edina morebitna ovira je samo še referendum. Kar pa sploh ni velik problem, referendumsko vprašanje se lahko glasi tudi takole: Dragi državljani in državljanke, ali ste za to, da Slovenija vstopi v zvezo Nato in evropsko skupnost. Le zakaj bi se morali odločati za vsak vstop posebej? Bodimo ekonomični s prostorom in črnilom (in pametjo!?)! Izida potemtakem ne bi imelo smisla niti komentirati. Spregovorimo še nekaj besed o Evropski uniji. V začetku le gospodarsko združenje med zahodnoevropskimi državami, danes prerašča v vse bolj v politično tvorbo, v kateri se pojavljata dva principa razvoja. Prvi kot federacija, v kateri Bruselj ne bi držal v rokah celotne oblasti, temveč le nadzor nad obrambo, zunanjo in denarno politiko ter komunikacije. Države bi imele predstavnike v federalnem parlamentu. Vse ostalo pa bi izvajala država sama z lastnim parlamentom in vlado. Drugi tip povezovanja paje konfederacija, v kateri bi se prvotno suverene države funkcijsko povezale v skupno državo. Za oz. proti vstopu v to zvezo je nekaj podobnosti z Natom. Vsa okolica okrog nas se povezuje v to skupnost, zato bi z zavrnitvijo članstva tvegali gospodarsko in politično blokado. Razmerje sil nas bi postavilo v čisto drug kontekst, od konkurenčnosti do varnosti. Vstop je z vsemi problemi, znotraj EU in Slovenije, povezan z negotovim obdobjem našega gospodarstva. Morda se bomo v Evropi naučili sodobne demokracije, karje malo verjetno, saj kar se Janezek nauči, to Janez zna. S članstvom bi na nek način uresničili staro slovensko idejo. Slovenci vseh dežel, združite se. Slovenci, z našimi zamejci vred, bi bili skupaj v EU. Vprašanje slovenstva in slovenske lastnine znotraj te institucije paje, resnici na ljubo, odvisno od nas samih. Predvsem od naše kulturne, demografske, nepremičninske in zunanje politike. To so teme, ki jih tako ali drugače spremljamo vsepovsod iz dneva vdan. Na današnja politična dogajanja seje potrebno tudi ustrezno odzvati. Časa zgodovine Slovenija ne more spremeniti, ali pač, zato izkoristimo naš tako opevani nacionalni interes tudi v drugo. Prvič smo ga leta 1991. KNAPI, ŽLIKRAFI, ŠPICE M PA EU Vojko Česnik Idrija. Prva asociacija na ime Idrijaje živo srebro, od katerega je ostalo le nekaj obnovljenih rudniških objektov s svojo zgodovinsko vsebino. Turistični rudnik je najpomembnejši pri ohranjanju spomina nadelo v njem. Zelo malo je verjetno, da bodo čez petdeset, sto let še kopali podzemeljska bogastva na način, ki je v rudniku prikazan. Napredek, tako imenovane »high« tehnologije, vse to bo nadomestilo, kar je bilo v ne tako daljni preteklosti še živo. Roboti vse pogosteje opravljajo dela, ki so za nasdvonožnjake nevarna. Rudnik s svojimi rovi bomo poznali samo še prek računalniškega monitorja. Mlajši poznamo trdo življenje vjami samo še ob obujanju spominov knapov, tudi ti so vse redkejši. Berkmandelc, jamski škrat, ima vedno manj življenjskega prostora. Pravljično bitje je tik pred izumrtjem. Menda seje nekaj teh možicev zateklo prav v naš Antonijev rov. Škoda je le, da se ljudem ne prikažejo in se ne enačijo z nami. Karbidovke so po večini ugasnile. K sreči ne bodo pozabljene. Malo predelane in prilagojene miniature lahko vsakemu pričarajo svetlobe karbidnega plina. Naslednja asociacija so idrijski žlikrofi. Tudi ta jed je posledica rudarjenja. Ne bomo jih pozabili, doklerjih bojo naše mame umetelno delale vsaj za vsak večji praznik. Bojim se, da čez leta, ko naših mam ne bo več, tudi teh ne bo več svežih na krožnikih. Mlade gospodinje nimajo niti časa niti volje, da bi žlikrofe same naredile. Preprosteje jih je kupiti zamrznjene in so vedno pri roki. Izgubili smo ritual, kije spremljal izdelavo te idrijske jedi. Otroci, ki ne marajo raznih polent, so bili že pred kosilom siti kuglc za žlikrofe. Vsaka kuharica ima svoj recept in veselje je poskušati, kateri žlikrofi so boljši, od mame ali tisti od tašče. Samo recepturo smo lahko prebrali v Uradnem listu RS, kar pa tam zapišejo, je zakon. Pozor! Če se ne držite uradne recepture ste v prekršku?? Previdno izberite goste za svečane pojedine. Nikoli na veste, kdo seje i nfiltri ral v družbo, da sodi ali so ali niso po receptu, ki jezakon. Na letošnjem Čipkarskem festivalu so žlikrofe primerno promovirali. Verjetno je bil postavljen rekord zaGuinessovo knjigo rekordov, v skuhanih in prodanih žlikrofih namreč. Ostanejo nam samo še čipke. Tu pa je Idrija in seveda okolica postala nekakšna trdnjava tako imenovane idrijske čipke. Poznajo nas praktično povsod, kjerse na klekljanje spoznajo in to umetniško spretnost gojijo. Idrijaje eksot v tem, da čipkarsko šolo obiskuje tako veliko število učenk. Take množičnosti ne poznajo nikjer na svetu, vsaj tako pravijo tisti, ki poznajo stvar podrobneje. Idrijska čipka s svojim geografskim poreklom ne pozna meja. Žal ježe tako, daje v ljudeh vedno prisotna neka podzavestna tekmovalnost. Ni važno, če gre krava od hiše, samo da bomo boljši od sosedov. Preproste ljudi verjetno ne zanima, s katere strani griča prihaja klekljarica. Lahko je z gorenjske strani ali naše knapovske, važno je, da je lepo sklekljana. Lepoto pokaže všita. v skromen prtiček, čipkasto bluzo, svoj ponos kaže v razkošnih zavesah vsakega okna. Vsakoletni Čipkarski festival je kriv, da smo vse bolj znani v tujini. Pozabiti ne smemo idrijske Čipkarske šole. S svojimi poznanstvi in sodelovanjem s tujimi strokovnjaki je steber klekljarstva širše, ne samo lokalno. Pozabiti ne smemo idrijskih rojakinj, poročenih širom po svetu. Za spominjanje na domače kraje so s seboj vzele bulo, klekeljne in jerbas. Vsi našteti skrbijo, da naša kulturna dediščina ne utone v pozabo. Sedanji čas, ko smo tik pred vstopom v EU, je še toliko pomembnejše, da znamo ohraniti dediščino, prejeto od prednikov. Prihodnjič pa o domači obrti v naših krajih. INTERVJU S SLAVKO RUPNIK, Zavračariko, ki kleklja in širi idrijsko čipko v Franciji Alenka Kotar Slavka Rupnik živi v Franciji v mestu Seyneže štirideset let. Na Slovenijo in njen rodni kraj Zavratecje zelo navezana, kamorse vedno znova vrača. Poleg svoje službe in obveznosti do družine si je vedno našla čas tudi za svoje hobije - ročna dela. Največ se je ukvarjala s kvačkanjem - poleg puloverjev, jopic in šalov je izdelovala tudi pregrinjala za postelje, prte, tepihe, zavese... in celo poročne obleke po modelu velikih francoskih modnih hiš Chaneli iz Pariza (naročilo iz Monaca). Vzadnjih letih pase je spet lotila umetnosti iz otroških let - klekljanja idrijskih čipk in z njimi širom po Franciji doživela velike uspehe. O tem, kako je idrijsko čipko predstavila v Franciji, pa je letos avgusta, ko je prišla na dopust v Zavratec, povedala: • Gospa Slavka, kako to da ste se po dolgem času zopet lotili klekljanja? Kot ste v Oglarju že enkrat povedali, so bili vaši začetki izdelovanja idrijskih čipk v Franciji uspešni. Minila so dolga leta, a na dnu predala so me čakali skrbno zaviti klekeljni. Otroka sta odrasla in prišel je zaželjen čas, ko se lahko posvetim svojemu najljubšemu ročnemu delu - izdelovanju čipk, česar meje naučila mama in starejše klekljarice vvasi. Ko sem bila stara 15 let, sem hodila na štirinajstdnevni tečaj oz. krožek v Rovte, kjer sem se še izpopolnila. Od doma sem najprej odneslažaganje in kol, ki se zabije v sredino bule ter si sama naredila ‘povšter’. Potem sem si preskrbela še ostali klekljarski pribor. Prve čipke sem uspela narediti, kot bi nikdar iz rok ne spustila klekeljnov, čeprav so minila štiri desetletja, ko sem jih imela nazadnje v rokah. Pozabila sem na čas, ko sem sledila risu čipke in se predala njenemu lepotnemu čaru. Tudi ‘ribice’ nimajo zame nobene skrivnosti, še pomislila nisem, da se jih ne bi lotila. Mogoče zato, ker so bile del moje srečne mladosti... Skratka, bila sem spet jaz. Vsako leto sem si v Idriji nabavila nove modele papircev. Klekljala sem in tako so se čipke kopičile, ne da bi vedela, kje jih bom uporabila. Na jugu Francije izdelovanja čipk na idrijski način ne poznajo, zato so me gledali začudeno, kot bi prišla iz starega veka. Sprva sem bila razočarana, vendar mi to ni vzelo navdušenja. Nasprotno, vedno bolj sem bila prepričana, da bo moje delo enkrat pravično ocenjeno. Preko sorodnikov moža moje hčere sem spoznala gospo Eliane Caza, ki spodbuja ohranjanje starih umetniških ročnih del in organizira razstave v vasi Besse v francoskih Alpah. Prosila me je, naj pridem poučevati kvačkanje v krožek ročnih del. Izkonstila sem priliko in prinesla klekljarski povšter, dajim pokažem, kaj znam. Pozabili so na kvačkanje in čez nekaj časa je bila soba premajhna za radovedneže. Ne dolgo po tem sem dobila tudi povabilo gospe Caza, da sodelujem poleti vvasi Besse na njeni razstavi s svojimi čipkami. Pristala sem s prepričanjem, da bo to velik uspeh, in nisem se zmotila. Rezerviran prostor sem zapolnila s svojimi čipkami. Takrat so bile ravno šolske velikonočne počitnice, prihajali so že prvi turisti z bližnjih evropskih dežel in si ogledali razstavo - iz Flolandije, Nizozemske, Anglije, Nemčije in seveda domačini Francozi. Ob svojih razstavljenih čipkah sem klekljala zjutraj od devete ure do šestih zvečer. Okrog mene je bila velika gneča radovednih obiskovalcev in novinarjev in mnogi so želeli moj naslov (med njimi tudi profesorica slikarstvajuliana Boldrini), da bi še kje razstavljala. Neštetokrat sem razlagala, daje to slovenska idrijska umetnost, da je Idrija center, kjer so tudi šole, muzeji in Čipkarski festivali. Ta razstava je trajala samo en dan in to je bila moja prva pozitivna izkušnja in velik dosežek, saj v njihov artistični krog ne prid vsak. • Letos pa ste pritegnili še večjo pozornost. Kje vse ste razstavljali? Najuspešnejša razstava je bila letos januarjavSablette. Predvidenaje bila tri tedne, vendarje zaradi interesa oz. zanimivosti ostala kar šest tednov. Vse prehitro je bilo. V petekzvečer me je poklicalagospa Viviane, direktorica turističnega informacijskega centra v Sablette po telefonu, če želim razstavljati in da imam že rezervirano mesto. Odločila sem se, da grem. Navila sem cvirn na klekeljne, zbrala papirc s privlačno čipko in jo tudi začela. Pozno v noč sem vse pripravila in v soboto odpotovala. Z menoj je razstavljalo še pet drugih priznanih Slavka za balo. umetnikovz raznimi že poznanimi izdelki (slikanje na svilo, nakit iz naravnih materialov, butti (okrašena pregrinjalaza postelje - italijanska umetnost), slike, na katerih so iz blaga narejena oblačila - največ stare narodne noše, ki so našite na barvnem papirju). Med seboj so se dobro poznali, saj so že večkrat skupaj razstavljali, mene pa so začudeno pogledovali, saj niso vedeli, kaj bom razstavljala. A ko sem začela pripravljati bulo in čipke, se jim je oddahnilo, misleč, da se jim ni treba bati za konkurenco. Pri odprtju razstave so se zbrali ugledni ljudje tega mesta, kamermani, fotografi in novinarji. Z ozirom, daje moje delo še nepoznano, so se ob meni vse bolj ustavljali. Ljudje so kar v vrstah čakali, da vidijo moje čipke in klekljanje. Potrebno jim je bilo celo reči, naj se pomaknejo naprej, da bodo še drugi videli. Ob tem so postavljali vedno ista vprašanja. Od kod sem? Kdaj in kdo meje tega naučil? Kje je Slovenija in kje Idrija? Razlagala sem vedno znova, celo to, katero avtocesto je potrebno vzeti, da prideš v Slovenijo. Najbolj zainteresiranim sem dala tudi prospekte o Sloveniji in Idriji. V tednih, ki so sledili, se zanimanje za idrijsko čipko ni nič zmanjšalo. Mlada dekleta so pripeljala svoje fante “II faut que tu voi ca!” (Moraš to videti!) so rekle, druge može, matere, otroke, prijatelje... Nekateri so prišli tudi večkrat pogledat. Dvanajstletni fantekje ure prestal pred mizo - “Rad bi se naučil,” je rekel in spraševal, kako se držijo klekeljni na cvirnu, zakaj so bučke, kaj je v povštru... Čeprav sem bilav središču pozornosti, so nekateri odšli mimo in samo mimogrede pogledali, a ko so zapeli klekeljni, so se obrnili in prišli nazaj. Prišli so me pogledat tudi moji znanci in bili zelo navdušeni, saj niso poznali idrijskih čipk. Vse to sem delala z velikim veseljem. Seznanila sem se tudi z dvema gospema iz Italije iz Gorice, ki sta Idrijo in njene čipke že poznali. • So se na to odzvali tudi mediji? Seveda. V francoskih časopisih La Marseillaize ( v Marseillu) in Varmatin (v mestu Seyne) je bilo tudi poročilo o mojih čipkah z mojo sliko. Obiskovalci so mi v naslednjih dneh pripovedovali, daso me videli tudi na Marseillski lokalni televiziji, ki jo lahko gleda celotna Francija. * Kakšne pa je razlika med francoskim in idrijskim načinom izdelovanja čipk? Kljub temu, daso vjužnem delu dežele čipke (seveda francoske) skoraj nepoznane, so vosrednjem delu in ob Atlantski obali kar aktualne predvsem kot dodatki v visoki modi. V Alpah v mestu Briancon (mesto je na nadmorski višini 1350 m, leži na francosko italijanski meji in je od Seyne oddaljeno 400 km) sem zvedela za butik gospe Michelle Andrieu, ki proučuje zgodovino in izvore čipk v vseh predelih južnih Alp. Ustvarja nove modele, ocenjuje čipke, je expert za čipke, piše knjige (izdala je že dve z naslovi Lettres de dentelle en eternelle in Dentelle de Queyras), o čipkarski umetnosti tudi predava in obnavlja ter ohranja njihov starinski način izdelovanja. Riše nove rise, da se obdrži stara umetnost. K njej se hodijo učit dekleta tudi 800 km daleč, ki za pouk porabijo ves letni dopust oz. letne počitnice, da se lahko pri njej učijo. Gospa izžareva velikansko navdušenje za vso to umetnost. K njej grem večkrat. Predstavi me kot gospo iz Slovenije, ki kleklja na povštru. Že pred par leti sem ji prinesla ves klekljarski priboriz Idrije, ki ga odslej vedno uporablja kot model pri svojih predavanjih v mestih Grenoble in Lyon in ob tem tudi razloži izvor in način dela idrijskih čipk. Francoski način izdelovanja je drugačen. Na štirioglati ravni deski imajo peno, pokrito z blagom, na kateri je papirc. Zanimivo je gledati njihovo delo. Vzorec je bolj prazen, z manj označbami, kot jih imajo papirci za idrijsko čipko (npr. ni oznak za bučke). Pri klekljanju bučk nikoli ne zabadajo v blazino do konca. Imajo zelo kratke klekeljne, kijih ne držijo v rokah, ampak jih prestavljajo kar na leseni podlagi, zato je francoska čipka mehka. Njene učenke so moje čipke zelo občudovale in kmalu ugotovile, daje na okrogli buli klekljanje mnogo lažje in tako tudi bolj natančno. Nekaj kompletnih priborov za klekljanje semjim prinesla, vendarvsem, ki bi to želele, ne morem.Tudi v Brianconuje včasopisu Dauphine Ubere izšel članek o mojem klekljanju s sliko. Ta članekje, poleg slovenskega klekljarskega povštra, gospa Michelle Andrieu potem postavila v izložbo svojega butika. • Kakšne načrte imate za prihodnost? Ali obstaja za idrijsko čipko v Franciji še zanimanje? Ker sem poleti odšla na potovanje po Nemčiji, Avstriji in nazadnje še v Slovenijo v moj rojstni kraj Zavratec, sem morala odpovedati štiri razstave, dve razstavi s predstavitvijo idrijskih čipk pa me letos še čakata - v mesecu oktobru v Brusque in decembra zopet v Sablette. * Vaše veselje do klekljanja je zelo veliko, saj drugače ne bi toliko svojega časa posvetili izdelovanju čipk pa tudi širjenju te slovenske umetnosti v Franciji. Zelo sem zadovoljna, daje moje veselje do klekljanja in s tem idrijska čipka postalo poznano in priznano kot umetnost tudi v Franciji. Največjo hvaležnost pa dolgujem gospe Sonji Koder, ki mejevsako letozvelikim navdušenjem sprejelain mi posvetila svoj dragoceni čas v njeni tako privlačni trgovinici s čipkami. Brez njenih nasvetov ne bi bilo tega uspeha. Hvala za pogovor. Idrijske čipke na razstavi v Franciji. LETO GORA: OBIŠČIMO PRIBEŽALIŠČE GAMSOV Jože Lazar, Z. 16 Pojte, hribi in doline, pravi pesem. Letošnje leto 2002 je bilo proglašeno za mednarodno leto gora. Nekje sem zasledil, da naše gore letno obišče okrog tri milijone ljudi. Marsikdo izmed nas je občutil srečo in zadovoljstvo, ko je osvojil kak vrh in imel poplačan ves znoj, čeprav so bili koraki že težki. Lepoto gora mora doživeti vsak sam. Pregovor pravi, da gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. Oh, saj ni res, ko paje tako lepo v kraljestvu gora. Kot ljubitelju hribov mi ob pogledu od cerkve sv. Urha v Zavratcu na Triglav, Blegoš, Grintovec pa še na marsikatero goro zastane dih. Nekje daleč, tam kjerse stikata zemlja in nebo, stoji gora, lepša kot sanjski nevid, višja kot sleherno upanje in čudovitih grozečih sten, da ob pogledu nanje zastaja dih. Tja nas vlečejo nemirna srca, ven iz doline, proč od vsakdanjega ponavljanja vsega običajnega, kalnega... Tam visoko zgoraj je bistrina studenca in globoko, modro prostranstvo. Je svetloba pevajočega se jutra in brezmejno brezno noči. Potovanje na goro, ne glede na katero, lahko tudi na naš »Kovk«, je dal čar prve najčistejše ljubezni. Da le slišimo ime, že nam zastane dih. Zazveni v nas tenka ubrana struna, ko jo občudujemo, pa čeprav samo sliko na razglednici. Vse, kar smo upali, kakorsmo videli in kakorje potem vresnici bilo, vsa čuda narave, ki nam jih je bilo dano gledati, vsa pravljična lepota. Povzpeti se na vrh gora, pa morda tudi samo na Blegoš, je dejanje izjemnih razsežnosti, še posebej takrat, kadar topli sončni žarki sijejo nad vsemi vrhovi. To je lesket svetlobe, vrisk in hkrati glasba. Velika temna brezna opoldanskih senc vdolinah. Povsod obilje luči, sijoče in le malo tesnobne teme. Obilje miru in osrečujočega okolja. Včasih se oglasi izgubljeni glas iz doline globoko spodaj, daljno pozvanjanje čred s planin, komaj zaznaven klic zvonov iz vasi. »Jagoda, pr’mir bot’!«, foto Jože Lazar, Z. 16 Sem ter tja se sliši še rezget konja ob koči, ki mirno čaka gospodarja. Danes vjulijcih oskrbujejo s konji lešeGomiškovo zavetišče na Krnu. In vendarje vse skupaj tako izjemno, da le s težavo prodre v zavest. Kakor nežen, topel dih narave ti gre skozi globoko prevzeto srce. Tišina gora tke v mirni sreči prisluškujoče duše. Kako doživetje občutno oblikuje melodijo spoznavnega občutja, ki mu jeTriglavodprl dnevniksvojih skrivnostnih časov. Povzpeli smo se na Triglav. Do Aljaževega doma smo v enem samem dnevu, po petih do šestih urah hoje prispemo na vrh naše dežele.Tam, spodaj, smo bili le kot častilci vsega lepega, ki nas opaja, vendar ne opijanja in omamlja. Lepota ni vino, ni opoj. Tu ni nobenih meril, kijih pogojujejo različni miselni pristopi k resnici življenja. Zdaj, po uspelem vzponu, se nam zdi prav vse od odhoda do povratka kot lepe sanje. Spotoma se bomo ustavili še pri triglavski katedrali Marije Snežne in seji zahvalili za vse dobro. Kot da nas je pot vodila skozi samo lepoto. Saj še ostanemo skupaj, kajne? Ne bomo si še rekli zbogom, temveč srečno. S Triglav 1977, foto Jože Lazar, Z. 16 Zavraška posadka na Triglavu leta 1990, foto Jože Lazar, Z. 16 tvojega visokega vrha si bomo še velikokrat ogledali škrlatno igro vzhajajočega sonca na večnem snegu vdalji in sanjsko lepoto belih oblačnih gradov, ki nepremično in vzvišeno plavajo v modrem etru. Morda še enkrat zaslišimo pomladansko sveži ljubezenski spev ruševca z rušnatega pobočja, dehtečega po smoli in migetajočega v sončni luči, pa slovesno donenje orgel vglobel padajočih voda. Še bomo pozdravljali vesele, zelene planine in temne, mogočno šumeče gozdove naših gora, ki dobrohotno zrete dol na nas. Dajte, prijazno nas pospremite, kajti radi bi še prišli in vam vrnili prijaznost z občudovanjem. Naj se v gore vračamo z ljubeznijo in spoštovanjem do njih, da ne bodo postale eno samo smetišče, ampak da bodo ostale čiste in prijazne našim bodočim rodovom. Nahrbtnik na rame! Gremo v hribe občudovat skrivnostno pribežališče gamsov! Vsem želim lepe dneve in srečno pot! S Francem Urbanijo - “ triglavskim župnikom ”, foto Jože Lazar Z. 16 PROSTOVOLJNO GASILSKO DRUŠTVO V ZAVRATCU Andrej Mivšek, Z. 32 PGDZavratec tudi v poletnem in jesenskem času ni spalo, kajti v avgustu je organiziralo enodnevni izlet na morje, ki je bil zadovoljivo obiskan. Že v septembru smo z nekaterimi člani odšli v Ljubljano v trgovino gasilske opreme, kjer smo nabavili nekaj nove gasilske opreme, med drugim tudi trodelno lestev, trojaka, daljšo sesalno cevzaTomos črpalko. Pohvalno pa je tudi, da so si nekateri člani kupili nove dele paradne obleke kot so srajca, šapke (kape), kravata, dva člana stase odločila za nabavo nove gasilske paradne obleke. V mesecu oktobru, mesecu požarne varnosti, smo organizirali pregled gasilnih aparatov za vse lastnike aparatov v našem kraju. Vsak lastnik je bil lahko navzoč pri pregledu svojega aparata, lahko seje poučil in prepričal glede namena in porabe pregledov aparatov. Zadovoljni smo bili, saj so se pregledu odzvali skoraj vsi, torej je šlo za 100% udeležbo, dva krajana pa sta se odločilaza nabavo novih aparatov.To nam je znamenje zavesti požarne varnosti, preventiva in zaščita naraščata, vsaka hiša ima vsaj en gasilni aparat ali tudi več. Zavedamo se, daje požarvelika nevarnost, ki seji s pametjo in pripomočki lahko izognemo. V slogi ljudstva in gasilcev na pomoč! Člani vodstva prostovoljnega gasilskega društva Zavratec želimo vsem krajanom srečno novo leto 2003 v upanju, da ne bo požara ali kakšne druge naravne nesreče. LESNE PLOŠČE Darko Bogataj Uporaba masivnega lesaje v pohištvu splošno dobro poznana. Manj poznana paje uporaba lesnih plošč. Velik del pohištva, ki nas obdaja v stanovanju, je izdelan izraznih oplemenitenih lesnih plošč. Takšno pohištvo je nižjega cenovnega razreda kot masivno pohištvo, vendar zelo razširjeno, saj proizvajalci z modernimi načini oplemenitenja plošč in lepo oblikovanimi izdelki naredijo tržno zelo iskane izdelke. Vsi vodilni proizvajalci pohištva vSIoveniji (Alples, Lipa,Svea) uporabljajo za svoje izdelke oplemenitene plošče npr. furnirane iverne plošče ali vlaknene plošče, oplemenitene s folijo. Namen sestavka je zelo splošno opisati razne vrste lesnih plošč. Lesne plošče lahko prvič razdelimo glede na tehnične lastnosti in način izdelave na: plošče izvezanega lesa iverne plošče vlaknene plošče Plošče izvezanega lesa, ki so izdelane tako, da med seboj lepimo več slojev lesa (furnirjev, listov ali desk), lahko razdelimo na: vezane ali furnirske plošče mizarske ali panelne plošče opažne gradbene plošče votle plošče lepljeni nosilci iz masivnega lesa zgoščen sloj nat les lameliran les V primerjavi z masivnim lesom ima vezan les izboljšane lastnosti. Zaradi križnega položaja posameznih slojevje krčenje in nabrekanje lesa omejeno na 0,1 -0.4% (masivni les deluje v radialni smeri od 2-6% in v tangencialni smeri celo do 12%). V nasprotju z masivnim lesom, ki ima največjo trdnostvsmeri lesnih vlaken, imajo plošče izvezanega lesa trdnost izenačeno v obeh smereh. Boljšaje tudi odpornost proti razpokanju. VEZANE PLOŠČE Vezane plošče so izdelane iz križno lepljenih listov furnirja. Pri izdelavi je najbolj pomembno pravilo simetrije. Od sredine navzven moramo uporabiti furnirske liste enake debeline z istim procentom vlažnosti. Listi furnirja so zlepljeni s sečninsko formaldehidnimi ali fenol formaldehidnimi lepili. V procesu izdelave liste furnirja stisnemo pod pritiskom 13-18 barov. Pomembna je tudi temperatura stiskanja, kije odvisna od vrste lepila. Običajno je med 100 in 140 °C. Vezane plošče uporabljamo kot sedežne plošče pri stolih, za kamijonske pode, za izdelavo šablon, raznih delavnih miz in podobno. MIZARSKE ALI PANELNE PLOŠČE Plošče so sestavljene iz furnirja in sredice iz letvic ali luščenega furnirja. Zunanje plasti plošče so iz furnirja bukve, topola ali drugih drevesnih vrst. Sredica paje sestavljena iz letvic, ki so med sabo lepljene ali samo povezane. Najobičajnejše so plošče iz posameznih letvic. Manj vreden material iz žagarske proizvodnje, kot so kratice, ozke deske inžamanje, se suši na 6-8% vlažnost in kasneje razreže na letvice. Panelne plošče se uporabljajo v pohištveni industriji, za razna polnila in podobno. GRADBENE OPAŽNE PLOŠČE Najbolj običajne so plošče, izdelane iz navzkrižno lepljenih elementov smrekovega ali jelovega lesa ali kot večslojne vezane plošče. Površina je premazana s specialnim opažnim oljem ali impregnirana s fenolnimi smolami. Plošče so lepljene z vodoodpornimi lepili. Formati plošč so prilagojeni gradbeništvu (50x100, 50x150, 50x200). Običajna debelina ploščje 23 in 27 mm. Plošče vzdržijo velike obremenitve in so odporne proti betonskim alkalijem. Uporabljajo se izključno za opaževanje. Opaževanje je enostavno, hitro in omogočagladke betonske površine. VOTLE PLOŠČE Plošča je sestavljena iz okvirja, polnila in zunanjih oblog. Ploščo imenujemo tudi sendvič plošča. Okvirje sestavljen iz letvic masivnega lesa. Polnilo je lahko iz masivnih letvic iglavcev, trakov luščenega furnirja ali papirnatega satovja. Obloga je izdelana iz vezane, vlaknene ali iverne plošče z oplemeniteno površino. Najbolj znan predstavnik votle plošče so notranja vrata. LEPLJENI NOSILCI IZ MASIVNEGA LESA Lepljeni nosilci uspešno nadomeščajo betonske in kovinske nosilce. Lepljene nosilce oblikujemo iz sortimentov žaganega lesa različnih debelin, ki jih sestavimo v lamele. Lamele lepimo drugo na drugo vertikalno ali horizontalno, kar nam omogoča izvedbo zelo dolgih in širokih nosilcev. Vzdolžno jih vežemo z rogličenjem, topim ali poševnim spahom. Pri uporabi je zelo pomembna uporaba kakovostnega lesa in lepila. Nosilci predstavljajo pravi izziv projektantom sodobne arhitekture. ZGOŠČEN SLOJNAT LES Zgoščen slojnat les pridobivamo z medsebojnim lepljenjem večjega števila furnirskih listov, ki so bili predhodno impregnirani z umetnimi smolami. Pri izdelavi se uporablja zelo visok pritisk 200-400 barov. Gostota izdelka je lahko do 1400 kg/ m3. Uporablja se ga za posebne potrebe v gradbeništvu, letalski industriji in podobno. VLAKNENE PLOŠČE Plošče so izdelane iz vlaken lesa ali drugih lignoceluloznih snovi (lan, konoplja, bambus), ki so med seboj povezan a z vezivo m. Vlaknene plošče so poznane pod trgovskim imenom "Lesonit”. Najbolj primerna surovina so ostanki smreke, jelke in bora, saj imajo dolga in vitka vlakna. Poleg lepila se ploščam dodaja tudi razne dodatke, ki izboljšajo odpornost proti vlagi in trdoto. Surovino najprej na sekalnem stroju razsekamo na sekance, kasneje pase sekanci v posebnih mlinih meljejo, tako da dobimo fino lesno maso. Masi se kasneje dodaja lepilo in razni dodatki. Plošča se oblikuje v stiskalnici, kjerse stiska pod vplivom toplote 180-200°C. Vlaknene plošče se uporabljajo v pohištveni industriji za fronte kuhinjskih omar, hrbte omar in podobno. Plošče se lahko oplemeniti s folijo, furnirjem ali pokrivnimi barvami. IVERNE PLOŠČE Iverne plošče so v pohištveni industriji najbolj uporabne. Surovinaza izdelavo je podobna kot pri vlaknenkah, le da sev procesu izdelave sekance ne razvlaknjuje. Sekance se sortira glede na velikost in pri oblikovanju tako imenovane pogače se upošteva, da so fini delci na zunanjih straneh in grobi v sredini plošče. Kerse iverne plošče uporabljajo za pohištvo v bivalnih prostorih, so vedno strožji kriterji glede sproščanja formaldehida iz plošč. Iverne plošče se v pohištveni industriji oplemeniti s furnirji, folijo, papirji in podobno. VZROKI KRISTALIZACIJE MEDU Jože Lazar, Z. 16 Znano je iz razne literature, pa tudi iz Svetega pisma, da so med rabili že v prejšnjih stoletjih. Saj skoraj ni bilo domačije, da ne bi imeli kakšen krajnič ali panj čebel. Uživali so ga s kruhom, še bolj v domačem zdravstvu ali pri pripravljanju modernih pijač. Marsikatera gospodinja ali pa stranka se začudi, ko se med skristaliziraali po domače strdi. Tako meje nekdo nekoč vprašal, če se mu je med pokvaril. Malo sem se zasmejal, saj poznam vzroke za kristalizacijo medu, ker sem čebelar. Storimo nekaj zase - živimo z naravo, foto Jože Lazar, Z. I 6 mirnost in delavnost. Če pogledamo v naravo, kaj hitro ugotovimo, daje zasnovana s pestrimi kombinacijami vsegaživega in neživega vzaokrožene celote, kjer ima vsak del celote svojo vlogo, kije nepogrešljiva in nujna za obstoječe ekosisteme. Če pod drobnogled postavimo le del naših kompleksnih ekosistemov, ki se navezujejo na čebele in vlogo le teh v njih, ugotovimo, dagreza povezanost med rastlinami in čebelami, ki vplivajo na celotno prehranjevalno verigo. Rastline privabljajo čebele pa tudi druge žuželke na svoje razmnoževalne organe-cvetove med drugim tudi z nektarjem in cvetnim prahom. Nektar, ki ga rastline nudijo čebeljim družinam, mora v panju z aktivnim sodelovanjem panjskih čebel prek procesov zorenja in končni izdelekje med. Poleg nektarja čebele nabirajo tudi mano, ki jo izločajo živali -listne uši... V panju se nektar in mana sušita ob pomoči čebel. Količina vodevmani paje odvisna tudi od vremenskih razmer (zračna vlaga). Glavnino vode čebele izločajo s sušenjem po točno določenih postopkih v panju. Ko je med zrel, ga shranijo v sate, pokrijejo z voščenimi pokrovčki, dagazaščitijo in hranijo kotzalogo. Fizikalno kemične lastnosti medičine (nektarin med) se med zorenjem spremenijo, saj čebele med zorenjem medičini dodajajo poleg že prisotne manjše količine rastlinskih encimov tudi svoje encime. Glavne sestavine glukoza in fruktoza in ostali enostavni sladkorji so eden glavnih dejavnikov, ki vplivajo na hitrost kristalizacije medu. Med z višjo vsebnostjo glukoze hitreje kristalizira. Tudi nižje temperature skladiščenja pospešujejo strditev medu. Kako upočasnimo kristalizacijo medu? Že pred samim točenjem moramo paziti. Točimo takrat, ko je vsaj tretjina čebeljega sata pokrita z voščenimi pokrovčki. Ob točenju je potrebno misliti na kasnejšo kristalizacijo, zato moramo vse postopke voditi tako, da med v skladišču ostane čim dalj časa tekoč. S tem zmanjšamo vsebnost potencialnih kristalizacijskih jeder. Med najraje kristalizira pri temperaturi od 10 do 20 stopinj Celzija. Kljub omenjenim ukrepom ne moremo preprečiti kristalizacije medu, saj vse vrste medu v določenem času kristalizirajo. Med lahko tudi segrejemo, da preide v tekoče stanje, temperatura pa ne sme presegati 40 stopinj. Če ga preveč segrejemo, negativno vpliva na kakovost medu. Kos domačega kruha, namazan z medom, naj si bo za zajtrk ali malico, vedno tekne. Če paje zraven še malo domačega masla, še boljše. Uživajmo domačo zdravo hrano, ki nam jo daje narava. PA ŠE NEKAJ O KONJIH Evgen Sovan Kdorsije vživljenju izbral pot, na kateri ga spremljajo konji, je dobro izbral. In če na tej poti vztraja, bo kljub morebitnim začetnim težavam čez čas poplačan z zadovoljstvom, ki mu ga nudi konj. Naj gre za športne dosežke, navadno rekreativno jahanje ali pa rejo, vsako področje ima svoj čar. Za vsako pa se moramo tudi zelo veliko učiti in se marsičemu odpovedati. Sicer pa to velja za vse zadeve, ki se jih resno lotimo. Konj ali katera druga žival ne more in ne sme biti muha enodnevnica, saj z nepremišljenim ravnanjem ranimo njegovo občutljivo naravo. Kaj vse za konja predstavlja prelomnico v življenju? Rojstvo, odstavljanje, mladost, prvo zajahanje, prvo tekmovanje...in če vemo, kako v takšnih trenutkih ravnati, bomo njemu in sebi olajšali skupno življenje. V veliko veselje mi je, ko vidim, koliko je mladih navdušencev, ki si želijo imeti svojega konja, pa ne za morebiten dobiček, ampak zaradi ljubezni do konj. Obkrožuje nas prelepa narava, še toliko lepše je, ko začutiš sožitje narave, človeka in konja, zatorej zavihtimo se v sedla, jutri je novdan za nas in za konje. Uživajmo ga. AJDA - POZABLJENA POLJŠČINA Jože Mivšek Še pred pol stoletjaso kmetje naveliko pridelovali ajdo, potem pa seje začela umikati bolj donosnim poljščinam in krmnim dosevkom. Ajda je bila hrana revnega sloja ljudi - kmetov, delavcev. Ajdov kruh in druge jedi iz ajde so ljudi nasitile in jim zagotovile kakovostne beljakovine in nekatere druge nujno potrebne snovi, tudi če si niso mogli privoščiti mesa. V najnovejšem času se po svetu in tudi pri nas veča zanimanjeza ajdo, nekaj zaradi izredno skladne sestave snovi v njenih zrnih, največ pa, ker so ljudje naveličani enoličnih industrijsko pripravljenih jedi. Mnogim starejšim je spomin na ajdo in jedi, pripravljenih iz ajde, spomin na “dobre stare čase” in na neki način vračanje h koreninam. Ajdaje v prejšnjih stoletjih bila neogibna sestavina krajinske podobe Slovenije in slovenstva. Zato ni čudno, da glas o ajdi in dobrotah iz ajde seže celo do Japonske in Avstralije. Ajdaje čedalje bolj cenjena kott.i. bioživilo. Vsebuje kakovostne beljakovine, ki imajo glede na naše potrebe primernejšo sestavo kot beljakovine mesa, mleka in soje. V primerjavi z drugimi krušnimi žiti ima ajda več vlaknin (balastnih snovi), ki lahko varujejo prebavila pred rakom in nekaterimi drugimi boleznimi. Ajdova moka je sorazmerno bogata s cinkom, magnezijem in nekaterimi drugimi nujno potrebnimi snovmi. V ajdi je malo olja, kolikor ga sploh že vsebuje, je bogato z nenasičenimi maščobnimi kislinami in zato zelo kakovostno. Vajdi je tudi nekaj zdravilne snovi rutina, kije eden od rastlinskih antioksidantov in poleg tega, da varuje naše telo pred škodljivimi vplivi nekaterih snovi in sevanj, pospešuje tudi propustnost kapilar in pomaga pri uravnavanju krvnega tlaka. Ajda je skromna rastlina in odporana proti škodljivcem in boleznim in zato zelo primernaza biopridelavo. Ajda (Fagopyrum) je dvokaličnica, ki spada vdružino dresnovk (Polygonaceae). Ajdaje precej drugačna od žit, ki so enokaličnice in spadajo v družino trav. Kljub tej botanični razliki pa jo v kmetijstvu uvrščamo v isto skupino kot žita, saj je pridelava in uporaba skoraj enaka. Med bližnje sorodnike ajde štejemo rabarbaro in kislico, med daljne pa špinačo in amarant, ki je pri nas okrasna rastlina, v Južni Ameriki pa jo uporabljajo za zrnje; podobno kot pri nas ajdo. V severovzhodni Sloveniji pravijo ajdi: ajdina, idinaali hajdina. Hrvati ji pravijo heljdaali hajdina, Avstrijci Heidenkorn, Čehi pogan ka, Italijani grano saraceno itd. V slovanski h in romanskih jezikih terv avstrijski nemščini označujemo ajdo z besedo, ki jo uporabljamo za pogane, ajda naj bi bila torej pogansko žito ali rastlina, ki naj bi jo prinesli pogani oziroma oddaljeni tujci. V primerjavi s pšenico in ječmenom, ki sta pri nas zelo stari žiti, je bila ajdavsrednjem veku pri nas nekaj novega, neznanega in tujega, zato so jo tudi poimenovali podobno kot tujce iz oddaljenih krajev. Ajda izvira izjugozahodne Kitajske. Opis rastline Navadna ajda (Fagopyrum esculentum)je enoletna rastlina, ki se razmožuje s plodovi, ki jim pravimo tudi kar semena. Klična lista sta razmeroma velika, okrogla, nekoliko asimetrična. Včasih lahko opazimo celo tri klične liste. Rumenjenje in odpadanje kličnih listov, preden ima rastlina deset pravih listov, je znamenje, daje rastlina trpela pomanjkanje. Korenine rastejo plitvo, so žilave in imajo zelo dolge koreninske laske. Steblo ajde je sočno, a žilavo, kiselkastega okusa, ker vsebuje oksalno kislino. Vskromnih razmerah je steblo visoko le 20 do 30 cm, v hribovitih območjih je navadno visoko 70 cm, v nižinskih predelih pa tudi do 150 cm. Čim višje steblo, tem večjaje nevarnost poleganja. Stebla ajde se pogosto rdečkasto obarvajo. Listi ajde so srčasto puščasti. Cvetovi so v sestavljenih socvetjih, stranska socvetja so lahko podobna klasu. Cvetni listi so beli ali več ali manj rožnati. Ajdo oprašujejo žuželke. Semena ajde so tri roba, navadno dolga 4-7 mm. Sorte ajde Črna ajda - je skupno ime za več populacij domače ajde z rožnatimi cvetovi s temnorjavimi do črnimi semeni. Črno ajdo so nekoč sejali skoraj po celi Sloveniji. Siva ajda je skupno ime za domače populacije ajde na Dolenjskem. Siva je sorta ajde, ki sojo žlahtnili na Biotehniški fakulteti in izvira iz dolenjskih populacij ajde. Darja je izbrana iz križancev ajd ruskega izvora z domačo črno ajdo. Darinaje selekcija, kije nastala iz sorte Darja. Rana 60 je nova sorta, ki sojo žlahtnili na Biotehnični fakulteti in se odlikuje po zgodnji zrelosti in krajši vegetacijski dobi. Petra - ta so rta je zelo priljubljena za pripravo kaše, vendar ima daljšo vegetacijsko dobo. Ostale sorte so še Bednja, Emka, Pulavvska, Bamby, itd. Pridelovanje ajde Ajdaje skromna rastlina in lažje črpa mineralne snovi iz zemlje kotvečinadrugih poljščin. Pravdobro izkorišča fosfor, tudi če je v tleh močneje vezan. Koreni ne ajde živijo v sožitju s posebnimi glivicami, prilagojenimi na tak način življenja. Glivice dobivajo od celic ajdovih korenin organske snovi in s tem za življenje potrebno energijo: korenine ajde pa od glivic dobivajo mineralne snovi, kijih glivice lažje pridobijo iz talnih delcev. To sožitje imenujemo mikoriza. Tudi v tleh, slabo založenimi z mineralnimi snovmi ali pa če so te težko dostopne in kjer bi druge poljščine slabo uspevale, ajda raste dobro. To pa seveda ne pomeni, da ne bi uspevala še boljše, če ji dodamo manjše odmerke gnojil. Ajda hitro vznikne in hitro raste, zato zatre večino plevelov in tako njivo razpleveli. Ajda da povprečno 1500 kg pridelka na ha, karje za polovico manj kot pšenica, vendar ker je večkrat dražja, vlaganja v pridelek pašo majhna,je končni izkupiček veliko boljši. V naših razmerah lahko ajdo sejemo od konca aprila do konca julija. Tako imamo lahko tudi dva pridelka na leto. Vglavnem pajo sejejo kot strniščni posevek konec julija tako, da lahko še dozori ko konca oktobra. Na plitvo zorano njivo ajdo sejemo ročno cca 80 kg na ha (400 kaljivih zrn na m2), ali pa z žitno sejalnico v vrste z medvrstno razdaljo 12 cm. Njivo plitvo zabranamo. Ajda ne prenese škropljenja s herbicidi! Ajdo žanjemo lahko ročno s snopovezalko ali pa s kombanjem, ki pa gaje treba prilagoditi za žetev ajde. Sušimo jo lahko kar na njivi, zloženo v tako imenovanih rastavah ali kopicah ali pa v kozolcih. Ajda se zelo rada osipa. Zato lahko manjše količine omlatimo kars cepi. Ajdovo zrnje je treba čimprej posušiti na približno 12% vlažnosti. Ce je ajda predolgo vlažna, lahko plesni ali pa se tudi pregreje. Plesniva ali pregreta ajda zgubi kaljivost, zgubi značilen okus po ajdi, zaradi glivičnih strupov pa lahko njeno uživanje škoduje zdravju. Uporabnost ajde je velika. V vsaki kuharski knjigi je mnogo receptov za ajdove žgance, potice, testenine itd. Ajdaje uporabna v domačen zdravilstvu. Iz praženih zrn ajde se lahko pripravi odličen čaj, ki je zelo priljubljen najaponskem in mu pravijo soba-ca. Iz posušenih ajdovih vršičkovskuhan čaj vsebuje precej rutina in flavonoidov, zato je zelo zdravilen in šedoberje. S tem prispevkom želim obuditi spomin na “pozabljeno ajdo”, kije nekaj stoletij našim prednikom pestrila prehrano in jim dajala energijo, z željo, da bi se ponovno vrnila na naša polja. Vir: Kreft, L,1995: Ajda. ČŽD Kmečki glas, 112 str. na aidovo ■.. .. * ■ ; ’ V V* v ’ M >* i v'- H v-žTS '■< % -• ‘i. -• •: ■ . '• '.:v LIKOVNA KOLONIJA, KUHANJE KOPE IN RAZSTAVA -ZAVRATEC 2002 DREVO JE LAHKO TUDI SLIKA Lili Šturm, umetnostna zgodovinarka in sociologinja kulture, Ljubljana Poletje s svojimi obeti ne privabi na svetli in sončni dan samo popotnikov, turistov, dopustnikov, kopalcev in sprehajalcev, marvečje to tudi čas, ko se širom Slovenije vrstijo najrazličnejše likovne kolonije. Ena od njih, letos že četrta, je od 15. do 19. avgusta potekala tudi vZavratcu in pod vodstvom mentorice Elze Pavšič skupaj pritegnila likovne ustvarjalce iz domačega kraja, bližnje okolice, idrijskega, ajdovskega in primorskega konca. Zbralo se jih je okrog 30, od najmlajših do starejših, od popolnih ljubiteljev in začetnikov, pa do zvestih vsakoletnih udeležencev in izšolanih likovnikov. Na livadi, v objemu zelenega, visokega in zdravega gozda, je potekalo ustvarjanje, kije popolnoma skladno z okoljem zvesto lovilo tematiko kolonije: DREVESA. Da seje v ta naravni atelje nevsiljivo naselil tudi duh starih oglarskih časov, so poskrbeli možje izZavratca, ki so kolonijo noč in dan spremljali s kuhanjem kope. Kaj je lepšega, kotse učiti na licu mesta, neposredno od motiva samega. Udeleženci kolonije so to resnico dobesedno živeli, se stopili s travnikom, kjer so ustvarjali in spali na starem seniku, nedaleč od vasi. Odmaknjenost od vasi je bila dobrodošla, saj je krepila raziskovalni in izobraževalni značaj kolonije. Slikovito okolje, sproščena klima in ustrezno mentorsko usmerjanje je iz sodelujočih izvabilo raznovrstne intimne, doživljajsko obarvane zgodbe, ki so znale poiskati vsaka svoj ustrezni tehnični okvir- ena v razkošnih barvah, druga v lirični risbi, tretja v gibko izklesanem lesu ... Navsezadnje je tudi Vincent V zavetju dreves, foto Marko Vehar van Gogh, slavni nizozemski slikar, naslikal svoje slovite Sončnice ravno sredi polja sončnic. Njegove niso nič drugačne in vendar so posebne! Tako kot bi Mali Princ znal prepoznati svojo vrtnico na polju med tisoč drugimi vrtnicami, so si tudi udeleženci kolonijeznali izbrati in poiskati vsak svoj pogled na tematiko drevesa in iz različnosti pristopov, iz individualne optike estetskega očesa, iz občutka za simetrijo, kompozicijo, linijo in barve, ustrezno pogojenega s stopnjo znanja, so nastala najrazličnejša dela. Seveda vsa označena z jezikom pristnega likovnega izražanja, vsako po svoje dragoceno. Ta pozitivna stvariteljska energija seje najlepše pokazala ravno pri spontani ad hoc postavitvi del na ogled (na dan nedelje, zaključka kolonije). Dela, prislonjena na grbino travnika, odložena na zemljo, podprta z grmovjem, so v naravnemu razstavišču nadaljevala proces porajanja nečesa novega, kije lasten vsakemu ustvarjanju, in so pripovedovala univerzalno zgodbo o sožitju narave in človeškega dela. Razstavljena dela, foto Veronika Hatlak Dogodek, kot je kolonija z razstavo, paje tudi priložnost, da se ustvarjalec postavi v umetnostno areno skupaj z drugimi soustvarjalci, da primerja svoje delo z delom drugih, da se uči iz izkušenj drugih. In daje, karje navsezadnje v umetnosti zelo pomembno, dovolj pogumen, da svoje delo sooči zjavnostjo -zobiskovalci, gledalci, ki so komentatorji in kritiki njegovega dela. Vsak človek v sebi nosi nek prvinski občutek, ki mu čestokrat ne ve imena, v ustvarjanju pa spontano privre na dan; vendar tudi brez ustreznega izobraževanja ni nič. Kar naj bo vodilo za naprej in naj se opogumijo tudi tisti, ki so (bili doslej) negotovi. Namreč ni res, daje likovno izražanje samoumevno in izključno stvar talenta, za razvoj nadarjenosti je potreben tudi razvoj veščine, spretnosti. Potrebna je tudi nenehna radovednost in iskanje vedno novih rešitev. Kolonija je ena od priložnosti, da razprostreš svojemu talentu krila ali da morda šele odkriješ svoj talent in tako stopiš na pot likovnega izražanja. Tako kot vedo povedati modri in preudarni ljudje, pravi napredek ni v naprednosti, temveč v napredovanju. Torej, dragi Zavračani, se vidimo ponovno prihodnje leto! # V HjT1—lilij .... ml' . % Poglejte! Moja risba!, foto Andrej Mivšek Podobi iz debla, foto Marko Vehar Najmlajši ustvarjalci so polni idej!, foto Nataša Pintar V ZAVETJU DREVES Andrej Miviek, Z. 10 a Tudi letos seje likovna kolonija v okviru KD Zavratec odvijala na jasi Klakoč ob robu zavraških travnikov, kjer se pričnejo gozdovi spuščati po razgibanih pobočjih v slikovito grapo Črna, katera izliva svoje pritoke daleč v Črno morje. Na omenjeno prizorišče dogajanja smo nekateri odšli že v petek popoldne, ko so nas likovne ustvarjalce, zbrane pri vaškem Domu gasilcev, poškropili mali padalci z mokrih oblakov. Kot smo pozneje okusili, to ni bilo zadnjič, tako da smo se nanje nekako privadili. V tistih treh dneh smo namreč občutili neprijetne, negotove vremenske razmere, kar velja tudi za celo letošnje poletje in jesen. Najprej smo si ogledali zeleni atelje z okolico, sledilo je zavzetje naših bivalnih prostorovza naslednja dneva - Lojzetovega senika in treh šotorov. Kar hitro seje dan prevesil vvečerin po nam znani poti so prihajali udeleženci in obiskovalci iz mračne pokrajine k toplemu ognju in kopi, v kateri se je tudi letos kuhalo oglje. Ko smo se tako in drugače segreli, za kar smo porabili veliko časa, smo v hladu in mokri travi odšli v skromna prenočišča po nove moči za prihajajoči dan, namenjen ustvarjanju. V šotoru, ravno pravšnjem za dva, sem še vedno spal, ko nam je zunaj jutranje sonce sušilo vlago zelenih površin, ki so čakale naših korakov. V sobotnem jutru se nam kakopak še ni mudilo k svinčnikom in barvam. Odšlaje Saša, prišla Irma. Naspani ali zaspani, vsi zbrani ob seniku smo se krepčali zzajtrkom, ki nam gaje, kot tudi ostalo hrano, pripravila Marica. Ob tem smo tako klepetali (zlasti ženski spol), da smo v popoldanskih urah priklicali dež. Kakorje zašlo ljubo sonce za oblake, tako je meni pošla ustvarjalna energija, preden bi obrodila omembe vreden sad. V takem stanju sem se potikal naokoli od enega udeleženca k naslednjemu, izjasevgozd, pa še do senika itn... Padla je lipa in zaiskrili so se noži in dleta, s katerimi sta Lojze in Robert dolbla v mehkobo lesa. Vmes pa so udeleženci in obiskovalci kar prihajali in odhajali, tako daje njih precejšnje število še vedno uganka. Za razigranost in direndaj pa vemo, da so tudi letos poskrbeli mali in večji otroci, ki jih je spremljala in vzpodbujala mentorica Elza. Obsijan zajtrk, foto Marko Vehar Pa tudi odrasli nismo bili ravno tako zelo resni kot brkati očetje na starih, že porumenelih črnobelih fotografijah. Prišel je celo Cvek izTolmina, ki seje sprehodil po poti navzdol do vode in slapa, ter mimogrede, zamišljen, prijel za oglje in karton. Tako nas je počasi pokril večer, ko smo pod streho senika zapeli ob žganju, ki nas je obranil pred mrazom oz. prehladom. To noč sem prespal na seniku. V nedeljo zjutraj z Rafaelom Trpinom iščeva motive pri slapu Bizjak, nato naprej in navzgor po grapi v Brn’kovi Črni. On riše, jaz se razgledujem naokrog. Pod temi vtisi kasneje tudi jaz ustvarim nekaj risbzogljem terčrnim gvašem in belo tempero. Potem napoči čas kosila, takoj potem pa sledi postavitev in ogled nastalih del na prizorišču dogajanja - na jasi. Vmes pa spet dež, a k sreči le manjša ploha. Kljub ne najboljšim pogojem delaje na koloniji nastalo lepo število del. Otvoritev razstave so popestrile pevke zavraškega zbora, vmes sta odigrala nekaj skladb Miro na orglicah in Pavle s kitaro, slišali pa smo tudi sonet, ki gaje spesnil Robertov sorodnik. Druženje ob kozarčku je trajalo vse do večera, ko smo se kot zadnji prisotni na tem kraju odpravili domov. Drugo leto je likovna kolonija brez dvoma dobrodošla, lahko pa bi jo strokovno obogatili s kakšnim tematsko ustreznim predavanjem ali bolj natančno opredelitvijo likovnega problema z ustreznimi izhodišči. V bodoče paše v premislek organizatorju o premestitvi lokacije likovne kolonije, da bi se ustvarjalci namestili sredi ali neposredno ob Zavratcu, ter poiskali tokrat ustrezne motive med samo vaško arhitekturo in domačini. Lep pozdravvsem dosedanjim in bodočim udeležencem likovne kolonije v Zavratcu. Srečno! Zatopljeni v glino, foto Nataša Pintar BREZ CENZURE Rado Erznožnik Pevci MPZ Zavratec smo bili tudi v tem polletnem obdobju precej aktivni. Vaje smo imeli skoraj redno tedensko, učili pa smo se tako cerkveno kot tudi ljudsko in umetno glasbo. Kot delovni zbor smo sodelovali na seminarju za zborovodje, kije potekal na idrijski osnovni šoli, vodil pa gaje znani slovenski dirigent Matjaž Šček. Srečanje je bilo v obojestransko korist. Mi smo marsikaj odnesli, pa tudi gospod Ščekje bil zadovoljen z nami, saj seje celo ponudil, da bi nas učil, če bi se enkrat nekje dobili za konec tedna. Še posebej je bil navdušen nad tenorji. Ko smo se učili neko čisto novo pesmico in smo bili na vrsti, smo se mi po načelu »koji nije tenor, nije pjevač« vsi kot eden zadrli, žal drugega izraza ne najdem, kot pes v luno. Matjažje bil tako očaran, da je mogel izjaviti samo to, da smo pa res korajžni. Naslednji so bili na vrsti basi. Da ne bi zaostajali za nami, so se seveda tudi oni presenetljivo potrudili in od najboljšega slovenskega zborovodja prejeli izjemno pohvalo. Citiram: »Neverjetni so; petjih je, paštiriglasno basirajo!« Sopranistke so se vežbale zapeti glas »i« v nekem strašno visokem tonu, ki ga človeško uho komaj še zaznava, psa pa, ki menda sliši bolje od nas, ni bilo na srečo nobenega blizu. No tudi one so dosegle lep rezultat: uspelo jim je izpiskati skoraj celo abecedo. Skoraj, pravim, kajti ravno tistega i-ja ni in ni bilo. Alti so pa poglavje zase. Ničesar mi ni ostalo v spominu v zvezi z njimi, zato se mi postavljata vprašanji, ali so punce tako dobre, da jim ni kaj reči, ali tako zanič, da o njih ni vredno zgubljati besed. Če vse to združimo, dobimo mešanico, ob kateri se človek sprašuje, kaj nam sploh še stoji na poti do svetovne slave. Skratka, gospoda moja, zbor, da te kap. Udeležili smo se tudi dobrodelnega koncerta v Rovtah, ki ga prireja tamkajšnja župnijska Karitas. Zapeli smo dve skladbi in upam, da komu toliko polepšali tiste minutke, daje spustil v skrinjico za prostovoljne prispevke kak tolar več. Višek te sezone paje bil vsekakor koncert izbranih zborov, na katerega smo bili povabljeni že drugo leto zapored. Za lanskim Zemonom smo letos gostovali vTolminu, kjer smo nastopili ob mešanem pevskem zboru »Frančišek Lampe« Črni Vrh in moškem nonetu Brda. Zapeli smo vsak po 6 skladb in skupaj ustvarili dobro urico prijetnega večera. Za nas pevce je bilo seveda še prijetnejše nadaljevanje. Prireditelji so nas pogostili v hotelu Krn, kjer se je ob dobri kapljici in jedači razvil še en koncert. Za nas so udeležbe na takih koncertih lepo priznanje. Je pa tudi res, da človek srečain sliši takšne pevce, da se zdi sam sebi še slabši, kotje v resnici. Pa kaj, saj smo tudi mi vsako leto boljši in če naša Polona ne bo zgubila potrpljenja, bomo morda nekoč prav zares dobri. Morda bi na koncu omenil še nekaj dogodkov, ki so zaznamovali ti dve prireditvi. Ko smo sev Rovtah pripravljali za naskok na oder, nas je bilo od odra do konca dvorane. Cela kolona! To se je konkurenčnemu zboru iz Rovt zdelo tako imenitno, da so vrgli občinstvo nafinto in so dvakrat obkrožili dvorano, preden so šli na oder. Če ste mnenja, da pretiravam, bom pa sedaj poskušal biti bolj realen. Ob bolj ali manj uspelih točkah sta bila nedvomno zvezdi koncerta brata Kašperevc. Ko sta igrala skupaj, jimaje uspelo zaigrati celo pesem, pa ni bila kratka, s pristnim amaterskim navdušenjem. Ob zadnjih dogodkih se da sklepati, da nas imajo gospoda v Idriji zelo v čislih. Tako so se namreč bali, da ji h ne bi zastopali vTolminu, da so nam poslali kar dva avtobusa. In to karzdveh strani, da ja ne bi zgrešili kakega pevca. Ob vsem gostoljubju Tolmincev, ne morem mimo tega, da ne bi pohvalil bistroumnosti natakarice v hotelu Krn. Saj veste, kako gorenjsko širokogrudno so nam postregli s pijačo. Pri naši mizi smo kelnarci poskušali razložiti, da bi ga še en liter, takole, za plačat. To nam je brez večjih težav tudi uspelo, verjeli ali ne.ževčetrtem poskusu. Ja, še nekaj čudnega seje zgodilo. Ob povratku domov sem naenkrat zagledal šoferja v pozi, kot bi držal volan z zobmi. Hotel sem gaže opozoriti, da takole ne bo šlo prav dolgo, kajti tolminskacestaje precej krevljasta. Potem pasem le pogruntal., da mu niso zaspale roke, temveč da ga lomi smeh, kerje moj prijatelj Robert pel tisto, kako že gre ... »Enoje človek, an drugo je MONA.« A dobro, če sem mona, bom pa tiho! MPZ Zavratec na koncertu Karitas v Rovtah, foto Marko Vehar »OGLAR PA MORA BIT....« Gregor Mlinar Ta ljudska pesem pove, daje bilo oglarjenje včasih kardonosno. Ne samo za likalnike in za kovačije, tudi za industrijo so potrebovali veliko oglja, zlasti za fužine, glažute in podobno. Danes ga gre veliko za peko na prostem. Da ne bi oglarjenje zamrlo v pozabo, organizirajo v Idrijskih Krnicah oglarsko nedeljo, ta je ponavadi na zadnjo nedeljo v avgustu. Cilj te nedelje je prikazovanje izdelovanja oglarske kope. Organizatorji to pripravijo na tekmovalen način. Tako kot lansko leto seje na to bolj šaljivo tekmovanje prijavila tudi ekipa iz Zavratca. V ekipi smo sodelovali: vodja Marko Vehar, Polona Gantar, Ivan Kogovšek, Simon Vehar in Gregor Mlinar. Naše tekmovanje se je začelo že doma, v nedeljo dopoldan, ko smo izbirali primerna oblačila za to priložnost. Oblečeni v starodavna oglarska oblačila smo se napotili v Idrijske Krnice. V Krnicah smo se srečali še z ostalimi devetimi tekmovalnimi skupinami. Dodelili so nam prostor in 15 m dolgo bukev, ki jo Na tradicionalni oglarski nedelji v Idrijskih Krnicah. Polena so že nasekana. je bilo potrebno razžagati in razcepiti na polena, primerna za oglarjenje. Vse to smo delali ročno, žagali smo z žago »amerikanko« in cepili s »čukom«. Bila je vroča nedelja in tudi pri delu nam je bilo vroče. Blato, zemlja, suho listje in koli so bili že pripravljeni. Skupine so tekmovale v hitrosti, spretnosti izdelovanja in v estetskem videzu kope. Naša skupina je delala usklajeno, držali smo se navodil vodje, ki je tudi moral poprijeti zadelo. Pri takšnem delu kaj hitro postaneš lačen. Za okrepitev delavcev po opravljeni nalogi sta poskrbela Ivan in Polona, skuhala sta nam polento, v kotlu nad ognjem. Vsi smo je bili veseli. Hitro smo primerjali, kateraje boljša, skuhanav kotlu na prostem ali tista skuhana na plinskem štedilniku. Pojedli smo vso polento. Komaj smo čakali na razglasitev rezultatov. Zasedli smo solidno 5. mesto in izboljšali lanski rezultat. Tekmovanje seje nadaljevalo z različnimi igrami na plesišču. Udeležili smo se igre tek na smučeh. Z organizacijo igersmo bili zadovoljni, zato smo sklenili, da se tekmovanja še udeležimo. To bo pa naša kopa. Ekipa Zavratca pri prvem odmoru. Še nekaj lepotnih popravkov za komisijo... in 5. mesto!!! Tako pa se je kadilo iz kope na likovni koloniji 2002 v Zavratcu. Foto Marko Vehar »Dejva kuhat, ne jest, da ne bojo fantje lačni!« IZTEKANJE ČASA Andrej Mivšek, Z. 10a Smo v letnem času, ko se izogibamo neprizanesljivemu mrazu in temi in se zatekamo v ogrevane in osvetljene prostore naših bivališč. Tema, ki nasvzimskem času pokriva večino dne,je v zahodni krščanski religiji in pred tem v mitologiji naših prednikov povezana s silami zla, ki so po različnih verovanjih dejavne zlasti v nočnem času. bojevanja človeka med dobrim in zlim ter tudi teološka razglabljanja o koncu sveta. Ljudje so takrat razmišljali, si predstavljali svet in onostranstvo kot so čutili in verovali. O tem nam priča zlasti umetnost takratnega časa, kije neukim ljudem na slikoven način pogosto posredovala svetopisemske vsebine in verske resnice. V obdobju romanike in gotike so kiparski motivi na pročeljih in vhodnih portalih evropskih katedral nemalokrat prikazovali takratno razumevanje in videnje poslednje sodbe. Nad vhodom v cerkev tako uzremo Kristusa Vladarja, na levi strani je upodobljeno pogubljenje in na desni zveličanje človeštva. V srednjem veku, predenje nastopila doba razuma, so tako pri učenjakih kot pri preprostemu ljudstvu burili duhove in vzbujali strah številne legende svetnikov, ki so vsebovale slikovite opise Tudi vdanašnjem času ljudje različnih nazorov in prepričanj tu in tam napovedujejo konec sveta. Priložnost se jim ponudi npr. ob sončevem mrku ali prehodu v novo tisočletje (leto 2000). Kot vemo, se naš čas še ni iztekel, nedvomno pa se konec sveta približuje. Leta 1499 je neki nemški astrolog zatrdil, da bo (naj bi) 25. februarja leta 1524 svet uničil drugi vesoljni potop. Videnje te napovedane vodne katastrofe kasneje zabeležita celo Albrecht Diirerin Leonardo da Vinci. V začetku 16. stoletja je osupljivi holandski slikarHieronymus Bosch (1450-1516) ustvaril eno svojih najbolj znanih mojstrovin, oltarni triptih POSLEDNJA SODBA. Tabelno slikarstvo (oljna tehnika slikanja na les) je bila takrat, preden se je iz Italije razširilo slikanje na platno, najpogostejša in najznačilnejša tehnika slikanja na tleh Severne Evrope. Oltarne slike cerkva so bile sestavljene iz lesenih panojev - osrednje table in polovičnih stranskih kril, ki sta se lahko zaprli in tako skrili pomembno vsebino notranje poslikave. Zunanji del obeh kril (ko sta bili zaprti)je tvoril diptih in bil ponavadi skromneje poslikan, pomembnejša in bogatejša poslikava triptiha na notranji strani pa je bila odprta in tako na ogled ob praznikih in raznih slovesnostih. Kakorkoli že, osupljivo notranjost Boschevega oltarnega triptiha POSLEDNJA SODBA sestavljajo slike: RAJ (levo krilo), POSLEDNJA SODBA (osrednja tabla) in PEKEL (desno krilo). Poslednja sodba (osrednja tabla); olje na lesa, 163,7x127 cm Motiv zemeljskega raja prikazuje zeleno, svetlo in čisto pokrajino, kjer se človeška duša lahko očisti vsakega greha. V pokrajini se odvijajo zgodnji svetopisemski prizori, zgodbe o stvarjenju človeka, o prvem grehu Adama in Eve in o izgonu iz raja. Na nebu, nad vsemi se pojavi Bog. V oblakih pa se odvija nenavaden boj nebeških vojskdz angeli zla. PEKELje poln srhljivih, skrivnostnih in brezizhodnih prizorov, kjer se prepletajo pogubljeni ljudje in neizmerno fantazijsko oblikovani stvori, pošasti in demoni. Kraj sužnjosti. Atmosfera te bolestne pokrajine je zatemnjena in nerazločna, prevladujejo rjavkasti toni in ognjene barve. Kotv mnogih Boschevih motivih človeška golota tudi tu simbolizira poželenje mesa kot enega glavnih grehov. Na veliki, osrednji sliki je prikazano avtorjevo videnje konca sveta in POSLEDJE SODBE. Na vrhu slike, na nebu sedi in sodi Kristus. Zenska na njegovi desnici je Mati Marija, na levi utrujeno sloni Oče Bog. Dvanajst postav, razporejenih na levo in desno, po številu predstavlja Apostole, Nadangeli, ki po dva trobita na levi in desni strani neba, pa pomenijo tudi štiri Evangeliste, glasnike Božje besede. Tu so izvoljeni. Nasprotno pa se v pokrajini spodaj izvršuje poslednja sodba, ljudem je prišla ura plačila. V ozadju požirata ogenj in voda, povsod so vešala in mučilne naprave. V osrednjem prizorišču dogajanja smo priča raznovrstnim prizorom in načinom plačila, ki doleti vsakega človeka glede na njegovo izteklo se življenje. Sedaj imajo tu oblast nad ljudmi demoni in stvori. Enega so nabodli, nekatere vpregli (neposlušnost?), drugemu odrezali roko (kraje?), tretjemu zlivajo vino v usta (pijančevanje?), golo žensko telo ovijajo kače (pohujšanje?), spet drugemu nastopalo pribijajo podkev, zaprti v sod, obešeni, pečeni vponvi in kuhani vkotlu (požrešnost?), zmečkani pod kamnitim kolesom, z mečem pokončani (okrutnost?), in še mnogo strašnih prizorov kaznovanja človeštva. Ob levem robu slike pa nam nebeški angel, ki vodi človeka ven iz brezizhodnega kraja trpljenja, vzbuja upanje. Strašna slika, polna skrivnostne domišljije, a jasnega nauka. Takšna je bila takrat vera, takšen je bil poziv k spreobrnjenju. Sorodno versko vsebino (boj med dobrim in zlim) nosi tudi Boschev oltarni triptih z naslovom: SKUŠNJAVE SV. ANTONA. Kot je znano, je ta svetnik veliko časa življenja prebil umaknjen v puščavi, kjer je v samoti molil in se postil. Poleg blaženega stanja v molitvi in meditaciji pa je doživljal tudi naporne preizkušnje, ko je bila v mukah preizkušena njegova vztrajnost zvestobe Bogu. Bosch tu naslika starega in sključenega sv. Antona, kije obkrožen zznačilnimi fantazijskimi bitji, demoni in stvori. Ti ga utrujenega obletavajo kot nadležna mrčes in ga na različne načine skušajo odvrniti od njegove svetniške drže. Kaj če je življenje čas med Rajem in Peklom? Potem je vsekakor potrebna odločitev in naj nas Boscheva osupljiva domišljija danes ne pusti spati. Literatura: Bosing, W.: Hieronymus Bosch c. 1450-1516; Between Heaven And Heal. 1994; Benedikt Taschen. Skušnjave Sv. Antona: Let in padec Sv. Antona (levo krilo); olje na lesu, 131,5 x 53 cm POSKUS KRONIKE ŽUPNIJE SV. URHA V ZAVRATCU - II. DEL Darko Bogataj Kotže začeto v prejšnji številki Oglarja, nadaljujem povzetekzanimivejših odsekov kronike, kijoje naosnovi oznanil napisal pokojni g. Ivan Kobal.Povzetek nadaljujem zzapisi obdobja po I. svetovni vojni. - Za vidovo 1920 sta bili sv. maši ob 7. in 10. uri. Maševal je g. dekan, kije prišel tudi navizitacijo. - 15.8.1921 je bil ob 17. uri blagoslov kapelice na Mrlišah. - 21.1.1923 je bilo izrečeno ” Bog poplačaj vsem darovalcem lesa za stole in tistim, ki so ta les peljali na žago.” - 12.10.1923 seje pričelavZavratcu šola in bo odslej redno vsakdan, ne bo pa več za učitelja gospod župnik. Na Medvedjem Brdu pasejezačelašola15.10.1923 - Na belo nedeljo 1925 je bilo oznanjeno darovanje za nove, že naročene zvonove na Medvedjem brdu. - Popoldne, prvo nedeljo po binkošti 7.6.1925 je oznanjena zahvalna pesem ob 25-letnici vladanja italijanskega kralja Emanuela lil. - 8.9.1925 je bil blagoslov zvonov na Medvedjem Brdu ob 10. uri - 15.11.1925 popoldne je bil blagoslov kipa in kapelice sv. Jožefa na Medvedjem Brdu. 13.6.1926 je bila pokrita mežnija. To leto so bile nameščene nove klopi. - 12.6.1927 ( sv. Trojica) so imeli otroci slovesnost v Brnikovem gospodarskem poslopju za obleko najrevnejšim otrokom. - 4.12.1927 so prišle nadškofijske odredbe glede ženske mode. - Zvečer3.12.1927 je bil ogenj pri čevljarju. - 14.4.1929 je bilo oznanjeno: Pri finančni kasarni je bila postavljena nočna straža, če kliče, se morate oglasiti. - 2.6.1929 so bili oddani za vlivanje zvonovi tovarni v Tridentu. - 25.8.1929 je g. župnik Miklavčič romal v Rim. Bilje nagrajen zaradi uspehovv kmetijstvu. - 27.10.1929 popoldne je bil blagoslov zvonov. - 22.12.1929 je bilo določeneno, da bo prehod čez mejo zopet dovoljen, a samo čez Trate. - Statistikaza leto 1930: rojenih vZavratcu 13, na Medvedjem Brdu 13, umrlih vZavratcu 2 in na Medvedjem Brdu 2. VZavratcu in na Medvedjem Brdu sta bili po 2 poroki. 11.1.1931 je bilo oznanjeno, da se bo poslej molilo namesto " češčena si Marija.., blažena med ženami ”, " Zdrava Marija.., blagoslovljena si med ženami.” - 27.4.1931 je bilo ljudsko štetje vZavratcu. - Od 14.2.1932 do konca marca je bil prekinjen verouk zaradi zime. - 25.9.1932 je bilo oznanjeno: " Ne praskati obhajilne mize.” - 21.8.1932 je bilo oznanjeno, daje v načrtu beljenje cerkve in izrečena prošnja za finančno podporo. Naslednjo nedeljo je bilo oznanjeno, daje pleskar že naročen. - Popravilo cerkve je stalo skoraj 3.000 lir. Dar paje bilo le 700 lir. - 16.4.1933 je bilo oznanjeno, daje poslej dar za mašo 5 lir. - 24.8.1935 je bil pregled vozov vZavratcu. - 29.10.1933 je bil oznanjen blagoslov novega dela pokopališča. - Velika noč, 21.4.1935. Prepovedano je bilo slovensko petje v procesiji. - 17.6.1936je bilo rečeno,dase bodovcerkvi oznanjale cerkvene stvari, na deski pod zvonikom pa necerkvene. - Sredi aprila 1936 je izginilo precej telefonske žice od italijanskih naprav. ČASI IN OBIČAJI SE SPREMINJAJO Olga Vehar Čas hitro beži. Kakor mine nekaj let, pa se že veliko spremeni.Tako se tudi spreminja prevoz bale in ohcet. Danesje prevoz bale čisto pozabljen. Ko sta se fant in dekle že nekaj časa poznala, so se pričele priprave za svatbo. Velikokrat so se kar sami starši med seboj pomenili, kateri par bodo združili. Ali je bilo prav ali ne fantu ali dekletu, starši so imeli glavno besedo in tako je moralo biti, kakor so oni ukazali. Vedno so tako ravnali, daje na veliko kmetijo prišla bogata nevesta. Dota je igrala veliko vlogo. Revni so morali vedno ostajati zadaj. Če je bil fant ali dekle revno, se niso smeli ozirati za bogatimi. rašpo, prevladovala pa sta valček in polka. Okrog polnoči so prišle maškare - to so bili vaški fantje, ki so prinesli veliko dobre volje. Praznovanje seje nadaljevalo do jutranjih ur. Mize so se šibile, polne mesa in drugih dobrot. Posebno vinski bratje so bili veseli podaljška, doklerje kaj iz soda teklo, gospodinja pa prinesla kakšno kurje bedro. Vsakega praznovanjaje enkrat konec in tako seje tudi svatba končala. Čeprav vsi utrujeni in z mačkom, so se morali svatje podati domov in to peš, saj so furmani odšli s konji že prej domov. Seveda niso imeli gostije tako daleč, kot se danes dogaja. Bilaje skoraj vedno na ženinovem domu. Ko je nastopil čas za poroko, so se pričele priprave na svatbo. Na svatbo so bili povabljeni vsi botri, botre, strici in tete, pa tudi starešinaje moral biti zraven. To vlogo je moral prevzeti stric, ki je znal dobro govoriti in družbo lepo zabavati. Sledilje prevoz bale. Prevažala seje z vozmi, pozimi passanmi. Če je bila nevesta bogata, so naložili tudi po dva polna voza. Če je bila nevesta revna, pa veliko manj. Na voz so naložili skrinje, polne obleke, posteljnine, posode in tudi zžitom je bila katera skrinja napolnjena. Za voz je bila včasih zadaj privezana krava, dajoje nevesta pripeljala k hiši. Na vrh skrinj so posadili majhnega fantička; to je bilo znamenje, da želijo ženinu in nevesti veliko otrok. Ko je bilo vse naloženo, so fantje veselo zavriskali, nevesta pa jim je postregla z jedačo in pijačo. Prebrisani in nagajivi fantje so morali najti peto kolo, če bi se jim med potjo katero strlo. To je bil hlebec kruha ali celo potica, kar pa ni bilo lahko najti, saj so imele gospodinje vse varno spravljeno v shrambah. Ampak dobra volja mora biti, pa se vse stori. Nato so z bičem pred konji naredili križ in dejali: «Zdaj pa pojdimo srečno v božjem imenu!« in pognali konje proti ženinovem domu. Med potjo jih je spremljal godec in brez opravljivih žensk ni šlo. Iz vogalov hiš so opazovale in opravljale, še preveč nepotrebnih besedje bilo. V hiši, kjer je bi la gostija, je bilo dela čez glavo. Kuharice in dekle so pekle potice, kruh in razno pecivo. Iz kuhinje je dišalo po pečenju in cvrtju raznovrstnega mesa. Hlapci so čistili vozove zapravljivčke in konjsko opremo, da se je vse svetilo in bleščalo, ko so se svatje peljali k poroki. Najbolj ponosen je bil tisti furman, ki je vozil ženina in nevesto. Na komate so privezali majhne zvončke, konjem so dali jesti kruhavvinu namočenega, da so ponosno dvignili glave in lepo pozvanjali. Pri poroki sta bili priči drug in družica, ki sta morala potem na svatbi poskrbeti, daje vse v redu potekalo. Biti sta morala dobre volje in zabavati svate. Zaplesala sta prvi ples, nato še drugi svatje. Ženin in nevesta sta morala s plesom počakati do polnoči. Plesali so različne plese: špegutanc, povštartanc, Ženin in nevesta pod mizo štruklje jesta, na vilice jih natikata, v usta jih pomikata. “Še neoddana nevesta! Poskusili smo jo podtakniti, pa ni šlo!”, foto Aleš Pintar 4. IH M. ČRKA IyA N SVET AVTO KALIJ UH-A H DEU PESMI NASeLJe mac> IPglJ o.fc>VKL*V-- ko6oy?£K IVAM ML. */tul|a/ rr/.\lAp .'VniiiTt Afl/ /jju AB&JSMMi h&jr fOOMptaafiir. M/.. f isMv m, -ZioJjj ATU/ f /W AJ' # M Ant. U ^ ib.wUl* p*® Slive obiramo, dasi nakuhamo polne steklenice šnopčka. (Niko) Sadje pobiramo, v kozarce ga vlagamo, dashrambo napolnimo čisto do dna. (Žan) Gobe nabiramo, daji bomo vložili, da bi imeli pozimi zajest. (Niko) Zelje sekamo, v posode ga ribamo, da bomo dobro kosilo imeli. (Julijan) Travo pokosimo in nato posušimo, da teličke in krave nasitimo vse. (Lara) Liste pograbimo, pod krave ga mečemo, da bodo imele lepo in toplo. (Julijan) Drva pripravljamo, vdrvarnico jih zlagamo, da bo pozimi topla nam peč. (Žan) Streho popravljamo, luknjice krpamo, da nam pozimi teklo ne bo. (Boštjan) <, M'' ... . jr . ... .*/ aM^v ~'(J['!yyrrrJU __-— ' Ar 7’jd