Mati.
Ruska narodna pripovedka. Priobčil  C. Logar.
vasi je živel mož z ženo.  Živela sta složno in veselo v Iju-bezni. Vsi sosedje so ju zavidali,   a dobri  ljudje  so se nad njima radovali.
A glej, žena dobi sina in umrje. Ubogi kmet je žaloval za njo in plakal; največjo skrb je imel za dete: Kako ga naj preživi in vzgoji brez matere? Zato na-jame ženo, da pazi na otroka. Ali glej, pravo čudo! Ves dan dete ne je ničesar in joka neprestano; z ničemer ga ne more umiriti; a kakor hitro nastopi noč, zaspi tiho in pokojno.
,,Kako je le to", si misli žena sama pri sebi. ,,Že vem, prebedela bom noč pri njem; morda to pozvem." In res, ona čuje pri detetu; baš o polnoči odpre nekdo polagoma vrata in stopi k zibelki. Dete se namah utniri, kot bi ga hranila mati. Takisto se zgodi drugo in tretjo noč.
Žena vse pove kmetu. Kmet zbere svoje sorodnike in se z njimi po-svetuje. Sklenejo, da čujejo pri detetu in pazijo, kdo prihaja in hrani dete. Zvečer gredo v izbo in ležejo na klop;  a v kot  postavijo  prižgano svečo
-3*     117    ¦«-                                         .    . ..
ter jo skrijejo za lonec. Opolnoči se odpro vrata, nekdo stopi k zibelki — in dete hipoma utihne.
Ta hip odkrije eden izmed sorodnikov svečo, in kaj vidijo? — Pokojna mati stoji sklonjena nad zibeljko in hrani svoje dete. Komaj se v sobi zasveti luč, se dvigne mati in tiho odide, ne da bi komu rekla le besedico. Vsi, ki so jo videli, začno jokati nad toliko materino ljubeznijo: Umrla je že, a se vrača na svet, da hrani svoje dete.