Prvi poduk.

Navod za

podučevanje na najnižji stopinji narodne šole

z ozirom na

Razinger-Žumerjev Abecednik za slovenske ljudske šole.

V Ljubljani 1882.

Založila in tiskala Ig. pl. Kleinmayr &  Fed. Bamberg.



i


Predgovor.

,,Obljuba dela dolg.“ Z ozirom na ta predgovor bi
se bil jaz skoro pripravil v ne mali dolg. Slovenskim
učiteljem sem bil obljubil, da jim pričujočo knjigo v
letošnjih šolskih počitnicah na beli dan spravim. Te
obljube skoraj ne bi bil mogel izpolniti. Oviralo me je to,
da sem bil do 1. julija nabral samo okoli 160 naroč¬
nikov (med temi pa kacih 70 mariborskih učiteljskih
pripravnikov, kateri so se oglasili največ na prigovarjenje
gosp. Porekarja); to je pa tako majheno število, da bode
s temi komaj ena četrt tiskovnih stroškov plačana. Druga
ovira je bilo pomanjkanje časa, da bi bil rokopis iz¬
gotovil, kajti obložen sem bil z mnogovrstnim delom, in
zapreko so mi delale še druge nadloge. Vendar sem se
kljubu majhnemu številu naročnikov odločil, knjigo za¬
ložiti, čeravno s tem precej veliko svojih novcev na ne¬
gotove obresti denem.*) Mnogo tvarine v tej knjigi nabral
sem, kakor častiti čitatelji razvidijo, po naših šolskih
časopisih, ki so v teku poslednjih let veliko sem ter tje
raztresenih dobrih navodov te vrste priobčili, tako, da
mi je bilo na večjih mestih samo tvarino sebrati in v
celoto vrediti treba.

*) Naposled se mi je posrečilo, dobiti založnika.

Ledino je silno težko orati, in preorana ledina še
nikakor ni podobna rodovitnej njivi. To velja tudi o meni
in mojej pričujočej knjigi. Marsikaj bodo izurjeni slovenski
učitelji našli, s čemer se ne bodo zlagali, in marsikaj je
radi pičlega prostora, ki je bil tej knjigi odločen, premalo
obširno razloženo; a pomisliti naj izvolijo, da na sto plim
mladim učiteljem utegne ta navod ipak dobro služiti, in
tem je pa v prvi vrsti tudi namenjen. Dobra volja naj
torej nadomesti, kar denar in čas dopustila nista. — S
slikami, katere so vpletene pri nazornem nauku, vstreženo
bode posebno onim učiteljem, kateri v risanji dobro iz¬
urjeni niso.

V Krškem 1. avgusta 1881.

Pisatelj.

Prvi oddelek.

T7-^ocL

§ 1. 0 podučevanji na najnižji stopinji ljudske sole.

Ni treba človeku ravno velik pedagog biti, da previdi od
vseh šolnikov pripoznano resnico: „Učitelj malih mora biti čvrst
mož, ako hoče svojo nalogo dobro rešiti 11 . Res je, prvence, otro¬
čičke prvega razreda, prvega šolskega leta more le dobra  uči¬
teljska moč s povoljnim vspehom podučevati. Zato se večkrat
svetuje, naj se v začetnico k malim ne postavi mladega nastop¬
nega učitelja, ampak šolnika z večletno prakso. Temu zahte¬
vanju sicer ni treba brezpogojno pritrditi, kajti tudi mlada moč
si z vestnim pripravljenjem, z veseljem do šole in ljubeznijo do
malih vse potrebne lastnosti pridobi, da more težavno svojo nalogo
v začetnici po pedagogicnih in metodičnih vodilih izvrševati. Kako
važno je podučevanje v začetnici, svedoči že to, da se je v prejšnjih
učiteljiščih že na ta predmet največ oziralo, in tudi sedanja pra¬
vila o učiteljiščih predpisujejo, da se imajo učiteljski pripravniki
tretjega tečaja skozi 2 uri na teden s špecijelno metodiko
začetnice  baviti.

Kakor si učitelj in učenec pri vsakem predmetu želita, da
bi imela zanj pri rokah tiskan navod, tako je gotovo marsikoji
učitelj metodike o prvotnem podučevanji in marsikoji učiteljski
pripravnik želel, da bi se mu v ta namen knjižica z dotienim ob¬
segom izročila. V šolskih časopisih se je ta velevažna stroka
marsikaterikrat že obravnavala, ali to je mudno delo, da si učitelj
iz njih  to pa ono za svojo rabo poiskuje. Še bolj nego učitelj
te metodike na učiteljišči in učiteljski pripravnik, potrebuje ljudski
učitelj v svoji dejanski službi takega navoda, kateri je zlasti na-
stoplemu učitelju tako potreben, kakor „ribi voda“. Izurjeni šolnik

1

2

si je sicer pri svojem večletnem delovanji vstvaril morebiti neko
posebno metodo, s katero znabiti tudi dobro izhaja. Prašanje je
toda, je-li 'se njegov način opira na najboljše izkušnje slavnih pe¬
dagogov, je-li popolnem šolsko racijonelen? Zato si ne moremo
misliti vestnega učitelja, kateri bi mogel navoda o začetnem pod-
učevanji lehko v svoji knjižnici pogrešati.

Prvi razred (prvo šolsko leto) ima te-le predmete: Veronauk,
učni jezik, računstvo, telovadbo in petje. Za veronauk navadno
učitelju ni skrbeti, dasiravno je njegova velika dolžnost, da otro¬
čičke po najboljših navodih v krščanskem in moralnem duhu
vzreja. Za računstvo najde učitelj najboljša pravila v dr. Močnikovi
knjižici: „Navod k prvi in drugi računici."  (C. kr. zaloga
šolskih knjig v Beču, cena 35 kr.) Za telovadbo porabi lehko
proste in redne vaje in telovadske igre, in navoda za te ne manjka
tudi v slovenskem jeziku več. (Schmidt.) Za petje so primerni lehki
napevi, kakoršni so v Nedvčdovem „Slavčku“ in drugod. Središče
vse učne tvarine za jezikoslovni nauk na prvi stopinji je „Začetnica“
ali „Abecednik“, ki je tako rekoč okostniea, vseh teh znanosti za
prvence. To okostnico mora učitelj nekako oživeti, mora jo z
mesom, s krvjo, žilami, živci in z vsem za življenje potrebnim
preskrbeti. In to je neizmerna težka naloga! Koliko učne tva¬
rine ima učitelj s prvenci prvega šolskega leta vzeti, to je v
vseh različnih načrtih in predpisih več ali manj enakomerno in
točno zaznamovano. Tvarino, katera je v dobrih osnovanih Za¬
četnicah" (Abecednikih) navedena, mora se hote ali nehote v enem
letu z mladino prebaviti. Ako je učiteljem sploh potrebno, da si
tvarino posameznih predmetov razdele na mesce in tedne, tedaj
je to v prvem razredu (v prvem šolskem letu) še posebno potrebno,
kajti pri rednih razmerah je učitelju ne samo mogoče, ampak tudi
dolžnost mu je, da zlasti gledč čitanja in pisanja doseže cilj in
namen začetnice (prvega razreda).

Namen in cilj (smoter) ljudske šole se še vedno različno raz¬
lagata. Nekateri pedagogi važnost ljudske šole previsoko cenijo,
a prosto ljudstvo njeno vrednost večkrat prezira. Ljudska šola
sama  ne more otroka k namenu dovesti, kajti pred in za njo
in poleg  nje vpljivajo na-nj še drugi vzrejevalni faktorji, namreč
narava, rodbina, cerkev in ljudje  raznih stanov, s kate¬
rimi v dotiko pride. Ker pa veliko starišev zbog malomarnosti

3

ali nezmožnosti velik del svoje naloge šoli pripuščajo, postaja šola
važnejša, in prav je, da na njo država in cerkev največjo skrb
obračata.

Ljudska šola stoji vmes mej rodbino in javnim življenjem,
ona mora most narejati iz prve v drugo s tem, da pomaga otroku
do večje samostalnosti. Njej ne pripada niti prvi del odgojevanja,
niti zadnji, ali ravno ta njeni položaj jej daje to dvojno nalogo
nadaljevati ondi, kjer se je že v domači hiši temelj (večkrat prav
slab) položil, in tako podučevati, da se more otrok, izstopivši iz
ljudske šole, ložje sam dalje izobraževati ali pa na druzik zavodih
še večje omike z vspehom iskati. Po § 1. državne šolske postave
od 14. maja 1869 je namen ljudske šole: „odrejati otroke, da bodo
nravni in pobožni, razvijati jim dušne moči, oskrbovati jih z zna¬
nostmi in vednostmi potrebnimi, da se lehko dalje omikajo za živ¬
ljenje, in postavljati jim temelj, da bodo enkrat prida ljudje in
dobri državljani". To nalogo pa zmore le tedaj, ako je učilnica
in odgojevalnica.  Zato naj bode poduk odgojevalen,  in
to pri vsakem predmetu in na vsaki stopinji. Nikoli naj se ne
podajajo samo znanosti, pri vsem naj se ozira na blaženje srca in
na okrepenje volje k dobremu. Posebno pa se mora za o d go j o,
dobro izrejo v začetnici  (v prvem razredu, prvem šolskem
letu) skrbeti. Srce mladih šolarjev je za vse občutljivo. Vspeh
kasnejega podučevanja je zelo odvisen od temelja, ki se je prvo
leto položil, zato je gotovo opravičena terjatev, da mora učitelj
malih najčvrstejši mož biti, ako hoče svojo nalogo popolnem rešiti.
Poduk ima dvojni namen: materijalni  (stvarni) in formalni
(obrazajoči). V začetnici se ozira na oba dva; tu se mora pri¬
dobiti še nekoliko znanja, da se more šolovanje nadaljevati. Zato
ima že v svojem načrtu predmete, kakor veronauk, nazorni nauk,
čitanje, pisanje, računstvo in drugo. Z vajo v teh predmetih do-
seza začetnica svoj materijalni namen. Mora pa tudi vse otroške
duševne moči, mišljenje, spomin in domišljijo  buditi in raz¬
vijati, mora otroške nagone  prav voditi, vest  krepčati in jezik
uriti. To je formalni namen prvega razreda, in nanj se mora v
prvi vrsti ozirati. V obče je naloga začetnice nekako to, da se
otroka za daljno učenje pripravnega stori. Pri nekaterih otrocih
je bilo sicer že v domači hiši prvo delo kolikor toliko že opravljeno,
zlasti, ako so bili v rokah razumnih starišev in odgojiteljev in v

1 *

4

družbi dobro izrejenih bratov, sester ali mladostnih tovarišev. Prvenec
je torej že seboj v šolo prinesel nekatere vtise, tudi razpolaga
večkrat že s precejšno zalogo besed. Ali v obče so njegovi čuti
še slabo razviti; dete je bilo le površnega gledanja navajeno in
vse, kar je govorilo, zgodilo se je brez premišljenosti. V mnogih
slučajih je pa nastopni učenec prvega šolskega leta še na veliko
nižji stopinji duševnega razvitka, ne more se izraziti niti o naj-
navadnejših dogodjajih vsakdanjega življenja, niti ne razume uči¬
teljeve besede.

Zato mora prvi razred učiti otroke gledati, misliti in go¬
voriti. Tem vajam se pridruži še le čitanje in pisanje. Naj-
prvo in v največji meri skoro mora vaditi otroka, da se vsega
tega, kar po svojih čutih v njegovo dušo pride, zaveda,  da o
vsem tem prave pojme  ima in da se naposled o vseh svojih pra¬
vilnih predstavah tudi pravilno izraziti  more. Vse te vaje in
vso tvarino, katero si za podlago pri njih vzamo, razumevajo šol¬
niki in pedagogi pod besedo „nazorni“ (kazalni) nauk.

§ 2. 0 nazornem nauku.

Pred šolsko dobo je bila otroku domača hiša ves svet. Vse
njegovo delovanje se je zibalo v tesnih mejah rojstne hiše in oko¬
lice. Vsi vtisi, katere je dete pred šolsko dobo zadobilo, so še ne¬
popolni in neredni. Šoli pripada naloga, da napeljuje otroke, vse
reči vsestransko opazovati in jih po namenu razmotrovati. Otroku
se je v prvi mladosti razvil vid,  zato se mora ta čut tudi v šoli
najprvo gojiti začeti. Dete vidi sicer podobo, ali si zraven nič ne
misli. Šola pa navaja dete na to, da o gledanih rečeh sklepa glede
na velikost, obliko, namen, da jih primerja z drugimi rečmi. V šoli
naj se vsaka reč, o kateri se govori, pokaže v naravi. Ako to ni
mogoče, naj se mladina pri priliki v naravo samo pelje, da ondi
ogleduje veličastvo naravskih predmetov, ali vsaj opominja naj se
mladina pogosto, da gleda z odprtimi  očmi, da opazuje stvari,
kedar se v naravi sprehaja. Kedar je pa učitelju govoriti o takih
reččh, katerih si otroci v naravi ogledati ne morejo, naj se po-
služi kalupov (modelov) iz lesa, ila ali gipsa, kateri so naravskim
predmetom mnogo bližje, nego slike. Dostikrat mora sicer učitelj
tudi se slikami zadovoljen biti. Dobre slike predstavljajo predmete

5

v naravni velikosti in posnemajo tudi njih barve. Malih slik vsi
učenci videti ne morejo.-Gleda naj se, da je na eni tabli ena sama
podoba; ako jih je več, naj se tiste, o katerih se ne govori, za¬
krijejo, da otroci ogledujejo le eno podobo, o kateri je ravno govor.
Neresnične in slabo zadete podobe vzbujajo napačne predočbe. Lepe
in okusne slike pa vzbujajo pri otrocih čuvstvo za lepoto in snaž¬
nost. Barvane podobe so boljše nego samo črne, žive barve pa
posebno oko vabijo. Učitelj naj nikdar ne pozabi, da je za otroke
(po Diesterweg-u) „najboljše še le dobro".

Zunanja naglednost pa vzbuja notranjo. Dasiravno se pri no¬
vincih ne doseže veliko za vzbujo notranjega življenja, za živo ob¬
čutenje, vendar deluje skrbni učitelj pri vsaki priliki na dušne
zmožnosti Večkrat naj jim torej učitelj stavi prijazno prašanje:
„Kaj si mislite tukaj, kaj pravite na to in dr.?“ Opomni jih, kaj
so čutili pred  kakim djanjem, kaj med djanjem in kaj po djanji.
Opozoruje jih na različne dogodjaje vsakdanjega življenja v šoli in
doma, na letne čase, na praznike i. t. d. in skuša vsekdar le blaga
čutila v njih vzbujati. Vaditi je treba ne samo organ vida, oko,
ampak tudi organ sluha, uho. Kar je oko našemu umu, ki spo¬
znava reči, t. j. jih razločuje in vreduje, to in še več je uho za
naše srce, za notranji čut. Kar oko ne vidi, to povč glas. Učitelj
naj zato otrokom povč, kakošno moč ima lepo petje do človeškega
srca, in naj jim goji posluh za petje, naj tudi povč, katere stvari
lepo donč in kako done. Pri takih vajah naj tudi poprašuje, kaj
poje, poka, šumi, vrši, doni, ropota, klopoče i. t. d.

Nazorni nauk bi pa le malo koristil, ako bi se mladi človek
ne vadil misliti,  t. j. prevdarjati, kakošne so reči, iz česa so,
čemu so? Pri nazornem nauku se mora torej otrok vaditi sklepati
iz vzroka na čin, iz djanja na nasledke. Učitelj, kateri bi misliti
otroke ne vadil, ta bi zakrivil veliko odgovornost pred Bogom in
ljudmi, kajti ravno po pametnem in razumnem mišljenji se človek
tako lepo odlikuje od živali in neomikanih ljudi. Dobro pozorovanje
ali ogledovanje je podlaga pravilnemu mišljenju, čim bolje človek
pri gledanji opazuje in razmotrava in čim bolje si posamezne znake
zapazi, tim več domišljija dalje snuje in tim jasnejše um spoznava.
Vrejeno opazovanje in razsojevanje zunanjega sveta je mišljenje.
Posamezno, kar čuti duhu vtisnejo, to zvezuje misleči človek v ce¬
loto. Človeški duh primerja in razločuje. Dušne moči so tesno zve-

6

zane med seboj. Zato se razum in razsodnost  ne smeta po¬
sebej izobraževati. Poleg razuma in razsodnosti je treba tudi spomin
gojiti, kajti človek vč le toliko, kolikor pomni. — Že pri novincih
se mora spomin vaditi in vtrjevati. Otroci naj ponavljajo reči, o
katerih se je razgovarjalo, naj se na pamet uče kratkih izrekov
in pregovorov, pesmic, povesti v vezani in nevezani besedi. Tva¬
rina za vajo spomina nahaja se po abecednikih in drugih knjigah.
Ako na to gledamo, da se otroku spomin uri, vadimo ga tudi v
govorjenji, kar je še posebna naloga ljudske šole, zlasti prvega
razreda. Otrok v šolo pridši zna še malo govoriti, posebno pa se
jako ustavlja jezik tistim, kateri niso imeli skrbnih odgojiteljev,
ki bi se bili dosta zmenili za izrejo svojih otrok. So tudi otroci,
kateri niso imeli prilike igrati in pajdašiti se z drugimi tovariši,
katerim je jezik še bolj razvit; pri siromakih morajo pet- in šest¬
letni otroci varovati svoje mlajše brate in sestre, ki komaj „ata“ ali
„mama“ izgovarjati znajo ali morebiti še tega ne. Kje naj bi se
bil torej otrok govoriti naučil? Zato se zgodi prav mnogokrat, da
taki otroci učitelju še na prav lahka prašanja odgovora ne dajo
in morebiti učiteljevega govora še ne razumo. Tukaj ga čaka torej
veliko truda in dela. Zato se mora v prvem razredu jako veliko
„ govor  iti  in to ravno dela učenje v tem razredu tako težavno.
A tukaj ne gre govorništvo po umetni poti učiti, ampak vse se na¬
ravno godi, nekako tako, kakor uči mati svoje dete govoriti; vse
kar učitelj pove, to ponavljajo učenci za njim. Vse poduče-
vanje v govorjenji na tej stopinji je po sn e mo valno.
To posnemanje učiteljevega govora se vrši najprvo tako, da celi
razred za učiteljem ponavlja, t. j. skupno izgovarjanje,  ki osrči
marsikaterega boječega in malozmožnega, in obudi marsikaterega
dremalca. Ali z izključljivim skupnim izgovarjanjem postala bi šola
le mehanična vadnica spomina in govora. Zato se mora večkrat
menjevati z izpraševanjem posameznikov, kajti pri skupnem izgovar¬
janji se vsi ne oglašajo, marveč le zmožnejši in živahnejši. Pri od¬
govorih učencev naj učitelj zahteva, da mu glasno in v celih stavkih
odgovarjajo, t. j. da vzamejo tudi učiteljevo prašanje v svoj od¬
govor. To velja posebno od začetka in pri važnejših in težavnejših
prašanjih tudi kasneje še. Kedar se hoče pa učitelj samo prepri¬
čati, ali je bilo dete pozorno, ali si je česa zapomnilo, v teh slu¬
čajih ni treba zahtevati ravno odgovorov v celih stavkih, zlasti če

7

učitelju časa zmanjkuje. Ves razgovor v prvem razredu naj bo
prost in neprisiljen, ter vse obnašanje prijazno, vendar se učite¬
ljevo govorjenje ne sme prevreči v prazno besedovanje, in varuje
naj učitelj svojo dostojnost, da ne izgubi pri učencih potrebnega
spoštovanja in strahu.

Ljudsko narečje, katerega se je otrok v domači hiši privadil,
ne spada sicer v šolo, vendar naj se ga učitelj prvega razreda pri
novincih le malo posluži, vsaj začetkoma, ob enem pa naj navaja
otroka na pravilni, književni jezik, v kateri pa naj nobenega lepo¬
tičenja ne vpleta. Samo ob sebi se razume, da ima učitelj glasno
govoriti, vpiti pa je tako neprimerno in škodljivo, kakor pretiho
govorjenje; da mu je pa v pravih slučajih glas preminjati, tega
mislim, mi ni treba še posebej omenjati.

Gledati, misliti in govoriti je — tako se pravi — trojni namen
kazalnega poduka. Ker pa ljudska šola ni samo učilnica, marveč
tudi odgojevalnica, zato naj se učitelj pri primernih vajah tudi na
lepo vedenje, na snažnost ozira, naj vzbuja v otroškem srcu blaga
čutila: hvaležnost za prejete dobrote, sočutje in ljubezen do bliž¬
njega. Naj jim v primernih povestih kaže lepe kreposti: rčd, zve¬
stobo, pravičnost, resnico, — in na enak način naj jim skuša
vzbujati včst  in stud do različnih nečednosti.

§ 3. 0 posameznih vajah nazornega nauka.

Kakor so pri telovadbi potrebna za razne vaje razna orodja,
tako je treba pri nazornem nauku, pri tej vadbi čutov, duha in
govora tudi neke tvarine, nekega gradiva, katero se jemlje za
podlago razmotravanju. To tvarino je treba po znanem pravilu:
„Od znanega do neznanega, od lahkega do težkega, od enostav¬
nega do zloženega 11  vzeti najprvo iz otroškega obližja. Učitelj jo
najde zaznamovano v „Abecedniku 11  in drugod. Ni pa zavezan
učitelj in se tudi ne priporočuje, da bi to tvarino jemal po katerem
na tanko določenem redu in da bi mislil, da se mora tega ali tega
reda strogo držati. Vsak učitelj bo že vedel primerno izbrati, vsaj
na tem ne stoji toliko, s katerimi vajami poprej začnemo, samo
da obdeljujemo vse premišljeno in tako, da se skupaj veže. Mi
nismo teh misli, da bi se tvarina nazornega nauka obravnavala že
v prvem in drugem tednu. Prve 14 dni naj bi učitelj samo za

8

razne predvaje kot podlago čitanju in pisanju in za privajanje
novincev na šolsko življenje porabil. Le od tvarine „šolsko orodje 11
naj učitelj o »tablici, črtalniku, ravnilu in gobi" že takrat spre¬
govori, kedar so učenci te reči v šolo prinesli, namreč v prvem
šolskem tednu. Kako obravnava torej učitelj tvarino nazornega
nauka? Reč se najprvo pokaže sama, kakoršna je, n. pr. razna
šolska orodja in druge predmete, katere je učitelju mogoče „in
natura" pokazati. Če je dotična reč učencem vendar dobro znana,
tedaj ni ravno treba kazati jo v podobi. Vendar pa slike kazalni
poduk zelo pospešujejo, zato naj si učitelj ž njimi pomaga. Kedar
si otroku reč pokazal in imenoval, sledi pogovor o njej. Praša se,
kakošna je po barvi, iz česa je, kdo jo je naredil, čemu je, kaj
koristi, kako se rabi, kje se nahaja? i. t. d. Praša se tudi po
številu posameznih delov in pri živih stvareh: kako se giblje, kako
raste, s čim se hrani? Pri teh prašanjih mora biti učitelj pre¬
viden, ne sme biti preobširen, ne sme prenadrobno in preučeno
segati, ker to ni niti namen kazalnega poduka pri novincih, niti
za tako natančno učenje na tej stopinji zmožnosti in časa ni. Zato
pa naj učitelj ne stavi težkih in obilo prašanj, rajše naj sam stvar
pove, poduk je veliko bolj mikaven in manj trudapoln za učence,
nego tedaj, ako bi hotel vse iz učencev izvleči.

Ker je tvarina za nazorni nauk še le v drugem oddelku vsa¬
kega abecednika, misliti bi utegnil kateri nastopni učitelj, da bode
to tvarino razlagal še le potem, ko do tega oddelka dospe. To
bi bil „glavni greh", katerega bi učitelj prvega razreda učiniti
mogel. Ko bode morebiti že 30 šolskih tednov minulo, prebavil
bode še le prvi oddelek, in do takrat naj bode učitelj tudi s po-
gkvitnostjo kazalnega nauka že pri kraji. In ko učenci tvarino
kazalnega nauka že sami čitajo,  služi jim to v primerno ponav¬
ljanje, za katero itak malo časa ostaja. Po naši razdelitvi ka¬
zalnega nauka bi bil učitelj morda v 30. šolskem tednu gotov z vso
tvarino nazornega nauka. Da to zmore, odločiti mora 3—4 ure
na teden temu predmetu. Toliko tvarine in toliko časa se pa da
nazornemu nauku samo v prvem razredu z enim edinim oddelkom
odmeriti. Kjer sta dva oddelka, kar je navadno na mnogih šolah,
ondi se mora tvarina nazornega nauka precej skrčiti, da za čitanje
in pisanje še kaj časa ostane.

9

Gledaje podobe si bodo učenci reči živahnejši zapomnili, pa
tudi poskušali na svojih tablicah posnemati jih. Kjer učitelju čas
dopušča, naj jim to prepusti, če tudi so slike za prvence pretežke.
V razredih z dvema oddelkoma pa so te slike dobre vaje za učence
višjega oddelka v risanji, kar učitelj porabi, da se more z nižjim
oddelkom dalje pečati, n. pr. da jih uči čitati in pisati.*)

§ 4. 0 začetnem citanji in pisanji.

Veliko in imenitnih nalog ima prvi razred. Privajati mora
novinca na šolsko življenje, učiti ga mora jasno misliti in gladko
govoriti; poleg tega se ima učenec v začetnem številjenji, v telo¬
vadbi in petji uriti. Učitelj veronauka mu vcepuje še prve resnice
krščanske vere. Res veliko se terja od teh mladih, še zelo ne¬
zmožnih ljudi. Največja in najtežavnejša naloga prvega razreda
je pa in ostane čitanje in pisanje, kateremu je po vseh učnih
načrtih največje število ur odločenih. V tej zadevi pa ima tudi
učitelj točno zaznamovani smoter (cilj). Pri normalnih razmerah
mu je naučiti mladino, da zna po glasu pravilno čitati predpisano
tvarino v dobro osnovanih abecednikih in da jo vsposobi, da to,
kar zna čitati, tudi zapisati more. Prašanje nastane, po katerem
učilu, po kateri metodi naj to dosezati skuša?

Brati se je učilo veliko let po tako zvanem črkovanji
(Buchstabiermethode). Pri tej metodi so se imena  črk učencu
pravila in iz črk so se zlogi ter iz zlogov besede sestavljale. Ta
način je precej utrudiven; po njem seje le po velikem mehaničnem
urenji do čitanja dospelo. Metoda glaskovanja  (Lautiermethode)
je naravnejša in čitanje mnogo pospešuje. Pri samem čitauji upo-
rabljujemo še sedaj to metodo. Po teh metodah — črkovanje in
glaskovanje — učilo so je mladino samo v citanji, in kedar se je v
čitauji do neke izurjenosti došlo, prestopilo se je še le na pisanje.
Dan danes pa je prišla v občno veljavo metoda, po kateri se
čitanje in pisanje  ob enem uči (Schreiblesemetliode).

*) Pri kazalnem nauku dobro služijo podobe, ki se dobo pod naslovom: „Der
Ansehauungsuntorricht in Bilderu 11  (Kazalni nauk v podobah) pri Terapsky-m
v Pragi, in imajo nemški in slovenski  tekst. Gena jim je 6 gld. (Na debeli
papir prilepljene pa stanejo 14 gld.)

10

Ima pa metoda čitanja-pisanja (Schreiblesen) te le prednosti:

1. ) Združuje v eno celoto dva predmeta, katera se že po
svoji naravi lepo zvezati dasta. S tem se duševne moči otroške
tudi ložje združijo in se pozornost otrok ložje ohrani.

2. ) S pisanjem si učenec podobo črke  ložje zapomni in
pisana podoba črke ga spominja zopet na njen glas; po tej me¬
todi pač podpira čitanje pisanje in pisanje čitanje.

3. ) Po tej metodi se vrši pogostno menjava predmetov, kar
se otrokom tako zelo prilega. Komaj so zvedeli nov glas, že se
za glasom tudi pokaže črka, katero otroci tako z veseljem na
svoji tablici posnemajo, kajti delo z rokami, to mika mladino bolje,
nego utrudljivo čitanje.

4. ) Po tej metodi je učitelju mogoče se svojimi novinci tudi
drugi višji oddelek združevati, kajti med tem, ko se prvi s pisanjem
bavijo, pečati se more učitelj z drugimi učenci.

Dasiravno se je poslednji način, metoda čitanja-pisanja jako
udomačila in najbolj razširila, vendar si je v poslednjem času tudi
tako zvana analitično-sintetična  metoda precejšnjo veljavo
pridobila. Ta metoda je sicer zelo mikavna, jako izobraževalna
in naravna, zahteva pa izurjenega učitelja, bistrih učencev in dovolj
časa. Po tej metodi si učitelj izvoli neko število primernih besed
(tako zvane »normalne besede' 1 ), v katerih so vsi glasovi (črke)
dotičnega jezika. Te normalne besede so besede, katere izražu-
jejo po mogočnosti take predmete, kakoršne lehko učitelj učencem
v istini predstavi. Zadostuje pa sicer tudi njih podoba. Učitelj
začne tedaj pogovor o dotični reči, naslika njeno podobo in zapiše
precej njeno ime na stran. Takisto storč tudi učenci za njim; tudi
oni njeno podobo narisajo, tudi oni njeno ime zapišejo, dasi se po¬
sameznih črk te besede še vadili niso. Zdaj jim začne učitelj
besedo v glasove in črke razločevati in te črke se potem posa¬
mezno vadijo. Takisto se vadijo z vsemi drugimi normalnimi be¬
sedami.

§ 5. O čitanji.*)

Da je čitanje velike važnosti za vsacega človeka, tega no¬
čemo tukaj na dolgo in široko razpravljati. Namen sledečega se¬
stavka je le, seznaniti učitelja z najvažnimi vodili, ki ga po naj-

*) Po spku v „Šoli“.

11

krajši in najložji poti privedejo do cilja, ki ga glede čitanja stavijo
nam učni načrti. Učitelju je dana naloga, privesti izročene mu
učence do tega, da, zapustivši šolo, lahko čitajo katerikoli primeren
sestavek gladko in z naglašanjem, da ga znajo razlagati po snovi
in obliki, dalje da čitajo razumno in občutljivo, da se tako rekoč
v predmet zamislijo. Kako pa naj učitelj reši to nalogo? To pra-
šanje hočemo v naslednjem kolikor mogoče razpravljati.

Prilično učenčevi starosti, imamo tudi primerne stopinje v
čitanji: a)  mehanično, b)  logično in c)  evfonično čitanje. V prvem
šolskem letu se more doseči samo mehanično branje.

V mehaničnem branji vadimo učence nižje skupine, prvo in
drugo šolsko leto. Smoter temu uku je, izuriti učence v branji
toliko, da bodo čitali konec šolskega leta pisane in tiskane se¬
stavke natančno in gladko, s pravim naglašanjem besed. Pri prvencih
začnemo čitanje po pisalno-bralnem navodu. Posamezne črke sle¬
dijo po začetnici ali abecedniku.

a)  Prva črka je i.  Mi rečemo i  (primerjaj navod, ki je v
drugem oddelku te knjige pri črki „i“)  ter velimo isti glas posa¬
meznim učencem izgovoriti. Zatim navedemo besede, v katerih se
nahaja i  v začetku, v sredi in na konci besede. Tukaj volimo, so-
sebno v začetku, kolikor mogoče le eno- ali dvozložne besede.
Besedo izgovorimo počasi, glasno in razločno, tako, da slišijo učenci
vsak glas; sosebno pa povdarjamo oni, s katerim hočemo učence
seznaniti. Tudi se moramo prepričati, ali ločijo dotični glas od drugih.
Učenci izgovore sami, n. pr. besedo zid.  Kadar izgovore glas i,
pa naj se ustavijo. Tudi moremo prašati, ali je glas i  v začetku,
v sredi ali na konci besede.

Ko so spoznali učenci v izgledih glas i,  navedejo naj tudi
sami besede, v katerih se nahaja i.  Mnogokrat pa povedo besede,
v katerih ni dotičnega glasu. V takem slučaji velimo učencu še
enkrat izgovoriti pazljivo in prav počasi besede, z opazko, kadar
pride do i , naj istega zateglo izgovori. Učenec izgovarja pazljivo,
ali slednjič prepriča se vendar, da ni izvolil prave besede, ker ne
zadene ob glas i.

b)  Seznanivši jih z glasom, preidemo k njegovemu znamenju,
najprej pismenemu, potem tiskanemu.

c)  Ko so si učenci dobro zapomnili pisano znamenje za novi
glas, in ko ga gladko čitajo posebej in v zvezi z drugimi, potem

12

preidemo k tiskanemu znamenju. V vsakej šoli se dobe gotovo pre¬
makljive tiskane črke od Pravseka. (Glej navod o rabi bralnega
.stroja, ki sledi zadej.) Iz te izbirke vzamemo znamenje novega
glasu. Pokažemo ga učencem, primerjaje ga s pisanim, ter pra-
šamo več od njih, rekoč: Kako porečeš, kedar bodeš videl tako
znamenje? To znamenje postavimo na vidno mesto poleg družili
črk. Kažemo s kazalom in velimo jih čitati, prvo posamezno, potem
tudi v koru. Pa tudi zloge in besede sestavljamo s premakljivimi
črkami. Jako veseli učence in plodno pospešuje poduk, ako jim
velimo sestaviti, se ve da iz že znanih črk, katerokoli besedo,
n. pr. ura, vino i. t. d. Slednjič poiščejo tudi tiskano črko v svoji
knjigi ter čitajo.

d)  S tiskanimi črkami pa delamo lahko še nekaj druzega, t. j.
mi podučujemo učence z lovom. Eno znamenje ali črko postavimo
na primeren kraj. K temu znamenju približujemo počasi novo zna¬
menje. Med tem učenci vedno izgovarjajo glas novega znamenja,
dokler je ne pripeljemo do stalnega znamenja, katero tudi iz¬
govore, ko se ga pomikajoče dotakne. N. pr. znamenje za „i“  stoji
na primernem prostoru. Učitelj vzame novo znamenje in ga
porniče počasi proti „i“  tako, da vsi vidijo. Učenci vedno izgovar¬
jajo „-r“. Kedar se pomikajoče znamenje dotakne „i“,  naj preidejo
z glasa „v“  na „i“ in rečejo „vi“.  Zdaj učitelj pa krene tako, da
stoji in „i“  lovi. To naj se ponavlja tudi z drugimi črkami,
sosebno z onimi, o katerih dvomi učitelj, da niso postale trdna
lastnina učencem. Pri teh vajah naj združuje učitelj novo črko,
pisano in tiskano tudi v zloge in kratke besede.

Pri pismenem združenji napišemo novo znamenje na šolsko
desko v zlogih in eno- ali dvozložnih besedah.

Znamenja v zlogih in besedah naj bodo nekoliko oddaljena
vendar zvezana, n. pr. „vir“.  Učitelj kaže prvo znamenje „v“  in
pomika kazalo proti drugemu. Učenci vedno izgovarjajo „v“,  dokler
ne pride s kazalom na znamenje „i“.  Kedar se kazalo dotakne „i“,
preidejo tudi učenci z glasa „v“  na glas „i“, katerega izgovarjajo,
dokler se kazalo ne dotakne tretjega znamenja „r“, katero tudi
izgovore.

Pri tiskanih črkah se lahko tako dela, da se postavi prvo v,
katerega učenci tako dolgo izgovarjajo, dokler ne postavi na desno
k njemu i.  Tudi to znamenje učenci izgovarjajo, dokler se ne pri-

13

takne na desno „r“.  Ali pa postavimo vsa znamenja na desko in
kažemo polagoma kakor pri pismenem.

e)  Čitanje po taktu pri prvoletnikih. To se godi s štetjem
ali po vdarcik. Navadno čitamo po vdarcih. Citali bi n. pr. besedo
„vino“.  Učitelj vdari po mizi, da slišijo vsi, in koj izgovore prvi
zlog „vi“,  katerega tako dolgo zatezajo, da vdari v drugo.

Po drugem vdarcu izgovorč „«o“. S prva se dela počasi, a
polagoma se privede učence do one hitrosti, katere učitelj želi,
da bodo pozneje čitali. Učitelju je ostro paziti, da kažejo učenci
prava znamenja in da ista s pravim glasom izgovarjajo. Da si bode
tega svest, naj ustavi čitanje večkrat sredi besede ali zloga, ter
naj tu pa tam pogleda, ali učenci prav kažejo. Tudi pri slabi izreki
glasu naj učitelj koj ustavi čitanje in isto znamenje še enkrat po¬
navlja. Učitelj naj se potrudi, da poizvč, kateri iz-med učencev
pravi glas za znamenje še ne pozna, da jih privede na pravi pot.
Da pa eni pri tem ne molčč, naj čitajo vsi glasno, toda ne z
vpitjem. S tem privedemo manj zmožne do hitrejega, prenagle pa
do zmernejšega čitanja; zadnji se tudi obvarujejo brezmiselnemu
branju,  kateremu je velikokrat vzrok prehitro čitanje.

f)  Učenci naj berejo ne pretiho, pa tudi ne preglasno. Ne¬
kateri, sosebno prvoletniki, govorijo in čitajo s pretihim glasom.

To prihaja iz neke bojazni, kateri je vzrok večkrat ne¬
gotovost v predmetu. Učitelju je to odpraviti, kar se tako-le zgodi.
Učenec bere, n. pr.: „šolska deska je črna,“ z jako tihim glasom
in se morda še celo ustavlja za vsako besedo ter učitelja pogleduje,
kakor bi hotel ga vprašati: ali sem prav čital? Učitelj ga naj
opomni na pretiho branje in naj ga privede do glasnejega branja
z izgledom. Praša naj: Kdo more glasneje brati ? ter veli enemu
izmed oglasečih se čitati. Ta čita prve besede v stavku dovolj
glasno, proti koncu pa že pojema z glasom. Učitelj pohvali, kar
je hvale vrednega, opomni pa, da je treba do konca glasno čitati.
Zopet praša: Kdo bode sedaj bral glasno do konca? Zopet se jih
več oglasi. Veli najsrčnejšemu in najzmožnejšemu. Ta bere dobro.
Zdaj velimo še drugim. Slednjič tudi onemu, ki je popred čital
tiho. Z veseljem zapazi učitelj, da tudi ta čita sedaj dovolj glasno.
Vpitje se nič ne prilega, zato mora učitelj preglasne učence opom¬
niti, naj čitajo tako, kakor govorč.

14

g)  Posamezni zlogi, besede in stavki naj se jasno in čisto
izgovarjajo. K temu naj več pripomore, da bere učitelj sam izgledno.

h)  Posamezne besede naj izgovarjajo učenci s pravim na-
glašanjem. Ako ne naglašajo prav, tedaj naj se učitelj varuje
vsacega razlaganja. Veli naj drugemu citati slabo naglašeno besedo,
ali pa naj sam čita, potem pa oni, ki so slabo naglašali. Ako ne
privede to do pravega naglašanja, veli naj eno besedo prosto iz¬
govoriti, t. j. na pamet. Učenci navadno že od doma prav na¬
glašajo.

i)  Tudi prav morajo učenci citati. To se pa le takrat zgodi,
kadar vsako znamenje s pravim glasom izgovarjajo, n. pr. „cel“.
Tu ne sme učitelj trpeti, da se čita „ l “ kot „u“  ali „v u .  Slaba
izreka škoduje pozneje pri pravopisji.

k)  Učenci naj čitajo počasi.

V vsaki šoli dobe se učenci z več ali manj bistrim umom.
Zadnjim se največkrat pridruži še telesna okornost. Odobruje
učitelj hitro čitanje, tedaj škoduje vsem učencem. Oni z bolj
razvitim umom postanejo nekako površni, ker ne pazijo natančno
na vsako znamenje, ti pa opešajo popolnoma, ker jim ni mogoče
dohajati prvih. Učitelj naj pazi strogo, da bolji učenci ne čitajo
prehitro. O tem se najlože prepriča, ako vidi, da kažejo vsi
učenci čitano besedo. Nihče ne sme naprej kazati, pa tudi ne
zaostajati.

l)  Gledati je, da ne zapojo učenci, kar se rado konec stavka
zgodi. Ako se to pripeti, naj koj veli stavek prosto izgovoriti in
potem tako čitati.

m)  Da bodo učenci pazljivi, naj jih praša pri vsakokratnem
branji kolikor mogoče. Pozivanje k čitanji naj se pa ne godi po
kateremkoli redu, kateremu se učenci kmalu privadijo, ampak
tako, da praša zdaj tega, zdaj onega, zdaj tu pa tam. Tako je
mogoče ohraniti vse učence delavne,  ker morajo neprene¬
homa paziti, ne vedoč, kedaj jih učitelj pokliče.

n)  Učitelj jako greši, ako se zadovoli, da le nekateri ali tudi
polovica učencev lekcijo dobro čita. Vsaka lekcija mora se toliko
časa čitati, dokler jo čita najmanj štiri petine gladko čisto, prav
in s pravim naglašanjem besed.

o)  Za prvoletnike jako povspešno je branje posameznih besed
in kratkih stavkov raznega pomena. Povesti in basni naj se

15

ogiblje pri tem oddelku kolikor mogoče. Teh se učenci kaj lahko
na pamet naučč, ter pri čitanji nič ne pazijo na znamenja. To
jih pa privede tako daleč, da postanejo površni pri čitanji.

p)  Dolgo in široko razlaganje o čitanji ne le da nič ne hasne,
ampak odvzame še celo veselje do istega. Otroci kaj radi po¬
snemajo. Želi učitelj, da bodo učenci dobro čitali, mora sam vsak
odstavek čitati izgledno enkrat ali dvakrat. Potem naj vabi učence
tako čitati. Pri prvoletnikih ni neobhodno potrebno, da pazimo
na pomen ločil; vendar mora učitelj nekoliko nanje učence opozoriti.

r)  Kakor je za ročnost vsacega dela najbolje sredstvo „vaja“,
tako tudi tukaj. S tem pa nočemo reči., da naj se mnogo sestavkov
čita, ampak malo, pa te dobro.

s)  V dokaz dovršnega mehaničnega čitanja služijo še ne čitani
sestavki.

t)  Da pa vendar ne bode mehanično čitanje premehanično
ali dolgočasno, naj učitelj že prvoletnikom pove za neznano besedo
znano, n. pr.: „Rana ura, zlata ura“. Za besedo „rana“ povemo
drugo bolj znano besedo „juternja“. Tudi naj se pregovori in
pesmice kolikor mogoč? na kratko razlože. Prejšnji pregovor
tako-le: Zjutraj človek najlože dela, veliko naredi, si denar (zlato)
zasluži itd.

§ 6 . 0 pisanji.

Preden mladega učenca podučuješ v pisanji, razumljivo in
na kratko  mu razloži korist  tega nauka in navdaj mu s pri¬
jazno besedo veselje do pisanja. Potem mu pa povej, kako naj
pri pisanji sedi, kako naj drži roko, pero in papir. Sedi  naj
otrok ravno, le malo se sme pred se pripogniti, a nikdar pa naj
prsi na klop ali mizo ne naslanja. Noge naj postavlja ravno na
tla ; nog križem nad kolena devati ali v klop upirati, naj se učencu
nikdar ne dovoljuje, ker tako in enako napačno sedenje škoduje
zdravju. Roki naj od komolca na mizi ležite; desna roka pa naj
bode le na robu mize podprta in le mazinec in prstanec naj se
naslanjata na mizo, sicer se pa desnica mize ne sme dotikovati;
ako se desnica drugače drži, postane težka in okorna. Pri levici
mora skoro ves laket na mizi ležati, da papir drži. Kako se pero
prvikrat v roko prime in potem držati vadi, je treba najbolj pa¬
ziti, kajti potem se ravna gibčnost roke in urnost v pisanji in še

16

celo vrednost vsega pisanja. Pri pisanji se vidi, da učenci pero
prijemljejo s prvimi tremi prsti, da pero ne sloni nad nohtom
srednjikovim, kar je menda najboljše, ali pa ga drže s palcem in
kazalcem tako, da se na srednjih naslanja.

Poglavitna reč pri držanji peresa je, da so prvi trije prsti
stegnjeni, ker se le tako pero in roka prosta in lahko giblje in po
papirji ročno pomikuje. Če se pa pero drži le z dvema prstoma
in če se tedaj na tretjega naslanja, lože se kazalec v členih skrči
in roka ima pero manj v svoji oblasti, kar pa urno gibanje
močno ovira.

Da se pa otroci ne navadijo te napake, učč naj se s prvega
pero le s palcem in srednjikom držati in potem, ko so morda kako
črto tako naredili, pero še se stegnjenim kazalcem poprimejo.

To je zelo važno, in kedar se otroci prvikrat pisati učč, naj
se skrbno na to gleda, kajti „stara navada je železna srajca", in
zgodnja napaka se težko pozneje popravi.

Na dalje je treba gledati, kako naj papir ali pisni zvezek
leži na mizi ali na klopi. Papirjeva lega naj bo kolikor mogoče
ravna, t. j. s klopiuim ali mizinim robom vstrič. če ravno se te
lege poredkoma strogo držimo, vendar je tako koristna, kakor
druge poprečne lege. Če je pa papir pošev na mizi, nagnuje se
ta lega pri dalnjem pisanji vedno bolj in bolj, in potem pride, da
otroci pišejo sedaj navzgor, sedaj navzdol, ali — kakor po otročje
reko: „v nebesa in v pekel".

Ravno tako se pri različni papirjevi legi menjava tudi pisna
lega, t. j. nastane neenaka lega med posamnimi črkami. To je
tedaj pri pisanji pomniti o sedenji, držanji peresa, roke in papirja.

O potrebnih predvajali, s katerimi se urijo roke in oko,
govorili bodemo v drugem oddelku, kjer bode pri govoru o čitanji
in pisanji sploh še mnogo vodil o začetnem pisanji. Na tem mestu
nam je še samo spregovoriti

O pisanji po taktu ali vdaru.

To pisanje ima nekatere prednosti. Otroke privaja k skup¬
nemu, istočasnemu delovanju.  Počasnejše učence pripelje do
potrebne večje gibčnosti, a prenaglim se zabranjuje prehitro, malo¬
marno pisanje. Pisanje postane krepko, črke pravilnejše. Pisanje po

17

taktu pospešuje red, točnost in pazljivost, kajti vsi učenci kkrat
začno novo vrsto, hkrat novo stran. Paziti morajo dobro na posa¬
mezne dele črk, da vedo pri klicanji številk delati prave poteze.
Pisanje po taktu je vendar le tedaj mogoče, kedar so otroci prve
težkosti pisanja premagali, kedar so se veliko urili s predvajanji.
Učitelja stane tako pisanje tudi precej truda, ker mora dobro in pra¬
vilno poznati število črt in delov, iz katerih so zložene posamezno
stoječe črke in črke v zlogih in besedah. Skoro bi bilo najboljše,
da bi se pisanje po taktu še le v drugem letu pričenjalo. Priporo-
čevati bi bila pa ta metoda tudi le tedaj, ako ima učitelj le eden
oddelek, ali pa, ako sta si dva skupna oddelka v pisanji tako zelo
enako izurjena, da bi obadva hkrati po taktu pisati mogla; kajti
če učitelj z enim oddelkom prav glasno taktira, kar je tudi treba,
motljen je s tem drugi oddelek preveč in se ne more baviti s tihim
delom.

§ 7. Vkupno izgovarjanje v šoli.

Več praktičnih pedagogov je spoznalo veliko korist vkupnega
izgovarjanja (Chorsprecken) pri početnem nauku v ljudski šoli.
Jedro tega učila je, da učitelj učencem veleva, da vsi na enkrat
skupno izgovai*jajo glasove, zloge, besede in stavke, katere naj-
prvo sam ali kak bolj zmožni učenec narekuje. Čeravno ima vkupno
izgovarjanje tudi svoje pomankljivosti, da namreč naglo napre¬
dovanje ovira, da je — če so otroci preživi — dostikrat neljubo
vpitje, da napravlja marsikateremu občutljivemu učitelju nepovoljni
šum po ušesih in bolehnemu tudi glavobol; vendar so pa na drugi
strani razlogi za to ravnanje tako tehtni, da bi ga vestni učitelj
v prvem razredu ne smel prezirati.

Glasno vkupno izgovaijanje oživlja in razveže otroški jezik,
da se otroci vadijo koj od mladih nog, razločno in umevno govo¬
riti. Nekateidm otrokom sicer že zgodaj jeziček gladko teče, ven¬
dar pa je spretnost v pravilnem izgovarjanji pri učencih prvega
razreda tako malo razvita, da more učitelj v dosego tega poseb¬
nega namena tudi kaj storiti. Veliko otrok, stopivših v šolo, ne
more ali ne prav ali celo nič izgovarjati nekaterih glasov. Slehenio
leto se primeri učitelju, da mu je treba odpravljati tako jecljanje.
Pripeti se, da ta učenec ne more izgovarjati „r“, drugi tretji
„s“  i. t. d. Zopet se nahajajo otroci, ki sicer pravilno govorč, toda

2

18

z nekako težavo in prepočasno; primanjkuje jim vaje. Da ima šola
tudi to breme, je nekaj kriva domača izreja, nekaj pa so take na¬
pake naravne, pa se težko dado odpraviti. Da se to odpravi,
naj učitelj veleva, da vsa šola glasno vkupno in v istem času iz¬
govarja najprvo glasove in potem zloge, besede in stavke. Pri
vkupnem izgovarjanji učenec sliši pravilni glas, in je tudi nekako
primoran, da prav izrekuje, ker mu dovolj občutljivo šumi glas po
ušesih.

Vkupno izgovarjanje spodreže torej najprvo jezik; drugič
izobražuje pravilni pismeni jezik in odpravlja napačni ljudstveni
govor, zlasti glede posnemanja tujega jezika, povdarjanja i. t. d.
Če le posamni učenci odgovarjajo na učiteljeva prašanja, si ne
upajo in tudi ne znajo pravilno govoriti; kedar pa vsi vkup za
učiteljem izgovarjajo, je njih srčnost veliko večja. Vkupno izgo¬
varjanje daje tudi otrokom pogum.  Znano je, kako so otroci
prve šolske dneve plašljivi in boječi. Včasi si celo ne upajo go¬
voriti. Ako bodeš takemu otroku še tako drago reč obljubil, ven¬
dar ne bodeš spravil besede iz njega; še svojega poštenega imena
si revček povedati ne upa, kakor bi se bil strašansko pregrešil.
Iz te zadrege si učitelj včasi ne more drugače pomagati, kakor
da veleva vsem skupaj govoriti, da vsi to store, česar si eden sam
ne upa. (Se ve, da je tako ravnanje potrebno le pri malih, 6 in
7 let starih otrocih.) Vkupno izgovarjanje nadalje pomaga, da
otroci niso razmišljeni. Morda sedi ta pa ta učenec prav lepo pri
miru in ima ročici prav pravilno na klopi; vendar njegov duh ni
v šoli. Ako bi učitelj vedel njegove misli, opomnil bi ga in obrnil
bi njegovo pazljivost na dotični nauk. Vkupno izgovarjanje pa take
nenavzočne zopet navezuje na uk; kajti glasi iz tolikih grl ga
zbude iz njegovega dušnega spanja To učilo varuje na dalje, da
otrokom ni dolgčas. Čeravno je učiteljev nauk morda prav za¬
nimiv in lahkoumeven, vendar se včasi vidi, da se temu zdeha,
da se uni stega in okrog zijd i. t. d. Ta otroški dolgčas pa brž
odpraviš, kakor otrokom kaj dela daš, če tudi je le govorjenje.

Ker bi pridni otrok rad, da bi ga učitelj vsaki dan prašal,
in ker v prenapolnjeni šoli to nikakor mogoče ni, odškoduješ ga
naj lože, če rabiš to učilo. Otroci si poslednjič tudi to, kar vkupno
govore, veliko globokeje v spomin vtisnejo. Tako vkupno izgovar¬
janje je tedaj zelo važno; bila bi torej pedagogična krivica, ako

19

bi se zanemarjalo. Wiedemann, po katerem smo nekoliko teh misli
posneli, primerja učitelja prvega razreda („Der Lehrer der Kleinen"),
ki ne goji vkupnega izgovarjanja, z vojnim poveljnikom, ki dan za
dnevom vadi le posamezne vojake, a nikdar ne vsega krdela.

§ 8. Nravsko-verska (krščanska) odgoja.

Nravsko-verska odgoja mladine spada k glavnim nalogam
ljudske šole. Seme krščanske kreposti treba je pa zgodaj se¬
jati, dokler ga nežno srce mladinsko rado sprejema. Božji strah
se mora mladini vcepiti, kakor hitro se začne razvijati njen um
in pamet, kakor hitro čuti njeno srce vse dobro in plemenito.
Dasiravno je poduk v sveti veri izročen katehetu, vendar ima po¬
glavitno nalogo pri izreji k lepemu nravskemu, pobožnemu,
krščanskemu vedenju  vendar le posvetni učitelj.

Kako naj torej učitelj pri prvencih postopa? Poduk in
Opomin  delujeta tukaj vspešno, in božjo besedo  posluša tudi
mlado dete rado, ako se mu jo rahlo polaga in to bolj na srce
nego na pamet. Več pa še izdasta pri nravsko-verski izreji izgled
in navada.  Kdo bi se pač upal tajiti veliko moč izgleda? Ako
se na dan Gospodov pobožna množina v hišo božjo kar kupoma
podaje, ne more ostati tudi nemarnež pri domu; vda se notra¬
njemu klicu tudi on in se pridruži pobožni trumi;  ako se v svetih
cerkvenih prostorih razlega glasno hvalna pesem, ali pa ako se
milo glasi prošnja v molitvi, ali pa ako žalostno odmeva psalm
pokore, gane to tudi tistega, kateri je le na videz in morda za
kratek čas v cerkvi navzoč.

Ako že izgled na odrasle tako zelo vpljiva, koliko bolj pa
še na otroke. Vse, kar dete vidi ali sliši, vse, kar z rokami po¬
tiplje, to se mu vtisne tudi v dušo, kjer se mu delajo predstave,
kjer čuti in poželi. Kako važno je torej, da daje učitelj z be¬
sedo in dejanjem dober izgled.  Učitelj mora biti torej sam
bogaboječ,  iz njegovih ust naj sliši otrok pravo in resnično
božjo besedo, vse njegovo obnašanje naj kaže pobožnost, ponižnost
in strah božji. Svoje dolžnosti naj opravlja vestno in potrpežljivo
in dober vspeh naj od božje pomoči pričakuje. Božje ime naj
s sveto pobožnostjo izgovarja in z vso spoštljivostjo naj govori o
cerkvenih obredih. S takim vedenjem bode za vse dobro občutljive

2 *

20

otroke pripravil, da bodo se obnašali tako, kakor cerkev za¬
hteva od mladih kristijanov. Slovenski učitelj naj še posebej zastran
nravsko-verske odgoje pomni te-le dobre in svete nauke:

1. ) Moli naj z mladino pred in po šoli. Ako ne vpelje druge
molitve, naj vsaj »Očenaša" in „Zdrave-Marije“ ne opušča. Z
molitvijo naj združuje po mogočnosti tudi primerne pesmi pobož¬
nega zadržaja.

2. ) Vpelje naj poleg druzih pozdravov, s katerimi mladina
druge ljudi ogovarja, tudi krščanski pozdrav: »Hvaljen bodi Jezus
Kristus!"

3. ) Nadzoruje naj šolsko mladino pri vseh verskih vajah (pri
sv. maši, pri spovedi, obhajilu).

4. ) Podpira naj kateheta v vseh zadevah, katere se strinjajo
z obstoječimi šolskimi postavami in ukazi.

§ 9. Šolski red ali disciplina.

Brez reda, brez discipline si nobene dobre šole misliti ne
moremo. Na dober red in pravi strah mora torej učitelj otroke
koj v začetku, koj prve dni šolskega leta privajati. Red mora
biti v zadevi časa in prostora. V šoli se mora vsaka reč ob do¬
ločenem času storiti, ob pravem času je otroku v šolo priti, ob
pravem času mora jih učitelj domu spustiti. Vsakemu učencu je
odmenjen pravi in primeren prostor, a tudi učitelj si mora pri
podučevanji naj pripravnejši prostor izbrati. Učitelju je stati na
takem kraji, kjer vse pregleda, in kjer ga tudi vsi učenci vidijo.
Z lepo naj se ne umakne se svojega stališča. Slabo navado ima,
kdor med naukom po šoli gor in dol dirja, kakor Avgust, ki je
obžaloval svojo na Nemškem zgubljeno vojno. Da so učenci mirni
in v duhu zbrani, morajo videti pred sabo učitelja mirnega in
stalnega; njih oči naj se obračajo v učenika; naj se ne začne
podučevati prej, dokler niso učenik in učenci oko v oko. Le tako
je mogoče vladati z očesom večje število in ubraniti, da učenik ne
govori gluhim. Marsikje bi bilo lahko drugače, ko bi precej od
začetka podučevanja bili učitelj in učenci v takem položaji.

Šolski red ali disciplina pa obsega posebno privajanje na po¬
korščino, na izpeljevanje danih ukazov. S »šolskimi postavami" v
tem pomenu je treba otroke že na tej stopinji seznaniti. Seveda

21

se jim ne sme kar prvikrat cele kope ukazov v izpolnjevanje na¬
ložiti, ampak po malem vsaki dan nekaj; pri tej priliki se jim da
to povelje, pri drugej priliki zopet drugo.

Učitelj pa naj ima vse te „šolske postave", kakor so jih v
prejšnjih časih imenovali, ali pa „ustrahovalna pravila" (Di-
sciplinarvorschriften), lepo razvrščene, ker jih potrebuje zlasti v
višjih razredih, ker je primerno vsako leto v začetku šole dobro
priporočiti in razložiti jih.

V bodočem podajemo obrazec takih »ustrahovalnih pravil".

§ 10. Ustrahovalna pravila.

I. Splošne določbe.

1. ) Vsak učenec (ali učenka) se mora na tanko ravnati po
vseh danih zapovedih, redno obiskovati šolo, med naukom biti
pazljiv in miren ter tudi doma marljivo izpolnovati vse svoje dolž¬
nosti.

2. ) Proti šolski gosposki, to je: proti učiteljem, učiteljicam
in šolskim predstojnikom i. dr., naj se obnaša spodobno, naj jim
bode pokoren in odkritosrčen.

3. ) Se svojimi součenci (ali součenkami) naj* bode prijazen,
postrežljiv in prizanesljiv. Naj jih ne žali, naj jim ničesar hudega
ne učini, še manje pa sme tuje blago poškodovati ali si kaj tujega
prisvojiti.

4. ) Ako se zgodi, komu krivica, naj si ne išče sam zadostenja,
ampak naj se pritoži svojemu učitelju.

5. ) Vsak učenec naj ima snažno, neomadeževano obleko. Tudi
njegovo vedenje in govorjenje naj je spodobno.

II. Šolsko obiskovanje.

1. ) V šolo mora učenec in učenka hoditi ves čas, dokler mu
je po postavi dolžnost.

2. ) Ako mu je veljaven uzrok šolske zamude uže naprej znan,
naj si išče zato dovoljenja, in sicer za tri dni pri svojem učitelji,
za več časa pri šolskem voditelji.

3. ) Ako je učenec več dni zadržan, da ne more v šolo, naj
to, ako ne more sam, po kom drugem naznanja svojemu učitelju.

22

4. ) Ko učenec po zamujenem času zopet pride v šolo, naj
se radi tega opraviči pri svojem učitelji.

5. ) Radi neopravičenih šolskih zamud se učenec ostro kaz¬
nuje, in sicer toliko ostrejše, kolikor več ima neopravičenih zamud.

III. Opravičene šolske zamude.

Po obstoječih šolskih postavah (§ 4. učnega in šolskega reda
od 20. avg. 1870) so sledeči izgovori pri šolskih zamudah opravičeni:

1. ) Če otrok izboli.

2. ) Če izbole otrokovi stariši ali svojci, ako je dokazano, da
ga potrebujejo v postrežbo.

3. ) Slabo vreme, ako bi otroci v njem vtegnili izboleti.

4. ) Tako slabi potje, da se ne more po njih hoditi.

IV. Vedenje pred in med naukom in po nauku.

1. ) Učenec (učenka) naj pride v šolo le eno četrtino ( 1 l i )
ure pred začetkom uka, in mora  priti vsaj do določene ure, s
katero se pričenja uk.

2. ) Pred šolsko sobo si osnaži obuvalo in obleko.

3. ) V šolsko izbo stopi z nepokrito glavo, poda se mirno na
odločen prostor, ter tihoma čaka poduka ali se pa tudi tihoma
pripravlja na bodoče nauke.

4. ) Deklice odlože svoje rute in robce z glave na odlo¬
čeni kraj.

5. ) V šolo prinese učenec (učenka) samo potrebne šolske pri¬
prave za ta isti den ali poldneva.

6. ) Drugih reči, ki ne spadajo k nauku, učenec (učenka) ne
sme v šolo prinašati; take reči mu učitelj odvzame, posebno če se
ž njimi igra.

7. ) Postopanje, letanje, vpitje pred šolo, po mostovži in stop¬
nicah je pred naukom, med naukom in po nauku prepovedano.

8. ) Kedar učitelj ali učiteljica v šolo stopi, hitro in mirno
vstanejo vsi učenci (učenke), ter stoj6 pri molitvi ali petji, s katerim
se začenja šola.

9. ) Tudi takrat je vsem učencem vstati, ko stopijo v šolo
drugi učitelji, kateheti ali druge osobe, katere je enako spoštovati.

23

10. ) Iz šole hoditi (po potrebi) se med šolsko uro le pri
nujni potrebi dovoljuje in samo enemu enkrat.

11. ) Poškodovanje in omadeževanje vsega šolskega pohištva,
učnih pomočkov, klopi, sten, stranišč se ostro prepoveduje.

12. ) Kedor učini kaj škode, mora jo povrniti; ako je to iz
lehkomiseljnosti ali iz hudobe učinil, mora se vsikedar tudi kaz¬
novati.

13. ) Ako se poškodovatelj ne izvč, povrne škodo ves razred.

14. ) Odrezke papirja ali druge reči na tla metati se prepo¬
veduje.

15. ) Po dokončanem poduku se podajajo učenci (učenke) v
največjem miru domov.

16. ) Šolsko orodje, knjige, oblačila se ne smejo v šoli puščati.

V. Vedenje zunaj šole in doma.

1. ) Učenec naj se zunaj šole spodobno, pametno, pohlevno
in proti vsakemu uljudno obnaša.

2. ) Učenec naj se doma marljivo uči, kolikor mu le čas pri¬
pušča, in naj skrbno izdeljuje vse domače naloge.

3. ) Ako utegne, naj čita tudi druge za mladež namenjene
dobre knjige, katere mu stariši ali učitelj dovoljujejo.

4. ) V cerkvi in pri drugih verskih vajah se mora učenec
(učenka) tako vesti, kakor se zahteva od vsakega pobožnega
človeka.

5. ) Obiskovanje gledališč ali podobnih zabav in gostilnic se
'sploh prepoveduje in se le izjemno v družbi starišev ali sorod¬
nikov dovoljuje.

6. ) Spodobne zabavne igre na prostem so učencem dovoljene.

7. ) Vsaka igra za denarje ali za vrednostne reči je pa ostro
prepovedana.

8. ) Kopati se po neočitnih krajih se sme, ako stariši ne za-
branjujejo in ako se pri tem spodobno veide.

9. ) Šolskega orodja in tudi česa druzega ne sme učenec brez
dovoljenja starišev prodajati, podarjevati ali zamenjevati.

10. ) Tabaka ali smodk učenec ne sme kaditi ali pušiti.

11. ) Po noči učenci ne smejo sami po cestah in ulicah po¬
hajkovati.

24

12. ) Učenec (učenka) se ne sme pajdašiti ali družiti z ljudmi,
kateri so na slabem glasu. Tovaršije naj si po večjem le pri svojih
součencih (součenkah) išče.

13. ) Na ulicah morajo vsi učenci in učenke vse učitelje, ka¬
tehete'in tudi druge spodobno in se štovanjem pozdravljati.

VI. Določbe o izstopu iz šole.

1.) Ako je učenec (učenka) od 6. do 14. (12.) leta svoje sta¬
rosti marljivo v šolo hodil in se med tem časom zapovedanih
naukov dobro naučil, dobi odpustno spričevalo,  katero ga od¬
veže, v šolo hoditi.

§ 11. Petje.

Nekateri učitelji si vendar mislijo, da v prvem razredu petja
s prvenci gojiti ne gre. Takim bodi povedano: „Kakor delaš,
tako gre“. Res je, da nekateri učenci nimajo nobenega sluha, in
s takim bi se učitelj zastonj trudil; kateri pa imajo dober sluh
ter tudi veselje do petja — in takih gotovo ne manjka —■ .tem
ne bode težavno lahkih pesmic se naučiti. (Poglejmo v otročji
vrt, kjer štiri- in petletni otroci večkrat prav srčno zapojejo.)

Take pesmice ne smejo biti ne previsoke ne prenizke, naj
se gleda samo na dvojko (sekund) in trojko (terc). Ko se učenci
privadijo dveh ali treh pesmic, potem se naslednjih že laže učijo.
Pri prvencih ne sme noben predmet dolgo trpeti, naj manj pa
petje. Večkrat je prilika pri kazalnem uku, kako pesem pridejati.
Večkrat so učenci tudi utrujeni, takrat jih pesem oživlja.

Pri pesmih je potrebno, da učenci najpred besede na pamet
znajo in tudi razumejo. Pri učenji besed ob enem tudi napev
učiti ni potrebno, dosta je, ako učitelj samo napev gode ali poje.
Drugi dan ali drugokrat uči učitelj napev in videl bode, da prvo-
krat ni zastonj godel in pel, posebno če se pesem učencem dopade.
Kakor so se pri pesmi najprej samo nekatere besede, potem druge
in končno vse na pamet učili, tako se naj tudi napev razdeli in
od oddelka do oddelka uči. Učenci, kateri imajo dober sluh in
glas, naj se učijo najprej, potem drugi. Bolje je tudi, da se z
učenci poje, nego da se jim gode. Učenci morajo se počasi sami

25

brez gosli pesmi privaditi. Ne samo pri petji, ampak tudi pri
drugih predmetih naj učitelj misli: »Podučuj neumorno, a ne
prenaglo

Pri pesmi „Veseli učenec" bi se najprej vzelo: »Veselo,
veselo kar v šolo hitim", potem „ker v šoli se lepega mnogo
učim". Nekateri takti se tudi znajo posamezno vzeti.

rzzzrlv

= 1 =

3 =

~A=^

Ve - se-lo, ve - se-lo kar v šo-lo

«— ±
hi -

tim, ker

v šo-li se le - pe - ga mno-go

H l  '.I

u - čim.

§ 12. Naloga abecednika ali začetnice.

Dober abecednik bi jaz primerjal z lepim, zdravim, prostornim
stanovanjem, v katerem se prav prijetno bivati in delati da, ako
je v njem tudi potrebno pohištvo in ako ima človek v takem pri¬
pravnem stanovanji še veselo, prijazno družbo v zabavo in dovolj
dobre hrane in postrežbe. S tem hočem reči, dober abecednik je
podlaga vspešnemu podučevanju na najnižji stopinji, je prvi temelj;
učitelj je pa, ki abecednik oživi, kakor vesela družba človeka.

Dober abecednik ima dovolj napotka za mišljenje, govorenje,
čitanje in pisanje ter spodbuja tudi k lepemu krščanskemu vedčnju.

Vsak dober abecednik (začetnica), ki je osnovan po pisalno-
bralnej metodi, ima vse črke, vse zloge, besede, berilne vaje in
tvarino za nazorni nauk osnovano po metodiških pravilih, ki se
glase: „Od lahkega do težkega, od znanega do neznanega, od pro¬
stega do zloženega". Za slovenske (in slovensko-neniške) šole
imamo zdaj dvoje abecednikov na razpolaganje: Miklošičevo »Za¬
četnico" in »Prvo berilo"  iz c. kr. šolske zaloge (c. 30 kr.)
in Razinger-Žumer-jev »Abecednik"  (zaloga Kleinmayr in
Bamberg v Ljubljani, c. 20 kr.). Za šole, kjer se že na prvi
stopinji nemščina uči, služi »Slovensko-nemška začetnica"
iz c. kr. zaloge ter A. Žumer-Razinger-jev »Slovensko-
nemški abecednik"  (Kleinmayr in Bamberg, c. 25 kr.).

26

Vsi ti abecedniki so velik napredek v tej stroki šolskih knjig.

Pri tem svojem navodu morali smo se ozirati na eno teh
knjig; eno nam je bilo za podlago vzeti. Odločili smo se za
slovenski Razinger-Žumer-jev »Abecednik"  in to iz sle¬
dečih vzrokov:

1. ) Nam je že po volji za začetnike jako primerna, ne pre¬
majhna, ne prevelika oblika te knjižice, ki je jako trdno  vezana.

2. ) Nahaja se v njej trd papir, kakoršnega je treba ravno
prvoletnikom, da knjižice prehitro ne raztrgajo.

3. ) Obsega več tvarine za čitanje, pisanje in nazorni nauk,
nego »Začetnica".

4. ) Je cena jako nizka, kar mora biti, da si lehko tudi naj-
revniše dete to neobhodno potrebno knjižico preskrbi. (Sicer pa
daje založnik šolskim vodstvom pri vsakih desetih iztisih en iztis
povrh za siromašne otroke.)

5. ) Notranja večja vrednost tega abecednika je v tem, da
nima koj pri začetnih vajah zlogov, obstoječih iz treh glasov,
katere je otrokom v začetku silno težko izgovarjati. Pismene črke
so pa v obeh knjigah jako lične in pravilne. Razinger-Žumer-jev
»Abecednik" ima poleg tega najprvo vse črke, ki se pišejo v srednji
prostor, potem one, ki se delajo v zgornji predal, in naposled one,
ki imajo spodnjo dolgost. „Začetnica“ nima v tem nič doslednega.

»Slovensko-nemški Abecednik" ima pa še to prednost, da je
njegov nemški del tiskan z latinskimi  (slovenskimi) in ne z
nemškimi (gotiškimi) črkami. Otroci se torej temu nemškemu
čitanji veliko prej privadijo in veliko prej si prisvoje večjo zbirko
nemških besed in stavkov. Različni tisk in različne črke lepšajo
jako oba ta abecednika; poleg tega je vaja v čitanji različnega
tiska zelo potrebna.

Predno smo govorili o »Abecednikih" in »Začetnici" (o tej
bodi povedano, daje  namenjena za dve šolski leti, dočim „ Abecednik"
obsega le tvarino enega šolskega leta), morali bi spregovoriti o
»stenskih tablah",  kajti prej se čita na teh, kakor v abecednikih
ali začetnici. Stenske table prav mnogo koristijo in učitelju silno
pomagajo. Vseh otrok oči so hkrati obrnjene na nje. Morajo pa
imeti velike črke, lepa in pravilno pisana in tiskana pismena.
Pred vsem pa je treba, da se stenske table vjemajo z abecedniki
(začetnicami), katere imajo otroci v rokah. Potem se zlasti pri

27

vkupnem čitanji te table prav vspešno porabljevati morejo. Prav
primerne stenske table, katere se bodo z abecednikoma vjemale,
nameravata izdati marljiva ljubljanska učitelja Razinger in Žumer.
Cena jim bode 2 gld. 50 kr.

Naposled nam je še spregovoriti o bralnem stroji  (Lese-
masckine, Setzkasten). To so tablice, na katerih se vse črke na¬
hajajo. Kakor hitro učitelj nov glas in novo črko na šolski tabli
razloži, takoj pokaže jo tudi na teh tablicah. S več črkami se zla¬
gajo potem pa tudi zlogi in besede, kar učence posebno veseli.
Tudi se pri rabi teh tablic nauk prijetno in koristno menjava.
Vendar se porabi s temi črkami preveč drazega časa. Za slovenske
šole je že več tacih tablic s črkami  izdanih, dobč se pri učitelju
Miklošič-u v Mariboru, pri »Narodni šoli" v Ljubljani in pri Temp-
sky-m v Pragi; primeren navod je vsakej zbirki pridejan.

Drugi oddelek.

Pisanje, čitanje in nazorni nauk.

Prvi šolski teden.*)

Prvi šolski dan**) je silno važen in marsikteremu mlademu
učitelju dela prva šolska ura, zlasti prvi šolski nastop, nemalo pre¬
glavico. Zato je treba posebno o »prvem šolskem dnevu" obširnejšo
besedo spregovoriti. Prvi dan pripeljejo mlade šolarje navadno
stariši  v šolo, učitelj mora zato kratko besedo ž njimi  in z
otroci spregovoriti. Od starišev naj pri tej priliki poizvč marsikaj,
kar je treba učitelju o svojih učencih znati, kajti domače, rod¬
binske razmere otrok morajo učitelju znane biti, da more ž njimi
prav ravnati. Ako ni učitelj malih sam opravil »šolskega popisa",
ako ni sam sestavljal šolskega zapisnika (»šolske matrike"), tedaj
navadno le malo svojih novih in mladih učencev pozna. Zato mora
učitelj prvi dan gledati, da se ž njimi seznani. Pametni stariši že
sami učitelju povedo, kakošnih lastnosti so njih otroci, zlasti ako
imajo kakošne telesne hibe, n. pr., ako je katero dete bolehno,
ako ne more vode držati, ako je kratko vidno, ako slabo sliši i. t. d.
Ker pa mnogo roditeljev ali otroških varuhov na to pozabi, tedaj

*)  Kako je metodično postopati pri posameznih predvajah za čitanje in
pisanje, in kako je učiti ta dva predmeta skupno, to smo navedli v sledečem.
Ob enem pa smo vso tvarino prvega razreda (prvega oddelka ali prvega šolskega
leta) razdelili na vseh 46 tednov šolskega leta. To smo storili iz važnih vzrokov.
Učitelju prvega razreda je namreč na tanko določen smoter ali cilj, katerega
mora v enem  letu doseči. Ako si pa tvarine ni razdelil, ali pa ako si jo je
napačno razdelil, tedaj ne bo mogel dovolj metodično postopati in težko bode
do predpisanega cilja dospel. Zato mislimo, da smo prav storili, da smo pri
tem oddelku vso tvarino tako na tedne razstavili.

**) Tu opozorujemo tudi na dobre izglede praktičnih poskusov za prve
šolske dni, ki se nahajajo v »dodatku* 1  te knjige.

29

naj jih učitelj na to in uno opomni pri tej priliki, ko ima pred
seboj otroške oskrbnike, katerih morebiti potem celo leto več videl
ne bo. Prvi šolski dan naj učitelj stariše še na dvoje opozori:
1.) na neprestano pridno pošiljanje otrok v šolo in 2.) na to, da
preskrbe šolarjem vse potrebno šolsko orodje. Le malo starišev
je, kateri so otroke odgojevali in izobraževali, predno so jih v šolo
poslali. Šestletni deci, katera zdaj v šolo prihaja, manjkajo na¬
vadno še vsi pojmi, celo najpotrebnejši. Dostakrat se učitelju
pripeti, da dobi v šolo otroka, kateri ne vč za svoje rodbinsko
ime (priimek) in morebiti tudi za svoje krstno ime ne, katerega
morebiti pa tudi od strahu učitelju povedati ne more. Zato učitelj
prav stori, da prvi šolski dan tudi stariše nekoliko v šoli pridrži
in se v njihovi navzočnosti seznani z obrazi in imeni svojih no¬
vincev. Prvi dan naj bo učitelj jako ljubeznjiv z novimi učenci,
zlasti s tistimi, pri katerih se strah in boječnost na različne načine
razodeva; kajti naloga prvega šolskega dneva je, da si učitelj poleg
tega, da se z učenci seznani, pridobi njihovo zaupanje.  Učitelj
naj pri priliki otroke tako-le nagovarja: „Ti si Tonček, kaj ne?
Ti si Franček (Rupertov). Ali 'si rad prišel v šolo? Ti si Jože
(Poljanec). Ali boš rad hodil v šolo? Tebe, Martinček (Rožman),
tudi poznam; ali se boš rad učil? Kdo si pa ti, pa ti? i. t. d.“
Prvi dan naj učitelj otroke le po krstnem imenu imenuje, priimke
naj nekako le za-se izgovarja, ali zapomniti si jih in izvedeti jih
mora, bodi si od učencev samih, ali od součencev, ali pa od na-
vzočnih starišev. Druge naloge nema ta prvi šolski poduk, kateri
pa naj se nikakor ne razteza čez dve uri, ker bi to prvo resnobno
delo otročičke preveč utrudilo. Zato naj jih učitelj nekako s takimi
besedami kar domu izpusti: „Veseli me, da ste mi tako lepo svoja
imena povedali; prav vesel sem, da vas že poznam nekoliko. Bo¬
demo se že vsaki dan bolje seznanili. Danes ne bomo imeli še celi
dan šole, jutri pa že. Le vsi pridite jutri v šolo. Ako boste pridni
otroci, bode v šoli prav veselo in prijetno. Le idite po malem domu!"

Drugi dan se še le prava šola, redno učenje začne.
Ko so se otroci v šolski izbi sebrali, reče učitelj, da ga veseli, da
so se zopet sešli v šoli, kjer se hočejo torej pridno učiti in lepo
ubogati. Na to učitelj učence po velikosti v klopeh razvrsti ter
vsakemu svoje mesto odloči, veleč jim, da si nikoli noben svoje¬
voljno druzega sedeža izbrati ne sme. Ker se mora vsak nauk z

30

molitvijo (ali pesmijo) začeti in končati, zato naj učitelj s tem
kmalu prične. Opiraje se na to, da otroci tudi doma zjutraj,
opoludne in zvečer, pred jedjo in po jedi molijo, da se mora vsako
imenitno delo „z Bogom“ začeti, veleva učitelj učencem, da vsta¬
nejo in za njim molijo. (Pri prvencih mora učitelj na vsak način
glasno moliti, a učenci naj molitev, najbolj „Oče naš“ in „Zdravo-
Marijo", nekoliko tiheje za njim izgovarjajo.) Po molitvi naj učence
zopet po krstnih imenih poprašuje. Na prašanje: „Kako ti je
ime?“ odgovarjajo samo: Jože, France, Tone. Učitelj naj pa koj
od začetka terja odgovore v celih stavkih: Jože mi je ime,
Martin mi je ime. Ti odgovori bodo tihi, zato naj učitelj glasnih
odgovorov zahteva in naj pohvali take, kateri glasno odgovarjajo.
Vaja v tem je trajala morebiti kacih deset minut in razporedba
učencev (učenk) po klopeh ter molitev morebiti več nego pol ure.
Zato naj se učenci na ta način malo oddahnejo, da jim učitelj
vstajati in vsedati veleva, in pri tem zahteva, da ravno stojč in
ravno sede, ker to kinča mladega in starega človeka. „Kedar bodem
vam kaj ukazal 11 , reče učitelj, „morate to na tanko storiti Ako
rečem ,vstanite 1 , morate vsi na mah vstati ali pa ,vsesti se 1 , ako
to velevam. Kedar bodem v šolo prihajal ali pa iz šole šel, mo¬
rate vselej vstati. Stati se mora tako dolgo, dokler se vam ne
veleva, sesti. Učenec mora tudi takrat stati, kedar ž njim govorim,
kedar ga česa poprašujem. (Samo ob sebi je razumuo, da ima
učitelj to zapoved raztegniti na vse osobe [katehet, nadučitelj, nad¬
zornik], katere v šolo prihajajo.) Kar učitelj veleva, naj si učenci
zapomnijo, zato naj se večkrat o tem prepriča s prašanjem: „Kaj
sem rekel? Kaj sem ukazal ? 11  Drugi šolski dan naj učitelj svoje
prvence seznani z njihovimi dvojnimi imeni nekako tako-le: „Ko
ste bili še jako majhni otročiči, nesli so vas v cerkev h krstu.
Tukaj so vam gospod duhoven dali ime, tebi Janez, tebi France,
tebi Andrej i. t. d. To so vaša krstna imena.  Vstanite vsi tisti,
kateri imate krstno ime Jože ! 11  Gotovo je več učencev tega imena.
Učitelj porablja to priliko, da opozori učence, da imajo še drugo
ime, priimek,  in zahteva od učencev, da mu svoje priimke pri¬
povedujejo. Marsikateri tega ne bo znal, moral mu ga bo učitelj
sam povedati. Pravilno pa ne bodo niti krstnih, niti rodbinskih
imen izgovarjali, zato naj jih učitelj na to koj v začetku privaja.
Skupno  izgovarjanje šolo jako oživlja in daje srčnost boječim.

31

Zato se lehko porablja še ta-le tvarina: Imamo dvoje imen,
krstno ime in priimek. Krstno ime smo dobili pri krstu,
priimek pa imamo po svojih stariših. Učitelj na to popra-
šuje prav marljivo vse križem prvence; „Povej mi krstno ime!
Povej mi priimek! Povej mi oboje, najprvo krstno ime, potem pa
priimek!“ Na prašanje: „Kako se pišeš? 11  naj jih navadi odgovarjati:
1.) s priimkom in 2.) s krstnim imenom.  Te vaje so učitelju
vzele morebiti dve uri časa, če tudi ni bil nauk pretrgan po raznih
ljudeh, ki učitelja prve šolske dni radi motijo. Mislim, da tega
mi pa ni treba omenjati, da se mora prvencem po vsaki minuli uri
najmanj pet minut odpočitka privoščiti.

Drugi šolski dan naj učitelj učence že začenja se „šolskim
življenjem 11  po malem seznanjati. O vedenji šolarjev  (discipli¬
narnih pravilih) v šoli in zunaj šole naj jim vsaki dan nekaj pove,
recimo to, kdaj naj v šolo prihajajo, kako naj se vedejo pred šolo,
kako naj prosijo na „stranišče“, kaj naj počno med dopoldnevnitn
in popoldnevnim naukom, ako namreč opoldne domu ne hodijo i. t. d.
Razlaganje takih kratkih naukov naj ne traja nikoli čez četrt ure,
ali k večjemu pol ure, in v obče vsaka vaja ali lekcija naj ne trpi
več nego pol ure. Drugi šolski dan naj učitelj še učence s pojmi:
desno, levo, zgorej, spodej, spredej, zadej  seznani in jih
pri tem nekako tako-le poprašuje in vadi: „S katero roko ješ?
S katero roko držiš kupico, kedar piješ? To je tvoja desna
(prava) roka.  Kaj še delate z desno roko? Z desno roko boste
tudi prijemali pisalo, kedar boste pisali in risali. Pokažite vsi
desno roko! Vstanite in vzdignite desno roko! Kako imenujete
uno roko? Vzdignite levo roko! Pokažite obe roki! Ali ste lepo
umiti? 11  (Tukaj naj učitelj o snažnosti, umivanji glave, rok, nog,
vratu i. t. d. spregovori.) Potem se pa razjasnjuje v zvezi s telo-
vadskimi igrami: desno in levo oko, uho, roka, lice, rame, rekoč:
„Denite desno roko na desno oko, levo roko na levo uho, desno
roko na levo ramo, levo roko na desno uho i. t. d. Pokažite
desno šolsko steno, levo šolsko steno! 11  Na enak način se vadijo
v pojmih zgorej, spodej, spredej, zadej, nad, pod, zraven ali poleg.
Prvi in drugi šolski dan še otroci niso bili s ploščico, črtalnikom,
gobico ali cunjico preskrbljeni. Tretji dan naj bi te reči seboj
prinesli. S tem naročilom naj jih učitelj po izvršenej molitvi v
lepem redu, klop za klopjo, po dva domu odpusti.

32

Ako je bilo že drugi šolski dan nekako redno učenje, ako
je moral učitelj že drugi šolski dan premisliti,  kaj bode svoje
nevedne prvence učil in vadil, mora si za tretji in za naslednje
šolske dni tvarino posebno prirediti, kajti ravno prvotne vaje v
prvem in drugem šolskem tednu so za učitelja, ki ima malo isku-
šenosti v prvem podučevanji, prav malo znane. V prvem in drugem
šolskem tednu naj učitelj še nikakor s čitanjem in pisanjem in
tudi s pravim nazornim naukom ne pričenja. Namesto pisanja-
čitanja mora učitelj v prvih 14 dneh druge vaje vzeti, namreč
vaje z rokami in očmi, vaje ušes in jezika,  in namesto ka¬
zalnega nauka naj otroke privaja na šolo, na vedenje v šoli
in zunaj  šole. Poleg tega naj jim kako lehko pesmico zapoje,
ali pa kratko otroško pripovedko povč. *)

Za naslednje dni prvega šolskega tedna se nam ne vidi več
potrebno, navajati učno pot in učni način za vsaki dan posebej.
Navesti pa moramo učno tvarino za „posamezne predmete 11  (ako
se smemo tako izraziti) prvega (in druzega) šolskega tedna. O tej
razdelitvi učne tvarine prvih šolskih dni ne smejo učenci seveda
nič vedeti; tudi razdelitev šolskih ur na steni naj o tem nič ne
pove, to „sistematiko“ mora le učitelj sam v svoji glavi imeti. Za
vsako lekcijo naj se porabi pol ure. Vsake pol ure mora biti
vaja druge vrste, toda učitelj naj prehaja od enega predmeta
na druzega tako, da bi tega prehoda  ne zapazil tudi strokovnjak
šolski ne. V tem je ravno vsa pedagogiška in metodiška težkota
prvega razreda (prvega šolskega leta), da v poduku mora neka-
košen sistem skrit biti,  a o njem ne sme nobeden nič opaziti,
vse se mora zlijati, vse vjemati, vse mladino buditi, veseliti, učiti
in odgojevati.

Vaje 2  rolcami in s očmi.

a)  Pike. Tretji  dan  so se otroci s tablicami preskrbeli.
Učitelj jih mora zdaj podučiti, kako morajo paziti na tablico, na
črtalnik in gobico. Nauči naj jih, ploščice tako dolgo pod klopjo
držati, dokler on ne ukaže, da jih na ukaz: 1, 2, 3! na klop po-
lože. Učitelj naj pri tem ne trpi ropotanja s tablicami, nego naj

*)  Take lehko otroške pesmice so v „dodatku“, pa tudi v Nedvšdovem
„Slavčku“ (I. del) in Stegnarjevem „Šopku“ in drugod. Pripovedke so v do¬
datku in pri „nazornem nauku" te knjige vpletene.

33

učence nekako tako-le vadi: „Ko bodem rekel: eno!, bodete ploščico
z obema rokama prijeli, ko bodem rekel: dve!, bodete jo nad
klop vzdignili, in kedar bodem rekel: tri!, bodete jo lepo
tiho na klop položili. Pazite: Tablico 1, 2, 3! Še enkrat:
Tablico 1, 2, 3!“ Pri prvih vajah na tablici, pri prvem pisanji,
naj učitelj na vse malenkosti jako pazi. Tablica naj bode le malo
ali nič nagnjena (nekako 20 °) proti levi roki, črtalnik naj drže
otroci se stegnjenimi prsti, sede naj kolikor mogoče ravno, naj ne
gledajo od blizo, naj ne držo pri pisanji noge na tleh in ne na
vskriž, naj nemajo hrbta sklonjenega i. t. d. To jim mora učitelj
prav velikokrat ponavljati, sam pokazati in tu pa tam popravljati.
Ako je vse tako prirejeno, naj se prične z risanjem pik. Ali to
ni risanje, ni pisanje, to so le vaje, urjenje rok in oči. Učitelj
naredi piko na šolsko tablo, učenci jo narede na svoje ploščice.
Boljše je delati večje pike, nego premale, boljše je mali okrog,
nego nevidljiv pritisk s kredo ali črtalnikom. Naredi se več pik
zapored, eno poleg druge ali eno nad drugo. Za vajo morejo
risati še sledeče slike (med tem se pa učitelj peča z drugim od¬
delkom) :

» » e « »

• • •

• • •

i. t. d.

Te in sledeče vaje se lehko skrčijo, zlasti ako ima učitelj več
oddelkov in obilo učencev, ne more za te vaje veliko časa porabiti.

h)  Navpična črta. Učitelj narisa eno tako črto in reče:
»Narisal sem navpično črto.  Naredite še vi tako! Še eno na
desno, eno na levo! 11

Nekoliko naj učitelj delo svojih prvencev pregleda, naj tu
pa tam malo pohvali ali pograja, ali tudi pokaže in popravi. Vendar
za to poslednje časa primanjkuje, in to tudi ni tako neobkodno
potrebno, ker te vaje niso pravo risanje. Za daljno tiho delo bi
bile sledeče slike, t. j. zveza črk in pik:

3

34

c)  Vodoravna črta. Z besedo: „To je vodoravna črta"
narisa učitelj vodoravno črto in veleva otrokom, isto storiti. Radi
spremembe in vajenja spomina mora učitelj črto zbrisati, to isto
naj storč učenci; potem naj pa še narede eno vodoravno črto.
Pred to vajo se jim lebko veleva, da delajo sledeče črte:

d)  Poševna črta. Predno učitelj poševno črto pokaže, naj
otroci na pamet nekoliko navpičnih in vodoravnih črt risajo. Ko
je učitelj poševno črto na tablo potegnil, praša: „Ali je to na¬
vpičnica? Ali je to vodoravnica? Ne, to je poševna črta. Za¬

čnite od spodej in potegnite navzgor poševne črte, n. pr.

to so tanke  črte. Pričnite od zgorej in potegnite navzdol,

n. pr


to so debele  črte.

35

Vaje posluha in jezika.

a)  Stavki. Da se more začeti z vspehom pisati, čitati, treba
je raznih „predvaj“ za roko, oko, uho in jezik. Nekaj vaj za roko
in oko smo že navedli kot tvarino v prvem šolskem tednu, nekaj
jih hranimo za drugi teden. Ali tudi uho in jezik, posluh in govor
se morata vaditi in uriti. Otroci navadno še zelo slabo govorč,
kedar v šolo vstopijo. Zato je treba precejšnje vaje, da se jim
jezik malo ogiblje in hitreje premika.

Najprvo naj jih učitelj napeljuje, da si o osebah in rečeh
kaj mislijo in da te misli v kratkih stavkih izražujejo. Učitelj reče
n. pr.: Vi ste zdaj v šoli, mati pa so doma. Vi se učite v šoli,
kaj pa nek mati doma delajo? Učenec: Mati kuha (kuhajo). Re¬
cite vsi: Mati kuha. Enako se napeljuje o očetu, bratu, sestri,
stricu, teti, dedu, babici i. t. d. Posamezni učenci in cela šola
vkupno izgovarjajo razne stavke, n. pr.: Mati kuha, oče orje, brat
pase, sestra šiva, ded kosi, babica varuje otroke, konj vozi, petelin
poje, tič leti visoko, .trava raste, cvetice lepo cveto, voda goni
kolesa i. t. d. Za take vaje se slobodno porabi dvakrat po pol
ure. Posebno vkupno izgovarjanje (v koru) kratkih stavkov je
prvencem zelo koristna vaja. Učitelj, ki v začetnici učencev ne
vadi vkup izgovarjati, je vojskovodja, ki vojake posamezno vadi
vojaških vaj, pa jih nikoli vkup ne poskuša. Vkupno izgovarjanje
tudi marsikomu boječemu otroku jezik odveže. Tudi jecljanje in
pogoltovanje posameznih glasov se na ta način odpravlja. Mej
vajo v izgovoru tacih stavkov more se pri priliki reči: To so stavki;
stavke smo izgovarjali. Lehko se terja, da dečki sami kakošen
stavek povedo, da-si prav za prav za tako samostoj no delo še niso
zreli. Zato naj le učitelj sam prav veliko stavkov razločno in
glasno povč, a učenci naj jih posamezno in skupno dobro in glasno
ponavljajo.

&) Besede. Da se učenci tega zavedo, da imajo stavki be¬
sede, naj jih učitelj napeljuje ali s prašanji, ali pa s prenehanjem
pri izgovarjanji, n. pr.: Mati kuha. Kdo kuha? Učenec: Mati.
Kaj dela mati? Učenec: Kuha. S tem prašanjem in odgovorom se
je prepričal o obeh bitstvenih delih stavka. Ako se hoče na drugi
način isto doseči, naj se pa za prvi izgled vzame stavek z dvema
enozložnima besedama, n. pr.: Pes j6, volk žre. Učitelj počasi

3 *

36

izgovarja: Pes (vdari na mizo) jd (zopet). Ta stavek ima dve
besedi, prva je pes, druga j e. Poskusite: Volk — žre. Taki stavki
so še n. pr.: Dež gre, sneg gre, miš žre, mož spi. Na isti način
se iščejo besede iz stavkov z enozložnimi besedami: Čuk je tič,
kos je črn, fant je tih, laž je greli, čas je drag. Potem pa sledijo
lehko stavki, v katerih sta osebek ali povedek dvozložna. Pri
tem naj se posebno pazi, da učenci zlogov za besede zamenjevali
ne bodo. Da se bolje izurijo v jeziku, naj učitelj prav mnogo
besed  za ponavljanje daje.

O vedenji v šoli in zunaj šole.

Kakor malo pedagogi in praktični učitelji to opravičujejo, da
bi se uže v prvem šolskem tednu s pravim podukom v čitanji in
pisanji začelo, ravno tako ne gre, da bi se že v prvem ali drugem
šolskem tednu tako zvani nazorni nauk, n. pr. „šolsko orodje",
„pohištvo“, „deli izbe", razkladati začelo. Naloga prvega razreda
je največ, mladino nravno  odgojevati. Zato naj učitelj posebno
prvih 14 šolskih dni otroke navaja na lepo vedenje. Seveda mora
to nadaljevati tudi naprej skozi celo leto in ves šolski čas; ali
prva dva tedna naj porabi, da žive otročičke, katerih delo je bilo
sedaj le igra, privadi na šolski  red  in na to, kako se imajo kot
šolarji  zunaj šole obnašati. Vse to naj jim na tak način dopove,
da bodo otroci resnost naukov komaj zapazili, pa si jih vendar
zapomnili. Uporablja naj kakošne čisto lehke, kratke povestice,
ali pa naj pri priliki opazovanja kake nerednosti porabi, da jim
uže v prvem šolskem tednu dopove: 1.) Ob katerem času naj v
šolo prihajajo, t. j. ne prezgodaj, ne prekasno; 2.) kakošni naj v
šolo pridejo (čisti, umiti, odkriti); 3.) kako naj se obnašajo pred
šolo; 4.) kaj morajo in česa ne smejo v šolo donašati; 5.) kako
se morajo učenci med seboj obnašati; 6.) kako ne smejo jedstvenih
ostankov na tla metati.

Od naštetih naukov naj se jim vsaki dan le dva razložita.
Boljše je, le malo zaukazati, ali to malo naj se na tanko izpeljuje
in odločno terja.

37

Drugi šolski leden.

Vaje z rokami in z očmi.

Kot. Nekateri učitelji (n. pr. Saatzer v svojem navodu:
„Das erste Schuljakr") razlagajo na prav umeven način, kaj je
„navpična“, kaj „vodoravna“ črta in kaj je „kot“. Ali vsakoršno
še tako lehko razlaganje je pri teh prvencih pretežko in pre-

mudivno. Učitelj naj samo narisa

in reče: To je kot.

Naredite tudi vi tak kot,  potem

, potem

na

to . Vse to „risauje“ ima le ta namen, da se učenci

gledati in posnemati vadijo, da si urijo oko, roko in — da nekaj

delajo. Zato naj risajo še te-le ostre kote:

. Posnemati še

morejo druge lehke slike, mej tem pa se bavi učitelj z višjim od¬
delkom. Kasneje pa lehko višji oddelek na papir iste slike v
redu  risa.

Prečrtanje tablic.  Nekaj dni popred naj se naučč otroci,
svoje tablice sami načrtati (linirati). Seveda je boljše, ako imajo
otroci že načrtane plošče, ali največ učencev preskrbe roditelji z
neprečrtanimi tablicami, zato mora učitelj, hote ali nehotč, svoje
prvence tudi v tem izuriti. Pol ure od druzega šolskega tedna mora
v to porabiti. Kedar si jih to naučil, naj delajo med dvočrtne pro¬
store tenke in debele poševne črte i. t. d. Za te vaje naj učitelj
najmanj dvakrat po pol ure porabi. Pisanje bode potem učence
veliko manj truda stalo, ako se bodo v tem dobro vadili.

Krogovita črka.  Da se okorna otroška roka bolje giblje,
dobro je, ako učitelj še bolj okrogle črte na tablo narisa, nego so
v potezah in „m“.  Za take vaje se najde mnogo slik. Ni pa
treba od mlade roke zahtevati, da bi to točno posnemala, zado¬
stuje, da si prvenci kolikor toliko s pisalom sučejo.

38

Vaje posluha in jezika.

Zlogi. Predno se besede v zloge razdeljujejo, naj še učitelj
stavke nareka in učenci naj jih vkupno za njim izgovarjajo. Na
dalje naj poiskujejo iz povedanih stavkov posamezne besede. Potem
pa jim učitelj nareka enozložne  besede, n. pr.: bor, gozd, bob,
brus, breg, cev, cep, čas, dan, fant, gad, hud, il, jok, kos, luč,
moč i. t. d. (učenci za njim ponavljajo); dalje dvozložnice: apno,
brana, cena, čeda, delo, eden, fara, gora, hiša, igra, jama, kača,
luna, moka (učenci govore za njim). Med izgovarjanjem eno¬
zložnic je učitelj samo po enkrat z roko na mizo vdarjal, med
izgovarjanjem dvozložnic pa po dvakrat. Ako učenci sami tega
opazili niso, naj vse ponavlja in jih izrekoma na to opozori. Potem
jim zopet celo vrsto dvozložnic, po malem prenehljaji pa enozložnic
navaja. Daljna vaja je pa v tem, da nareka različne besede in
otrokom veleva, razločevati enozložnice od dvozložnic. Ako so v
tem izurjeni, navaja učitelj nekaj trizložnic, n. pr.: apnica, beseda,
cedilo, čebela, danica, enota, grlica, hudoba, istina, jagoda i. dr.
S tem, da je pri izgovarjanji teh besed po trikrat ob mizo vdarjal,
opozoril jih je na to, da imajo po tri zloge. Ponavljajo se potem
eno-, dvo- in trizložnice, pri katerih učenci število zlogov sami
razločevati morajo. (Vsa tvarina naj se naslanja — kolikor mogoče
— na prvi nazorni nauk.)

Glasniki.  Nekateri učitelji in pedagogi priporočujejo za
vajo posluha in govora, da bi se že koj v začetku šolskega leta
vadilo v razdeljevanji zlogov na glasnike in razločevanje teh po¬
slednjih. Res je to zelo koristna vaja, ki pozneje čitanje jako
olajšuje. Ali kedor je sam imel opraviti s prvenci, prepričal se je,
da že razločevanje besed v stavkih in zlogov v besedah prizadeva
učitelju in učencu veliko truda, in porabi se poleg druzih predvaj
že za te dobrih 14 dni. Več časa pa naj učitelj ne porablja za te
predvaje in naj dalje s pisanje-čitanjem ne čaka, ker tudi stariši
in otroci uže težko čakajo, in ker je ravno to jedro vsega prvot¬
nega poduka. Neobhodno pa razlaganje glasnikov v predvajah tudi
ni, kajti vsi glasniki se pri metodi pisalno - čitalniški posebej po¬
iščejo in vadijo.

39

O vedenji v šoli in zunaj šole.

Že prvi šolski teden je učitelj ta in uni nauk glede obnašanja
po primernem vvodu ali v obliki povesti razložil. Ali „ šolskih postav 11
je toliko, da jih je še za drugi šolski teden lepa kopica ostala.
Učitelj mora svojim prvencem dopovedati, da brez opravičenega
vzroka doma ostati ne smejo. (Opravičene izgovore šolskih zamud
najdeš v § 4 šolskega in učnega reda od 20. avgusta 1870).*) Ako
so pa vsled kacega vzroka vendar le izostali, naj se, pridši zopet
v šolo, na ta ali ta način, kateri se jim povč, izgovore. Že v prvih
šolskih dneh naj učitelj svojim malim hojo v šolo in iz šole domu,
t. j. obnašanje med potjo, razloži, kajti ravno pri teh prilikah se
gode večkrat ne male nedostojnosti, pregrešnosti ali celo nesreče.
Marljivi učitelj tudi tega ne pozabi svojim, večinom še nepokvar¬
jenim učencem povedati, kako naj se doma obnašajo, kako naj
večkrat na šolske nauke mislijo, naloge izdeljujejo in o tem pri¬
povedujejo, kaj so v šoli vse lepega slišali in se koristnega učili.
Pri primerni priliki naj učitelj tudi ne pozabi, otroke na dostojno
obnašanje v cerkvi opomniti. Važna točka v tem oddelku je to,
kako naj učenec svojega učitelja na ulici pozdravlja, kako naj to
stori proti vsem drugim osebam, katere mu je spoštovati. Je še
več druzih več ali manj važnih podrobnosti, katerih vestni učitelj
nikakor pozabiti ne sme. Toda vse te nauke ne sme tako suho¬
parno povedati, kakor smo jih mi tu navedli.**) Ako ni ugodne
prilike za dotični nauk, naj si pa učitelj s primerno povestjo iz
različnih mladinskih knjig ali pa z izmišljeno pripovedko pomaga.
Ako hočeš n. pr. snažnost priporočati, pokaži in pohvali jim prav
snažnega součenca, ali pa okregaj neumitega malomarneža, ali pa
pripoveduj o dečku Mirkotu, ki je zgodaj vstajal, molil, čedno se
umil, obleko čistil, naravnost v šolo šel i. t. d.

Tretji šolski teden.

Pisanje-čitanje. Dočim se je učitelj v prvem in drugem
šolskem tednu pečal samo s predvajami za čitanje in pisanje, pri¬
četi mu je vsekako v tretjem šolskem tednu s pravim pisanjem

*) Navedeni so tudi v »ustrahovalnih pravilih", ki se v »vvodu" te knjige
nahajajo.

**) Za izgled naj učitelju služijo zlasti vaje nazornega nauka in »prak¬
tični poskusi" v dodatku te knjige.

40

in čitanjem. Nekateri metodiki priporočujejo sicer, da bi se more¬
biti učitelj prvencev še v tretjem ali celo tudi v četrtem šolskem
tednu bavil s temi predvajami. Mi imamo toda več pomislekov
zoper to načelo: 1.) Ni toliko teh potrebnih predvaj, da bi učitelj
v dveh tednih ne mogel vseh vzeti; vsaj manj spretnemu učitelju
še pred tega gradiva zmanjkati utegne; 2.) čakajo že učenci komaj,
da bi se pričeli učiti brati in pisati, črke poznavati in delati; kajti
znano jim je dobro, da so ravno radi tega v šolo poslani, da bi
se čitati in pisati naučili; 3.) čakajo tudi stariši in odgojitelji otrok
že komaj na to, da bi se njih nadepolno šolsko dete v šoli kaj
koristnega naučilo, t. j. brati in pisati, kajti o potrebi, koristi in
sploh o bitstvu onih predvaj jim je malo ali nič znanega.

S tretjim šolskim tednom naj bi se torej s pisanjem in čitanjem
po znanej „pisalno-bralnej“ metodi pričelo. To je za šolske prvence
prav slovesen trenutek, katerega pa jim ni ravno napovedovati
treba. Učitelja čaka zdaj precej težka naloga, in ta je v tem, da
otroke na prav mikaven, metodično-pravilen način seznani z glasom,
pisano in tiskano črko:

Kako mu je torej postopati? Je več potov, ki peljejo do za¬
želenega konca. Sledeči bi utegnil najboljši biti! Učitelj pove z
mikavno, počasno in razločno besedo sledečo povest, ki je tudi v
Miklošičevi „Začetnici“ na strani 45 natisnena:

Iskra.

„Otrok se je z iskro šalil. Iskrica odleti in se v slamo skrije.
Slama začne goreti in da plamen. Otrok prestrašen zbeži, a nikomur
o plamenu ničesa ne pove. Ker nikdo ni gasil, zato se ogenj naglo
razširi. Ogenj tudi v sobo pride in sežge postelje, stole, mize in
vse, kar so imeli stariši.

»Ljudje so začeli od strahu kričati, zvonovi so zvonili ter bilo
je groza slišati in videti. Jeli so gasiti, a vse ni nič pomoglo, ker
je bilo prepozno. Hiša je zgorela, samo oglje in pepel je ostal.
Stariši zdaj niso imeli niti hiše niti nobednega prostora, kjer bi
stanovali in spali. Novcev ali denarjev ni bilo, da bi si novo hišo

41

sezidali ali kupili. O, kako so jokali ubogi stariši! A vsega tega
je bil kriv otrok, ki se je z iskrico  šalil.*

Ta povest je otroke gotovo precej ganila. Učitelj naj porabi
to priliko še, da mu učenci glasno obljubijo, da se gotovo nikoli
z ognjem ali žveplenimi klinčki igrali ne bodo. Potem naj na¬
daljuje svoj poduk nekako tako-le: Da si boste to povest še bolje
zapomnili in nikoli dane mi obljube pozabili, izgovorite zdaj vsi
prav glasno: „is kra“!  Potem naj še trije ali štirje učenci po¬
samezno to besedo izgovorč. Na to praša učitelj zdaj skupno celo
šolo, zdaj spet posamezne učence, koliko zlogov ima beseda, in na¬
daljuje: „Izrecite prvi zlog počasi, drug zlog počasi." Izrecite prvi
zlog „ i s “ še enkrat prav polagoma. Koliko glasov ima ta zlog ?
Kateri je prvi glas, kateri je drug?" (Nekateri otroci so si pri¬
dobili pri predvajah toliko izurjenosti, da lehko in prav odgovarjajo;
ako pa ne morejo, naj jim učitelj kar naravnost povč; kajti vsega
učitelj nikdar iz otroka potegniti ne more.) Izgovori prvi glas  ti,
A,, še enkrat! Izgovorite ga vsi še enkrat prav glasno? Še enkrat!
Pa še enkrat! Zdaj veste torej, kako se „i“  glasi, zdaj boste vselej
vedeli, kedar boste ta glas slišali, da je to glas „i“.

To bi bil eden način, kako bi se otroke seznanilo z glasom
„i“.  Pri tem načinu smo torej povedali povest, v katerej se je
nahajala važna beseda „iskra“, katero smo porabili kot izgledno
(normalno) besedo. Druga primerna izgledna beseda bi bila „igla“.
Učitelj lehko povč o „igli“, recimo tudi kakovo povest, ali pa sploh
„iglo“ malo opiše." (Primerna povest bi morda bila ta, ki je med
prostim ljudstvom sploh znana, namreč: Sinček vkrade materi iglo,
a mati ga za to niti pokara ne. Radi tega vkrade v drugič krajcar,
v tretji še večjo vrednost — krade potem naprej in naprej, tako
dolgo, da si je se svojim tatinskim in roparskim življenjem smrt
— na vislicah zaslužil. Pred nesrečno smrtjo želi nesrečni sin s
svojo materjo govoriti. Kaj jej je povedal? „Ko sem prvo iglo
Vam vkradel, niste me pokarali, zato sem svojo hudobijo tako
dolgo nadaljeval, da sem si tako sramotno smrt zaslužil."

„ Iskra" in „igla“ ste najprimernejši izgledni besedi pri raz¬
laganji glasu „i“.  „Igla“ je zato primerna, ker jo učitelj lehko na
tablo narisa, in ker že njena podoba spominja na črko „i“,  katero
pokaže učitelj učencem kmalo potem, ko so se dosta vadili z
glasom „i“. Beseda „iskra“ je pa zopet radi tega primerna, ker

42

more učitelj piko nad črko „i u  z iskro primerjati. To pa vse po¬
spešuje, da si morejo glas in črko „i“  lože zapomniti in si ga v
pravi zvezi spojati z besedama „igla“ in „iskra“. V teh besedah
je stal „i“  v začetku, zato ste ti dve prav primerni izgledni be¬
sedi. Učitelj naj jim pa povč še več tacih, kolikor mogoče konkretnih
(stvarnih) besed, n. pr. igo (jarem), i 1, Ig (vas pri Ljubljani),
Ivan, Idrija;  žal, da slovenščina nima dosta konkretnih besed
s to začetnico. Zdaj bi mogel učitelj velevati, naj učenci sami na¬
vajajo besede s to začetnico, toda pri tej črki mu ne bodo mogli
zadostovati, ker tacih besed ima slovenščina silno malo. Zatem na¬
vedemo besede, v katerih se nahaja v sredi. (Te besede naj
bodo kolikor mogoče enozložne), n. pr.: zid, miš, tič, bič, Čič,
kit,  nit  (take besede lehko porabi učitelj tudi za prvo izgledno
besedo). Na to veleva učencem, naj take besede sami poiščejo. —
Kakor mora učitelj počasi, glasno in razločno te besede izgovarjati,
da učenci vsak glas slišijo, tako naj terja tudi od njih. Večkrat
se mora učitelj prepričati, ako učenci glas „i a  od druzih glasov
razločijo; zato naj terja od njih, da se včasih vstavijo, kedar z
izgovorom besede dospo do glasu „i“. Naposled povč učitelj nekaj
tacih besedi, v katerih se nahaja „i“  na koncu. Konkretnih samo-
stavnikov s tem končnikom slovenščina menda dosta nima, zato se
smejo vzeti tudi druga besedna plemena, recimo: kri, mi, ti, vi, ali
samostavniki v množini. Enake besede naj zahteva zdaj učitelj
od učencev. Naposled pa naj mu pripovedujejo besede sploh, v
katerih se „i“  nahaja, bodi si na tem ali na onem mestu. Učitelj
pa naj poprašuje, kje stoji „i“  v začetku, na sredi ali na koncu.
S tem je dovršeno prvo delo, katero ima učitelj z „i“, katerega
zdaj še le po glasu poznajo. Pokazati jim mora zdaj še za ta glas
znamenje,  katero jih bode vselej na-nj spomnilo; narediti jim
mora črko  „i“  na tablo. Najprvo naredi prav velik „i“, ne raz-
lagaje jim še njegove posamne dele. Še le potem, ko so si ga
dobro ogledali, in ko jim je to pisano ali pismeno  črko po¬
kazal tudi na stenski tabli in v „Začetnici“,  začne jim raz¬
kazovati in pred njihovimi očmi izpeljevati posamne njegove dele.
Učitelj potegne pri tako načrtani šolski tabli, kakoršna- je tudi
otroška ročna tablica, od spodej navzgor poševno tanko črto.
Potem naredi drugo debelo na desni strani prve ter jo vleče od
zgorej navzdol, da se je zgorej držala. Predno pride do spodnjega

43

dela črte, ustavi se in naredi tanjšo črto, katero zavije v lok in
potem navzgor čisto tanko črto. (Črke v „Abecedniku“ so lepe in
pravilne, učitelj in učenci naj se pri pisanji kar po njih ravnajo,
kakor smo to na enem mestu že priporočali.) Ne zadostuje, da je
učitelj črko samo enkrat pokazal, to mora marveč večkrat po¬
navljati. Še le potem naj učitelj veleva, da učenci črko na svojih
tablicah posnemajo, najprvo v šoli in potem doma. Nekateri učitelji
pustč vaditi učence tudi na šolski tabli. Nekoliko je to prav, v
obče pa bi to odsvetovali. Učenci, zlasti prvenci, so preboječi; že
iz bojččnosti potem slabo na šolsko tablo pišejo, in od tega se
drugi dosta ne naučč. Časa se pa s tem veliko porabi, ako učitelj
mnogim učencem na šolsko tablo pisati veleva. Ker je namen pi¬
sanja ta, da se otroci navadijo le na svoje tablice in v svoje pi¬
sanke lepo pisati, zato naj se na čedno pisanje učencev na šolsko
tablo ne poklada toliko važnosti. Učitelj naj rajše hodi od učenca
do učenca in naj jim črko na tablicah popravlja in pa na šolsko
tablo kaže, v čem se je ta pa dni učenec zmotil.

Če je imel učitelj eden šolski dan z razlaganjem glasu „i“
dosta opraviti, ima s pisanjem „i“ dva dni dosta dela. (Razume
se, da je vmes tudi nazorni nauk, računstvo in morda veronauk.)

četrti dan tretjega šolskega tedna naj bi pa pokazal tiskano

•

črko 1. Naredi jo najprvo na tablo, pokaže jo na stenskih tablah

in v »Abecedniku 11 , a razlagati ni treba, iz katerih delov sestoji.

• «

Tudi se mora povedati, da tega tiskanega „1  pisali ali risali ne
bodo. Poiščejo naj ga pa v raznih tiskanih besedah. Potem se pa
koncem tretjega tedna še vse ponavlja, kar se je o tem glasu
učilo, zlasti pa naj se marljivo v pisanji „i“  vadijo. Ako je učitelj
prijatelj metode taktiranja (glej dotično stran v „vv6du“j, morejo se
tudi po tem načinu uriti.

Nazorni nauk.  Po naših mislih naj bi nazorni nauk v
ožjem pomenu te besede nastopil še le s tretjim šolskim tednom.
Do zdaj se je učitelj bavil namesto nazornega poduka le s tem,
da je otroke privajal na lepo vedenje, da jih je zlasti s tem se¬
znanjal, kakošne dolžnosti imajo kot mladi šolarji. In v 14 dneh
je bilo mogoče učitelju to storiti. Zato prične s tretjim tednom
pravi »nazorni nauk 11  razkladati. Kakor je videti, je tvarina tega na¬
zornega nauka lehka, vendar dela ta predmet učitelju veliko truda,

44

ako ga koče dobro obravnavati. Zakaj pa? Zato, ker mora pri
kazalnem poduku neizmerno veliko govoriti in z živo  besedo ob¬
ravnavati znane, vsakdanje reči. Pri nazornem nauku na najnižjej
stopinji mora učitelj jako veliko praševati in odgovore neprene¬
homa popravljevati, jasno, razločno, glasno odgovarjanje terjati,
sploh jako veliko potrpežljivosti in dobra, dobra  pljuča imeti.
Radi tega je pač treba, da je prvi razred izročen zdravemu,
čvrstemu učitelju; bolehna, slabotna moč utegne zlasti na tej sto¬
pinji slabe vspebe imeti.

Gradiva za nazorni nauk  nahaja učitelj največ v »Abe¬
cedniku". Po pedagogičnib pravilih kaže učitelju, da seznani
otroke s tem, kar jim je zdaj najbliže in najpotrebnejše. To je
šola. Pri tem oddelku treba je obravnavati: učitelj, učenec,
miza, stol, tabla, stojalo, kreda, goba, klop, bukve, ploščica, ka¬
menček, ravnilo, papir, pero, svinčnik, tinta, tintnik, podobe, ra¬
čunski stroj, peč, okna, duri, tla, strop.

To tvarino utegne učitelj nekako tako obravnavati:

Šola*)

Otroci! kje ste zdaj? Kaj delate tukaj? Kaj se učite? Ne
samo brati in pisati se boste učili v šoli,  temuč še veliko druzib
reči, ki vas bodo zelo veselile. Poglejmo malo po šoli, kaj tukaj
vidimo! — Kdo je v šoli? Kdo se pogovarja z vami in vas uči?
Kaj dela učitelj?  Otrokom, ki hodijo v šolo, pravimo šolarji
ali učenci.  Recite: Mi smo učenci! Učitelj ima pridne učence
zelo rad; pridni učenci pa imajo tudi učitelja radi. V taki šoli je
veselo. (Na mizo  kazaje.) Kaj je to? Iz česa je miza? Kdo jo
je naredil? Čemu je tukaj miza? Tudi doma imamo mizo. Ktera
je večja, ta ali una doma? Miza je štirivoglata ali podolgasta,
nektera tudi okrogla; ima štiri noge in miznieo; je bela, olikana
ali pobarvana.

Povejte zdaj sami kaj o mizi! Kaj je to (stol)? Iz česa je
stol?  Kdo ga je naredil? Čemu je? Poglejmo ga bolj natanko!
Tu gori se vsedemo; recite: To je stolov posed (sedalo).  Na
kaj pa je posed pritrjen? Kaj pa je še pri stolu, da se lahko na-

*) Iz »Učiteljskega Tovariša' 1  teč. 1861, 1862, 1881 smo vzeli večidel
vse te vajo iz nazornega nauka.

45

slonimo? Stol ima posed, naslon in noge. Recite to sami! Mislite
zdaj na stole doma! Ali so vsi taki, kakor ta stol? Kakošen je
čevljarjev stol? Poglejte to-le (tablo)! Kdo vč, kaj je to? Ali
imate doma tudi tako tablo? Kako pravimo tej tabli, ker je v šoli?
Šolska tabla je lesena in štirivoglata. Na tablo pišemo in risamo.
Tabla stoji in sloni na stojalu. Koliko nog ima stojalo? S čim pi¬
šemo na tablo? Kakošna je kreda ali mel? Kreda se dobi iz
zemlje. Zakaj mora tabla črna biti? Kaj je to (goba)? Čemu je
goba? Potipaj gobo! Ali je suha ali mokra? Zakaj mora goba
mokra biti? Kje sedite zdaj? Iz česa so klopi in kdo jih je na¬
redil? Povejte še enkrat, kaj ima stol? Kaj ima pa klop? Klop ima
posed, pločico, sprednji in zadnji naslon. Recite to sami! V eni
klopi sedi lehko več učencev. Ali sta si stol in klop kaj podobna?
Kaj pa je to (bukve)? Prvenci, to je tisti, ki ste še le v šolo
začeli hoditi, nimate bukev, pa jih boste kmalo dobili, če se boste
pridno učili. Bukve imajo stranice in liste, so v usnje ali v papir
vezane, ali pa niso vezane. Vsak list ima dve strani. Imamo be-
rilne bukve ali knjige, pa tudi pisavne in knjige s podobami. Povejte
zdaj sami kaj od bukev! Kaj pa imam zdaj v roki (tablico)? Re¬
cite: To je tablica ali ploščica. Iz česa je tablica? kakošna
je? Na ploščico pišemo s kamenitim pisalom. Tukaj pa imam
nekaj (ravnilo), kar malokdo vč, kaj da je. Recite: To je rav¬
nilo. Iz česa je ravnilo? (Učitelj naj naredi na tablo z ravnilom
in s kredo eno ravno črto.) Vidite, otroci! brez ravnila bi ne bil
mogel narediti tako ravne črte. Na tablo in na ploščico pišemo,
na kaj pa še? Kakošen je papir?  Na tablo pišemo s kredo, na
ploščico s pisalom, s čim pa na papir? Peresa nam dajejo gosi,
pa imamo tudi jeklene. (Z gosjimi peresi dan danes malo kdo
piše.) S čim pa pišemo še na papir? Svinčnik (olovka.) je večidel
v les vdelan; moramo ga v časi porezati. — Še enkrat povejte,
na kaj pišemo s kredo? s pisalom? s peresom? se svinčnikom?
čemu nam je pa tinta  ali črnilo? Kaj pomakamo v tinto? Kakošna
je tinta? Zakaj mora biti tinta črna? Tinto imamo v tintniku, kamor
jo iz tintnice prilivamo. Včasi imamo pri tintniku tudi pesek v
pčskovnici; s peskom potresamo mokro pisanje, da se ne zamaže.

Veliko abecednico  imamo na steni, da jo vsi lahko vidimo.
Kaj pa nam ta podoba kaže ? Ali imate tudi doma ktero podobo ?
Kakošno? Ktere reči pa še vidite v šoli? Kdaj kurilno v šolsko

46

peč? Zakaj? Čemu so nam vrata? Skozi okna se nam sveti,
da vidimo brati, pisati i. t. d. Koliko sten imamo v šoli? Stene
so zidane, pobeljene i. t. d. Po tleh so deske vložene. Kaj je
vse na tleh? Po tleh tudi hodimo. Strop je nad nami. Imenujte
še enkrat vse reči, o katerih smo se danes pogovarjali! Reči,
katere rabimo pri pisanji, imenujemo pisavno orodje. Naštejte mi
pisavno orodje! Imenujte še druge reči, katere so v šoli! Reči,
katere morajo biti v šoli, imenujejo se šolsko orodje.

Naposled risa učitelj na tablo:

V u

Te slike naj poskušajo tudi učenci risati, zlasti (ako sta dva
oddelka) višji oddelek, da se more učitelj med tem časom pečati
z nižjim oddelkom naprej.

Četrti šolski teden.

Pisanj e-čitanje:

M.

Normalne besede:  ul (ulnjak), ulica, uho, uharica, udeb
(smrdokavra), umivati, učenec. Najprimernejšo naj si učitelj izbere
ter jo vplete v kako otročjemu umu prilično povest ali opis. More
torej govoriti o čebelah, čebelnjaku ali ulnjaku, ali o mestih in
njih ulicah, ali o koristi dobrega sluha in zdravih ušesih, ali pa o
tičih: velika uharica, udeb. Primerno je pa tudi o čednosti telesa

47

besedo spregovoriti in besedo „umivati“ povdarjati. *) Iz ene teb
besed morajo pač učenci po učiteljevem navodu glas „w“ poiskati
in ga prav glasno večkrat izgovoriti, zdaj posamno, zdaj skupoma.
Na to morajo sami poiskati besede, v katerih se „u“  v začetku
nahaja, potem besede, v katerih je „w“ na sredi, in naposled be¬
sede, kjer je na konci. Besede z „w“ na sredini bi bile:
butara, culica, mula, rjuha, buba, runa, Mura^Jurij, lula, bunka i. t. d.

Besede s končnim „w“:  nu, mu, moški samostavniki v da-
javniku in mestniku. Naposled naj imenujejo besede sploh, v ka¬
terih je „w“, ter povedo, katero mesto „w“ zavzema.

Pisanje.  Zdaj jim pokaže učitelj znamenje  ža ta glas,
črko „w“, katero v prav veliki meri po večkrat na tablo napiše.
Na to sledi razlaganje njegovih delov. Potem pa morajo učenci
na svojih tablicah novo črko posnemati, a učitelj hodi od učenca
do učenca ter gleda, kako je ta pa oni zadel novo črko. Marsi¬
katerega bode lehko pohvalil, da je dobro zadel, a še večkrat mu
bo treba popravljati na posamnih tablicah ali, kar je še boljše, na
šolski tabli za vse učence. Pogostne vaje bodo kmalo izurili tega
pa onega, kateremu se na prvi mah lepa črka ni posrečila.

črko „u“  pokaže učitelj zdaj tudi na stenski tabli in v „ Abe¬
cedniku Kasneje slede vaje v pisanji „4“ in „u“.  Naposled pokaže
učitelj še tiskan „u“  na šolski in na stenski tabli ter v knjigi. Še
malo vaj v čitanji treba, kažejo naj namreč zdaj na pisan „i“, zdaj
na tiskan „w“, pa naopak; zlasti se to tčrja od slabejših bojaz¬
ljivih učencev, katere se mora posebno k glasnemu izgovarjanju
spodbujati.

Nazorni nauk:

PoMšna in mizna priprava.

Miza ima štiri noge in ploščo. Povejte o mizi vse, kar veste! —
Povejte kaj o stolu! Nekateri stoli imajo tudi blazinasto sedalo;
zakaj? — Nekateri stoli imajo tudi pri obeh straneh ročaje. —
Klop je dolga. Nekatere klopi imajo tudi naslone. Na klopi lahko
več ljudi sedi; na stolu pa le eden. Klopi so pri peči, pri stenah in
za mizo. Kje so še klopi? — Pručica je manjša, kakor klop. Čemu
je pručica? Zakaj ima na posedu luknjico? — Omara je lesena.

*) Priporočevati je tudi izgledna beseda „ura“; glej poskus v »dodatku 1 *.

48

Kdo jo naredi? V omari hranjujemo obleko in druge reči; zakaj?
Omara ima spred vrata, ki se zaklenejo. — Kakošen je pre¬
dalnik ? — Ključavnica je pri vratih, zakaj ? Kaj delamo s ključem ?
Kdo naredi ključ in ključavnico? iz česa? — Ogledalo ima ste¬
kleno ploščo, katera je zadej z živim srebrom pobeljena in je v
okvir ali rom vdelana. Ogledalo je gladko, v njem se vidimo.
Zakaj se gledamo v ogledalo’ — Ogledalo visi na steni, —- ne¬
katera imajo tudi stojala. Bogati ljudje imajo veiika in draga
ogledala. — Ura ima cifernik, mahalo in kazavce; ima več večjih
in manjših kolesec in težo, katera se mora navijati. Ura gre, bije
in čas kaže. Kakošna je žepna ura, solčna ura? Podoba ima lesen
okvir, kateri je pobarvan ali pozlačen. Pri nekaterih podobah je
spredaj šipa, zadaj pa tanka deščica. Podobo namala malar. Imamo
pa tudi male podobice. Kaj nam kažejo podobe? Na koga nas
spominja britka martra? podoba matere božje? podoba sv. Jožefa?
i. t. d. Podobe tudi častimo? katere? zakaj? — Policaje pri tramu
ali pa pri steni; je dolga ali kratka, široka ali ozka. Kdo naredi
polico? Čemu je polica? Kaj devljemo na polico? — Kedar na
mizi jemo, je večidel prt na nji pogrnjen; zakaj? Kakošen je prt?
Žlica je lesena, koščena, plehasta, cinasta, pa tudi srebrna. Žlica
je na enem koncu široka in izbokana; zakaj? Žlice so velike in
majhne. Z žlico zajemamo juho in druge redke jedi. — Nož ima
klin jo in rog. Klinja je železna ali jeklena. Ostrina pri klinji je
ostra, če je nabrušena. Rog je lesen, ali pa ima koščene platnice.
Z nožem režemo kruh, meso in druge reči. Imamo zalilepčaste
nože, pipce, namizne nože, krivce, peresne nože, britve i. t. d.
Čemu nam je sklepec, pipec? i. t. d. Peresni nožek ima večidel
po več klinj. — Vilice so železne; imajo roglje in lesen ali koščen
rog. Z vilicami jemo meso in druge take reči. Kedo nareja nože
in vilice? — V solnjaku je sol, s katero jedi solimo in prisolujemo
Solnjak je velik ali majhen, je lesen, pa tudi iz porcelana ali iz
stekla. — Sklenica je iz stekla. Spodaj ima dno, zgoraj pa vrat.
Sldenica se lahko napolni z vodo, z vinom, olom in z drugimi te¬
kočimi rečmi. Sklenico zamašimo z zamaškom. — Kupice so različne.
Nekatere imajo tudi ročke, so iz stekla, pa so tudi rudninske. Iz
kupice pijemo. Vrčke, majolike so tudi take posodice, v katere
devljemo tekoče reči. — Plošček ali taljir je posoda za jedi.
Plošček je lesen, lončen, iz porcelana, cina i. t. d. Plošček je

49

okrogel in bolj ali manj globok; plošček za juho je naj globokejši,
zakaj ? Skleda je večja, kakor plošček. Sklede so okrogle, nekatere
tudi podolgaste. V skledi prinašajo jedi na mizo. Skleda ima dno
in rob. Iz sklede z žlico zajemamo. Velikim skledam za mleko
pravimo latvice, katere imajo na robu šobo, po kateri se lahko
odliva. Iz česa so sklede? Kdo jih nareja?

Nekatere reči morajo biti v izbi in se ne morejo sabo vzeti,
če se kdo iz kake hiše v drugo preseli, — postavim: vrata, peč
i. t. d. To so tedaj izbeni deli. Imenujte vse izbiue dele! — Reči,
katere pa v stanici lahko premikamo in prenašamo, se imenujejo
hišna oprava ali pohišje. Recite: Miza je hišna oprava, stol je
hišna oprava i. t. d. Kaj izmed tega je tudi v šoli? Reččm, katerih
potrebujejo na mizi pri jedi, pravimo pomizje. Imenujte pomizje!
— Vse pohišje in pomizje mora biti vedno čedno in vsaka reč na
pravem kraji. Red in čednost se vsakateremu prikupi in je prav
po ceni. Povsod po hiši mora biti vse prav čedno in redno!
Kaj pa se mora storiti, da je vse po hiši čedno in redno? — Kaj
storimo, kadar pridemo v ptujo hišo?

Pomito mize in klopi,

Najlepše v hiši so reči;

Pomizje čedno pa nam da
Prav dober tek za jed do dna.

Posteljnjak je lesen, nekateri tudi železen. Ima štiri noge,
končnice in stranice. Posteljnjak se lahko narazen dene. V postelj-
njaku na dnu je slama, listje, mah i. t. d.

Slamnica je iz platna, v nji je slama; v plevnici so pleve. —
Bolj premožni ljudje imajo na slamnici tudi še žimnico, katera je
s konjsko žimo nabasana. — Rjuha je iz platna, in je spodnja in
zgornja. Za odejo imamo kovter ali plahto. Postelja ima zglavje in
znožje. Pri glavi je zglavje, pri nogah pa znožje. V zglavji je
podzglavna blazina. Postelja se zakrije s pregrinjalom. Postelja se
mora vsaki dan postiljati. Na postelji ležimo, kadar spimo, ali če
smo bolni. Bolnik, če ne ozdravi, je na smrtni postelji, to je, umrje
na nji. Otroci spe v zibeli. Kdo naredi posteljnjak in zibel? Kdo
pa posteljnjo opravo? Postelja je večidel posebej v kaki izbi, ka¬
teri pravimo spavnica. Spavnica se mora vsaki dan prevetriti, da
se sapa v nji sčisti. V spavnici ne sme biti prevroče. V vroči izbi

4

50

ni zdravo spati. V spavnici se oblačimo in slačimo. Sramežljivi
otroci ne hodijo razpravljeni po hiši. Preden gremo spat, molimo
in se pokropimo z blagoslovljeno vodo. Kdor po dnevu pridno dela
in ima dobro vest, prav sladko spi, akoravno ima trdo posteljo.
Dobra vest je najbolj mehka blazina. Risa se:

V 2. šolskem tečaji.

51

Peti šolski teden.

Pisanje-čitanje:

n.

1. ) Izgledne besede: nož, n oga, nit,  wos, nogavica. Ako
si izvoli besedo „uož“, lehko se govori o dečku Francetu, ki se je
večkrat neprevidno z ostrim nožem igral, ne poslušaje materinih
opominov, kako je bila njegova nepokorščina in neprevidnost ka¬
znovana, ko se je bil z ostrim nožem nevarno ranil. Še ložje
utegnejo poiskati glas „n“  v prvem zlogu besede noga. Še raz-
ločnejše pa šumi „n“ v besedah, kjer je končnica, n. pr. sin, petelin.

2. ) Poiskovanje besed s soglasnikom „n“ (v začetku,
na sredi, na koncu).

3. ) Pokaže se pismena črka •

4. ) Razlagajo se njeni deli: tri tanke, dve debeli črti.

5. ) Vaje v pisanji v zraku, na otroških tablicah in
morda tudi na šolski deski.

6. ) Poišče se ta črka na stenskih tablah in v »Abe¬
cedniku

7. ) Pokaže se tiskana črka „11  , najprvo s kredo na
šolsko tablo, potem se poišče na stenskih tablah in v „ Začetnici

8. ) Zveza „i“  in „u“  z „n“  v „in“  in „un“  ter „ni“  in „nu“
prizadeva pri čitanji prvencem veliko težav. Da si otroci to zvezo
ložje predstavljajo, poskušajo nekateri praktični učitelji na skupno
izgovarjanje teh glasnikov učence nekako igraje privaditi, in sicer
s pomočjo stavnice ali bralnega stroja po tako imenovanem lov¬
ljenji  črk.

Na desko postavite se danes samo črki „t“ in Najprvo
se obe ponovite, t. j. učitelj praša po imenu teh črk. (Ume se,
da n, m, r, b, d  i. t. d. učitelj ne sme izgovarjati en, eni, er, be,
de,  ampak samo 'n, 'm,  V, b\ d'.)  Učitelj potem nekako tako-le
govori: *)

»Zdaj pa pazite otroci, hočemo se nekoliko poigrati. Ti dve
črki se boste lovili. To bo lepo! Hočete pomagati?"

'j Primerjaj: Wiedemann, „Der Lohrer der Kleinen“.

4 *

52

Učitelj postavi potem i  na levo, n  pa na desno, kak pol
metra narazen. Sedaj praša: „Kako se zove ta (na levi)? (i).
Kako ta (na desni)? (n).  — Zdaj pa pazite, ta i  bo nos lovil.
Kakor hitro i  nos vlovi, zakriči ta. Kako pa? (Otroci povejo glas
n.)  Med potom pa ta vedno kriči iiiii,  dokler da nos vjame. Hočem
vam to enkrat pokazati, potem boste pa vi poskusili . 11

n  pusti se na svojem mestu, i  pa se počasi, ne da bi se
z roko krival, proti n  premiče. Med tem učitelj celi čas izgovarja
iiiii,  dokler da se i n  dotakne. V tem trenutku, ko se to zgodi,
izreče se n,  tako da se celo čitanje tako-le glasi: iiiiin.  „Ste
slišali, kako je nos zakričal?"

Ko je učitelj to dva- ali trikrat naredil, pusti to otroke sto¬
riti, pomikaje i  počasi naprej. Ta poskus se more večkrat ponoviti.
Čez nekaj časa pa se ti dve črki zmiraj bliže skupaj postavite,
tako da je združitev hitreje mogoče. Kmalo sti le še kak centi¬
meter narazen in le čisto kratkega i  je treba in uže pride n.
Sedaj se uže povsem prav glasi in.  Slednjič postavite se ti črki
skup (in)  in učitelj reče: „Zdaj pa hočemo ti dve črki kar tako
eno za drugo čitati. Kako se glasi prva? Druga? Najpred čitajte
prvo in brž potem drugo. Ne smete pa med tem prenehati. Jaz
bom s perstom pod črkami kazal, kako hitro morate čitati. Pazite,
jaz vam bom pred pokazal."

Učitelj sedaj ne prime nobene črke, nego kaže s kazalcem in
čita: im.  »Poskusite tudi vi tako. Jaz bom kazal. — No, to
gre pa čisto dobro! Pa še enkrat! In še enkrat! — Ti tudi enkrat
sam, Slavko" i. t. d.

Baš tako naučijo se tudi im.

Ko otroci to dobro znajo, preide se k sestavljenju n  in i,
n  in u.  Stori se to n. pr. tako-le: »Zadnjikrat je i  nos lovil.
Pa otroci, jaz vem, nos bi tudi rad enkrat lovil. — No, danes bo
nos i  lovil. Kako pa pravi nos, če lovi? (n).  — In kako bo una
črka zakričala, ko jo bo nos vjel? (i).  Dobro! Zdaj pa pazite ! 11

Učitelj postavi sedaj n  na levo in i  na desno in pusti po
zgorej popisanem načinu ti črki se loviti. Sedaj nastane beseda
ni.  Na isti način izpelja se zlog nu.

Da se malim to tem’ bolj v glavo vcepi, naj se mnogovrstne
vaje v tem sestavljenju napravijo.

53

Pri teh prvih vajah se mora se v<5 prav počasi napredovati.
Prenagljenje tukaj zelo škoduje. Se je pa učitelju posrečilo, otroke
vsposobiti vse samoglasnike s n  sestaviti, tedaj rekli bi — je uže
na konju, potem bo lehko napredoval.*)

9. ) Zdaj slede vaje v pisanji  „in“, „un“, „ni“, „nu“,
pri čemur mora učitelj na pravilno zvezo obeh črk in pravo njuno
oddaljenost (n -ova širokost) gledati.

10. ) Bero se pismene črke in zlogi  na stenskih tablah
in v „ Začetnici

11. ) Prepisuje se to isto iz stenskih tabel in Za¬
četnice"  ali pa to, kar je učitelj na šolsko desko zapisal.

12. ) Bere se tiskano  na stenskih tablah in v „Začetnici“,
zdaj posamno, zdaj skupno.

13. ) Prepisuje  se to, kar se je ravno čitalo.

14. ) Naposled slede vaje na bralnem stroji,  namreč
sestavljenje zlogov iz „i“, „u“  in „n“.

Nazorni nauk:

Deli izbe.

Stene, strop, tla (pod), prag, peč, okna, duri (vrata).

Stene so navadno zidane, ali iz kamna ali pa iz opeke.
Včasih so tudi lesene. So pobeljene ali pomalane. Kako stojč?
Navpik, poševno ali vodoravno? Tla so iz desk. Ali so kje še
drugačna tla? Kje? Iz česa je strop? Iz česa je peč, okna, duri?
Kakošne peči poznate? Ali se nahajajo te reči v vsaki izbi? To
so torej deli izbe. Risa se:

i

1  !!

!

*) Nekateri abecedniki navajajo namreč'vse samoglasnike, prodno pričnd
s soglasnikom

54

■m.

Kakor smo postopali pri črki „n“,  isto tako se naj postopa
pri n m“.

Izgledne besede bi bile: meč, miza, med, matica, most, mačka,
mleko, mavrica i. t. d., ali pa tudi besede s končnim „m“.

Prav primerna beseda je miš. Na mestu bi tukaj bila povest
„Modra miška' 1  („Začetnica K  str. 82).

Nazorni nauk:

Zunanji deli hiše.

Gotovo ste že katero hišo od zunaj ogledovali. Tudi naše
šolsko poslopje ste že opazovali. Kaj zapazite na njej? Kaj še?

55

Hočem poskusiti, hi¬
šo na tablo risati. Uči¬
telj risa črto za črto in
pripoveduje, kaj pomenja
ta, kaj una črta, recimo:
dimnik, veternica, strelo¬
vod, streha, vogli, okna,
vrata, podstrešna okna,
kletina okna. Otroci vse
to naštevajo in kažejo na
slikah, na večjih in manj¬
ših hišah, na pritalnih po¬
slopjih, na hišah z enim,
dvema in tremi nadstropji.

Risa se tudi hlev in skedenj. (Primerjaj gradivo na str. 57.)

56

Sedmi šolski teden.

Pisanje-čitanje:

0 .

Izgledne besede: oreh (pove se povest „Oreh“ o dečkih, ki
se za najdeni oreh prepirata, glej slovensko - nemški Abecednik
str. 53), omara, obroč, otava, oko (povest „Bog vse vidi 11 , str. 59
v slovenskem Abecedniku), obleka, opica, ovca, osa i, t. d.

Nazorni nauk:

Znotranji deli hiše.

Pri vratih stopimo v vežo. V veži se približamo izbinim
durim in potrkamo. Ko se nam veli vstopiti, idemo v sobo. Kdo
biva v sobi? Poleg sobe ali izbe je še druga manjša soba ali
čumnata (kamra). V hiši so še kuhinja, stopnice, klet, jedilna
shramba, podstrešje, hodnik i. t. d.

Risa se:

57

Dobro in prijetno je v hiši stanovati. Nesrečni so ljudje,
kateri nimajo stanovanja. Take ljudi je treba pod streho vzeti
in jih prenočiti. (Pri tej priliki se more zopet govoriti o snažnosti.
Povč se tudi primerna povest.)

Osmi šolski teden.

Pisanje-čitanje:

Izgledne besede: Adam, angelj, altar. (Pripoveduje se o
Adamu ali o angelju varuhu.)

Nazorni nauk:

Hrana, obleka in stanovanje v obče.*)

Otroci! vsak izmed vas zna: ako hočemo živeti, treba nam
je jesti in piti.  Vse to, kar jemo, imenujemo jčd;  a to, kar
pijemo, imenujemo pijačo.  Kako imenujemo to, kar jemo? kar
pijemo? — Jed in pijačo skupaj imenujemo z jedno besedo: hrana
ali živež.  Kadarkoli bodete slišali ali brali besedo hrana ali
živež,  mislite si, da je to jčd in pijača.  — Jedi, ki jih jemo
postne dni, imenujejo se postna jedila,  a jedi, ki jih jemo
druge dni, imenujejo se mesna jedila.  — Jedila, katerih ni treba
niti kuhati niti peči, recimo: jabolka, hruške, imenujejo se prčsna
jedila. — Kdo mizna  vse to povedati, kar vam sem jaz povedal?
— Ti Jožek, povedi mi, česa nam je treba, da živimo? (Jedi in pi¬
jače.) Kaj je jed? kaj je pijača? (To, kar jemo, je jed; kar pijemo
je pijača.) — Kako imenujemo jed in pijačo z jedno besedo?
(Hrana ali živež.) — Čemu je treba človeku živeža? Kaj bi se

*) Te vaje (vzete iz „Tovariša“ 1. 1881) so nekoliko težje. Učitelj mora
radi tega nekoliko v šoli izpustiti in jezik umljivši narediti, zlasti ako ima samo
prvence (otroke prvega šolskega leta) prod seboj. Ako pa kazavni nauk obrav¬
nava skupno z višjim oddelkom, kar je dostikrat najboljše, služila mu bodo ta
tvarina, ki ni prazno besedičenje, prav dobro, ako se bode točno po njej ravnal.
Vendar pa kaže, težjo tvarino v teh vajah samo z višjim oddelkom neposredno
obravnavati.

58

zgodilo, ako bi človek ne jedel in ne pil? — Kdo mi zna po¬
vedati, katera jed je najnavadnejša? No, Tonček, povedi mi ti!
(Najnavadnejša jed je kruh.) — V kakšnej podobi imamo kruh?
(V podobi hlebca.) Kaj ima hlebec kruha? (Hlebec ima skorjo in
sredico.) — Kje je skorja? (Od zgorej in od spodej). — Kje je
sredica? (Med zgornjo in spodnjo skorjo.) — Kakošno obliko ima
hlebec? (Okroglo.) — Kakšnih hlebcev imamo še? (Podolgastih).
— Kakšna je sredica? (Mehka.) — Kakšna je skorja? — Iz česa
je kruh? (Iz moke.) — Iz česa je moka? (Iz žita.) — Kje se
dobiva žito? Kdo prideljuje žito? Kdo dela moko iz žita? — Ali
je samo kruh iz moke? Katere jedi so še iz moke? — Vse take
jedi, ki so iz moke, imenujemo močnate jedi.  — Kaj pijete,
kadar ste žejni? (Vodo.) — Kaj je voda? (Pijača.) — Kakšne
pijače poznate še? (Vino, pivo, žganje, čaj, kava, mleko.)

Pomnite otroci: jed in pijača nam ohrani življenje. A razven
hrane je treba človeku še nekaj druzega, da moremo živeti. Po
leti je gorko, to je znano vsacemu, zatorej po leti lehko brez suknje
okoli skačete. Po zimi je to vse drugače; po zimi je mraz in nas
zebe. Česa nam je treba po zimi, da nas ne zebe? (Obleke.) —
Kdor nima po zimi gorke obleke, tega zebe. Česa nas varuje
obleka? (Obleka nas varuje mraza.) Brez obleke bi po zimi ne
mogli živeti v naših krajih. Le pomislite, otroci, ako bi po zimi,
kadar je hud mraz in je vse z debelim snegom pokrito, ako bi
v tacem času morali bosi ali pa brez suknje, brez jopiča daleč kam
iti: zmrznili bi. Vsa oblačila, ki jih človek nosi, imenujemo nje¬
govo obleko. Tudi obleka je človeku v življenje potrebna. —
(Ponavljanje.) Česa je človeku v življenje treba, prvič? drugič?
Povedi mi ti, Markec! i. t. d.

A človeku je tudi še neke tretje stvari treba, da živi. Po¬
mislite, da bi živeli vse poletje zunaj v kacemu gozdu. Po dnevi
bi se hladili v hladnej senci, a ponoči bi ležali na mehkem mahu
in bi sladko počivali. To bi bilo po leti. A zdaj pride zima. Po
drevesih leži sneg, zemlja je mrzla, vlažni mah je od hudega
mraza trd kakor kost; kam se naj zdaj vležemo? Živali se skrijejo
v svoje brloge, ptice v svoja gorka gnezdica; tudi človek potre¬
buje varnega zavetja, kjer se odpočije od težavnega dela in se
obvaruje dežja in mraza. Kako imenujemo takšen kraj? (Hiša.)
Ljudje stanujejo v hišah. Hiše so človeška stanovanja. Vsak človek

59

potrebuje stanovanja, da more živeti. Ponavljanje: Česa potrebuje
človek, da more živeti, prvič? drugič? tretjič?

Povedi še ti, Tonče! Kaj umeješ, kadar slišiš besedo hrana?
obleka? stanovanje?  Te tri besede zapišem na šolsko tablo (za
vajo višjemu oddelku) in zdaj hočemo še jedenkrat ponoviti vse,
kar sem vam povedal.

Deveti šolski teden.

Pisanje-čitanje:

V.

Izgledne besede: voz, voznik, vino, vile, vijolica, volna, ve¬
verica. Primerna basen: „Žaba in vol“; povest: „Voznik in Pav¬
liha 11  („Začetnica“ str. 51); poduk o vinu.

Nazorni nauk:

Jedila.*)

Česa je človeku najbolj treba, da živi? Kaj je hrana? (Po¬
navljanje iz prve vaje.) Kaj jemo vsak dan? Kaj je kruh?  Iz česa
je kruh? Ali se iz moke mesi samo kruh? Naštejte mi vse one
jedi, ki so iz moke! To so tedaj močnate jedi. Zakaj jim pravimo
močnate jedi? Povedi nam vse to še jedenkrat ti, France!

Pod besedo kruh  imenujemo vso človeško hrano. Tako pra¬
vimo večkrat: „Ta človek si služi svoj vsakdanji kruh. 11  Ali si pa
res ta človek samo kruh služi? ali znabiti samo kruh jč? Vidite,
otroci, tukaj umejemo pod besedo „kruh“ vse, česar je človeku v
življenje treba (še celo obleko in stanovanje). Razven močnatih
jedi vživamo tudi meso. Jedi, ki so iz mesa, imenujemo mesne
jedi. Naštejte mi mesne jedi! Katere čveteronoge domače živali
nam dajejo meso? Od katerih domačih ptic jemo meso? A tudi
meso od nekaterih gozdnih živali nam je v živež ali hrano. Tako
meso imenujemo „divjačino“. Povedi mi nekoliko tacih gozdnih
živali, Andrejče! Tudi od nekaterih ptičev, ki žive na prostem,
uživamo meso. (Prepelica, brinjevka, golobi i. t. d.) A ne samo to,

*) Ta vaja  naj  se  neposredno  obravnava z višjim oddelkom in še le po¬
sredno z nižjo skupino.

60

tudi živali, ki žive v vodi, so nam v živež ali hrano. Naštej mi jih
nekoliko ti, Prokop! Kdo je že izmed vas jedel žabe ? ribe ? rake ?

Najtečnejše in najzdravejše je meso od govedi. Govedo ime¬
nujemo: vola, kravo in tele. Meso od vola in krave se imenuje
goveje meso ali govedina,  meso od teleta teletina.  —
Kadar sedemo k mizi, kaj jemo najprej? Juho.  — Kakšne barve
je goveja juha? (Rumenkaste.) — Kakšna je še juha? (Mastna.) —
Od česa se navadno kuha juha? (Od govejega mesa.) — Kaj se
nalije v lonec na meso? (Voda.) — Kakšna postane ta voda?
(Mastna.) — Odkod je ta mast? (Od mesa.) — Od česa se še
pripravlja juha ? (Od mleka, krompirja, fižola.) Kako imenujemo
tako juho? (Postno.) —• Kdaj pravimo, da je juha čista? (Kadar
ni v njej nič zakuhanega.) — Kdo uživa tako juho? (Bolniki.) —
Kaj zakuhajo mati v juho? (Rezance [nudeljne], krpice, riž, krompir
i. t. d.) — Kaj pride za juho na mizo? (Goveje meso.) — Kakšno
meso še kuhamo? (Teletino, svinjino, kuretino i. t. d.)

A ne uživamo samo kuhanega mesa, nego tudi pečenega.
Pečeno meso se imenuje pečenka.  Od katerih živali jemo pečeno
meso? (Od kuretine, gosi, purana, golobov i. t. d.)

Imamo tedaj močnata in mesna jedila. A razven teh imamo
še druge jedi, ki niso niti od moke niti od mesa. Naštejte mi ne¬
koliko tacik! (Korun [krompir], grah, leča, solata, repa, sir, ovočje
[sadje] i. t. d.)

Tukaj se pove, kar je najvažnejšega o zelenjavi, šočivji, pri¬
pravljanji sira i. t. d. Povsod, kjer se ponuja priložnost, naj učitelj
tudi nekoliko kratkih naukov in nravnih opominov vplete v dotično
obravnavo. N. pr.: Kdo vam daje hrano ali živež? A kdo jo daje
vašim starišem? Vidite otroci, vaši stariši morajo delati, večkrat
prav težko delati, da vam zaslužijo vsakdanjega kruha. Zdaj se
vam je pač treba pridno učiti; kadar odrastete, tudi vi si bodete
morali kruha sami služiti. Prigovor pravi: „Kdor ne dela, naj ne
je“; t. j. kdor postopa in noče delati, tak človek naj trpi glad. A
ves blagoslov pride le od zgorej, od ljubega Boga, ki je v ne¬
besih. K njemu je treba moliti in ga prositi, ako hočemo, da nam
ne izmanjka potrebne hrane. A -tudi svojim starišem se morete
zahvaliti, kadar vam dado kruha ali kaj druzega, česar vam je v
življenje treba. Poljubite jim roko in recite: »Lepa hvala! Bog vam
vrni! 11  i. t. d.

61

Pravila. Ne jejte vročih jedi! Jejte vselej pristojno; vze¬
mite si samo toliko od vsake jedi, kolikor vam je treba, a nikoli
ne preveč. Ne požirajte celih kosov, nego zgrizite vsako jed prav
dobro z zobmi. — Ostanke poberite za siromake, a po zimi se
spomnite ubozib ptičic in potrosite jim mrvic in krušnih drobtinic!

— Po jedi si vselej izmijte zobč! — Pred jedjo in po jedi molite
k ljubemu Bogu. Najboljše je, ako molite „Oče naš“, v katerem
so besede: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh!" — Kjer se ne
moli, tam ni blagoslova božjega.

(Dodatek.) Obroki. Kolikokrat jemo na dan? (Navadno
po trikrat.) — Kdaj? (Zjutraj, opoludne in zvečera.) — Kako ime¬
nujemo obrok zjutraj? (Zajutrk.) — Kako opoludne? (Kosilo ali
obed). — In kako zvečera? (Večerja.) — Kaj jemo zjutraj? —
Kaj opoludne? •— A kaj zvečera? — Kako se imenuje obrok med
kosilom in večerjo? (Južina [malica].)

Prigovori. Bolje črn kos kruha, nego li prazna torba. (Bolje
nekaj, nego nič.) — Bolje prihranjeno jajce, nego sneden vol. —
Iz te moke ne bode kruha. (Iz tega, kar si začel, ne bode nič;
vse tvoje delo je zaman i. t, d.)

Uganjke. V hišo gre brez obleke, iz hiše oblečen; kaj je
to? (Kruh, kadar se vzame iz peči, ima skorjo.) — Kdo ne je
mesa? (Tist, ki ga nima.) — Tacih uganek naj ima učitelj vedno
pripravljenih, da jih vpleta tam, kamor se podajo.

Pripovedka. Jožek, sin bogatega trgovca, igral se je zunaj
na dvorišči s kmečkim tovarišem. Ko mati Jožka pokličejo h kosilu,
reče mu kmečki deček: „Bilo ti na zdravje! le idi, jaz te tukaj
počakam." — „Ali ti ne greš h kosilu?" .vpraša Jožek ubozega
dečka. —- „Ah, h kosilu! mi nimamo niti skorjice kruha, a kam li,
da bi kosili", odgovori deček in. vzdahne.

Jožek otide v hišo, ovije se z rokama očetu okolo vrata in
reče: „Oče! koliko bo stala ona obleka, katero ste mi obljubili,
da mi jo kupite?" — „Deset goldinarjev. Ali čemu me to prašaš?"

— „Ker bi rad, ali prosim vas, ljubi oče, ne hudujte se, one de¬
narje dal ubozemu Jakcu, ki nima doma niti skorjice kruha. —
Prosim vas, dajte mi one denarje na mesto obleke!"

Oče mu dado desetak, in Jožek veselo hiti k ubozemu Jakcu,
podk mu desetak in mu reče: „Na, vzemi in pojdi domov, naj ti
oče takoj kupijo za te denarje kruha in druge potrebne hrane!"

62

Jožek je bil deček dobrega srca; taki bodite tudi vi, otroci!“
Na šolsko tablo naj učitelj narisa:

Deseti šolski teden.

Pisanje-čitanje:

fr

Izgledne besede: riba (glej dotično obravnavo v dodatku),
rog, repa, raca, roka i. t. d.

Nazorni nauk:

Pijače.  *)

Tvarina v razgovor pri obravnavi pijač.  Kaj pijete
otroci, kadar ste žejni? Pijemo vodo; voda je tedaj pijača. Voda
priteče iz zemlje. Kraj, kjer voda iz zemlje izvira, imenujemo:
vir, vrelec ali studenec. Studenec si naredi jarek ali graben, po
katerem se voda odteka. Več tacih jarkov vkupaj naredi potok,
a potok si naredi pot preko travnikov in senožeti, koder travo
napaja. Tudi živino napajamo v potocih. Potok teče dalje k
druzemu potoku in naredi se reka. Reka goni mline in nosi la-
dije. Ob rekah vidimo mesta, trge in vasi. — Reka, morje, je¬
zero, ribnik.

*) O tej vaji velja isto, kar smo omenjali o prejšnji.

63

Kakšne barve je voda? Voda nima barve; brezbarvna je. —
Poglejte, kaj sem zdaj spustil v kozarec? Nekoliko kapljic vode. —
Recite: Voda je kapljiva. — Kakšna je še ta voda, ki jo vidite
v kozarcu? čista. — Recite: Voda je čista. — Glejte, kaj denem
zdaj v vodo ? Novčič (krajcar). — In kaj denem zopet zdaj ?
Kamenček. — Ali vidite te stvari v vodi ? Da! — Bi li jih videli,
če bi jih dejal v črnilo (tinto)? Ne! — Voda je tedaj prozorna,
t. j. skozi vodo vidimo, kakor skozi steklo. Recite: Voda je pro¬
zorna. Odkod dobivamo vodo, ki jo pijemo? Iz studencev in
vodnjakov. — Kakšna je voda iz studencev in vodnjakov? čista! —
Vodnjaki so ograjeni; zakaj? Da ne pade nič nesnažnega ali celo
kaka žival vanj. — Ali pijemo tudi vodo iz potokov? Iz kakšnih
potokov pijemo vodo? Iz gorskih in čistih potokov. — Kaj se
vidi na dnu vsacega čistega potoka? Pesek in kamenje. — Zakaj?
Ker je voda prozorna. — Kalna voda ni, da bi jo pili; voda de¬
ževnica nima okusa. — (Korist vode.) Recite: Voda je čista. Voda
je kalna. Voda je brezbarvna. Voda je kapljiva. Voda je prozorna.
(Take stavke, skrčene, naj učitelj porablja v spisje.)

Kako imenujemo vodo, ki jo po leti ljudje pijo z vinom?
Kisla voda. — Kje jo kupujemo? V prodajalnicah in po gostil¬
nicah. V kakšnih steklenicah dobivamo kislo vodo? V zamašenih.

Ljudje pijejo tudi mošt. Kakšen je mošt? Sladek. — Kakšne
je barve? Rumenkaste ali rudečkaste. — Iz česa se nareja mošt?
Iz grozdja, hrušek (tepek) in jabolk. Kako se vse to pripravlja?

Kaj je vino?  Vino je pijača. — Kdo pije vino? Odrasli
ljudje. — Vino je opojno (vpijanljivo), zatorej ga otroci ne smejo
piti. — Kakšne barve je vino? Belkaste, rumenkaste, rudeče in
črne. — Kje imajo ljudje vino? V kletih i. t. d.

Kaj ljudje še pijo razven vode, mošta in vina? Ljudje pijo
tudi pivo, žganje, čaj, mleko in kavo.  Vse to so tedaj pi¬
jače. — Kakšno je pivo? Kdo dela pivo? Iz česa? — Žganje je
za mladino, pa tudi za odrasle hud strup. — čaj, kamiličin čaj,
lipov čaj i. t. d. — Mleko je zdrava pijača, posebno za otroke.
Kakšne barve je mleko? Ali pijemo samo gorko mleko? Tudi
mlačno ali mrzlo mleko pijemo. — Katere živali nam dajejo mleka?
Krave, ovce in koze. — (Bela kava, črna kava.)

Vse kar pijemo, recimo: vodo, mošt, vino, pivo, žganje, čaj,
mleko, belo in črno kavo, vse to imenujemo pijače.

64

Pravila. Ne pijte vode, kadar ste vroči! — Vroči ste ta¬
krat, kadar se dalje časa igrate, kadar skačete, tekate, kadar
hitro in dolgo hodite, a to posebno po letu. — Ne pijte takoj
vode, kadar ste kaj vročega jedli, da si ne pokvarite zob. — Ne
pijte nikoli vročega mleka, ne vroče kave! — Ne pijte vina, ker
vino je le za odrasle ljudi, kteri težko delajo i. t. d.

Prigovori. Kdor hoče zdrave vode piti, mora na studenec
iti. — Pijanec se preobrne, kadar se v jamo zvrne. — Dobremu
vinu ni treba kazala. — Kdor da svojemu grlu na voljo, pade v
tugo in nevoljo. — Od tega mleka ne bo sira. — Zmerno jesti
in piti, to je zdravo za dušo in telo, — pa tudi za mošnjo.

Uganjke. V kateri sod ne moreš novega vina vliti? (V poln
sod.) — Kakšna stvar je to, ki nekaterim na noge pomaga, druge
pa vrže? (Vino.) — Solnce ga kuha, roka ga trga, noga ga tlači,
usta ga uživajo. Kaj je to? (Grozdje.) — Nisem ne kri ne voda,
pa sem obema v rodu. Kaj je to? (Mleko.) — Nek mož v bukovej
jopi po svetu hodi, pa ljudi moti? (Vino.) — V glavi pečem,
močno mečem, slabe stavim ino zdravim. Kaj je to? (Vino.) —
Kaj je hujše kot ogenj? (Voda.) — Katera voda je najdražja?
(Voda, ki jo krčmar k vinu primeša.)

Pripovedka.  Po letu necega dnč je šel Blaže na polje.
Vroče je bilo, lice mu gori in silno, ga začne žejati. V lepej senci
pod hrastom najde hladen studenec, ki je izpod pečine izviral.
Voda je bila čista ko ribje oko in mrzla ko led. — Naglo se je
Blažek napije; ali slabo mu začne bivati, toliko, da ne omedli.

Slab prileze domov, in izboli prav nevarno. „Joj“, zdihoval
je bolan v postelji, „kdo bi mislil, da je v tem studencu tako hud
strup ! 11  Blažetov oče pa pravijo: „čisti studenec ni kar nič kriv
tvoje bolezni, nego tvoja neprevidnost, ker si se ves pregret naglo
mrzle vode napil . 11

Na tablo naj učitelj narisa: kozarec (kupico), steklenico, vrč,
sod, skudelico, mlinček za kavo, piskerc za mleko i. t. d.

65

A

Enajsti šolski teden.

Pisanje-čitanje:

Izgledne besede: Eva, Ema, ena. Pripoveduje se o Adamu
in Evi v raju.

Nazorni nauk:

Obleka.*)

Otroci! kdo mi zna povedati, kaj umejemo, kadar izgovorimo
besedo: obleka?  — Res je tako, vse one stvari, ki jih oblačimo,
imenujemo obleko.  Čemu nam je obleka? Kakšno obleko imajo
moški? kakšno ženske? kakšno dečki? kakšno dekleta? Moški
nosijo hlače, telovnik, suknjo i. t. d., zato se ta obleka imenuje
moška obleka. — Krilo, zastor, pečo i. t. d. nosijo ženske, zatorej
se ta obleka imenuje ženska obleka. — Iz česa je suknja? Kdo
mi zna povedati, iz česa je pa sukno ? — Dobro si povedal; sukno
je iz volne, in to iz ovčje volne. A kdo nam daje volne? Ovca je
pokrita z dolgo, kodrasto dlako, ki jo volno  imenujemo. Zaradi
volne ljudje največ redč ovce. Ovce, ki dado mnogo lepe volne,
imajo malo mesa; mesnate ovce dado slabejo in debelejšo volno.
— Kako dobimo volno od ovac? Nu, poslušajte, to vam hočem
povedati? Kadar pride zima, takrat dobi vsaka žival od ljubega
Boga gostejšo obleko, da je ne zebe. Pes dobi gostejšo dlako,
krokar gostejše pčrje, in tudi ovca dobi gostejšo, kodrasto dlako,
ki jo volno imenujemo. Volna varuje ovco zimskega mraza. Kadar

: ) Glej prejšnji opombi.

o

66

pa pride ljuba pomlad, potlej je gorkeje, in ovca bi se rada iz¬
nebila zimskega kožuha. Prevroče bi jej bilo, ako bi morala vse
poletje nositi toliko volne, kolikor jo je imela po zimi. Zatorej
ženo ljudje ovce h kacemu potoku ali plitvej reki, ondu jih prav
čisto opero, in druzega dnč, ko se jim je volna osušila, ostrižejo
jih do čistega. Volna se striže navadno jedenkrat na leto in to
okoli binkošti. Iz volne se predo, pleto, in tko vsakovrstne ple¬
tenine in tkanine, od najtanjšega sukna do debelega in grobega :
bukovca ali darovca. Ako bi radi imeli črnega, plavega ali rudečega :
sukna, moramo volno pobarvati. To stori barvar. Kakšna obleka je
iz sukna? Kdo jo nareja?

A poslušajte otroci še dalje! Mi .imamo še neko drugo vrst
volne. V daljnej, tujej deželi, kjer ni nikoli tako hude zime, kakor j
pri nas, raste grmu podobna rastlina, katere sad je podoben našim <
orehom. Kadar ti orehi (glavice) dozore, razpočijo se in iz njih se
prikaže mnogo tenkih, svitlo-belih, volni podobnih kocin ali nitek, j
ki jih drevesno volno ali bombaž imenujemo Te volne se
mnogo pridela v gorkih krajih starega in novega sveta, posebno
pa v severnej Ameriki. Drevesna volna se najpred semena očisti ]
in potlej sprede v prejo. Iz preje se tko mnogovrstne tkanine, i
recimo: katun, muslin i. t. d. (Učitelj naj pokaže kosec katuna, i
mušlina i. t. d.) Iz bombaževe preje pleto pridne deklice nogavice. j
Iz platna od drevesne volne se šivajo srajce, rjuhe, rute i. t. d.

(Ponavljanje.) Srajca je oblačilo. Srajca je navadno iz do- I
mačega platna. Domače platno je iz prediva, a predivo se dobi jj
iz lanu in konoplje. Lan in konoplja ste rastlini. Laneno predivo I
daje boljšo in tanjšo prejo od konopnega, zato je pa tudi laneno .
platno draže, kakor platno iz konopnega prediva. Po leti, ko bo
lan v cvetji, povedati vam hočem več o tej zelo koristnej rastlini, S
povedati vam hočem, kako se iz lanu naredi predivo, preja in na¬
posled srajca.

Ti, Jožek, povčdi mi vso moško obleko! (Srajca, spodnje '
hlače, gorenje hlače, naprsnik ali telovnik, jopič, ovratnica, ruta, I
suknja, plašč, klobuk i. t. d.) Kaj pa imamo na nogah? (Na nogah |
imamo čevlje ali škornje.) Pomnite: Vse, kar obujemo na noge, t
imenujemo obutal. Čevlji so tedaj obutal Iz česa so čevlji? (Iz jj
usftja.) — Kdo naredi usnje? (Strojar.) — Iz česa naredi strojar
usnje? (Iz živalskih kož. [Volovskih, kravjih, telečjih, ovčjili.

67

kozjih i. t. d.) Po mestih in večjih trgih nosijo nekatere gospč tudi
obleko iz svile (Žide). Svilnata obleka je iz svilnatih nitek. Te
nitke sprede neka gosenica, o katerej bomo pozneje govorili Na
glavi nosimo klobuke, kape in slamnike?

Poduk in pravila. Obleka stoji mnogo denarja, a denarje
si morajo vaši starši s težkim delom zaslužiti. Zatorej morate
obleko varovati. Zahvalite se vsaki dan k ljubemu Bogu, ki vam
je dal tako dobre starše, da vam skrbe za obleko in obutal. Mnogo
je ubožnih ljudi na svetu, ki si ne morejo kupiti lepe obleke,
tacih ljudi ne smemo zasramovati, ker obleka ne dela človeka, to
se pravi, da tak človek, ki je lepo oblečen, ni vselej dober in ple¬
menit, tudi pod ubožno obleko prebiva plemenito srce. — Kadar
srečaš starejšega od sebe, vzemi kapo ali klobuk z glave in po¬
zdravi ga prijazno. Prijazne in uljudne otroke ima vsak dober
človek rad. Kadar se vam na obleki kaj raztrga, prosite mater,
da vam zašije ali zakrpa; raztergani ne smete med ljudi. Tudi
umazana ne sme biti obleka; grdo je videti človeka, ki je umazan
ali raztrgan. Nove obleke ne morete imeti, kadar bi hoteli, a čedna
in snažna je lehko obleka zmiraj, ako se na znažnost gleda.

Dalje naj učitelj vpleta primerne prigovore, uganke in
kratke povestice,  kakor sem to pri poprejšnjih vajah pokazal.
To se zna, da mora učitelj tacega gradiva vedno pripravljenega
imeti, zatorej naj pridno čita slovenske knjige in si naredi zbirko
primernih prigovorov, uganek in druzega enacega blagi V „Vrtcu"
je primernih uganek in povestic na izbiro, zatorej mi jih ni treba
tukaj ponavljati, ker moj namen je le, pokazati pot, kako naj se
nazorni nauk v drugem razredu ljudske šole razvija.

Pri tej obravnavi naj učitelj na tablo nariše: klobuk, kapo,
suknjo, hlače, čevlje i. t. d. Pri risanji naj povdarja ravnoležne
in navpične črte. Pri tej vaji otroci tudi lehko naštevajo roko¬
delce, ki obleko in obutal izdelujejo, kakor tudi orodje, ki ga
pri tem delu rabijo. Vse to se na šolsko tablo zapiše in otroci
prepisujejo v svoje spisovnice.

Risa naj se:

5 *

Dvanajsti šolski teden.

Pisanje-čitanje:

'C'  in 't/.

Izgledne besede za „c“: cerkev, cesar, lonec; za „č“: če- j
bela, čebula, češnja, meč, tič, obroč, vrč, čas, noč. (Primerna ob- i
ravnava o cerkvi je v „Abecedniku“ str. 57, primerna povest je
glineni in železni lonec, „Začetnica“ str. 47, ali pa za „č“ se govori
o pridnih čebelah ali pa se pove povest „Škorec“.)

Nazorni nauk:

Stanovanje.

Rekli smo: Vsak človek potrebuje stanovanja, da more živeti, j
Ljudje stanujemo v hišah. Hiše so tedaj človeška stanovanja, to jj
je: ona varna zavetja, kjer se odpočijemo od težavnega dela in sej
obvarujemo dežja in mraza. Ljudje si radi hiše zidajo blizu skupaj, i
da drug druzemu lehko pomagajo. Več hiš skupaj imenujemo vas. —-1
Ivanko, povedi mi, kaj umeješ, kadar izgovoriš besedo vas? —
Vasi so različne, majhene in velike. Kdo mi zna imenovati kakšno
vas? Imena vasi pišemo z veliko začetno črko.*) Kdo stanuje poj
vasčli ? (Kmetje.) — Ivmetji obdelujejo polje, zato jih imenujemo j
kmetovalce ali poljedelce. Kakšne so hiše po vaseh? Navadno'
nizke. — Iz česa so narejene? Iz lesa (so lesene). — S čim so
pokrite? Se slamo, pa tudi se skodlami. — S čipi pa še pokrivajo

*) To velja višjemu oddelku.

69

hiše? Z opeko. — Ali so po vaseh tudi zidane hiše? Ti France,
ti si doma v Dolini. Kaj je Dolina? Dolina je vas. — Čegava
hiša v Dolini je zidana? — V velicih vaseh vidimo tudi cerkev
in šolo. Kakšna je cerkev? Cerkev je višja od vseh drugih hiš.
Iz česa je cerkev; iz česa je šola? Šolo imenujemo tudi učilnico.
Zakaj? — Kaj vidite v vaseh navadno med hišami? Vrte, livade
in polja. — Kakšna so dvorišča po vaseh? Prostorna. — Zakaj?
Ker imajo kmetje po dvoriščih navadno še druga poslopja. —
Kakšna? Hleve, stoje, skednje, kolarnice, svinjake, kurnike i. t. d. —
Kakšne so ceste po vaseh? — Ali so v vaseh tudi rokodelci in
obrtniki? Po večjih vaseh je po jeden kovač ali kolar, mesar,
čevljar, sem ter tija tudi kak trgovec. Vsaka vas ima svoje ime.
Matijček, povedi mi imena vasi, katere poznaš! Kdo mi zna še
povedati ime kake vasi?

Razven vasi imamo tudi še trge in mesta. Trgi so večji
od vasi, a mesto je še večje kakor trg. Kdo mi zna povedati
kako mesto? V mestih ne stanujejo kmetje, nego različna go¬
spoda, trgovci, obrtniki in rokodelci. Hiše v mestih stoj6 druga
poleg druge v lepih vrstah. Cesta med hišami se imenuje ulica.
V mestih so uradniki, duhovni, učitelji, zdravniki, lekaiji, trgovci,
obrtniki in rokodelci. Andrejček, naštej mi rokodelce, katere
poznaš! Rokodelci so: krojač, čevljar, zidar, tesar, mizar, mlinar,
pekar, mesar, kovač, kolar, sedlar, ldjučaničar, steklar, lončar,
tkalec, barvar, krznar i. t. d. Vse te rokodelce zapisali bomo v
spisovnice, a to prav lepo in čedno. (Učitelj naj zapiše imena
na šolsko tablo in učenci druzega oddelka jih lehko prepisujejo
v svoje spisovnice.) — Kakšne so hiše v mestih? Visoke in lepe. —
Iz česa so sozidane? Iz opeke in kamena. — S čim so pokrite?

Učitelj pove ob kratkem kako se hiša zida, kdo jo naredi
in česa je v zidanje hiš potreba. V razgovor pride: kamenje, opeka,
apno, pesek, les, železo; tesar, zidar, ldjučaničar i. t. d.

Različna poslopja: cerkev, učilnica, župnija ali farovž,
sodnija, bolnišnica, gostilnica, vojašnica, gledališče i. t. d.

Danes smo govorili o vaseh, trgih in mestih. Kako se
pišejo imena vasi, trgov in mest? Imenujte mi nekoliko vasi, trgov
in mest! — Kaj je vas? kaj je trg? kaj je mesto? — Kdo sta¬
nuje v vaseh, kdo v trgih, kdo v mestih. Katero mesto je pri

70

nas ua Kranjskem največje? (Ljubljana.) — Kako se piše Ljubljana?
(Učitelj pokaže na šolsko tablo.)

Pri popisovanji posameznih poslopij ne sme biti učitelj pre¬
obširen; vse naj povč le ob kratkem ter naj stavi kratka in pri¬
merna vprašanja, da otroci lehko odgovarjajo tacim vprašanjem.
Tako na primer pri popisovanji šole: kaj je šola? Šola je poslopje.
— Kje stoji šola? (Sredi trga (mesta), ne daleč od cerkve.) —
Kako je sozidano ? (Čvrsto, prostorno, svitlo in prijazno.) — Koliko
nadstropij ima? (Jedno ali dve.) — Koliko sob? Čemu je šola? Čegavo
poslopje je šola? Kdo mora za šolo skrbeti i. t. d. — Take kratke po¬
pise naj otroci spisujejo v svoje spisovnice in se jih tudi na izust učč.

Prigovori in pravila.  Kamen do kamena palača, zrno
do zrna pogača. —- Ako je v žitnici, še ni v izbici. (Za to ali ono
delo je treba še mnogo truda in časa; delo še ni izvršeno.)

Uganke.  Eden pravi: da bi bila skoraj noč! drugi: da bi
bil skoraj dan! tretji: naj bo noč ali dan, zmirom enako trpim.
Kaj je to? (Duri žele noč, da bi mirovale; okno dan, da bi zopet
svetilo; tram mora pa noč in dan strop držati.) — Luknjica pri
luknjici pa vodo drži; kaj je to? (Slamnata streha.) — Pri nas
imamo enega moža, ki leto in dan ničesar ne jd, pa vendar
zmirom iz fajfe kadi. Kdo je to? (Dimnik.) — Kdo zagleda naj-
pred popotnika, pa mu vendar ne da nič jesti? (Streha.) — Ktera
hiša nima ne oken ne strehe ? (Polževa.) — (Tacih in enacik uganek
je mnogo med narodom, in učitelji bi si za naše domače slovstvo
obilo zaslug pridobili, ako bi jih zapisovali in v kacem primernem
časopisu priobčevali.)

Pripovedka.  Kmečki deček je prišel z očetom v mesto,
kjer sta ostala več dni. Precej druzega jutra reče deček svojemu
očetu: „Oče! tukaj ne vidim zjutraj zlatega solnca sijati in tudi
ne slišim ljubih ptičic peti. Tukaj ne vidim zelenih gozdov, ne
zelene trave, ki pokriva naše livade in travnike, po katerih se
pašo pohlevne ovčice. — Tukaj ne vidim zjutraj, kadar vstanem,
zelenega gozda, v katerem je vse živo in veselo. Tukaj ljudje
‘hitro hodijo po ulicah, a ne pojo veselih pesen, kakor pri nas
doma, kadar orjejo, travo sečejo ali kaj druzega delajo . 11

Oče mu začno pripovedovati, da ne morejo vsi ljudje živeti v
vaseh, in da se tudi v mestih mnogo lepega vidi in mnogo prijet¬
nega sliši, česar v vaseh videti in slišati ni.

71

„To vse je lepo, kar ste mi pripovedovali o mestu", reče
kmečki deček, „ali vendar sem jaz najrajše doma v našej vasi,
kjer je vse tako živo in veselo."

Vsacemu se tam najboljše zdi, kjer je njegova zibelka tekla.

Trinajsti šolski teden.

Pisanj e-čitanje:

X, 'Z.

Izgledne besede: zima, zid, zob, želod, žaba, žito, želva, žena,
žima. Primerna povest: „Želod in buča."

Nazorni nauk:

Bell človeškega telesa.

Človek je iz duše in telesa.  Kar se vidi je telo; to pa,
kar stori, da telo živi, da čuti, in to, kar iz njega govori, je duša.
Duša je duh in se torej ne vidi — je nevidljiva. Duša pa tudi
ne umrje — je neumrjoča. Telo vidimo — je vidljivo; brez duše
je mrtvo — je umrjoče. Vrh telesa je glava, ktera ima dve strani,
zadnjo in sprednjo stran ali obraz.  Z glavo lahko kimamo ali
odmajamo; na obrazu se pozna, če smo veseli ali žalostni, prijazni
ali hudi. Teme  ali vrh in zadnji del glave je z lasmi pokrit.
Roke  se držč zgoraj, noge  pa bolj spodaj pri životu. Na vratu
je glava nasajena. V vratu je goltanec,  po katerem požiramo
in jedi v želodec spravljamo, pa tudi dušnik  je v vratu, a po
njem dihamo ali sopemo. Tilnik  je zadej pri vratu. Prsi  imamo
spred, katere so s štiri in dvajsetimi rebri  ograjene. Hrbet  je
zad in podpira glavo. Na hrbtu so pleča,  kterih se ramena
držč. Trebuh in kolk  imamo spodaj. Pljuča  so v prsih —
imajo dve strani in sapo zajemajo. Sreč nam v prsih bije. Želodec
je v trebuhu; vanj gredo jedi po goltancu in se v njem prekuhujejo.
Jetra  so na desni strani. Obisti  so pa pod želodcem. Ceva  so
čudno zakrivljeni mešički, po katerih gredo prekuhane jedi. Koža
pokriva ves život in ima luknjice, skoz katere jemlje zdravo sapo
iu odpravlja slabo. Meso  je pod kožo. Kosti telo podpirajo, da se
človek lahko po konci drži. Žile  so cevi, po katerih se razteka
kri po vsem životu. Kri je rudeca in skoro gosta in oaje vsemu

72

životu moč življenja. — Lasje  so na glavi. Moški si jih strižejo,
ženske pa jih pleto v kite. Starček  ima sive lase. Čelo je zgoraj
v obrazu. Na obeh straneh so senci.  Oči  sov  koščenih luknjah.
Obrvi  so pod čelom nad očmi, da jih varujejo. Trepalnice  za¬
prejo oko, kadar mižimo ali spimo. Vejice  so na robu trepalnic
in varujejo, da prah v oko ne pride. Ušesa so na obeh straneh,
ž njimi slišimo. Lica  so največi glavni del na obrazu. Nos imamo,
da vohamo, pa tudi, da sopemo. Z jezikom  okušamo, on nam
pove, kakošen okus imajo jedila, pijače in druge reči. Po vsem
životu, zlasti pa na koncu prstov, imamo čut niče, živce,  s ka¬
terimi tipamo ali žlatamo, t. j. čutimo.

Vse to, kar zvemo po očeh, ušesih, z nosom, jezikom in po
čutnicah vsega života, pravimo, da nam povejo naši peteri zunanji
p o čut  ki. Oko vidi barve — kaj je belo ali črno, zeleno ali modro,
rudeče ali rumeno. — Uho sliši glasove; nos duha lep duh in
smrad. Jezik z ustnim nebesom okuša okus, kaj je sladko ali
grenko, ostro ali kislo, pusto ali žarko.

Roka tipa in spozna, kakošne so reči, — gorke ali mrzle,
vlažne ali suhe, trde ali mehke, gladke ali rapove, težke ali lahke. —
Kadar po leti solnce pripeka, čutimo, da je vroče. Ako po zimi
v peč kurimo, čutimo, da je v Staniči gorko. Včasi človeka bolč zobje,
vrat, prsi, trebuh, križ, roke, noge i. t. d. Vse to moramo voljno
trpeti. — Človek je najpred dete,  potlej deček  (fant), potem
mladeneč, mlad mož;  dalje mož,  potem starček.  Ravno
tako je tudi pri ženskem spolu: deklica, deklič, dekle, žena, stara
žena, babica.

Štirinajsti šolski teden.

Pisanje-čitanje:

Jzgledne besede: sova, sirota, som, suknja, šola, šiba, škof,
štorklja.

Nazorni nauk:

Tvarina: družina in človeška  d6ba. (Glej „Abecednik“
na str. 55.)

73

Petnajsti šolski teden.

Pisanj e- čitanje:

/,1/.

Izgledne besede: tabla, tat, teta, tobak, nit, trn; ded, dekla,
dob, dete, deblo, detelja i. t. d.

Nazorni nauk:

Stanovi.

Mašnik bere sveto mašo, deli svete zakramente in uči v
cerkvi in v šoli, Boga spoznavati in mu služiti. Gospod fajmošter
in gospodje kaplani so mašniki. Imajo dolgo črno suknjo in bel
podvratnik. Menihi so večidel tudi mašniki in so različno oblečeni.
Mašnike ali duhovne gospode moramo spoštovati; zakaj? Kaj store
pridni otroci, kadar pridejo k duhovnemu gospodu? Učitelj uči v
šoli otroke ter skrbi, da so vedno bolj umni in boljši. Kaj uči učitelj v
šoli? Otroci morajo učenike ubogati in spoštovati. Učeniki so v šoli
otrokom namesto staršev. Pridne in ubogljive otroke ima učitelj rad.

— Kmet  stanuje v vasi. On obdeluje zemljo in redi živino. Oblači
se drugače, kakor mestni ljudje. Kmet dela za vse stanove; kako?

Pridnega kmeta moramo spoštovati. — Zdravnik  zdravi
bolnike; kako? — Tatove in hudodelnike ujamejo, in gosposka
jih kaznuje. Sodnik  jim odloči, naloži zasluženo kazen. — Kupče¬
vale  c ali trgovec kupuje in drugim prodaja v prodajalnici ali
štacuni. Kako se prodajalnice že zunaj poznajo? — Kupčevalec
mora biti pravičen. Prigovor pravi: „Mera in vaga v nebesa po¬
maga. “ — Vojak  ima vojaško obleko, ki je bela, siva ali modra,
in ima različne ošive Ima sabljo, puško in torbo. Vojak se mora
z orožjem vaditi, mora na straži stati, mora v vojsko iti in se
vojskovati; zakaj? Nekateri vojaki so na konjih; so tedaj pešci
in konjiki. — Veliko ljudi je, kateri opravljajo svoja dela večidel z
rokami; pravimo jim zato rokodelci. Imenujte nekatere rokodelce! —
Umetnik  dela bolj z umom kot z rokami. Godec, malar, podobar
so umetniki. Imenujte še nekatere umetnike? Uradniki  pomagajo
cesarju ljudstvo vladati. Oni imajo višje ali nižje cesarske službe.

Služabniki  služijo in strežejo drugim bolj imenitnim ljudem.

— Mornar  vozi v ladiji po morji in drugih velikih vodah ljudi in

74

blago. Ladijo žene veter ali para. Mornar ali čolnar pa z veslom
ali z drogom ladijo viža. To je nevarna vožnja. Prigovor pravi:
„Kdor moliti ne zna, naj se na morje ne poda". — Voznik vozi
ljudi in blago po suhem. On viža konje z vajeti in jih poganja z
bičem. Voznik mora usmiljen biti, t. j. ne sme živine trpinčiti. Kako
voznik živino trpinči? — Pastir pase ovce, krave, svinje i. t. d.
Nekateri pastirji imajo tudi pse navajene, da jim pomagajo živino
zavračati. Pastir ima palico ali bič in torbo ? čemu ? če ima kmet
ali kdo drugi toliko dela, da ga ne more sam podelati, najme na¬
jemnika ali dninarja,  da mu pomaga delati. Dninarji imajo na
dan plačilo in so večidel ubožni ljudje. — Vsaki stan ima svoje
dobrote in veselje, pa tudi svoje križe in težave. Naj bo človek
v kateremkoli stanu, povsod mora pridno in pravično  delati, če
hoče, da ga imajo dobri ljudje radi, in da mu bo Bog dal srečo
na tem in na unem svetu. „Dobro srce in pridne roke so boljši
zakladi kot zlate gore."

Šestnajsti šolski teden.

Pisanje-čitanje:

Izgledne besede: luna, les, lonec, list, lovec, lata, las, led,
ladija, lan; buča, bob, bič, berač, baba.

Nazorni nauk:

Cerkev  („Abeeednik“ str. 57).

75

Sedemnajsti šolski teden.

Pisan j e-čitanj e:

Izgledne besede: hiša, hrast, hram, hrošč; kolo, kapa, kača,
ključ, kukovica.

Nazorni nauk:

Kuhinjska priprava.

Kotel, ponev, trinog, ražen, pisker, plošča, skleda, torilo (skle¬
dica), penjenica, kuhavnica, sklednik, kuhinjska omara, burkle, ku¬
hinjske klešče.

Jedi za ljudi in včasi tudi za živino kuhamo, kje? Naj večja
kuhinjska posoda je kotel. Kotel je bakren, pa tudi medčn ali
mesingast. Bakreni je rudeč, medeni pa rumen, in se sveti, če se
čedi in drgne. Ima roč ali uho, da se lahko prime ali obesi, ne-
kteri ima tudi noge; ako se nanj potrka, zabrenči. V kotlu se greje
voda za kuho in pomivanje, pa se tudi lahko kaj kuha v njem.
Naredi ga kotlar. Ponev je železna ali bakrena, zakaj ? Je okrogla
in ima ročaj in tri noge. V nji se kaj ere ali peče. Naredi jo kovač
ali ključaničar. — Trinog ima tri noge, je na tri vogle in ves
železen; zakaj ? Nanj se postavljajo lonci, ponve i. t. d. Kdo ga
naredi? — Ražen je železen in dolg; na enem koncu ima zakrivljen
ročnik, da se more obračati, kadar sloni na dveh stojalih. Nanj se
natika meso, da se peče. Kdo ga naredi? Iz česa je lonec? kakšen
je? — Nekteri imajo tudi roče, nekteri tudi šobo; čemu? Lonci
so znotraj pocinjeni. — Plošča, pokrovka ali Čepina je železna ali
lončena. Ž njo se pokriva lonec ali druge posode; kdaj in zakaj?
— V skledi se jedi prinašajo na mizo. Povejte kaj od sklede? —
Torilo ali skudelica je majhna, okrogla in precej globoka. Iz nje
pijemo kuhano vodo, mleko, kavo i. t. d. Kdo nareja lončeno posodo?
iz česa? — Penjenica je železna ali medena, in ima lesen ali železen
ročnik in na dnu luknjice, da se ž njo juha čisti in peni. Kdo jo
naredi? — Kuhavnica je velika lesena in bolj plitka žlica, da se
ž njo jedi mešajo. Kdo jo naredi? — V sklednik se devajo pomite
sklede in druga taka posoda. Sklednik je lesen in ima več poličic.

76

— V kuhinjski omari so shranjena jedila in druge kuhinjske reči.

— Kdo naredi sklednik in omaro ? — Burkle so železne, imajo
dva roglja in so na lesenem ročniku nasajene. Ž njimi se postavljajo
lonci v peč in iz peči. Kdo jih naredi? — Kuhinjske klešče so že¬
lezne; ž njimi se ogenj prijemlje in popravlja. Kdo jih naredi? —
V kuhinji se tudi rabi železna lopatica, leseni lopar, krevlja in
omelo, meh in pihavnik, pominjek i. t. d. Kakošno in čemu je to
orodje? Risa se:

Osemnajsti šolski leden.

Pisanj e-čitanje:

Izgledne besede: penica (glej obravnavo v dodatku), peč, pek,
pero, pastir, palica, pika; jajce (obravnava v dodatku), jama, ja¬
goda, jablan, jezero, jeklo, jelka.

Nazorni nauk:

Orodja.  (Nekoliko v oddelku „Rokodelei“, ki sledi v 19. šol¬
skem tednu, nekoliko v „Začetnici“ str. 48.)

Risa se:

77

Devetnajsti šolski teden.

Pisanje-čitanje:

Izgledne besede: gospod, goba,, gos, gozd; fant, fara, figa,

fazan.

Nazorni nauk:

Rokodelci.

Mlinar  melje in pripravlja moko iz žita; kje? V mlinu teče
kamen na kamnu, ki ga kolo goni; melje se zrnje, ki se spe skozi
grod, in loči trobi od moke, katera se seje skozi sitnico. Moka
je navadno pšenična, režena, ječmenova, turšična in ajdova. So ročni
mlini, konjski mlini, mlini na vodo in Veterniki. Kako se pozna
mlinar že po oblačilu? — Pek peče iz moke kruh;  kako? kakšen?
Kako je pek pri delu oblečen? — Mesar  kolje živino, katero?

78

Meso obesi v mesnici na prodaj. Iz prešičevega mesa naredi ple¬
četa, gnjati, bobe in klobase; kakšne ? Mesar ima pri delu bel pred¬
pasnik; zakaj? — Krojač  ali šivar dela suknje, plašče, podjopiče,
životnike, hlače i. t. d. Vsa ta oblačila so večidel iz sukna ali iz volnate
ali platnene robe? On razreže robo se škarjami in jo sošije se šivanko
in nitjo; šiv pogladi z likavnikom. Krojačevo orodje je tedaj: šivanka,
škarje, naprstnik, likavnik in vatel. — Čevljar dela iz usnja čevlje,
škornjice, šlebedre in čižme. Usnje prireže, ga dene na kopito, ter
ga šiva z dreto in se šilom. Na koncu drete priveže ščetino; čigavo ?
zakaj ? Čevljar sedi na nizkem stolu, kateri ima tri noge. Rabi kladivo,
klešče, nož, podnožnico, smolo, likač, pop i. t. d. —Klobučar
dela klobuke, kateri so navadno črni; nekateri pa so tudi beli.
Dela jih iz volne, zajčevine in iz svile. Slamnike pa dela kitar
ali slamnik ar. — Tkalec  prejo osnuje in jo navije v statve
na vratovilo. V statvah z brdi snovanje odpira in meče skozi sno-
valnico, v kateri je votek, ter ga gosti z grebenom. Tako dela
plotno. Ravno tako dela tudi suknar sukno iz volne. Barv  ar
barva različno robo, volno, prejo in platno. Poglavitne barve so:
bela, rudeča, modra, zelena, rumena, rujava i. t. d. Krznar  pri¬
pravlja kožuhovino in dela iz nje rokovice, šticeljne, kožuhe in
kape. — Usnje se dela iz volovskih, kravjih, telečjih, konjskih,
ovčjih kož i. t. d. Iz kož usnje delati se pravi strojiti, tedaj roko¬
delec, ki to dela, je strojar. — Zidar  zida zid iz lomljenega
kamna ali iz opeke, katero omeče z apneno mesto ali malto z
lopatico in ga pobeli. — Tesar  stavi na zidovje oder ali cimper, na
katerega prekle pribija. Iz hlodov teše z robivnico in bradljo prage,
grednice ali stopnice. — Mizar  skobla deske -s skoblom na sko-
belniku in jih liči z ličnikom, ter jih zdeva z limom in s spoj¬
kami; dela mize, stole, omare, skrinje, zaboje i. t. d. Večjidel tudi
mizar ali tesar pod vložuje. — Kovač  piše ogenj z mehom in beli
železo. Potem ga vzame s kleščami iz ognja, ga položi na naklo,
ter ga s kladivom kuje, in dela žeblje, podkove, šine, lance ali
verige, plošče ali plehe i. t. d. — Ključaničar  dela ključanice
iz železa, narbe, kljuke in pahe pri durih, tudi ključe, da ž njimi
odpiramo in zapiramo. — Steklar  vdeluje okna in druge steklene
reči. — Lončar  stavi lončene peči, in napravlja iz ila mnogo
lončeno posodo: sklede, ploščice, piskre, lonce, vrče i. t. d. —
Kolar  dela kola ali vozove, sani, pluge ali drevesa za oranje,

79

brane  i.  t.  d.  — Sedlar  dela sedla, komate in vprežno jermenje.
— Vrv ar dela iz konopnine vrvi, motvoze in biče. — Katere
rokodelce še poznate? imenujte jih! Povejte še enkrat, kateri skrbe
za naš živež? za našo obleko? Kateri delajo za naše stanovanje?.
Kateri delajo hišno orodje? Kateri imajo svojo delavnico! Kateri
rokodelci težko delajo? Kateri rokodelci delajo sode? Kateri roko¬
delci delajo pri kamnu? Kateri pri lesu? Kateri izdeljujejo iz usnja?
iz železa? Naštejte vse rokodelce, kteri potrebujejo sekire, kladiva!
Katero orodje rabi več rokodelcev? — Vsak človek potrebuje česa,
vsi ljudje veliko. — Ljudje lahko drug drugemu pomagajo.  —
Vse, kar otroci potrebujejo, jim dajo in preskrbč njih starši. Starši
vedo, kje in kako se kaj dobi. Obleko dajo delati krojaču, čevljarju,
šivilji i. t. d. zato, ker je ne morejo in ne znajo sami narediti.
Brez krojača, čevljarja i. t. d. ne moremo shajati. Večjidel vsa obleka
se napravlja iz platnene ali iz volnene robe. Vse to izdeljuje tkalec.
Tkalec nam je tedaj potreben. Usnje za obutalo pripravlja strojar.
Brez strojarja bi tedaj ne imeli usnja in obutala. — Naj pogla¬
vitnimi naš živež je kruh,  ki se peče iz moke, katero melje
mlinar  i. t. d.

Risa se:

80

81

Dvajseti šolski teden.

Pisanje-čitanje:

Po našem načrtu bi bile z 19. šolskim tednom vse male črke
končane. Otroke in učitelja gotovo to veseli, prve zato, ker so se
že toliko naučili, poslednji pa se raduje vspeha, ko vidi, da 3 / 4
njegovih učencev ume vseh 25 črk citati in pisati, posamno in v zvezi.

Če je bila učiteljeva dolžnost, da je že v teku minulih 19 tednov
večkrat ponavljal, je to zdaj ob koncu velikega oddelka tem več
obvezan. Ponavljajo naj se zdaj vse črke, naj prvo po tem redu,
kakor so v knjigi, in kakor so se jih učili, potem pa naj se pišejo
tudi po abecednem redu. Ako učitelj otroke še do zdaj ni bil se¬
znanil z razločkom med samoglasniki in soglasniki, naj to pa zdaj
stori. Tudi sme otroke z obično navadnimi imeni črk seznaniti,
namreč: a, be, ce, če i. t. d.

Po tem ponavljanji naj se jemljete berilni vaji na str. 22
in 23, kateri sevčoa dobro služite tudi za vaje v prepisovanji v
šoli in doma. V teh vajah (str. 22 in 23) se nahajajo že zlogi s
tremi glasovi, kar dela otrokom nove težkosti, ki se pa s pridno
vajo kmalu odpravijo. To velja tudi o zlogih s poluglasnim „e“,
ki se v „ Abecedniku" izpušča.

Domače naloge  pa naj ne bodo nikdar prevelike. V za¬
četku naj se daje samo nekoliko vrst (2 do 4), še le proti polo¬
vici šolskega leta naj otroci toliko doma napišejo, kolikor morejo
na eno stran tablice spraviti. Dajejo naj se pa domače naloge
samo takrat, kedar so prosti dnevi (nedelja, četrtek), kajti nežno
mladino z delom preveč obkladati, nikakor ne kaže.

Nazorni nauk:

Domače šivali.

Ljudje rede doma mnogotere živali, katerim zato pravimo
domače živali. Krava  je koristna žival pri hiši; daje nam mleko,
maslo in sir. Dobra krava molze 10 do 12 let. Pregovor pravi:
„Krava pri gobcu molze.“ — Vol je večji in močnejši, kakor krava.
Vole vpregamo v voz in plug. — Tele je mlad junček ali mlada
kravica (telica). — Krave, vole in teleta imenujemo z eno besedo
goveja živina ali govedo. Goveja živina ima preklane parklje; ima
debelo glavo in dva zakrivljena roga, s katerima lahko bode. Go-

vedo je rujavo, pisano; kakšno še? Kaj žre po leti? kaj po zimi?
Goveje meso je dobra in tečna jed. Iz volovskih kož dela usnjar
močne podplate, iz kravjih pa usnje za urbase. Telečje kože so
bolj mehke in se rabijo za čevlje in drugo lahko obutalo. Goveja
mast da loj za sveče in milo; iz rogov delajo žlice, glavnike in
druge take koščene reči. Dlaka se rabi za sedla, komate i. t. d.
Govednjek je dober gnoj. — Konj  je najlepša domača žival; je
po 16 pesti visok, ima visoko glavo, na vratu grive, dolg žimnat
rep in trda podkovana kopita. Konji so rujavei, vranci, belci i. t. d.
Mlademu konju pravimo žrebe, staremu, zdelanemu pa kljusč. Konji
vozijo in nosijo. Konj je zelo naučljiv. Tudi iz konjskih kož se
dela usnje; v nekterih krajih še celo konjsko meso jedo. Konjska
žima se rabi za blazine, stole i. t. d. Kaj žre konj? — Osel  je
manjši kakor konj; ima široko glavo, dolga ušesa in čopast rep.
Tudi osel vozi in nosi. Kaj žre osel? Pol konja in pol osla je
mula. Pregovor pravi: „Osel je vodo nosil, pa je vender žejen po¬
ginil.' 1  — „Glej, da ne prideš s konja na osla!" — Ovca  je manjša
kakor govedo; po koži ima volno, katera se dvakrat na leto ostriže,
in se rabi za sukno, nogovice, klobuke i. t. d. Ovce imajo tudi
preklane parklje; ovčje mleko daje dober sir, meso pa daje dobro
jed. Ovce so bele in črne. Kaj jedo? kaj pa najraje? Ovčje
kože se rabijo za usnje in kožuhe. Iz ovčjih čev delajo strune.
Ovca je prijazna in pohlevna žival. Pregovor pravi: „Krotkih ovac
gre mnogo v en hlev." — „Ena garjeva ovca vso čedo oskruni."
Mlada ovca je jagnje ali janček. — Koza  je nekoliko večja kakor
ovca; ima brado in nekatera tudi rogč, ki so nazaj zakrivljeni.
Koza ima dobro mleko. Koze so rujave; kakošne še? Kaj žre koza?
Kozlova koža da irhovino za hlače. Ovce in koze se imenujejo
drobnica. Goveja živina in drobnica živež prežvekuje. — Svinja
je maDjša kakor koza, ima preklane parklje, dolga ušesa, rilec in
tanek rep; po koži ima ščetine. Čemu so ščetine? Svinje so zelo
požrešne in nečedne. Kaj žro? Kaj nam dajejo? Pregovor pravi:
„Kdor se med otrobe meša, ga svinje pojedo! — Pes je zelo
zvesta in naučljiva domača žival. Psi so več plemen. Kako jim
pravimo? Psi imajo hude zobč in na nogah kremplje. Psi
so rujavi, beli, črni i. t. d. Ali so vsi psi enako veliki? Čemu so
psi? Pregovor pravi: „Pes ima kosmata ušesa, vari se, da ti hlač
ne pomeri!" — Mačka  ima okroglasto glavo, svitle oči, ostre

83

kremplje in lahko pleza. Mačke so črne; kakšne še? Čemu so
mačke? Pregovor pravi: „Če ni mačke doma, imajo miši ples." —
Petelin  je lepa domača ptica, ima lepo rudečo rožo na glavi in
v repu lepa kriva peresa; na nogah ima spredaj po tri kremplje,
zadej pa ostroge. Perute ima prav močne in oster kljun. Petelin
zoblje zrnje, poje na vse zgodaj in ljudi na delo kliče, svojo dru¬
žino pa lepo vodi in vrdeva. Kokoš je manjša kakor petelin; na
nogah ima štiri kremplje, tri spredaj, enega zadaj; na glavi ima
rudečo rožo. Kaj nam dajejo kokoši? Pregovor pravi: „Kokoš vodo
pije in na Boga gleda." — Pišče je mlad petelinček ali mlada
kokoš. — Gos je velika domača ptica, ima širok kljun in prav
dolg vrat; na nogah med kremplji ima rudečo kožo; čemu? Gos
težko leti. Čemu so gosja peresa? Gosi so bele; kakšne še? Kaj
nam še gosi dajejo? kaj gosi jedo? — Raca je gosi podobna, pa
je manjša kakor gos. Nekatere race imajo prav lepa peresa. Kje
so race naj raje? kaj jedo? kaj nam race dajejo? — Golob  ima
rudeče noge, štiri kremplje, tanek kljun in precej dolge perute.
Golob je prav čedna živalca. Kakšne so go¬
lobja peresa? Kaj golobje jedo? Kje so naj¬
raje? Nekateri golobje imajo na glavi če¬
pico. Golobje meso je zdrava in tečna jed.

Toda pregovor pravi: „Pečeni golobje ne letč
nobenemu v usta." — Puran  je večji kakor
petelin, ima dolg vrat in velik rep, katerega
razširi, kadar je jezen. Puran da dobro pe¬
čenko. — Najlepši domači ptič je pav,  ka¬
teri ima pozlačeno perje. Z repom naredi
zlato kolo, da ga je lepo videti, pa se tudi
zadere, da je grdo; je zrnje, pa tudi pobira
kače in kušarje.

Vse domače živali nam veliko koristijo;
zato pa j ib moramo tudi lepo imeti in jih
skrbno opravljati. Dajati jim moramo o pravem času živež in
vse, česar potrebujejo. Tudi jih ne smemo nikoli po nepotrebno
mučiti. Pravičnemu se tudi živali smilijo.

n nm

6

84

Enindvajseti šolski teden.

Pisanje-čitanje:

Enindvajseti šolski teden bi se vzele berilne vaje (str. 24 do 26),
v katerih sta že po dva soglasnika skupaj, kar dela otrokom nove
težave. Posebno težka pa sta soglasnika Ij  in nj,  ki zaznam-
ljata samo en  glas, mehek l  in mehek n.  Pravopisu se koristi, ako
bi se dovolilo, da bi otroci „j“  izgovarjali v besedah: „ljub, ljudje,
njemu, njiva". Ker se pa v druzih besedah čisto nič ne sme sli¬
šati, zato naj se n lj“  in „nj“  povsodi  samo kakor „ž“ in „w“ iz¬
govarjata. (Ume se, da se „ l“  v deležnikih tudi kot tak izgovarja
in nikoli ne kot „v“  ali „u“.)

Nazorni nauk:

Hlev.

Jasli, gare, korito, koš, gnojne vile, gnojne nosilnice, gnoj,
gnojnica. Kolarnica, voz, oje, vaga, os, kolesa, sora, ročica, lest¬
vica, koš, žert, zavornica, cokla, sani. Ujzda, brzda, komat, stra¬
nice, žili, vajet (vojka), sedlo, pas, podrog, stremen, ostroga, bič,
jarem, jarmovka.

V hlevu je živina in jš iz jasel. — Gare so nad jaslimi, na
nje se živini klaja daje, zakaj? — Iz korita ali žleba zoblje konj
oves. — V košu se kaj v hlev prinaša. — Z gnojnimi vilami se
gnoj kida. — Na gnojnih nosilnicah se gnoj nosi na dvor. — Gnoj¬
nica je voda od gnoja, katera naj bolj gnoji, škoda je tedaj, ako
nekoristno odteka in se zapravlja. — V kolarnici so kola in druga
vozna oprava. — Vozovi deli so: oje, vaga, sora, lestvica, podosi,
na kterih kolesa teko, ki so z lunki in zapori zataknjena. Kolesni
temelj je pesto, iz katerega dvanajst preček moli; okoli teh je
platišče, ki je iz šest plati sestavljeno in s šino okovano. — Včasih
se tudi koš dene na voz; čemu? — Z žrtjo se na vozu poveže
seno, snopovje, stelja i. t. d. — Z zavornico se kolo zavira, kjer
hudo navdol grč. — Cokla se podloži pod zavrto kolo; zakaj? —
Voz z enim kolesom se imenuje samokolnica, z dvema kolesoma
pa gare ali samotež voz. Vozove ali kola dela kolar in jih kovač
okuje. Čemu so vozovi? Gospoda se vozi v kočiji. Sani nimajo
koles, temuč krive sanice. S sanmi se vozimo ali dričamo po
snegu in ledu. — Ujzdo, brzdo, komat in stranice dene voznik na

85

konja, kadar ga vprega, z žili živino k vagi priveže, z vajetom pa
jo vodi ali viža in obdržuje. — Sedlo dene jezdec na konja, ga s
pasom pripaše, se nanj vsede in dene nogo v stremena. — Ostroge
ima jezdec na petah; ž njimi spodbada konja in ga poganja z
bičem. — Naštejte vso konjsko opravo! Kdo jo nareja in popravlja!
V jarem vpregajo z jarmovko vole in krave. — Jarem in jarmovka
sta tedaj volovska oprava. Risa se:

Dvaindvajseti šolski teden.

Pisanje-čitanje:

Velike začetne črke:

Velike začetne črke v „Abecedniku“ so precej težke, a učitelja
ne kaže, druzih si izbirati, kajti otrok mora isto črko videti na
šolski tabli kakor v „Abecedniku“. Pri tej priliki se otrokom povč,
kdaj se pišejo velike črke. Toda vseh pravil ne naenkrat. Prvi
dan naj jim n. pr. samo reče, da se krstna imena pišejo z velikimi
črkami, drugi dan priimki, tretji dan imena vasi, mest, i. t. d.

Nazorni nauk:

Divje šivali.

Zajec  živi po gozdih, vitih in poljih; je zelo boječ in
hiter; ima okroglo-dolgasto glavo, dolga ušesa, preklano zgornjo
ustnico, dolge zadnje in kratke sprednje noge, ter kratek rep.
Je deteljo, travo, zelje, pa tudi mlada drevesa rad ogloda. Zajčje

86

meso je prav dobro. Iz zajčje dlake delajo klobuke. — S r n a je
nekoliko manjša, kakor domača koza; ima kratke rožičke in živi
po gorah in gozdih. Daje dobro meso in kožo. — Divja koza
pleza in skače po visokih skalnatih gorah. Rožičke ima kratke.
Barve je sivkasto-rujave. Ima tanke noge, s katerimi brzo skače.
Živi večidel po gorah. Nje meso in koža je za rabo. — Jelen  je
manjši, kakor konj; ima velike vejnate roge, šibko telo, zelo urne
noge. J6  travo, listje, zelišča, mlade drevesne popke i. t. d. Po
dnevu je večjidel v gozdu, — po noči pa se gre past na polje in
travnike. Daje nam meso, kožo, roge, — pa tudi napravi na polji
marsikaj škode. — Volk  je podoben velikemu psu, samo da ima
bolj košat rep, je navadno sivkast, in je tako močan, da lahko
nese ovco v gobcu. Kadar je izstradan, se poloti tudi človeka.
Živi po gorah in gozdih. Po zimi pa se tudi priklati na ravno.
Volčje meso ni dobro; koža pa se za marsikaj porabi. — Medved
je večji, kakor volk. Na vsaki nogi ima po pet parkljev, kakor
človek po pet prstov, in široke podplate. Tudi lahko hodi po
zadnjih dveh nogah. Je rad med in rastline, pa tudi razmesari
jelena, srno, konja, govedo i. t. d. Jeseni gre v brlog ali v luknjo,
kjer vso zimo spi in nič ne vživa. Rep ima kratek in rujavo
dolgo dlako. Medvedova koža je za mnogo rabo. Nekateri tudi
medvedovo meso jedo. Tudi medved živi navadno po gorah in
gozdih. — Lisica  je velikosti majhnega psa, ima košat rep,
ozek gobček in ostre zobe in kremplje. Dlako ima rujavo. Lovi
zajce, pa tudi krade kuretino, gosi, race i t. d. Lisica je zvita
žival. Lisičja koža je za mnogo rabo; meso pa ni dobro. — Jazbec
je kaka dva čevlja dolg; ima kratek rep, je po hrbtu siv, pod
trebuhom črn, po glavi pa bel s črno liso. Živi po gozdih, si na¬
redi luknjo, v kateri po dnevu leži, — po noči pa lovi miši, žabe,
pa tudi je korenine in sadje. Po zimi spi in se živi s svojo
mastjo. Jazbčevo meso daje tečno jed, mast pa dobro zdravilo;
koža je za mnogo rabo. — Dihur  je rujav, po straneh pa ru¬
menkast; na glavi ima bele lise; živi pri hišah in je kuretini
zelo nevaren. Dihur smrdi, — vendar ima tudi dobro kožo za
kožuhe. — Kuna  je dihurju podobna, živi tudi rada blizo hiš,
in je tudi kuretini sovražnica. — Lev ali oroslan je kralj živali,
ker je zelo postaven in grozovitno močan. Barve je rumenkaste.
Spredaj ima veliko grivo; rep mu visi do tal, in ima na koncu

87

šop. ZoM in parklje ima neizrečeno ostre. Dolg je pet čevljev,
visok pa tri čevlje. Kadar rujove, tresejo se vse živali. Oroslanov
ni v naših krajih. Največji in najhujši levi so v Afriki, kjer je
najbolj vroče. — Martinček  je majhna golaznica; rad se na
solncu .greje in ne stori nič žalega; zeleni kušar pa hudo vgrizne.
— Kače  so nekatere smrtno strupene. V naših krajih je najbolj
strupena kača gad, kateri je po hrbtu pisan in se potika po
kamnitem grmovji in pečevji. — Žabe so mnogovrstne; nekatere
so dobra m zdrava jed za postne dni. Kega ali zelena žaba nam
dež napoveduje. — Ribe  imajo rudečo, mrzlo kri; dihajo po
škrgah in samo v vodi živč; večjidel so pokrite z luskinami.
Ribe dajejo človeku velik dobiček. Žlahtne ribe so v naših krajih
postrv, črno-rudeče pikasta riba, — karp, debela riba, ščuka,
tanka riba, — mrena, klin, lipan, menek i. t. d. Jegulja je gladka
riba, kači podobna, pa ima dobro meso. — Rak živi po vodah,
naj raje pod kamni in pri kraji v luknjah, ima zeleno-črno in
trdo lupino po sebi, osem nog in dvoje Škarij, pa šibrast rep. Je
majhne ribe, mrgolince in druge povodne živalce. Raki so dobra
postna jed. — Čebele  si napravljajo svoje stanovanje v panj,
včasi pa tudi v votla drevesa. Čebele so zelo pridne. Imajo štiri
kožnate habice, šest nog, rilček in želo. Žive se s sladkim cvetnim
sokom in z medom. Dajejo nam dobiček s tem, da nam nanašajo
medu in voska. — Ose si napravijo prav umetno gnjezdo ali
osinjak in so hude jeze;, kdor jih draži, tega opikajo. — Metulji
so mnogovrstni; imajo po šest nožič, in so zelo lepi, toda le malo
časa. Metulj pride iz mešička, ter je podoba našega ystajenja od
mrtvih; zakaj? — Muha  ima dve perutnici, pa rilček, da pije.
— Mravlje  žive skupaj kakor velike družine in srenje. Neka¬
tere imajo tudi habice, da letajo, nekatere tudi želo, s katerim
hudo pikajo. —- Gosenice  so zelo požrešne in škodujejo po¬
sebno sadnim drevesom; kako? — Kebri  imajo rožene habice in
pomladno zelenje hudo objedajo; otroci jih nabirajo; čemu?
črvi  nimajo nog in kosti; in namesto krvi imajo belo sokrevco.
So tudi veliki črvi; večjidel pa so tako drobni, da se komaj vi¬
dijo s prostimi očmi. Mnogo črvov živi v vodi, še več pa v zemlji;
še celo v truplu pri ljudeh in živalih se nahajajo, žive se z rasu-
linami, s sadjem, s prahom; najrajše pa jedo meso. črvi imajo
čvrsto življenje. — Polž,  ki svojo hišo na kibtu nosi, je liha in

88

počasna živalca. Daje nam dobro postno jed. — Imenujte vse do¬
mače živali! Imenujte divje zveri! Imenujte ujedne zveri! Ime¬
nujte nekatere golaznice! Imenujte nekatere ribe! Imenujte neka¬
tere žužke! Imenujte nekatere črve! — Bog je vse živali vstvaril
in za vse skrbi. — Nobene živali ne smemo nepotrebno mučiti.
— Živali ravno tako občutijo bolečine, kakor človek.

Risa se sledeča lovska oprava:

Triindvajseti šolski teden.

Pisan j e-čita nj e:

Izdelovanje velikih črk „Z U  in „Ž tt ,  kakoršne ste v knjigi, de¬
lalo bode otrokom težave; zato bi morda boljše bilo, da pridrži
učitelj pri velikem „Z“  obliko malega „z“.

Nazorni nauk:

Ptice.

Imenujte vso kuretino! Kaj nam kuretina daje? — Prepe¬
lica  je piščetu podobna; spomladi pride iz Afrike v naše kraje>
živi po žitnem polji in gre jeseni zopet nazaj v daljne kraje. Pre-

89

pelica poje „pet pedf“. — Vrana  je večja kot prepelica, je črna
ali siva, pobira zrnje, pa tudi žužke in mrhovino. Pregovor pravi:
,,Vrana vrani ne izkljuje oči.“ — Kavka  je vrani podobna, samo
da je bolj črna. Kavka rada krade svitle reči. — Sraka  je črna
po trebuhu, po plečih pa bela; gnezdo dela po visokih drevesih
blizo hiš, pobira žužke, črve in sadje, pa tudi gre po jajcih in
mladičih ptujih gnezd. — Krokar  ali vran je črn. — Žolne  so
črne in zelene; plezajo po drevji ter iščejo žužkov in sadja. —
Kukavica  je pepelnata, po trebuhu pa belkasta; ona nima svo¬
jega gnezda, ampak leže jajca v penično gnezdo. — Papigo
imajo nekateri le doma za kratek čas, je precej velik in lepo pisan
ptič; ima močen kljun in debel jezik, zato se tudi navadi besede
izgovarjati. Doma je v vročih deželah. — Štorklja  dela rada
gnezdo pri hišah, ki so blizo močvirnih travnikov, je večjidel bel¬
kasta, ima dolg kljun, tanak in dolg vrat in velike noge. Naj raje
išče žab, kušarjev in slepcev, ne brani pa se tudi krtov, miši, rib,
črvov, polžev, prepelic in škrjancev, če jih dobi. Štorklja je samo
po leti pri nas. — Kljunač  ima dolg kljun in je večidel rujav.
Kljunači imajo dobro meso. — Žrjav je pepelnat, pobira zrnje,
žužke, polže in kače; jeseni gre v gorkeje dežele. — Lastovka
ima kratek kljun in dolgi pa ozki peruti ter dolg rep, kateri je
vilicam podoben. Lastovka urno leta in lovi muhe, komarje, čebele,
kebre i. t. d. Lastovke gredo jeseni čez morje v gorkejše dežele.
Spomladi, ko odleze sneg in se staja, pa zopet k nam pridejo. Na¬
vadna domača lastovka je po vrhu črno-modra, spodaj pa bela,
gnezdo dela najraje pri hišnih podstrešjih iz ila in blata. Lastovke
so prav ljube in koristne živalce, ne smemo jih tedaj od hiše po¬
diti. — Slavec  je majhen sivkast ptiček in izmed vseh ptičev
naj lepše poje; jeseni gre v druge kraje. Škrjanec je rujavkast
in nekoliko večji od vrabca; gnezdo si naredi na tleh na njivi,
pobira zrnje, pa tudi jč travo in male živalce. Škrjanec ni celo
leto pri nas, spomladi, kadar je že toplo, ga zaslišimo visoko v
zraku, veselo prepevaje nam ljubo pomlad oznanovati. — Ščin-
kovci  so več plemen; spomladi lepo pojejo. Nekateri neusmiljenci
jih lovč in slepč, kar je zelo hudobno in strašno neusmiljeno.
Vrabec  je povsod dobro znan ptič. Gnezdo ima najraje pri hišah
in je kakor ščinkovec po letu in po zimi pri nas. Vrabci pobirajo
in obirajo zrnje, češnje, jagode i. t. d., pa tudi gosenice in kebre

90

in nam tedaj koristijo. — Škorec  je črnkast in belo pikast ptič,
ima rumen kljun, jč najraje polže in se navadi tudi človeški glas
posnemati; jeseni gre v ptuje kraje. — Kos je črn, ima rumen
kljun in lepo 'žvižga; je žužke, črve, jagode i. t. d. Tudi kos se
nauči umetno peti. — Kanarček  je rumen ptiček, katerega rede
v kletkih, ker rad in lepo poje; doma pa ni pri nas, temuč daleč
od nas na Kanarskih otokih. — Senica  je majhna, vesela pti¬
čica, ima kratek, okroglast kljun, močne noge in dolg rep. Senice
pobero neizrečeno veliko gosenic in mrčesov po drevji in so tedaj
naše velike dobrotnice. — Ciz ek je rumen ali zelen in lepo poje.
Gnezdece ima najraje na kaki jelki ali smreki. — Lisec  je rujav,
po trebuhu belkast, pri kljunu rudeč, po vrhu glave bel, po straneh
pa črn; tudi rep in perute ima črne, je rad osatovo seme, lepo
poje in se tudi kaj nauči. — Taščica  ima rujavkasto perje, rudeč-
kast vrat in prsi. — Strešek  je prav droben rujavkast ptiček,
veselo poje in nas tudi po zimi ne zapusti. — Postojna  je velika
ptica roparica, pa ne žrč mrhovine; naj raje lovi zajce, jagnjeta i
mlade srne i. t. d. Prebivale po visokih gorah. — Včliki skopec
ima močen kljun, žre mrhovino, pa tudi lovi živali; je tedaj tudi ptica
roparica kakor sokol. — Jastreb  je rujav; jemlje kokoši in golobe.

Ptiči so največ koristne in ljube živalce. Gnezda jim razdirati,
jajčeca pobijati, bi bilo grdo in neusmiljeno. Risa se:

Štiriindvajseti šclski teden.

Pisanje-čitanje:

S; a.

„Vaja stori mojstra". To pravilo naj ima učitelj vedno pred
očmi. Zato naj veleva otrokom, da pišejo večkrat po celo stran po¬
samezne včlike črke.

91

Nazorni nauk:

Rastline.

Korenina je spodnji del rastline; raste in rije v zemljo in
rastlino drži, da je veter ne podere. — Deblo (steblo, bilka) vstaja
iz korenin, iz katerih vleče živni sok, ki ga pošilja po vejah in
perju. —Veje rastejo iz debla na vse strani. Listje ali perje odeva
rastline; po njem izhlapijo rastline nepotrebni zrak in navlečejo
novih moči iz zraka, dežja in rose. če se perje osmuka ali obere,
zadržuje se tudi vsa rastlinska rast. — Perje priraste iz brstja ali
popkov, kateri spomladi poganjajo. — Cvet je najlepši del rastline,
kateri jej daje zalo in veselo podobo. Cvet je mnogotere barve,
podobe in duha. Kdaj rastline navadno cveto ? — Sad je tudi
razen, je mesen, sočnat, terd, mehek, v lupini (luščinah) in brez
luščin; je zelo dober in koristen, pa tudi lahko škodljiv. Sad daje
tudi seme za novo rastlino.

Med vsemi rastlinami je drevje najbolj močno in visoko; ima
korenine, deblo in veje, katere se v enega ali v več vrhov raz¬
prostirajo in poganjajo mladike, popke, cvetje in perje ter rodč
sadje. Deblo in veje pokriva skorja (lub); med skorjo in trdim
lesom je tanko ličje, potem belina in sredina, ki ima v sredu
stržen. Les je trd, posebno hrastov, mecesnov, bukov i. t. d., ali
pa je mehek, posebno lipov, smrekov i. t. d. Sadno drevje nam
daje sadja, drugo pa listja in lesa za kurjavo in mnogo rabo. Debla
otešejo in narede iz njih bruna ali pa jih razrežejo z žago, da
imajo deske ali dilje i. t. d.; vejevina in dračje se rabi za kurjavo,
listje pa za steljo ali vevnik, tudi štor ali panj se izkoplje in za
kurjavo porabi. Drevje se množi po koreninicah in po semenu,
požlahtnuje se pa po cepljenji mladik (cepičev) in očes. — Grmovje
poganja iz štora po več vrhov in je nizko in košato. — Cvetice
so lepota vrtov, polja in ledin; razveseljujejo nas z lepim cvetjem
in s prijetnim duhom. — Kedaj rasto cvetice ? — Zelišča so dobra
jed za ljudi in živino, nekatera imajo še celo zdravilno moč v
sebi, nekatera pa so zelo škodljiva in strupena, te pa moramo po¬
znati in se jih ogibati. Zdravilna zelišča so postavim: kumna (kimen),
janež in majaron, od katerih se rabi zrnje ali seme; rožmarin, dušica
(timijan), rutica, sivka, žajbelj, gomilice, melisa, drnika, svederc,
pelin, meta, kislica, konjski rep i. t. d. Strupena zelišča so: kri-

92

stavec, zobnik, pasja, kačja ali volčja jagoda, trobelika ali lajnež,
mišje zelice, pasji ali divji peteršilj, podlesk, maslovnjak, črlenka,
volčjek, kokolj, urajnica ali lesjak in večjidel vse cvetice in ze¬
lišča, katera se vlačno slinijo, po mrtvaško cliš6 in ki imajo
začrnele svetle jagode i. t. d. Nikdar ne jemlji v usta tedaj
jagod, korenin, želiš, peres in zrnja, katerega ne poznaš! —
Po zenožetih in ledinah raste zelena trava, ki daje živini dobro
krmo. Suha pokošena trava imenuje se seno. — Mah ima tanke
listke, cvet in sad; raste po drevji, po kamenji in po zemlji. Iz
maha se tudi napravljajo mehke postelje in blazine. — Gobe ali
glive so mesnate, nekoliko sočnate rastline, ki so iz tankih nitek
spletene; rasto po zemlji, pod zemljo, po drevji, po vodi in še
celo pod vodo. Nekatere gobe so dobre; še več pa jih je škodljivih
in hudo strupenih. Ni jih tedaj varno trgati in jesti.

Petindvajseti šolski teden.

Pisanje-čitanj e:

Mislim, da razumnemu učitelju ni treba pripovedovati, da
mora na to gledati, da otrokom pomen čitanih besed povč, bodi si
da jih s prašanjem napeljuje ali da jim kar naravnost povš. Na
str. 30 n. pr. bero: Cecilija, Caharija, Ciril, Celje, Celovec i. t. d.
Učitelj praša torej, kaj je Cecilija? kaj Caharija? Ako se mu do¬
zdeva, da otroci ne bodo mogli odgovoriti, naj pa kar sam pove,
n. pr.: Ciril  je krstno ime, sv. Ciril je bil slovanski apostelj in
svetnik; C e 1 j e je mesto na Štajarskem; Celovecje  glavno mesto
na Koroškem.

Nazorni nauk:

Vrt.*)

Kaj vidite v vaseh navadno med hišami? (Med hišami vi¬
dimo vrte, livade in polja.) Prav ste odgovorili. Danes si hočemo
nekoliko bolj natančno ogledati vrt, katerega vsi dobro poznate.
Le poglejte malo okolo hiše in videli boste, da zadej za hišo je

*) Pri tej vaji naj se nižji  oddelek samo posredno udeležuje.

93

navadno vrt. Tvoji stariši imajo vrt; tvoji tudi. Vrt Jožekovih sta¬
ršev je mnogo večji, nego li vrt Andrejčkovik starišev. Imamo
tedaj velike in majhne vrtove.

Povedi mi ti, Matijček, kakšne rastline vidiš po vrtek? —
Po vrtek raste solata, kumare, redkev, korenje, koleraba, ohrovt,
grah, čebula, zelena, petršilj i. t. d. Vse take rastline, ki rasto po
vrtšh, imenujemo povrtnino  (ali zelenjavo). Od nekaterih po-
vrtnin jemo samo sad, od nekaterih peresa in od nekaterih samo
korenino. — Od katerih povrtnin jemo sad? od katerih peresa? od
katerih korenino?

Poglejte, tukaj imam povrtnino! Kako se imenuje ta povrt¬
nina? To je solata.  Povedi mi ti, Jožek, kakšne dele ima solata?
(Korenino in listje.) — Kakšno je listje? (Mesnato.) — Kakšno
ima barvo? (Zeleno.) — V kaj se zvija listje? (V glavice.) Če
glavice potipljemo, kakšne so? — Čemu ljudje sejejo solato? (Da
jo jedo.)

Kako imenujemo to povrtnino? To je kumara.  Povedi mi,
kašne dele ima kumara? (Korenine, peresa, cvet in sad.) — Kakšen
je sad ? (Debel in podolgasto-okroglast.) — Kakšno barvo ima listje,
kakšno sad? — Kakšno barvo ima cvetje. (Rumeno.) — Potegni
z roko po listih in povčdi mi, kakšni so 1 (Grapasti.) — Potegni
z roko po sadu in povčdi mi, ali je gladek ali ni! (Bradavičast.)
Čemu sadč ljudje kumare? (Ker jih jedo.) — Kako jih pripravljajo
za jed?

Kakšna povrtnina je to? To je redkev.  Kakšne dele ima
redkev? — Kakšna je korenina? (Okrogla.) Komu je korenina po¬
dobna? (Repi.) — Kakšno barvo ima od zunaj? (Črno ali sivkasto.)
— Kakšno barvo ima od znotraj ? (Belo.) — Kakšnega okusa je
korenina? (Reznega.) — Čemu sade ljudje redkev?

Na ta način opisuje učitelj bolj znane in povrtne rastline, ter
povdarja posebno korenino, listje, cvet, sad in korist vsake rast¬
line. Vsako rastlino naj učitelj v šolo prinese in jo otrokom v
njenej pravej podobi razkazuje. — Potem naj preide učitelj k
ovočnemu drevju ter naj začne nekako tako-le:

Po nekaterih vrtih vidimo tudi drevesa. Pri vas, Franček, jih
uže imate. Povčdi mi, kakšna drevesa rasto po vrtovih! (Jablane,
hruške, češplje, slive, črešnje, višnje, breskve, smokve i. t, d.)

94

Katere dele ima vsako drevo? (Korenino, deblo in veje.) —
Kaj vidimo na vejah? (Mladike, listje, cvetin sad [ovočje].) —Kaj
vidimo na deblu? (Skorjo.) — Kakšno listje ima jablana? (Jaj¬
často okroglo.) Kakšno je ob kraji? (Napiljeno.) — Kakšno je od
spodaj? (Večjidel kosmato.) — Kakšen je sad? (Okrogel.) Kakšnega
je okusa? (Sladkega ali sladko-kiselkastega.) — Kakšno barvo ima
listje? Kakšno cvetje? (Belo-rudečkasto.) Kakšno barvo ima sad?
(Rumeno, rudečo ali tudi zeleno.) — Ako razrežemo jabolko,
kaj najdemo v njem? (Pečke.) — Čemu sade ljudje jablane? (Ker
jedo jabolka, presna in posušena.) •— Jabolka so prav dobra in
zdrava jed. Po gozdih rasto tudi divja jabolka, ki je lesnike ime¬
nujemo. Sad od lesnik je nevžiten.

Po tem zgledu naj učitelj opiše tudi hruško, češpljo, slivo,
črešnjo i. t. d. — Sadje, ki ima koščice v sebi, imenuje se košči-
často sadje, recimo: češplja, sliva, črešnja i. t. d.

Razven dreves in povrtnin nahajamo po vrteh tudi še druge
rastline, recimo: rudeče grozdiče (ribezel), bodeče grozdiče, korun,
peso, bob i. t. d.

Tudi cvetice rastejo po vrteh zaradi lepšega. Nu, Anička,
povčdi nam ti, kakšne cvetice imate pri vas na vrtu? (Lilije, na¬
geljne (klinčke), rožmarin, vijolice, solnčnice, rože i. t. d.)

Vrt je večjidel razdeljen v grede. Med gredami so stezice,
da se lehko hodi, kadar je treba kak plevel izrovati. Nekatere
steze so prav ozke, nekatere so pa tudi široke, da lehko po dva
človeka hodita po njih. Te poslednje imenujemo glavne steze,
one druge pa postranske stezč ali pota.  V nekaterih vrteh
vidimo tudi uto. V uti stoji miza in klopi. Nekateri vrti so ogra¬
jeni, da ne more živina vanje. Ograde so zidane ali lesene. Ako
je ograda zidana, pravimo: vrt je obzidan (z zidom obgrajen), ako
je ograda lesena, pravimo: vrt ima plot.

Vrt tvojega očeta leži tikoma ceste, po katerej se živina g6ni
na pašo. Ako bi prišla živina na vrt, to bi ne bilo tvojemu očetu
ljubo. Kaj praviš, zakaj ne? (Ker bi naredila mnogo kvare [škode].)
Da se kaj tacega ne more zgoditi, zato so vrti ograjeni z zidom
ali s plotom. Nekateri vrti imajo živ plot. Kdo mi zna povedati,
kaj je živ plot?

Po tacem in enacem razgovoru naj učitelj navede nekoliko
primernih prigovorov, naukov in uganek, ter naj povč tudi pri-

95

merno povestico ali basen, kakor smo to uže pri poprejšnjih vajah
omenili. Tukaj naj dodam le nekoliko uganek, ki k današnjej obrav¬
navi spadajo. Kakor je bilo uže rečeno, učitelj bi moral imeti vedno
pripravljenega gradiva, a da to doseže, treba mu je pridno citati
različne knjige ter si iz njih izpisovati take stvari, ki mu jih je v
šoli pri podučevanji treba.

Uganke.  Katera glava nima ne oči, ne lic, ne nosa? (Zel-
nata glava; solatina glava.) — Zeleno kakor travica, pa liže sol
kakor kravica. Kaj je to? (Kumara, ko se naredi za solato.) —
Poln vrt rumenih jagnjičev. Kaj je to ? (Zrele kumare na vrtu.) —
Belo je, a sir ni; repato je, a miš ni; sol liže, a koza ni; grize,
a pes ni. (Redkev.) — Starec je nad zemljo, a brada mu je v
zemlji, (Čebula.) — Kdo z glavo na jednej nogi stoji? (Zelnata
glava.) — Bela se rodi, zelena odraste, a rudeča v grob pade.
Kaj je to? (Črešnja.) — Kdo ne je češpelj, ne sliv, ne jabolk?
(Kdor jih nima.) — Najpred belo kakor sneg, potlej zeleno kakor
trava, potem rudeče kakor kri, otrokom prav dobro diši; kaj je
to? (Črešnja.) — Kdaj so črešnje najboljše? (Kadar so v ustih.)

Kar se tiče pripovedek, ki k tej obravnavi spadajo, imamo
jih veliko število, le poiskati jih je treba po različnih slovenskih
knjigah, in to, kar je najboljšega, naj si učitelj izbere. Meni bi se
naslednja povestica zdela prav primerna:

Neka marljiva mati so imeli na vrtu vsakovrstno povrtnino.
Necega dne reko svojej hčerki: „Lizika, poglčdi tukaj na spodnjej
strani zeljnega lista ta-le majhena, rumena zrnica. To so jajčka,
iz katerih se izvalč gosenice, ki zelje in ohrovt objedajo. Takoj
danes popoludue preišči vsak listek in pokončaj jajčka, da bode
naše zelje lepo in nepoškodovano ostalo."

Lizika si misli, da je k temu delu še dovolj časa, ter na¬
posled čisto pozabi, kar so jej mati rekli. Mati so nekoliko tednov
bolehali in niso mogli na vrt. Ko pa ozdravijo, primejo Liziko za
roko in jo peljejo k zelju, ali glej! — gosenice so vse zelje obrale
tako, da ni bilo druzega videti nego steblica in golo rebrovje ob¬
jedenih listov. Prestrašena in osramotena deklica se razjoka nad
svojo nemarnostjo. A mati jej reko: „Stori, kar se danes lahko
stori, koj danes, in nikoli ne odlašaj na jutro!"

96

Tacih povestic je v »Krištofa Šmida sto malih pripovedek 11
precejšnje število, n. pr.: Cvetlice, črešnje, hruške, jablana, redkev,
velika zelnata glava i. dr. Risa se:

Šestindvajseti šolski teden.

Pisanje-čitanje:

Nazorni nauk:

Polje in travnik. (»Abecednik 1 * str. 67.)

Sedemindvajseti šolski teden.

Pisanje-čitanje:

Nazorni nauk:

Gozd. (»Abecednik** str. 69.)

97

Osemindvajseti šolski teden.

Pisanje-čitanje:

Nazorni nauk:

Voda. (»Abecednik" str. 72.)

Devetindvajseti šolski teden.

Pisanje-čitanje:

Nazorni nauk:

Zemlja in zrak. (»Abecednik" str. 74.)

Trideseti šolski teden.

Pisanje-čitanje:

Nazorni nauk:

Čas. (»Abecednik" str. 76.)

Enintrideseti šolski teden.

Pisanje-čitanje:

7

98

Nazorni nauk:

Poletje. *)

Začetek poletja: Kdaj se poletje začenja? Kdaj in kje
solnce vzhaja? kdaj in kje solnce zahaja? (Strani neba: vzhod,
zahod.) Kdaj stoji solnce najvišje? Kakšen je dan? Kakšna je noč?
Dnevi so gorki, vroči (zakaj?), treba nam je lehke obleke (zakaj?).
Jasno nebo.

Poletno jutro. Noč, dani se, jutranja zarja, solnčni vzhod.
Petelin poje, škrjanček in drugi ptiči se zbudč. Čebele, metulji in
različne žuželke izletavajo (kam?). Kmetič poklada živini, gre ali
se vozi na polje (zakaj?). Pastir in ovčar. Voznik. Meščani in
tržani vstajajo. Kosa na rastlinah; solnčna svitloba in gorkota.

Poletni večer. Solnce zahaja (kje?). Dečki se kopljejo;
kmetič, pastir, ovčar, popotnik i. t. d. se vračajo (gredo); ptički se
spravljajo. Hladnejše postaja; večerna zarja; komarji plešejo, hrosti
brenčč, slavčki pojo. Zrak čist, miren, toploten. Megla po vlažnih
travnikih. Večerja, sprehod ališetanje, otročje igre. Večerna molitev,
noč, počitek ali spanje.

Kakšen je vrt v poletji.

Šetanje po vrtu. Kako je vrt razdeljen? Kakšne cvetice
cveto v tem času? Katere cvetice so uže odcvetele? Katere bodo
še le cvetele ? i. t. d. — Katera ovočna (sadna) drevesa vidimo
na vrtu? Katero zelenjavo? Kakšno podobo ima nezrelo, kakšno
zrelo ovočje (sadje)? Kakšen okus ima zrelo ovočje? (Recimo:
črešnje, marelice, rudeče grozdiče i. t. d.) Kaj je treba graku in
fižolu, da se opira? Tičje strašilo na polji in po njivah. Kakšne
živali najdemo povrteh? Katere so kvarljive (škodljive), katere so
koristne ?

Bela lilija. Vrtna rastlina, čebulasta rastlina, čebula: Jaj¬
časta, bledo-rumenkasta, luskasta. Steblo: do pol metra visoko, suli¬
často. Listi: svitlo-zeleni, pri dnu bolj gosti, pri vrhu bolj redki
in manjši. Cvet: velik, bel, krasen, lepo-dehteč, zvončast, ima po
šest cvetnih listov, šest prašnikov z zlato-rumenimi prašnicami in
1 pestič z dolgim vratom. Ta cvetica je podoba nedolžnosti in čis¬
tosti. Cvete meseca junija in julija.

*) Ta vaja je samo za višji oddelek prvega razreda.

99

Fižol. Korenina, steblo, listi, cvet; ovijajoče se steblo s troj-
natimi listi; listki široko-jaj časti. Cveti rudečkasti, podobni rudečim
metuljčkom. Plod je strok; strok je podolgast, predalčast in zelen;
v stroku je seme; seme je jajčasto, večidel belo, a tudi rumeno,
sivo, črno in pisano. Deni seme v zemljo in povedi mi, kaj vidiš čez
8 do 14 dni? Čemu nam je fižol? Kakšna razlika je med fižolom
in grahom?

Črešnja. Kaj je črešnja? Korenina, deblo, les. Sad je okrogel
in gol, ima okroglasto, gladko koščico. Po barvi je rudeč, pegast,
rumenkast ali črn. (Črešnje belice, črešnje črnice.) Po okusu sladak
ali kiselkast.

Živali v poletji.

Gosenica in metulj. Kakšne živali vidimo v poletji po
vrtčh? Gosenica glogolovega belina ima črno glavo in je črno in
belo kosmata. Glogolovega belina najlaže pokončaš, ako obereš po
zimi mešičke in jih sožgeš, ali pa če zatareš jajca in mlade go¬
senice, dokler se še niso razlezle iz gnezda.

Polž. Kje najdete polža? Polži se počasi pomikajo ker
nimajo nog. Mesto nog imajo na trebuhu mesnat podplat, zato jih
tudi trebuhonožce imenujemo. Glava nosi po dve ali štiri tipalnice,
katere žival lehko v sč potegne. Oči sedč ali na koncu, ali pa na
korenu večjih tipalnim Telo tiči v zvitej, apnenej hišici, v katero
se žival lehko vsa skrije. Nekateri polži so dobra postna jed.

Las ta vica. Kje in kako si nareja lastavica gnezdo? (Pod
streho, v vežah, stajah, kuhinjah in celo dimnikih.) Gnezdo si
naredi iz blata, slame in sena. Hrani se z žuželkami, zlasti mu¬
hami, loveč jih letaje. Lastavice so rade blizu ljudi. Kljun imajo
kratek, pločast, malo ne trivoglat, peroti dolgi in špičasti, rep
viličast. Lastavice so koristne ptice (zakaj?). Selilne ptice.

Pašniki in travniki.

Pastir in njegova čreda.  Obleka, bič, pes (kakšen, čemu?);
rog (piščal), trobi (zakaj?); čreda se zbira, krave, ovce, koze;
kravar, ovčar, kožar; paša: trava in zelišča so živini v živež;
živina se pase; zvečera se živina vrača domov.

7 *

100

Hlev. Klaja.

Košnja. Trava po travnikih rumeni; zrela je; kosci pri¬
hajajo; kosč (sečejo) travo s koso. Kakšna je kosa? Posušena
trava se imenuje seno. Deževno vreme, nevihta, povodenj. Seno
se domov zvozi. Skedenj. Živinska klaja.

Tu je gradiva dovolj, o katerem naj se učitelj z otrokom
pogovarja in otroci bodo dobili pravi pojem o poletji.

Dvaintrideseti šolski teden.

Pisanje in čitanje.

Ponavljanje male in velike abecede po abecednem redu. Potem
slede možka in ženska krstna imena ter priimki o rodbinskih
imenih.  To priliko naj bi učitelj porabil, da uči svoje prvence
krstna imena, zlasti pa priimke  pravilno pisati. V ta namen bi
priporočali, da zapiše vsak dan nekoliko otroških priimkov na tablo,
tako, da je v teku celega tedna vsako dete videlo, kako se nje¬
govo rodbinsko ime pravilno piše Ako pa učitelj to opusti, in ako
se otroci nauče svojih priimkov od starišev, tedaj je navadno po¬
manjkljiva njih pisava.

Te vaje za čitanje in pisanje dajo toliko opraviti, da za na¬
zorni nauk ne ostaja dosta časa.

Triintrideseti šolski teden.

Pisanje in čitanje. Vaje v branji.  (Str. 42.)

Te vaje v branji služijo nekoliko v ponavljevanje nazornega
nauka, največ pa za vpeljevanje v slovnico. Pod št. 1 so imenovalni
(povedek je ime), pod št. 2. in 3. pa opisovalni stavki (povedek je
pridevnik in glagol). Posebno pa naj se ostro tčrja, da bodo raz¬
ločevali vprašanja „kaj“ in „kakošna“. Zato naj pri stavkih pod
št. 2. vpraša: „kakošne“  so reči, dočim je prej popraševal vedno
s „kaj“ in „kdo“. Pri stavkih pod št. 3. naj mu učenci odgovarjajo
na vprašanja: „Kaj dela oče? Kaj dela mati? Kaj sin?“

Štiriintrideseti šolski teden.

S štiriintridesetim šolskim tednom nastopi nazorni nauk in berilo,
in sicer naj učitelj v tem tednu obravnava: „Šola“, pesmice in
povest, ki so v zvezi s tem berilom.

101

Na tem mestu hočemo povedati, kako naj učitelj s tvarino
za nazorni nauk, kako s povestmi in basnimi, kako s pesmicami
in ugankami postopa. Tvarina nazornega nauka je učencem že
znana, ker so se o vsem tem v šoli že pogovarjali, predno so še
čitati znali. Zato

1. ) učitelj to tvarino deloma popraševaje, deloma z nova pri-
povedovaje ponavlja, pri čemer jemlje ozir na manj znane besede,
ki se v berilu nahajajo;

2. ) prebere učitelj dotično tvarino sam najprvo, sevčda iz-
gledno, glasno in razločno, ozirajoč se tudi na ločila;

3. ) potem bero posamni učenci od stavka do stavka, a učitelj
stavi vprašanja o tem, kar so brali;

4. ) na to slede vaje v čitanji, kar se tako zgodi, da bero
zdaj posamezni šolarji, zdaj zopet vkupno ena ali več klopi ali
cela šola.

5. ) Naposled sledč vaje v pripisovanji. Več nego 3 do 4 vrste
naj se jim na enkrat ne nalaga, tudi domače naloge naj ne pre¬
segajo pet vrst. Sploh pa naj si učitelj pri vseh berilnih vajah od
str. 44 do str. 80 zapomni, da imajo služiti največ za vežbanje in
urjenje v čitanji.

Pri povestih in basnih, katere so vpletene pri teh berilih, po¬
stopa učitelj nekako tako-le: Povest učitelj brez knjige pove, potem
jo izgledno učencem prebere in še le na to slede vaje učencev;
zdaj ali pa pred že omenja se na kratko nauk, ki se da iz po¬
vesti ali basni posneti.

Nekatere krajše in lehko umljive ter zelo podučljive povesti
ali basni bi se utegnile tudi z glave učiti.

Na pamet se morejo učiti tudi nekatere krajše pesmi,  zlasti
take, katere kaj konkretnega, otroku razumljivega obsegajo. Pes¬
mice „Pred ukom“ in „Po uku“ naj se vsakako na pamet naučč.

Uganke  so popolnem na pravem mestu, ker oživljajo poduk.
So sicer nekatere malo težke, pa se bodo že rešile, zlasti s po¬
močjo druzega oddelka, ki se navadno s prvim šolskim letom
skupno podučuje. Učitelj naj pa pri tej priliki povč učencem, kako
se jim je treba z glave učiti, namreč vrsto za vrsto, ali boljše re¬
čeno stavek za stavkom, a nikdar naj ne poskušajo, celi odstavek
naenkrat si v glavo vbiti.

102

Povest „Bodi postrežen" daje učitelju priliko, da poudarja
medsebojno ljubezen šolarjev. — V štiriintridesetem tednu mu je
obravnavati še „človek",  kar ni posebno lahko, in vzeti povest
„Ljubi svoje stariše". Pri tej priložnosti naj lepo govori o ljubezni,
spoštovanji in pokorščini do starišev.

Petintrideseti šolski teden.

Jed in pijača. Obleka.

Šestintrideseti šolski teden.

Stanovanje. Družina in človeška d6ba.

Sedemintrideseti šolski teden.

Cerkev. Vas.

Osemintrideseti šolski teden.

Mesto. Domače živali.

Devetintrideseti šolski teden.

Vrt. Polje in travnik.

Štirideseti šolski teden.

Gozd. Voda.

Eninštirideseti šolski teden.

Zemlja in zrak. Čas.

Dvainštirideseti do šestinštirideseti šolski teden.

V rednih razmerah, pri pridnih učencih bi se utegnilo vso
tvarino v eninštiridesetih tednih vzeti, in poslednjih pet tednov
bi služilo v potrebno ponavljanje. Zlasti z nekaterimi slabejšimi
otroci bi se učitelj proti koncu šolskega leta lehko še bolje pečal
in se do dobrega prepričal, ali so zreli za višji razred ali oddelek. —
Pri nerednih razmerah pa bode učitelj vesel, ako bode v šest¬
inštiridesetih tednih vso tvarino zmagati mogel.

Dodatek.

Osem izglednih praktičnih poskusov za pred vaj e. *)

I.) Prvi šolski dan. — Krstno ime.

(Ko učitelj otrokom odkaže vsakemu primerno mesto, pravi:)
Otroci! sedaj sedete vsi vsak na svojem prostoru; tako se morate
usesti tudi vsaki dan, kedar v šolo pridete. Ti sediš prvi v prvi
klopi, ti prvi v drugi klopi i. t. d. Ti si zadnji v prvi klopi,
ti i. t. d. Povejte sedaj, kako vam je ime! (Učitelj vpraša bolj
brihtne in prijazne obraze:) Kako je tebi imč? Kako tebi? (Otroci
navadno odgovarjajo samo z imeni, n. pr.: Janez, Jože, Micika,
Nežika i. t. d.) Imate prav čedna imena ;  vendar jaz raji slišim in
je tudi lepše, če namesto samega imena „Janez“ i. t. d. rečete:
Janez mi je imč, Jože mi je imč! Kako je ime tebi v drugi klopi,
kako tebi? Janez, kje sediš ti? Jože, kje ti? (Učitelj naj precej
v začetku tčrja, da učenci odgovarjajo v celih stavkih. Tudi naj
hvali tiste, ki glasno govorč.) Kavno se ustopite! Ravno se usedite!
Lepo je, da človek ravno stoji ali sedi kakor sveča, in da se povsod
lepo včde. Glejte sem, kaj vam povem! Ukazoval vam bom to pa
uno, vi pa bodete vsi naenkrat ubogali in storili, kar bodem zahteval.
Kedar porečem: vstanite! bodete vsi na enkrat vstali, in kedar
porečem: sedite! bodete se vsi kmalo usedli. Poskusimo! Pazite!

*) Kdor se hoče v rokodelstvu dobro izuriti, mora se ga od več mojstrov
učiti. Ravno tako mislim, da, kdor hoče dober metodikar postati, mora več izku¬
šenih šolnikov poslušati in nasvete, postopanja in navodov več praktičnih učiteljev
brati, premišljevati in posnemati. Eden izkušenih slovenskih šolnikov se je bil
1. 1874. v „Učiteljskem Tovarišu" oglasil in ondi priobčil pod naslovom „Živa.
šola“ osem tako izvrstnih pogovorov za prve dni šolskega podučevanja na naj¬
nižji stopinji, da si smo nekako v dolžnost šteli, v tej knjigi jih ponatisniti in
jih vsem učiteljem v posnemovanje priporočati.

104

Vstanite! Sedite! (Tako in enako naj se učenci vsaki dan vadijo,
ker take vaje so podlaga šolskemu redu.) Rad bi vedel, če sem
vaša imena dobro zapomnil. Janez v prvi klopi, vstani! Jože v
drugi klopi, na koncu, pokaži roko! Sedaj vstanite! Vzdignite roke
kvišku, položite jih na mizo! (Učitelj naj več takih vaj z rokami,
z glavo i. t. d. učencem kaže, ktere naj učenci vedno na učiteljev
kratek ukaz vkupno izvršujejo. Učitelj pa naj se varuje, da ne
ukazuje po staro vojaško, kakor kak hud „korporal“, temuč vselej
prav mirno in prijazno. Ne vojaška postava, pa tudi ne brada in
ošabna noša učitelju ne daje veljave, temuč le mir in gospodstvo
njegovega duha. Učitelj naj si dobro zapomni, da „mir rodi mir“.)

Ker ste bili danes tako pridni, vam bodem pokazal neko
podobico in vam povedal kratko prigodbico. (Učitelj naj učencem
pokaže podobo kake živali in naj potem povč od nje kako pravljico
ali basen, n. pr.:) Glejte to podobo! Kaj vam kaže? (Dva psička;
glej Spekterjeve basni!) Tema psoma je ime Rujavček in Belček.
Belček dobil je v kuhinji kost; ker ni bil ravno lačen, je ne gloda,
temuč jo hoče hraniti za drugi čas. Gre torej za hišo in v nekem
kotičku kost zakoplje. Sosedov Rujavček vidi od deleč Belca, ki
nese kost, pa ne vidi, kam jo je skril. Rad bi zvedel, kje je, da
bi jo ukradel in oglodal; torej gre k Belcu in mu pravi:

„Belček moj, poslušaj me!

Nekaj skrivno vprašam te;

Kam si kost mi skril in djal,

Kam, da tat ne bo je vkral?“

Belec pa ni bil neumen. Poznal je Rujavčka, da ravno on
je tisti tat, ki bi rad kost ukradel in oglodal. Reče mu torej:

„Kam sem djal jo, ne povem,

Kak si zvit, to dobro vem;

Prvi je mi tisti tat,

Ki me hodi spraševat!"

Rujavček, pes hudoben ves, grč iskat, išče, voha, koplje in
dobi zakopano kost, toda Belec priteče, ga zgrabi za vrat in mu
pravi: „Greš ti, hudi tat!“ Rujavček cvili in teče domu.

Ali vam je všeč ta pravljica? Kako je imč prvemu, kako
drugemu kužeju? Kdo je bil tat? Katerega iz med teh psov
imate raji?

105

Danes dovolj! Jutri ob . . . pridete zopet v šolo! Kam se
bodeš jutri ti usedel, kam ti? Pri kom bodeš ti sedel? Jutri pri¬
nesite sabo tablico in črtalico in cunjico ali gobico, da bodete
kaj zapisali in izbrisali. (To naj jim učitelj vse pokaže.) Povej ti,
kaj bodeš jutri sabo prinesel?

Vstanite! molimo (zapojmo)! Stojte! Naj pred pojdite iz te, potem
iz te klopi! Pojdite z Bogom!

2.) Priimek. — Pisalno orodje.

Lepo, moji učenci so zopet tukaj! Vesel sem, če ste vsi
prišli. Videl bom, ali sem vsa vaša imena zapomnil. Miha, Tone,
Janez, vstani! Sedite! Ali ste prinesli tablico ali ploščico sabo?
Kažite mi jo ? Ali imate tudi gobico zraven ? Ali imate črtalnik
ali pisalo? Kdo ima najdaljši črtalnik? Vidim, da ste vse lepo pri¬
pravili. Položite to orodje na klop in sedite ravno! Glejte k meni!

Sedaj ste že precej veliki dečki in zale deklice. Nekdaj pa
ste bili še prav majhni otročiči. Takrat še niste mogli govoriti in
ne sami jesti, in tudi niste mogli v šolo hoditi. Povejte! kaj niste
mogli storiti? Ko ste bili prav majhni otročiči, so vas nesli v cerkev
in gospod fajmošter so vas krstili in so djali: „Janez, kršujem
te? Marija, kršujem te!“ Pozneje pa, ko ste že bili večji in hodili,
so ljudje rekli: „Ta je Janez Potočnik, ta je Marija Ribnikarjeva."
Vidite, vi vsi imate po dve imeni, krstno ime in še eno imč,
t. j. priimek (pridevek).

Povej mi ti svoje krstno ime in priimek! Povej mi ti obe
svoji imeni. Kako je tebi imč? Kako tebe kličejo? Kako tebi pra¬
vijo? Kako se zoveš ti? Kako se ti pišeš? (Th naj učitelj učencem
kaže, da se na vprašanje: „Kako se pišeš?" navadno odgovarja s
priimkom ali s pridevkom in da se v šoli učenci naj več po pri¬
imku ali pridevku kličejo.)

Povedal sem vam že, da morate v šoli ravno sedeti in glasno
govoriti: danes vam bodem pokazal, kako bodete ravnali s tablico
ali s ploščico. Ko sem vam popred rekel, da mi pokažete ploščico,
ste preveč zaropotali; v šoli mora biti vse lepo mirno in tiho.
Glejte, drugič bodete s ploščico tako-le naredili; ko bodem rekel
ena, bodete ploščico z obema rokama prijeli, ko bodem rekel dve,
bodete jo nad mizo vzdignili, in kedar bom rekel tri, bodete jo
lepo tiho na mizo (klop) položili. (Učitelj naj se sam vsede k učencem

106

v klop in naj pokaže tako.) Pazite! ploščo 1 — 2 — 3! Še enkrat:
1 — 2 — 3!

Primite pisalo! (Učitelj tudi prime pisalo in pravi:) To —je
— pisalo! Sedaj bodemo to vsi vkup izgovarjali in djali: To —
je — pisalo! (Tti učenci vse križem — nekteri počasi [Adagio],
drugi bolj živo [Vivace] izgovarjajo besede.) Tako ni lepo. Po¬
skusimo še enkrat! (Učitelj vzdigne desno roko in ko z njo na¬
vzdol udarja, vselej vsaki zlog razločno in počasi izgovarja; učenci
govorč ž njim, in sicer tako dolgo, da se navadijo po udaru ali po
taktu izgovarjati.) Kažite gobo! Recimo: To —je — goba! (Ravno
tako naj učitelj ravna z drugimi rečmi i. t. d., učenci naj izgovar¬
jajo kratke stavke najpred posamezno, potem pa vkup. Dobro
vkupno izgovarjanje besedi in stavkov v „koru“ je prvencem zelo
koristna vaja. Učitelj, ki v začetnici učencev ne vadi vkup iz¬
govarjati, je vojskovodja, ki vojake posamezno vadi vojaških vaj,
pa jih nikoli vkup ne poskuša. Vkupno govorjenje tudi marsikakemu
boječemu otroku jezik odveže, da rad govori. Tudi jecljanje in po-
grkovanje posameznih glasnikov se odpravlja z vkupnim izgovar¬
janjem. Imel sem v šoli dečka, ki je v šolo pridši tako slabo
govoril, da ga prve dni nisem skoro prav nič razumel; z vkupnim
izgovarjanjem pa si je deček svoj babilonski jezik tako popravil,
da je v pol leta popolnoma gladko govoril.)

Kažite roke, s ktero jeste, s ktero kamenje lučate! Kažite
roko in prst, s kterim vam oče požugajo, kedar kamenje lučate!
Tej roki pravimo desna  roka. Z desno roko prijemljete tudi pi¬
salo, kedar pišete ali risate. Kdo izmed vas že zna kaj narisati?
Zapišite in narisajte na ploščico, karkoli kdo zna. (Učitelj naj po¬
gleda tu pa tam, ter naj pohvali tudi najslabše čirečare.) Pobrišite
z gobo! ne pljuvajte na ploščico! Redni otroci imajo vselej mokro
gobico in cunjico sabo in jim ni treba pljuvati na ploščico. Kaj
sem vam sedaj povedal? Kažite roke! Ali so lepe? Ali ste jih
danes zjutraj umili?

Na roki imate prste. Prvi je palec, drugi je kazalec, tretji
je sredinec, četrti je prstanec, peti je mezinec. Kažite palec, me¬
zinec, kazalec! Poslušajte: prvi je palec — tkalec! Recite tako!
Povest o prstih je taka-le: Prvi pravi: „Pijmo!“ drugi pravi:
„Jejmo“! tretji pravi: „Kje bomo dobili?“ četrti pravi: „Repo bomo
pulili!“ peti pravi: „Jaz bom pa očetu in materi povedal." —

107

Povej ti to povest! ti! . . . Kaj sem vam včeraj povedal? Kedo
mi lepo pove kaj o Belcu in Rujavčku? Sklep: Ali bodete jutri
zopet radi prišli v šolo? Zapomnite si: Mokro gobico in cunjico!
Dolgo pisalo! Čedne roke!

3.) Šolsko orodje. — Prva vaja v pisanji.

Ali ste vsi prišli? Vidim prazen sedež. — Janeza Leskovca
ni! Ali je bolan? Žal mi je. Zapomnite si: Če kdo zboli in ne
more v šolo, naj prosi stariše, da to v šolo meni naznanijo; jaz
moram vedeti: kje so moji učenci. Nihče ne sme šole nepotrebno
zamuditi.

Prepričal se bodem, kdo izmed vas bode lepo gladko in glasno
odgovarjal. (Učitelj naj ponavlja poglavitna prejšnja vprašanja.)
Danes bodemo se kaj novega učili!

Kje ste sedaj?- Vsi (enoglasno): V šoli smo. Kaj delate v
šoli? Kaj delam jaz? Kdo sem jaz?

(Učitelj naj učencem spodobno naroča, kaj naj storž, če uči¬
telja zunaj šole srečajo, potem kako naj prosijo, če jim je treba
kam iz šole, i. t. d.) V šoli so tedaj učenci in učitelji, pa kaj je še vse
v šoli ? Vidite, tu je klop, tu stol, tu miza, tu omara, i. t. d. Eno¬
glasno in posamno: To — je — klop! To — je — knjiga! V
šoli so otroci. Otroci imajo roke. Kažite roke! Kažite desno roko!
Kažite desno roko in recite: Desna roka! Druga je leva roka.
Kažite, recite! kaj delamo z desno roko? (Učitelj naj učencem
povč kako povest o kepanji, metanji, i. t. d.)

Stran (učitelj naj se s hrbtom proti učencem obrne), kjer
imamo desno roko, je desna stran! Kje imate desno stran? Na
desni strani je desna noga. Denite desno nogo naprej! Levo na¬
prej! Vzdignite desno roko! Levo!

Vzdignite obe roki — gori — doli! (Razne proste telesne
vaje.) Primite se za desno uho, za levo uho! Zamižite z desnim,
z levim očesom! Vzdignite desno, levo ramo! Ali imate tudi levi
nos ali desna usta? Potem naj se učenci vadijo zaznamovati vse
reči v sobi, ali so na desni ali na levi strani; tako naj kažejo tudi
desno in levo stran šolske table in svoje ploščice, potem kje je
gori in doli, i. t. d.; nazadnje: na levem gori — na desnem gori,
na levem doli ali na desnem doli, i. t. d. Pri tej priliki naj učitelj

108

tudi učencem kaže, kako in kam naj polože svoje plošče, knjige,
oblačila, i. t. d. Po takih in enakih vajah naj učitelj učence pri¬
pelje do pisanja. Tit naj učitelj vse črte nareja tako, da učenci
vsak potegljej na tanko vidijo in zapazijo, kako se črta s črto
združuje, i. t. d. Piše naj se vselej le malo, kajti mnogo pisanja in
risanja ni treba v šoli, temuč treba je le zdatnih, natančnih vaj.

Prva vaja v pisanji.

Primite pisalo tako-le! (Učitelj naj to vse na tanko pokaže
pri šolski tabli.) Nastavite ga na levo stran plošče zgoraj! Na¬
redite ravno črto na desno! Naredite jo ravno tako od leve na

desno spodaj!

Nastavite jo v sredo plošče zgoraj,

potegnite jo od vzgor navzdol!

Naredite več črt

od vzgor navzdol!

Nastavite na levi v sredi plošče

in potegnite črto po sredi do konca na desni!

Naredite več takih črt!

Prav pridni ste bili danes, zato bodemo pa tudi sedaj zapeli.
(Splošno veselje.) Poslušajte! prva pesmica, ki se je boste učili,
je taka-le:

109

v  r r'  Ir r~ r 'ir

Če o-tro-ci pri-dni so, se po-tem ra-du-je-jo, in

ko vsi do-bre vo-lje so, pa de-la-jo ta - ko, pa

de-la-jo ta - ko, pa de-la-jo ta - ko!

(Naj pred se otroci učč besed po stavkih, potem naj še le
pojo. Besed in napeva ob enem učiti ni zato dobro, ker se učenci
navadijo besede napak izgovarjati. Učitelj naj nikar ne pozabi,
da petje blaži duha in greje srce, pa da tudi lika jezik,  in da
mora posebno pri prvem nauku v jeziku paziti, da učenci besede
čisto in razločno izgovarjajo. Kdor poje, pa besede slabo izgo¬
varja ali celo požira, je slab pevec, čeravno po napevu dobro in
lepo poje. Pri zadnjih besedah te pesmice naj učenci posnemajo
kako delo, n. pr.: kakor bi drva žagali, kakor bi mlatili, sejali,
šivali, i. t. d. Tti naj učitelj enega učenca postavi v izgled, da ga
drugi posnemajo. Malim učencem je to naj veseleja burka!)

4.) Ponavljanje prejšnjih vaj.

Na obrazih vas poznam, da ste zopet radi prišli v šolo. Ali
je Janez Leskovec še bolan? Ali ste doma povedali, da morate v
šoli naznaniti, če je kdo bolan in če mora šolo zamuditi? Sedaj
pa bodemo poskusili, če še znate, česar smo se učili. (Imenovanje:
vstanite, usedite se! ploščico na klop, pod klop! Kakošno je pi¬
salo, gobica, ali je drugo vse čedno? i. t. d.) Zapomnite si: Vsak
priden otrok si vsaki dan zjutraj umije obraz, vrat in roke, in si
vsako jutro osnaži čevlje in obleko. Ali imate vsi žepne rutice?
Jutri bodem zopet pregledal, če bodete vsi umiti in čedni, in če
bodete imeli žepne rutice.

(Tako na tanko pregledavanje marsikrat stariše bolj ustraši,
kakor učence, toda treba je, da se otroci vadijo reda in ž njimi
tudi stariši.) Ali še znate povest od Belca in Rujavčka? Ali še
veste kaj je to (kazaje na omaro)? kdo dela omare? kdo zida hiše?

110

Nimam rad, da vsi na enkrat odgovarjate. Povčm vam, kako
bi jaz rad imel. Jaz vas bodem to in uno vprašal; kdor bode vedel
in hotel odgovoriti, naj vzdigne desno roko in kazalec, sicer naj
pa bode tiho. Poskusimo! Kje ste zdaj? (Učenci vstajajo, vzdi¬
gujejo roke visoko v kvišku in vrtajo s prstom po zraku, ter
pravijo: jaz vem, jaz vem, i. t. d.; učitelj naj pa nikakor ne trpi
takega šumenja. Mirno naj sede k mizi in naj pokaže, kako naj
to store, kako se pokaže roka in prst, i. t. d. Poskusimo še enkrat:
Kje ste sedaj ? (To naj tako dolgo ponavlja, da se učenci na¬
vadijo: 1.) splošnega vprašanja, 2.) da tisti učenci, kateri hočejo
odgovoriti, to tiho naznanjajo in 3.) odgovarja le tisti učenec, ka¬
terega učitelj po imenu pokliče. Pri vsakem vprašanji naj se uči¬
telj tudi prepriča, kdo iz med učencev kaže roko, kdo ne, in če
je med njimi tudi kak lenuh, ki se mu ne ljubi govoriti, ali če
pokaže roko tudi kak lehkoživec, ki še odgovora ne vč, i. t. d.

Glasne odgovore naj učitelj hvali, tihe naj spodbada, napačne
naj popravlja; učenci naj seveda vselej odgovarjajo v polnih stavkih.
Da pri takih in enakih popravah učitelj preveč ne govori in se
ne vspeba, naj učence navadi, da ga po kakem tihem znamenju
razumijo, ali so prav odgovorili ali ne, in če morajo še enkrat po¬
vedati, i. t. d. Sploh naj si učitelj postavi trdno vodilo, po katerem
vadi svoje učence, ter naj pičice ne odjenja od svojega tdrjanja.
Red in ustrahovanje v šoli naj bode njegova prva skrb. Šola brez
reda in ustrahovanja je kakor mlin brez vode.

Ali še znate zapeti pesmico, ki sem vas jo zadnjič učil ?
Zapojmo!

Dobro tako! Ker ste si to prvo pesmico tako lepo zapomnili,
zapel vam bodem danes drugo; bom le videl, ali si bodete tudi to
dobro zapomnili. Naj pred vam povem besede, katere bodemo peli.
Take-le so:

Mirno, tiho, vse pokojno mora biti v šoli,

Dobro dete učitelja slušati naj voli!

Dobra deca ne mrmljajo, mirni so, ubogajo,

Učitelja rad’ imajo, nikdar ga ne žalijo.

Zraven bodemo še nekaj dostavili. Poslušajte me!

111

Veselo.

PP

4 -

• * f

- v ■  - P T -

Mimo, Tiho!



??s

-1—«-*—,,

Mir-no, ti-ho, vse po-koj-no mo-ra bi - ti v šo - li,

PP

-t£=P-

lUSg

iifc±s:

i

&E

—F-

1


zdrd

Do-bro de - te u - či  - te - lja slu - ša - ti naj vo - li!

rVz'' 'h i :h ► H ^ . t |j
Ti-ho, ti-ho, ti-ho, ti-ho, ti-ho, ti-ho, pst! pst!

5.) Vodoravna črta.

(Dosedanji pogovori vravnovali so jezik, ter zbujali uho in oko.
Prva stvar, ki jo učenci tu ogledujejo, je:)

riba.

(Vlovi naj jo učitelj v domači vodi; če to ni mogoče, naj pa
podobo pokaže.)

Th imam ribo. Vidite, th je glava — tu život — tu rep.
Kako se tedaj imenuje ta žival? (Odgovarja naj se s polnimi
stavki, počasi in razločno.) „Ta žival je riba." Kako pravimo temu
delu? To je glava i. t. d. Na glavi ima riba na vsaki strani eno
oko — desno oko in levo oko. Z očmi riba gleda. Spredaj pri
glavi ima usta. Z ustmi je. Kaj jč riba? Črvje ima rada. Govoriti
in peti riba ne more. (Mutasta [nema] je.) Riba tudi nekako sliši.
(Imajo zvonček, s kterim ribe k jedi kličejo.) Riba tudi duha.
(Kaj duha?) Riba tudi čuti, boli jo, če se ji kaj hudega stori.
Riba nima nog, ne more hoditi, temuč plava, s čim? (Učitelj naj
pokaže plavute, in potem naj s črtami na deski pokaže, kako riba
ravnomerno, navpik, pošev i. t. d. plava.) Riba plava navzgor, navzdol,
sim, počez i. t. d. Ali riba tudi leta? Zakaj ne? Ktere živali
plavajo? Ktere letajo? Ktere tekajo? Ti imaš obleko, riba ima
pa luske. Ti si gorek, riba pa je mrzla. Kako ribe lovč? Ktere
dneve naj večkrat ribe jemo ? Naštejte imena rib, ki jih po¬
znate! (Zlatoka, posterv, sulec, menik, som, karp, ščuka, mrena,
lipan, peškur, viza. jegulja, klin: polenovka, sardela, slanik i.t. d.)

112

Izgovori ime „riba“ počasi! Kteri glasnik se tti naj bolj sliši?

Ali imate vsi ploščice pri sebi? Denite ploščice na klop, bodemo

pisali.

Primite črtalnik! Kažite ga! Ali ste ga poojstrili ? Ali imate
pri ploščici tudi gobico in če je vlažna? Sedite ravno! Položite
ploščico pred se. Primite črtalnik! Narisajte, kako riba plava!

Kako plava riba v kvišku ali k vrhu, kako navzdol, kako
naravnost ?

Narisajte, kako plava riba pošev!

(Po teh in enakih vajah začenja naj se pisanje v šoli, in
učenci naj se vadijo črke pisati. V ta namen naj jim učitelj pre¬
skrbi načrtane ploščice; če so kamnene [skrilne], naj jim učitelj z
žebljem narisa črte na-nje; če so pa iz papirja in že načrtane in
pikčaste, je pa še bolje. Paziti se pa mora, da so ploščice tako
načrtane, da se učenci vadijo vsaksebi, t. j. velike črke pisati, kajti
malopisje je navadno pozneje slabopisje.)

6.) Navpične in poševne črte.

Ura.

(Učitelj naj učencem pokaže svojo žepno uro:) Kaj je to?
Kako pravimo tej uri, ki jo imamo v žepu? Ura ima dve strani
— sprednjo in zadnjo stran. Kakošna je zadnja stran? Spredaj
ima ura steklo; kakošno je to steklo? Pod steklom je ploščica
s številkami, ki kažejo čas. Nad ploščico sta dva kazalca. Daljši
kazalec imenuje se veliki, krajši je mali kazalec. Kaj kažeta kazalca?
Kdo pozna številke na uri in jih zna brati? Glejte nekoliko časa
kazalce, kaj vidite? Kteri kazalec gre hitreje? Kteri kazalec
kaže ure? Ob kteri uri greste zjutraj v šolo? Takrat je mali
kazalec tu, veliki pa tu! Kdaj (ob kteri uri) mine šola! Takrat
je mali kazalec tu, veliki pa th, i. t. d. Kdaj opoludne obedvate?
Kdaj greste popoludne v šolo? Kdaj mine popoludanska šola? Kdaj
večerjate? Kdaj greste spat?

To je tedaj žepna ura! Recite tako! Kako pravimo uram,
ki jih imamo doma v hiši? Povejte, kakošna je hišna ura? Ktere
ure še poznate? Kakošna je ura na zvoniku? Kakošna je solnčna
ura? V čem so si vse te ure podobne, v čem so si različne? Kakošna
je ura z muziko (igralna ura)? Ali je že kdo videl uro s kukavico.

113

Kdaj kukavica kuka? Kdo dela ure? Kakošno je v urarjevi delalnici.
Tu visi' mnogo raznih velikih in manjših ur, in vse gredo in pektajo:
tik-tak, tike-take! Ure se ne utrudijo, ne hodijo spat in ne po¬
čivajo, zakaj ne? Kadar ura mine, kako drdranje in bitje! Male
ure pravijo: tike-take; bim, bim, bim! — večje pravijo: tak-tak-
tak; bum, bum, bum! Oče pravijo, da po noči ura hitreje gre,
kakor po dnevu, stara mati pa trdijo ravno narobe, in pravijo, da
so po noči ure dolge. Mati pa pravijo, da malokrat slišijo uro iti
in biti. Kdo ve, kako je to? Kdo ve pravo? Poslušajte, kako
izrekam besedo „ura“! Izgovori ti prav počasi „ura“! Kteri
glasnik se tu naj pred in naj bolj sliši? Kako narediš usta, kadar
izrekaš m?

Sedaj pa bodemo zopet nekaj napisali?

Včeraj smo risali, kako riba plava, danes pa bodemo risali
kazalce, kakoršne vidite na uri. Primite črtalnik! Potegnito črto

ravno navzdol

, potem pa pdšev

! Naredite večje,

pa zopet male črte (kazalce).

Ker ste tako lepo poslušali in risali, bodemo zopet zapeli, in
sicer tako, kakor gre

leg=

3=3

ura.

(Čveteroglasni kanon.)

S  2

= 1 =

-Z?.

U - ra v stol-pu pra-vi: tik, tak, tik, tak! ma - la u - ra

g

=t?=P=

9 - 9

9 f  9 - 9-  - -9 - 9-

/ [ ✓ ■ v — V — v-

/ 5  -

pra - vi: ti - ke, ta - ke, ti - ke, ta - ke, ti - ke, ta - ke, tik!

7.) Krogovite črte.

Jajce.

(Učitelj naj učencem pokaže kurje jajce [pirh] in naj vpraša:)
Kaj je to? Ktera ptica je to jajce znesla? Kako pravimo tedaj
temu jajcu? Ali poznate tudi jajčke drugih drobnih ptičkov?
Kterik? Kam nesejo ptički jajčke? Kako in kje delajo ptički

8

115

8.) Poiskovanje samoglasnikov.*)

Penica.

Ali poznate ptico pčnico? Kdo jo je že videl? Povej, kakošna
je? Kako poje? Kako pravimo tistim ptičem, ki pojejo? Naštej
več pevcev! Ali je pšnica po zimi pri nas, ali gre drugam? Kako
pravimo tistim ptičem, ki ne ostajajo po zimi pri nas? (Selilni
ptiči, ptiči selilci, zato, ker se selijo.) Naštej nekaj selilnik ptičev!
(Penica, lastavka, pastiričica, kukavica, žerjavi, šterki, pustolovke
i. t. d.) Zakaj se ptiči jeseni drugam selijo? Ob čem živč ptiči
selilci? Kaj pčnica jč? (Velika dobrotnica.) Ptičja gnezda mo¬
ramo varovati, še dotakniti se jih ne smemo, da ljubih živalc ne
preženemo. Poslušajte, bodem vam povedal, kako je neki mož
(Miran) otrokom naročal in jim govoril, ko so šli mimo ptičjega
gnezda; šeptal je:

„Tilio, tiho, le počasi,

Da stopinja se ne glasi;
Tam v zatičji grma, glej,
V krilu varnem gostih vej
Gnezdice drobno je skrito,
Meni samemu očito.

In iz njega, glej, ljubo
Gleda drobna mi glavica!

O ne boj so, drobna ptica!

Kaj trepeče ti oko?

Kak bi moral človek biti,
Da bi mogel ti kaliti
Tiho srečo, ljuba stvar?

O ne boj se nas nikar!
Mila tebi sreča bodi,

Rod veselo svoj izvodi,

Da vaš zbor poletni dan
V gozdu peval bo glasan!"

Otroci so prijaznega moža radi ubogali in niso nobenemu
ptičku kaj žalega storili.

Izgovarjajte počasi besedo „pen,ica“! Kateri glas tu naj glas¬
neje zategujemo? Kateri glas se sliši potem? kateri na koncu?
Kako se imenuje prvi, kako drugi, zadnji krepki glasnik? Zapi¬
šimo glasnik e! Čemu je ta črka podobna? ali ni kakor oko?
Komu je podoben i,  ali ni podoben dečku, ki se je odkril? Čemu je a
podoben? ali ni kakor drevesce s količkom? Napišite vse tri glas¬
nike, ki jih slišimo v besedi „penica“!

Ali še znate pesmico, ki smo se je zadnjič učili?

Zapojmo: »Ptičice lepo nam pevajo 11 !

*) Ta vaja se nam nekoliko pretežavna zdi, radi skupnosti smo jo pa
vendar vvrstili.

115

8.) Poiskovanje samoglasnikov.*)

Penica.

Ali poznate ptico pčnico? Kdo jo je že videl? Povej, kakošna
je? Kako poje? Kako pravimo tistim ptičem, ki pojejo? Naštej
več pevcev! Ali je pšnica po zimi pri nas, ali gre drugam? Kako
pravimo tistim ptičem, ki ne ostajajo po zimi pri nas? (Selilni
ptiči, ptiči selilci, zato, ker se selijo.) Naštej nekaj selilnik ptičev!
(Penica, lastavka, pastiričica, kukavica, žerjavi, šterki, pustolovke
i. t. d.) Zakaj se ptiči jeseni drugam selijo? Ob čem živč ptiči
selilci? Kaj pčnica jč? (Velika dobrotnica.) Ptičja gnezda mo¬
ramo varovati, še dotakniti se jih ne smemo, da ljubih živalc ne
preženemo. Poslušajte, bodem vam povedal, kako je neki mož
(Miran) otrokom naročal in jim govoril, ko so šli mimo ptičjega
gnezda; šeptal je:

„Tilio, tiho, le počasi,

Da stopinja se ne glasi;
Tam v zatičji grma, glej,
V krilu varnem gostih vej
Gnezdice drobno je skrito,
Meni samemu očito.

In iz njega, glej, ljubo
Gleda drobna mi glavica!

O ne boj so, drobna ptica!

Kaj trepeče ti oko?

Kak bi moral človek biti,
Da bi mogel ti kaliti
Tiho srečo, ljuba stvar?

O ne boj se nas nikar!
Mila tebi sreča bodi,

Rod veselo svoj izvodi,

Da vaš zbor poletni dan
V gozdu peval bo glasan!"

Otroci so prijaznega moža radi ubogali in niso nobenemu
ptičku kaj žalega storili.

Izgovarjajte počasi besedo „pen,ica“! Kateri glas tu naj glas¬
neje zategujemo? Kateri glas se sliši potem? kateri na koncu?
Kako se imenuje prvi, kako drugi, zadnji krepki glasnik? Zapi¬
šimo glasnik e! Čemu je ta črka podobna? ali ni kakor oko?
Komu je podoben i,  ali ni podoben dečku, ki se je odkril? Čemu je a
podoben? ali ni kakor drevesce s količkom? Napišite vse tri glas¬
nike, ki jih slišimo v besedi „penic«“!

Ali še znate pesmico, ki smo se je zadnjič učili?

Zapojmo: »Ptičice lepo nam pevajo 11 !

*) Ta vaja se nam nekoliko pretežavna zdi, radi skupnosti smo jo pa
vendar vvrstili.

116

Poslušajte, danes vam bodem zapel zopet drugo lepo pesem,
ki nam kaže ljubo

pomlad.

(Kanon.)

3-

=3= :=P=F -=£=

* o a—•-

=1-

zžf5z
-i -

gS§§rf ; - * ‘J

Ko po - mlad pre - mi - la ver - ni - la se k nam, je

PaTT i  ~M g — f 1

t.

mm

■N-t—

±'

ptie-ke zbu - di-la, da po-je-jo nam.

Pisatelj te knjige priporočuje še sledeče šolsko blago po
znižanih  cenah:

1. ) Pisanke, na debelo po 1 gold. 15 kr.:

2. ) risanke, na debelo po 3 gold. (velika oblika) in po 2 gold.

50 kr. (manjša oblika);

3. ) knjige: Domovinoslovje  (8 kr.), Pripovesti iz zgodo¬

vine Štajerske  (8 kr.), Občno zgodovino  (10 kr.),
Zemljepis  (10 kr.). Malo liziko  (23 kr.), Geometrijo
(24 kr.), Zemljepis s podobami (26 kr), Gospodinjstvo
(30 kr.), Prirodopis (56 kr.)inFiziko s kemijo (60 kr,).

v založbi Ig. pl. Klelnmayrjevej in M Bambergovej v L' e  , t , m

so dalje izišle na svitlo:

Knjižice s podobami v slovenskem jeziku v 4°, in sicer: ir
Snegulčica, Trnjeva rožica, a 50 kr.; v osmerki: Pepelka, Rn
deča kapica, Obuti maček, a 25 kr., in v malej obliki: O deže.
lenuhov, Snegulčici. Pritlikovcu (Palčku) in Robinzonu, a 15 kr.

Lesar, Anton. Liturgika ali sveti obredi pri vnanji službi
božji. Za gimnazijalno, realno in sploh odrast.lo mladost. Drugi
popravljeni natis. I. in II. del. Potrdilo visokočastito ljubljansko
škofijstvo z razglasom 9. junija 1881, št. 693.

Gena mehko vezanej knjigi 1 gold.

Postave in ukazi za kranjsko ljudsko šolstvo. Izdalo kranjsko
učiteljsko društvo. Cena 1 gold. 50 kr. mehko vezano.

Praprotnik, A. Mali šolski besednjak slovenskega in nem¬
škega jezika. Četrti natis. Obširno pomnožil in popravil.

Cena 70 kr. mehko vezano: trdo vezano 85 kr.

Razinger, A., in A. Žumer. Abecednik za slovenske
ljudske šole. Cena vezanej knjigi 20 kr.

Žumer, A., in A. Razinger. Slovensko-nemški Abeced¬
nik. Cena vezanej knjigi 25 kr.

Dimitz August, k. k. Oberfmanzrath, Secretar des historischen
Vereins fur Krain. Gesc liiclite Krains von der altesten
Zeit bis auf das Jahr 1813. Mit besonderer Riicksicht auf
Culturentwicklung. 4 Theile. gr. 8°.

In zwei Randen broschiert 12 tl.

In zwei eleganten Original-Leinenbanden 14 fl.

Mullner, Alfons. Emona. Archaologische Studien aus Krain.
Mit 7 lithographierten Tafeln. gr. 8°. (VII, 342 Seit.en.)

Elegant. broschiert 3 tl. 50 kr.

Samhaber, Edward. PreŠlrenklange. 8 ft  (90 Seiten).

Eleg. broschiert 1 fl.