misel . . . Krasno bo življenje ... V burnem toku je plula kri k Angelikovem srcu, kadar je mislil na prihodnjost, ki ne bo, ne more biti — brez Martine. Zdaj je razumel zakon. Naravna želja dveh ljubečih src je, da ostaneta za vedno skupaj, da se podpirata, togujeta, veselita zaeno. Preproste duše si žele celo, da bi se združile onkraj groba. Nič ni tam nego temno brezdno. Zato je treba ljubiti, živeti tukaj. Kako urediti razmerje do Martine, na to ni mislil An-gelik, vedel je le, da ne more biti brez nje, brez pesmi življenja, sreče. Moška čast, sestrina sreča, materine želje, dolžnosti do doma, vse je utonilo v brezdanjih Martininih očeh. Ob njenem smehu je zaspal celo črv nemira v duši. Resnica — ni je več iskal. Resnica je uživanje mladosti.
Kmalu po Angelikovem prihodu so praznovali njegovo zaroko z Elviro. Materi sta žareli, Rozika se je solzila, nevesta je bila mrzla, ženin raztresen. Salle, duhoviti Angelikov gost, je zabaval nevesto ... V listih je bila oznanjena zaroka z velikimi črkami, gospa Vidonijeva se je vozila zmagovalno po Gorici, prihajala oblastno v grad. Tapetniki so merili grajske sobe, ženski svet se je posvetoval, kako naj bo opremljena ta ali ona soba,  kje naj stoji to in ono.
Pa vse tiste, od gospe Vidonijeve tako tenko napeljane   niti,   so  se  trgale . . .   Hiteli  sta  materi,
vezali, trdili, toda-------Z zaničevanjem so govorili
o Martininih roditeljih, o deklici sami. Planil je po-koncu — pokončal bi svet radi ljubljene, a mati je dejala solzna:
„Kesal se boš, Angelik . . . Daj Bog, da ne prepozno." Molčal je, da ne žali matere, in pohajal je k Martini. Tam so ga objemale bele roke, tam je zvenel razkošni smeh,  donela vesela pesem.
Mati nima sreče z nevestami. Še otroku mu je bila odločila Ivanko, hčerko materine sorodnice v devetem   kolenu.   Bleda,   simpatična  teta Brigita je
umrla, umrl tudi otrok. Njeno imetje je prišlo zakonitim potom v Martinine roke. Smešno, da govori mati, si domišljuje o zločinu, misli toliko na deklico najdenko. Tudi Angeliku se smili deklica, ki nima roda ne doma, toda kaj  mu hoče bledi otrok!
Majnik je. V nežno zelenje, belo cvetje se je zagrnila Kostanjevica. V belem cvetju dehte kostanji ob Soči, po drevoredih. Glasno pojo škrjančki, kosi in voge, kukavica se oglaša, veverica skače od drevesa do drevesa. V belem cvetju, v vencu rož, leži Gorica. Marmorna letovišča sanjajo za visokimi cipresami, trta ovija hiše in polja, cvetoče drevje obeta sočnega sadu.
Romar, ki prideš iz pustih, mrzlih krajin, meniš pač, da stanuje pod krilom Svete gore sama sreča, meniš da kraljujeta pod mehkim podnebjem zdravje in mladost, meniš da je ubegla smrt pred žarom južnega solnca, da se je skrila žalost v mrzle megle tvoje domačije. Ne motiš se, romar. Tu je lepota, radost. R ta predivni kraj ne služi s svojo lepoto prestolu tvoje Kraljice, ta kraj je le okvir k prelestni sliki moje boginje, moje sreče. Biserov si želi moja gospa, da si ovije prelestni vrat, da zašije v novi lepoti. Martina, za tebe prebrodim morja, prehodim svet. Biserov in draguljev ti prinesem, na zlat prestol te posadim, nakitim, da boš žarela kakor zarja, ti kraljica mojega srca . . .
Ah, tu je dom moje vile . . . Zaprta so okna, vrata, grozita marmorna leva, branita cipresi. Kje si, Martina, črnooka deklica mladega jutra ? Biserov si želiš — glej, vrt in polje bleste od biserov. Željne, da vidijo svojo kraljico, odpirajo cvetke pestra očesca, vzduh je svež, poln ljubezni. Pridi moja žarnooka ljubljenka, pridi, raduj se lepote majni-kovega jutra . . . Rahlo zamirajo tam daleč glasovi zvonov, zamira pesem ljubezni, pridi Martina! (Dalje.)
L§
§3 §
Žalostna misel.
Zložil Sobjeslav.
Kadar po zatonu vse nebo žari, žalostna se v duši misel mi rodi:
Ko večer življenja leže na oko, kdo oslajal meni dni poslednje bo ?
(o^^o^   )