Goriški Kras.  ras ^1 s'cer P° SVOJ' visokosti spadal .v vrsto nizkega gorovja, ali tako ustvarjen svet inienujenio planoto (visoko ravan). Srednja višitia dolenjega ^zabodnega) Krasa znaša 200—300 m, gorenjega (vzhodnega) Krasa pa 300—400 m. Kras zavzema dobro petino Goriškega površja in napolnjuje jugovzhodni rogelj dežele. Od daleč je podoben valoviti ravnini, iz katere sp vzdigajo lepo okrogli hribi in podolgasti, lahko obokani lirbti. Kjer sp naliaja med Krasom kaka dolina (n. pr. ob potoku Raša), ondi so pobocja npnavadno stnna, in struga je prav globoko zajedena. Tudi proti morju spušca se Kras zelo strmo, nekoliko zložnejše pa v nižino. Pri sv. Polu in Redipolji se stegata dve gorski ostrogi od Krasa v nižino. Kraška planota je obrobljena z goliini, precej visokimi hribi in pogorji (Trstelj, Gaberk, Čuk, Žekanec i. t. d.). Površje je zelo neravno, nahaja se vse polno dolov in kotlinic ter nialib goličav, iznad katerih se vzdigajo ku})i kamenja ali pa skalnat vrhunoi in goli grebeni. Skoro ravno po sredi te planote se vlpče, vštric z Zekancem ozka, udrta dolina od Sežane do Brestovice in Jamelj, ki sp spušča navzdol od 200—60 ni nadinorske višine. Vasi obdaja precej rodoviten svet, za tem so na okoli senožeti in na zadnje pašniki z ,,grižami" (velikiini kupi ostrega kamenja). Najbolj pnst je svret okoli Nabrežine, Proseka, Komna in Vojščice. Ceravno se oznanja kraski svet že na južni strani Idrijce, vonder začenja pravi K r a s šp le na leveni bregu Vipave in Branice. rPa planota se vzdiga 200—300 m od Tomaja (382 m) naprej proti Istri pa 300—400 m in še črez (najvišja točka isterske železniee pri Rodiku znaša 540 m) ter pokriva skoro petino vse goriške dežple. Kras je podoben valovitemu morju, ki je sredi viharja okanienelo. Njegovo površje je močno razorano in razdrto, malo obrasteno in skoro popolnoma brez tekoče vode. Večinoma ga pokriva žalostna, karaenita puščava, med katero se pa nahaja dosti zelenic obdelane zeralje s človeškimi selišči. Tu ti moli iz zemlje velikanski kup sivega skalovja; drugodi pa vidiš raztreseno ostro karaenje, ki je na zraku razpadlo v raanjše kose. Med tem skalovjem nahajamo vse polno udrtin, večjih in manjših okroglih rup (kotlinic) in lijcu podobnih ponikev. V njih dnu so navadno žrela (oduški) in vhodi k globokim jamam. Večkrat jezdruženih več podolgastih udrtin v jedno samo dolino, n. pr. D o 1 (Vallone, najvišje mesto 88 m) med Mernom in Uevinom. Skozi žrela in sesalne jame odteka se vsa voda in izgublja pod zeinljo, kjer si je izdolbla dolge rove proti morju. Dežnica je izprala sčasoma mehko zemljo nad takirai jamami, strop je začel pokati in udirati se. Tako so se naredile nove ponikve in, ker je udrto kamenje zasulo rekam njih podzemeljski tok, iskati si je morala zaježena voda novih potov, novih jam na jedni ali drugi strani, nižje ali pa tudi višje, in tako se te podzeraeljske votline vedno širijo. Tem načinom je postalo pod Krasom brez števila hodišč, rovov in jam, ki se na vse strani križajo in med seboj vežejo. Po njih teče večinoma voda, druge pa so suhe okapnice. Iznad kraške planote se vzdigajo višji in nižji griči, navadno okrogli in naploskani. Casi so njih pobočja obrastena, n. pr. pri Rodiku, kar posebno dobro de očera. Ceravno so ti griči po vsem Krasu raztreseni in razmetani, vender so pogostoma sklenjeni v krajša pogorja. Taka pogorja se vlečejo zlasti ob robu Krasa proti Vipavi, Soči, cesti iz Zagraja k Sv. Ivanu in proti morju. V severnem, navadno le ,,Gora" imenovanem robu je najvišji hrib Trstelj (644 m) in blizu njega prelaz ,,Železna vrata" (383 m); potem na njegovi zahodni strani Fajtovski hrib (433 m) in Ostren (464 w); vzbodno od Trstlja nad Rihenbergom Šunka (519»«) in Škratljevica (436 »/-); vzhodno od Kobdilja Gradišče (411 m), južno pa Pleška (372 ni). V zahodnem robu Krasa se vzdiga dvoglavi sv. M i h e 1 (275 in 277 m) nad Rubijami; Griža (M. dei sei Busi, 119 m) nad Vermeljanom in T r ž i š k i hrib (M. d. Pietra rossa, 122 m). Ob jugozahodnem primorskem robu se nahaja na Goriškem le Babica pri Nabrežini (201 m), drugi vrhi spadajo pod Tržaško okolico. V sredi Krasa imamo tudi večja in manjša pogorja, n. pr. skalnati greben, ki se vlece vzhodno od Dola (N a b r d i 210 m) mimo Jamelj in Vojščice (Bergulja 360 m) proti Komnu (286 m). Najvažnejše pogorje sredi Krasa pa drži od Tržiča proti jugozahodu blizu obmorskega roba do Lokve in Skocjana. V tem innogokrat presekanem pogorji se nahajajo sledeči vrhi: Groraada (325 m), Moraslavice (255 m), Sv. Lenart (401 m), Žekanec ali Volnik (545 m), Repensko sedlo (368 m). Medvedjak (475 m), Sedalnik (576 m) in Strmec (604 m). Nad Povirjem in Divačo se vzdigajo znatnejši hribi: Sopada (464 m), Slivec (615 m), Cebulovec (640 m). Na južni strani Lokve držijo hrbti proti vzhodu in proti jugozahodu. Ob goriško - tržaškoisterski raeji se vzdiga Maček ali Kok o š (670 m), bolj proti vzhodu V e 1 i k o Gradišče (742 m), južno od tega pa Mataroga ali Videš (667 ih) in pri Rodiku C u k (753 m). Spodnji skladi Krasa obstojc iz munulitskega peščenca (eocenske tvorbe), ki se pa le ob istrijski meji in pri Štijaku na dan prikazuje. Površje sostavlja kredast vapnenec (hippuritovec). Podolgaste doline Branice, Raše in Reke so po sredi napolnjene z eocenskimi plastmi, ki se vlečejo čez Kozino tudi dalje doli v Istro. Pri Rodiku, v Skocijanu in v Ležečah se vidi tudi premog. Medejski liribček obstoji tudi iz krodastega vapnenca in spada torej h Krasu. Od najseverozahodnejšega roglja Kraškega se spušča nizki hrbet v frijulsko nižino. En del tega je hribček v Gradišči. Med Gradiščem in Medejo se pod zemljo lahko naleti na sledove tega brbta, n. pr. pri kopanji vodnjakov. Brdo pri Fari je pa iz peščenca sestavljeno. Vse plasti Krasa so močno zvite in prevržene. Najvišje gube se nahajajo na vzhodu in se proti zahodu vedno bolj zmanjšujejo. Na vzhodu pa so plasti mnogokrat navpik postavljeno, da, časi celo nazaj obrnjene. Ob vsem severnem robu Krasa so kredne in nuniulitske plasti popolnonia premetane, poslednje leže nad fucoidiiim peščencem. Zaradi te premetbe padajo mlajše plasti strmo na obe strani ven, a glavne tvorbe leže vodoravno. Te glavne tvorbe obstoje iz krede, nied njimi pa se nahajajo eocenske kotline z numulitnim robom. Kjer so tla sestavljena iz krede in numulitskega vapnenca, tam se nahaja ostro, izprano karaenje. To kamenje se v vodi nmogo hitreje topi, nego uist vapnenec, in prav rado razpada. Zato deluje voda nanj s početka kemično, potem pa kemično in mehanično ob jednem ter napravlja lijou podobne rupe, votline in okapnice. Posebno tain, kjer so plasti vodoravne ali skoro vodoravne, je to podzemeljsko delovanje vode prav lahko. Ucenjaki imenujejo te kraške rupe ^geologijske orglje". Vedno so v zvezi z Brdečo prstjo", ki je takorekoč 'neugasljiv pepel vapneiičev. Vroda širi vedno bolj rupe in dole ter mnogokrat se združita dva sosedna v jednega samega, kakor n. pr. pri Skocjanu. Kjer pa so tla peščena in opokasta, tain so griči in hrbti lepo zakroženi, zemlja je rodovitna in marljivo obdelana. Vender se nahajajo gozdi tvidi na krednatih tleh. Ceravno je Kras ogoljen, vender ima še mnogo okroglih gričev zaradi vztrajnosti vapnenceve. Ti griči so le ostanek niikdanje najstarejše odeje Krasove, t. j. komenskega skriljcnca. Ta se vleče po sredi Krasa od Sežane proti Tržiču in ima v 23* sebi prav dobro ohranjene odtiske rib. Konienski skriljenec je razcepljen v tanke plošče, ki nosijo v sebi roženec in bituminozni vapneni skriljenec. Da je bilo površje sedaj tako razjedenega Krasa nekdaj popolnoma drugačno, to se vidi iz nekaterih fluvijatilnih skladov, ki se tu pa tam po Krasu nahajajo. Take starejše tvorbe so n. pr. penaste kroglje (Sinterkugeln) v pesku pri Repnera, grušč pri Motavunu in Skofljah, in tufasti peščenec v neki rupi pri Senpolaju, ki irna bobovec v sebi. Kot mramor služi gorenji rudistni vapnenec, t. j. beli (pa tudi sivi in rdeči) vapnenec z vapnenimi brekcijami, n. pr. pri Nabrežini. ,,Kozinske plasti" med Kozino in Vreraom so postale pod vplivom sladke vode v eocenski dobi (polži in školjke iz sladke vode) ter imajo tudi dobre prernogove žile. Od mlajših sedimentov se nahaja le rdeča prst po globelih in razpokah. Med Krasom in morjem leži gosta peščenčeva plast, ki zapira votline in odprtine Krasove proti morju, tako da vode ne morejo tam prodreti k morju, nego raorajo daleč gori proti severozahodu teči. Kraško kamenje je neizrečeno trdo, časi skoro zvefleče, in zelo malo rabljivo. Samo po nekaterih krajih se nahajajo plasti meljastega vapnenca, ki dajejo prav dobro in iskano tvarino za posipanje cest in vrtnih potov. Cisti kraški vapnenec ima v sebi 80—97°/o oglenokislega vapna, 1 - 5°/u železnega okisa in ilovice, 0—O-5°/o kremeneeve kisline in 1 — 100/o neraztopljive tvarine. Na Krasu je najbolj razširjena rdeča, železonosna grucasta zemlja (terra rossa), pomešana z drobnim vapnenčevim gruščem in peskom. Neobdelana je sestavljena iz 75'9°/o kremenčeve kisline, 4-4°/o oglenokislega vapna, l-6o/o oglenokisle magnezije, O'48/o žveplenokislega vapna, 5"3°/o ilovice, 12"3°/o železnega okisa; potem inia še sledove o kloru, kaliju, natronu i. t. d. Zaradi obilne množine železnega okisa vlaei tazemlja araonijak iz zraka in ga obdrži v sebi. Zato je ona najrodovitnejša izniedvseh kraških prstij in najprikladnejša za polja, vinograde, travnike in gozde, ako zadosti dežuje in se jej mokrota ohrani. Škoda pa, da se tako rada osuši. Tedaj razpoka prav na gioboko in izgubi vso vlago, posebno blizu obale, kjer poleti tako redko dežeju. Suša in veter sprerainjata rdečo zemljo v lahek prsten prah, katerega veter odnese, ali pa vsak naliv odplavi, in tedaj ostane na njivab sani grušč, tako da jih je žalostno gledati, posebno po zimi. Ista zemlja torej, ki provzroči slabo žetev in bedo, ista zemlja jo pri zadostni niokroti tako rodovitna, da rodi trikrat zaporedoma najlepšo pšenico, ne da bilo treba njive gnojiti. Da je zelo prikladna tudi drevju, to dokazujo trnovski gozd. In celo po čisto golili straneh uspeva drevje, samo če je kje v kaki špranji nekoliko rdeče zemlje. Zverinjak pri Devimi iina kolikor mogoče neugodna tla, a vender rasto na njih skoro vedno zeleni brasti in terebinte. Na brdih in višjih krajih se nahaja terana, kot čreslo rjava zeralja, ki je nosila delj časa gozde in ima torej več rodovitne snovi v sebi. Izgubila je nanireč mineralne dele in prisvojila si mastne ornice, ki se že od dalee opaža. Ker pa so gozdi že davno posekani, zato sta solnce in dež to črnico že popolnoma izprala in izlužila, tako da je svojo rodilno moč skoro že popolnoma izgubila. Le ako sp pomeša z nižje ležečo rdečo zemljo, potem se jo naredi zopet plodonosno. Sania na sebi pa rodi komaj uborno travo in prav redko tudi drevesne kali, ker je le po tankem natresena. Prav malo se nahaja ilnate zemlje, ki je navstala iz numulitskega peščenca in se že od daleč razločuje od pravega Krasa. Preprežena je sicer z vapnenimi žilaini, ali te na zraku hitro sprhlejo in se spreraene v svetlo rjavo, skoro žolto ilovico. Tudi tisto luiiinilitsko kamenje, ki leži na površji, razpade počasi v prst, ki zadržuje ninogo delj mokroto, nego vapnenasta zemlja. V nižjih skladib inia ta peščonec vedno več ilovice in se spremeni nazadnje v pravi skriljenec, ki prav dobro služi za tlake. Zato ga čislajo ne lc Tržacani, nego izvaža se colo v Carigrad in Aleksandrijo. Ta ilnata zenilja je najboljša za polja, vrte, travnike in gozde. Ne samo njene komične, nego tudi njene fizikalno last- nosti so najboljšo. Ona privlačuje bolj 1110kroto, nego rdeea zemlja, in jo tudi delj časa obdrži. Solnce je ne razgreje tako bitro zaradi njene svetle barve in je ne posuši tako labko. Za obdelovanje je prav sposobna in sprejeraa rada animalični gnoj. (Dalje prih.j S. Rutar. %& -jL^.ltazpoka v ISkdcjaiiskoia dolu.