PREJELI SMO
Prepir
Po dolgotrajnem deževju je vendarle zasijalo sonce. Otroci so tekali po vrtovih in se igrali. Njihove matere so stale ob vrtnih ograjah in se pomenkovale. Ravno sem sto-pala po cesti proti domu, ko me je pritegnil tale pogovor:
»Dober dan, soseda!« je s svoje strani ceste zavpila Dolenčeva. »Lep dan, mar ne?« je odzdravila ogovorjena gospa Želez-nikova. »Saj, lep dan za otroke. Danes bo-do dobili spričevala. Ali je vaš Milan kaj povedal, kako bo izdelal?«
Soseda Zeleznikova je nagubančila če-lo.
»Upam, da bo vsaj dober.«
»Naša Marjanca bo pa odlična,« je za-žarela Dolenčeva.
Železnikovi očitno ni bilo več do pogo-vora, a je vseeno ostala pri ograji.
»Tudi naš Milan ni dosti slabši od Mar-jance!« se je slednjič razhudila. »O, pa je! Saj mi je hčerka vsak dan pripovedovala, koliko cvekov si je nakopal.«
»To ni res! Koliko jih dobi pa vaša?!« se je zaničljivo namrdnila Železnikova.
»Nobenega! Marjanca je veliko boljša od vašega pobalina!«
Dolenčeva je z užaljeno kretnjo zaloput-nila lesena vratca pri ograji in z visoko dvignjenim nosom odšla v hišo, Železniko-va pa je dalje stepala preprogo.
Sama pri sebi sem se nasmehnila in na-daljevala pot. Takle prepir, pa za prazen nič!
Aleksandra Perič
7.b
OŠ R. Jakopiča