74 \'pKv kazeiisikega pustopdnja na civiLn-o ipravtio.
Vpliv kazenskega postopanja na civilno pravdo.
Dr. Rudolf Sajo\ic.
v nastopnih izvajanjih je razmotrivano, ali ima kaizeii= sko postopanje vpliv na civilno postopanje in kako se ta vipliv pojavlja. Vprašanje, ki je obravnavano od cele vrste pravniških pisateljev, razpravljamo omejeno v tej meri, da raziskujemo samo, kakšen učinek imata kaznivo dejanje in kazensko postoipanje bodisi dovršeno ali tekoče na civit nepravdni postopek, brez podrobne obravnave tudi civilno« procesualnih dejanj, ki jih podvzemajo sodnik in stranke v svrho, da se zagotovi ta učinek v civilni pravdi.
Po svojem bistvu bi bilo prav za prav vsa ta skupna Apra« sanja med kazenskim in civilnim postopanjem osredotočiti na eno samo, namreč na dejstvo kazenske sodbe. To vpra^ sanje je osrednje pri vsem problemu in stoji zato v ospred* ju, kajti gotovo je, da more vplivati tekoče ali sploh še neizproženo kazensko postopanje zgolj glede na svoj za= ključek, na 'pričakovano sodbo, ki postopek konča. Ako naštevamo torej več momentov, v katerih se nam kažejo učinki kazenskega postopanja na civilno, looiimo snov pri
Vpliv kazenskega postopanja na civilno pravdo. 75
tem samo po situacijah, kakršne nam ipodaja civilna pravda. Ta se bo razvijala različno, kakor se bo v njej utegnil uipora^ biti že doseženi izsledek kazenskega postopanja, ali pa bo treba kazensko postopanje šele spraviti v tek, da se takšen rizsledek doseže. Za civilno postopanje je naslednja raz= delitev za to bistvena, za razmotrivanje dejstva samega, ki >nam je problem, le zunanja: ogledovanje in preizkušavanje vprašanja iz različnih pojavljajočih se vidikov.
V tem smislu torej treba določiti v prvi vrsti, kakšen je učinek kazenske sodbe sploh. V drugi vrsti pokazati, da je v svrho lažjega razpleta civilnega postopanja to prekiniti, -da se izposluje pred kazenskim sodnikom izrek, ki bo odlo^ čujoče vplival na nadaljnji potek civilne pravde. Dalje je tr^ba ugotoviti, da je moči doseči obnovo civilnega posto^ panja v nekaterih primerih redoma samo po predhodnem -kazenskem postopanju. Končno se mora osvetliti še pomen pridružnega (adhezijskega) postopanja, ki so mu zasebno^; pravni zahtevki vprnv edini predmet.
I, Prejudicialnost kazenske sodbe.
Postopanje, pa bodisi sodno civilno sporno aH kazensko bodisi upravno, v svojem bistvu ni nič drugega, kakor pre* izkus o zahtevku na pravno zaščito ipo preizkuševalnem oblastvu, postavljenem od države, in sicer ob udeležbi pri^ zadetih strank. Stranke so pri tem osebe, ki so nastopile z tMnenjenim pravnozaščitnim zahtevkom napram pozvanemu državnemu oblastvu, ki je po državnem redu konkretno za to določeno, kaikor tudi nasprotniki teh oseb. Da je poklic canih več in mnogovrstnih preizkuševalnih oblastev, je po« sledica raznolikosti poslov in njih delitev glede na moč njih izrekov je smatrati zgolj za naiključno. Vsa oblastva imajo zaradi tega, ker črpajo svojo preizkuševalno oblast iz enega in istega vira, pravnega reda, ki ureja z raznimi zaikoni le razHčne strani pravnega izživljanja, isto moč in uživajo izreki vseh oblastev enaiko avtoritativnost. Ali le pod pogo= jem, da je bilo dotično oblastvo po veljavnem pravnem redu v konkretnem primeru poklicano postopati, je sporno, ne prihaja pa tu v poštev.
Ob zapletenosti pravnih razmerij, pri katerih so kaj; krat neločljivo združene zasebnopravne sestavine z javno^ pravnimi elementi, katerih ugotovitev spada sicer v prvi vrsti pred kazensko ali upravno oblastvo, se pojavlja vpra^ sanje, ali naj o teh elementih sodi vselej le dotično speci* tično za to poklicano oblastvo. No o tem prevlaiduje danes načelo, da sme odločati oblastvo, ki fe pokHcano za sojenje o neposredno stavljenem zahtevku, tudi o vseh predhodnih
5»
76 Vpliv kazenskega postopanja na civilno pranfo-
vprašanjih, ki so prejudicialne važnosti za ostvarjani zahte« vek sam, ako ni za pretres dotičnega predhoidnega vprašanja izrecno predpisano postopanje posebne vrste. Tako razs pravlja in odloči civilno sodišče samo tudi o vseh pred? hodnih pravnih razmerjih, ki naj se sicer raziskujejo^ pred upravnimi oblastvi, enako pa tudi o ipredhodnih kazenskih vprašanjih. Sme pa seveda civilno sodišče tudi začasno prestati s postopanjem (ga prekiniti) in počakati na izid uprav= nega ali kazenskega postopanja (§§ 254, 255 c. p. p. Gl. tudi § 4 k. p. in § 72 z. lO obč. upr. p.). AH vselej ali le pod izvest-nimi pogoji, to je različno po pozitivni zakonodaji. Vendar vselej ni bilo tako in je treba zlasti poudariti, da je civilno sodišče moralo počakati na izid kazenskega postopanja in če bi to ne bilo še uvedeno, provzročiti ga, o čemer bo še govor pozneje.
Nadaljnje vprašanje pri tem je, kakšna moč naj se prizna odločbam teh oblastev, izrečenih v njih območju, v razmerju nasproti drugim oblastvom. Ali so odločbe enega oblastva obvezne za ostala oblastva in koliko? Gotovo je, da za odgovor na to vprašanje ne more in ne sme imeti nobenega vpliva dejstvo, da je bila odločba izrečena od drugega oblastva. Čim različna oblastva ne pomenjajo nič drugega kakor samo porazdeHtev javne oblasti ali ustanovil tev pristojnosti, morajo imeti tudi njih izreki enak učinek v tujem območju, kakor ga imajo v lastnem. Ako je ta moč absolutna v lastnem območju, mora biti prav taka tudi v tujem, ako je samo relativna, potem ji ni priznati tudi dru= god večje veljave. Pozitivno pravo, ki odreja učinek izreka enega oblastva tudi za drugo oblastvo, ne postavlja s tem nobene nove norme, marveč le ugotavlja že obstoječe stanje, izvirajoče iz stvari same.
Odločilna okolnost za to, ali naj se prizna izreku abso* lutna, to je nasproti vsakomur in vselej učinkujoča moč, aH samo relativna, to je samo med prizadetimi strankami učinkujoča moč, bo poleg značaja preiskovanega pravnega razmerja predvsem način postopanja, v katerem si dotično oblastvo ustvarja temelje svoji odločbi. Ako je oblastvo vezano pri tem le na navedbe in predloge strank, bo učinek njegovega izreka redoma omejen le na obe stranki. Druge osebe bi sicer upravičeno ugovarjale, da oblastvo, ki .ni smelo prekoračiti meje strankinih navedb in je bilo vezano tudi na njih dispozicije o sipornem predmetu (kakor n. pr. soidišče redoma v civilnih sporih, ne vselej), ni iskalo materialne resnice in da se zaradi tega ne morejo čutiti vezane. Kjer je pa. oblastvo preiskavalo .dejanski straa neodvi.sno od predlogov strank in mu je bila zlasti dolžnost, enako
Vpliv kazenskega postopoinja na civilno pravdo. 77
skrbno uipoštevati vse okolnosti, ki govorijo za stavljeni zahtevek kakor tudi zo)per njega, kjer z drugimi besedami oblastvo išče materialno resnico, tam učinkuje oblastveni izrek neomejeno, absolutno.
To je tudi stališče pozitivnega prava. Le tako si moremo tolmačiti, da dovoljuje c. p. p. prekinitev postopanja v to svrho, da se reši predhodno, za civilni zahtevek odločilno vprašanje v drugem postopku, kajti sicer bi bil ta predpis brez praktične vrednosti. Zato velja tudi v drugem pravnem območju zapravnoveljavno, kar je eno oblastvo izreklo, razen ako zakon tega i z r e č n o n i izključil. To je na primer po § 4. k. p., po katerem rešuje kazensko sodišče samo javnopravna aH zasebnopravna vprašanja, vendar le tedaj, ako zavisi od teh vprašanj obstoj kaznivega dejanja aH večja ali manjša kaznivost. Ne velja pa to za druga predhodna vprašanja,' zlasti ne za vprašanje veljavnosti ali neveljavnosti zakona (braka). Tudi civilno sodišče raziskuje samo praviloma vsa prehodna viprašanja (§§ 254, 255 c. p. p.), toda glede na določbo § 364 c. pr. p. je rešiti vprašanje, koHko je civilni sodnik vezan na odločbo kazenskega sodišča.
Po gori povedanem bi moral biti izrek kazenskega sodi« šča o obstoju kaznivega dejanja, ki se pojavlja kot pred=^ hc:!no vprašanje za ostvarjani zasebnqpravni zahtevek ali pa je celo temelj zanj, za vsakogar in tudi za civilnega sOd« nika obvezen. To spoznanje ni bilo vedno splošno. Civilni sodnik je cesto, ne glede na izsledke kazenskega postopanja, raziskaval kaiznivo dejanje in svoj lastni izsledek uporabil v prid svoji odločbi. Pa ne le to, tudii še danes ni dosežena enotnost, kaj kazenska sodba izreka ali ugotavlja in v čem naj se kaže njen učinek.
Pb občnem civilnem procesu je bil civilni sodnik povsem prost in ni bil vezan na odločbo, izrečeno v kazenskem procesu. Pod vplivom francoskega prava pa je nastal o tem vprašanju preokret v tem smislu, da so ob konkurenci civiN nega in kazenskega postopanja priznavaH večjo važnost kazenskemu in temu dajali tudi prednost. Po vzgledu mno= gih nemških držav je odredil staroavstrijski dvorni dekret z dne 6. marca 1821 št. 1743 zbirke nrav. zak. odložitev civilnega postopanja, dokler ne izreče besede o prejurlicials nem kazenskem vprašanju kazensko sodišče. SHčno določbo iinajo še danes  veljavni  civilni  postcfi^niki za Hrvatsko*
' Ogorelica, Kaznono procesualno pravo, str. 270; Lohsing, Oasterr. Sltrafproizess.Techt, str. 90; Markovič. l,',džbe.Tiik suJakog krivionog positiupka, srtr. 235.
7h Vpliv kazenskega postopajija na civilno pravdo.
Slavonijo (§ 2, črka b), ta določba je veljala do leta 1912. tildi na področju apelacijskega sodišča v Novem Sadu. dalje za Bosno in Hercegovino (§ 99) ter za SrbijO' (§ 174).
Smisel vseh teh določb je, da naj izreče o vprašanju, aH je podano kaznivo dejanje, odločbo kazensko sodišče, in da se radi tega pred to odločbo ne more započeti oziroma nadaljevati civilna pravda. Iz teh določb sledi nadalje, da veže civilnega sodnika" ugotovitev kazenskega sodišča, da je obtoženec kriv kaznivega dejanja.
Ne izhaja pa iz njih, ali naj bo za civihio sodišče obveza na tudi oprostilna kazenska sodba; zato si moramo vsebino teh določb dopolniti iz skladnih določb kazenskih postop« nikov. Vsi ti zakoniki priznavajo po kaznivem dejanju oškoe dovanemu, da terja svojo pravico po odškodnini na civilnem sodišču, ako obtoženec ni bil spoznan krivim kaznivega dejanja. Ako pa je bil obtoženec zaradi kaznivega dejanja obsojen, je bilo treba oškodovancu priznati obenem tudi odškodnino, in če to ni bilo mogoče, napotiti ga, da zahteva odškodnino od civilnega sodišča. Srbski kaizenski postopnik od 10. aprila 1865 je v § 12 še izrecno določal, da se ne more pobijaiti znova s civilno pravdo, kar je bilo priznano za obstoječe s kazensko sodbo, in v § 298, da se civilna pravda za odškodnino ne more rešiti prej, preden se ne konča pre? judicialno kazensko postopanje s sodbo aH sklepom. Srbski (sedaj za vso državo obvezni) vojaški kazenski postopnik pa določa v § 10, da je civilno sodišče vezano' na izATŠno .sodbo vojaškega sodišča v vprašanjih, aH je kakšno kaznivo dejanje podano in ali je zakrivil obtoženec tako in katero kaznivo dejanje. Srbski gr. p. izključuje še, da bi se dokazovala s pričami neresničnost vsebine, izražene z listino, torej tudi s sodbo (§ 233).
Skratka, pravno stanje v naši državi, izvzemši Vojvo* dino, je bilo takšno, kakor je izrazil to avstrijski c. pr. r. v § 268, češ da je vsebina pravnomočne obsojajoče sodbe, ki jo je izdalo kazensko' sodišče, obvezna za civilnega sodnika, to pa toliko, kolikor se nanaša kazenska sodba na dokaz in vračunljivost dotičnega kaznivega dejanja. Jasneje kakor stari zakon in v soglasju s teorijo in prakso je izrazil isto načelo naš novi civilnopravdni postonnik (§ 364). Ta določ* ba ne prinaša nobene novosti za Slovenijo in Dalmacijo, pa tudi za druga pravna območja naše države ne, izvzemši Vojvodino. Doslej še veljavni vojvodinski c. pr. r. namreč
- Gil. Zugilia, Gradljanaki pamični postupak, &tr. 13; 8itaroawtriij' .ske odločbo 18. julija 1878, Gl. U. 7768; 7. ajmla 1880. Gl. U. 79^1 3. avgiitsita 1880, Gl. U. 8053; 23. maja 1881. Gl. U. 2181,
\'pliv kazenskega i>ositopanja na civilno pravdo. 79
¦' Gl. o tent Kisel, Zakijai o sud-.kom posituipku u gradj^nsk:i.m parnicama na teritoriji apelacionog suda u Novom Sudu, § 234.
' iK. 1 e i n 5 Eng e 1, Der Zivilpro.zess Gesterreichs. str. 34(1; \eu' mann, Koimmeintar, str. 977; Pollak, Zivilprozessrecbt, str. .^Ol; Sc h r u t k a. Grundri.ss !» 186.
nima nobene slične določbe, sledil je v tem pogledu nem* .škemu c. pr. r. Toda dočim je slednji v § 14 točka I. uvod* nega zakona izrecno razveljavil vse določbe poedinih dežel* nih zakonov, ki so izrekale, da je civilni sodnik vezan na kazenske sodbe, vojvodinski zakon o tem molči. Toda v praksi menda ne bo velike razlike in se tuidi vojvodinska .sodišča ozirajo na obsodbe kazenskih sodišč in jih jemljejo za podlago svojim odločbam, ne da bi o dotičnih činjenicah zopet na novo razpravljala."
Motreč predvsem besedilo § 364 c. p. p., pustimo za* enkrat ob strani vprašanje, ali je s tem priznana prejudi* cialna moč le kazenski obsodbi in obenem povsem zanikana podobna moč kazenske oprostilne sodbe. Po tej omejitvi je prvo vprašanje, na katero treba odgovoriti, kaj predstavlja omenjena določba § 364 v sistemu civilnega postopanja.
Precej splošno je naziranje,^ da pomenja cit. določba eno izmed izjem od načela svobodne sodniške ocene, ki zahteva, da razpravljajoči civilni sodnik preizkusi popol* noma samostojno in prosto vse odločilne okolnosti in jih (x;eni po svojem svobodnem prepričanju, zlasti tudi ali je smatrati kakšno činjenico za resnično ali ne (§ 366 c. p. p.). Temu bi bilo pritrditi le, ako bi izvirala obvezna moč kazen* ske sodbe samo iz formalnega razloga, da imamo opraAiti z javno listino, s katero je posvedočeno ono, kar se v nji izjavlja.
Kazenska sodba ne učinkuje iz istih razlogov kakor javna listina. S slednjo je le posvedočeno po avtoritativni osebi neko stanje, vsled česar je praviloma imeti vsebino te listine za resnično. Posvedujoča avtoritativna oseba pa obično le potrjuje, kaj se je pred njo zgodilo, nima pa moči, da bi preiskala istinitost in motive posvedočenih dejanj. Zoper listino je možen zato nasiprotni dokaz, da v listini posvedočeno stanje ni resnično (§ 388 c. p. p.), zoper kazen* sko sodbo tak dokaz ni dopusten, ker ugotavlja nekaj, do česar je prišlo kazensko sodišče po posebnem formalnem postopku, predpisanem nalašč v svrho resnične ugotovitve. Že gori smo ugotovili, da okolnost, ker je razpravljalo o stvari drugo preizkuševalno oblastvo, v danem primeru za stvar pristojno kazensko sodišče, na veljavnost izreka ne more imeti vpliva in da mora biti ta izrek enako avtorita*
aO \'p!'iv ka/enskcga p.)stt:p nija na civilno pravdo.
tiven tako za vse prizadete kakor tudi za državo samo in njene ustanove. Izreku pristojnega oblastva je zato imanentna pravna moč. Posledica material* ne pravne moči kazenske sodbe pa je, da je izključeno ponovno postopanje zaradi iste stvari (ne bis in idem). Ker je materialna pravna moč kazenske sodbe absolutna napram vsakomur, zato učinkuje kazenska sodba v po* znejši pravdi kot ugotovitev in ne kot dokaz." To že ugotovljeno pravno kakor dejansiko stanje (res judicata) ima zaradi tega civilni sodnik vzeti za podlago civilni odločbi, kajti to stanje je s sodno (kazensko) odločbo že rešeno.
Položaj je podoben tistemu, kadar se stranka sklicuje na drugo že pravnomočno sodbo civilnega sodišča v uteme* Ijitev svojega zahtevka. Tudi v tem primeru bo vzel sodnik za podlago svoji odločbi že prej izrečeno sodbo, ako učin* kuje ta sofba pravnomočno med strankama. Vendar je položaj samo podoben, kajti pravna moč civilne sodbe učinkuje redoma razen v nekaterih primerih le med stran* kama, dočim je pravna moč kazenske sodbe absolutna, obvezna za vsakogar.
Vezanost civilnega sodnika na kazensko obsodbo torej ne krši načela svobodnega sodniškega prepričanja.
Opisane učinke ima praviloma samo kazenska sodba tuzemskega sodišča." Zato se mora priznati prejudicialnost tudi inozemski kazenski sodbi le tedaj, kadar naš kazensiki zakonik izključuje ponovno preganjanje kaznivega dejanja, ki je bilo že sojeno v inozemstvu (§ 8, št. 1, 2 k. z.).'
Predmet kazenskega postopanja je pravnozaščitni zahtevek države na ugotovitev kaznivega dejanja in udejst* vitev kazni zoper krivca." Ta zahtevek nastane državi v pogledu določne osebe in določnega dejanja. Sodbi, ki za* ključi kazensko postopanje, je zato predmet obtoženec in njegovo dejanje (§ 273 k. p.)." Obsojajoča sodba ima vsled
¦'¦ G. Ran d a, Schadenersatapflicht, str. 23H; Stperl, Lehrbuch der burgerliichen Recbtspflege, s>t. 97, 403, 823.
" Lohsing, o. c. str. i>33; N c u m a n n, o. c. .str 988; Pollak, o. c. str. 659.
' Neomejeno učiinlkovainije ini;/emsike sodbe trdi R o s c n b 1 a 11, Das Verhiiltnis des Zivilprozesses zum Sitrafpruzcsse v Ocitetr. Zentral-blaitt 1898, str. 10<). Učineik inozerasike sodbe iziključuj ^Jo odilocbe: ft. oktobra 1910. Gl. V. 5204, 11. oktrbra 1910, Oe-terr. Zmitr. XXIX, 31.
" Markovič, o. c. str. 3; Loh. ing, o. c. str. I; Ogorelica, Zakonilk o sudisikom krivionom postupr:ou, str. 5.
* Ogorelica, o. c. str. 12.
Vpliv ka/cnskt'ga poslopinja na civilno pra%-do. M
tega naznačiti tako osebo, ki jo je spoznalo sodišče za krivo, kakor tudi kaznivo dejanje. Sleanje pa v dvojnem pogledu. Prvič v dejanskem, kaj je obsojenec storil, katero dejanje se smatra za dokazano, in drugič, kako se za dokazano vzeto dejanje kvalificira po kazenskem zakonu in sicer to po oznaki zaščitene pravne dobrine kakor tudi po težini, ali zločinstvo ali samo prestopek (§ 281 k. <p.).
Obsoidbeni izrek obsega z drugimi besedami povedano dejanski stan kaznivega dejanja. Ta ima vedno dvojno stran: zunanjo, objektivmo ali dejansko ter notranjo krivd* no, obsegajočo subjektivne znake dejanskega stanu, kamor prištevamo krivdni obliki naklep in malomarnost.
V obeh pogledih učinkuje zato kazenska sodba kot ugotovitev. Zato pa obsega kazenska sodba več kakor samo pravnomočno ugotovitev, da je pokaznitev krivca zakonita.'"
Ustrezno temu, kar izreka kazenska obsodba, ustanavlja zakon tudi obvezno moč te sodbe. Obsodba proži v prvi vrsti dokaz kaznivega dejanja. S tem je ugotovljeno, kdo je storilec kaznivega dejanja, kakšno dejanje je izvršil, aH je to dejanje zločinstvo ali prestopek. Da je dejanje rele* vantno za civilno pravdo, mora kriti činjenice, ki se nanjo opira civilni tožbeni zahtevek. Ako gredo te činjenice preko okvira, določenega s kazensko sodbo, potem jih je treba dokazati v civilni pravdi. To na primer, ako je bil obtoženec >:poznan za krivega, da je prizadejal nasprotniku telesno poškodbo, poškodovanec pa vtožuje odškodnino razen za to s kazensko sodbo ugotovljeno poškodbo še za drugo poškodbo, ki mu je bila prizadejana tudi takrat, a sploh ni bila upoštevana v kazenskem postopanju, ne v obtožbi, ne v sodbi. Ni pa z obsojajočo sodbo dotrjena tudi višina škode, ki jo poškodovanec zahteva, najsi je bila ta odločilna za kvalifikacijo kaznivega dejanja. Civilni sodnik je na tak izrek vezan le v tej meri, da ni moči ipred njim zanikati, da ni nastala škoda vsaj tolikšna, kolikršno je vzelo kazen* sko sodišče za dokazano."
S kazensko sodbo je nadalje še ugotovljena vračunlji* vost dotičnega kaznivega dejanja, t. j. da je obsojeni za svoje dejanje odgovoren, sodba sama ustanavlja tudi večjo
Kskor trdi Cr o 1 d s c h m i d t, iPIrccess al« Recbt.?la}>e. str.  1 ~S. tip- ^ a. •
" V c r on a « Zug n a, ZakoaVik o sudskotm postiupkii u gradjan--ikim parnica-ma, sitr. 464; Eisiler. t)ber die Beziehungcn zwi.:clien Zit= v^l* iind .Strafs-ichen, .Tur. BL 1903. sitr. 289; Gleispach, Das douitsoh^ oešterr. Strafve.rfaihrcn str. 401; cdl. 2. okt*ra 1900, Cil. U. 11.34; vhII. 23. scpt«r:Hr!i 1932. 'ITicmis \'1I 397.
82 Vpliv kazenskega postopanja na civilno pravdo.
ali manjšo stopnjo odgovornosti: zlonamernost, naklep ali malomarnost.
Kjer za civilni tožbeni zahtevek ni treba izkazati drugih temeljev, kakor kaznivo dejanje in odgovornost storilčevo za to dejanje, je zahtevanim pogojem z obsojajočo kazeru sko sodbo ustreženo. Vendar pa je v praksi le malo pri* merov, ki se rešijo gladko po tej formuli, tam kjer je dej* stvo kaznivega dejanja enostavno en člen v verigi pravo-utemeljujočih činjenic. V zelo pretežni večini pa utemelju* jejo deUkti odškodninske zahtevke in najčešči ugovor proti tem zahtevkom je ugovor sokrivde oškodovanca samega.
Ako je kaznivo dejanje s sodbo potrjeno, s tem še ni izrečeno, da gre oškodovancu zaradi tega dejanja tudi odškodnina. Potrebno je ugotoviti, ali je podana vzročna zveza med dejanjem in nastalo škodo. Cesto ugotavlja vzročno zvezo že kazenska sodba sama, zadevni izrek je zato obvezen za civilnega sodnika.'" Ako pa kazenska sodba tega ni izrekla, mora civihii sodnik sam ugotoviti, ali je iz kaznivega dejanja nastala škoda, ki se iztožuje.'^
Nadaljnje vprašanje, ki se pojavlja v zvezi s tem in na-katero je odgovor težji, je, kako je z ugovorom nasprotni* kove krivde. Kazenska sodba je rešila v pretežni večini sama storilčevo krivdo in njegovo odgovornost. O nasprotni krivdi kazenska sodba molči, ako izvzamemo oprostilno sodbo glede sočasnega dejanja, ki ga je baje oškodovanec zagrešil. Z oprostilno sodbo bi namreč bila oškodovančeva .sokrivda največkrat zanikana. O tem je podan odgovor obenem z ugotovitvijo, kolikšen pomen ima oprostilna sodba.
Praiksa se nad ugovorom sokrivde ne spodtika in ga dopušča zoper zahtevek, opirajoč se na kazensko sodbo in-dosledno temu tudi sodi o odškodninskem zahtevku po § 1304 o. d. z." Nasprotno pa teorija po večini razlikuje med oškodovalnimi dejanji in izključuje sokrivdo, torej oškodo* vančevo odgovornost, ako je bilo oškodovalno dejanje izvršeno naklepno'' Katero naziranje je pravilno, je težko odločiti. Tudi imenovani avtorji ne dajejo za svoje naziranje
Odi. 6. decemibra 1910, Praški Pravnik 1912, št. 24.
'¦' Odi. 22. novemihra 19«), Gl. V. 1187; odL 34. aprila 1901. Gl. U. 2.M«; 10. jumja 1913. Gl. L. 6481. .lo-riA
" Gl. odločbe 4. novembra 1909, Gil. I'. 4782 ; 2. marca 1910, Gl. U. 4981; 6. maja 1920, Themis, I. 25. Nasprctno pa udi. 2<). dscem-briT 1925, Osterr. Zentr. 1926, f.tr. 2?fi.
'•' P f a f f, Zur Lehre von Sohadenersatz und Ge.iugtuung nach ¦ osterr. R., str. 3^. Ehrenzveig, %stem § 302; Krasno p ols ki. Obligatiancnrecht. str. 176; Maver, I.ehrbuch 1., str. 272.    \V o If f v
Vpliv kazenskega postopanja na civilno pravdo. 83.
nobene utemeljitve in se zadovoljujejo več ali manj z golim navajanjem svojega naziranja.
Izgubiti ne smemo iz vida, da gre za naklepno dejanje in da je storilčev naklep ugotovljen s kazensko sodbo, ki je to z učinkom napram vsakomur proglasila. Dejanje, ki je povzročilo škodo, ni samo civilna krivica, marveč posebej po zakonu prepovedano in kot tako označeno dejanje, na katero je zagrožena kazen. Ta zakonita kvalifikacija je takšne težine, da izloča storilčevo dejanje iz celega kom* pleksa drugih njegovih in nasprotnikovih akcij, ki so se pripetile in ga napravlja za odgovorno in sicer edino od* govorno. Najsi je bilo storilčevo dejanje samo reakcija na nasprotnikovo provokacijo, reakcija vendar ne sme biti izvršena v takšni obliki,, da postane reakcija naklepno kaznivo dejanje. Pod provokacijo, izzivanjem razumevamo vsa dejanja, ki jih sicer ne odobravamo, ki pa vendar niso takšna, da bi bila označena za kazniva in tudi niso omenjena v sodbinem izreku, ki ugotavlja storilčevo krivdo. Res je, da provokacije ne bo prezrl kazenski sodnik, upošteval jo bo kot važno okoliščino, sicer ne pri ustanavljanju kvalifi* kacije kaznivega dejanja, marveč pri odmeri kazni. N a merokaznivplivaoškodovančevoizzivanje, (n. pr. § 167 k. z., celo oprostitev § 298 k. z.) n e p a n a odgovornost, dati odškodnino in na višino te odškodnine.
Da smemo imeti le ta zaključek za pravilen, nas po* trjuje tudi še nadaljnje razmotrivanje. Kazenskemu sodniku je bil predložen celotni dogodek, kakor se je pripetil, ne samo storilčevo dejanje, izluščeno iz obširnega obsežka vseh drugih spremljajočih ga okoliščin. Bilo je torej kazenskemu sodniku praviloma — in le pravilo smemo vzeti za podlago pri teoretskem razmišljanju, — soditi tako o provoikaciji kakor tudi o reakciji. S tem, da je sodba omejena zgolj na drugo dejanje, je odklenila domnevo, da je pripisovati izzi* vanju večji pomen. Reakcija je ostala sama po sebi in edino kaznivo dejanje. To ostane tako, če se zbog izzivalnega dejanja sploh ni vršilo kazensko' preganjanje in tudi ni bilo zaradi njega obtožbe. Še jasneje pa je seveda, ako je bilo obtoženo tudi izzivanje in je izšla o tem oprostilna sodba. Kar je povedano o naklepu, velja tudi o zlonamernosti kot diferencirani obliki naklepa.
Pri vsem tem seveda domnevamo,- da je samo eno deja* nje in sicer reakcijsko, povzročilo škodo. Zato tudi mislimo.
Kilangovem Komentarju IV.. str. 63. Nasprotnega naziranju H n s e n' dhrJ. Obligationenrecht str. 167.
84 Vpliv kazenskega postopanja na civilno pravdo.
da ustreza bolj čutu pravičnosti, ako je naklepni storilec odgovoren za povzročeno škodo v celoti, dočim nasprotni* kovo dejanje, provokacija, sploh ni napravilo nobene škode. Temibolj mora veljati to, ako pri nasprotnikovem dejanju o izzivanju skoro ne moremo govoriti, marveč le o nekem ponašanju njegovem, ki sploh ne ustanavlja sokrivde.'" Po* dobno tudi, ako je storilec izrabil nevednost ali lahkomisel* nost nasprotnikovo in tega oškodoval, čeprav bi oškodovani (n pr. osleiparjeni) ob količkaj pazljivosti moral prevaro zapaziti. Ne gre tako daleč, da bi bil prevar j eni še ,s tem oškodovan, da bi šteli njegovo lahkomiselnost za sokrivdo in bi slepar bil za svoje dejanje še nagrajen ter bi moral provzročeno škodo samo delno povrniti. Ako pa je nastala škoda iz obeh dejanj, iz provokacije in reakcije, zavezuje vsako dejanje k povračilu škode.
Pri naklepnem kaznivem dejanju bo zato razbrati iz kazenske sodbe same, kdaj ima izzivalno dejanje vpliv na določitev škode odnosno kdaj se sme govoriti o deljeni krivdi. To so primeri prekoračenja silobrana (§ 24 k. z., ki sicer ni vselej kaznivo," poškodovanje drugega s privolje* njem tega samega (n. pr. §§ 168, 172 k. z.). Večinoma bo ka* zala na pcškodovančevo sokrivdo tudi ugotovitev, da je zado* bil kdo poškodbo pri tepežu. Vendar bi bilo treba največkrat to odkloniti, ako bi se izkazalo, da poškodovani ni imel v rokah nobenega orodja, dočim je bila poškodba prizadejana nedvomno z orodjem. Za vse primere se določno pravilo seveda ne da postaviti.
Pri tem ostane še velik del kaznivih dejanj, ki ne izklju* cujejo že s početka nasprotnikove sokrivde. To so vsa dejanja, ki niso izvršena naklepno, marveč zgolj iz malo* marnosti. Dočim malomarno dejanje nasproti nalklepnemu slednjega v nobeni smeri ne oprošča ali vsaj deloma ne raz* krivlja, kajti naklepa ni favorizirati zaradi nasiprotnikove malomarnosti, vendar takšne stroge odgovornosti ne more* mo naprtiti osebi, ki je zagrešila kaj iz malomarnosti. Pri dejanjih te vrste bo treba torej vselej razmotrivati, ali ni tudi nasprotnik kriv, oziroma kolikšna je njegova sokrivda. Slednja utegne biti celo mnogo večja kakor obsojenčeva, čeprav te civilno sodišče ne more nikdar zanikati, kajti ta
" Woilff, Grundriss str. 49.
" Tako odi. 10. imarca 1904. Gl. L'. 2637; 2. marca 1910, Gl. L". 4981; 18. jimija 1912, Gl. U. ."5979; 22. septembra 1914, Osterr. Zsntr. XXX[[I, 504. Glasom zadiije odiloobe tisti del kazenske odločbe, ki tav4ja sdkrivdo po kaznivem dejanju oškadofvanega, ni obvezen za ci* vilnega sodmika.
\'pHv kazenskega postupinja na civilno pravdo. 85
je ugotovljena že s kazensko sodbo. Civilni sodnik določi .samo razmerje med obema.
Govorili smo namenoma le o naklepnem kaznivem de* janju, ker se pri tem najlažje dokaže utemeljenost postav? Ijene trditve. Razširimo pa to pravilo na vsak nakleipni delikt sploh, tudi nekazniv (civilni) in trdimo v soglasju z imenovanimi avtorji, da napram zahtevku na odškodnino, temelječem na naklepnem dejanju, ugovor sokrivde nima mesta. Da je pozitivni zakon zagrozil na neko dejanje kazen, je storil vsled tega, ker je imel dotično napadeno dobrino za toliko važno. Namenil je torej kazensko zaščito v prvi vrsti zaradi pravne dobrine, dočim je teža dejanja odločilna šele v drugi vrsti. Pa najsi je oškodovalni namen še tolikšen, izvršeno dejanje ni kaznivo, ako ga zakon za taikšnega ne proglasi. Pri ugovoru sokrivde pa prihaja v poštev samo storilčev namen, zato je le pravično, ako se pri tem ne dela razlika med kaznivim in nekaznivim dejanjem.
V tej zvezi treba odgovoriti še na vprašanje, kakšen pomen ima izrek o očuvalnih odredbah nad sto* rilcem kaznivega dejanja. Vobče se izrekajo^ očuvalne od* redbe le obenem s sodbo, bodisi obsojajočo bodisi oprostil* no. Merodavna je v teh primerih tako glede storilstva kakor vračunljivosti za civilnega sodnika edinole kazenska sodba in ne izrek o očuvalni odredbi.
Po § 110. k. p. sme sodišče, ako je bilo postopanje vsled obdolženčeve nevračunljivosti ustavljeno, odločiti ali naj se obdolženec odda v zavod za čuvanje ali zdravljenje (tudi pod zaščitni nadzor), ako je obdolženec nevaren za javno varnost.
To očuvalno odredbo sme sodišče odrediti le, ako je gotovo, da je obdolženec storilec. Na to kaže besedilo § 53 k. z., dalje da so dopustni ukrepi v kazenskem postopanju samo zoper storilca. V tem pogledu bi se torej reklo, da obsega izrek te očuvalne odredbe molče potrditev obdolžen* čevega storilstva. Vzlic temu ne bomo priznali takemu izreku enake ugotovitvene moči kakor kazenski obsodbi. Ne sme se pozabiti, da do tega prepričanja sodišče ni prišlo po razpravi o storilčevem dejanju ali nedejanju, ki edino nudi zadostno jamstvo za pravilnost takšne ugotovitve, dalje da ne priznavamo nobene ugotovitve kazenski oprostilni sodbi po 3. odst. § 280 k. p., s katero je moči tudi združiti kakšno izmed očuvalnih odredb. Odredba očuvalnih od* redb torej v nobenem primeru, tudi v pri* m e r u § 110 k. p., ni p r e j u d i c i a I n a za civilnega sodnika.
86 Vpliv kazenskega p<r.st;ipanja na civilno pravdo.
Zakon govori le o prejudicialni moči kazenske obsoja* joče soabe, o kazenski oprostilni sodbi popolnoma molči. Vendar bi bilo pogresno a eontrario sklepati iz tega, da je kazenska oprostilna sotlba brez vsakega pomena za civilno stvar in da se zato civilnemu soidniku nanjo sploh ni treba ozirati. Splošno argumentiranje a eontrario ne vodi vselej do pravilnih zaključkov, ker ne upošteva vseh mo« mentov pozitivne določbe, zlasti ne svrhe, zakaj je bila izdana. Zato novejša pravna teorija sklepanje iz nasprotstva izključuje iz tolmačenja, češ da takšno sklepanje ovira vsak napredek v tolmačenju zakonov.'" VzHc temu prevladuje mnenje, da se na oprostilno sodbo ni treba ozirati;'" le malo* številni glasovi poudarjajo važnost tudi kazenske oprostilne sodbe in vezanost civilnega sodnika nanjo.'" Zlasti poudarja Rcsenblatt, da je odločilna tudi kazenska oprostilna soaba za civilnega sodnika, razen če je bila izrečena opro* stitev iz razlogov kazenskega procesa (ker n. pr. kazensko postopanje ni bilo uvedeno na predlog upravičenega tožilca, ker ščiti obdolženca imiiniteta, ali vsled nevračunljivosti storilca ali iz vzroka, ki izključuje pokaznitev, dalje pa se* veda, če se civilnopravni zahtevek opira še na druge, od kazenskopravnega naslova neodvisne temelje. V vseh drugih primerih pa da kazenska oprostilna sodba velja tudi za presojanje upravičenosti civilnega zahtevka, zlasti tudi tedaj, če je bil obtoženec oproščen, ker se ni dal ugotoviti dejanski stan kaznivega dejanja ali pa se je izjalovil dokaz, da je obtoženec zakrivil dejanje, katerega je bil obtožen.
V utemeljitev tega navajajo, da nasprotno naziranje dopušča, da bi bil toženec spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ga je bil na kazenskem sodišču oproščen, ne da bi bilo kazensko postopanje obnovljeno, dalje analogija glede dopustnosti civilne obnovitvene tožbe (sedaj §§ 624 št. 1 — 3 in 632 c. p. p.). Nasprotno naziranje, da je civilni sodnik nasproti vsaki oprostilni kazenski sodbi povsem neodvisen, črpa svoje temelje iz zakona, torej iz nasprot* nega zaključka določbe § 364 c. p. p., k čemur se more sedaj pritegniti tudi § 624 št. 4 c. p. p., in iz utemeljitve, da pogoji
^* Gl. Eihrenzvveig, o. c. I. S 17.
" Gl. odločbe 11. januanja 1910, Gl. V. 4892; 6. april« 1910, Gl. LI. 5m; 25. maja 1910, Gl U. 5082; «. marca 191!, CA. U. 5392; nejasno IT), februarja 1926, Themis, VII, 123.
2» Waser. Hat die Enitscheidung des Strafrichters etc. A, O. Ger. Zeit. 1875, str 193; Rosenblatt, o. c. sitr. 97 si.; isti, Beitrage zut Lehre viom Ztusammenhange von Živil* und .Sitrafsachen, Osterr, Zentr. 18H4, str. 335.
VipKv kazenskega p-ostopanja na eiv:Ln« pravdo. 87
kazenske odgovornosti niso identični s civilno odgovor* nostjo, da so slednji znatno strožji, kakor prvi." /Oadnje omenjeni razlog, ki pa je citiran največkrat, je vsekakor preoztic, kajti v vidu ima le dejanja, ki zavezujejo k odškod= nini. Pozablja pa, da utegnejo biti predmet kazensikega po* stoipanja tuai še druga dejanja, ki ali sama zase ali ipa v zvezi z drugimi suDstanciirajo civilni tožbeni zahtevek.
Trdno podlago za pravilen odgovor na vprašanje nam more dati le spoznanje, kolikšno ugotoviitveno moč je pri* znati kazenski oprostilni sodbi. Kakor obsojajoča tako je deležna tudi oprostilna sodba pravne moči, ki pa more vpli* vati seveda le v mejah svojih ugotovitev.
Po § 280 k. p. izreče sodišče oprostilno sodbo, če spozna: ]. da dejanje, ki ga je obtoženec obtožen, ni po zakonu kaznivo dejanje, 2. aH da ni dokazov, da je storil to dejanje obtoženec, 3. ali da je kaj takih okolno,sti, ki izključujejo krivdo ali izključujejo ali ukinjajo obtoženčevo kaznivost. Za obtoženca enak pomen kakor oprostilna sodba po § 280 k. p. ima tudi sodba, s katero se obtožba zavime po §§ 276 in 277 k. p.
Sodba, s katero se zavrača obtožba po §§ 276 aH 277 k. p., ne ugotavlja nič drugega, kakor da je bilo treba poisto* panje ustaviti, ker niso bile podane ali pa so pozneje rtdpadle pravdne predpostavke za postopanje. Sodba je zgolj format na in o dejanju samem ne prinaša nobene rešitve."" Zato sodba po § 276 k. p. za civilnega sodnika ni relev-antna.
Izrek oprostilne sodbe po § 280 k. p. more kriti, kakor razvidno, precejšno število različnih ugotovitev, kajti zanj je predpisana le abstraktna formula, da je obtoženec opro* ščen. Iz abstraktne formulacije sodbenega izreka samega pač ni razbrati, zakaj je bil obtoženec oproščen, ali zato ker siploh ni kaznivega dejanja, aH ker ga ni zagrešil, aH ker obtoženca ni kaznovati. Sem bi bilo podrediti tudi primer oprostitve od krivde po § 73 k. z., ako naj se izreče v takih slučajih oprostitev, kar pa je sporno.
Le tedaj, ako se motri edinole abstraktni izrek ojprostil* ne sodbe, se more trditi, da sodnik, ki je obtoženca oprostil, ni ugotovil nobenega dejanskega stanu"" aH pa da izreka oproistilna sodba le, da državna kaznovalna pravica ni po< dana."' Bodisi tudi namen kazenskemu postopanju ugotav* Ijanje, da li je zahtevek na pokaznitev zakonit aH ne, mora
Randa. o. c. Lttr. 237; V e r o n a» Z u g I i a, o. c. str. ^i-i.
Marko'vič, o. c, str. 514, 517; Ogorelica, Zafc(Hiik str. 12, 18. Siperl, o. C. str. 833.
G o lds C h mi dt, o. c. 175, op. 954 a contr.
\'piiv kazenskega p';i.st;jpiaja na civiln:) pravdo.
dognati postoipanje vendarle v prvi vrsti, ali je bilo obto* ženo dejanje res izvršeno in sicer po obtožencu ali ne. To je premisa, na katero se naslanja sodbeni izrek. To se ne sme izgubiti iz vida, kajti sicer vzamemo sodbi njo oživlja« jočo vsebino in nam ostane samo prazna formula.
Treba poseči na razloge, da oživimo, izipopolnimo ab= .straktni sodbeni izrek. S tem se nikakor ne obide načelo, da razlogi ne postanejo nikdar pravnomočni. Hoče se doseči le gotovost, zakaj je bila oprostilna sodba izrečena. Tuidi drugod je treba poseči cesto po razlogih, da se dožene, v čem je postala sodba pravnomočna. Tudi civilna sodba, ki zavrača tožbeni zahtevek, je v svojem izreku povsem ab* straktna, vendar bo' pri ponovitvi istega tožbenega zahtevka iz drugega naslova sodnik ob vprašanju, ali gre za že pravno« močno razsojeno stvar, črpal svojo vednost iz razlogov in ne iz izreka sodbe. Drug primer je po § 632, odst. 2 c. p. p., ko ugotovi civilni sodnik na podlagi razlogov, da je izšla oprostilna sodba iz drugih vzrokov kakor zbog tega, ker ni kaznivega dejanja ali ker zanj ni dokazov. Poseganje na razloge torej nikakor ni izključeno. V zvezi z njimi se poda tudi ugotovitev oprostilne kazenske sodbe, da kaznivega dejanja ni ah da ga ni zagrešil obtoženec. To ugotovitev čripamo iz sodbe le zaradi tega, ker je izrečena v nje izreku, ne zaradi večje aH manjše utemeljenosti v razlogih nava* janih činjenic. Iz razlogov hočemo posneti le, ali pomenja abstraktna formula, »obtoženec se oprosti, češ da je zagrešil to in ono...« isto kakor: »obtoženec se oprosti, ker očita* nega dejanja ni zagrešil« ali »ker očitano dejanje sploh ni bilo izvršeno«. To je isto, kakor če iščemo v civilnem izreku: »zahtevek, da naj toženec plača 1000 Din, se zavrne«^ dejansko podstavo n. pr. »zahtevek se zavrne, ker toženec posojila za 1000 Din ni prejel« v to svrho, da iztožujemo 1000 Din iz naslova darila. Ugotovitev je sicer res le nega* tivna, toda zato nič manj učinkovita kakor bi bila nasprotna pozitivna, zato mora imeti tudi enak učinek kakor poslednja in ne samo konsumiranje kaznovalnega zahtevka. Pravna moč oprostilne sodbe v teh primerih pomenja več, kakor golo izključitev, da bi bil ponovno stavljen obtožbeni zahtevek.
S tem je začrtan obenem tudi obseg, v katerem je opro* stilna kazenska sodba prejudicialna. Povsem odpade tretji primer § 280 k. p., o d prvega ostane le, kadar gre za posebno potrebnost, ali jedejanje, zakaterogre. po kazenskem zakonu kaznivo ali ne. Vce* loti pa ostane drugi primer § 280 k. p., da zadevnega dejanja obtoženec ni storil, ko*
Vpliv kazenskega postopanja na civilno pravdo. 89
" Pollak, o. C, str. 561.
likor gre za kaznivo dejanje. Preko tega civilni sodnik ne more iti, to ugotovitev mora s,prejeti neomejeno, vsako drugo postopanje krši načelo »ne bis in idem« in s tem za* nika negativno funkcijo pravne moči oprostilne sodbe. Od tega načela odstopiti je dopustno le pod pogoji, ki jih je ustanovil zakon, torej samo v kazenskem postopanju. Ako velja nasprotno, da je v vsaki civilni pravdi prosto, ne se ozirati na Oiprostilno sodbo in nezavisno od nje preiskovati in ustanavljati obstoj kaznivega dejanja, potem pomeni to odreči pravno moč kazenski sodbi. Slednja ne znači samo, kakor bi se morda ugovarjalo z druge strani, da je dozdevni storilec prost kazni, ker da je kaznovalna pravica države konsumirana, in da se mu kazni ni bati, če preiskuje civilni sodnik dotično dejanje. Učinek oprostilne sodbe je pomemb* nejši. Sodba je namreč izrekla, da obdolženec dotičnega dejanja ni zagrešil, sodba je s tem rehabilitirala obtoženca v očeh drugih. Kazen in odškodnina sta samo posledici kaz= niVega dejanja. Kjer tega ni, tam tudi ne more biti posledic, od^sno kjer se izreče kazen, tam mora biti predvsem ugotovljeno kaznivo dejanje. To na novo ugotoviti, pa je edinole stvar kazenskega sodnika, ako je že kdaj izrekel negativno sodbo. Ovrženo je s tem načelo, da je imeti oprostillno sodbo za javno listino samo, kolikor prihaja v poštev izrek oprostitve, sicer pa da jo je imeti le za dokazilo, enakovredno zasebni Hstini, vsled česar da morajo ostati neuipoštevni zlasti razlogi.'"' Kakor smo odklonili domnevo, da učinkuje kazenska obsodba zbog tega, ker je javna listi* na, prav tako jo moramo glede oiprostilne sodbe. Obe učinkujeta le zaradi ugotovitev, ki jih postavljata, in ker so deležne te ugotovitve pravne moči.
Oporo za to naziranje nam nudi tudi zakon sam. Po § 632, odst. 2 C. p. p. je dovoljena obnova civilne sodbe, ako je navedeno kaznivo dejanje kot razlog obnove, le tedaj, če je dovedlo kazensko postopanje do pravnomočne obsodbe zbog kaznivega dejanja ali pa če se je končalo drugače, toda iz drugih razlogov, ne pa zbog tega, ker ni kaznivega dejanja ali ker zanj ni dokazov. Res je, da se tiče ta določba samo kaznivih dejanj, ki so dovedla do krivične civilne sodbe, katera naj se baš vsled tega odpravi in da gre zakon pri tem še dalje, ker podeljuje enak učinek kakor oprostilni sodbi celo ustavitvi kazenskega postopanja. Vse to bi kazalo, da imamo pred seboj posebno, izjemno določbo.
96 V'pHv kazenskega piostopaiija na civilno pravdo.
Toda naziranje, da je ustanovljena posebnost samo zato, ker je re.šiti vpra.šanje, ali je pravilna civilna sodba aH ne, je zgolj zunanje. Nasprotno v navedeni zakoniti določbi je zaslediti načelo, ki ga je zakonodajec izrekel, četudi mor* da nevede, in ne zgolj izjemo. Izjemna je le nadaljna določba, da v primerih § 624 št. 1 do 3 c. p. p. tudi ustavitev kazenskega postopanja enako učinkuje kakor oprostilna sodba. Ustavitev kazenskega postopanja namreč civilnega sodnika v drugih primerih res nikoli ne veže, ker pač ni nobene ugotovitve, izrečene s sodbo. V tem primeru pa ima pač dani učinek iz razloga, da ni pričakovati drugega usipeha od civilnega postopanja, ako kazensko, započeto baš vsled njega, ni prineslo pozitivnega rezultata.
Podobno načelo izreka tudi § 74 zak. o zemljiških knji* gah. Ako se trdi, da je bila vknjižba iziposlovana na kazniv način in iziposlovana zaznamba sipora glede dotične vknjižbe, se doseže izbris vknjižbe in že pred zaznambo pridobljenih pravic bodisi v kazenskem bodisi v civilnem postopanju le, ako je kazensko sodišče potrdilo obtoženčevo krivdo. Torej strožja določba, kakor jo poznamo iz § 632 c. p. p., ker zahteva zakon obsodbo.
Omeniti je treba končno določbo § 338 odst. 6 k. p., ki dopušča celo revizijo zoper oprostilno sodbo v obtoženčevo korist. Ta je dopuščena iz revizijskih razlogov št. 1 in 2 § 336 k. p., a le tedaj, ako je bil obtoženec oproščen samo zbog okolnosti, ki izključujejo krivdo ali njegovo kaznivost ali pa slednjo ukinjajo. Z revizijo bo obtoženec skušal v teh primerih doseči oprostitev iz d r u g i h zanj u g o d n e j* ših razlogov § 280 k. p., da namreč ni kaznivega de« janja ali da ni on storilec. Pripisuje se torej oprostilni sodbi dalekosežnejši pomen kakor ga predstavlja le izrek, da državna kaznovalna oblast ni podana.
Ti primeri kažejo, da računa tudi pozitivno zakono* davstvo s pravno močjo kazenske oprostilne sodbe. To navzHc argumentu a eontrario iz § 364 c. p. p. in navzKc okolnosti, da se zakon niti z besedico ni dotaknil v § 624 C. p. p. tudi oprostilne soHbe, ko govori v štirih točkah istega paragrafa o kaznivih dejanjih in obsodbi.
Za civilnega sodnika uporabno negativno ugotovitev bo nudila oprostilna sodba v primerih, da se obtoženo dejanje sploh ni dogodilo in da je vnrav to in edino to dejanje porHaga civilnopravnemu zahtevku ter da inkriminirano dejanje krije tudi civilni delikt. ah da je storilec kdo drtigi, aH da deianje ni kaznivo. Temu naziranju tudi ne naspro« tuie načelo civilnopravnega postopka, da sme odločiti civilni sodnik sam o vseh predhodnih vjprašanjih. od katerih je
VipMv kazenskega pastopanja na civilno pravdo. 91
cm. 24. aprila 1901, Gl. U. 2340 iardka, da je v vprašaaiju, ali je nastala .šikoda iz kaznivega dejanja, oprostilna sodba kazensikega siod« Viika obveizma za civilnega.
" Avstrijski c. pr. r. je subsumiral ta procesmapravna dejanja so« ¦diišča v § 191 c. pr. r. pod pojem prekinitve. Vendar se novejša av« ¦^rijska literatura pod vpHvom  nemSke  poslužuje zopet  češče izraba
6»
zaviisen obstoj ali neobstoj pravnega razmerja, ki je v pravdi {§ 255 C. p. p.). Predhodno vprašanje se namreč ne pojavlja samo po sebi, o tem vprašanju imamo nasiprotno že sod* niški izrek. Preko tega ne more civilni sodnik, kar je posle* dica pravne moči, ki je imanentna vsakemu oblastvenemu izreku.'"
Zaključek iz teh razmotrivanj je ta, da veže v n e* ki h, sicer zelo redkih primerih, tudi opro* stilna kazenska sodba civilnega sodnika. Ako iz izreka sodbe samega ne bo razvidno, — to je pogosto pri kazenskih sodbah, saj izrek navadno ne nudi jasnosti, — ali je oprostitev posledica, da se dejanje sploh ni izvršilo ali pa da dejanje samo po kazenskem zakonu ni kaznivo, bo pritegniti v razjasnitev razloge sodbe. S tem naj ne bo nikakor rečeno, da postanejo razlogi pravnomočni, marveč se s pomočjo razlogov določi obseg izreika sodbe in s tem tudi, v kolikšni meri je ta izrek postal pravno* močen. Pa tudi v obeh označenih primerih bo civilni sodnik preiskoval nezavisno od kazenske sodbe, ako obnova kazen* skega postopka po § 364 k. p. sploh ni dopustna, ker dozdevni storilec več ne živi ali pa je dejanje po kazenskem za:konu že zastarano.
Primeri absolutne prejudicialnosti kazenske oprostilne sodbe so torej zelo redki, treba jih je največkrat šele sproti ugotavljati. Zato pa zakon nima v tem pogledu nobenega predpisa, ampak prepušča sodniku, da izbere sam, kdaj ga veže po zakonu tudi qpro3tilni izrek kazenske sodbe.
II. Ugotavljanje kazenskih vprašanj v civilnem postopanju.
Ako je gotovo, da so neke odločbe kazenskih sodišč prejudicialne, obvezne za civilnega sodnika, potem se po* dajo že same po sebi določbe civilnopravdnih zakonov, da imej civilni sodnik vsaj pravico, sprožiti tok kazenskega ipostopanja, kadar se mu pojavi sum kaznivega dejanja, o katerem še ni razipravljalo kazensko sodišče. Starejši zakoni so v tem pogledu izrecno predpisovali, da naj se civilno postopanje odloži, dokler se kazensko postopanje o zatrje* vanem kaznivem dejanju pravnomočno ne dovrši."
92 VtpHv kazenskega postopanja na civilno pravdo.
Po zglddu francoskega prava, ki so mu sledile mnoge nemške države, je odrejal stari avstrijski dvorni dekret z dne 6. marca 1821 št. 1743 zbirke prav. zak., da se ne sme uvesti postoipanje pred civilnim sodnikom v pravnih siporih, v katerih je odvisna odločitev od dokaza in vračunljivosti zločinstva ali težkega policijskega prestopka, preden ne izreče sodbe kriminalni sodnik ali politično oblastvo. Ako pa je oseba obtožena omenjenega kaznivega dejanja šele v teku pravde in sicer na tak način, da je imeti osumljen je za ovadbo, ki je zadostna za uvedbo kazenske preiskave, tedaj je pred civilnim sodiščem postopanje ustaviti in po* čakati na odločbo kazenskega sodišča, če je pričakovati, da bo imel u.speh te preiskave odločilen vpliv na odločitev v civilni sporni stvari."" Poidobno pravno stanje moremo ugo* toviti tudi za druge pokrajine naše države. Slično določbo imata še danes veljavna hrvatskoslavonski c. pr. p. v § 2 črka b, ki je veljal do leta 1912 tudi na področju apelacij* skega sodišča v Novem Sadu, in bosanskohercegovski v § 99. Vendar postopanja v pravdah zaradi motene posesti ni odložiti (§ 77 zak. od 8. maja 1890, § 360 bos. herc. c. pr. r.). Tudi srbski gr. s. p. določa v § 174, da naj se civilna razprava prekine, ako se pokaže pri razpravljanju, da je katera izmed strank zagrešila kaznivo dejanje, ki bi bilo odločilno za razsojo stvari. V zvezi s tem določa § 298 s. k. p., da se civilna tožba na odškodnino ne more rešiti prej, preden se ne konča kazensko postopanje s sodbo ali skle* pom.
V teh določbah se zrcali predvsem naziranje, da pre* iskuj kazenske dejanske stane edinole kazenski sodnik, češ, da utegne samo on zanesljivo dognati, ali je podano kaznivo dejanje ah ne. Bilo je s tem predrto načelo raz* pravne maksime v civilnem postopanju, kajti čim se je uvedlo kazensko postopanje, je zavladalo glede nreiskova* nega dejanja v kazenskem procesu veljavno inkvizicijsko načelo. Novejši zakoni so' dali civilnemu sodniku glede zbi* ranja dokaznega gradiva in pritegnitve dokazov večjo moč, na drugi strani pa vera, da najde edinole kazenski sodtaik vedno materialno resnico, ni ostala več tako prepričeval« na.^" Iz zakonov je zato zopet izginila absolutna zapoved, da se postopanje sistira, čim se pojavi .sum kaznivega dee janja. Civilnemu sodniku je dano na izvoljo,
»aussetzen«, ki je svojstven tudi iprejšni avstrijski zakonodaji. Priimei« jaj sAski »prestaiti« v § 174 s. gr. p.
Gl. odloLibe, navedene v op. 2.
KJein, Vorlesungen str. 75.
Vpliv kazensikega positopanja na civilino pravdo. 93
Gl. Neumanin, o. c. str. 804 in tam navedena literatura, Kleim^Engell, o. c. str. 31<i, iPoJlalk, str. 444, Sperl, o. c. str. 275, 421.
Kise 1, o. c. str. 131. VeronasZ-uglia, o. c. str. 344.
ali ip o 'k r e n e kazensko postopanje, ni pa dol* žan tega storiti, marveč sme tudi sam s sred« s t v i civilnega postopanja dognati obstoj -ali neobstoj kaznivega dejanja.
Od načela, da je civilni sodnik vezan, je prešla torej novejša zakonodaja do prostosti civilnega sodnika glede preiskovanja kaznivih dejanj, važnih za njegovo cdločbo. Tako nemški c. pr. r. v § 149, stari avstrijski c. pr. r. v § 191,™ vojvodinski (ogrski) v § 234" in jugoslovanski v
Po določbi § 255 c. p. p. se sme prekiniti postopanje, ako gre za ugotovitev kaznivega dejanja, ki je odločilnega vjpliva na odločbo o pravnem sporu ter o tem dejanju ka= žensko postopanje še ni končano. Ako je končano, potem veljajo načela o prejudicialnosti kazenske odločbe. Dalje se sme prekiniti poistopanje, ako je sumiti, da je na raz* pravi izvedeno dokazilo lažno in bi sodišče ob odločbi to dokazno sredstvo najbrže upoštevalo.
Kaznivo dejanje, zbog katerega se postopanje prekine, mora biti kavzalno za uveljavljanj tožbeni zahtevek. To je izraženo v besedah zakona, da mora biti odločilnega vpliva na sodniško odločbo. Neodločilno pa je, ali je kazensko po< stopanje glede dejanja že uvedeno ali ne. V slednjem pri* meru bo civilni sodnik obenem, ko prekine postopanje, od* stopil spis kazenskemu oblastvu in povzročil tako kaizensko zasledovanje. Iz tega izhaja, da sme civilni sodnik prekiniti postopanje in pokreniti kazensko le, ako se dotično dej a* nje preganja po službeni dolžnosti in ne samo na zasebno obtožbo. Ako se preganja dejanje samo na oškodovančev predlog, le tedaj, ako je tak predlog podan. Postopanje je prekiniti, le če se pokrene kazensko postopanje pred tuzem* skhn sodiščem. Na inozemsko sodišče domači sodnik nima nobenega vpliva, zato tudi ne gre prekinjati postopanja v svrho, da bi se uvedlo kazensko zasledovanje pred inoizem* skim sodiščem. Pač pa je prekinitev dopustna, ako kazen* sko postopanje v tuji državi že teče, in to ne le takrat, ka* dar bo inozemska kazenska sodba za tuzemskega sodnika prejudicialna, marveč tudi sicer, ako bi bilo to sodbo uipo* števati pri odločbi.
94 V(ptliv kazenskega postopajija na civilno pravdo.
Glede drugega iprimera § 255 je poudariti, da gre za doikazila, torej za lažne ali lažno predrugačene listine, za lažne izpovedi prič in izvedencev (tolmačev) ter strank. Prav redko bo sicer vsled lažne zaprisežene izipovedi ene stranke prekiniti postopanje, čeprav tudi to ni izključeno.'* Predočiti si je namreč, da pada zapriseženo zaslišanje stranke redoma (ne sicer vedno) na konec razjprave in da tik pred zaključkom raziprave prekinitev ni na mestu, mar* več sklep razprave in samostojna presoja razipravnih po* datkov po civilnem sodniku samem. Velja pa za vsa ta do* kazna sredstva, da so res odločilne važnosti za odločbo o pravnem sporu.
Druigi odstavek § 255 c. p. p. je imeti bolj za eksempM* fikacijo cele določbe kakor pa za to, da se ustanovi samo« stojen pogoj za prekinitev poleg glavnega pogoja: sum kaznivega dejanja. Zato bo prekinitev dopustna tudi, ako pridejo med pravdo na dan kaznive nasprotnikove spletke ali njegovega zastopnika (»prevarna dejanja«), ki utegnejo odločilno vplivati na razsojo, in ne samo taka dejanja teh oseb, ki se kažejo kot dokazna sredstva."* Pač pa glede sod* nikovih dejanj ni druge možnosti kakor odklonitev krivic« nega sodnika.
Kdaj je civilno postopanje preikiniti, odloči sodnik po-svojem preudarku.''^ Kadar je gotovo, da je bilo dotično dejanje res izvršeno, ker je priznano (civilni sodnik išče redoma le formalno resnico) ali ni nasprotnih dokazov, postopanja sploh ne bo prekiniti. Ni več suma, mar* več gotovost kaznivega dejanja.'"' Sicer pa velja načelo, da takrat, kadar more civilni sodnik s svoijimi sredstvi enaka zanesljivo ugotoviti pravno stanje kakor kazenski sodnik, zlasti kadar niso potrebne posebne poizvedbe (hišne pre* iskave), prekinitev ni na mestu." Postopanje je tudi prej končano brez nepotrebnih zavlačevanj, ako ga izvede ci* vilni sodnik neprekinjeno, kar je osobito unoštevati pri nujnih OTimerih. Prav malokdaj je na mestu prekinitev vsled lažne izpovedi priče ali izvedenca. Sodnik more ven* darle večinoma sam presoditi, ali naj priči verjame ali ne,
JC.lein, o. C. str. 74; Sporil, o. c, str. 275. ¦" Nasprotno Sp e r 1, o. c, str. 275.
Odi. 24. apriila 1022. Thcmis IIT, 239: 14. n(>\em:bra 1922. Thenilj,
111. 3-19.
™ Oai. 25. junija 19<)3, Gl. V. 2389.
" Gl. SchaucT, Uiiiteribrcchiitnig des Zi,vil|proizesses wogen Ver? dachtes einer strafbaren Handlung, Ger. Zeiit. 1898 št. 6; odi. 6. uikto«i ¦bra 1910, Gl. U. 5204; 30. maja 1917. ,Iu.r. BI. 1917, 32.
Ali se sane tlolofija § 376 k. z. uporabljati oa draibe lo^-išč?     9-S
kajti redkokdaj bo ugotovil kazenski sodnik lažnivost iz= povedb z drugimii sredstvi, kakor so na razipolago civilnemu sodniku baš v tej pravdi. Kakor on bo navezan tudi ka= zeniski sodnik na ista dokazila, vsled česar se le prepogosto dogaja, da ostane tako uvedeno kazensko postopanje brez usipeha. Ako pride celo do oprostilne sodbe, je situacija celo zaobrnjena, ako je ta sodba prejudiciabia. Prekinitev je dopustna tudi na višji stopnji."* Določba § 9 nar. z dne 12. oktobra 1914 št. 275 drž. zak., da je na zaiprosilo kazenskega sodišča civilno postopanje prekiniti, ker da je podan sum oderuštva, je z novim kazen* skim zakonikom razveljavljena. Po kazenskem zakonu je delikt oderuštva na novo določen in oderuštva po naredbi iz 1. 1914 ni več. S tem pa so razveljavljene tudi ostale do* ločbe narcdbe, ki se nanašajo le na delikt oderuštva po naredbi iz 1. 1914. Določba čl. 2 uvod. zak. k c. p. p. (zak. z dne 9. julija 193U SI. N. LXV. 384) tu nima več kaj raz* veljavljati.
(Konec prihodnaič.)
Ailr 1 e r h a n d, Dic l"nteribrci;liung des Ziviliprozesscs in hoherer Insitai« Nvegen des Verdacljltes einer sitrafibaren Handhmg, CJer. H. 1R<>S fetr. 45 si. Primerjaj tudi § 637 c. p. p.