108 Igor Gedrih SPREHO0 PO JUGOSLOVANSKIH Louisu Adamiču kot književniku. Iz IN TUJIH REVIJAH nje navajamo odlomke: »Polna tri desetletja je bil Louis V trojni številki zagrebškega Foruma Adamič v Jugoslaviji skoraj pozabljen, beremo nadaljevanje podlistka Jare Slovenija, v kateri se je rodil, je v do- Ribnikarjeve Življenje in zgodba. Njen ločeni meri glede tega izjema, vendar spomin sega v šestdeseta leta in iz veliko manj, kot bi to zaslužil Adami- teh živo podaja postave jugoslovanskega čev pomen. Pa vendar, v Ljubljani so v kulturnega in družbenega življenja. Po- zadnjih letih obnavljali spomin nanj in topiš Sonce v kaosu — Grčija je prispe- bolj preučevali delovanje in pisano be- vala Mirjana Gajski. Ivo Vidan pa je sedo tega vsestranskega ustvarjalca. De- napisal 64 strani dolgo razpravo o lali so — kar je zelo pomembno — 109 Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah skladno z Adamičevimi sonarodnjaki Američani, s tistimi, ki jih Adamič zanima po tem, kar je storil, in s tistimi, ki so ponosni, da je ameriški Slovenec. Plodno in zelo uspelo mednarodno posvetovanje trideset let po njegovi smrti, tri raznovrstne knjige, polne gradiva, s pomočjo katerega se da naprej, vse to je določene stvari spravilo v tek, celo »postavilo na svoje mesto.« Vendar Jugoslavija nima tako velikega števila izseljencev, ki bi si v svetu ustvarili ime kot ljudje misli in besed: kot književniki, torej kot spodbujevalci družbenih gibanj, naposled pa kot dejavni rodoljubi, katerih dejavnosti in besedila so neposredno vplivali na zavedanje sveta o jugoslovanskih deželah — naše okolje ni dalo veliko takih ljudi, da bi lahko Adamič ostal neznan celim rodovom. O njem se je nehalo govoriti in pisati iz več naključnih, toda nepravih razlogov. Njegova problematična smrt je mogla imeti v času, ko ga je doletela, političen pomen, ki pa ga že po letu, dveh, pa tudi v kasnejših obdobjih, ni bilo treba obnavljati. Najsi so jo namreč povzročili bodisi tisti s tako imenovane levice bodisi z desnice, vsekakor se je kontekst jugoslovanskega položaja v svetu odtlej znatno spremenil. Če pa si je književnik sam vzel življenje, sta pri tem morda negotovost in neenopo-pomenskost njegovega pričevanja, ne pa tudi njegovih simpatij in emocionalne pripadnosti, govorili o nekakšni nepopolni identifikaciji poklicanih sil na rodni grudi z njegovim lastnim obzorjem, pa je nemara še to prispevalo k stiski človeka, ki je bil v tistem času osamljen tudi v lastnem okolju v Novem svetu. Ob tem pa so Adamičevo razumevanje ameriškega delavskega gibanja, uveljavljanja etnične biti, njegovi pogledi na Ameriko z ene strani in na Jugoslavjo z druge puščali še preveliko oddaljenost od splošnih, pogosto vnaprejšnjih in nepoglobljenih stališč pri nas ...« » ... Treba se je vprašati, kaj je ta avtor — od katerega ni bil nihče večji, ki bi iz jugoslovanskih dežel stopil v tuje kulture — naredil s svojim delovanjem. Adamič ni velik pisec, kakor to včasih pri nas pravimo, vsekakor ne kot avtor imaginativne literature, nima pa tudi udarne moči najbolj vznemirljivo pišočih reporterjev. Pač pa je izredno pomemben zaradi širine svojega obzorja, ko gre za razumevanje in dobro voljo, človek, ki je začutil prave poti pri reševanju izseljenskih težav v svojem času v smeri tistega, kar Rudolph Vecoli imenuje »pluralistična enakopravnost.« Prispeval je k razumevanju izseljenske biti v Ameriki z integracijo izseljencev posameznikov in etničnih skupin v vse družbeno življenje, ne pa z asimilacijo in z izgubljanjem njihove pristnosti v razmerju do drugih skupin. Zavest o dvojnosti, v kateri je izseljenec v novem etničnem, duhovnem in jezikovnem okolju prisiljen živeti, je ena izmed zgodovinskih situacij in velikih tem naše dobe. Adamič je te situacije doživljal, način, kako je deloval med ljudmi in v svojih spisih, pa ostaja temelj za nova preučevanja in za še nedosežene ravni umetniškega oblikovanja.« * V peti številki reških Dometov je predstavljena italijanska družbena misel danes. Uredništvo je naprosilo za sodelovanje nekaj vodilnih predstavnikov družbenih ved v Italiji. Prispevki tako kažejo, da je zanimanje italijanskega razumnika obrnjeno k pojavom neposredne družbenopolitične stvarnosti, ki jo obravnavajo in reproducirajo na višji ravni: teme se dotikajo italijanske družbe ne le v sociološkem pogledu, ampak zajemajo tudi mednarodne zgodovinske in sodobne družbene procese; Tako je Emilio Gentile v Mitu o fašizmu prispeval nekaj zapiskov za preučevanje in raziskovanje moči mi- 110 A. A. tičnega mišljenja v politiki množic. Al-berto Izzo na primer piše o religiji kot ideologiji v povojnem obdobju v Italiji, Franco Ferrarotti pa se v svojem prispevku sprašuje Zakaj terorizem v Italiji. Številko tudi bogati nekaj likovnih prispevkov — del italijanske transa-vantgarde. Varaždinski časopis za kulturo Gesta namenja osrednji del v svoji dvojni številki (8—9) pogovoru o življenju in delu Gustava Krkleca, ki so ga lani priredili ob štiristoletnici Varaždina. Med prispevki iz tega okvira zasledimo sestavek Želimira Stublija Jezikovni slogovni pristop k pesništvu Gustava Krkleca. V njem je natisnjen faksimile dela Krklečevega eseja o Prešernu iz leta 1950. Darjan Zadravec pa je na tej okrogli mizi govoril o Gustavu Krklecu — času in ljudeh. To je prispevek k pogledu na Krklečevo osebnost in delo, ki skuša zajeti občezgodovinski, lite-rarnozgodovinski, estetski, etični in psihološki vidik pesnikove pojave. V tej številki je tudi zanimiv članek Brani -slava Choma Jugoslovanski slovakisti. Med tremi najpomembnejšimi omenja tudi jezikoslovca in prevajalca Viktorja Smoleja. Nabralo se je kar pet številk novo-sadskega časopisa Letopis Matice srp-ske. Dvojna številka (julij-avgust) uvodoma objavlja odlomek iz romana Andreja Hienga Obnebje metuljev. Poglavje ima naslov Sen Miguela de Escalada. Za prevod v srbohrvaščino je poskrbel Gojko Janjuševič. Slobodan Stojanovič objavlja tri pesmi: Tisti, Čistite domišljijo in Nesamostojno prekletstvo. Deveti pasji sin pa je naslov pripovedi, ki jo je napisal Radovan Ždrale. Septembrska številka Letopisa Matice srpske, ki obsega tudi dvanajst likovnih prilog Bogdana Borčiča, nastalih od leta 1963, prinaša kratko besedilo Ju-dite Šalgove Trdnjava (na jeziku, nav- kljub slehernemu, tudi prostemu padu). Dušan Kostič objavlja sedem pesmi s skupnim naslovom Zdaj prevzemajo besedo sence. Oktobrsko številko Letopisa Matice srpske poživlja štirinajst likovnih prilog, reprodukcij olj, akvarelov in grafik, ki jih je v letih od 1959 ustvaril Drago Julius Prelog, Celjan, ki živi in deluje na Dunaju. Norci na kupu je naslov novele Miodraga Rackoviča, poezijo z naslovom Sem nevtralen pa objavlja Nebojša Raičevič. V novembrski številki so objavljene pesmi Franceta Forstneriča. Štiri pesmi, ki jih je prevedel Stojan Trečakov, so vzete iz zadnje zbirke, Ljubstava. Tri zgodbe, Koline, Devici in Igra, so spod peresa Žarka Zolotiča. Odlomek iz romana Knezovi ljudje Jevrema Brkovi-ča je v tej številki izšel z naslovom Tudi Viktor Lužanin je podvomil o Pan-teleju. Pet pesmi Cirila Zlobca Prijetno je, Obraz v tvoji dlani, Smrt v marcu, Jedro in V opoldanski svetlobi je za decembrsko številko Letopisa Matice srpske prevedel Špiro Matijevič. To so zvečine pesmi iz avtorjevih zadnjih dveh zbirk. Obračun z bližnjimi je odlomek iz daljšega besedila Andjelka Vuletiča. Odlomek iz eseja Vizija življenja v vi-šegrajski kroniki objavlja Nikola Ko-Ijevič in se v njem dotika Andričevega pogleda na človeško izkustvo moči. Praški časopis Svetova literatura je v peti številki prinesel izbor iz najnovejše slovenske znanstvenofantastične literature Kako je bilo (bo) v prihodnosti. Besedila je izbral in prevedel Frantisek Benhart. Z ilustracijami Jana Pacaka se tako po Benhartovem uvodu, ki se naslanja tudi na Bajtovo spremno besedo iz cvetnika Mavrična krila (pregled od posameznih prvin v Stritarjevih, Trdinovih, Tavčarjevih in Mencingerjevih delih do sodobnih avtorjev Vida Pečjaka, Gregorja Strniša, 111 Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah Miha Remca, Franja Puncerja, Branka Gradišnika in Emila Filipčiča ter kritika Draga Bajta), zvrstijo trije avtorji: natisnjena je pripoved Vida Pečjaka Psihorobot, pa Zgodba o Ljubljani Branka Gradišnika in humoreski Ve-seljka Simonoviča 000-001-100-000 in Paralelne paranormalije. Prikaz bi mogli imeti za pozoren poklon najnovejšim iskanjem v tej literarni zvrsti na Slovenskem, saj je izšel kar na tridesetih straneh. V razdelku Recenzije pa beremo še en Benhartov prispevek o nas: Petkrat Dušan Jovanovič. To je predstavitev njegove knjige Osvoboditev Skopja in druge gledališke igre, ki je izšla leta 1981. Italijanski časopis Nordest, »mesečnik za politiko, gospodarstvo in kultu- ro«, kot ga označuje njegov podnaslov z dodatnim pojasnilom, da gre za glasilo Furlanije Julijske krajine, se je v kar treh številkah drugega polletja s precejšnjim poudarkom dotaknil slovenske kulturne problematike: najprej je posredoval, o čemer smo že poročali, poglede in izkušnje Cirila Zlobca o sodelovanju med dvema kulturama (odmev na majsko srečanje v Ogleju), nato je predstavil Valentina Polanška ter narodnostno in kulturno problematiko koroških Slovencev, v novembrski številki pa predstavlja svojim bralcem dva pesnika »z ene in druge strani meje, prijatelja in pobudnika številnih kulturnih akcij«, Cirila Zlobca in Luciana Mo-randinija ob njunem nedavnem skupnem srečanju z italijanskim občinstvom v Piranu. Avtorica vseh treh prispevkov je pesnica in publicistka Elsa Buiese.