Jakob Kelemina
Bajke in pripovedke

-^O,

H Hets''{Codcintjv Ji cjiAsv]'^**o

_ ' J J is

IssU /bt^C. HfULa&tllSZ.

£A'



NATISNILA MOHORJEVA TISKARNA V CELJU, R. Z. Z O. Z.
(FRAN MILAVEC, CELJE).

BAJKE IN PRIPOVEDKE

SLOVENSKEGA LJUDSTVA

Z MITOLOŠKIM UVODOM
UREDIL

JAKOB KELEMINA

1950

ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA V CELJU

IZDANO KOT ČETRTA KNJIGA
ZNANSTVENE KNJIŽNICE

VSE PRAVICE PRIDRŽANE

Predgovor.

I. Marsikak bfser narodne pripovedne umetnosti nam je
ohranjen na posamnih skritih straneh naših knjig in časo¬
pisov, a le malo se je doslej storilo, da bi se to blago zbralo,
razčistilo in predstavilo občinstvu kot vedno živ vir za
spoznavanje narodne duševnosti. Kotnikove Štorije  I.,
ki jih je izdala Družba sv. Mohorja 1924 , so ostale doslej
naš edini zbornik, ki ustreza znanstvenim zahtevam. Delo,
ki je v Štorijah tako srečno začeto, naj bi v širšem obsegu
nadaljevale moje Bajke in pripovedke. S pričujočo zbirko
želim seznaniti čitatelja s tema najvažnejšima oblikama
narodne pripovedne umetnosti, obenem pa želim s tem
svojim delom prispevati k poznavanju slovenskih baje¬
slovnih predstav. Seveda se prizadevanja v eni in drugi
smeri vzajemno izpopolnjujejo.

Z besedo »bajka« smo poslovenili tuji izraz »mythos«.
Označuje nam povesti, ki obravnavajo vsebino poganskih
religij. Bajke v strogem smislu besede bi bile le take povesti,
kjer so višja bitja, ki v njih nastopajo, takorekoč sama med
seboj. Takih »čistih« bajk imamo pri nas sedaj le malo
(št. 1); v naših bajkah se mešajo višja bitja s človeškim
svetom: glej n. pr. bajke o Netku, Vilah, Povodnem možu.
Mnogi jih bodo mogoče rajši nazivali pripovedke (nemško:
Sage, hrv.: priča). Pripovedka se je tako razvila iz bajke,
da so dobila ona višja bitja človeške poteze: obenem je
seveda v teh bajkah otemnelo mitično jedro. Peter Klepec
n. pr. je imel nekoč isto mitično svojstvo kakor Kresnik.
V teku časa pa je postal iz njega le še kmečki mladenič, ki
se odlikuje v borbah z Mongoli in mu je lastna nenavadna
moč ter druge posebnosti. Jasno je po naši razlagi, da mora
imeti vsaka pristna narodna povedka še vedno nekaj baj¬
nega jedra, sicer ne moremo govoriti o njej kot pristni
povedki, temveč predstavlja zgolj anekdoto.

Bajke s povedkami, legende, smešnice in pravljice so
oblike narodne pripovedne umetnosti. Vendar moramo pri¬
pomniti, da bajka s povedko ni docela samostojna oblika
v tej vrsti. Kajti bajka kakor tudi povedka v prozaični
obliki nudita malo več kakor golo snov; ta snov je nekoč
tvorila vsebino krajših ali daljših pripovednih pesmi (balad

5

večjega ali manjšega obsega). Balada s prostoversko vse¬
bino n. pr. je pesem o Trdoglavu in Marjetici; balade z ju¬
naško (herojsko) vsebino so pesmi o Kralju Matjažu. Celo
naše najstarejše legende so nam sporočene v vezani obliki.
Iz tega pa sledi, da moramo take pesmi prav tako upoštevati
kakor nevezane povesti, ako zbiramo in preiskujemo verske
in herojske snovi. — V življenju vezane poezije nastopi
tekom časa kriza: narod zgubi smisel za vezano umetniško
obliko; ostanki tega razpada pa so bajke in pripovesti (tudi
legende) v nevezani besedi.

Kakor bajke in pripovedke imajo tudi pravljice za
predmet in vsebino mitične osebe in dogodke. Toda pravljica
se je — • največ pod vplivom tujih vzorov — razvila v po¬
sebno umetniško obliko, ki kaže v nasprotju z bajko in
narodno pripovedko značilne stilistične posebnosti. Pravljica
pripoveduje na pester in razpreden način snovi, ki jih pri-
povedovatelj sam smatra le za namišljeno istinitost, za lahno
igro fantazije. V vsebino bajke in povedke pa narod veruje.
Za narod so Vile, Povodni možje, Pošasti, Vampirji kos de¬
janske istinitosti. Povesti, ki govore o njih, se dogajajo, so
se dogajale tu med nami: v teh razvalinah, v oni votlini,
v tolmunu za tem mlinom; pravljica pa se dogaja v idealni
daljini (»deveti deželi«). Pravljica troši, da izkiti in ozaljša
svojo snov, vse zaklade neba in zemlje, bajka in pripovedka
pa more biti oskodna in skopa; razvili sta se pač iz stili¬
stično sorodne balade. Bajka in pripovedka sta po svojem
sestavu vedno preprosti: njun predmet je normalno po en
»motiv«. Pravljica se konča z zmago »pravičnega« in kaznijo
»krivičnega«. V bajki in pripovedki razlika med dobrim in
slabim ni pomembne važnosti; njen zaključek je le pre¬
pogosto tragičen. Točne meje med bajko, narodno pripo¬
vedko in pravljico seveda ni.

II. Razdelitev gradiva v področju bajk in povedk do¬
bimo, če gledamo na večjo ali manjšo sorodnost prikazanih
motivov. V vsaki taki povesti je en motiv naj važnejši, drugi
so proti njemu manj odločil joči. Kurent je n. pr. v naših
bajkah močni junak, ki kljubuje smrti in peklu. Ako
nastopa v povesti o vesoljnem potopu kot rešitelj prvega
Slovenca, je tukaj že bolj postranska figura in glavni
motiv je v tej povesti vesoljni potop. S tem smo pa že
prišli do vprašanja, katere in kake mitične osebnosti po¬
znajo Slovenci. To vprašanje je težavno in z ozirom na
sorodne predstave drugih narodov jih moramo porazdeliti
takole: 1. Neki del naših mitičnih bitij ima svoj izvor v
veri v človeško dušo ali človeškega duha; ta bitja imenu¬
jemo duhove (Ceister). 2. Po vsej naravi živi druga vrsta

6

bitij, ki nimajo več tako ozkega odnosa do človeka kakor
duhovi: imenujmo jih po njih glavnih zastopnikih vilinska
bitja (elfische Wesen). 5. Nekoliko niže po svojih duhov¬
nih zmožnostih stoje demoni, ki se- nam zde zastopniki
neukročenih moči v naravi. 4. Nad vsem življenjem in
svetom stoji, kot neomejen vladar, neko najvišje bitje:
nebeški vladar: njemu je kot žena pridruženo neko de¬
monsko bitje. 5. Vesoljstvo z vsemi spremembami je delo
boga, oziroma navedenih višjih bitij. 6. Mitična bitja v
neki dobi privzamejo človeške poteze in postanejo kot
heroji nositelji najstarejših zgodovinskih sporočil kakega
naroda.

Po teh vidikih je uravnana nadaljnja preiskava in so
nanizane tudi naše povedke.

Govorimo najprej o bitjih, ki imajo svoj izvor v veri.
v dušo! Ta je napram telesu samostojno bitje, more ga
zapustiti med spanjem in na lastno pest doživljati razno¬
vrstne dogodke: telo samo pa leži v tem času v nezavesti
in otrplosti. Na drugi strani pa se splošno veruje, da
s smrtjo vse človeško življenje še ni pri kraju, marveč da
nadaljuje duša še naprej svoje samostojno življenje. Tako
dobimo dve skupini duhov. Govorimo najprej o prvi!

Bitje, ki mu je lastno, da mu v spanju uhaja duh, se
imenuje v srbski tradiciji /duha ali zduhač (stuhač): glej
navedbe Vukovega Rječnika (s. v.). Pri Slovencih spominja
na to vero še beseda dahovina« (št. 69). Tudi mi imamo
lepo povest o duši, ki izide v spanju iz svojega telesa in
se naseli za nekaj časa v živalski lobanji (Kres 1882, 139,
s Tolminskega). Ljudje, ki jim uhaja v spanju duh, imajo
po ljudski veri nenavadne zmožnosti, po katerih so za
druge ali zelo koristni ali pa škodljivi. Važno je pa to. da
moramo med zduhačec šteti tudi razna bitja nadčloveškega
reda. Tudi ona so podvržena splošnemu zakonu, da morajo
prevesti del svojega življenja v nekaki otrplosti, ki naii-
kuje spanju. Dobra bitja te vrste so: Svarožič (Božič,
Kresnik), Netek, Jutrman, Kurent, Belin. Deva, Zora, zli
duhovi pa: Bes. Črt, Vrag, Vedi, Mora itd. Ako govorimo
o dobrih in zlih duhovih, pa ne smemo misliti na moralne
lastnosti teh bitij, temveč na njih relativno koristnost ali
škodljivost za človeški rod. Kresnik je tistim ljudem, ki
jim vlada. Vedogonja. drugim pa Vodomec. Vsak duh ima
svojo dobro in slabo plat; iz tega so se pač potem razvila
dvojna bitja: Kresnik ima dvojnika v Črtu itd.

Oglejmo si ta bitja podrobneje! Najvišje bitje je bil
po veri starih Slovanov Svurog, vladar nebes in zemlje.
Svarogov sin Svarožič je znan Slovencem in drugim Slo-

7

vanom predvsem pod imenom Božič, to je mladi bog
(mlado solnce). Še dandanes imenujejo goriški Slovenci
»božič« tisti panj ali čok, ki ga na Sveti večer postavijo
namesto navadnega zglavnika za ogenj. »Krog ognjišča
sede gospodar, gospodinja in vsa družina, se pri ognju
grejejo, tolčejo orehe in lešnike, molijo, prepevajo svete
in posvetne pesmi in si marsikaj pripovedujejo; božiču pa
ponujajo vina iz majolike in ga z vinom polivajo« (Št. Ko-
ciančič, Arkiv za povj. jugosl. III, 1854, 280: prim. T. Ruttar
1. c. 513). Solnce je Kajkavcem »Bog na zemlji« in imajo
povest, ki jo je zapisal Valjavec v Zamladincu (Slov. Glasnik
X, 1867, 79), in ki nam to pojasnnje. Na kult solnčnega
božanstva pri Slovencih nas spominjajo tudi razne šege
pri kresovanju (Kres I, 49); solnčno kolo kot okras na hišah
omenja Trstenjak pri koroških Slovencih. Malo jasno je to,
kar pripoveduje Dimitz I, 115 o češčenju »velikega boga«
na Bledu. Naj še omenim naziv »Beli ban«, ki ga daje
istemu bitju narodna poezija (Slov. Glasnik XI. 1868. 64).

Drugo ime, pod katerim poznajo Slovenci in Čakavci
solnčnega heroja, je Kresnik (Krsnik, Skrstnik). Ime je
v zvezi z besedami: kresih »sprememba časa, ogenj veselja«;
v-bskresiti »spraviti koga k vstajenju«; vbskrešenje »vsta¬
jenje«. S svetim Janezom Krstiteljem nima to bitje kaj
skupnega. Kresnik je samo apelativ tega bitja, njegovo
pravo ime je Božič, Svarožič etc.; enako je apelativno ime
»Šentjanževec«; ohranil nam ga je Valvasor. — Končno še
omenim, da je obstojalo pri Slovanih ime Chors. Hrs za
solnčno božanstvo, vendar je naziv Kresnik slovanskega
izvora.

Valvasor in slovenska tradicija vobče ločita dokaj
točno med Kresniki (Šentjanževci), ki so človeku naklo¬
njeni, in pa Vedomci (Vidovini. krivimi Kresniki), ki hočejo
človeku hudo in odnašajo žetev iz dežele; Kresniki jim pa
to branijo, kadar je le mogoče. — Slična je stvar pri Ča¬
kavcih, samo da tukaj nastopajo kot glavni nasprotniki
Kresnikov (vu)kodlaci; to je zbirno ime za razne številne
sovražnike, s katerimi se mora Kresnik tekom svojega
življenja boriti. Važno je nadalje to, da se čakavska tra¬
dicija strinja s slovensko v tem, da smatra narod Kresnike
za zaščitnike poedinih plemen: torej so nekoč bili Kresniki
plemenski bogovi (prim. št. 2, I in Zbornik za nar. živ. I.
124 s). Srbska tradicija nam je ohranila znamenit pridevek
solnčnega heroja (v)jedogonja. Kresnik je vjedogonja, ker
goni škodljive Vede (Vedomce, Vidovine) iz dežele in jim
odvzema žetev, ki jo skušajo ukrasti in odnesti iz dežele.
Seveda moramo pripomniti, da srbska tradicija menda ne

8

loči več jasno med dobrim Vjedogonjom in zlimi Vedomci,
temveč imenuje oboje Vjedogonje, kar je očividno pomota.
V kesnejšem razvoju pa postanejo iz Kresnika osebe, ki
jim je že ob rojstvu odmenjeno, da bodo nekoč zaščitniki
naroda. Že ob rojstvu jih je mogoče spoznati po tem, da
se rode v »košuljici« (velum); tako dete se zove vidovito.
Moški ali ženska take narave se druži z Vilami in zna več
kakor drugi ljudje (Vukov Rječnik 62, 260).

Solnčni junak Kresnik dovrši v svojem življenju ne-
broj činov, blagodejnih za človeštvo. Med temi jih je, ka¬
kor pri Herakleju, ki je tudi solnčni junak, dvanajstero
posebno važnih. Znano je, da odgovarjajo ti dvanajsteri
čini podobam nebesnega živalskega kroga ali zodijaka, ki
ga preteče solnce v enem letu; seveda iz podatkov, ki jih
najdemo v slovenskih povedkah, ne moremo vselej dovolj
točno razbrati dotične podobe. Nekateri migljaji za to so
podani v »Opazkah«. Iz sporočil, ki so nam o Kresniku
ohranjena, nam je bilo moči sestaviti dva cikla: starejšega,
bajnega (št. 1), kjer Kresnik nastopa še kot vladar sveta
ali devete dežele, in pa mlajšega (št. 245), kjer je solnčni
junak postal mitični knez Slovencev, ki stanuje v štajer¬
skem Vurberku. Nepopoln je lembaški ciklus; kajkavske
tradicije o žalostni kraljici Mari so pa naseljene v Medved-
gradu (Arkiv za povj. III, 13 s.). — Smrt solnčnega junaka
se je pripovedovala na različne načine; v našem prikazu
smo si izbrali verzijo, ki jo ima pesem o lepi Zori. —
Kresnik pa v resnici ne umre, temveč mu je samo zavdano
in čaka v grobu ali gorski votlini, da se vrne, ko pride
njegova ura, v pravo življenje. Ponoči vstaja kot Vampir
ali Ris iz groba. Vampir je najstarejša oblika pošastništva;
prim. Vuk, Rječnik 260, Machal, Nakres 183.

V številki tretji so navedena še razna imena za solnč¬
nega heroja: Obilnjak, Kombal, Brgant; ti izrazi morejo
pomeniti tako Vedogonje kakor njih sovražnike, Vedomce.

Po splošni ljudski veri je Kresnik velik čarodej, ki se
more spreminjati v katerokoli obliko in se tudi narediti
nevidnega; enake lastnosti ima tudi njegov dvojnik Vedo-
mec. O ljudeh, ki so poklicani v kresništvo, se pripoveduje,
da se nauče čarodejstva pri Vilah, kakor n. pr. v naši po¬
vesti št. 5, I. V kesnejši dobi si dotične osebe pridobe to
znanje v babilonski črni šoli. Popularna postava dijaka
črnošolca (grabancijaša v kajkavski govorici) se združi
s Kresnikom v eno. Važno pri tem je, da porabljajo črno-
šolci in duhovniki, ki tudi imajo po ljudski veri čarovnije
v oblasti, svoje znanje vselej v prid ljudem, v čemer se

9

razlikujejo od zlolioinih čarovnikov. Črnošolci ponavljajo
v malem to, kar dela Kresnik v velikem.

Povest o solnčnem junaku je bila razširjena v raz¬
ličnih oblikah; ker pa je bil solnčni junak sam po raznih
krajih znan pod različnimi imeni, so se poročila o njem
seveda razcepila. Ponekod je bil Kresnik, drugod kraljič
ali kralj devete dežele (n. pr. v pesmi »Kresujoče device«).
\ pesmi »Godec pred peklom« (Štrekelj št. 65) je godec
nazvan v enem zapisku »deveti kralj«, v mlajših zapiskih
pa že kralj Matjaž. Naše pravljice govore tudi o Desetniku
kot izvoljenem junaku; prim. Nar. prav. v Soških plan. III,
74. Po Krasu so pa Kresniki dvanajsteri bratje. Ko je stopila
pred dušno obzorje naših dedov Španska, je postal junak
v Trdoglava in Marjetici »španski kraljevič«. Dokaj kesno
si je pri Slovencih pridobil ogrski kralj Matija Korvin
s svojim modrim vladanjem toliko veljave, da so nanj
prenesli svoje tradicije o solnčnem mitu. Frijulski zgodo¬
vinar Nicoletti pozna že sredi 16. stoletja slovenske pesmi
o Kralju Matjažu. Poudariti pa je treba, da je K. M. prvotno
narodni junak hrvaških Kajkavcev. Pri njih je tradicija
o tej postavi še vse bolj živa kakor pri nas; tam še vedo,
da je K. M. stoloval v mestu Varadinu, da je bil Peter
Duci (»Lucipeter«) njegov ban, itd., prim. Štrekelj, št. 915-8.
Prestavljen v slovenske pokrajine je zgubil K. M. trdna tla
pod seboj in tava odslej v naši tradiciji nestalno od kraja
v kraj, kakor nam dokazujeta dva zapiska povesti »K. M. in
voznik« (št. 6, III). Toda v svojem jedru ni K. M. nič dru¬
gega kakor solnčni junak: to je izrekel že Šket. Kres 1885.
95. — Kesneje bomo srečali K. M. v vrsti lažnih narodnih
vladarjev; prim. o K. M. Kotnik, Čas 1925/4. 217. Opozoriti je
še treba na sličnost imen kralj Matjaž in tolovaj Mata j:
o poslednjem bomo slišali, da je tudi on prvotno podoba
nebeškega vladarja. Kako si je razložiti to soglasje, je
težko reči. V gori dremajoči kralj postane predmet in iz¬
hodišče novih povesti; K. M. je postal duh zakladnik. V po¬
vestih o močnem kovaču (št. 15) sta se združili solnčna in
meščeva bajka.

Vesni k sprva menda ni toliko samostojno bitje kolikor
nova oblika solnčnega junaka; zato je Vesnikovo mitično
povedko težko ločiti od Kresnikove. Njegova družica je
Vesna; ubije ga lastni brat ali polbrat (št. 20 s.). V krščan¬
ski dobi ga imenujejo Zeleni ali pisani Jurij: devico pa, ki
jo reši, imenujejo Marjetico. Njegov nasprotnik je Jarilo
(Jarnik) ali Jurij s pušo: zastopnik poletnega kresa. Kre-
snikovem ciklu smo srečali žensko bitje, ki ga junak osvo¬
bodi iz rok zimskega demona (1, III, 246, III). Pesem, ki

10

obravnava to epizodo, daje deklici legendarno ime Marje¬
tica (8, 1). Mi smo nazvali to bitje s splošnim imenom Deva
in sicer s sledečim razlogom. Imamo večje število povesti,
ki so nam ohranile isti mitološki prizor, postavljen na neko
posebno pozorišče: na pečine, ki padajo strmo v vodo.
Take pečine nosijo dosledno ime Devin skok, v ponem¬
čenih. krajih Jungfernsprung. Na teh devinih skokih se
doigrava ena izmed temeljnih predstav slovenskega baje¬
slovja: tukaj reši solnčni junak Devo iz ukletstva in ujet¬
ništva, deklica skoči iz gradu, v katerem jo drži zimski
demon (Trdoglav). Kraji, kjer prebudi Sigurd Valkiro
(Trnjulčico) iz spanja, se pri Nemcih imenujejo »Brun-
hildenbett . Samo da v germanskih pripovedkah ni govora
o skoku. O ženskem bitju, ki ga reši Kresnik, torej govo¬
rimo v naslednjem kot o Devi in dopuščamo možnost, da
je bilo v rabi še kako drugo ime; res vidimo v vurberškem
ciklu, da je ta rešena deklica nazvana Vesina... Tri epi¬
zode, ki smo jih nabrali iz Devinega cikla, nam dajejo
približen pojem o usodi tega bitja. Deva je sestra reši¬
teljeva in njemu odmenjena od nekdaj kot edino primerna
družica. Junak ji postane nezvest, ona mu zavda, da zapade
v otrplost; Devo samo doleti enaka usoda in tudi ona čaka
odrešenja. — Ponekod pomeni deva »čarovnico« (kar je
naša Deva tudi v resnici); isto velja tudi za Vesno (Let.
Mat. Slov. 1883, 334). Tako si moremo razlagati, zakaj so
se po Goriškem razvile Vesne v samostojna čarovniška
bitja.

Tukaj naj priključimo skromna sporočila o bitju, na-
zvanem Lada (Machal, Nakres 55, 200). Po ščavniškem dolu
so nekoč hodile ladavice na Jurjevo prepevat od hiše do
hiše. Najlepša dekleta so se čedno oblekla, okitila s cve¬
tlicami in povsod so jih radi poslušali, ko so gnale lado
(pele); prim. o tem Trstenjak Novice 1880, 11 , kjer je pri¬
občena tudi pesem za to priložnost:

O Lada, Lada, mila Lada,
mi te danes rešujemo
tvojga godu vesele...

Masla si nam ti prinesla,
celi svet je rožen cvet.

Solnce si nam omladila,
da že začne toplo gret...

Prim. k temu. kar pripoveduje Iv. Kukuljevič-Sakcinski,
Arkiv I, 88 o kajkavskih Vilah ladaricah! Pri Malorusih je
Ljalja ali Krasnaja gorka pomladna deklica, okrašena za

11

sv. Jurija s cvetjem (Nakres 195). Prljeki pravijo o kaki
gizdavi deklini, da je oblečena kak »lelika«!

K dobrim duhovom spada še Netek (oblika Netko se
baje rabi v Zagorju ob Savi). Pleteršnik razlaga besedo
kot netek »Nimmersatt. Vielfrafi«; pozabiti pa ne smemo.
<la imamo še besedo netečje za brusnice, Preifielbeeren, in
to pač pomeni Netkovo grmičje! Besedo moramo izvajati
menda od glagola netiti »kuriti«. Netek je kurilec, zna¬
menje ognja zemeljskega ali nebeškega; rdeče jagode
brusnice so netečje, njegov sad. Spomnimo se, da imenujejo
Korošci netečje Hudičevo zel ali Krutovo zel (Kranten-
kraut); št. 18! Ako je Netek poosebljen ogenj, nam posta¬
nejo jasne poteze v njegovem značaju, zlasti njegova po¬
žrešnost: »Živi ogenj, j ari žerec, kožoderec, vse polizavec,
vse požiravec (Trstenjak, Novice 1857, 83; prim. 1. c. 107).
Netek potuje neprestano po svetu (ogenj, solnce) in treba
ga je dobro pogostiti, sicer je pridelek uničen. Tukaj ima¬
mo očividno preostanek in spomin na starosl. Radogosta,
kakor se je med drugim tudi imenoval Svetovid. Z Netkom
se v glavnem strinja Bogec slovenskih in kajkavskih po¬
vesti: beseda pomeni majhen bog, malik, ubožec. Tudi
Bogec je neprestano na nogah, on vse vidi in vse čuje
(spet podoba solnca).

Malo stopa v ospredje Jutrman, oznanjevalec jutra.
Bolj smo poučeni o Zori; povesti (št. 11) govore v lahko
umljivih simbolih. Zarika, starajoča se gospa, živi na za¬
padli (Špansko), od vzhoda (Turško) prihaja njena sestra
(solnce), ki postaja vsak dan lepša. Zarja jo ubije in nato
sama umre. Lepo in pesniško! Enako se da razumeti tudi
druga bajka. Brata, ki stražita Zoro, sta dva Dioskura
(ozvezdje dvojčka). Zora se skriva menda tudi pod Dagano.
ki pase pred solnčnim vzhodom ovčice na strmi gori (št. 23.
146, II). Tradicija, ki nam jo je sporočil Trstenjak, je mo¬
goče pristna, samo ime Dagana je sumljivo. Po Kresnikovem
ciklu smemo pač sklepati, da je Zora hčerka Kačje kraljice
(kraljice noči!). Dvojčka Dioskura sta njena brata.

Nadaljnja postava v vrsti dobrih duhov je Kurent ali
Korant, Kore, Koreta (Let. Mat. Slov. 1885, 208). štrekelj je
podal nekoliko prenagljeno razlago (Lehnworterkiinde):
Kurent »Kurrentschiiler«, učenec, ki hodi od hiše do hiše
in zbira s petjem mile darove. Pripomniti je treba, da
poznajo Kočevarji besedo »Wishiguro« za Fasching; »gore<
pomeni v alemanskem »čudak«; »ein niirrischer Kuri;:
Grimm, D. W. B. V, 2802. V rabi je tudi beseda Mastnjak:
beseda Kurent je bolj znana na zapadli. Jedro tega bitja
je pa slovansko, oziroma obče arijsko. Povest o Kurentu,

12

ki se pripoveduje širom domovine, ni nič drugega kakor
mitus o mescu. Ako zaključi v nekaterih povedkah močni
kovač, nazvan Kurent, svojo zemeljsko pot v nebesih, je
vendar njegovo stalno bivališče po smrti v mescu, odkoder
pomoli prvemu človeku pri vesoljnem potopu rešilno bilko
(št. 208). V svoji mlajši obliki se je ta povedka tako razvila,
da gre močni kovač na koncu življenja h kralju Matjažu,
ki je, kakor smo slišali, podoba solnčnega junaka. Močni
kovač je torej predstavnik nezmagljive, vedno se pomla¬
jujoče življenske sile, ki kljubuje smrti in peklu. V nje¬
govem značaju pa najdemo tudi prijapovske poteze, kakor
nam kaže legendarna povest o njem in za tem ljudski
običaji. — Pripomniti je treba, da obstojajo o močnem
kovaču tudi povesti pravljičnega značaja.

III. Zli duhovi. Prvotno so često eno ter isto z odgo¬
varjajočim dobrim duhom, kesneje pa so se odcepili od
njega in dobili samostojno ime. Zato opažamo, da so si
dobri in zli duhovi iste vrste neredko bratje in sestre. Bes
je dandanašnji znan Slovencem le še po imenu; glej n. pr.
krajevno ime Besnica; če na vzhodnem Štajerskem pravijo
o kakem človeku, da je besen, tedaj mislijo, da je od¬
ljuden, plah. Besovo bivališče je pod vodo (Slov. Glasnik X,
1867, 90). Slično je tudi pri drugih slovanskih narodih.
Kako se razlikuje Črt od Besa, ni znano, mogoče sta isto
(Županičev Etnolog I, str. 166 s.). Prvotno je bil menda
slovenski Čatež isto kakor Črt; vsaj po postavi mu je
sličen: vendar vemo premalo o njem in smo ga postavili
v naši zbirki k Škratom. Ker biva Črt pod vodo, v peklu
(št. 229), ga meša ljudska tradicija s Povodnim možem
(štev. 156); tako na primer tudi v eni varianti pesmi o
Trdoglavu in Marjetici (Štrekelj št. 89). Črtov epski pri¬
devek v narodni poeziji je Trdoglav, Potoglav, Krutoglav
oziroma Krut; v staroslovensko dobo sega tudi naziv Zlodej,
kar je bilo nekoč tudi osebno ime. Sinonimno ime je
Hudič; narod pozna tudi ženska bitja te vrste, nazvane
Hudenice.

Vesnik ali Zeleni Jurij, ki smo ga spoznali zgoraj, ima
brata ali polbrata, ki mu streže po življenju in ga na¬
zadnje zavratno ustreli. Temu zločestemu bitju je ime
Jarnik, kar je izvedeno iz debla jar; v adjektivni rabi
pomeni ljut, srdit: Jara kača, razjariti. Jarnik je zastopnik
vročega, nasilnega letnega solnca, ki zada konec milejšemu,
pomladnemu. Ime Jarnik (tako pravijo Uskoki na Gorjan¬
cih sv. Jerneju) se strinja z imenom Jarilo, čigar praznik
so Rusi obhajali ob letnem kresu za časa žetve; vendar je
nastopila tudi na Ruskem nekaka zmešnjava z Jurjem

kakor pri nas: praznoval se je namreč Jarilo tudi spomladi
ob Jurjevem (Nakres 203). Jarnik je velik strelec in lovec,
Jurij pa bolj poljedelec. Njegovo znamenje je puša, odtod
naziv Jurij s pušo; radi zločina nad bratom je obsojen, da
na veke hodi ponoči kot Zeleni lovec, ki goni volkove in
se zato zove Volčji pastir ali Volčko. Iz njega se razvije
Zelen juh, Zeleni vrag; vsakdo ve, da je v slovenskih kletvi¬
cah vrag vselej zelen! Iz povesti št. 253, I, ki spada tudi
semkaj, spoznamo, da pomaga zločinskemu polbratu mati
čarodejka; prepir se vrši radi zakladov, ki jim je lastnik
starejši brat. Mogoče je povrneš tudi žena starejšega brata.
K temu mitu pripadajo naslednje povesti.

V Zlatorogu se prikazuje starejši brat v podobi zlato¬
rogega jelena, ki biva v zemeljskem raju (št. 226). Bogove
v živalskih podobah zovemo teriomorfne: glej o tem Nodilo,
Rad LXXXI, 156, 211. Prvotni nasprotnik Zlatorogov je po¬
šastni Zeleni lovec, ki ga je pa v naši povesti že spodrinil
Trentarski lovec. — Povest o Dagani in Zelenem lovcu je
žal tako abruptna, da ne moremo iz nje mnogo sklepati.
Tine Dagana menda ne bo pristno, lovec je pa mogoče
ozvezdje Orion (Lovec) ali Sirius, hrv. Kuzljak.

Iz mitičnega Čarostrelca postane v kesnejših dobah
lovec, ki si pridobi s svetoskrunskimi vražami tako spret¬
nost, da njegova krogla vselej zadene v cilj: nemški Frei-
schiitz, njegova krogla je Freikugel. To zmožnost si pridobi
lovec s tem, da strelja v* hostijo, v razpelo ali podobo Zve¬
ličar jevo; vse to je spomin na starejšo predstavo, po kateri
sta za tarčo solnce ali Zlatorog! ^ solčavski povesti o Lam¬
pretu in Perku je ohranil samo zadnji brat mitološko ime:
Perko — Berthold. Prvotni nasprotnik čarostrelčev se je pa
razcepil v dve figuri: ena je poljedelec Perko, ki nosi to
ime po krivem, druga pa ljubljanski grof. Za kazen mora
hoditi Čarostrelec po smrti kot Nočni jager. To je nemška
tradicija, ki pa sega globoko med Kajkavce; poleg tega je
ostala še domača vera v Zelen jaka in Volčjega pastirja.

V krščanski dobi prevzame dediščino teh bitij Vrag, kar
je menda nemška beseda (stvn. vvarg): imenuje se tudi Šent
(srvn. sante, sente, »svet«!). Vrag je predmet najrazličnejših
pripovedk, od katerih smo prevzeli v zbirko samo najzna¬
čilnejše: on je zastopnik mrtve, neplodne narave, biva pod
vodo in dovaja v svoje domovanje duše umrlih, spreme¬
njene v živali. Kesneje bomo srečali to bitje v povedkah,
ki obravnavajo spremembe na zemlji.

Drugačne vrste so duhovi, ki jih imenuje narod Vede.
O njih trdi ljudska vera, da povzročajo solnčni mrk (št. 35).
Mogoče so zastopniki suhih poletnih vetrov, vsaj povesti o

H

Vodomcih in Vetrovih se krijejo. V tem, da odnašajo žetev
iz dežele, se krijejo z  nemškimi Billevveifl, kar je mogoče
slovanska beseda; pristno nemški izraz je Kornschroter, ki
prihaja od tega. ker režejo s srpom, pritrjenim na noge,
žitne bilke na polju. Solnčni junak pa ima nalogo, da
odganja Vede iz dežele in jim odvzema plen; zato ima pri¬
imek »Vjedogonja«. Ker Vedomci znajo in premorejo, kar
Kresniki, jih tudi zove tradicija krive Kresnike. Ponekod
je beseda Vodomec neznana in ljudje govore prosto samo
o čarovnikih ali coprnikih. Vsi čarovniki in čarovnice so
kakor Kresniki zduhači«, to je, da izide iz njih duh v po¬
dobi kake živali, dočim leži truplo v nezavesti. \ sloven¬
ščini ima beseda vešča dvojni pomen kakor v srbščini:
1. Zauberin, 2. Nachtfalter.

Čarovnikom odgovarjajo kot ženska bitja čarovnice ali
coprnice. Valvasor nam je ohranil še besedo boginje za
preroške ženske (V. 478); odtod glagol bogovati v pomenu
vedeževati. Po Tolirfinskem imajo za čarodejke izraz vesne;
ker poznamo Vesno kot boginjo pomladi, je dovoljeno
misliti, da so čarodejke prvotno služabnice te boginje, ki
so obhajale njen god v nočnih pohodih. Drugo tako ime je
Bosaruna (št. 182, lil),  kar pomeni v madžarščini čarodejko.
Prekmurski Slovenci poznajo za čarovnico izraz volhva.
Nekateri kraji so znani kot zbirališče čarovnic, tako n. pr.
Slivnica pri Cerkniškem jezeru.

V zvezi z vero v duhove sta nadalje dve bitji prvotno
nemškega izvora: Divji lovec ali Hrust in Perhta; poznajo
jih predvsem Slovenci na nemški meji. Divji lovec vodi
duše pokojnih ob določenih dneh. Beseda hrust znači ne¬
katerim Slovencem velikana ali krepkega moža. Kakor
sem izvajal v Čas. zg. nar. XXIII, 145, je ta beseda nastala
iz nemškega Tiirse, Turst, kar pomeni velikan in je priimek
Wodanov. Nemški Wodan sprevaja namreč proti vsem pra¬
vicam svojo divjo ali nočno jago po naših gozdovih. Velik
je tako, da kar gore prestopa (Let. Mat. Slov. 1885, 151).
Kakšen pomen je imel Wodan prvotno, ni dognano. Mogoče
je bil to pri nekaterih Germanih najvišji bog. mogoče le
demon viharja. Z našega stališča ga bomo, mislim, najbolje
uvrstili med zlohotne duhove, sicer bi ga pa mogli tudi
navesti med velikani. Prvotno se seveda razlikuje Čaro-
strelec, Nočni lovec od Hrusta, Divjega lovca. Gorni mož
odgovarja alpskonem. xder vi Ide Bergmannc in je pač
samo drug naziv za Wodana - Hrusta: prim. Gruber, št. 92.

Nemškega izvora je tudi Perhta, ki sprevaja duše po¬
kojnih v času od Treh kraljev do pepelnične noči. Takrat
sc vozi v zraku kot divja Bertha: nasprotno se pa prikazuje

z milostne strani kot »Die sehone Bertha«; iz zadnje besede
so naredili Slovenci šalobarda: obstoji namreč običaj, da
hodijo ob tistih dneh našemljeni ljudje kot Berte po vaseh.
Hicinger pravi, da je njeno drugo ime po Gorenjskem Zlata
baba (Novice 1858, 269). Nemška Berhta se strne z Belo
gospo (št. 195 s.) v eno osebo; po pripovedki št. 5? je Pehtra
kraljica Belih žen. Na Pehtrin kult se nanaša šega, ki jo
pripoveduje Pajk 252, da se vrže na sredpostno nedeljo
vrkla (otika ali ralka) proti nebu in se nato vtakne v
zemljo, kjer je obležala. — Slično vlogo kakor Pehtra. ki
se je razvila iz praznika Epifanije, igra v narodni tradiciji
sveta Lucija; prim. Let. Mat. Slov. 1886, 105.

O vseh navedenih zlih duhovih se mogoče pripoveduje,
da hodijo ponoči težit ljudi in kri pit. Poleg tega pa imamo
skupino bitij, ki jim je menda edini posel, da hodijo ponoči
vznemirjat speče ljudi. Imenujemo jih s skupnim imenom
ožini, -zato ker delajo človeku ozko sapo: ožin ga tlači,
pravijo ponekod. Mogli bi jim tudi reči polegaji, ker se
polegajo ljudem v spanju na prsi. Glavna zastopnika te
vrste sta škopnik in Mora. Izraz škopnik je v zvezi z be¬
sedo škopa, škupa »die Schaube«. To bitje se zove nemški
Schaubbock, der gliantige Schab. tudi Schupperl (prim.
Unger - Khull, Steir. Wortschatz 554, 557). Slovenska be¬
seda se glasi »zinij«, ali tudi zmaj; na štajerskem vzhodu
pravijo: »zminje leti,« kadar padajo utrinki; prim. zmin,
goreča metla, ki po zraku leti« (Črtice, 91, Ravna pri
Zdolu). Če se utrne zvezda, je nekdo umrl: ta vera je obče
slovenska. Da se skriva za Škopnikom vera v meteorje, je
pripomnil že R. Razlag v Zori 1852, 101. Škopnik duši otroke
in jih odnaša: njegova prisotnost naznanja smrt. Ako mu
pripisuje ljudska vera še, da prinaša denar, se ga očividno
zamenjuje s Škratom ali Hudičem (Čas. zg. nar. XXII, 25).

Mora je prvotno nekako samostojno in zlohotno bitje.

V kajkavski povesti o Solncu in Nasti (Slov. Glasnik X. t.),
1867, 95—4) pošlje Solnčeva mati devojko k »teci Mori«, da
naj jo pogubi. Bolj znana je pa Mora, Mura kot neviden
duh, ki sesa ljudi in živino. Mora v tej lastnosti ni več
samostojno bitje, nego duša tega ali onega človeka, ki
potuje okoli. Ako se posreči Moro zasačiti z bajili, je pri¬
siljena, da se pokaže v podobi dotičnega človeškega bitja.

V Mežiški dolini smatrajo, da je Mora živalski duh (Čas.
zg. nar. XXII, 24). Mora, Mura se združi po Koroškem z
nemškimi Trudami v obliko Trutamora. — V vrsto bitij, ki
hodijo človeka gnest, je spadal prvotno »gnjec« Ziverg; be¬
seda je prešla tudi k Nemcem; Poljakom v Sandomerju je

16

Gnjotek bitje, ki v spanju duši ljudi (Nakres 180). Gnjetec
je torej Druckkobold.

Tudi predstave o Volkodlakih imajo svoj izvor v veri,
da zapusti človeška duša med spanjem svoje telo in blodi
na lastno pest okoli. Nekaterim ljudem je ukleto ali pa
lastno, da nadenejo v določenih rokih volčjo podobo. Pri
tem jim služi pas iz volčje kože, ki si ga privežejo okrog
ledij, nakar zbesne, to se pravi: dobe volčjo naravo. Pa to
stanje je samo začasno. Volkodlaku se more ukletstvo »od-
tvoriti«. Beseda »Volkodlak« je dala povod za vero, da so
taki ljudje kosmati ko volk, toda »dlak« nima nič opraviti
z »dlako« in pomeni najbrž »človek«; enako je nemški
»Werwolf« toliko kakor »■Mensch + Wolf« (Oštir v Župani-
čevem Etnologu I).

Naš narod pozna še neko drugo pretvorbo v živalsko
podobo. Valvasor in za njim mnogi drugi pisatelji pripove¬
dujejo bajko o takozvanem kačjem porodu, ki se neki
dogaja po Kranjskem; na Krasu imenujejo bitja, ki pridejo
na svet v kačji podobi. Dahovine, prim. srbske zduhače;
pomen je torej spet »Atemgeist«. Pleteršnik še pozna izraz
duhovina; »kadar ris spi, gre njegova duhovina drugemu
spečemu kri sesat«.

IV. S tem smo odpravili prvo veliko skupino duhov, ki
so v zvezi z vero v dušo živečega človeka in v njene ma¬
gične moči. V drugi skupini se nam je baviti z bitji, ki
imajo svoj izvor v veri, da človeška duša nadaljuje svoje
življenje po smrti. Primitivni človek si o razliki med živim
in mrtvim bitjem ni bil preveč na jasnem, smrt se mu do¬
zdeva kot neke vrste globoko spanje. Duše pokojnih se
javljajo spet v človeški ali pa živalski podobi, pa tudi kot
lučke itd. Zelo pogosto so te podobe tudi fantastično iz-
kažene. Žive pa ti duhovi povsod v naravi: po drevju, v
zraku in vetru (Windseelen), po hribih, v bližini hiš in
v gori.

Prva skupina teh bitij so izdani duhovi; radi izraza
prim. Hicinger, Novice 1858, 269. Pri njih moremo biti cesto
v dvomu, ali so duše živih ali mrtvih oseb. Navadno se
pripoveduje, da je kaka gospodična primorana za kazen
»izdati se za kačo«, ali »s kačo lesti« (v kačo se spremeniti,
Vodnikov spomen. str. 196). V tej ali drugi živalski podobi
mora živeti do odrešitve. Pri nekaterih izdanih duhovih, ki
žive kje v gori ali v razvalinah, je mitološki izvor jasen:
bitja, ki tu čakajo odrešenja, so stara božanstva. Izdana
deklica v Gradišču čaka Anžeta z rdečimi lasmi, t. j. solnč-
nega junaka ali Jutrmana, da jo poškropi z roso (št. 73).
Ukleti vitez v Kolu pri Mozirju pričakuje spet deklico

Bajke 2

17

rdečih las (št. 253, i.). Njemu ob strani je ukleta Bela žena.
Tipična je poteza, da jih bo odrešil človek, »ki ga bodo
zibali v zibeljki, stesani iz desk drevesa, ki bo šele vzraslo
na gradišču«; prim. Fr. Ranke, Der Erloser in der Wiege
(Untersuchungen zur Sagen- und Marchenkunde, Miinchen
1911) in Kotnik, str. IX. Votlina v gori, kjer bivajo izdani
duhovi, je podoba spodnjega sveta, pekla; zakladi so pa
vegetacija, čakajoča bodoče pomladi, prvega dežja. Ljudje,
ki so se mudili v tem kraljestvu smrti, navadno hitro iz¬
birajo, čim se povrnejo na pravi svet. Prvotno pravo jedro
teh povedk je pa često otemnelo. Povedke so dobile etičen
zmisel. Zakladi, ki jih čuvajo duhovi, so bili po tej kesnejši
razlagi pridobljeni s krivičnimi dejanji; duhovi se morajo
zato pokoriti v ukletstvu, dokler ni krivica popravljena.
Duhove zakladnike je često težko ločiti od gorskih Škratov,
ki so istotako gospodarji zemeljskih zakladov.

Najnavadnejša živalska oblika, v kateri se prikazujejo
duše umrlih, so kače. Oži, ki žive kje v domačem zidovju,
so duše prednikov ter nočni gospodarji dotičnega hrama;
od njih se človek nima česa bati, samo Bog ne daj jih
usmrtiti, sicer neminovno sledi kazen. Vsak človek ima
svojo kačo; ko pogine ona, umre tudi človek. (Lj. Zvon 1887,
224). To pomeni: vsak človek ima svojo dušo, ki pride iz
kraljestva Kačje kraljice in se vrne tjekaj po njegovi
smrti. Tako nam pripoveduje Kresnikov ciklus; pri Skan¬
dinavcih se imenuje ta kača, ki ne zapusti človeka do
smrti, »fylgja« slediteljica. Kačja kraljica ima neizmeren
zaklad (dnevno luč P); epizode, ki nam pripovedujejo rop te
dragocenosti, spadajo h Kresnikovemu ciklu. Bela kača je
prvotno menda živalska (teriomorfna) podoba Bele žene
in drugo bitje kot Kačja kraljica. Prim. Nakres 205—6.

Duše umrlih otrok se prikazujejo kot nekaki ptički, ki
jih imenuje ljudstvo Mave (Sv. Vrban pri Ptuju), tudi
Mavje, Movje, Morje (!), Navje. Malorusi poznajo tudi
Mavke (duše umrlih otrok); prim. Machal, Nakres slov. baj.

118 s. Starovisokonem. beseda holzmuun (muoja, muowe) se
tolmači 1. furiae, lamiae, Harpye, nočni strah; 2. Eule, sova.
Slov. beseda je z nemško sorodna, ni pa izposojena od tam,
kakor misli Graber,' Car. 1. 1913. (103), str. 108 s. Pač pa je
nem. izvora slov. kor. beseda »mose«, nem. Mosweiber. Na
Pohorju (Lobnica) imenujejo duše brez krsta umrlih otrok
»Žive«.

Sicer se pa prikazujejo duše umrlih v vseh mogočih
živalskih podobah; te živali pomenijo srečo ali nesrečo, ako
jih človek vidi ali sliši. Priljubljen tip takih povedk so

18

»svareče živali« (št. 90 s.). Na vzhodnem Štajerskem imenuje
narod blodeče luči Svečnike — nemški Lichtmandl; kaj-
kavski naziv je Svečarji (Slov. Glasnik XII, 1866, 250); prim.
Št. Kociančič, Slov. Bčela IV, 180. — Svečnjaki so po ljudski
veri duše tistih pokojnikov, ki so prestavljali v življenju
mejnike, zagrebli krivičen denar, ali pa umrli nasilne smrti.
Zvečine imajo ta bitja poleg svita še človeško postavo; po
njej spoznajo ljudje, kdo so in zakaj delajo pokoro. Pri
poveduje se tudi, da zavajajo blodeče luči (Irrwisch) ljudi
v močvirje: Kotnik I, str. X. Duše, ki se prikazujejo po
smrti v postavi, ki je bila pokojniku za živih dni lastna,
imenujemo pošasti (po: zopet in šast: h glagolu šbd »hoditi«),
št. 97 s. Med starodavne slovanske predstave spada tukaj
vera v Vampirje. Machal, Nakres, pozna za to slov. izraz
pijavice; kje je v rabi? Duh zločestih ljudi, zlasti čarov¬
nikov in vešč, zapusti v prvih 40 dneh svoj grob in se
vrača med ljudi; glej Wiesthalerjev članek Lj. Zvon 1883,
705—4; Trstenjak, Novice 1857, 115. Povest o »preminolem
Ižekovčanu« (št. 98) nam kaže, kako začenja vampirski
motiv pri nas izumirati. Ižekovčan je uganjal s sveto hostijo
čarovnije in se vrača po smrti — vendar ne pije več člo¬
veške krvi. Za slavno snov o »Mrtvaškem ljubcu«, ki jo
podajamo v treh inačicah, prim. Jagičev Archiv VI, 2. zv. Da
ima povedka prvotno mitološki pomen, ne more biti dvom¬
ljivo: dozdeva se kot odganjek povesti o Lepi Vidi, ki jo
dovede solnčni junak iz robstva domov. Jajce, ki zraste na
mrtvečevem grobu, je seveda simbol solnca.

K pošastim moramo prišteti še strahove (št. 105 s.). Po¬
vesti o teh (nem. Spukgeschichten) stopnjujejo vse vrste
smrtne groze, da bi razgibale slušalčevo fantazijo. Če v neki
hiši rado straši, se pravi, da se tamkaj javljajo pod ne¬
navadnimi okolnostmi duhovi umrlih. — Neke vrste duhov
so nadalje Podmenki ali Razpotniki. Različni duhovi (Škrati,
Vragovi, Vešče pa tudi Vile) zamenjujejo deco. Dete, ki ga
prinesejo, pripada svetu duhov in izgine, ako se najde za
to primerno sredstvo.

Sojenice ali Rojenice so v zvezi z vero v duše umrlih
tako kakor Norne sorazmerna bitja Germanov (E. Mogk,
Germ. Mythologie §36). One odločijo, kdaj poteče človeku
nit življenja. Ponekod jih pomeša narod z Vilami ter
Belimi ženami — a prvotno so ta bitja gotovo ločena; glej
Novice 1858, 13, 19; Vestnik (Priloga Zore) 1873, I; njihovo
število je zelo različno. — Celjska kronika (16/17. stol.)
pozna »Royenize« (Parce) in njihovo jamo pri Pilštanju
s figurami in stoli (navedeno pri Pajku, Črtice).

2 *

19

V. Vilinska bitja (elfische Wesen), imenujem tako po
Vilah, najizrazitejših zastopnicah te vrste. Semkaj spadajo
tudi Škratje, Povodni mož, Hostnik... Tudi ta bitja imajo
svoj izvor v veri v dušo, ki živi svoje življenje po smrti.
Toda ljudska fantazija jih je naselila po zraku, po gozdovih
in hribih, po poljih in v vodah. Dozdevajo se zastopniki v
tišini delujočih naravnih moči; njihovi odnosi do človeka
pa niso več tako tesni kakor pri duhovih, s katerimi smo
imeli doslej opravka. Neka posebnost vilinskih bitij' je nji¬
hovo svetlo telo; na to lastnost opozarjajo povesti vedno
znova.

Škrati so radi svoje kapice nazvani po Goriškem tudi
Kapiči. Pri Čakavcih je znano ime Malik ali Malič (Milčetič,
Zbornik za nar. živ. I, 228; Trdina, Novice 1859, otok Krk);
manj znano je to ime med Slovenci; odmev je Škratovo
delo in se zove malik; ako kje ni odmeva, ga je Škrat pre-
strigel iz kake dupline, kjer biva. Sicer so pa Škratje ču¬
varji zemeljskih zakladov, vendar pa so različni od duhov
zakladnikov. Približujejo se radi ljudem, bodisi tudi le, da
se z njimi pošalijo. Narod ponekod ne loči Škrata od Vraga.

Vera v Lesnike (Machal, Nakres 124 s.), drevesna bitja,
je bila ponekod med Slovenci zelo močna, še 1.1300 je neki
Vid Trsteniški (pri Mariboru) izkazoval božjo čast drevesu
»na sramoto svojemu stvarniku« (Pirchegger, Geschichte d.
Steiermark 296). Nadaljnja sporočila o tem imamo iz Ko¬
barida in Šent Daniela pri Tolminu (Mailly, Mythen, str. 34).
Spoznajo se ta bitja po tem, da žive v drevju ali na drevju
in da branijo ljudem, ga pokončavati s sekiro. Trdinov
»Gugljaj« odgovarja Zybočniku pri severnih Slovanih (Na¬
kres 124 s.).

Nekateri ljudje imajo svojega lastnega Škratca, ki jim
nosi denar in pomaga pomnoževati zlato. A treba je Škrata
s tem pridobiti, da se mu človek s krvjo zapiše, mu zastavi
lastno senco in pismo položi na okno. Obenem mora tisti,
ki se mu je zapisal, tudi povedati, kaj si želi. Govori se,
da ostaja Malik v človeški senci vedno mlad, sicer bi se
postaral in umrl. Zato pa začne človek, ki je zastavil senco,
kmalu hirati in ne uide zlepa zgodnji smrti. Za dušo pa
Malik ne mara; velik je tedaj razloček, zapisati se Hudobi
ali pa Maliku (Trdina).

Škrati, ki se nahajajo najrajši v človeških bivališčih,
se zove jo pri Nemcih n. pr. Heinzelmannchen; pri Pohorcih
se imenujejo ta bitja Enci: »Ene je svetel duh, ki se pri¬
kazuje le ponoči...« (Trstenjak Slov. Glasnik VI, 1860, 58,
Sv. Lovrenc na Pohorju).

20

Vile so pod tem imenom znane samo še v krajih, ki
meje na Hrvaško: torej v Beli krajini (Sodevski, Novice
1853) ; tudi Prekmurci in vzhodni Štajerci poznajo še ta
naziv. Po stari Karantaniji je to ime zamrlo: odgovarjajoča
bitja nazivi je jo sedaj tukaj z južnonem. besedo Žalik žena
(Žark žene, Žal žene): die Saligen! Majar pravi, da jih
zovejo v Zilski dolini Bele ali Častitljive žene (Novice, 1844,
159). Oboje je v rabi tudi drugod; v Gorjancih nad vasjo
Orehovica je jama »Čestitk«; Častitljivo jamo ob Lipljenici
pri Kamni gorici navaja A. Miillner, Argo X, 1903, 50, kot
bivališče Rojenic. O Belih ženah glej sestavek Belšičanov
v Slov. Bčeli 1850, 182. V rabi so brez razločka imena
Rojenice, Sojenice, Divje deklice, Božje dekle (po Majarju
v Kanalski dolini pri Žabnicah, znano pa tudi v Krembergu
ob Muri). Ime »Zavdane deklice« nas spominja na ljudsko
vero, da so ta bitja duše ukletih devic; Ajdovske in Rimske
deklice spadajo že v vrsto demonskih bitij. Ime »Bille-
weill« v dolini Krčice nima kaj opraviti z bajnim bitjem
Bilweis, kakor pravi Graber, str. VII. Koroške Billeweifi
imajo isto opravilo kakor žalke, dočim je Bihveis, čigar
ime je najbrže itak slovansko (Feifalik, Zs. f. ost. Gymn. 1858,
406), zlohoten čarodej, ki krade žito kakor naš Vedomec. Bo
torej tako, kakor pravi Kotnik (Štorije IX), da je ta beseda
združena iz Vile in weifl; beseda »Vile« je bila nekdaj pač
tudi tukaj poznana. Ljudska domišljija je odkazala vso
naravo tem bitjem v bivališče brez ozira na ime; vendar
pomni, da so Bele žene in torej tudi njih kraljica (št. 195),
ki je pa bitje višjega reda, prvotno vodne Vile.

Hostnik, Vilenjak ali Divji mož je isto kar romanski
»homo silvaticus«, 1’homme sauvage, lom salvadegh pri
Ladinih. Nemški Tirolci vedo o njih, da so padli angeli,
odtod še solčavska povedka o Kanihu. Divji možje pač
pasejo gozdno zverjad (št. 151), a ne vodijo, vsaj prvotno ne,
nočnega lova; kajti to je naloga Divjega lovca, s katerim
Hostnika ne smemo zamenjati.

Povodni mož je znan po Slovenskem tudi z nemškimi
imeni: Taterman, »ki se bobna boji« (Slov. Glasnik VI, 142;
Novice 158, 102); studencu velijo po Koroškem Taterman;
prim. Unger-Khull, Steier. Wortschatz 135 s.; nadalje mu
vele Gestrin, kar je iz nemškega Wassermann; prim. Slov.
Glasnik IV, 1859, 171; Machal, Nakres 145. Ime Muk je ne¬
jasno. — Večjega pomena kakor pri nas sta pri drugih
Slovanih Morski kralj in njegova žena (245, VI); prim.
Nakres 142.

Slovenci med Muro in Dravo vedo dokaj pripovedovati
o Polkonjih, kakor poroča iz Žitalske doline Henrik Rešek,

21

Novice 1860, 27. V narodnih povedkah ta bitja sicer mnogo
ne nastopajo; znano je mesto iz pesmi »Kaj se po svetu
godi«, Štrekelj I, 107.

VI. Demone imenujemo bitja, ki predstavljajo naravne
moči in dogodke. Od vilinskih bitij se razlikujejo v tem, da
jim manjka vsaka duševna poteza, da se dozdevajo zgolj
sirove fizične sile. S tem pa še ni rečeno, da mora biti nji¬
hov odnos do ljudi vedno sovražen. Demone moremo deliti
po elementu, v katerem delujejo in ki ga predstavljajo:
imamo torej demone zemlje, vode, vetrov in viharja. Ta
bitja se prikazujejo tako v človeški kakor v živalski po¬
dobi. Zmaji in pozoji so zlasti predstavniki škodljivih voda
jn viharjev; to poglavje naše mitologije je obdelal S. Rutar
v Kresu V, 41 s. Med ženskimi demoni viharja je posebno
važna Jaga baba, Ježi baba, Jeza, Jezinka; prim. Machal
str. 66. Pri nas je ohranjen menda samo še spomin na
Kačjo devico Izo: radi sličnosti imena je stopila na njeno
mesto sv. Neža. Malo je poznana Bosaruna, kar pomeni
čarodejko. Pohorski velikan Vouvel in njemu sorodni baron
Balon sta demona, ki zadržujeta v svojih votlinah blago¬
dejne oblake; bajke seveda govore o ovcah ali govedu.
Glede Vouvela bi pripomnil, da živi njegov spomin še v
izkvarjeni obliki med vzhodnještajerskimi Slovenci. Na dan
spreobrnenja sv. Pavla (25. jan.) hodijo dečki po vasi kričeč:
»Beži, Pavel, kaj te megla ne dobi!«; prim. k temu Pajk
Črtice 220. Ime Vouvel in Balon spominja nadalje na Bala-
mirja, zamorskega kneza v sh. povedkah, ki odvede Lepo
Vido od njenega moža.

Ribniška Berbara je bitje, ki zadržuje oblake in škoduje
prirasti; zato obstoje razni običaji, s katerimi ljudstvo iz¬
prosi od Berbare ali Perperune blagodejnega dežja (Vije-
nae 1926, 404).

Predstavnik zime je Rabolj (rabelj), ki se bori z Vesni-
kom, pomladanskim junakom. Rusa, ki jo vodijo ob koncu
zime po štajerskem vzhodu (t. j. žival rusaste, rdečkaste
barve), bo pač tudi predstavnica minule zime; prim. Slov.
Bčela II, 1851, 11.

K demonom viharja moremo priključiti vetrove, ako so
poosebljeni. Da so imeli nekoč večji pomen, moremo po¬
sneti iz Valvasorja, ki pripoveduje, da so blagoslavljali po
Kranjskem jame, iz katerih pušejo hudi viharji (II, 245 s.,
IV, 540 s.). Rekli smo zgoraj, da kažejo Vedomci v svojem
bistvu sličnost z vetrovi.

Za gorske velikane poznamo izraz Stramorji; prim. nem.
dial. Stramhans v pomenu 'Struwelpeter: Unger-Kliull, 1. c.

22

228; madjarska beseda je Orjaš. Strme, navpične skale
s svojimi večkrat človeškimi obrisi so vzbujale v ljudeh
do jem gorskih velikanov; skladovje gora je po narodni veri
delo teh velikanov; to so njihovi gradovi in božje veže.
S temi čisto mitičnimi predstavami so se družili spomini na
prastanovnike naše zemlje in spomini na Rimljane ali Grke,
ki so zapustili po naših krajih sledove svojega bivanja v
silnih stavbah. Odtod ime Rimske deklice namesto Ajdovske
deklice (št. 170). Izraz Ajdi odgovarja nem. Hadische Leute;
Kajkavci, ki so prevzeli ta naziv od Slovencev, ne da bi ga
razumeli, pravijo že Hajduki (!), prim. Slov. Glasnik XII,
1866, 509. Ti velikani se sčasoma znatno približa jo človeškim
meram; iz nekdanjih brezdušnih nasilnežev postanejo po¬
lagoma ljudje, ki jih odlikuje nenavadna moč in pa pri¬
merna požrešnost, kakor n. pr. Martina Krpana. Njih od-
nošaji do ljudi postanejo milejši. Tako postane Blagodej iz
soške doline celo ljudski dobrotnik. — Tujega izvora so
obledele povesti o enookem Politemu (Pesoglavcu), ki ga
poznajo Belokranjci tudi pod imenom Bistrook; prim. Do¬
lenjec 1906, št. 6; Novice, 1860, 42 s.; Kres, 1882, št. 5.

Romanski Orco (Vuorek) je znan pri Slovencih in Hrva¬
tih, ki meje na Italijane, še pod svojim romanskim imenom.
Spreminja se v razne postave in nadleguje nočnega popot¬
nika s tem, da se mu zvali pod noge (Podlegaj) ali da mu
skoči na hrbet (nem. Aufhockteufel). Drugod tudi poznajo
te stvari, a bitje nazivi je jo naprosto Škrat ali Vrag (tako
Prekmurci). Vendar je Podlegaj znatno zlobnejši od Škrata;
zastopnik je tistih sunkov vetra, ki včasih nenadoma na¬
stajajo na odprtem polju, da človek zares ne ve, odkod
so se vzeli.

Med demonska bitja smo pravtako uvrstili v naših baj¬
kah nastopajočo Lepo Vido. Spomin nanjo je ohranjen tudi
v sh. tradici ji, kar nam znatno pomaga pri naši študiji.
Kakor izvaja Nodilo, Rad LXXVII, 94 et pass., se pri Srbo-
hrvatih soproga nebeškega vladarja imenuje Vida, kar od¬
govarja moževemu imenu Sventovid, in je skrajšano iz
Vidoslava. Ona je obenem sestra svojega soproga kakor
Kresnikova »Deva« pri nas. Tudi srbohrvaška Vida postane
nezvesta svojemu soprogu, ki ga pripovedke imenujejo Ban
Strahinja, Strahor in celo pomaga roparju, ki je, kakor v
naši tradiciji, zamorec ali Arabec. S. Rutar domneva (Dun.
Zvon VI, 310), da je Lepa Vida od morja do morja potujoča
luna. S tem se sklada dejstvo, da zove narod rastlino arte-
mizijo »Vidino pero« (Wermut, Beifufi). Kajti Artemis je
bila boginja lune in tudi studencev. Za oznako naše Lepe

23

Vide je poleg tega važno, da jo najdemo vselej v zvezi
z morjem: »Lepa Vida je pri morju stala, tam na prodi si
plenice prala.« Slično pravi tudi Nodilo o sh. Vidi, da jo je
najti v bližini vode. To nam daje pravico, da približamo
Lepo Vido vodni nimfi, imenovani Božja deklica, ki po
slovenski tradiciji ponoči pere ob ribnikih plenice. Tudi
lužiški Srbi poznajo tako perico in Veckenstedt pravi, da
mu je kaj sličnega znano le še iz Bretagne! Jasno je, da je
to domača slovanska tradicija, ki so jo prevzeli od Sloven¬
cev še štajerski in koroški Nemci; oni zovejo to bitje ali
Waschfrau ali Nachtfrau ali Nachtahnl; hodi pravtako
ponoči prat kakor Lepa Vida ali Božja deklica. Nadalje se
prikazuje tudi ona veličastna Bela žena, ki stoje v vodi
spreminja vodo v vino; zapravo je to kraljica Belih žen,
kakor je Zlata baba pri Bolgarih kraljica Sojenic (Nakres 78).
Potemtakem je soproga in sestra najvišjega bitja, nazvana
Lepa Vida, Božja deklica, Bela žena, Zlata baba, Matica.
Matoha, prvotno vodna Vila. Ime Matoha ali Matica (št. 146)
ni neprimerno za soprogo najvišjega bitja in mater vsega
živega. Toda ta Velika mati kaže tudi neprijazne poteze;
videli smo, da uteče svojemu gospodarju in da izdajalsko
pomaga roparskemu Arabcu. Tudi naše povedke nam kažejo
to bitje z neprijazne strani: kot Preglavico, ki zraste člo¬
veku čez glavo in mu napove smrt in nesrečo. Nadalje
moramo opozoriti, da pomenja Bela žena Slovencem vse-
obče tudi smrt. Na slovensko predstavo se naslanja die
Todin, ali Torin pri nem. Štajercih in Korošcih. Slovencem
je podoba Smrtnjaka s koso od kraja neznana. Domača
predstava je le Bela žena, nazvana tudi Božja deklica. V
zimskem času se pojavlja še sorodna Torklja, Torka,
Štorklja (Tolminsko, Let. Mat. Sl. 1894, 56), Turklja (Murko),
Tvorka (Poženčan, Novice 1846, 112). Za vsemi temi pred¬
stavami se skriva pač le mati narava v zimskem, nerodo¬
vitnem času. Odkod izraz Torklja, ni znano. — Na koncu
naše vrste stoji Mokoška. Beseda mokoš pomeni pri Slo¬
vencih sedaj razne vodne ptiče, a je bila gotovo, kakor^ pri
drugih Slovanih, naziv za neko vodno Vilo; izraz mokoš iz¬
vaja Jagič od besede moker, moča. Živahen spomin nanjo
so ohranili prebivalci nekdaj slov. predela pri Sv. Florjanu
na Ložnici; tukaj se je še ohranilo napol slov. ime Lahn-
waberl, kjer pomeni Lahn »lava, močvirje«, Waberl pa
»baba«. Mokoška je velika čarodejka: nebeški vladar za¬
pade njeni oblasti (št. 1, I); Kresnik gre k njej na posvete
(št. 1, 2). Njen večno zeleni vrt se pogrezne. Torej zemlja v
poletnem in zimskem času? V zimskem času nastopa kot

24

Skopulja, ki rajša zamaže kruh, kakor da bi ga podarila
revežem.

VII. Kakor nam poročajo stari pisatelji, so častili Slo¬
vani najvišjega boga (deus deorum), začetnika neba in
zemlje, solnca in svetlobe. Ime (ali priimek?) mu je bilo
Svarog, mogoče tudi Tvarog; prim. Zupaničev Etnolog I,
166 s. Drug naziv za to božanstvo je bil Sventovid, kar se
razlaga na različne načine. Svarog ali Svetovid odgovarjata
grškemu Uranu ali Kronu. Ker se je smatralo, da to bitje
povzroča grom, se je imenovalo pri raznih slovanskih ple¬
menih tudi Perun, kar odgovarja germanskemu Thorrju.
Za nebeškega vladarja so prevzeli Slovani nekoč iranski
naziv »bog«; zato smemo sklepati, da so se v isti dobi se¬
znanili z mitologijo iranskih narodov in izpopolnili po njej
svoja verska' naziranja. Bog prebiva v plamenu, kakor pra¬
vijo prekmurska sporočila, v plamenu se prikazuje po¬
žigalcem njegov obraz (Čas. zg. nar. 1911, št. 73). V krščanski
dobi stopi na Perunovo mesto nebeški gromovnik sv. Ilija.
Nebeški gromovnik ubije svoje starše, kačo in nekega de¬
mona (viharne oblake). Legendarna povest o sv. Matiji, ki
stopi na mesto Perunovo, nam poroča, da zgradi Matija
»za kazen« rimski most, ki je seveda mavrica. V povedki
»Lucifer zveličan« se nam prikazuje nebeški vladar v
krščanski obleki; često moremo opaziti, da stari bogovi
zdrknejo v kesnejših dobah na položaj demonov. Povest
o zveličanem Luciferju moramo tako razumeti, da nebeški
vladar od časa do časa zapade ukletstvu in se vrača v obliki
megle nazaj v oblake. Slične povesti, v katerih je prikazano
zveličanje padlega zlodeja, imajo tudi Nemci; prim. Fr.
Ranke, Sagenbuch, 269.

Dočim je bil Svarog v najstarejši dobi bog vesoljstva,
je dobila beseda polagoma še drug pomen: Svarog je nam¬
reč začel predstavljati staro solnce v nasprotju z mladim
solncem (Svarožičem, Božičem). Prim. o tem Nodilo, Rad
LXXVII, 86 et pass. Stari bog (Svetovid) rodi z demonskim
bitjem (Lepo Vido ali Matoho) zlatorokega in zlatolasega
sina Kresnika, Devo, Ogenj (Netka?). O starših Kresnikovih
pripovedujejo pravljice kot n. pr. Zrni ja Mladoženja (Vuk),
pravljica o Ježku (šašelj, Bis. II. 223) i. sl.

VIII. Ostanki naše kosmogonije (št. 206 s.) so ohranili
nekatere stare poteze (prim. Machal, Nakres 3 s.). Solnce
je postalo predmet mitoloških predstav, kakor smo videli
v Kresnikovem ciklu; mesec, ki se večno pomlajuje in
stara, živi v Kurentovem mitu; najbrž je pa tudi Lepa
Vida podoba lune; solnce in mesec se namreč predstavljata

25

enkrat kot moško, drugič kot žensko bitje: prim. n. pr. po¬
vest Solnčica in Zarika (št. 11) in pesem »Mesec se je ženia,
Sunce si je zea«... Trstenjak, Novice 1879, 409.

Mesec je povrh tega še predmet raznolikih razlag: n.
pr. kaj pomenijo temne lise v mescu. Slovenci vidijo v njem
ponajveč obrise moža, ki je moral ponoči delati in je pre¬
klinjal mesec, ki ga je zato k sebi potegnil (štajerska spo¬
ročila pri Pajku, Črtice; prim. Valjavec, Slov. Glasnik XX,
1867, 173, Nedelanci pri Varaždinu).

Zvezde in ozvezdja imajo svoja posebna imena, prim.
Slov. Glasnik X, 1867, 221; Čas. zg. nar. 1911, str. 59. K vsa¬
kemu takemu imenu je spadala nekoč tudi povest, ki ga je
razlagala. Podobe zodiaka ali živalskega kroga napolnjujejo
Kresnikov ciklus. Lepo število kajkavskih astralnih povesti
je nabral Valjavec (Slov. Glasnik 1. c.). Astralnega izvora je
mogoče tudi Pes Marko (Orion - lovec in Sirius, »kuzljak«),
Za plejado, ki jo poznajo Slovenci pod imenom gostosevci
ali gostoževci (poljski: Dždžovnice), navaja Kukuljevič-
Sakcinski (Arkiv I, 86, op.) ime vlastovice: mogoče je pri¬
padala k temu imenu kaka bajna povest. Povest o Križu
sv. Helene, na katerega morajo gledati popotniki, je zelo
razširjena: prim. Valjavec, Slov. Glasnik X, 1867, 221 in J. P.,
I. c. 1865, 373; prim. F. Kočevar, Zora I, 51. Sporočilo o s ve¬
soljnem potopu«, ki je kazen za greh, se ponavlja v raznih
povedkah o lokalnih nezgodah: prim. D. Trstenjak, Novice
1857, št. 49: Morlot, Die Sage von der Kirche am See, Mitt.
des hist. Ver. f. Krain 1855; S. Rutar, L j. Zvon 1881, 681 ss.
V povedkah o kaznovani Skopulji je obrazovana pojema¬
joča moč narave, zimski nalivi. — Blagodejnim čarovnikom
je dano, da morejo odpraviti preobilno močo (št. 213—4).
Za povesti, ki skušajo obrazložiti nastanek kake posebnosti
na zemeljski obli, rabimo izraz ajtijološke povesti (gr. aitia,
vzrok, razlog): taka povest je, recimo, št. 216.

Ne samo gospod Bog kaže svojo oblast v naravi s tem,
da n. pr. ovekoveči sledove kakega pregrešnega čina z »oka-
menelimi grešniki« (št. 219—22), ampak tudi njegovi protiv-
niki skušajo dokazati svojo moč; po krščanskem poenostav¬
ljajočem naziranju je to običajno Hudič. Njemu na rovaš
gredo razne nerednosti v naravnem dogajanju; on je tisti,
ki podira hribe, proži plazove, se protivi gradnji cerkev in
mest. Nebo se nam prikazuje v pravljicah v podobi Zlate ali
Steklene gore; ona je bivališče solnčnega junaka Kresnika,
ki biva v tem raju često v podobi zlatorogega jelena (terio-
morfna povest); na tej gori rastejo zelišča (jabolka), ki

26

dajejo nesmrtnost. Glej št. 1 , IV. V povestih (Sagen) je ta
raj lokalizirali na ta in oni kraj: takšen zemeljski raj je
Zlatorogovo bivališče in tudi Trdinov Cvetnik v Gorjancih.
Povesti o čudežnih zvonovih (št. 227), ki izpolnijo vsako
željo, spadajo menda semkaj. Raj (starosl. nav) je prvotno,
kakor smo rekli, bivališče solnčnega junaka, ni pa zbira¬
lišče pobožnih duš, ki bi tukaj uživale plačilo poštenega
življenja.

Tako tudi spodnji svet (pekel) prvotno ni mišljen kot
kraj trpljenja in pokore. V tem kraju biva Kresnikov
protivnik Črt, nazvan tudi Trdoglav in Potoglav; zatem
prebivajo v peklu razni drugi, tudi »dobri« duhovi, ki jih
je doletelo ukletstvo. Ako najdemo v podzemlju tudi duše
pokojnikov, in sicer v živalskih podobah, ne smemo tega
vselej tolmačiti kot kazen, ker najdemo pokojnike raz¬
tresene po vsej naravi. Vendar je treba priznati, da sega
tudi zamisel pekla kot kraja odplačila v poganske čase; ta
ideja zahteva seveda že razvitejših etičnih nazorov. Trp¬
ljenje je pokora za prestopke, za katere človek v življenju
ni dal zadostila. Vendar so povesti, ki nam pripovedujejo,
kako se duše »vicajo« na onem svetu, relativno mlade in
nenarodne: n. pr. »Godec na onem svetu«. Slovenski »pekel«
leži prvotno vselej »onstran« neke tekoče vode; nalikuje
torej nemškemu vodnemu peklu (Wasserhollel).

Za naše predstave o koncu sveta (št. 230) je pravtako
značilno, da pride zadnja pogibelj od vode in ne od ognja.
K poglavju o rudah, ki jih odnaša Lah, glej Kotnik I,
str. XIV. V odstavek »Stara vera in šega« (št. 235 s) sem
uvrstil še mitološko prikazen Desetnika in Desetnice: nji¬
hov prvotni pomen je pa težko razbrati.

IX. Zgodovinske povesti. Čim dalje gremo v zgodovini
poedinih narodov nazaj, tem teže nam je ločiti v njihovi
narodni tradiciji mitične sestavine od zgodovinskih. Spomini
na najstarejše vodilne osebnosti in odločujoče dogodke se
pomešajo s prvotno čisto verskimi predstavami v neraz-
družljivo celoto. Toda v kesnejših dobah zgodovinski ele¬
ment nadkrili čisto mitičnega. Mitične predstave vsesajo
zgodovinske sestavine in zadobe zato trdnejše obrise. Iz
bajk postanejo napol zgodovinske pripovedke (historische
Sage). Take pripovedke so predmet naše junaške poezije.
Nosilec slovenskih epskih tradicij v srednjem veku je bil
igre; godalo so mu bile, kakor v pesmi o kralju Matjažu,
gosli. Izraz so prevzeli tudi Madžari (Jakob Bleyer, Paul
Braunes Beitrage 1. 51.): igricz! Nasprotno pa so si izposodili

27

vzhodni Slovenci odgovarjajočo figuro hrgadiiša (hegediis,
igralec): glej Pajk, Črtice (s. v.). Igre in hrgadiiš spadata k
»porednim ljudem« (fahrende Leute); prim. Kotnik, Čas. zg.
nar. XIX, 11. Izrazi za prednašanje starih snovi so: pre-
gadanje, prečoprečanje (reete: priče pričanje). Najstarejša
slovenska napol zgodovinska sporočila se nanašajo na na¬
slednje činjenice in osebnosti.

1. Ko so prišli Slovenci v novo domovino med Donavo
in Jadranskim morjem, so tamkaj mestoma našli še stare
Stanovnike, ki so jih nazivali menda Matarožnike (beseda
je ohranjena še kot priimek v Solčavskih planinah); ohra¬
njeni so bili še takrat, vsaj v silnih razvalinah, sledovi
kulturnega dela romanskih prebivalcev. Te stavbe so se
zdele našim praočetom presilne, da bi mogle biti delo
običajnih človeških rok; pripisovali so jih za to velikanom;
tako se je spomin na čisto bajna bitja (velikane), združen
z mislijo na prastanovnike, spojil v predstavo o Ajdih.
Povesti o njih smo obravnavali zgoraj.

Spomin na Atilo, ki je s svojimi Huni povzročil toliko
gorja, je živel tudi pri Slovencih, dasi ti niso imeli z njim
neposrednega opravka. Spomin na hunsko dobo je ohranjen
v naši tradiciji v glavnem v dveh osebah: v Psu Marku in
v Atili. Naše povedke o Psu Marku, ki smo ga srečali že
zgoraj, se strinjajo v neki bistveni potezi z gotskimi spo¬
ročili o postanku hunskih krvolokov. Ta namreč pripove¬
dujejo, da so Huni pravzaprav izrodek gotskih čarodejk
(haljaruns), ki jih je narod izgnal v pustinje; tukaj da so
se spečale z zlimi duhovi in potomstvo so bili Huni, ki so
potem podvrgli vse narode. Tudi Pes Marko, sin zavržene
devojke, se vrne na čelu »pesoglavcev« v domovino in jo
opustoši. Na postanek osebnosti Psa Marka je sicer vplivala
italijanska tradicija o »Pulicanu«. Pulicane je bil sin psa
in neke krščanske gospe v Kapadokiji. Dolnji del njegovega
telesa je bil pasji, gornji pa človeški. Da jedro te osebnosti
ni čisto zgodovinsko, nam postane jasno ob Trdinovi povesti
(št. 240, IV). Pes Marko je čarostrelec in torej prvotno eden
izmed Kresnikovih protivnikov. Tudi Atila, ki ga neka
beneška sporočila istovetijo s Psom Markom, se prikazuje
po smrti kot »Zelen lovec«. Pes Marko ali kralj Pesoglav
in Atila tvorita potemtakem jedro slovenske hunske priče,
ki je bila prvotno razširjena v pesmih, dočim dandanes ob¬
stoja le še v povestih. Misliti nam je tu na cikle, ki so
obdelovali to snov. Završetek cikla o Psu Marku nam je
ohranila hrvaška povest (št. 242), ki jo zato priobčujemo
v naši zbirki. S spomini na mitične Psoglavce in Hune so

28

se sčasoma spojili še spomini na Obre ali Avare, ki jih
narod sicer pozna že po njihovem pravem imenu (Slov.
Glasnik VI, 1860, 143). Zlasti pa je legel v kesnejših dobah
na to staro plast tradicije še spomin na neko drugo iztočno
pleme, enako krvoločno kakor Huni in Avari: vzhodni
Slovenci so imeli priliko, se pobliže seznaniti s plemenom
Pečenegov ali Bissenov; ogrska država jih je naseljevala
kot mejne čuvarje v pokrajinah, ki so mejile na Slovence.
Še danes imamo pri Ljutomeru Bisenski vrh; na vzhodu je
razširjeno ime Bisenjak, Besenjak. Mogoče izvira odtod ime
Bizjaki, Bezjaki: to so hrvaški Slovenci. Bisenci = Besen jaki
so bili jezdeci, oboroženi s sulicami. Zato naše povesti vedno
pripovedujejo o beguncih, ki beže iz vztočnega ujetništva
in imajo med potom opravka z zasledovalci, oboroženimi
s sulicami. Po ljudski etimologiji so postali iz Besenjakov
Pesjaniki (kajkavska oblika) in so dobili ti jezdeci v naši
tradiciji tudi pasje glave. Iz nemške oblike Bessenaere se je
razvil Pesajnar, Peslajnar itd. Vedno pa je živa ostala
vera, da je domovina teh divjakov na vzhodu. St. Vrazu je
pripovedovala mati, da se zovejo Pesjani tudi Kalvini (to
je Madžari); prim. Lj. Zvon 1883, 252.

Tudi lastna narodna zgodovina se je opevala v pesniški
obliki, dasi so poročila o tem zaenkrat še redka. Verjetno
je, da smo imeli plemenske cikle, v katerih se je pripove¬
dovala zgodovina posamnih plemen od početka pa do naj¬
novejše dobe. Iz starih plemenskih bogov »Kresnikov« so
polagoma postali bajni slovenski knezi. V njihovi vladi živi
spomin na zlati vek slovenske zgodovine, v njej se zrcali
blesk slovenske samostojnosti. V obtoku sta bili zlasti dve
varianti tega cikla: v eni je osrednji junak ostal Kresnik,
v drugi, novejši, pa se zove kralj Matjaž. Kresnikova po¬
vest je našla posebno v štajerskem Vurberku svoje opo¬
rišče. Ta kraj je moral biti v stari dobi nekako politično in
versko središče- tamošnjih Slovencev; iz njegove bližine
imamo znamenita krajevna imena, tako n. pr. Trotkovo, ki
nas spominja na Perunov ali Trotov kult. V bližnjem gradu
Hrastovcu je lokalizirana pripovedka o nečloveškem go¬
spodu (št. 254), ki je nekdaj mogoče imel tesnejše zveze
s Kresnikovo povestjo.

Povest o vurberškem Kresniku je obsegala celotni potek
njegovega življenja; verjetno je, da so vplivale tradicije
Lohengrinovega romana na vsebino domače povedke. Lohen-
grin pripada nekemu mitičnemu rodu, čigar skrivnost se ne
sme razkriti; vendar povzroči žena iz neprevidnosti ali
ljubosumja katastrofo. Nekak pojem o pesmih, ki so kro-

29

žile med narodom, dobimo iz odlomka vzhodnoštajerske
pesmi, ki je sporočena v Vrazovi zapuščini (Vraz XVII, 35).
Junak, pač Kresnik, išče sedem let Julianezo, cesarjevo hčer,
ki jo je ugrabil zamorec. Ime Julianeza kaže, da se gibljemo
v viteških krogih. Moja obnova te znamenite snovi upo¬
rablja gradivo, ki ga je poglavitno nabral neumorni Trstenjak,
nato pa uredil Jože Pajk (Kres II, 578). Temeljito poznavanje
snovi mi je pomoglo, da sem vzidal v te razvaline še kakšen
kamen in kamenček, ki se je bil tekom let razrahljal in
izluščil iz prvotne zveze. Seveda je moja rekonstrukcija
samo poskus in je nujno želeti, da se nabere še novo
gradivo. — Od lembaškega cikla imamo doslej samo eno
epizodo (št. 246, I—II); pripoved kaže tukaj že docela viteški
značaj. Upam, da bodo kesnejše preiskave poglobile mojo
ugotovitev, da sta prvotno vurberški in medvedgrajski ciklus
celota; prim. Arkiv za po v j. j už. Slav. III, 13 s.

Slično se je začela tudi druga velika oblika solnčnega
mita pretvarjati v zgodovinsko snov. V novejši fazi razvoja
postane kralj Matjaž, osobito na korotanskih tleh, pred¬
stavnik in nositelj nekdanje narodne samostojnosti; v nje¬
govi skrivnostni smrti se odražava pogin karantanske države.
Najmlajša oblika povesti o kralju Matjažu je tista, ki nam
je ohranjena v epskih pesmih o tem kralju. V eni izmed
njih je kraljeva prestolnica Celje, kar nam razodeva, da so
tudi celjski grofje s svojo burno zgodovino prispevali gra¬
divo za to obliko naše povedke.

Tudi ostala važnejša mitološka bitja so postala središče
večjih ali manjših lažnih zgodovinskih povesti. Bajka o
ugrabljeni Devi živi med Slovenci in ponemčenimi sosedi
v povestih o Junaški deklici in o Devinem skoku (št. 248-9).
Deva je sedaj postala deklica, ki se reši pred zalezovanjem
s skokom v globočino; zalezovalci so sprva Psoglavci, Huni,
kesneje pa je kakšen vitez; rešitelj je soprog ali kdor si
bodi. Vse važnejše elemente te bajke najdemo v povesti
249, V, kjer Hun odvede Devo s seboj. Na Gorenjskem je
razširjen ciklus o vitezu Lamberžanu, ki je paralela po¬
vedke o kralju Matjažu.

Tudi snov o Lepi Vidi se je sčasoma odela v zgodovinsko
haljo. Z ozirom na morsko scenerijo in na ločitev zakoncev
bi mogli L. V. primerjati nemški Gudruni, samo da je njen
značaj tudi v zgodovinskem razvoju dvoličen. L. V. uteče
svojemu soprogu, da se znebi nadlog zakonskega življenja,
nazaj pa jo privede hrepenenje po detetu, kakor v naši
povesti. Da bi se zakonca spet združila, o tem ni govora.

30

Zlasti srbohrv. epika pa pripoveduje, da gre mož iskat
ubežnico in jo iztrga iz rok roparskega črnca. Ženi veliko¬
dušno odpusti ali jo pa tudi kaznuje za izdajstvo; prim. o
tem medžimurski odlomek, Štrekelj št. 252 in Rad LXXVII,
94. V nekaterih povestih pa mora iti L. V. proti svoji volji
s črncem ali Turkom v sužnost. Iz tega se je nato mogla
izcimiti povest o Miklovi Zali (št. 252), ki je bila prvotno
razširjena v pesniški obliki; toda ta se je zgubila do tistih
dveh verzov, ki smo ju citirali v št. 252. Manj znane oblike
te snovi so tiste, ki imajo svoje oporišče v Visokem gradu
pri Kostanjevici oziroma pri cerkvi M. B. v Slinovcu; prim.
Mati B. dobrega sveta ali bratovska ljubezen (Dr. sv. Moh.
1907, str. 56; Let. Mat. Slov. 1870, Mahmud).

Motiv dveh sovražnih bratov je posebno lepo odet v
napol zgodovinsko haljo v povesti št. 253, I; verjetno je, da
imamo tjakaj pred seboj stara dva sovražnika, Vesnika in
Jurija s pušo. — V štev. 254—6 imamo povesti o hudih gra¬
ščakih, ki so pa nekoliko več kakor Trdinove običajne
»vaše gnade«, kajti v njih tiči staro hudičevo jedro; pri
Krutogvavu razodeva že ime samo, kakšnega kova je (št. 18).
Vitez pade, zasledujoč mladenko, raz pečino: motiv Devinega
skoka! Za te viteze je značilno, da ponižujejo svoje tlačane
do živali, kar je, kakor smo omenili, glavna poteza hudega
duha.

Povesti, ki obdelujejo prve boje z Nemci, nam razode¬
vajo, da so bili ti konflikti usodni za staro vero in svobodo;
povesti pa, kakor ona o knezu Domicianu, nam kažejo, da
si je krščanstvo tudi mirno utiralo svojo pot.

Našo zbirko zaključujeta postavi dveh narodnih juna¬
kov mitičnega izvora, namreč Peter Klepec, ki je solnčni
junak postavljen v kmečke razmere, ter Martin Krpan, ki
spominja na ješče velikane srednjeveških povesti. V obeh
povedkah je obdelan zelo tipičen motiv: borba med kmetom
in vitezom. — To torej bi bile naše najvažnejše epske snovi,
pri katerih se da dokazati mitični izvor. Ostalih zgodovin¬
skih snovi ni v naši zbirki.

Še nekaj opazk o načelih, ki so me vodila pri prirejanju
te zbirke. Za proizvode narodne pripovedne umetnosti je
značilno, da je njih vsebina kolikor toliko trdna in usta¬
ljena, oblika pa ne. Ta se spreminja na poti od ust do ust.
Oblika, ki jo najdemo pri povedkah v enem ali drugem
zapisku, je vselej last dotičnega zapisovalca. Resnejši izda-
vatelj na to obliko ni vezan, vsaj ne tako močno kakor
izdavatelj narodnih pesmi. Že s čisto tehničnega stališča bi
bilo v 7  mnogih primerih nemogoče ohraniti prvotno stilizacijo,

31

ker je imela vsa Trdinova generacija običaj, razblinjevati
brez meja narodne pripovedne motive. V takih primerih je
bilo pač potrebno poiskati v zapiskih poglavitne momente in
jih povedati z avtorjevimi besedami. Jezik je približan knji¬
ževni rabi, vendar so ohranjene kake značilne jezikovne
posebnosti. Sprejete so v zbirko zlasti povesti, ki so naše,
bodisi da nosijo dotična mitična bitja domače ime, bodisi
da so povesti lokalizirane v naših krajih. Vse ostalo je
uvrščeno v zbirko le po potrebi. Pri poedinih povedkah mi
je bil princip izbire ta, da priobčim od vsakega tipa vselej
tistega, ki je najznačilnejši. Sorodni tipi so naznačeni v virih.

Bibliografski podatki seveda niso do zadnjega izčrpani.
Od tradicij drugih Slovanov sem vpošteval pred vsem
Kajkavce in sosedne nam Čakavce v Istri in Liburniji.

Želeč, da ta zbirka poživi v širših krogih zanimanje za
našo narodno starino in da postane pripomoček narodne
vzgoje, izročam knjigo javnosti.

V Ljubljani, maja 1950.

Avtor.

/

32

BAJKE IN PRIPOVEDKE

Bajke 3




I.

DUHOVI.

1. Kresnik.

(Stari ciklus.)

I. Kresnik je zlatolasi in zlatoroki sin nebeškega
vladarja. Devet let ga ni mogla poviti njegova mati,
dokler je ni blagoslovil soprog, ki je bil tako dolgo
v oblasti zle čarodejke.

Ko je bil Kresnik še mlad, je pasel čredo na
planini. Baš je bil malo zadremal, kar pride iz
daljnih krajev njegov smrtni sovražnik, kačji
kralj Babilon. Pokral mu je vse krave in jih
odgnal daleč nekam v hribe in tamkaj skril
v veliki gorski votlini. Kresnik se prebudi in
pogreši svoje blago; poda se na pot, da bi ga
poiskal. Po dolgem času dospe pred tisto votlino
in udari s silno boklačo ob skalnata vrata. Mahoma
privre na tisoče hudih duhov iz pečine; a čim se
pokažejo ti duhovi na svetlem, se začne bliskati
in grmeti kakor na sodni dan. Kresnik je pa vedel,
da so ti psoglavci sami vražji coprniki. Zato je
potolkel vse od prvega do zadnjega in takoj se je
zvedrilo. Ko se je nato prikazal še kralj Babilon,
je pobil tudi njega. V votlini je našel svojo čredo
in jo odgnal domov.

II. Zatem se poroča o nekem drugem slavnem
činu, ki ga je izvršil Kresnik, da je namreč odnesel
krono Kačji kraljici. Kajkavski Slovenci imajo
tole povest: Bil je svoje dni cesar, ki si je vsak
dan ogledoval na konju širne pokrajine svojega

35

cesarstva. Vsak dan je videl na neki ledini Kačeca
ali Kačjega kralja, ki se je tam igral in pri tem
odlagal dragocenost vseh dragocenosti, svojo krono.
Cesar si je zaželel te krone in razmišljal, kako bi
se je mogel polastiti. Čarodejka, h kateri je šel na
posvet, mu pove, kaj ima storiti. Zapovedal je, naj
napravijo zidar ji in tesarji in kovači devet železnih
vrat od njegovega gradu pa do one ledine. To se
je zgodilo, kakor je velel ... in cesar se napoti na
konju do ledine. Kačec je bil zaspal, cesar mu je
vzel zlato krono in odjahal čim hitreje. Toda kaj
kmalu mu je bil Kačec za petami, a cesar je bil
tako uren, da so bila prva vrata že zaprta, ko je
dospel Kačec do njih. Razbil jih je, a cesar je bil
že pri drugih. Osem vrat je tako razbil Kačec,
sledeč cesarju, pri devetih se je sam ubil.

III. Kresnik je bil v prastarem času mogočen
vitez. Ko je on vladal, je bilo po svetu še dosti
goščav in v njih mnogo roparjev. To.nadlego je
Kresnik pobil in postreljal. (Tako je osvobodil
Kresnik nekoč lastno sestro iz ujetništva, v katerem
jo je dolgo časa držal pozojen velikan. Zmaj mu
hoče odkupiti deklico za drevo, ki vedno zeleni in
rodi zlata jabolka. To drevo vsadi v Kresnikovem
vrtu. Nato prinese zaklade ... in vodo življenja (?).
Te zaklade mora odslej stražiti zmaj...  Rešena
sestra Deva postane nato Kresnikova živi jenska
družica.)

V spomin na to zmago kurijo Slovenci še dan¬
danes kresove na Ivanji večer in hodijo nakičene
deklice po kresnicah. Nobena vas ne bo srečna,
kjer bi dekleta zanemarjala ta običaj. In to bo
trajalo, dokler bo svet stal.

IV. Kresnikov grad stoji daleč v Jutrovi deželi,
'na Zlati gori. Pred gradom raste, visoka jablan, ki
nosi zlate sadove. Kdor je tako srečen, da dospe
na to goro v grajski vrt in utrga zlato jabolko,

36

ne umre nikoli. Kresnik ima zakletega sovražnika
Vidovino; imenuje se tudi krivi Kresnik, ker zna
čarati kakor pravi. Je pa zlohoten duh, ki skuša
pravega ugonobiti. Nekoč se je napotil krast zlata
jabolka, a ni mu šlo po sreči. Ko je bil že vrh gore.
je padel čez strmino in se ubil. (Šlo pa mu je
narobe, ker se zjutraj ni prekrižal!)

V. Dvignil se je gavran s pomorske dežele;
visoko v oblake se je pognal ter letel proti
Kresnikovi deželi. Pastirček je pasel koze nekega
dne dopoldan. V zraku sliši silno šumenje, ozre
se kvišku — baš nad njim leti črn vran, velik
kakor žrd. Tako je mahal črni ptič s kreljutmi,
da so se lomili vrhovi hrastov in padali na tla.
Koze so teptale z nogami in rinile z glavo v zemljo.

V zlatem gradu je sedel Kresnik in zrl čez
svoje dežele. »Zopet mi prihaja kleti Vidovina.
da odnese rod moji deželi.« Vran je bil padel na
posejano njivo ter počel iskati v oranicah semen je.
ki ga je posejal Kresnikov kmetič. Pobral je tri
zrna in se pognal v zrak, da bi »ja« odnesel iz
dežele. Pri tej priči se sprevrne Kresnik v neresta
in švigne urno kakor blisk po zraku za gavranom,
da bi mu vzel plen. Ves dan sta letela visoko pod
nebom. Na večer dohiti Kresnik gavrana nad
»Krvavim morjem« in mu odvzame zrna. Ponese
jih nazaj v deželo in vrne materi zemlji.

VI. V gradu je bil grof. Ta je bil Vidovina.
Nekoč pravi svojemu slugi: »Pelji me v ložo!«
Tam mu da v roke palico in mu veli: »Tu imaš
palico, pojdem malo v grm. Videl boš, da se bosta
dva prasca klala. S to palico udari šarastega!«
To je sluga storil, nakar sta izginila oba prasca.
Sluga gre nazaj h kočiji. Grof se vrne in mu pravi:
»Dobro si storil!«

VII. Nekega dne je hotel Kačji kralj ukrasti
Kresniku kozla, ki je imel zlato brado. Kresnika

37

baš ni bilo cloma, lovil je s svojim psom po planini.
Ko pride domov, hitro pogreši kozla. Takoj zapreže
svoje bistre štiri zelenke in zdirja za roparjem.
Dojde ga baš ob morju. Z ostro sekiro mu razkolje
glavo, kozla pa vpreže v kočijo. Koder se je vozil,
je namakal zemljo hladen dežek in tisto leto je
rastla sama zlata pšenica.

VIII. Kresnik je imel brata Trota, s katerim sta
junačila po starem svetu. Povest o Trotu bomo
čuli kesneje. Judi on zna dobro vihteti svoje
orožje nad glavami sovražnikov.

IX. Kresnik zna bajati in se more pretvoriti
v vsako stvar. Tako se je nekoč spremenil v seka
(ogrskega bika z dolgimi rogovi) in je v tej podobi
premagal nekega sovražnika v zraku. Storiti se
more tudi nevidnega. Vsako noč se poda Kresnik
na pot, da pregleda vse kraje svoje dežele. Vrne
se prej, nego more njegova z njim v eni postelji
počivajoča žena kaj opaziti. Potuje tako brzo. da
ga je mogoče videti le en hip. Pravijo, da potujoč
nosi glavo v roki, iz vratu pa mu švigajo plameni,
da se vse sveti, koder hodi.

X. Stara povest je pripovedovala pač tudi. da
je junak ugrabil hčer sovražne mu Kačje kraljice
(Zoro) ...

XI. Ta svoj čin plača Kresnik v cvetu svojih let
z življenjem. Brata ugrabljene deklice namreč
zvesta, kje se nahaja ugrabljena sestra, in jo
odvedeta domov. Kresnik pohiti za njima, vname
se boj in mlajši brat ga zabode ... Toda Kresnik
ne umre v resnici, temveč le otrpel leži v grobu.
Ponoči vstane iz groba strašna pošast - Vampir;
popotnika buri na samotnih potih, zahaja v člo¬
veška bivališča in pije spečim kri. Izbljuvana kri
razodeva sledove Vampirja. A ko ga zalotijo solnčni
žarki, otrpne nanovo in leži onemogel v razorih.
Toda mine doba ukletstva in junak se prebudi

38

spet k pravemu življenju na zemlji. Tako hodi
iz kraljestva dneva in luči v kraljestvo tmin in
nazaj ter bo hodil, dokler bo stal nebeški obok.
Doba, ko se nahaja Kresnik v prekletstvu, je
obenem tudi čas žalosti in pokore za njegov narod.
Toda ta upa na vstajenje in zmagonosen povratek
svojega vladarja. — Tudi družica Kresnikova
zapusti, ko pogine soprog, našo zemljo in čaka.
da se spet združi z njim, ki mu je prisojena na
vse veke.

2. Razna sporočila o Kresnikih.

I. Slovenci so nekdaj imeli po raznih krajih
svoje varuhe, ki so gospodovali njihovi deželi in
jih varovali nadlog. Imenovali so jih Krstnike.
Če sta se dva Krstnika vojskovala, je zmagalec
vselej pridobil svoji deželi srečo in blagostanje.
V deželi zmagančevi pa se je vrstila nadloga za
nadlogo; polja niso rodila, v goricah je bila slaba
trgatev in ljud je so bolehali za kužnimi boleznimi.
(Sv. Anton v Slovenskih goricah.)

II. Če se v času žetve na večer v oblakih bliska,
pa nič ne grmi, ampak samo blisk šviga iz oblaka
v oblak, tedaj se Krsniki med seboj za snopje
poskušajo. Vsak Kresnik ima svoj kraj. (Sv. Bar¬
bara pri Vurbergu.)

III. Kadar se v daljavi bliska, pa se nič groma
ne čuje, pravijo ljudje, da se Krstniki med seboj
za dežele bojujejo. Vsaka dežela ima namreč svo¬
jega Krstnika, a o tem nihče kaj prida ne zve,
niti njegova žena ne. Krstniki so dijaki črne šole,
ki se izučevajo v babilonskem stolpu. Tisti, ki je
v boju druge premagal, ima v svoji deželi naj¬
boljšo letino. To, je spoznati po tem, da ima sadje:
jabolka, hruške, slive, pa tudi vsakovrstno zelišče
— posebno znamenje. Če je to znamenje podobno
meču, je očitno, da je Krstnik premagal sovražnike

39

z mečem. Tedaj bo tudi prihodnja letina dobra.
Ako so pa na sadju pike, so se streljali s strelami
in bo prihodnja letina slaba. Pazite samo, pravijo
ljudje, da ima vsak sad v resnici nekako znamenje.
— Iz onih bojev se Krstniki vračajo često docela
razsekani domov, pa se hitro zvračijo. (Radislavci.)

IV. Slovenci blizu Gorice imajo vero, da se na
večer pred Šentjanžem bojujejo coprnice s Krstniki.
Krstniki pa so dvanajsteri bratje; to je: če je v kaki
družini od enega očeta dvanajst sinov, je dvanajsti
med njimi Krstnik. O kresu so ti Krstniki v veliki
nevarnosti, ker jih coprnice napadajo z rahlami
in koli ali pravzaprav z ostanki rahel in kolcev,
ki se odlomijo in ostanejo v zemlji, kadar se v
jeseni te stvari pobirajo in pospravljajo. Da bi
torej coprnice ne imele orožja, s katerim bi se
borile s Krstniki, se kmetje potrudijo, da porujejo
vse konice iz zemlje.

V. Valvasor nam sporoča ljudsko vero, da se
prikazujejo ob Pivki v določenih časih, recimo na
Sveti večer, velike množice duhov, ki jih imenujejo
ljudje Vedavce (Vedaveze). Ti duhovi baje otrokom
izpijejo kri, tako da morajo umreti. Tem strahovom
pa se postavljajo po robu drugi duhovi: Šentjan-
ževci in se bore z Vedavci. Mnogo ljudi je že
videlo take boje.

5 .  Obilnjaki, Kombali, Brganti.

I. Ako se ob lepih jesenskih večerih od vročine
bliska, pravijo v Ivanjkovcih, da se Obilnjaki
sekajo. Vsak kraj ima svojega Obilnjaka, ti pa se
bojujejo z meči in obilnost pade v tisti kraj, čigar
Obilnjak je zmagal.

II. Medžimurci pravijo, da Kombali po gorah
megle nabirajo, iz katerih se pozneje bliska. Črne

40

šole dijak zna s posebnim prahom Kombale po¬
streliti. — Kadar se hudo bliska in strašno grmi,
pravijo Slovenci, da se Kombali sekajo.

III. Od Pohorja do Karavank pripovedujejo
planinci, da se Brganti sekajo, kadar se brez
groma bliska.

4. Črne šole dijaki.

I. Kresnik je črne šole dijak. Ti dijaki se
izurijo v babilonskem stolpu v vseh tajnih umet¬
nostih. Tam sede na ranti kakor golobje. Vsako
leto vrag enega pograbi in odnese. Ko se je dijak
izučil, hodi po mlakah iskat lintvore. Ako je dijak
na kraju muze opravil svoje tajne coprniške mo¬
litve, se pozo j na suho izvalja. in sicer najprej
v podobi svinje, nato v podobi krave in slednjič
v podobi konja. Dijak mu natakne uzdo in ga
za jase. Nato se dvigneta oba naravnost kvišku,
z njima pa tudi sivi oblaki in burja. Koder jaše,
pada toča in razsaja vihar, ki lomi stare hraste
po sredi ali jih pa ruje s koreninami vred, hrame
pa podira. Dijak goni pozoja po takih krajih, kjer
na svojem potu k pozoju ni dobil kruha in stana,
da tam prenoči; dijake črne šole je torej treba
gostoljubno sprejeti. Ljudje pravijo, da pri vsaki
nevihti dijak pozoja jaše. Pozojevo meso imajo
l judje v jutrovih deželah pod jezikom, da jih hladi,
drugače ne bi mogli strpeti od solnčne vročine.

II. Pozoj se najde v velikih berekih, mlakah,
v katerih navek voda izvira, pod cerkvami ali pa
pod gradovi. Iz mlake, v kateri je kak pozoj, se
vsako jutro kadi, preden solnce vzide. Pozoj je
globoko v mlaju, in če dijak črne šole zanj zve,
hodi vsako jutro nad njim molit in vsakič, kadar
moli. pride zmaj malo više. Kadar se pa vzgodnja
(postane goden), pride v vodo in dijak moli tako

41

dolgo, da pomoli zmaj glavo. Nato opravi dijak
tri molitve in pri vsaki se zmaj nekoliko dvigne
iz globine, tako da je pri tretji docela na kopnem.
Tedaj pa vrže dijak iz črne šole uzdo nanj in
odjaše na njem v jutrno deželo. Tam služi njegovo
meso, da se ljudje z njim hladijo; zakoljejo ga
in stržijo. Lintver je dolg več sežnjev, podoben je
veliki kači, samo da ima peruti kakor skržabec.
Če pozoj v zemlji z repom mahne, se vse strese
kakor ob potresu. Dijak hodi pozneje, ko je
opravil s pozojem, po vaseh prosit kislega mleka;
če bi mu nič ne dali. bi jahal pozoja nad tistim
krajem, da bi jim toča vse pobila in vihar šume
in hiše porušil. Ljudje mu radi dajo, kar želi, če
ga poznajo; ali on se često preobleče, da ga nihče
ne pozna. Če je pozoj pod kakim gradom ali pod
cerkvijo, ljudje prosijo dijaka, naj ga ne izpelja.
ker bi sicer porušil grad ali cerkev in naredil
škodo. Če se pa zmaj preveč vzgodnja, pa pogoltne
celo živinče, ki se pase blizu njegovega bivališča.
Zato gonijo črne šole dijaki zmaja iz naše dežele,
da ne dela škode. Črne šole dijak mora biti trinajst
šol učen. V to šolo jih vzamejo samo dvanajst
hkrati. Nazadnje pa, ko šola mine, donese njihov
učitelj enajst knjig, pa jih vrže mednje; tisti, ki
ne ulovi nobene, mora po svetu pozoje preganjat.
Ta dijak dobi potem posebno knjigo, ki piše, kako
se to dela.

Nekoč je dijak speljal na enem mestu kar dva
pozoja in pozval nato pastirja, ki je pasel poleg
njega, naj gre jahat. Pastir ga posluša in dvigneta
se v zrak. Od silnega viharja odleti pastirju klobuk.
Pastir pove dijaku, kaj se je zgodilo, ta mu pa
reče, da sedaj ne utegneta, da bi ga šla iskat, ker
sta že strašno daleč stran od tistega mesta, lako
dojašeta v jutrno deželo. Tam gresta spat, a ko se

42

pastir zjutraj zbudi, je bil pri svoji živini in klo¬
buk poleg njega.

III. Petelina ni dobro čez tri leta rediti; če bi
postal sedem let star, bi znesel jajce, iz katerega
bi se izvalil lintvert. Lintverta si pa moreš tudi
sam izrediti. To je poskusil neki župnik; blago¬
slovil je raka in ga del v jamo; vsak dan mu je
prilival malo vode in gnojnice, rak je naglo rastel
in v nekaj letih postal tako močan, da je vselej
stresal cerkev, kadar je župnik v njej maševal.
Župnik si ni vedel pomoči; tedaj ga pa obišče na
srečo črnošolec in gospod ga naprosi, naj mu
odpravi zver, ki si jo je sam zredil. Po dolgem
obotavljanju dijak privoli. Župniku reče, naj gre
v hosto in se tam prime za leskov grm, da ga
nevihta, ki bo nastala, ne razčesne. Župnik stori,
kakor mu je rekel. Ko je nato dijak z molitvami
dvignil lintverta v zrak, je nastal strašen vihar,
ki je izrval leščevje in župnika na drobne kose
raztepel.

IV. Nedaleč od Radovljice sreča kmet mladega
gospoda, ki ga prosi, naj mu pokaže pot k jezeru na
neki gori, ki jo natanko določi, in mn obljubi dobro
plačilo za trud. Kmet je takoj pri volji, da ga
spremi tjakaj, se napravi in gresta. Dospeta na
mesto in gospod mu da plačilo, kakor je bil obljubil,
ter mu reče, da ga več ne rabi. Se zahvali in gre.
Pa si misli in reče: »Šembraj, ta človek ima gotovo
kaj v mislih.« Stopi v stran in se skrije za debelo
drevo, tako da je bil skrit pred gospodom. In videl
je, kako je vzel gospod iz sukn je čudne črne bukve
in začel stoje na kraju jezera brati. Kar pride iz
vode črn kozel in se vstopi pred gospoda. Gospod
zapre bukve, jih spravi v suknjo in sede na kozla,
kozel pa plane v vodo in zgineta oba. Kmet je to
gledal izza drevesa in radovednost ga žene k jezeru.
Ker pa tam nič ne vidi in ne najde, se vrne domov;

43

nikomur ne pove, kaj se je zgodilo in kako. Preteče
leto in dan. Primeri se, da je tisti kmet imel blizu
jezerca nekaj opraviti. Kar zagleda istega gospoda,
ki ga je pred letom dni videl, kako se je v jezerce
pogreznil. Približa se mu, se mu odkrije ter ga
po domači šegi srčno pozdravi. Gospod kmeta prav
tako, ker je bil prijazen gospod, ne tako ošaben,
kakor so gospoda dandanašnji. Pobara ga zdaj
kmet, odkod in kam. »Iz jezera pa k Vam.« reče
gospod in pripoveduje nadalje takole: »Da si me
danes leto videl v jezero planiti, vem in vem tudi.
da si izza drevesa gledal za mano. Takrat sem šel
v črno šolo se učit vsakovrstnih koristnih reči.
Kozel me je prinesel skoz vodo v prostorno poslopje.
To poslopje je bila črna šola. Tu so mi navlekli
raznih bukev, ki sem jih moral v letu in dnevu
vse prebrati in gorje meni, če bi jih ne bil vse
prebral, javelne bi bil še kedaj po zemlji hodil.
Bog ve, kaj bi se bilo z mano zgodilo. Bral sem jih
torej noč in dan, ne da bi bil od tistega časa kaj
zaužil. K sreči pa sem vendar vse prebral in pod¬
kovan v sleherni učenosti, da skoro bolj ne morem
biti, prihajam zopet na površje zemlje. Vem za
zaklade pod zemljo, vem za rudo, zlato in srebro
in vem več drugih reči, ki pa niso, da bi jih po¬
vedal; ker ste pa molčali, da niste nobenemu po¬
vedali, kaj se je zgodilo z mano, sem Vas voljan
sabo vzeti in greva, če hočete, po rudo, zlato in
srebrno. Blizu je, nedaleč odtod.« Šla sta in prišla
do gore. Tu se ustavita. Gospod nekaj zamrmra
in v skali se odpre luknja v goro. Pred luknjo pa
je stala pošast (ali grozovit velikan ali prečudna
zver). To zver gospod nekako odpravi in stopila
sta brez ovire v jamo. V jami pa je od stropa
viselo zlata in sreba, da ga je bilo lepo videti in —
škoda, škoda — da dalje ne vem...

44

5. Drugi blagodejni čarovniki.

I. Groga z Grobnika v Bistriški dolini je moral
na vojsko. Sredi bojnega meteža opazi na polju
tri prelepe, belo oblečene device, ki so jim vihrali
zlati kodri čez ramena po plečih. Držale so se
za roke, kakor bi hotele plesati. Groga začuti
usmiljenje z deklicami, skoči k njim ter jim reče,
naj se umaknejo od tu, ako nočejo zgubiti svojega
mladega življenja v krvavem boju. Deklice, ki so
bile Vile, se skažejo mlademu vojaku hvaležnega za
njegovo dobro namero. Dajo mu majhne čudežne
bukve, v katerih so bile najrazličnejše skrivnosti.
Imele so pa bukve tudi same po sebi skrivnostne
moči. Tako so ga obvarovale, da ni bil ubit na
bojnem polju. In ko se je vrnil domov, je vedel
zdravilo in pomoč za vsakega bolnika, pa naj je
bil še tako bolan; vse to je našel v bukvah. V
knjigi je našel celo, kje je bolnik in kako se pride
k njemu. Ni mogel zgrešiti pravega pota, ker so
mu ga kazale bukve. Tako je rešil mnogo ljudi
gotove smrti in jih je spravil cesto tudi na pot
poboljšan ja in pobožnega življenja. S tem pa je
zgubil stari sovražnik človeškega rodu, Hudi duh.
moč in pravico do njih. In je pokazal Grogi, kako
ga zato sovraži. Nekoč so Grogi bukvice povedale,
da rasto na Snežniku rože, ki zelo prijetno diše
in ki mu bodo same razodele, za kako bolezen se
rabijo. Groga se hitro poda na pot, da bi si nabral
teh lekovitih rož, kakor so mu velevale bukvice.
Kmalu je bil na mestu, kjer so rastle, saj so mu
bukvice kazale pot. Komaj jih pa začne trgati, se
začuje strašen šum. enak viharju — in že stoji
za Grogom Hudič. Rad bi pograbil Grogo in ga
odnesel v svoj brlog, ako bi imel moč do njega.
Ukaže mu osorno, naj se zgubi odtod in naj rože
pusti pri miru, ker drugače kmalu ne bo videl
nobenega človeka več v peklu! A pridni Groga

45

se ne zmeni dosti zanj in nabere rož, kolikor ga
je volja. Hudič se nejevoljno okrene. da bi odšel,
in odtrga Grogi kos pete. Groga je še naprej
zdravil ljudi in ob priliki kazal mesto na nogi,
kjer mu je Hudič odtrgal kos pete.

II. V Gančanih v Prekmurju so se nekdaj godile
velike comprnije. V tej vasi je živelo njega dni
več tako imenitnih comprnjakov, da je ostal spomin
nanje med ljudstvom še danes. Znali so pa tudi
tako comprati, da je bilo marsikoga strah pred
njimi. Tako se pripoveduje o nekem comprnjaku
Križaniču, ki mu je prišel v roke, kdorkoli mu je
hotel kaj izmakniti. Mož je sicer držal svoje pod
palcem, a ni bil zloben. Neka ženska je nekoč
odnesla nekaj skal ja ali cepljenih drv z njegovega
drvotana. To skalje je bilo že vse sprhnelo in ne
več dosti vredno. A comprnjak je vendar učinil
tej ženski, da se dvanajst let ni mogla opreti na
nogo.

Nekoč je pa neka ženska skopala dve grlini
njegovega krompirja in si ga je hotela odnesti
domov. Njej pa je comprnjak napravil, da se je
morala sleči do nagega ter tako oditi z njegove
njive.

Ako je imel ta mož težake na polju, tedaj ni
bilo nikdar dežja. Zarano je odnesel stolnico na
vrata in dokler je bila tam razprostrta, ni bilo ni
kapljice dežja, pa naj se je še tako bliskalo in
grmelo. Zvečer pa, ko je stolnico skup zgrnil in
odnesel na njeno mesto, se je takoj spustil dež.

Nekoč pa je imel ta človek mlatce. Mlatili so
mu kuma Mančec in dva druga možaka. Ko so vse
zmlatili in prevejali. je pustil kuma zunaj za
skednjem vrečo pšenice, da bi si jo ponoči skri¬
voma odnesel. Ko je kuma mislil, da comprnjak
že spi, si je prišel po pšenico. S trudom si zadene
vrečo na rame in hoče domov. A kaj se zgodi?

46

Nikamor ne more z mesta. Hotel je vrečo spustiti
z rame, pa tudi tega ni mogel! Tako je stal z vrečo
na rami vso noč na gumnu, dokler ni prišel zjutraj
gazda k njemu in mu dejal: »Kuma, le odložite
pšenico, le odložite. Vem, da jo pač težko nosite
na rami!« Na te besede se je siromak komaj rešil
bremena, ki ga je imel vso noč na ramah. Nikdar
več mu ni prišlo na misel, da bi kradel.

Nekoč pa je Križaniču odpeljal sosed race in
jih prodal nekemu kapunarju. Križanič je nato
napravil, da kapunar živadi ni mogel nikjer pro¬
dati, nazadnje jih je moral dognati nazaj v Gan-
čane in vrniti pravemu gospodarju.

III. Naše gore list je pač tudi čarovnik Kauz
(Tkavec), o katerem pripovedujejo Korošci. Mož
zavda svojemu hlapcu in ga spremeni v duha;
ustavlja tiste, ki mu hočejo kaj ukrasti itd. Živel
je na Medvedovih pečeh. Po smrti jezdi kot pošast
na vrancu čez planine.

6. Kralj Matjaž.

(Stari ciklus.)

I. Kralj Matjaž je imel Vilo za dekle. »Rodila
jo je jutranja zora, Rojenice so jo zibale v zlati
zibelki, bila je nebeška devica.« Poleg nje pa je
imel še neko kmečko deklino za ljubico, ki je bila
lepa ko gartroža. To pa je zvedela Vila; sklenila je
to kmečko deklino ubiti: pa ko jo je videla prvič,
se ji je zasmilila, tako lepa je bila. Zato pa se je
odločila, znesti se nad kraljem Matjažem.

Neki večer je prišel kralj Matjaž zopet k Vili.
Ona mu ponudi, kakor vselej, krožico vina. Komaj
pa spije, že nasloni svojo glavo na mizo in zaspi.
Vila mu je pomešala takšen strup med pijačo, da
mora tako dolgo spati, kolikor ona hoče. Ko je

47

Vila tako kaznovala nezvestega ljubimca, se je
dvignila nazaj v svetle oblake.

Kadar bo pa vsa rodbina kmečke dekline po¬
mrla, se povrne Vila spet na zemljo, da vzbudi
kralja Matjaža in postane njegova žena. Takrat
bo nastopil zlati vek; srečen tisti, ki ga učaka!

II. Pred mnogimi stoletji je bila štajerska zemlja
porasla z gostimi gozdovi in v njih so živele
strašne divje zveri. Takrat je bil pri nas kralj,
ki so ga zvali za kralja Matjaža. Bil je jako dober
vladar. Kmetom ni bilo treba štibre plačevati; bila
je to za naš narod zlata doba, na katero še zdaj
misli s hvaležnostjo.

Nekoč je Matjaž zapovedal svojim vojakom,
naj sklestijo in posekajo šurno za šumo po vsej
štajerski deželi. Prišli so do Svete gore, da posekajo
tudi njeno šumo. Pod goro je bil studenec in okoli
njega gost les. Ondi se vojaki ustavijo, kajti tu si
nobeden ni upal posekati niti enega drevesa. Kral j
Matjaž jih vpraša, zakaj ne sekajo drevja, in
odgovore mu: »Na tej gori bivajo Vile in gorje
onemu, ki useka tu le eno drevo.« Razuzdano se je
zasmejal nato kralj Matjaž, izdrl vojaku sekiro
in šel k studencu. Pri njem je rasla lepa tanka
jelša. Kralj mahne s sekiro po njej. Nato hoče
sekiro izdreti, da bi z njo še drugikrat usekal, pa
ne more. Z gore pa se začuje strašna grmljavica
in nekdo zakriči: »Joj tebi, kralj Matjaž!« V tistem
hipu zagrne Sveta gora kralja Matjaža in njegove
vojake. Ubila jih ni; votlina se je naredila nad
njimi in v tisti spijo zdaj vsi: kralj Matjaž in
njegova vojska. Vsakih sto let prileti zlata ptica
in leta okoli Svete gore. Prav tedaj se zdrami
kralj Matjaž ter posluša in posluša. Ali vse je
tiho okoli njega in zato zopet zaspi. Kadar bo na
svetu največja sila, tedaj bo vstal. To bo pa takrat,
ko bo Turek ves svet premagal. Tudi tedaj bo

48

priletela tista zlata ptica in bo tako žalostno za¬
pela, da se odpre Sveta gora. Kralj Matjaž se bo
tedaj vzbudil s svojimi junaki. Takrat bodo Vile
Matjažu zopet dobre in mu bodo pomagale. Blizu
Svete gore bo nastal strašen boj med Turkom in
kraljem Matjažem, da se bosta tresla zemlja in
nebo. Turek bi sicer zmagal, ali Vile mu bodo vso
vojsko zmotile ter metale vanj blisk in grmljavico.

III. Kmet je vozil z Ogrskega vino na Koroško.
Na svojem potu pride skozi veliko dobravo do
visoke gore. Na gori zagleda kočico, ki je bila
napol vzidana v zemljo, tako da se je komaj videla
streha iz nje. Pred vrati opazi vrlega junaka, s
sabljo opasanega. Ko se mu približa voznik z
vozom, jame junak takole govoriti: »Ti si, prija¬
telj, z gornje naše strani. Povej mi, lazijo li še
mravljice na sledeče tri vrhe: na vrh Sv. Krištofa,
Sv. Magdalene in Sv. Urha?« — »Lazijo še sedaj,
ali redkeje nego prej,« odvrne voznik. Junak pa
nadaljuje: »Reci doma: Kadar vera toliko oslabi,
da ne bo nihče več dohajal na one tri vrhe, tedaj
bom vstal in prišel s svojo črno vojsko.« — »Kdo
pa si ti?« ga vpraša kmet iznenaden. »KraljMatjaž
sem! Stopi bliže in pojdi z menoj v to kočo, da se
prepričaš na svoje oči o tem.« Voznik vstopi, a
kralj Matjaž mu veli: »Stopi mi za ledja pak
poglej preko desnega ramena skoz tole okno!«
Kmet ga sluša in zagleda ravno polje, široko in
dolgo. Po vsem polju prek in prek pa stoje drug
pri drugem oboroženi vojaki s svojimi konji. A
vse je mirno in tiho, nihče se ne gane, kakor da
bi spali konji in ljudje. »Evo ti črne vojske,« reče
kralj Matjaž začudeneimi kmetu. »Poglej zopet
skoz okno.« Korošec pogleda, kralj pa prime po-
lahno za sabljo ter jo malo potegne iz nožnice.
A v tem trenutku se vsa vojska oživi. Vojaki
privzdignejo glave, konjički pa začno kimati in

Bajke 4

49

hrzati ter s kopiti udarjati. »Vidiš,« pripomni nato
kralj Matjaž, »temu ne bo dolgo in jaz vstanem
ter potegnem sabljo iz nožnice. Topel veter bo vel
tedaj in vdihnil vsem ljudem eno misel. Tedaj
poskačejo moji vojaki na konje in črna vojska
bo stala v bran za sveto staro vero. Tedaj bo
prijelo za orožje ^se, kar nosi moško glavo. Bilo
staro, bilo mlado, vse pohiti v vojsko, branit staro
vero. Nastane pa takrat taka sila, da se še človek
preobleči ne bo utegnil, temveč vsakdo pojde na
vojsko v opravi, ki jo bo baš nosil na sebi. A zbralo
se bo toliko pravovernega ljudstva, da boj niti
toliko ne bo trajal, da bi mogel človek pojesti tri
hlebe kruha. In če pade tretji hleb komu iz rok,
mu bo rekel njegov sosed: Pusti ga, brate, naj leži,
po boju bo hleba in vsega dovolj. Tako naglo bodo
premagali sovražnika stare svete vere!«

IV. Pred njegovo jamo v Pečici bo na božično
noč zrastla zelena lipa. Od polnoči do ene bo tako
sladko cvetela, da napolni s prijetnim vonjem vso
okolico. Cvetela bo pa samo eno uro in potem se
posušila. Na to posušeno lipo bo obesil kralj Matjaž
na dan sv. Jurija svoj ščit in tedaj ozeleni lipa
znova. To bo znamenje boljših časov, ali dotlej je
še silno dolgo; prej se bodo godile še hude reči.
Iz pečine, ki služi za vrata palači kralja Matjaža,
si bo napravil kleti sovražnik korito za napajanje
konj. Prej bo še med južnim in severnim morjem
krvava vojska. Prej bodo še neverniki podrli
narodu svetišča, prej bodo pod Pečinami jahali
na železnih konjih in bo hleb kruha veljal mošnjo
zlata.

V. Vipavci pripovedujejo, da visi izpod stropa
Matjaževe dvorane velik meč in da od njega kapa
kri v velikansko skledo, stoječo na tleh. Kadar bo
ta skleda polna, tedaj se prebudi Matjaž. — Po
tolminski pripovedki podpira Matjaževo dvorano

50

F

strašno debel železen steber. Okoli njega teka
hlapec Malhus, ki je bil dal zaušnico Jezusu, ko
so ga Judje trpinčili. Na roki ima Malhus železno
rokavico pa vsakikrat, kadar pridirja okoli stebra,
udari vanj z rokavico. Ko ga bo pretolkel, tedaj
se prebudi Matjaž in napoči sodni dan.

VI. Kralj Matjaž spi v raznih gorah po Sloven¬
skem. Pred votlino stoji večkrat majhen možek.
ki vodi ljudi v notranjost. — Kralj Matjaž spada
tudi med duhove, ki čuvajo zaklade. Ohranjene
so povesti, ki kažejo, da je dobro poiskati dre¬
motnega vladarja v njegovi votlini.

?.  Vesnik.

Na Jurjevo si izbero dečki najlepšega izmed
sebe, ga opletejo lepo s cvetjem, tako da se njegova
obleka nič ne vidi. Temu mladeniču velijo Vesnik
ali Zeleni Jurij. Vodijo ga, veselo pevajoč:

»Zelenega Jurija vodimo,
maslo in jajce prosimo,

Ježibabo zganjamo,
mladoletje trosimo!«

Poleg Vesnika hodi Rabolj. v slamo zavit. Na
zeleni trati se Zeleni Jurij in Rabolj sprimeta in
mečeta. Zeleni Jurij vsekdar zmaga. Rabolj ima
včasih tudi kožuh na sebi.

8. Deva.

(Stari ciklus.)

I. V deveti deželi nekje stoji grad, last imenit¬
nega gospoda. Ta je imel sina in hčer. Ko je šla
deklica nekoč ob zori na vrt, da bi si natrgala
cvetlic, jo je ugrabil Trdoglav, pozo jen mož. in
odnesel v kreljutih v svoj veliki Pusti grad. Pri-


4 *

51

govarjal ji je na ženitev, a zastonj. Zato jo je
začaral, tako da ni mogla uteči nikamor iz svoje
sobe. Grad je bil pust in ves z mahom prerastel,
živo bitje se ni zgubilo v bližino. Sedem let je
tukaj samevala deklica, ki ji je bilo ime Marjetica.
Dannadan je slonela ob linah in si česala lase z
zlato ščetko; v pripravljeno neško so padali sami
draguljci iz teh prekrasnih kodrov. Ko je minilo
sedem let, pride pod grad na lov njen brat. Opazi
deklico in jo nagovori. Devica mu pove, kako je
prišla semkaj in kako bi jo mogel mladi kralj
osvoboditi. Reče mu: »Ko mine teden, se poda
Trdoglav na Ogrsko, kjer bo navzoč pri nekih
prisegah; prežal bo namreč na duše tistih, ki bodo
po krivem prisegali. Do takrat si preskrbi tri
leskove letorasli in udari z vsako trikrat ob zid.
Na ta način me boš razčaral.« Tako se je zgodilo.
S šibami je po trikrat udaril ob zidove Pustega
gradu, ki se je ves stresel in zamajal. Deva se
spusti nato skoz lino na tla:

»Skoz okno poskočila je

in živa še ostala.

Ji hitro dene centov pas,

na prst natakne prstan zlat...«

In jo odvede domov na gostijo. V nekaj trenutkih
nato je završalo v oblakih, kakor če prihaja nevihta.
Trdoglav na daljnem Ogrskem je doznal, kaj se je
zgodilo na njegovem gradu. Ni čakal prisegam
konca, temveč je zletel domov. Pred njim vihar,
za njim vihar. Kmalu stoji pred kraljičem in mu
pravi: »Nič ti ne pomaga, da si mi vzel Marjetico,
saj veš, da je tvoja prava sestra.« Ta mu pravi:
»Če jo hočeš imeti, mi prinesi zlato drevo, ga
vsadi tu na vrtu. da bo zmeraj zelenelo. Trdoglav
prinese v nekaj trenutkih drevo, ki večno zeleni.
A še ni bilo dobro, prinesti je moral zaklade. Še

52

ni bilo dobro, kraljic mu reče, da bo Marjetica
njegova, ako prebrede križno vodo. Tega pa Trdo¬
glav ni hotel storiti:

»hudoba se je zasuknila,

je z repom pol gradu pobila.«

II. Mladi Ivan je zasnubil Nežico s pristave, a
si kesneje premislil (in si izbral drugo). Nežica,
ki je znala čarati, mu zapreti z osveto. V gori si
nakoplje strupenega korenja:

»v piskrič ga nalagala.

Korenjče je zviralo,

Ivani srce umiralo.«

Umirajoči Ivan spozna, kdo mu nalaga to bol,
in pošlje svojega brata k zapuščeni nevesti, češ,
naj mu prizanese. Nežica odpravi sla z lepimi
besedami; a ko se ta vrne domov, najde brata
mrtvega.

ITI. Pri Trgu se dviga hrib, nazvan Poljanica.
V hribu se nahaja votlina, ki se na dnu zožuje v
tesen rov, in ta se baje vleče skoz ves hrib. Tukaj
je živela pred davnim vekom samotarka, devica
s pajčolanom. Nihče ni vedel, odkod je prišla v te
kraje. Da je visokega rodu, o tem ni nihče dvomil:
kajti ljudje, ki so prihajali k studencu Kuhinjščaku
po vodo, so videli na roki te čudovite žene drago¬
cene prstane. Kdor jo je hotel videti in občudovati
njeno lepoto, je prihajal zarana k temu studencu
po vodo; kajti ob zori si je navadno umivala pri
studencu svoje prekrasne lase. Siva obleka ji je
pokrivala vitko telo, na glavi pa je nosila pajčolan.
Tako so jo videli ljudje, a nihče ni imel sreče, da
bi kdaj slišal le besedico od nje.

Neko jutro si je spet umivala svoje lase in
pozabila pri povratku svoj pajčolan. V votlini je
iskala zaman dragoceno kopreno. Drugo jutro

53

je prišla spet k studencu, a glej. pred njo stoji
mladenič in ji pomoli zgubljeno ogrinjalo. Toda
preden ji ga izroči, zahteva, naj mu pove svoje
življenje. Tedaj je začela samotna devica: »Hči
sem mogočnega kralja in sem ljubila mladeniča,
ki pa za mene ni maral. Ker sem pa izurjena
v tajnih čarovnijah, sem ga spremenila v kamen,
da ga tako kaznujem. Ko je zvedel to moj oče,
me je zavrgel in preklel. Sedaj pa moram čakati,
da bo mladenič odrešen in to se bo zgodilo, kadar
zasijejo na nebu tri zvezdice z rdečo lučjo. Tedaj
ga Bom smela enkrat poljubiti, nato pa nama je
obema umreti.« Še danes čaka zavdana devica
v tisti votlini na one tri zvezde, ki ji prineso
odrešenje.

9. Netek.

I. V dolnjih krajih celjskega okrožja za Savo,
morebiti tudi onkraj Save na Kranjskem, pomeni
Netek psovko, kletvico, ki znači to, kar Hudič.
Razloček je v tem. da netekujejo le manj poredni
ljudje, bolj sirovi pa hudičujejo. V teh krajih je
Slovencu vsaka neprijetnost brez razlike »netek«.
Više proti Celju pa imajo Slovenci samo tisteea
za »netka«, ki ga ni mogoče nasititi, ki potrebuje
več jela in pila, kakor po navadi človeku gre. Ta
poslednji pomen naše besede izvira iz sledeče
ljudske vere. Netek je, pravijo, neko bitje, ki
potuje neprestano po svetu v človeški podobi.
Obišče vse kraje in vsako hišo posebej in prosi
jedi in pijače. Kjer mu radovoljno kaj dajo, ne
poje in ne popije več ko navaden človek; ali gorje
tistemu kraju, tisti hiši, kjer bi ga hoteli odpraviti
brez postrežbe. Razsrdi se, preišče vse kote po hiši
in požre na mah vse, karkoli najde živeža za
človeka ali žival, pa naj zaloga drugim zadostuje
za več let. Največji sod izprazni na dušek! Še

54

hujše: takšnim ljudem ne rode tri leta ne njive
ne vinogradi ne sadonosna drevesa! Tako dela
Netek povsod, kjer ga odpravijo iz skoposti od
hiše brez jedi in pijače. Kjer ga pa prijazno sprej¬
mejo in mu kolikor toliko po možnosti postrežejo,
tam se skaže hvaležnega. Vse prazne vreče napolni
z najlepšo pšenico, vse prazne sode nalije z naj¬
boljšim vinom in pusti za seboj kupe zlata. Za¬
torej pravijo, da ni varno neznanega človeka brez
jedi in pijače odpravljati od hiše, ker bi se moglo
zgoditi, da bi nevede in nehote odslovili baš Netka.

II. Za Krko stoji samotna krčma. V to krčmo
je prišel spomladi leta 1864 neznan popotnik. Imel
je dolgo belo brado in bele vlase kakor kak starec,
v obraz in život pa je bil zdrav in čvrst kakor
25 leten mladenič. Krčmarica, stopivši v hišo, se
začudi in ga vpraša, kod je prišel noter, ker ga
ni videla prihajati skozi vežo. Gost veli: »Po naj¬
krajšem potu.« Krčmarica: »Najkrajši pot je skoz
zid!« Gost: »Seveda.« Krčmarica: »Ne zamerite,
kdo pa ste?« Gost: »Jaz sem Netek.« Krčmarica:
»Za ime Vas nisem vprašala, hotela bi vedeti, kaj
ste.« Gost: »Hlapec sem.« Krčmarica: »Kdo pa je
Vaš gospodar?« Gost: »Bog v raju!« Krčmarica:
»Kaj? Da je kakemu človeku tako ime, tega pa
ne verjamem!« Krčmarica po tem pogovoru ni
vedela, kaj bi si mislila, ali da se popotnik šali,
ali da se mu blede. Vprašala ga je, kaj bi rad.
On veli: »Napravite južino za dvanajst ljudi.«
Krčmarica: »Kje pa imate svoje tovariše?« Gost:
»Nikjer.« Krčmarica gre majaje z glavo v kuhinjo,
da pripravi zaželeno južino. Ko je bila skuhana,
vpraša gosta, ali bi mu prinesla vso ali samo za
enega. Tujec reče, naj prinese vso. Postavila je
na mizo skledo krompirja, skledo žgancev in
skledo zelja. Popotnik je jedel hlastno, da je kar
strmela. Izpraznil je vse tri sklede, še preden je

minulo četrt ure. Še bolj čudno pa se je zdelo
krčmarici to, da ni gost nič ne žvečil ne požiral,
da mu je jed kar nekam zgine vala, kakor je slišala,
da se je godilo pred petdesetimi leti ob času lakote.
To je bilo takrat, ko so bili Francozje odšli in so
prišli v deželo spet cesarski. Krčmarica je bila
preverjena, da je moral bit gost neizrečeno se¬
stradan. Ko je odjužinal, mu je šla po vina in mu
prinesla merico takega, ki ga je dajala poslom.
Bilo je dosti kislo, zato mu ga pa tudi ni mislila
računati. Gost popije in vpraša za račun. Usmiljena
krčmarica veli, da je že plačano. Nato se dvigne
tujec in reče krčmarici s slovesnim glasom: »Vaša
sreča, da mi niste nič računali. Bili bi se povrnili
žalostni časi, kakršne so doživeli Vaši predniki
pred 50 leti!« In omeni, da je bil že takrat tukaj
in da mu je njen oče trošek zaračunal. »Kakor se
postreže meni, tako postreže Bog ljudem.« Ob teh
besedah se gost vzdigne in udari s potno palico
ob steno. Zid se razmakne in gost gre skozenj
kakor skoz vrata in izgine. Krčmarica se je zdaj
uverila, da se Netek ni šalil in da se mu tudi ni
bledlo, da je on res božji služabnik. Neizrečeno
jo je veselilo, da mu je vse jedi dobro pripravila,
samo to jo je jezilo, da mu ni prinesla boljšega
vina. Zemlja je tisto leto obilno sadeža obrodila,
posebno veliko se je dobilo krompirja, ajde in
zelja. Vino pa je bilo cviček, da najstarejši ljudje
niso pomnili take kislice.

III. Bilo je bitje, ki ni bilo ne človek in ne
žival. Hodilo je od hiše do hiše. Kamor je prišlo,
je leglo pod mizo. Ljudje so mu dajali jesti. Daši
je vedno jedlo in mnogo pojedlo, ni bilo nikdar
sito. Ker mu ni nič teknilo, so ga imenovali Netek.
Če so ljudje Netka kaj vprašali, ni rekel drugega
kakor: »neč’m.«

56

Tedaj je nastala huda lakota. Ljudje so sicer
mnogo kuhali, a zaleglo jim ni nič; vedno so bili
lačni. Lakota je bila tako huda, da so jedli celo
koprive. Kjer pa so dali Netku jesti, tam ni bilo
lakote.

Nekoč so kosili pri kmetu Osojniku. Ko je
prišel opoldne Netek, mu niso dali nič jesti. Po¬
poldne pa so našli starega Osojnika, ki je bil šel
v mlin, da je jedel koprive in umiral od gladu
za  plotom pri mlinu. Tako se je maščeval Netek!

Nekoč je prišel k Perkovim. Dali so mu dva
hleba kruha in veliko latvico kislega mleka. Ko
se je najedel, je šel v zavod (gozd). Od tistega
časa niso videli Netka nikdar več. — Lakota je
trajala tri leta. Ko pa so minila ta leta, in ko so
jeseni zobali črešnje, so jim že nekaj zalegle. In
če je gospodinja skuhala žgancev iz novega žita,
toliko kolikor za časa lakote, so jih bili vsi siti in
jim jih je ostala še polovica.

10. Jutrman.

O jutrmanu pravijo po Dolenjskem. (?) da pred
solnčnim vzhodom po travnikih roso tori. »Hajdmo
kosit, dokler še Jutrman roso tori,« pravijo kosci,
ko odhajajo na delo.

11. Zora.

I. Postaren par na Vlaškem si izprosi od Boga
rod in dobi dve hčerki: Zariko in Sončiko. Zariko
zasnubi španski kralj in jo odvede s seboj; Sončico
pa ukrade turški car in jo postavi nekje na Špan¬
skem na semenj. Mimo pride španski kralj in kupi
za svojo ženo Sončico najlepše in najdražje blago,
ki je bilo na trgu. Dovede jo k svoji ženi, a ta
po tolikih letih ločitve ne spozna več svoje sestre,
ki je bila takrat še mlada, ko je ona odšla z doma.

57

Ženi ni bilo prav, da ji je dovedel tako lepo sužnjo.
Kralj ji pa reče: »Trdo delo ji bo že obralo lepoto.«
Pa je bilo baš narobe. Daši je kraljica nalagala
novi dekli najslabša dela v hiši, kakor umivanje
stopnic, je vendar postajala vsak dan »gorši«. V
Zariki se vzbudi zavist in ljubosumnost. Pošlje
hlapce v hribe, naj ji nabero »ribice, ki so z ime¬
nom kačice«. Iz njih skuha strupen napoj in ga
da sestri, češ, naj pije. Sestra izpije čašo, pa mora
kmalu leči. Čuti, da ji prihaja smrt. Zadnje misli
nesrečne device so v daljnem rodnem kraju:

-Vleci, vetrček hladan,
sem iz laških dežela,

Kjer so oče ’n mat’ doma...«

Zarika je slišala te besede in spoznala, da je
zavdala lastni sestri. Skesano se zgrudi poleg
mrtve in izdahne dušo.

II. Druga pesem pripoveduje o mladi Zori, ki
jo stražita v visokem gradu dva junaška brata.
Nekoč stoji Zora v oknu, kar pride pod grad mlad
kraljič in jo ogovori. Zora mu pravi, da naj izgine
odtod, če mu je življenje drago; če opazita brata,
da postava pod njenim oknom, bo moral plačati
svojo drznost z življenjem. Njega to ne prestraši,
temveč zatrjuje ji ljubezen in ji razodene željo,
da bi jo spravil zlepa ali zgrda na svoj dom.
Iznajdljiva Zorka pove mladeniču, kako bi se dalo

sto it x £ e  jjj me  k ra ]jjč i e rac [ vzel,
sej imam jest neznan koren,
neznan koren, koren lečen,
ki ga pod jezik položim,
precej zvečer hudo zbolim,
zjutraj pa že mrtva ležim.«

Ko jo bodo dejali v rakev, naj pride ponjo.
Zorka stori tako, na videz umre. Vse joka v gradu
za njo; samo grajski norec namiguje, da mlada

58

kneginja ni mrtva. Brata se s tem prepričata o
sestrini smrti, da ji vlijeta »v belo dlan« raztop¬
ljenega zlata; Zorka se ne gane! Grajski norec
tudi sedaj ne verjame, da je Zora mrtva.

Kraljič komaj in komaj pričaka, da zaide solnce
za gore in se začno utrinjati na nebu zvezde. Pri¬
jezdi do gradu, odpre rako in vzame mladenki
izpod jezika »koren lečen«. Zora oživi in kraljic
jo posadi na konja. Hitro zdirjata na kraljevičev
dom. Grajski norec opozori brata, da sestra menda
odhaja z doma.

Brata zvesta, kje se nahaja sestra, in gresta
lovit pod kraljevičev grad. Zorka ju pozdravi in
jima da roko: mlajši brat ji zvijačno sname rokavico
in se prepriča po nekem znamenju, da ima zgub¬
ljeno sestro pred seboj. Brzo jo Brata spravita na
konja in odpeljeta seboj. Ugrabljena Zora pokliče
svojega moža na pomoč. Kmalu je ta bratoma na
sledu; tako se med trojico vname boj. Brata sta
močnejša kakor napadalec:

»V srce ga vbode starji brat,
oj starji brat, nemili brat!

Zavpije Zora, zakriči,
raz konja pade, omedli.

To storil je neznan koren,
neznan koren, koren lečen!«

12. Belin.

Belina ima narod po Tolminskem za velikega
zdravitelja in mu daje priimek »sveti«. Z njegovim
»ključem« se baje more ozdraviti slepota.

13. Močni kovač, nazvan Kurent.

I. Ko je bil Kurent dve leti star, so mu umrli
starši. Po njihovi smrti ga je vzel stric pod streho,
pa ga je zapodil, ker mu je deček kljuboval. Nato

59

je služil pri nekem kmetu. Prislužil je vsega tri
denarje, ki pa niso imeli v njegovem žepu obstanka.
Ko je potoval po svetu, so ga zaprosili trije berači
zapored miloščine in dobrosrčni dečko je obdaril
vsakega z enim beličem. Nato pristopi k njemu
starček in mu reče, naj si izvoli tri reči. Pust, ki
so mu šle samo posvetne reči po glavi, si je izvolil:
mošnjo, v kateri bo vedno dovolj denarjev, gosli,
s katerimi bi vsakega prisilil k plesu, in puško,
s katero bi zadel vsako žival.

Zdaj se je začelo zanj veselo življenje, ko je
pohajkoval po svetu. Čemu mu je pri tem služila
vselej polna mošnjica, je jasno; povedati pa mo¬
ramo. kako so mu prav prišle gosli in puška.

Kurent je vedel, da Hudir v gozdu polhe pase
in jih ponoči sem in tje goni. Šel je torej ponoči
v hudirjev gozd in si je tam zakuril. Ko Hudir
prižene polhe mimo, mu Pust vzame nekaj polhov
in jih vrže v žerjavico. Ko se je hotel Hudir v njega
zaleteti, je Pust zgrabil gosli in je Hudirju tako
zagodel, da je plesal, dokler si ni peta obrusil. —
(Povest je okrnjena.)

Nazadnje pa je moral umreti. Sv. Peter ga ni
pustil v nebesa, pa toliko mu je vendar prijenjal.
da mn je nekoliko vrata odprl, češ, naj vendar
malo v nebeško slavo poluka. Pust pa je uporabil
to priliko in je vrgel skoz odprtino klobuk v ne¬
beški dvor, potem je pa rekel, da si gre ponj. Ko
pa je bil že v dvoru, se je usedel na klobuk, rekši:
»Bog je dal tako pravico, da sme vsak na svojem
sedeti.« In ostal je v nebesih.

II. V starih časih je živel na tem svetu tudi
Kurent. Daši je ugnal marsikako burko ter celo
smrti in hudičem nagajal, vendar prebiva tudi on
v nebeškem kraljestvu.

Služil je pri nekem bogatem kmetu celih dolgih
sedem let; prislužil si je sedem belih vinarjev in

60

eno suknjico. Ko je dokončal to službo, se je na¬
potil po svetu. Koderkoli je hodil, je vpil: »Sedem
let sem služil, sem sedem belih vinarjev zaslužil
in eno suknjico.« Sreča ga berač, ki mu pravi: »Če
si jih zaslužil sedem, pa daj meni enega.« »Na, na
— saj mi jih ostane še šest,« veli Kurent ter gre
dalje, kričeč: »Sedem let sem služil, sem sedem
belih vinarjev zaslužil in eno suknjico! En vinar
pa sem daroval potrebnemu beraču.« Seveda se
mu je smejalo kar vse od kraja. No, zato so ga pa
nadlegovali berači drug za drugim; vsakemu je
dal po vinar ter vpil in pravil, koliko let je služil,
kaj je zaslužil in koliko je že oddal. Končno mu
ostane samo še suknjiča. Ali glej, poprosi ga za
mili dar še en berač, ki pa je bil sam gospod Boa'.
Ker pa ni imel Kurent nobenega vinarja več, mn
da suknjico. Nato pa reče berač: »Ti, Kurent, ti
si res usmiljena dušica. Kaj bi si pa ti poželel?« —
»Hahaha,« se zasmeje Kurent, »kaj mi neki moreš
dati? No, pa če imaš res kaj posebnega, tak mi daj
goslice, da bo moral vsakdo plesati, če zagodem:
puško, s katero ustrelim vse, na karkoli pomerim:
nit, ki bo držala, karkoli zavežem; železno stolico,
na katero se prilepi vsakdo, dokler ga jaz ne iz¬
pustim. Ta stolica pa naj bi vedno bolj pekla, če
bi bil kdo na njej.« — Kurent se je le norčeval,
kakor je bila to njegova navada. Kako pa se za¬
čudi, ko hkratu opazi, da ima pod pazduho goslice,
čez ramo lepo puško, v žepu niti, poleg sebe pa
železno stolico. Berača pa ne ugleda nikjer več.
Kurent si misli: »Naj bo, kar bo, dobra je ta« ter
gre proti nekemu mestu. Tam uzre na pašniku
gospoda, ki je streljal velikega ptiča, a ga ni mo¬
gel ustreliti. Kurent se mu začne rogati: »Hooo,
gospod, ali Vas ni sram, da niti tega ne zadenete?«
Gospoda pa ujezi, da se mu posmehuje takšen ne¬
pridiprav, in reče: »Če ga ustreliš ti, pojdem nag

61

ponj.« Kurent pravi: »Dobro, naj velja.« Vzame
puško, pomeri, ustreli, a ptič pade mrtev baš na
sredo velikega robidnika. »Torej, gospod moj, ali
ste mož beseda?« vpije Kurent. Gospod pa se brani
na vse mogoče načine; ponuja mu denarja, prosi,
moli, preklinja — a izdalo ni vse to nič. Sleče se.
ter leze z veliko opreznostjo skozi robidovje. Ko
je bil na sredi, pa vzame Kurent goslice ter začne
tako lepo gosti, da jame oni gospod kar plesati
tam po tisti robidi, da je slednjič ves krvav in
odrt priplesal iz nje, nakar je še dolgo skakal,
prosil in rotil. Ko se Kurentu zazdi, da gospod že
omaguje, jenja gosti, se pokloni ter odide. Gospod
pa gre in ga zatoži sodnikom. Tem gospodom se je
zdela ta hudobija tako velika, da so ga obsodili
na vislice. Melgovt (rabelj) je čakal le še povelja,
da mu zavije vrat, kar spregovori Kurent: »Go¬
spodje sodniki! Kdorkoli stoji na enakem tronu
kakor, jaz sedaj, ima še kako željo na prosto, ki
mu jo izpolnijo. Moja želja pa je majhna; dajte
mi goslice, da vsaj enkrat še zagodem; potem pa
naj umrem, če že moram res umreti.« Sodniki so
bili koj pri volji, da mu dovole to skromno željo.
Oni gospod pa, ki se je bil naplesal v bodeči
robidi, vpije: »Ne dajte mu, ne dajte mu, bomo
plesali, da bo joj, ne dajte mu.« Sodniki pa ga ne
slušajo in gospod še enkrat zatrjuje: »Ne, ampak
to je gotovo, da se boste kesali! Ker pa mu mislite
dovoliti, prosim vas, privežite me h kolu, ker sem
se že naplesal.« Njega privežejo h kolu, a Kurentu
dajo goslice. Kurent zagode, a vsi sodniki in po¬
slušalci začno plesati in skakati, da jim pritečejo
po čelu vroče srage. Nastal je strašen šum, vpitje,
prošnje, kletev — vsevprek! Melgovt je skočil
z vislic ter si zlomil nogo. Oni gospod pa je drgnil
in mencal ob kolu neprestano gori in doli, kriče:
»Saj sem vam dejal, da mu ne dajajte! Saj sem

62

vam dejal, da mu ne dajajte!« V splošnem hrupu
in vpitju je spazil Kurent ugoden trenutek in
izginil; spravil je lepo svoje goslice ter jo po¬
brisal. Nikomur ni prišlo na um, da bi tekel za
njim.

Kurent je šel po svetu. Ustavil se je pri nekem
kovaču, kjer je služil mnogo let. Kar se Kurenta
domisli Smrt ter pride ponj. Reče mu: »Kurent,
čas bi bil, da te povedem k Bogu!« »Prav imaš,«
odvrne on, »pa pojdi, pojdi na to jablano in natrgaj
košek lepih jabolk. Poneseva jih Gospodu za dar!«
Smrt se spravi na drevo, Kurent jo pa priveže
z ono nitjo k drevesu in jo tam drži dolgo časa.
Dokler je Smrt, rada ne rada, počivala na drevesu,
ni na svetu nihče umrl. Smrt ga prosi in vzdihuje,
naj jo pusti, a zaman! Ko pa mu obljubi, da ne
pride nikoli več ponj, jo odveže, nakar zdirja
domov, da se je vse kadilo za njo. Smrtnjak, njen
mož, pa pravi: »Čakaj, čakaj, ga pa jaz dovedem!«
A kaj, še slabše se mu je godilo! On jih je pa
dobil s palico že za zajtrk. Ko Smrtnik obljubi
Kurentu, da ga ne pride več klicat, sme tudi on
z drevesa. Za sedem let pa pride ponj sam pe¬
klenski glavar, da poskusi tudi on, kaj zna Kurent.
— Kurent spravi nato Hudiča v meh.

Čez nekaj let pride nad Kurenta Hudič, ki je
bil na eno nogo hrom. Kurent ga ogovori: »Oj,
kako se mi smiliš; truden si dolgega potu, truden.
Sedi, sedi na ono stolico, da se malo spočiješ!«
Hudič se vsede, vstati pa ne more več. Kurent pa
se smeje, segreje železo, pa mu posmodi še drugo
zdravo nogo. Stolica pa je pekla Hudiča čimdalje
bolj, da se je kar zvijal od bolečin. Kurent je
odžgal Hudiču še drugo nogo, tako da je postal
hrom na obe. Hudič je vpil, prosil, klel, a Kurent
se je smejal in žgal. Po sedmih letih ga izpusti in
Hudič je komaj prilezel nazaj do pekla, vesoljni

63

pekel se je zarotil, da ga noče medse, češ, kdo bo
neki Kurentu kos!

Kurent pa se je po mnogih letih naveličal živ¬
ljenja. Poskusiti je hotel najprej v peklu, na
nebesa se itak ni smel preveč zanašati. Napoti se
pred peklenska vrata. Ko ga Hudiči zagledajo,
zaženo strašen hrup, vsi hite prestrašeni k vratom
ter jih tišče tako močno, da jih s kremplji pre¬
bodejo skozinskoz. Kurent si pa misli: »Čakaj,
moram lete žebljičke zabiti in potolči,« ter zabije
štrleče kremplje po nasprotni strani zopet v les.

Nato pa kupi vina ter gre k nebeškim vratom.
A sv. Peter mu ni hotel odpreti, rekoč, da za nebesa
itak ni maral, ko si je volil tiste tri stvari. Kurent
de: »Na, malo vina pa vendar vzameš od grešnega
Kurenta, pa razkoračiti se moraš, če hočiš piti.«
Sv. Peter vzame, se razkorači, a Kurent smukne
skozi »koračo« v nebesa. Tam za vrati zagleda na
tleh suknjico, ki jo je bil daroval nekoč onemu
beraču. Poskoči nanjo ter pravi: »Pravica je taka,
da vsak sme sedeti na svojem.« Peter ga zatoži
samemu Bogu, ki ga pa okrega: »Ej Peter, vin’,
vin’ te je opravil’! Pa pusti ga no, ker sedi na
svojem.« In tam je ostal.

III. Po nekaterih povestih pa najde močni kovač
Kurent svoj počitek v luni. Tiste črne pege v
mesecu so zaprav kovač, ki mu dajejo nekateri ime
Jurij ali Martin.

14. Kurent uklet v vola.

I. Nekdaj sta potovala gospod Bog in sveti
Peter po svetu. Prišla sta v neko vas in Gospod
reče Petru, naj kupi vojko. Peter to stori in nato
dospeta v velik gozd. V tem gozdu je živel strašen
ropar, ki so ga imenovali Kurenta. Bil je takšne
postave kakor nekdaj velikani, ki so bili Boga

64

Očeta. Vsakega človeka, prišedši skoz ta gozd, je
prijel, oropal in nazadnje ubil. Zdaj stopita tudi
naša popotnika v to šumo. Kurent, ki ju je-bil že
od daleč zapazil, jima pride naproti. Tako glasno
se nad njima zadere, kakor da bi bil pritulil vihar,
in zakriči, da je vse drevje zatrepetalo: »Takoj mi
dajta vse, kar imata!« Nato reče Bog svojemu
svetniku: »Vrzi nanj vojko!« Peter to hitro stori
in v tem hipu postane iz roparja junec na vrvi
in Peter ga odpelje s seboj. Nato prideta v neko
vas. Tu gresta k nagornjaku in Gospod mu ponudi
junca, celo zastonj. Mož ga vesel vzame, Bog pa
mu reče: »Za sedem let prideva po žival, med tem
časom pa ne smeš junca niti oddati niti pretepati
niti zaklati. Če se boš tega držal sedem let, ti bo
vse jako rodilo, sedmo leto bo pa toliko prirode,
da je še svet ni videl. Na pustni dan prideva po
junca.«

Vse se je zgodilo, kakor je rekel Gospod. Vsako
leto je bilo jako rodovitno. Toliko je bilo vsega,
da so siromaki s sveta preminoli pa tudi penezi,
kajti ljudje so dajali vse zastonj. Po vsej vasi so
znali povest o juncu, ki je bil vzrok, da so prišle
tako dobre letine. Sedmo leto vidimo spet Gospoda
in njegovega svetnika, kako stopata proti oni vasi.
Že od daleč se je slišalo strašno in razuzdano vpit je
in razgrajanje. Ko prideta sredi vasi, vidita, da je
zbrano vse ljudstvo, pražnje oblečeno; po cesti so
pa gonili junca ter zbijali vsakovrstne šale in
norčije. Gospod reče vsem, ki so stali tam okoli:
»Takšnih let ne bo nikoli več, spominjajte se jih
na današnji dan!« Nato sta prijela za vojko in
odšla z juncem. Ko sta bila izven vasi, veli Gospod
svetniku svojemu, naj vzame živali vojko z vratu.
Peter to stori in vol postane pri tej priči zopet
človek, kakor je bil prej. Kurent poklekne pred
Gospoda in ga milo prosi odpuščen j a. Gospod mu

Bajke 5

65

odpusti. Kurent pa gre v neznan kraj, daleč preko
morja in tam spokorno živi do smrti. Od tega je
prišlo, da so ljudje začeli na pustni dan uganjati
burke in ta navada je še ostala doslej.

II. Med raznimi burkami, ki jih počenjajo ljudje
Kurentu v čast, naj omenimo posebno navado v
Savinjski dolini, kjer manejo proso.

15. Mladenič v luni.

Bil je nekoč mladenič v službi pri kmetu. Rad
je delal in si med delom prepeval. Zaslužil si je
suknjico pa tri novčiče. Dečko je vzel to za dobro
in se podal po svetu. Sreča ga berač in ga prosi
vbogajme. Deček seže takoj v žep in podari revežu
prvi novčič, pri tem si pa poje: »Sem služil, pa tri
novce zaslužil, povrh še suknjico. Eden novčič
sem oddal, dva še imam, pa še suknjo povrhu.«
Prihodnjemu beraču je dal drugi, tretjemu zadnji
novec in pri tem prepeval svojo pesem. Nazadnje
pride še suknjiča na vrsto. To je dobil v darilo
star berač. Prvi trije berači so bili angeli, četrti
pa je bil sam gospod Bog. Ko mu je bil mladenič
podaril suknjico, ga berač vpraša, kaj si želi za
svojo miloščino. Deček pravi: »Da bom vedno
mlad in vesel!« Gospod Bog je bil s tem zadovoljen
in ga je postavil v luno, kjer ga vidimo z vsakim
mesecem mladega.

16. Kovač v luni.

Kristus in sveti Peter sta prišla v kovačnico in
prosila za malo pokrepčilo. Kovačiča ju hoče z
grdim odpraviti, a kovačeva stara mati jima po¬
streže s kosom kruha in skledico mleka. Popotnika
pospravita kruh in mleko, nato pa prime Kristus
staro mater in jo vrže v ogenj. Začne goniti meh
in čez nekaj časa skoči kovačeva mati iz žerjavice

66

mlada in lepa. kakor je bila takrat, ko je šla k
poroki. Popotnika odideta. Kovač je gledal to čudo
in si dejal, da ni pravica, da bi človek imel mlado
in lepo mater, poleg nje pa staro in grdo ženo. Brž
pograbi babo in hajd z njo v ogenj! Kakor je videl
Kristusa, je delal tudi on: gonil je meh, pa mu ni
nič pomagalo, hudobna kovačica le ni več vstala.
Za kazen ga je prestavil Bog v mesec. Tam gori
sedi še danes pri ognju in goni meh in ga bo gonil
do sodnega dne. Ta kovač je tisti temni mož, ki
ga vidimo v luni.

17. Kovač pri kralju Matjažu.

I. Kovač s Pasjega brda je hodil v mladosti
po svetu in prestal veliko hudega. Orožje se je
tako dobro naučil kovati, da mu ga ni bilo para
na Kranjskem. Kralj Matjaž, zvedši, kako in kaj,
ga povabi k sebi in od sedaj kovač spremlja kralja
križem svet. Ko pa gre kralj s svojo armado počivat
v goro, se poslovi kovač od njega in se vrne
z bogatimi darili domov ... Godilo se mu je tako
kot kovaču v luni, samo ko mu strohni suknja,
na kateri je čepel v nebesih proti volji sv. Petra,
je moral pobrati kopita in se spraviti iz nebes.
Kam se hoče revež obrniti? Nikamor ne ve; ves
zamišljen joka zunaj nebes. Kar se spomni kralja
Matjaža, ki mu je bil zvesto služil veliko let in
dobro koval orožje: »H kralju grem, on me mora
imeti,« beseduje kovač in se poda na pot h gori,
kjer počiva njegov vladar. Stari Matjaž se zelo
zveseli zvestega kovača. Odslej ostane v votlini
pri njem in kuje orožje. Kadar pa pride rešilni
dan, tedaj se spet prikaže s svojim kraljem na
luč sveta. Kralj povede svojo armado nad nejeverne
kralje, ki jih bo premagal vse, in ko se to zgodi,
bo konec sveta.

67

II. Bil je svoje dni kovač, ki je zagrešil, ne
vem kaj, pa so ga za tisti greh obsodili na smrt.
Ko je ležal v ječi in čakal, da ga povedo pod
vislice, se je zgodilo, da je ušla graščaku, ko je bil
na lovu. lisica v neko votlino. O tej votlini pa so
pripovedovali, da spi v njej kralj Matjaž in njegova
vojska. Nobenega ni mikalo, da bi šel notri gledat,
kam se je zatekla lisica. Graščak se spomni na
ujetnika, ki ga je imel v verigah, in ga da dovesti
pred votlino. Veli mu, naj gre po lisico v jamo.
Če jo ulovi, mu darujejo življenje. Kovač pristane
in gre za lisico. V notranjosti je bila velikanska
dvorana, polna vojščakov, v sredi pa miza, pri
kateri je dremal kralj. Lisica se je bila zatekla
pod to mizo, in kovač jo je zgrabil. Pri tem se
zdrami eden Matjaževih tovarišev, pa reče kovaču,
naj si iz kupa denarja v kotu napolni žepe, pa
naj zunaj ne pove nič tega, kar je videl v votlini.
Jetnik se vrne z lisico in je bil prost, kakor so
mu bili obljubili. Ljudje pa so opazili, da ima
kovač naenkrat toliko denarja, in ga ovadili gra¬
ščaku. Prišlo je tako daleč, da So ga začeli dolžiti,
da je moral nekoga ubiti, pa da je tistemu denarje
pobral. Ko je stal pred graščakom, je moral po¬
vedati, odkod mu je denar. Priznal je vse in po¬
vedal tudi. da je Matjaževa brada že dvakrat
zrasla okoli mize in da ima kralj v nožnicah silen
meč. Graščak ukaže nato kovaču, naj se vrne
v jamo in vzame Matjažu meč. Cul je bil namreč,
da se bo kralj Matjaž prebudil, ko obraste njegova
brada tretjič mizo. Tedaj bo izdrl meč iz nožnic
in s tem zbudil svojo spečo vojsko. Nato se bo
pokazal na zemlji in si podvrgel vse kralje in
gospodarje. Jetnik je moral nazaj v jamo. Tam
so mu ukazali, naj podkuje Matjaževega konja.
Podkve so bile srebrne, vsaka je tehtala sedem
centov. Kovač stori, kakor so hoteli, in prosi, da bi

68


smel nesti kraljev meč gospodu grofu. Matjažev
tovariš, ki mu je bil ukazal, naj podkuje konja,
mu reče: »Če kdo potegne meč le malo iz nožnic,
se strese ves svet in se prebudijo kraljevi vojaki.«
Kovač je s težavo nekoliko privzdignil meč in vse
se je začelo tresti in vojaki so se začeli dramiti.
Kovač je prestrašen zbežal iz brloga.

III. V lepi prlješki deželi je živel v starih časih
mož, ki mu resno delo ni bilo mar, pač pa je nad
vse ljubil pijačo. Vse svoje premoženje je že zapil;
ostalo mu je samo suho grlo in prazna mošnja.
Dolgo je razmišljal, kako bi prišel do kakih
denarjev. Nazadnje se napoti v velik les v bližini
domače vasi. Daši mu je bil žep prazen in glava
čista, si je na potu glasno prepeval:

Dere de krat Matjaž kraliiva

te de kmetič lahko kmetiiva.

Nekaj časa blodi mož po šumi, kar zagleda pri
potu veliko borovico. Leže podnjo in še pri tem
poje svojo pesem o kralju Matjažu. Nato zadremlje.
Sanjalo se mu je, da stoji v veliki votlini; pri mizi
sloni kralj Matjaž in počivlje, vendar mu oči
neprestano utripljejo. Od stropa je visel velik
zvon iz čistega zlata. V kotu so stale tri kadi do
vrha polne samih zlatih. Zdaj pa začuje glas:
»Vzemi si zlata, kolikor rabiš, potem pa odidi.«
Nato se mož prebudi, a pred seboj ugleda res neko
votlino, ki je prej ni bil opazil. Napravi se korajž¬
nega in stopi vanjo. Ko je dolgo taval po temnih
hodnikih, naenkrat dospe v prav tako votlino,
kakršno je bil videl v sanjah. Za mizo je slonel
Matjaž in dremal, oči so mu neprestano utripale,
brada mu je že sedemkrat prerasla okoli mize.
Od stropa je visel silno velik zvon iz čistega zlata.
In kar je bilo najlepše: tudi tri kadi, do roba
polne samih zlatih, so stale na drugem kraju mize.

69

Mož gre tjakaj in si napolni žepe; nato hoče oditi,
vendar pa še pristopi k zvonu in potrka nanj. Zvon
se je oglasil tako svečano in ubrano, kakor da bi
igral velik mojster na orgle v cerkvi. Po vsej
votlini se je razlival njegov mogočni glas in se
zgubljal v daljave. Spavajoči vladar je vztrepetal,
kakor da ga je prešinilo novo življenje.

Mož se je vrnil s svojimi zlati nazaj v krčmo.
Tam je popival noč in dan ih še drugim je kupoval
piti. Poleg tega je prepeval neprestano svojo pesem
v čast kralju Matjažu, tako da je vsem presedalo.
Vrgli ga vendar niso iz gostilne, ker so videli pri
njem vse polno zlatov nenavadnega, starinskega
kova. Pozvedovali so: »Kje si dobil toliko penez?«
Pa on se ni hotel izdati, temveč je v odgovor znova
zapel svojo pesmico. No, nazadnje je šel zadnji
zlat iz žepa. Spet se je podal v les in se vsedel pod
borovični grm. Spet je odmevala njegova pesem
v gozd:

Dere de kral Matjaž kraliiva,

te de kmetič lahko kmetiiva.

Za nekaj časa zaspi, pa dolgo se mu ni hotelo
nič sanjati. Nazadnje se mu pa le zopet začne tako
sanjati kakor prvikrat. Samo treh kadi ni bilo več,
videl je zdaj samo eno. Ko se zbudi, ima spet
votlino pred seboj in se poda vanjo. Takoj je pri
kadi, si napolni žepe in hoče oditi. Nekaj ga je pa
vleklo naza j k zlatemu zvonu. Spet je potrkal nan j
in zvon se je oglasil mogočno kakor poprej. Kralj
Matjaž je še bolj vztrepetal kakor prvikrat, do¬
zdevalo se je. da vstaja — hkrati je pa vse zamrlo
in prešlo. Tudi ta denar je šel isto pot kakor
prejšnji. Tedaj gre naš možak tretjič pod boro¬
vični grm gledat, če bo kaj. Zapel si je in zaspal,
ali nič se mu ni sanjalo. Ko se zbudi, ni nikjer
votline. Zdaj se začne jokati in zove kralja Matjaža.
Nato zaspi znova. Vendar sanjalo se mu ni nič,

70

samo neke sence so lazile okoli njega. Zdaj se je
spomnil, da se je pregrešil s tem, da je potrkal na
zvon. Žalosten je obsedel pod borovico, nič ni jedel
ne pil. Nekega jutra zarana so ga našli mrtvega.

Povest pravi nadalje, da se bo vzbudil kralj
Matjaž, kadar preraste brada devetkrat okoli mize.
l isti zlati zvon bo začel sam zvoniti tako glasno,
da se bo čulo po vsem svetu. Nato pride vladar
s svojo vojsko, ki zdaj tudi spi v drugi votlini
poleg njega, in bo premagal vse cesarje in kralje.
Poslej bo vladal mir na zemlji in spolnile se bodo
besede kmetičeve: »Dere de kral Matjaž kraliiva«
itd. ...

18. Trdoglav. Krutoglav.

Gori smo čitali o Trdoglavu povest, kako ugrabi
Devo in jo povede v svoja bivališča pod vodo.
On je torej Kresnikov sovražnik in mu nasprotuje
v njegovem delu, ki hoče človeku dobro. Njegovo
drugo ime je Krutoglav ali Potoglav. Krutoglavu
ali kratko Krutu so posvečene brusnice ali neteč je.
Po krajih, kjer bivajo potomci nekdanjih Slovencev,
se zovejo brusnice, ko jih rdeče jagode vsi poznamo:
Krutova zel, nemški Grantebeeren. Pripoveduje se:
Ako natanko gledate jagode, opazite, da ima vsaka
svoj križec kot znamenje. In to je bilo tako: Hudič
si je izprosil od Boga Očeta sad, s katerim sme
gospodariti po mili volji. Gospod mu je ustregel
in izročil brusnice, ki se od tedaj imenujejo Kru-
tovo zelišče, to je Hudičevo zelišče. Da pa jagode
ne bi škodovale ljudem, jih je poprej zazname-
noval z znamenjem svetega križa.

19. »MitaL«

Nedaleč od Radeč na Kranjskem je jezerce po
imenu Mitalo. Neki vodnik je obrazložil Davorinu
Trstenjaku pomen besede takole: »Mitau« je bil

71

v veri starih Kranjcev hud duh; bival je v teni
jezeru in se je ljudem prikazoval najrajši v pasji
podobi. Svoje dni pripodi lovec jelena do teea
jezera in ga tu ustreli. Pa pok iz njegove puške
zbudi Mitala in ta dvigne hud veter, ki pahne
lovca v jezero, kjer utone.

20. Jarnik.

Na sv. Jerneja dan se ne sme orati; kdor pa le
orje, tega sreča sv. Jernej in mu reče: »Ti me ne
spoštuješ, jaz sem že dosti dolgo na meh odrt;
zdaj bom pa tebe odrl in nosil tvojo kožo. In ga
odere (na Cerkljanskem, Goriško).

21. Jurij s pušo.

I. Slovensko ljudstvo pripoveda, da Jurij s pušo
Krsnika v peto strelja, ker ga na nobenem drugem
delu trupla ne more raniti. — Narodne prišlo vice:
»Jurij spod brega, s puško sprega, rad bi ustrelil,
ako bi mu kdo držal peto (ali gleženj).« — »Jurij
s pušo jetra reže, plete mreže, v blato vrže.«

Okrog Karlovca pripovedujejo, da se zbero na
Jurjevo vsi volki (vunci!) na eno mesto in čakajo
sv. Jurija, ki se nam pokaže tukaj v nenavadni
časti volčjega pastirja (volčko). Prijaše na ognje¬
nem kozlu (jarcu) in odkaže vsakemu, kje mu bo
lov loviti in kaj delati. — Enako iz Ivanič-grada;
tukaj je pa svetnik že sam postal bel volk.

22. Zlatorog.

Jezerska dolina in skalna Komna sta bili nekoč
planinski raj. Tam so bivale Bele žene, mila
dobrosrčna bitja, ki se jih narod še danes s hva¬
ležnostjo spominja. Prikazovale so se v dolini,
pomagale siromakom v stiskah, posebno še ženam

72

pri porodu; tak otrok je bil potem vse življenje
pod posebno zaščito Belili žen. Pastirje so učile
spoznavati zdravilna zelišča in njih moči; ob golih
skalnih robovih so probujale k rasti sočno travo,
da bi našla koza ubožčeva tu svojo pašo. Izogibale
so se zahvalnosti dolincev; in če se je kdo drznil,
približati se preblizu visoki dolini, so ga odvrnile
od nadaljnega pota z grozečimi kretnjami. Če je
prišel kdo pomotoma ali v nalašč iz drznosti v
bližino njih bivališč, so ga prisilili kameni plazovi,
nalivi in toča, prihajajoča iz gor, k povratku.

Na steni, ki pada strmo v Soško dolino, so se
pasle bele koze teh devic; če se jim je kdo približal,
so spuščale nanj kamenje. Te koze je vodil Zlatorog,
krasen kozel z zlatimi rogovi. Bele žene so ga
naredile neranljivega. Če ga je strelec zadel, je
iz njegove krvi, pa naj je kamorkoli padla, izrastlo
čudovito zelišče, imenovano čudežni balzam ali
triglavska roža. Ako je Zlatorog použil le en list
tega zelišča, je takoj ozdravel, pa naj si ga je
lovec zadel v samo srce. Njegovi zlati rogovi pa so
bili ključ do zlata v gori Bogatinu, ki ga čuva
stoglavi zmaj.

Kjer se stekata Soča in Koritnica, je stala nekoč
ob cesti v Trbiž krčma. Hčer krčmaričina je imela
mnogo snubcev, ljubila pa je le Trentarskega lovca,
sina slepe vdove. Ta mladenič je slovel daleč na¬
okrog kot najboljši lovec, splošno se je govorilo
o njem, da je pod zaščito Belih žen. Poznal je vse
steze in ni se mu bilo bati kamenih plazov. Neko
spomlad so prišli na svojem potu v severne kraje
zopet beneški kramarji in se ustavili v krčmi.
Eden med njimi, mlad in bogat Lah, se je s slad¬
kimi besedami dobrikal domači hčeri; tudi z lepimi
darili ni skoparil. Zato sta se deklica in Trentarski
lovec sporekla in dekle mu je sponesla, da so Lahi
fi na gospoda, ne pa takšni kakor je on, ki pozna

73

vsa bogastva gora, pa ji doslej še ni prinesel niti
triglavske rože, dočim ji je Lah že ob prvem
svidenju podaril biserno ogrlico. Nato je lovec
togotno odgovoril: »Vem, kje je ključ do Bogatina,
in če ga dobim, sem kralj v primeri s tvojimi
kramarji, ki jim potem tabernaj, kakor hočeš.«
Užaljen je zapustil krčmo in se nato sestal z Zelenim
lovcem. Ta mož ni bil baš na najboljšem glasu.
Pripovedoval mu je mnogo o bogastvu 'v Bogatinu
in ga pregovoril, da sta šla še isti večer zalezovat
Zlatoroga. Res sta mu prišla na sled, Trentarski
lovec ga je s strelom pogodil in potem sta sledila
težko ranjeni živali po ozki stezi, ki se je končavala
pred strmo pečino. Tedaj zagleda Trentarski lovec
med snegom in ledom najlepše triglavske rože,
med njimi tudi planike, ki je iz njih kuhal svoji
materi zdravilo za oči. Mladenič se je spomnil
uboge matere in že je hotel opustiti svoj namen,
a Zeleni lovec ga začne zbadati s porogljivimi
besedami in tako je šel lovec dalje po krvavi
sledi. Zhrtorog pa je medtem že pritekel do mesta,
kjer so rasle krvavordeče triglavske rože in jih je
nekaj použil. Dale so mu prejšnjo moč; skokoma
se približa po ozki stezi trentarskemu lovcu; krasno
zažari njegovo rogovje v solnčni luči. Lovca zapusti
ob tem pogledu mirna zavest: pred njim ponosni
Zlatorog, ki se približuje v grozečem naskoku,
pod njim brezdanja globina, zadaj nebotična stena:
zavrti se mu v glavi in telebne v globino. Drugo
pomlad je priplavalo njegovo truplo pred krčmo.
V roki je lovec držal šopek triglavskih rož.

In ko so poleti prišli pastirji zopet v Jezersko
dolino, so našli na mestu prejšnjega raja skalno
pečevje; Bele žene so kraj za vedno zapustile,
z njimi so odšle tudi bele koze. Zlatorog je v svoji
jezi popolnoma porušil in pokopal livade in še danes
se v skalovju poznajo sledovi njegovih rogov.

74

23. Zeleni lovec in Dagana.

Živel je v starih časih Zeleni lovec, ki je pri¬
našal z gore, kakršen plen je le hotel, tudi naj¬
večjo dragocenost sveta, zlato srno. Ljubila ga je
namreč morska deklica Dagana, ki biva poleg
morja in goni zarana bele ovčice na planinske
pašnike. Kadar jo je hotel videti, jo je moral
čakati na strmi gori pred solnčnim izhodom. Ta
Zeleni lovec je pa zasnubil hčer nekega mogočnega
kralja. Kralj, ki mladeniču ni bil naklonjen, od¬
vrne: »Prijatelj, nekam visoko si se zaletel. Kdor
hoče imeti kraljevo hčer za ženo, mora biti že kaj
posebnega. Slišim, da si tako izvrsten lovec, da ti
ne uide nobena zver; dokaži to in pripelji mi z
gora živo zlato srno. Ako to storiš, dobiš mojo hčer
za ženo. Če ne, ti odleti glava pod sekiro. Jutri
dopoldne mora biti zlata srna živa na mizi, sicer —«
Lovec se poda navsezgodaj v gore, da bi počakal
Dagano in jo prosil pomoči. Čakal je in čakal,
a Morske deklice ni bilo odnikoder. Kadila se je
namreč tisto jutro huda megla in tako ni prignala
ovčic na pašo. Lovec spozna, da ne bo mogel iz¬
vršiti, kar veleva kralj, in se vrže v obupu v pre¬
pad, kjer si razbije glavo. Zastonj ga je čakala
kraljična. Zvečer je bleketalo okoli gradu mlado
tele. Kraljična je spoznala, da je to lovčeva duša,
in prejokala je vso dolgo noč. Kralj je dal brati
svete maše in bleketanje je prestalo.

24. Čarostrelec Lampret.

Tam, kjer je sedaj »Perkova puša«, je bila
včasih Pušnikova kmetija. Pred mnogimi leti je
živel Pušnik, ki se je pisal za Lampreta. Ta Lam¬
pret je bil čarovnik. Znal je začarati, da je prišla
vsakovrstna divjačina na njegovo dvorišče, kakršno
je le hotel. Večkrat je šel iz veselja, ali sam ali

75

z drugimi, na lov. Bil je dober lovec, pa slab kmet.
Kmetija mu ni uspevala, in zemlja mu je slabo
rodila.

Nekoč je šel Lampret v vas k bratu Perku. Pri
Perku je bil hlapec, ki je bil tudi čarovnik in je
o sebi mislil, da zna bolje čarati od Lampreta, kar
mu je tudi povedal. Lampret mu smeje pravi: »Pa
se poskusiva. Jaz ti bom sedaj nekaj naredil in
videli bomo, če si znaš pomagati in kdo je večji
čarovnik.« Po teh besedah vzame nož, ga nese pod
kap ter ga zasadi v zemljo. Ko pride nazaj v hišo,
je hlapcu tekla kri iz ust in nosa. Lampret mu
reče: »No, pomagaj si, če si bolj moder kakor jaz.«
Hlapec je čaral na vse načine, da bi si ustavil kri,
toda ni šlo. In začel je prositi Lampreta: »Nehaj,
če ne poginem.« Lampret je šel ven, potegnil nož
iz zemlje in hlapcu je odleglo. Hlapec je priznal
njegovo premoč in dejal: »Vidim, da si modrejši
od mene!«

Kamničani, ki so vedeli za Lampretovo čarov¬
niško moč, so ga hoteli prekositi. Dali so nekoga
študirat, potem pa so povabili Lampreta, da bi se
kosal ž njim. Lampret je odgovoril, da naj pride
Kamničan v Robanov kot. Ko so se sešli, pravi
Lampret: »Postavili bomo cepljenico (sekiro) kon¬
cem Robanovega travnika in streljali čez ves
travnik skozi sekirino uho. In kdor ustreli skozi
uho, ta bo najboljši.« Prvi je streljal Lampret.
Njegova krogla je šla skozi topor in skozi uho.
Za njim je streljal kamniški študent. Ko je ta
izprožil, se je krogla zavrtela okoli puške in padla
na zemljo. In Lampret mu pravi: »Toliko si slabši
od mene, kolikor je železo od jekla.«

Kranjce je jezilo, da jih je Lampret premagal.
Hočejo se nad njim maščevati. Povabijo ga, naj
pride na Kamniško sedlo, da pojdejo skupno na
gamze. Lampret je res šel in vzel puško s seboj,

76


ki pa jo je začaral, da je bila nevidna. Ko vstopi
v kočo, ga pozdravijo in se mu zahvalijo, da se je
odzval vabilu. Ko pa vidijo, da nima puške, ga
mislijo napasti, češ, zdaj ga imamo, zdaj nam ne
uide. On pa vzame puško z rame, se nasmehne in
pravi: »Puško imam tukaj in prinesel sem še

smodnika za pokaditi in svinca za poškropiti.«
Ko so Kamničani to videli in slišali, so se pre¬
strašili in zbežali.

Neko nedeljo je spravljal Lampret nekega pa¬
stirja, da bi šel z njim na lov na Okrešelj. Ta se
je branil, ker je hotel iti k maši. Lampret mu je le
prigovarjal, češ, saj se ne bo nič zgodilo, če gre.
Slednjič ga je pregovoril. Ko sta prišla na Okrešelj,
sta malo sedla in Lampret mu je začel pripovedo¬
vati, kaj se godi po svetu. Naenkrat pa se obrne
k pastirju in mu reče: »Sedaj nabija ljubljanski
grof puško in me misli ustreliti.« Nato vzame svoj
klobuk in reče pastirju: »Hitro se ureži v prst in
stisni tri kapljice krvi na klobuk.« Komaj je pa¬
stir to storil, je že iz Ljubljane ustrelil grof in
krogla je priletela v ono kri na klobuku. Grof je
bil namreč tudi čarovniški, dasi manj kakor Lam¬
pret. Takoj je vedel, da ga ni zadel. Zato je šel
brž k procesiji, ki se je vršila prav tisti čas v
Ljubljani. Lampret pa je nabil ono kroglo v svojo
puško in ustrelil. In grof je padel, baš ko je šel
za procesijo.

Brat Perko je prišel nekoč k Lampretu in se
čudil, zakaj ima tako slabo posestvo, ko je vendar
tako dober lovec, in da Lampret na lovu vedno
kaj dobi, on pa nič. Lampret ga vpraša, ali bi rad
kaj ustrelil; če hoče, lahko ustreli kar na dvorišču.
Brat je seveda pritrdil. Lampret je hitro začaral
in v hipu je bilo dvorišče polno razne divjačine,
ki je točila krvave solze. In Perk je ustrelil lepega
jelena.

77


Nekega dne sta šla Perk in Lampret skupno na
lov. Lampret je kmalu ustrelil gamza in ga od¬
nesel domov. Perk pa zopet ni imel sreče. Ko je
šel proti domu, je hotel med potjo še stopiti k
bratu in pogledati, da li je on kaj dobil. Ta je
baš drl gamza, ko je Perk šel po polju proti hiši.
Tedaj ga je zagledala Lampretova žena, ki je
možu pomagala, in je rekla: »Perk gre k nam in
zopet bo hud, ker si ti dobil, on pa nič.« Lampret
vzame s stene puško in ustreli brata skozi okno.
Potem je šel iz hiše in izginil; od tistega časa ga
ni bilo več nazaj.

Precej časa potem, ko je bil izginil, se prikaže
v Trati za Olševo na koroški strani nekemu lovcu.
Bil je v kratkih irhastih hlačah, zelenih nogavicah
in rdečem telovniku; na glavi pa je imel zelen
klobuk. Lovec se ga je ustrašil. On pa mu reče,
naj se ga nič ne boji. Nato ga je vprašal, ali bi
rad imel dobro puško. Lovec seveda pritrdi. Lam¬
pret mu reče, da naj gre v Pušnikovo hišo, kjer
vise za vrati na steni tri puške, vzame pa naj
srednjo. Lovec gre res v to hišo, a ko pogleda na
steno, vidi, da vse tri puške nihajo. Ustrašil se je,
pustil puško in zbežal. — V Lampretovi hiši pa je
še dolgo strašilo.

25. Čarostrelec Jernik.

Tudi pastir in lovec Jernik na Jezerskem je
znal coprati. Nekoč gre na lov, zacopra in Hudič
mu prižene lepega gamza. Jernik gamza ustreli in
ga nese v pastirsko kočo v Povšnerjevi planini.
Kar pride Hudič, oblečen kot lovec, s kratkimi
hlačami in zelenimi nogavicami, pogleda gamza,
pogleda Jernika in zopet izgine. Jernika obide
groza, zadene plen na hrbet in jo urnih krač po¬
briše v dolino.

78

Drugič gre neki lovec na petelina. Ustreli,
petelin pade z drevesa in lovec ga išče in išče,
a petelina ni nikjer. Pa kmalu se domisli: »Jernik
mi je zacopral.« Čez nekaj dni najde ostanke
petelina pod drevesom.

Nekoč je Jerniku trda predla. Hudič svojemu
varovancu ni bil vedno tako uslužen in milostljiv
kakor tedaj, ko mu je prignal gamza. Nekoč gre
Jernik z nekim drugim možem po cesti. Kar se ga
loti Hudič in ga začne metati ob kupe kamenja
poleg ceste. V vsak kup ga vrže. Jernik se komaj
sproti pobira in prosi Hudiča, naj ga vendar že
pusti pri miru, pa peklenski duh ne pozna usmi¬
ljenja. Jernikov spremljevalec gleda, kako nekaj
meče moža s kupča na kupček, a Hudiča ne vidi.
Šele ko prideta v bližino hiš, izgine peklenščak.

26 . Nočni jager.

V starih časih je živel zločest lovec. Rodil se je
kakih petsto ali tisoč let kesneje, kakor je modri
Bog svet kaznoval radi njegove razuzdanosti s po¬
topom. Ta lovec je hodil vsako mlado nedeljo
(nedelja po mlaju) na lov; pred solnčnim izhodom
je pa počenjal vsakojake coprnije. Do Boga mu ni
Bilo nič, temveč se je ustil, da je on sam sebi
gospod. Doma je bil le malokdaj, večinoma je za¬
lezoval divjačino; nobene mlade nedelje ni pre¬
pustil, da ne bi šel streljat po šumi. Tega lovca so
večkrat Vile svarile, naj ne bo tak hudovernik,
in so mu prorokovale, da ga bo kazen zadela, da
se bo moral vračati z onega sveta in se mučiti in
treti po naši zemlji. Toda dobri opomini so bili
zaman; v odgovor je sramotil božje deklice, da so
bodikaj; grozil jim je, da jih bo vse do poslednje
postreljal in jim ne bo dal miru. Po nekem takem
razgovoru se je vrnil srdit domov, a s prazno

79

torbo. Žena njegova je pozvedovala, kaj mu je,
a ni hotel ničesar povedati. Drugi dan je srečal
zopet Vile in te so ga znova začele karati. Toda
v odgovor je začel med strašnimi kletvami nanje
streljati. Vile pa so se mu poskrile, tako da ni
nobene več videl. Nekatere njih so ga šle tožit
dobremu Bogu. On jim dovoli, da smejo kaznovati
lovca, tako da bo njegov konec za zgled ljudem,
ki jih je s svojimi govori pohujševal.

Bilo je spet neko mlado nedeljo, ko je šel pred
solnčnim izhodom na lov. Na nekem križpotju je
stala jablan; prav na tem mestu se je on prvikrat
pričkal z Vilami. Nekaj ga zazove iz te jablane;
on pogleduje na vse strani, nikogar ne vidi. Spet
se nekaj zglasi in mu reče: »Za tri dni boš umrl.«
Obide ga strah; nekaj ga tako strese, da so vse
ženi (mravljinci) po njem šli in komaj je dospel
ves preplašen domov. Pokliče ženo: »Meni ni dobro,
za tri dni mi je umreti,« in pove vse, kaj se je
zgodilo. Ko je prišel tretji dan, se pokaže na
obloku žena in reče: »Tvoj čas je potekel, zapustiti
moraš ta svet, kakor ti je bilo rečeno. Zato pa,
ker nisi spoštoval Boga in nas Vil in ker si vsako
mlado nedeljo tako poteptal, da si vedno hodil na
lov, boš hodil z drugega sveta nazaj na zemljo in
zato te bodo ljudje zvali .divji nočni jager’ na
znamenje celega sveta.« — In tako se je tudi zgo¬
dilo. Lovec je umrl; in ko so ga zakopali in držali
isti večer karmine ob sveči, ki so jo donesli v hišo,
je pod oknom nekaj zajavkalo in vsi so bili pre¬
senečeni, ker spoznali so njegov glas. Tisto noč
pa ni prišel v hišo, samo zunaj je javkal. Drugače
pa je prišel vsako noč, a da ni niti ene prepustil.
Prišel je v hišo in tožil, v kaki muki in nejevolji
živi, in je pozval ljudi, naj gredo gledat, kakšne
cucke ima. In so šli gledat. Potem je pa iznenada
rekel: »Moja ura je prišla.« Tedaj si je vzel puško,

80

pozval cucke, ki jih je bilo nebroj, in odšelvšumo.
In še dandanašnji ga je moči videti; zlasti na
mlado nedeljo! Cuckk so črni kakor je na vsem
svetu Žižek, samo na vratu imajo belo liso. Cucki
čvenkajo in se pode po gozdu, on trobi v rog kakor
pravi lovec; včasi tudi ustreli, a puška ne poči
bolj, kakor če bi kdo s pralko po hrastu udaril.
Ako ga srečaš, se ti ni bati ničesar; reci samo:
»Dober večer!« in pojdi svojo pot.

2?. Nočni lovec odrešen.

Svoje dni je šel neki fant proti večeru iz Rad¬
vanja na Pohorje malo v vas. Pri Habakuku sliši
nad seboj divjo jago. Psi so lajali, puške pokale.
Predrzni mladenič je začel posnemati te glasove.
Naenkrat mu prileti odnekod v hrbet človeško
stegno in zasliši se glas: »Ker si pomagal loviti,
boš pomagal glodati.« Poleg fanta je stal naenkrat
Nočni lovec in mu rekel, naj napravi ogenj. Fant,
ki je bil spočetka ves preplašen, se pomiri, ko
opazi, da mu Nočni lovec noče nič hudega. Nanese
hitro nekaj suhih vej in jih zaneti. Ko je že pla¬
polal ogenj, povabi molčečega lovca, naj prisede.
Nato začne lovec: »Glej, sedem let se moram že
treti po Pohorju in loviti brez prestanka, ne da bi
vsaj enkrat zatisnil oko. Dovoli, da se vsaj sedaj
tukaj prespim. V zahvalo si smeš iz moje puške
tukaj ustreliti vsako žival, ki ti pride pod roko.«
To reče in zadremlje. Mladenič je pa zrl v temno
noč. Mimo so pridirjali zajčki, srne, jeleni v taki
množini, da nikoli 'tega. Mladenič je streljal po
mili volji. Divji lovec se je medtem prebudil in
reče mladeniču: »Ker si mi dovolil počitka pri
svojem ognju, je tvoja vsa divjačina, ki si jo na-
streljal.« Mladenič pograbi iz plena zajca, da bi ga
odrl. Nato lovec še enkrat: »Hvala ti, mladenič,
da si me odrešil za vselej popotoA r anja brez miru

Bajke 6

81

in pokoja, hvala ti.« Ko se ozre mladenič kvišku,
je izginila puška, zajec, ogenj — in tudi lovca ni
bilo nikjer več.

28. Zeleni vrag ali Hudič.

I. Vrag, ki ga pozna naše ljudstvo, se v razliko
od krščanskega rad zadržuje v vodi: v skočilu ali
slapu pere svojo mater; če pada solnčni dež, pa
tepe svojo ženo. Preko vode goni ob določenih
časih živali — duše pokojnih — v svoje podvodno
kraljestvo.

Sicer pa ga vidijo ljudje ponoči, kako dirja
na iskrem belcu čez polja, ali se vozi v žareči
kočiji mimo kakih razvalin, ki zakrivajo krivično
pridobljene zaklade. A tudi podnevi ga morejo
dobiti oni, ki ga iščejo. V podobi Zelenega lovca
se pridružuje nesrečnikom in jih zapeljuje k ne¬
premišljenim činom, ki jim prinašajo obup in
pogubo. Kdor hoče imeti od njega denar in za¬
klade, se mu mora zapisati z dušo in on ne pozabi
priti po svo j delež. Tisti pa, ki ima kaj soli v glavi,
more opehariti samega Hudiča za njegovo pravico.

Vraga je pač videl Grega v Mežiški dolini, ki
je stavil pri Piku (kmetu), da si upa prinesti
opolnoči od skednjih vrat leseni zapah. Grega se je
ojunačil pa šel na skedenj. Pri vratih je zagledal
velikega, zelenega moža z velikimi, iz ust molečimi
zobmi. Grega je šel neustrašeno dalje. Ko je imel
pol poti za seboj, je bil zeleni mož že tako velik,
da je segal preko strehe. Grega je zbežal in
zgubil stavo.

Ženica iz Sela (na Koroškem) je imela pri na¬
biranju jagod smolo, da je šla po trudapolnem
dnevu praznih rok domov. V obupu se je hotela
obesiti. Vzela je neko rozgo in se pripravljala na
posel. Prišel je možic, Škrat, in ji kimal: »Le daj

82

se, le daj se!« A ona se je premislila. V tem je
zrastel možic v velikana in jo hotel požreti. Komaj
mu je ubežala.

Pohorci na vzhodnih obronkih poznajo Zelen-
juha ali Zelen jaka, ki obiskuje kot zeleno oblečen
lovec koče drvarjev in jezdi včasi na kozlu, ali se
pa vozi po zraku in ima vprežene štiri lesene
vrane. (Zelenjak vodi tudi divjo jago.)

II. Blizu gradiča Pleterje na Dolenjskem je
ribnik, v katerem se nahajata dva požiralnika ali
očesa. Kadar je bilo mnogo dežja, bruha voda
precej visoko iz teh očes; tako pride v to jezerce
dosti rib, ki potem tamkaj ostanejo: ščuke, šleni,
postrvi.

Pod ribnikom, kjer je odtok, si je nekdo zgradil
pred mnogimi leti mlin; njega ostanki baje še sto je.
Pripovedu je jo pa, da mlinarju tod ni bilo obstanka,
ker mu Hudič ni dovolil, da bi mlel. Če je mlinar
vodo zaprl, mu je Hudič vselej ponoči odprl za-
tvornice, da ni mogel nabrati vode. Če so pa tekla
kolesa, mu je pa zlomek nevoščljivi ponoči spuščal
vodo in spet ni bilo nič z mletjem. Ljudje pripo¬
vedujejo, da so videli, kako je Hudič vselej, kadar
je mlinarju katero zagodel, smuknil nazaj v svojo
vodo. Ponoči je hodil mlinarja vlačit iz postelje;
skratka, nagajal mu je, kar se je dalo. Mlinar je
nazadnje, hočeš nočeš, pustil svoj mlin in odšel
drugam.

29. Hudi duh goni živali.

I. V Prekmurju si ljudje »gučijo«, da Vrag
gosto žene Nemcem ribe gor po Muri. Videl ga je
nedavno neki Bistričanec, Bublekov Vanek, ki je
baš ribe lovil v Muri. Vrag je prišel od spodaj in
zavpil Bistričancu, naj vzame svoj kržak iz vode,
dokler on s svojimi ribami mimo ne odide. Bistričan
ga je ubogal. Vrag je pa gnal ribe kakor ovčar,

t;

83

kadar žene svojo čredo. Kesneje je naš Bistričanec
kljub temu nalovil vse polno rib.

II. Neki Lipovščan. Vinkiščev Tinek, pa vidi
večkrat v noči Vraga, da ima osmero velikih mačk
vpreženih, pa se z njimi vozi kraj Pinkave gor
pa dol. V rokah ima bič, pa kadar mačke začnejo
krnjavkati, tedaj poka z bičem po njih.

III. Hudič je gonil jato polhov na pašo. Treba
pa je bilo iti čez Kolpo. Zato je prosil brodarja
za prevoz. Pogodila sta se, da bo brodarjevo vse,
kar bo udaril na en mah z drogom. Ko je udaril
brodar z drogom proti polhom, je ubil samo enega,
in sicer najmanjšega. Bil je majhen kakor miš.

IV. Pripovedujejo po Kranjskem (in drugod),
da vodi Hudič polhe na pašo. Valvasor sam je slišal
ponoči v gozdu, kjer so lovili polhe, tleskanje in
pokanje, kakor če vozniki pokajo z biči. Kmalu
nato se je usula silna množica polhov, a kmetje
so pometali nanje obleko in obutev in polhi so se
zarili v te stvari; tukaj so jih nato kmetje polovili.
Toda kaj takega se ne dogodi vsak večer, temveč
samo ob sobotah in drugih svetih časih. Živalce pa
da se zato zateko v človeško obleko, ker potem
Hudič nima nobene oblasti do njih. Pravijo nadalje,
da se sliši za pokanjem oster žvižg; ob tretjem
žvižgu se prikaže nesveti gospodar teh živalic, in
človek, ki se tedaj nahaja v gozdu, naj se stisne
v kakšen kot, sicer se mu pripeti, da ga sam hudir
— in ne baš milo — sune s poti. Hudič se prikaže
v strašni podobi: do pasu človek, od tam pa kozel.
Vsak starejši polh ima svoje znamenje od gospo¬
darja, namreč zarezo na uhlju; mlajše živali, ki še
niso zapustile drevesa, tega znamenja nimajo.
Hudir tudi polharjem nagaja pri njih poslu, s tem
da jim sproži kloste (pasti).

V. O Šentu pripovedujejo (menda na južnih
pobočjih Pohorja), da škoduje najbolj na Sveti

84

večer. Tiho prišanta (!) k hramu in odžene svoje
služabnike. Ti morajo plavati preko velike vode,
potem jih pa spremeni v volke. Dvanajstere noči
po božiču se torej vele volčje noči, ker ima takrat
Šent svojo moč. — Na Štirskem se vodja koled¬
nikov imenuje Volčko.

30. Vrag hodi ljudi težit.

Vrag, ki se prikazuje prekmurskim Slovencem,
ni tako grdo črn pa oduren kakor tisti, ki si ga
Nemci ali Ogri malajo. Rogljev tudi nima. Naj¬
večkrat je še prav lepo oblečen: ima bel pruslek
pa zelen krščak na *tri kikle. Včasih se prikaže
tudi z razsohami. — Pravijo, da hodi ponoči koga
težit. Najrajši pride nad takega človeka, ki si je
po sili zasvojil kakšno ljudsko blago. Ni še davno,
da je hodil Vrag težit bratonskega župana. Ta
človek je namreč našel množino penez, pa so se
mu za prste zasmolili. Zato pa ga je Vrag prišel
vsako noč težit, pa mu ni dal prej miru, dokler ni
najdenih penez vrnil do slednjega krajcarja.

31. Hudega duha klicati.

I. Nedaleč od Cerkniškega jezera in Šteberskega
gradu pri Bočičah (te vasi ni) so tri jame, ki gredo
globoko v zemljo in so slične kakim strmim skal¬
natim stopnicam. Po teh jamah se pride na dnu
do neke tekoče vode, ki jo rabijo ljudje v bližnjih
vaseh za vsakdanje potrebe. Ob tej vodi se pri¬
kazuje baje nekaterim ljudem Hudi duh in jih
zavaja z lažnivimi obeti k coprnijam. In ne malo
ljudi je prišlo radi tega že na grmado.

II. lTacapikel je Hudič, ki stanuje v Gradišču
pri Gornjem gradu. Opolnoči se da priklicati in
deli denar.

85

32. Otrok prodan Hudemu duhu.

Suhovršniku pri Novi Štifti se je slabo godilo.
Nekoč je prišel k njemu mož v lovski obleki.
Suhovršnik mu je potožil, kako slabo se mu godi.
Lovec mu pravi: »Če mi daš svojo hčerko, ti dam
toliko zlatov, da jih bo ves pod (skedenj) poln.«
Suhovršnik mu je obljubil hčer, lovec pa je pokril
ves pod z zlati in ga vprašal, kdo bode branil ta
denar. On mu odgovori, naj ga on hrani. Tedaj
pa se sredi poda pokaže luknja in ves denar zgine
v njej.

Med časom pa, ko sta se lovec in kmet razgo-
varjala, je nesla hčerka malo južino delavkam
na njivo. Tam jim je potožila, da jo je oče prodal.
Bila je zelo žalostna. Ko se je vračala in je prišla
do groblje, kjer so rastli jaseni, je potegnil velik
vihar in deklica je izginila.

33. Trentarski študent.

Na Tolminskem, zlasti v Drežnici, se pripove¬
duje, da je nekdaj študent iz Trente pod Trigla¬
vom v Vidmu v šolo hodil. Kakor navadno delajo
kmečki starši, tako so tudi Trentarji nosili svojemu
sinu kruh in živež od doma v Videm. Ali pozimi
je padlo v Trenti toliko snega, da so bile vse hiše
zakidane in da ni mogel nihče od doma. Trentarski
študent je v Vidmu neizrečeno stradal in se v naj¬
večji sili zapisal Hudiču, da mu je denar prinesel.
Ker pa je bilo to za dušo zelo nevarno, se obrne
Trentarski študent do svete Šembilje in jo vpraša
za svet, kaj mu je storiti. Ta ga je naučila, kako
naj se Hudiča odkriža, in mu celo podelila dar
prerokovanja. Študent stori po nasvetu in Hudič
mu ni mogel več škodovati. Vendar zaradi svojega
greha ni mogel postati duhoven in maše brati.

86

Od Šembilje dobljeni dar je Trentarski študent
tudi rabil in prerokoval, da pridejo nekoč od
solnčnega zahoda divji vojaki s kozlovo brado in
da bodo vso soško dolino tako oplenili in opustošili,
da ne bo moči najti kravjega repa od Predela do
Gorice. Vse može odvedejo ti vojaki s seboj, tako
da jih na Tolminskem samo toliko ostane, da se
bodo mogli zbrati z lahkoto vsi skupaj v senci
enega oreha. Žene bodo tako želele mož, da bodo
od gore do gore letale, ker se jim bo zdelo, da tam
moška suknja leži. Ali kadar bodo prišle na ome¬
njeno mesto, ne bodo našle drugega nego »trhlen
štor«!

34. Vragov konec.

V Hribarnikovem grabnu v Mežiški dolini je
živel star čevljar. Nekega kvatrnega večera je
delal pri odprtem oknu. Prišel je eden izmed
Škratov v svinjski podobi, ki so mu pomagali ob
takih večerih pri delu, in posmehljivo dejal čev¬
ljar ju skozi okno: »Čevljar, kaj delaš tako pozno ?«
Čevljar je bil jezen, da pomagač ni prišel skoz
vrata kakor po navadi, pa je prijel za kopito in
udaril Zlomka s tako silo po rilcu, da se je kar na
mestu zgrudil. Pa se je kmalu spet pobral in rekel
čevljarju skoz okno, naj ga še enkrat udari. Ta
pa je dobro vedel, da Hudobe nikoli ne sme dva¬
krat udariti, ker je tedaj človek pogubljen. Rekel
je: »Jaz koj k prvemu udarim tako, da je dosta.«
Nato se je Hudobec zgrudil, strašno zarjul in se
zvalil po bregu v jarek, ki se še danes imenuje
Vražji graben.

Zjutraj je šel čevljar gledat v jarek in je videl
tam crknjenega konja. Poklical je soseda, da bi
odpeljala mrhovino. Ko sta se vrnila v jarek,
konja ni bilo več tam.

87

35. Vedomci delajo solnčni mrk.

I. Pomrčanje sunca je tak. Bili su dva slugi
pri jednoj hiži; jedan je bil debeli, a jedan strašno
suhi, i to su bili sunce i mesec. Gospodar je pital:
»Kak je to, ti si tak jako suhi, a on je tak debeli:
ti ješ pri jednom stolu kak i oni drugi?« Nu, on
ne je nika rekel i gda se je spunilo sedam let,
sluga veli gospodaru: »Japica, zemite svoju sablu
pak idete zutra ob oni vuri na ono križanje, pak
bute vidli, gda se budu dva psi trgali. Ako bude
debeli pes suhoga preobladal, onda zemete sablu
pa ga tučete tak dugo, da je restirate. Ako bude
suhi ikak jakši, onda pustete mir.« Gda je došla
ta vura, odišel je gospodar, a slugov je nestalo.
Sunce je potamnelo, a tak je ’s (vse) žalostno bilo.
Videl je, kak su se dva psi trgali jako strašno
i skoro je vre debeli pes suhoga preobladal. Skočil
je na njega i tak ga je zgrizel, da je komaj živ
ostal; onda je odbejžal debeli, a ov suhi pak dimu.
Došel je gospodar dimu pak ga sluga pita: »Nu
gazda, kaj ste vidli?« Gazda mu veli: »Joj meni,
Bog mi više ne daj toga videti, tak su se grizli
dva psi, da sem komaj živ ostal.« Sluga veli: »Ovo
sem bil ja i on drugi sluga; nu japica, najte se
više bojati, vezda bude na ovi strani ’s plodno,
a na oni strani, od kud je ov, neplodno, on je
mene onda preobladal (?).«

II. Gospodar je imel hlapca, ki je zjutraj
vstajal tako utrujen, kakor da je vso noč bil
v najtežjem delu. Povpraša ga nekdaj gospodar:
»Kako li to, da si ti vsako jutro ves bled in jasen,
kakor bi te iz groba vzdignil?« Hlapec odgovori:
»Sam sebi ne morem kaj! Če se porodi človek ob
nekem posebnemu času leta, usojeno mu je z Ve¬
domci dirjati vsako noč do zarje. Te velike težave
se nihče ne izbavi sam, dokler je živ, ako njemu
kdo ne pride na pomoč. Tak sem tudi jaz. A meni

88

bi že drevi z lahka pomogli, če Vas je volja.«
Gospodar, zelo krepek mož, veli brez odlašanja:

Rad storim, a povej mi, kako se to dela.« Hlapec
reče: »Drevi pojdem zopet v goro, kamor hodim
vsak večer, tjakaj na planico pod stari dob, ki je
znan vsakemu, kar nas je iz tega kraja. Tudi Vi
odidite kmalu za menoj z doma; ali prej si urežite
leskovo letorasel in vzemite jo s seboj. A zdaj me
dobro poslušajte! Kadar bodete na planici, zveste
čudo, kakršnega niste slišali morda še nikoli. Trije
tovariši, rojeni vsi v enem času: lev, medved in
jelen, bodemo tekali v zverinskih telesih okrog
doba. Skušajte priti kar najbliže do tega drevesa
in čim prisope k Vam jelen, mahnite ga trikrati
z leskovo šibo. Ne bojte se pogibeli ter vedite, da
bom jelen jaz. Tretjič tako udarjen se osvobodim
svoje muke.« Gospodar je storil, kar mu je bilo
naročeno, ter je zvečer zgodaj šel za hlapcem. V
gozdu res najde okrog onega debla tekajočega
leva, medveda in jelena. Prikrade se s tanko leto-
raslijo in švrkne jelena, ko mu pride na mah.
Tako ga je hlestnil prvič, drugič in tretjič. Zver
se prestvori nazaj v hlapca ter zavpije gospodarju:
»Bog Vam stokrat povrni!« Odsihdob mu ni bilo
potrebno hoditi z Vedomci tekat.

III. Neki gospod je bil silno žalosten proti ve¬
čeru, pa ga vpraša njegov hlapec, kaj mu je.
Gospodar pravi: »Zato, ker se bojim tega večera,
kajti prišel bo moj sovražnik, da bi me usmrtil.
Ti bi me pa mogel rešiti. Ko se bova pod orehom
borila, boš ti na strani stal s kolčem in ga boš v nic
enkrat udaril; on te bo prosil, da ga daj še enkrat,
pa ne smeš, zakaj drugi udarec bi veljal meni.«
Ko pride večer, se gospodar spremeni v rdečega
vola, njegov sovražnik pa v črnega; gresta pod
oreh, pa se začneta bosti; ko je začel črni vol
zmagovati, pride hlapec pa ga udari v nic; vol se

89


zvrne rjoveč in prosi, da bi ga še enkrat. Gospodar
se sedaj spet spremeni v svojo pravo podobo in
reče slugi: »Slišal boš, kako mojemu sovražniku
že zvoni. Daj, stopi na levo mojo nogo in poglej
mi čez desno ramo.« Hlapec je res slišal, kako je
onemu v deveti deželi zvonilo.

36. Goriška sporočila o Vedomcih.

I. Vedomec je človek. Novorojeno dete je treba
pomoliti skoz okno, tako se ubrani, da ne postane
iz njega Vedomec. O \edomcih se pripoveduje, da
se ponoči na križpotih shajajo in kakor koštruni
trkajo. Zato mislijo nekateri, da je Vedomec vsak
človek, ki ima plešasto glavo. Nekateri pa imajo
Vedomce za strašne velikane, ki se ponoči okoli
klatijo po hostah in polju in imajo tako moč, da
stara drevesa rujejo.

II. Kjer se potje križajo, tam se shajajo Ve-
domci. Vsak pride po svojem potu in začno se ruvati.
Če kdo reče, naj se bijo še bolj, so hipoma pri
njem ter ga raztrgajo na cepere. A nobene moči
uže nimajo do človeka, če prestopi hišni prag ali
tretjo stopnico. Vedomec nima brk in je motnih
oči. Ako mu pogledaš v oko, vidiš v njegovi zenici
nizdolu obrnjeno svojo podobo. (VolčepriTolminu.)

Dete, ki se rodi po zadnjem koncu, bode »vešč«,
ako je moško, a »vešča«, ako je žensko. Da se
takemu otroku »odtvori«, deti ga je z obema no¬
gama naprej skoz okno, kadar ga neso h krstu.
Dobro je tudi. ako se pretakne skozi rokav. Po¬
rodnica treba da ima vedno moško obleko pri sebi,
dokler ne gre v cerkev; drugače pride Vedomec
ter ji vzame otroka.

Vešči in Vešče ne žive prijetno. Po hišah jemljo
treskilnike ter se z njimi bijo na kakem razpotju.
Da bi Vedomci ne odnašali treskilnikov iz hiš,
zasekujejo se vanje po trije križi. Vedomci se

90

i

z obrnjenimi treskilniki tepo tako silno, da so vsi
razmesarjeni, a vendar so zopet zdravi, kadar se
ob zori vračajo domov. (Tolminsko.)

III. Vedomca moreš spoznati po črnili obrveh.
Ljudstvo ima Vedomce za navadne ljudi, ki po¬
noči ob poznih urah po hišah hodijo in se morejo
ob tej priliki tudi izpreminjati v razne živali.
Ako človeka zjutraj, ko se prebudi, bole na rokah
ali nogah členi, ali če mu ponoči v težkem spanju
sapo zapira, pravijo, da je tega človeka »Vedomec
mastil«; pravijo, da se more vedomec prikrasti
v hišo skozi najmanjšo luknjico, tudi pri ključav¬
nici. Pri večjih ljudeh Vedomec nima posebne
moči. Tembolj nevaren je pa otročičem, ki jih
zaduši speče v zibelkah. Pravijo, da se otroci, ki
so jih Vedomci zadušili, najbolj po tem poznajo,
da so po smrti čisto črni. O ljudeh, ki se pretvar¬
jajo v Vedomce, pravijo še, da tega niso krivi
sami, ampak da jim je že tako prirojeno. Vedomci
pa opravljajo svoja dela v nezavednosti. Ako
človek sreča Vedomca, gredočega na delo, pa ga
ogovori, se Vedomec takoj predrami ter vrne do¬
mov. O človeku, ki je Vedomca tako predramil,
pravijo, da ga je »vrnil«.

V neki vasi v tržaški okolici se je vračala žena
pozno domov. Na potu je srečala Vedomca. Bil
je opravljen kakor Tirolci in obut v visoke škornje.
Žena je poznala Vedomca, bil je namreč neki
starec iz bližnje vasi, in mu rekla: »Kam pa,
kam, oče Ivane?« Vedomec se je nato vzdramil
ter jo takoj obrnil domov. O oni ženi ljudje še
vedno pravijo, da je »Vedomca vrnila«. Mnogi
ljudje pripovedujejo, da se jim zjutraj, ko se
zbude, poznajo po truplu kakor ugrizi velikih zob,
ali pa, da se jim posebno za pestmi pozna, kakor
bi bili ponoči okovani v težke okove. Takrat pra¬
vijo: »Vedomec me je mastil.« Če pa kdo pričakuje,

91

da bi prišel v njegovo hišo Vedomee, ima sredstva,
da ga zavrne. Eno tako sredstvo je, da se napravi
na tleh ali pa tudi pred hišo samo krog ali kolobar.
Ko pride Vedomee ob svoji uri, se ustavi pri onem
krogu. Potem pa v podobi drobne miške toliko
časa teka okoli po risu, dokler se ne speha, nakar
se vrne domov. Pravijo, da zgubi tedaj Vedomee
za vselej svojo moč pri tisti hiši.

3?. Koroško sporočilo.

Po Koroškem so Vedomci otroci, ki se uležejo
v kvatrnem tednu: so pa to ali moški ali ženske.
Prej je bilo kaj več čuti o njih, zdaj se pa ne vidi
in ne sliši več dosti o njih, ker znajo babice proti
temu pomagati. Bili so pa Vedomci in »Vedomee«
(to je ženske) ljudje, ki so se ponoči na križpotih
shajali in trkali kakor kozli. Zato so ljudje menili,
da je vsakdo Vedomee, ki ima plešasto glavo.

38. Pri beneških Slovencih.

Vedomci so splošno znani pri beneških Sloven¬
cih. Že pri rojstvu spoznajo, kdo bo Vedomee, a če
poskrbijo o pravem času, morejo dete rešiti ve-
domstva. Neso ga namreč, preden ga mati vzame
k prsim, na vrt ali na bližnje polje, kjer poiščejo
rogovilaste vinske trte; skoznje pretikajo Ve-
domčka pa se povrnejo z detetom po drugi poti
domov, samo ne smejo gredoč z nikomer govoriti,
sicer je ves trud zaman. Ako je 'sredstvo kaj za¬
leglo, mora trta v kratkem usahniti. Če pa ni
mogoče z detetom na polje, recimo, zavolj zime
ali drugega zadržka, neso — vedno molče — dete
skoz hišo, ki ima dvoje vrat, tako da pri enih
gredo noter in se vrnejo z detetom po neki drugi
poti in pri drugih vratih spet v hram. Imajo pa še
tretji pripomoček, ki je dober posebno za živino,

92


ker tudi njo popade vedomstvo. Vzamejo namreč
mladorojenega Vedomca in ga vtaknejo v peč, iz
katere so baš vzeli sveže pečen kruh, in ga potem
zopet po glavi izvedejo iz peči. Ako se pa Vedomca
ne reši, se mora tak človek potem vse življenje
shajati z drugimi Vedomci na križpotjih. Zbirajo
se na večer, noseč v rokah goreče bakle, love se
in tolčejo, nazadnje si pripravijo večerjo. Pri tem
pojedo navadno prvo žival, ki jo na poti srečajo.
Posebno jim diši človeška kri. Ako zaide kdo drug
mednje, ga Vedomci brž ujamejo, mu sleko kožo,
izsesajo kri in izjedo poit do kosti. Potem se
zabavajo s tem, da mečejo kosti kvišku. Nazadnje
jih spet zbero, stlačijo v kožo in obude človeka
vnovič k življenju in mu dovolijo, da nadaljuje
bled in medel svojo pot. O takem človeku se reče,
»da so ga Vedomci oblizali«; kdor pa ima pri sebi
kakovo ostre, s Kristovim imenom zaznamenovano,
in z njim vreže križ v zemljo, kadar je zašel med
Vedomce, se jih takoj iznebi.

39. Gorenjski Vedanc.

Vedanc ima postavo moža, njegova usta so
žareča. Kreta se in straši ob kvatrnih tednih.

40. Vedomci uročijo z zlim pogledom.

Človek, ki ima obrvi ali žolte ali pa vkup
zraščene (Vedomec!), mora najlaže uročiti (vur-
čiti). Marsikje pravijo, da tak človek ustreli s svo¬
jim pogledom.

41. Vidovina.

Medžimurci imenujejo čarodeja Vidovino. On
more kravam mleko začarati, kobilam žrebeta,
svinjam prasce. Vidovina ima kapo, ki ga naredi
nevidnega. On ve iz mesečine mleko delati, iz

93


pšenice pa speče vidov bosman. Bosman je pogača,
ki jo pečejo za gostovanje. Na njej stoje iz testa
narejene kokoške, telčeki, kravičke i. dr. Vidov
bosman stori, če ga je nevesta, da rodi same vo¬
jake, cesarje in kralje.

V štajerskih povestih je Vidovina, kakor smo
videli, nekak zaveznik Kačje kraljice in Kresnikov
sovražnik; on mu hodi krast zlata jabelka in se
pri tem ponesreči.

42. Belokranjski Vidovina.

Vidovina odnese večkrat drvarjem v loži klo¬
buke, drugim razmeče in raznese konoplje, ki jih
imajo raztresene po travi, da pade rosa nanje.
Kadar se stepo vetrovi in nastopi vrtinec, je to
storil Vidovina. On odnese tudi letino iz ene dežele
v drugo. — Dete, ki ga doneso k svetemu krstu,
je v nevarnosti, da se spremeni v Vidovino in
izgine. Ženske in dekleta nosijo včasih Vidovino
po sedem ali devet let. Kadar gre potem od njih,
zamori ves rod.

Žena je pekla kruh, ko je veter silno pihal.
Zato je veter hudo zaklela. Nato pride h njej star
mož. Temu da žena cel hleb kruha, ki ga neznanec
naenkrat poje. Zato mu da še drugi hleb, tega pa
poje le do polovice. Ko se je najedel, pravi ženi:
»Glej, žena, kako sem jaz krvav, ker sem se mučil
po trnju in kopinju. Da mi nisi dala kruha, bi te
bil raztrgal, ker si klela veter.« To je bil Vidovina.

43. Čarovnik hodi v megle.

Pri Svetem Duhu nad Lučami je živel svoje dni
bogat kmet, ki so mu rekli Črni gospod, ker se je
navadno črno nosil. Imel je veliko klet, polno
praznih polovnjakov. Nekega dne pred hudo uro
veli svojemu hlapcu, naj mu vtakne v vsak sod

94

rozgico vinske trte. On sam pa se črno oblečen
nekam odpravi. Blizu njegove hiše pa je bil velik
borov gozd in zato si je njegov hlapec, len, kakor
je bil, mislil, zakaj bi borove veje ne veljale, ki
so tako blizu pri rokah, dočim bi po trsove rozge
moral še daleč v vinograd hoditi. In res potakne
v vsak sod namesto trsove rozge borovo vejico.
Čez malo časa nastane silen vihar z bliskom in
gromom, končno začne še rožljati gosta toča po
pečinah, na katerih stoji cerkev svetega Duha.
Ko huda ura premine, so kmetje v okolici strmeli,
zagledavši svoje gozdove. Vse borovje je bilo golo,
toča ga je poklala. Kaj pa je rekel Črni gospod
k vsemu temu? Tudi on se je čudil, še bolj pa
jezil, a ne zato, ker je toča borovje pobila in
poklala — na to se še ozrl ni —, ampak zato, ker
je imel v kleti vse sode polne borovih igel. Črni
gospod je bil namreč čarovnik, ki je znal v megle
hoditi in tam točo delati. Mislil je tistikrat vse
vinograde v okolici s točo pobiti in vino v svojo
klet spraviti; ali nepokorni hlapec mu je štreno
pomešal.

44. Čarovnik in kuni.

Nekdaj je bil tolovaj, ki je bil obenem tudi
coprnik. Bil je večkrat pod mostom ko kje drugde.
Zavoljo svoje hudobije je bil po vsem svetu znan.
Ljudje so ga hoteli ukončati, in sicer s puško j, pa
nobena krogla se ga ni prijela. Ta tolovaj si je bil
s svojini kumom jako dober. Kum ga je nekdaj
pital: »Kak Vi morete to napraviti, da Vas nihče
ne more ustreliti.« On mu reče: »Pa lahko bi me
ustrelil, kdor bi le znal, in sicer takole: moral bi
biti žrebec, devetkrat podkovan; vsekdar bi moral
tako ritati, da bi mu vse štiri podkve odpadle.
Kapice od tistih čavljev, s katerimi so bile podkve
pribite, bi moral odsekati in iz njih kroglo na-

95

praviti; ž n jo j bi mene ustrelil.« Kum to napravi,
ide in tolovaja ustreli. Preden je tolovaj umrl, je
še rekel: »Ne bi mislil, da bi z mojega kuma bil
takšen pes.« Te besede je izgovoril in umrl. (Sre¬
dišče.)

45. Vesne, Vešče, Čarovnice na Goriškem.

I. Vesne prebivajo le po visokih gorah, vrh
katerih imajo grozno lepe palače. Tam gori se
pomenkovajo, kako in kaj bo to leto, kaka letina
bo, kdo bo umrl. in še mnogo drugih reči. Če se
človek, ki je tisti hip rojen, gori splazi, more
zvedeti vse, kaj se bo to leto zgodilo; ali gorje mu,
če ga zasačijo! Okrog in okrog teh palač je velik
krog, iz katerega med letom ne smejo, razen me¬
seca februarja.‘Tega meseca pa, ki mu zato tudi
pravijo »vesnar«, pridejo v dole in se vozijo vsak
večer od enajste do dvanajste ure na nizkih lesenih
vozičih tik poti. Ker so pa kola scela, škripljejo
njih vozovi. Ali ne sliši jih vsak, ampak le tisti,
komur je to prirojeno. Gorje pa tistemu, kogar
povozijo; on umrje čez leto in dan. Zato so ne¬
varne posebno pijancem, ki se po tleh zapletajo,
ker lahko pridejo pod njih voz. — Šel jih je bil
nekoč človek v goro poslušat. Po vseh štirih se
priplazi tiho tako blizu njih, da je skrivaj vse čul.
AJi ugledale so ga bile, ker je pokonci stal. Zato
se zakadijo s tako silo nadenj, da bi ga bile koj
pomikastile, ko bi jim ne bil ušel. Semlele bi ga
bile, kot malin moko. Toda bil je k sreči že izven
njih kroga, tako da niso smele za njim. Le vpile
so: »Srečen si, ki si nam ušel.« Vedel je potlej
tisto leto, kaj mu je treba storiti. (Ročinj.)

Ljudje okoli Gorice vedo o nekih stvareh, ki
jim pravijo Vesle. Mislijo si o njih, da so kobile,
ki od enajstih do polnoči brano vlačijo. Gredo

96

pa prav tako hitro in še hitreje od vetra in njih
brana iskre kuje, da se že od daleč vidi, kadar
gredo. Ni jim mogoče uiti, in kogar povozijo,
vsega tako pokvečijo, da žive dni ni več za nič.

II. Vesne črčijo, kadar ponoči gredo. Nekdo je
znal, kedaj pojdejo, in jih je skrit čakal, da bi
slišal, kaj bodo govorile. A one so zanj vedele in
so mu rekle: »Vcepi sekiro v ta tepel j.« Storil je
tako, a vse leto sta ga potem boleli nogi. Ob letu
jih je spet šel čakat in rekle so mu: »Iznemi se¬
kiro iz tega teplja.« Storil je ter ozdravel.

Ono leto so me roke bolele. Vsa zdravila sem
poskušala, kar se da misliti, ali ni mi bilo bol je
vse leto. A naposled — zdelo se mi je, kakor bi to
bilo ob letu — mi je vse prešlo. Zato sem rekla:
»Kaj, ko bi bile Vesne?«

Kmetu se je mej oranjem utrgala gredeljnica,
a oglasilo se je nekaj v bregu, ter mu reklo:

Vij, vij trto drgavito,
da ti bode stanovito.

46. Vešča z bezovo roko.

Po Tolminskem se pripoveduje, da je bil hraber
mladenič nekdaj splezal na oreh, baš ondi, kjer
so se razbijali Vedomci. Mesarili in trgali so se,
da je bilo groza; glave, roke ter noge so metali
vse križem okoli sebe. Tudi prileti neka roka do
mladeniča in ta jo pograbi. Kadar se jim je bilo
raziti, našli so se vsi celi in zdravi; samo nekemu
dekletu ni bilo roke. Iskali so je ter iskali, a niso
mogli najti. Tedaj nekdo izmej njih skoči v bližnjo
vrzel, odreže kos beze, naredi z nje roko in jo da
dekletu. Nekaj let potem se je mladenič sprl s tem
dekletom in reče v jezi: »Molči ti, ki imaš bezovo
roko.« Ob tej besedi ji je postala roka zares
bezova ter je mladi ženski odletela.

Bajke ?

97

47 .  Vešče in ribič.

V primorski vasi so živele tri Štrije. V tej vasi
je stanoval tudi ribič. Vsak večer, kadar je končal
delo, je privozil svoj čoln k bregu ter ga ondi
privezal. A vsako jutro ga je našel drugje. Da bi
doznal, kdo mu to dela, gre zvečer ter se skrije
pod čolnom. Kadar odbije ura enajst, začuje ko¬
rake, prihajajoče vedno bliže. Naposled stopijo v
čoln tri ženske, katere je poznal in sploh se je po
vasi o njih govorilo, da so Štrije. A ena izmed
treh, in to ona, za katero se je mislilo, da je naj¬
večja štrija, bila je njegova ljuba. Ko stopijo v
čoln, reče glavarica: »Idimo v treh!« — ali čoln
se ne gane, nakar se vse tri osuplo spogledajo.
Glavarica še enkrat zakriči: »Idimo v treh!« a
čoln se zopet ne zgane. V tem se domisli ena, da
je morebiti nosna in naglo to pove tovarišicama.
Zopet zakriči glavarica: »Idimo v štirih!« Tedaj je
čoln začel plavati. Šle so kakor veter in hitro so
po morju prišle v Jutrovo deželo, kjer je bil dan,
ko je bila noč v naših krajih. Dopluvši brega,
ostavijo čoln pri kraju in poteko v mesto, blaga
si nakupovat. A ribič, ki je bil skrit pod čolnom,
pogleda zdaj nekoliko okrog sebe, ter se vidi v
neznani deželi, kjer so že imeli poletje, a doma je
bila še zima. Zatorej izleze izpod čolna ter od
bližnjega drevesa utrga nekaj lepih črešenj, po-
takne si jih za klobuk in se iznova skrije. Ne
dolgo potem se povrnejo Štrije in zavozijo proti
naši deželi. Na domači breg pripluvši, spravijo
čoln v zavetje in vsaka odide domov, a ribič'ne¬
koliko pozneje za njimi. To se je godilo še pred
zorom. Drugi dan je bila nedelja. Ribič pride v
cerkev s črešnjami za klobukom. Vse se mu čudi.
a nikdor se ne more domisliti, kde bi bil mogel
dobiti črešnje. Edino Štrija. njegova ljubica, ki je
bila tudi v cerkvi, spomene se sinočnje vožnje ter

98

ugane zvijačo. Kadar se zopet snideta, poprosi ga
lepo, da bi je nikomur ne ovadil, ter mu obenem
odpove ljubezen, ker je po zvijači zvedel nje posel.

48. Čarovnice delajo točo.

Nad Črno se je zbrala nekega dne huda ne¬
vihta. Neki hlapec je bil že dolgo na polju. Videl
je, kako je iz oblaka, ki je krožil okoli hiše,
skočila črna ženska in se spet dvignila v oblak.
Hlapec se je skril za grm in gledal, kaj bo. Tedaj
je prišla na polje druga neznana ženska, se slekla
in se po vsem truplu namazala s črnim mazilom
ter potem govorila: »Smuk nad grmovjem, smuk
nad pečovjem!« Mazilo je skrila pod grm in iz¬
ginila v oblak, iz katerega je začela nato padati
toča. Hlapec je vzel posodo z mazilom, kar ga je
pustila čarovnica, in se namazal po vsem telesu.
Nato je izustil one besede, ki jih je govorila
ženska, samo da si jih ni dobro zapomnil. Rekel
je namreč: »Smuk po grmovju, smuk po pečovju.«
Ko je to spregovoril, ga je zgrabila neznana sila
in ga začela nositi po grmovju in skalovju, da je
bil do krvi opraskan in pobit. Samo še nekoliko
živ je naposled vendarle obvisel na borovi veji
in si s tem rešil življenje.

49. Coprnice gonijo ljudi.

Večkrat se zgodi, da se kdo vrača kasno v noči
iz druge vasi in zaide, zgubi pravo pot in zablodi,
da ne ve ne kod ne kam. Tak človek potem pravi,
da so ga coprnice gonile sem in tja in ga niso
pustile prej-domov, dokler ga niso dobro spehale.
Vsakdo obenem pravi, da je dobro poznal coprnice,
ki so ga gonile, da pa jim je moral obljubiti, da
jih v svojem življenju nikomur ne ovadi, ako
noče, da ga drugič umore, ali mu vzamejo govor.

7 *

99


Nekoč so hotele coprnice dobiti v roke poljanskega
lovca Čuka. Ta pa je imel z blagoslovljenim pra¬
hom pa z žeblji iz konjske podkovi nabito »pukšo«,
pa je ustrelil na coprnice. Eno je zadel v črevo
(trebuh), pa so jo tovarišice takoj pograbile ter
odnesle domov, da je lovec ne bi spoznal. Ta za¬
deta coprnica je za nekaj dni umrla. Njene pajda-
šice so znale, kaj je vzrok njene smrti, pa so raz¬
nesle glas, da so se ji gliste droba prijele in je
zato morala umreti.

50. Coprnica pobira pšenico.

Neki kmet je opazil, da postaja njegova pše¬
nica, ki je sprva vselej lepo kazala, vsa snetljiva,
ko se je začela klasiti. Premišljeval je, zakaj tako,
in hodil vsako jutro na njivo. Ko pride nekoč na
polje, vidi, da leta nad njivo gosak in s perutmi
peruha po klasju. Nekdo je pa kmetu povedal,
da naj si napravi devet krogel iz žegnane soli
in devet krogel iz žegnanega praha in z njimi naj
nabije puško. On to res stori in gre z nabito puško
na njivo. Kmalu je bil spet gosak na mestu, se
spreletel nad vso njivo in poperuhal po klasju.
Že hoče odleteti, a v tem trenutku sproži kmet
puško — krogla je zadela! Gosak se zasukne in
leti proti sosedovi hiši, kjer se spusti v dvor. Tu
se spremeni v sosedo in začne pripovedovati, da
jo je sosed obstrelil, a ta spet pravi, da ni streljal
na človeka, temveč na gosaka. Drugi dan je
soseda umrla.

51. Nabiranje rose.

Neka gospodinja v Središču je svojo deklo
vsako jutro zarana iztirala rose brat. Dekla se je
tega naveličala in se je drugim tožila, da jo go¬
spodinja vsako jutro zarana tira rose brat. Druge
dekle so jo naučile, da ji ni treba hoditi rose brat,

100


naj se samo namoči. Ona je res tako napravila.
Coprnica pa je potrebovala roso takrat, kadar so
ljudje vozili snop je iz polja, ki ga je z rosoj škro¬
pila, tako da je vse žito k njej v dvor zletelo.
Zdaj začne škropiti, v njen dvor pa ne leti žito,
ampak samo trnje, to pa zato, ker dekla ni nabrala
rose, temveč se je namočila. Trnja je bilo nazadnje
toliko v dvoru, da so ga morali tri dni stran voziti.
Če bi pa gospodinja z rosoj škropila, bi pa bilo
prav toliko žita v dvoru. Po tem dogodku so jo
izročili sodniji. Kako se ji je tam godilo, ni treba
reči.

52. Razne vrste coprnic.

V Gornjem gradu je bival mož, ki je tole
pripovedoval o coprnicah: »Nekoč sem si ponoči,
po potu gredoč, svetil s treskami. Kar iznenada
nekaj puhne vame in mi pogasi luč. Plašno stopam
dalje, kar me drugič lopi. Ker sem hodil za potokom,
sem stopil brž v vodo in potegnil molek iz žepa pa
sem začel ž njim okolo sebe mahati in mir je bil.
Premišljeval sem, zakaj me je neki coprnica nad¬
legovala, pa sem se hitro spomnil. Nekoč sem
namreč hitro po polunoči šel jutrnico zvonit. Ob
tej uri imajo coprnice svojo moč. Ko je pa zvon
zapel, sem čul, da je nekaj smuknilo po zraku in
padlo v mlako. Bila je coprnica. Ta se je oni večer
nad menoj znesla. V zvoniku pa cerkovniku nič
ne morejo.« — Zakaj pa je mož v vodo stopil,
ko mu je coprnica nagajala? To pa je razvidno
iz tega, kar je dalje pripovedoval o coprnicah:
»Coprnice so treh vrst. Ene imajo oblast v zraku,
delajo točo in blisk, in te so najhujše, od Boga
proklete in ne bodo nikoli zveličane. Druge imajo
oblast na suhem. Tretje pa storijo, da živina boleha
in črka, da krave rdeče molzejo. Te so najmanj
hude. Ker imajo pozemeljske coprnice samo na

101

suhem oblast, sem se jim pač v vodo ognil.« Odkod
pa imajo coprnice svojo oblast? O tem je mož to
povedal: »Coprnica ima oblast, da svojo moč izroči
svoji najstarejši hčeri. Pa o tem ne sme nikomur
kaj povedati, še svoji sestri ne. Če se potem še
namaže z neko mastjo, se pa more vzdigniti kar
v zrak. Coprnikov pa ni, ampak so samo coprnice.«

53. Coprniee-goske.

V Sotli se kopljejo coprnice od enajste do prve
polnočne ure v podobi gosek ali rac. Nekdaj je šla
pobožna žena z božjega pota domov čez most. Na
sredi mosta čuje, da se nekdo ob vodi pogovarja
in — kako se prestraši, ko spozna po glasu ženo,
s katero sta skupaj stanovali. Zdaj vzleti goska
na most, žena pa zavpije: »Fej te bodi! Zdaj že
vem, zakaj so tvoje svinje zmiraj bolj debele ko
moje in kako si obogatela. Ti si coprnica! Ko bi
Bog dal, sv. Jožef in Marija, da bi te —!« Ni še
izgovorila, in že ni bilo nikogar več, pa tudi one
žene drugi dan ni bilo več k hramu.

54. Coprnico pačiti.

V nekem selu je bila huda in zavoljo toče
nevarna coprnica. Občinski sodnik je bil zapove¬
dal, da se je moral vsako jutro nekdo z njo prav¬
dati in jo tako zamotiti, da ni utegnila narejati
točo. Če je coprnica onega poslanca v pravdanju
zmagala, je bilo gotovo vse potolčeno, pa samo
tam, kjer je zlovešča žena hotela. Prišel pa je
v selo popoten vojščak; njemu so vaščani potožili
svojo nevoljo; obljubil jim je, da jih bo tega zla
rešil. Vojnik vstane rano zjutraj in začne pred
oknom coprnice klicati: »Dobro jutro, beštja!«
»Kakšna sem jaz beštja?« vpraša ona. On: »Ka¬
kršna beštja je bila tvoja mati, takova si ti!«

102

Tako sta se prijazno zbadala ves ljubi dan; na¬
zadnje se je pa ona tako razljutila, da se je na
večer razpočila. Vojščaka so seveda domačini
bogato obdarovali, da jih je rešil nadlege.

55. Divji lovec ali Hrust. Gorni mož.

I. Divjega lovca ali Hrusta poznajo osobito
korotanski Slovenci. Včasih se ponoči sliši divja
jaga, ko psi gonijo in puške pokajo. Ako dobi
divja jaga človeka, mora stopiti v kolorižo. Nekoč
je divja jaga dobila nekega fanta v Podvolovljeku
v Solčavskih planinah. Skočil je v stran, pa že mu
je Divji jager zapičil sekiro v glavo. Dečko je šel
vprašat župnika, kaj bo iz tega. Gospod so mu
rekli, naj gre čez leto dni isti večer in ob isti uri
na kraj, kjer se mu je to dogodilo. Fant je tako
storil in Divji lovec je res prišel s svojo hrupno
trumo, mu izdrl sekiro in fant je bil zdrav.

II. Po Gorenjskem je divja jaga velika tropa
psov, ki venomer teko. Za njimi jo pa ubira šepast
mož, držeč sekiro v roki. On ravna psom in jim
ukažuje, kam morajo teči in koga raztrgati. Kdor
se pa psom ubrani, ga šepavec poseka s sekiro.
Človek, ki sreča divjo jago, naj se prekriža in
stopi v stran. Bog ne daj, da bi se prej ganil, nego
odhrumijo mimo! Kdor je miren, se mu nič ne
zgodi. Joj pa tistemu, ki bi začel kričati ali pa
hotel celo zabraniti psom pot! Raztrgali bi ga na
drobne kosce.

III. Ponoči ne ščuvaj psa, inače pride Nočni
lovec pa vrže mrtvaško glavo v sobo, rekoč: »Si
pomagal loviti, še pomagaj jesti.« (Lobnica na
Pohorju.)

IV. Pred davnim, davnim časom, ko je bila tam,
kjer se zdaj vzdiguje Šmarna gora. velika ravnina,
je živel ob bregovih Save velikan Hrust. Vsa širna
posavska in vižmarska ravan je bila njegova last

103

in gorje tistemu, ki se je drznil stopiti na njegova
tla! Nikoli več ni videl svojega doma, kajti velikan
Hrust ga je zdrobil s svojo težko gorjačo. Bil je
orjaške rasti in oborožen z debelo gorjačo, ki je
troje mož ne bi moglo dvigniti. Živel je v globoki
podzemski votlini, ki je bila vsa obokana z debe¬
limi kamni. Prebivalci bližnjih vasi so ga tudi
imenovali Dovjež in ravnina, ki se razprostira ob
teh vaseh proti Savi, se še dandanes imenuje
Dovjež. Ob vhodu v votlino je stražil velikanski
pes, ki je imel glavo podobno zmajevi. Spremljal
je gospodarja ob njegovih pohodih po ravnini, po¬
noči pa ležal pred jamo in tulil tako grozno, da
je ljudi obdajala zona. Velikan je bil ljudem
v silno nadlego, ker je kradel poljske pridelke,
pobijal živino in prinašal, kamor je stopil, samo
nesrečo.

Tedaj se odloči Kajžarjev Janez, mladenič, ki
mu je bilo jedva šestnajst let, da pojde nad
Hrusta. Bil je edini sin kočarice vdove, ki se je
grozno prestrašila, ko ji je sin razodel svoj na¬
klep. Mati ga odgovarja, pa sin ji reče: »Ni vse
moč, ki jo ima kdo v rokah, veliko več je vredna
bistra pamet in hrabro srce!« Vaški kovač mu je
skoval ostro sabljo. To si je opasal okrog ledij,
v roko pa je vzel močno okovano palico. Tako
oborožen se je poslovil od solzne matere, svojih
prijateljev in sovaščanov in se napotil proti Savi.
Svetla zvezda danica se je še lesketala na nebu,
ko ga je brodar peljal na drugi breg. Mladenič je
vedel, da mora priti psu za hrbet, ker bi ga ta
drugače zapazil, še preden bi dospel do votline.
Pihal je lahen jugozapadnik, zato se Janezu ni
bilo treba bati, da ga pes zavoha. Že od daleč je
zaslišal grozovito smrčanje psa, ki je ležal pred
vhodom v votlino. Nekaj korakčv pred njo je
obstal in se pripravil za boj. Tisti mah se je pes

104

prebudil in naskočil mladeniča. Toda Janez je na
to že mislil, zakaj vzel je bil s seboj v vreči veli¬
kega zajca. Neutegoma jo je odvezal in spustil
zajca na prosto in ta jo je ubral po kamenitih
tleh, pes pa za njim. Tako je bil Janez rešen
enega sovražnika.

Kmalu nato pa je prilomastil iz votline sam
velikan Hrust. Janez je skoro okamenel. Solnčni
žarki so nagajivo plesali velikanu pred očmi, stra¬
šansko je nakremžil obraz in kihnil. In to je bila
sreča za Janeza. Kajti silni piš, ki je bil nastal
pri tem, ga je nenadoma dvignil od tal in vrgel
na drugi breg Save. Tukaj je bila že zbrana velika
množica ljudi, ki so se čudili pogumnemu mlade¬
niču. Kmalu se je vse razbežalo, kajti priletela je
od druge strani ogromna skala, ki jo je vrgel
v svoji jezi velikan Hrust. S silnim truščem se je
skala zapičila v zemljo. Ves dan je lučal togotni
velikan skale čez Savo. Naposled je z enim samim
korakom prestopil reko in jel nakladati na visok
kup druge, še večje skale, tako da je nastala
visoka gora. Proti večeru je stopil na vrh gore,
se razgledal po širnem svetu, nato se pa zaril
v sredino gore. Še dandanes se na tistem mestu
pozna usedlina, ki deli Šmarno goro v dva dela.

O pogumnem Kajžarjevem Janezu je zvedela
domača gospodična s smledniške graščine in se je
z njim poročila. — Pravijo, da včasih votlo grmi
nekje v osrčju gore; menda tako smrči velikan
Hrust, ki se bo takrat zopet prebudil, kadar bo
Sava spremenila svoj tek. Do tistih dob je pa še
daleč.

V. Gorni mož je bil divjak, ki je po gornje¬
grajskih gorah lovil Žal-žene in jih pokončaval.
Do žal-žen pa, ki so ležale pri ljudeh, ni imel
nobene moči. Zato so hodile k moškim se gret.
Tudi tedaj ni mogel storiti Žal-ženam in pastirjem

105

nič hudega, ako so se usedli na štor, v katerega je
bilo vsekano znamenje križa. In še dandanes vse¬
kava jo drvarji (»oleerji«), ko posekajo drevo,
križe na štore, da se morejo zasledovane Žalke
rešiti. — Po Koroškem vodi Gorni mož nočno jago.

VI. »Divji mož« je sovražnik Žalk. On jim skali
jezero, če se kopljejo. Vzame si batino in če te
nima pri roki, izruje smreko in zapodi Žalke. Če
jih ulovi, jih razčesne kakor pajčevino. En tak
gorski divjak, ki je nadlegoval Žalke, je bival
v Medgorjah, tri ure hoda od Celovca.

VII. O Pugi pripovedujejo Slovenci, da stika
najrajši v večernem mraku po velikem in širokem
polju in straši ljudi.

56. Čevljar in divji lov.

Sveti večer Slovenci sploh praznujejo zelo po¬
božno. Ko odzvoni avemarijo, preneha vsako delo.
V vsaki, tudi najrevnejši bajtici brli na belo po¬
grnjeni mizi lučca, krog mize pa so zbrani domači
in čakajo med molitvijo in pobožnimi pogovori
polnoči. Kdor se tega ne drži, se hudo pregreši.
Neki čevljar je pa hotel po vsej sili zgotoviti
začeto delo in se ni zmenil ne za Sveti večer ne za
polnočnico. Že se je slišalo, kako so šli ljudje
mimo hiše k polnočnici, on je še zmeraj vlekel
dreto. Ura odbije poldvanajsto, čevljar pa dela
še naprej. Tedaj še ozre na okno, in gorje mu!
Na njem zagleda veliko človeško glavo, ki bulji
z debelimi očmi nanj in ga trikrat nagovori: »Čev¬
ljar, poznaš li ta gobec?« Čevljar se prestraši, ali
predrznost ga ni minila, vzame čevelj in udari
po glavi, rekoč: »Gobec, poznaš li tale trobec?«
Pa kaj se zgodi? Visoki goreči jezdeci začno dirjati
krog hiše, da se zemlja trese in okna šklepetajo.
Čevljar, ves plah, ne ve, kaj bi začel. Moli, prosi
Boga in obljubuje, da se bo poboljšal, če ga reši

106

pogube. Pa zastonj! Šele ko je maša v cerkvi
minila, so se zgubili jezdeci. Strah pa hudobnega
čevljarja ni zapustil. Kmalu ga je pokopal.

57. Zlata baba ali Pehtra na Gorenjskem.

Pehtro babo poznajo od Tržiča preko Kamni¬
ških planin tja do Pohorja. »Vehtra-baba« je po
narodnih povestih kraljica Belih žen. Najrajši
stanuje v logih in bregovih, poleti tudi v jezer¬
skih globočinah. Pozimi dela sneg, takoimenovano
»babjo kašo«. Pozimi tudi rada spi v kaki gorski
duplji in ne trpi pasjega lajanja. Tudi prede rada
pozimi in če ji pastirice poleti namečejo lanu, jim
blagoslovi črede. Pastirji pravijo, da jo večkrat
vidijo v mraku, ko hodi po najvišjih bregovih.
V rokah drži ali zlato ročko ali pa vehtro. Tudi
na Kravički jo je videl neki pastir, ko je jahala
domov. Pastirji po planinah imajo posebno igro,
pri kateri kličejo:

Vehtra baba, deža daj,
lanu ti dam debel kučaj.

Večkrat oblečejo kakšno pastirico s plaščem,
iz sitja spletenim, ter jo polivajo z vodo, okoli nje
plešejo in kriče:

Vehtra baba, daj pšenice,

Moji kravički travice.

58. Na Koroškem in Goriškem.

Perhta je grda, huda in strašna baba, vsa ko¬
smata. V eni roki ima burkle, da dregne, v drugi
sekiro tesarnico, da jo vsadi človeku v hrbet. Na
hrbtu nosi žerlin, to je koš. Hodi v pustu, kadar
so šeme, najbolj pa o pernahtih (Sv. trije kralji)
ter straši otročiče, kakor povedo naslednje vrstice
neke pesmi:

107

Perhta baba, hodi zdaj,
kjer otrok se najde kaj,
bučne vampič z vilami,
tih’ k’ so zlo nasiteni.

Naenkrat odpre duri in uspe v izbo sadja, orehov,
jabolk in podobnih stvari, da leto po vsej izbi.
Otroci se zatem kobrajo, to je, hite sadje pobirati,
samo tega, kar pod mizo leti, ne smejo, inače se
poleti ovce rade zgube na paši.

Perta ima sekiro in hodi na dan po Sv. treh
kraljih, s Perto strašijo otroke (Bovec). — V Trenti
hodijo Perte o Sv. treh kraljih blago in hudo delit.

59. Pehfra gre.

V Tržiču pripovedujejo, da je bilo nekoč nekaj
ljudi zbranih v hiši. Eden pravi: »Slišite divji lov
pod nebom?« Neki drznež stopi venkaj in začne
oponašati divji lov, ki je baš drevel pod nebom.
Pravijo namreč, da dere osem dni pred Novim
letom in osem dni potem Zlata baba pod nebom
s svojo vojno; orli, kače in vsake podobe neznane
živali lete z njo vred in po zraku se slišijo ne¬
znanski glasovi. Tisti večer potem, ko je oni pre-
vzetnež oponašal glasove divjega lova, pride nekdo
pred hišo, pokliče oponašalca ter mu poda pečeno
pleče Rojeničino, rekoč: »Si z nami lovil, se boš
z nami gostil.« Oni se brani plečeta, pa nič ne po¬
maga, mora ga vzeti. Zakopljejo pleče v gnoj, pa
drugi dan pride Divji lovec zopet ter sili v onega
s pečenko. Ni bilo prej pokoja, dokler ni mašnik
zarotil te stvari, kraj pa blagoslovil.

60. Pehtra — Kvatrna baba.

V Rožaku se prikazuje Pehtra pod imenom
Kvatrna baba. Kot taka pazi posebno, da se delo
ob kvatrah pravočasno ustavi. Posebno je pa treba

108

častiti kvatrni petek, in sicer s tem, da se z delom
prej neha nego po navadi. Med kvatrnimi dnevi
pa ima zimski kvatrni teden radi bližine božičnih
praznikov posebno prednost. V Bistrici, nedaleč
od Št. Jakoba, je hotela nekoč kmetica na kvatrni
petek pozimi spariti večjo množino štren in jih
oprati. Niti pomislila ni na svetost tega dne. »Pa
če treba do polnoči delati, danes mora biti gotovo!«
Tedaj pa pride neka ženska v hišo in se ji ponudi
za pomoč. Komaj se je lotila dela, je šlo dvakrat
tako hitro izpod rok. Nato je tujka zahtevala
žehtar, da bi v njem še enkrat poparila povesmo.
Ker pa kmetica ni imela nobenega, je odhitela
k sosedi, da bi jo poprosila na posodo. Pove ji,
kakega gosta ima v hiši, soseda pa jo spomni:
»Kaj ne veš, da je nocoj kvatrni petek pred bo¬
žičem?« Posvari jo, naj se varuje pred ženo, ki
gotovo ni nihče drugi kot »Kvatrnica«, in nazadnje
premore, da se kmetica ni vrnila domov, temveč
je ostala pri njej. — Šlo je proti polnoči, ko nekdo
potrka na okno — bila je Kvatrnica, ki zakliče:
»Zahvali Boga, da se nisi vrnila domov. Si pozabila,
da so nocoj zimske kvatre? Da si prišla domov,
obarila bi povesmo, pa še tebe povrh.«

61. Zmij ali Škopnjak.

I. V spodnjem Rožaku si pripovedujejo mnogo-
kaj o Škopnjaku, ki leta zvečer nad zemljo v po¬
dobi žareče metle. Pravijo, da prileti z neba in se
vsede na vršič ali grm, ki se pri tem osmodi. Kjer
se je usedel, se naredi trda kepa. Rad tudi sede
na kljuko pri vratih, na gnojišče ali pa na poleno,
ki je ožgano na obeh koncih. Navadno se prikaže
pri hišah, kjer nekdo leži v zadnjih izdihih. Pra¬
vijo, da zadavi otroka, ki ga zaloti pri kljuki,
ob takem polenu ali pa na gnojišču. Deco v ple¬
nicah pa usmrti tudi v zibelki. Kakor hitro se

109

otrok dotakne kljuke, ga Škopnjak pograbi in ga
davi, dokler ne izdihne. Da se deca pred tem ob¬
varuje, je dobro, ako se namažejo kljuke in tudi
povijančki z blagoslovljeno vodo. Ko ima Škop¬
njak otroka v oblasti, ga more rešiti le človek,
stoječ na steblu enoletne konoplje, ki je vzklila
iz slučajno raztresenih zrnc.

Pravijo, da je srečal kmetič, ki se je vračal
vinjen iz gostilne, Škopnjaka in ga pozval, naj
mu nažge pipo. Škopnjak se mu je približal in
ga ubil.

Svoje dni se je vračal lovec s puško na rami
z lova. Ob nekem prelazu, čez katerega bi moral
iti, opazi postavo, s katere se je usipalo terinje.
Nekaj časa lovec pomišlja, ali naj gre čez plot
ali ne. Končno reče sam pri sebi. naj bo kakorkoli,
in stopi pogumno čez plot. Na drugi strani stoječ,
vzame puško z rame in ustreli tje, kjer je videl
pošast. Tisti hip se je zaslišal strahovit pok, tako
da so prihiteli ljudje iz bližnjih hiš gledat, kaj
se je zgodilo. Ko zagledajo Škopnjaka, zbeže
nazaj v hiše. Drugo jutro so šli gledat na ono
mesto, pa niso našli nič posebnega. Škopnjak je
izginil brez sledu.

Na dolenjem Koroškem pravijo, da pride Škop¬
njak v človeški podobi, v roki drži žarečo metlo
in se usede na streho hiše, v kateri so delali preko
delopusta. Tudi čaka pri porodu, če oče preklinja.

II. V prejšnjih časih, ko so svetili s trskami,
so smatrali za veliko pregreho, če je kdo trsko
prižgal na obeh koncih; škopnjak zaduši otroka,
so rekli tedaj. V Mežiški dolini pripovedujejo o
tem tole povest: Tat je šel v bližnjo vas, da bi
ukradel kmetu ovna. Za njim je prišel tujec in ga
nagovoril: »Ti greš kmetu ovce krast; pomagaj
mi najprej pri mojem poslu in jaz ti bom pri
tvojem.« Tat je v to privolil. Ko sta prišla h kmetu,

:t 10

je neznanec rekel tatu: »Če boš slišal kihati, reci
trikrat: Škopnjak naj te nese.« Škopnjak je šel
v hišo in pritisnil otroka ob železen svetilnik, na
katerem je gorela trska, ki je bila poprej že tudi
na drugem koncu prižgana. Ko se je otrok že
dušil in kihal, je rekel tat trikrat pod oknom:
»Bog pomagaj!« Škopnjak zato ni mogel zadušiti
otroka in ga je vrgel v kuhinji materi v naročje.
Tat pa je takoj pobegnil in se skril v konoplje, ki
so rastle v tistih časih pred vsako hišo. Škopnjak
je vabil tatu iz konopelj, ker mu drugače ni moa:el
do živega. Konoplje so namreč svete in hudoba
nima do njih oblasti, ker se je v njih skril sam
Kristus pred sovražniki. Zato je tudi na vsaki
konoplji znamenje monštrance (kar se poroča
tudi o brinovih jagodah). »Pridi vendar iz trnja,«
je prigovarjal Škopnjak tatu in mu obljubljal,
da mu ne stori nič žalega. Nazadnje ga je vendar
pregovoril. Škopnjak je vzdignil zidani vogal hleva
in tat je obvisel s krajci obleke pod zidom, tako
da je bil sam sicer v hlevu, njegova obleka, široke
hlače in suknjič pa so bili kakor vzidani. Šele
drugo jutro so mogli osvoboditi tatu iz te ječe.
Rešile so ga pravzaprav konoplje, ker mu je nji¬
hovo seme obviselo na obleki; sicer bi imel Škop¬
njak popolno oblast nad njim.

III. Šumahovi so se vračali iz mlina. Naenkrat
so zagledali, kako leti proti hiši goreča metla, ki
jo je držala goreča roka. Šumahovi so takoj spo¬
znali Škopneka in tekli v hišo, da preprečijo ne¬
srečo, ki bi jo mogel napraviti Škopnek. Ko so
bili odšli v mlin, so namreč pozabiti prekrižati
otroka v zibelki. Zato je imel Skopnek oblast nad
njim in so ga komaj rešili, da se ni zadušil.

Pri nekem kmetu so nekoč prižgali v kuhinji
trsko na obeh koncih in potem odšli v mlin. Hla¬
pec in dekla sta slišala otroški jok iz hiše, še

lit


preden sta stopila v mlin, Stečeta nazaj in komaj
sta še rešila otroka, ki mu je Škopnjak pihal dim
pod nos.

Pri Najevniku na Platu je s,lužila dekla, ki je
imela nezakonskega otroka. Otrok je bil še v ple¬
nicah in je delal materi velike skrbi. Gospodar je
mrmral nad njo, če je stregla otroku, dekli pa je
seveda bilo hudo, ker ni mogla skrbeti za malega,
kakor bi rada. Nekoč je šla na polje in vzela
otroka s seboj. Ker ni dal miru, ga je preklela:
»Naj te Škopnek vzame!« Pri tej priči je odneslo
otroka iz jerbasa, v katerem ga je imela. Otrok
je bil namreč še v plenicah in zato še pod Škop-
nekovo oblastjo. Mati je iskala otroka, a ga ni
našla.

IV. Škopnik je strašna prikazen. Odnese otroka,
če leži, od matere zanemarjen, v razgonu; če pa
kdo za njim pokaže, ko smuči, enak žareči metli,
skozi zrak, se mu posuši roka.

62. Mora.

I. Naši Slovenci po Goriškem verujejo splošno,
da neko bitje pije malim otrokom kri iz prsi; ne
vem pa, komu se to pripisuje, ali Vedomcu ali Mori
ali komu. Mora tlači človeka ponoči; Vedomca in
Moro panajo, kakor pravijo pri Gorici, takole:
Vzamejo tigičo, jo napolnijo s seč jo, zamaše in
obesijo nad ogenj v dimnik. Dokler je tigiča v
dimniku nad ognjem, ne more ne Vedomec ne
Mora v hišo ne iz hiše, ako je že notri. Ako je
tedaj v hiši, ne more ven. pa tudi ne more pustiti
svoje vode; tako mora poginiti, ali pa se ovaditi,
dasi nevidljivo biva v hiši. — V gorah si pa taki,
ki menijo, da jih pogostoma Mora tlači, vzamejo
snop slame k postelji in pripravijo gorjačo; če
ponoči začutijo, da jih tlači, zgrabijo za gorjačo

112

in začnejo udrihati po snopu, ker menijo, da v
slami Moro mlatijo.

V Vipavski dolini sem videl, da so hišo takole
zavarovali pred Vedomcem in Moro: Nekdo je
vzel vilice ali pa nož in jih vnic zagnal pred
Vedomcem in Moro. Kjer je tako v duri zaboden
nož ali pa vilice, Mora ali Vedomec ne moreta
čez prag.

II. Od dveh v en hlev zaprtih svinj je Mura
eno več kakor deset mesecev vsakikrat sesala,
kadar se jima je jesti dajalo. Stopila je namreč
sesana svinja nekoliko od korita in krehala, kakor
bi mlade dojila. Vse so poskusili, kar je kdo po¬
vedal, da bi utegnilo pomagati, pa prava prema
se le ni našla. Imela je svinja letos šestero praset,
pa tako slokih in drobnih, da blago ni bilo niko¬
mur podobno. Svinja je pri svojih mladih jela
tako nenavadno slabeti, da je bilo že v malo dneh
potrebno odstaviti praseta, da bi žival ne poginila.

Nekega dne pa se svinjarica zmisli in namaže
svinjo s toplim svinjščakom po siskih ter pravi:
»Morda se bo zdaj Muri gabilo sesati svinjo, ker
bodo siski smrdeli.« In res. Mura je svinjo pustila,
dokler se je siskov držal »svinšek«; ko je pa od¬
padel, je Mura sesala kakor poprej. Končno je pa
prišla dekla na pravo misel, da je treba svinjo
po siskih s šibo tepsti — in to je pomagalo. Mura
se torej šibe boji!

63. Trotamora.

Ljudska domišljija si predstavlja Trotamoro
kot zelo grdo pošast. Danes ti izgleda kakor sod,
jutri pa se spremeni v cotasto posteljno zagrinjalo;
tu se pokaže kot kravji vamp, tam spet kot stara
razkuštrana ženska s krvavimi očmi in širokimi
stopali. — Pravijo, da je Mora živalski duh. — Na
Rudi si predstavljajo Trotamoro kot črno senco.

Bajke 8

113


V Slovenjem Plajberku je neki kmet dognal,
da hodi Trotamora otroka sesat. Zasadi v znožje
otroške postelje nož. Nekaj dni zatem najde v
hlevu svojega vola vsega krvavega na trebuhu.

64. Mrak.

I. O Mraku pravijo, da je prvi najhuji, pa da
se prikazuje v raznih podobah, v podobi velike
žene ali moža s truhlenim (?) obrazom z velikimi
in tudi žarečimi kopami (rokami) (?). Pa pravijo, če
tiste »kope« človeka pretarejo, da nima ne smrti
ne zdravja. Najrajši Mrak škodi otroku, ga včasih
vzame in odnese nekam daleč. Tudi otroški obleki
škodi, zato jo morajo spraviti pred solncem. Ako
je otrok »mračen«, ga kadijo z neko travo mrač-
nico. Ta trava cvete rumeno; liste ima rožmarinu
podobne.

II. Obilnejša so sporočila o tem bitju na otoku
Krku. Mrak je strašna pošast. Vojskuje se s soln¬
cem, pa do zdaj še ni nobeden zmagal. Podnevi
je solnce hujše: z gorečimi puščicami strel ja je
zapodi Mraka v najgloblja brezna. Zvečer pa se
Mrak spet ojunači, odbije silnega sovražnika in
ga vso noč lovi v veliko mrežo; pa vselej, kadar
ga meni zadrgniti, se priplazi danica in prestriže
mrežo. Nazadnje pa bo Mrak zmagal in zemlja
bo ostala brez svetlobe.

65. Volkodlak in deklica.

V Gorjancih je »Vukodlak« pošast s pasjo po¬
dobo, samo mnogo večja kakor pes. Ušesa ima
dolga in tenko prirezana, na nogah pa ostre
kremplje. Porastel je z gosto sivo dlako in ni
tako hudoben kakor Pasjedlan, ki je njegov naj¬
bližji sorodnik in ki se razlikuje od Volkodlaka
le v tem, da ga pokriva dolga rumena dlaka kakor

114

lisico. Volkodlak ima srednje dolg in malone črn
rep, v katerem ima skrito vso svojo moč. Ponoči
se klati v gozdu, podnevi pa ždi v globokih jamah
in kuje hudobne naklepe proti ljudem. Volkodlak
tuli kakor volk in jo briše po hrastju kakor
stekel pes. Pri tem tuli in zavija, da često premoti
lovca ali seljana. Včasi jo pa zavije tudi k člo¬
veškim bivališčem in gre na vas k ošabnim de¬
kletom. Toda ne v živalski podobi, temveč kot
človek! On se namreč more spremeniti v krasnega
mladeniča, sicer pa tudi v katerobodi bitje.

Tako se je prigodilo, da je prišel v vas k za¬
ročeni deklici in jo premotil s svojim sladkim
govorjenjem. In ta deklica mu je potem povila
dvojčka: belega sinka in kosmatega Volkodlačka.
Domači fantje so pa spazili tujega prihajača in
so mu hoteli splačati korajžo. Počakali so ga, ko
je odhajal od dekleta, da bi mu po fantovski na¬
vadi pot pokazali. Toda Volkodlak jih je ukanil.
Tekel je nekaj časa pred njimi v človeški podobi,
nato se pa sprevrgel v polha in smuknil v neko
luknjo. Na svetlo je prišel spet kot drobna mravlja,
za katero se seveda nihče ni zmenil. Ko so se
potem zasledovalci vračali ponoči domov, je Vol¬
kodlak planil nenadoma iz grmovja mednje —
sedaj v živalski podobi — in jih je strašno oklal.
Ponoči je zginilo iz sela ono dekle: Volkodlak
jo je odvedel v svoj brlog. Tu je postala njegova
žena. Volkodlak se je klatil po celih sedmih do¬
linah in kradel v temnih nočeh zaljubljenim de¬
kletom okrasje in dragocenosti ter znaša! vse to
v brlog svoji ženi. Nekoč pa so ga spazili, ko je
na Krtinku grofici ukral zlat prstan; malo je
manjkalo, da ga niso ubili; jedva jim je tako
ušel. da se je spremenil v Zelenega lovca. Ko se je
vrnil domov, je iz slepe besnosti ubil ženo in
pojedel belega sina. Drugi dan so našli v selu

8 ’

115

pred vrati očetove hiše ubito deklico; prsi so ji
bile odprte — Volkodlak ji je iztrgal srce. Odslej
je pa tudi Volkodlak izgubil možnost, da bi se še
spreminjal v človeka. Poginil je kje v gori. Na¬
kradeno blago pa ima njegov sin, ki je še hujša
zverina, kakor mu je bil oče.

66. Povest iz Savinjske doline.

Ložničanje v Savinjski dolini si pripovedujejo
o Volkodlaku tole: V Zibiki se je praznovalo že-
nitovanje. Po stari navadi so se jako dobro imeli,
jedli in pili ter uganjali vsakovrstne burke. Po¬
sebno so godci brili šale in kratkočasili navzoče
svate, kakor so mogli in znali. Ker je bilo v mi-
nolih časih po naših krajih dosti volkov, so jih
streljali in pobijali vsak na svojo roko. Skoro
pri vsaki hiši si dobil volčjo kožo. Najpredrznejši
godec si torej da prinesti tako dlakuljo; a preden
jo ogrne, poprosi prisotne ljudi, naj ne odpirajo
vrat, kajti — namigne važno s prstom — nihče
ne ve, kaj bi se moglo zgoditi. Neka ženska pa,
radovedna, kaj se godi v sobi, poluka pri vratih
—r in tisti hip smukne volk na piano. Klatil se je
okoli po svetu in ljudem škodo delal. Prišel je
tudi do Ložnice, kjer so se razprostirali gosti
hrastovi gozdovi. Tu mu je posebno ugajalo in
nastanil se je. Na paši za logom je ukradel celo
Brencetovo kravo in jo v gošči razmesaril in do
kosti obral. Večkrat so ga zasledovali, pa ni mu
bilo moči priti do kože. Prihajal je celo v godo-
meljsko cerkev in preplašeno ljudstvo se je raz¬
pršilo. Vendar je našel svojega mojstra. Močen
mož se je postavil pri vhodu in ko plane volk pri
odprtih vratih v cerkev, mu potegne kožo s telesa.
Bil je rešen. Samo kremplje je obdržal svoj živi
dan.

116

r

67 .  Volkodlak odrešen zakletstva.

Voznik iz Dolenje vasi pri Ribnici je peljal
skoz temne hrvaške gozdove svoje blago. Ko se
voz počasi pomika naprej, pride kar tako k njemu
pol volka, pol človeka, pa ga ves čas spremlja,
ponoči in podnevi. Pred katero gostilno se je
ustavil voznik, ustavil se je tudi on. Mož je šel
noter pit, nestvor pa je ostal zunaj pri konjih.
Voznik se je le bal, da ne bi njegov spremljevalec
konj poškodoval. Tako ga je spremljalo notri' do
doma. Ko pride domov, reče ženi: »Komaj sem
prišel domov, taka zverina me je spremljala, pol
volka, pol človeka.« Ozre se skoz okno, pa ga spet
zagleda. »Poglej no,« reče ženi, »saj še skozi okno
gleda.« Nato pravi žena: »Gotovo kaj potrebuje,«
pa gre in odreže kos kruha ter mu ga vrže skozi
okno: »Na, jej v imenu božjem, kar potrebuješ,
da bi bil rešen!« — Potlej se ji je pa prišel v hišo
zahvalit: »Srečna ti in tisti, ki te je naučil. Glej,
že toliko in toliko voznikov in tovornikov sem
spremil, a nobeden mi ni tega storil, da bi me bil
rešil. Bili smo trije bratje, pa so nas mati zakleli.
Prosili smo jih kruha, ko so ga pravkar iz peči
jemali; ko smo jih kruha prosili, so rekli mati:
»Nate, hudičevi Volkodlaki, požrite, da boste siti.«
Pa smo se precej tisti trenutek v Volkodlake iz-
prevrgli ter se razšli v gozd. Bili smo trije bratje;
no, jaz sem zdaj rešen, ona dva pa Bog ve kam
sta šla in če sta že rešena ali ne. Ko smo se razšli,
smo bili mladi, zdaj sem pa že ves siv.«

68. Kmet izvleče Volkodlaku grl j iz lape.

I. Neki Dančan je za svoje mladosti v Hrvate
nosil prodajat lesenino. Po takem potu je bil doli
pogodil na dom nekega kmeta, ki ga je vprašal:

117

»Živita li še ona dva gospodarja na Ugaru blizu
Ribnice? Ako bi njiju eden prišel k meni, bi mu
dal, kolikor bi mogel, skratka vse, kar imam, ker
me je volkodlaštva izbavil. Ta stvar se je godila
takole: Nekoliko Volkodlakov se nas je klatilo
nekdaj po onih krajih. Kadar smo ponoči zavijali
baš na Ugaru okoli poslopja rečenih kmetov, se
mi je zabodel grlj v prednjo lapo, da sem težko
dirjal. Vzpnem se na okno ter pomolim bolno lapo
v hišo. Kmet naglo izdere bodico, potem razlomi
hlebec kruha in nam ga vrže skozi okno. Hlastno
smo pojedli kruh ter vsi postali ljudje kakor po¬
prej, a potlej se nam nikoli več ni bilo treba pre¬
lagati na volkove.« — Po ribniškem svetu verujejo
ljudje, da so Volkodlaki »prekleti ljudje«, katerim
je ali neprestano biti volkovom, dokler jih kdo ne
osvobodi, ali pa se samo od prilike do prilike
spreobračajo v volkove, osobito ponoči, dočim
imajo podnevi človeško lice.

II. V Zapotoku pri Sodražici narod veruje, da
Volkodlaka rodi žena. Med porodom Volkodlaka
in človeka je samo ta razloček, da Volkodlak pride
na svet z nogami naprej, a ne z glavo, kakor
drugi otroci. Presukne li kdo novorojenčku v pra¬
vem hipu telo, mu s tem »oddela«, da ne bode
Volkodlak; če to zamude storiti, se kesneje po-
volkodlači, dobi volčjo dlako in volčje zobe. Po¬
tlej zdivja v gozd in se tam začne klatiti. Zverin
se ogiblje in od volka beži. Posebno se baje v
slast valja po kaki čez božič na polju ostali stvari,
ki bi jo bilo že poprej treba spraviti pod streho.
Protje ali ostrvnico po božiču na njivi mikasti in
grize, da vse sklesti. Olevi se zopet o svojem času,
dlaka mu odpade in potem se znova prevrže v
človeka; a volčji zobje mu ne izpadejo in po tem
ga je mogoče spoznati, dasi morda ima človeško

118

lice. Tako se vedno preobrača v volkodlaka in
človeka. Volkodlakov je malo, ker izvečine po-
rnrjo kmalu po rojstvu in ne učakajo starosti.

69. Dahovina.

L »Plazi se okoli ko Dahovina,« pravi starček
Kraševec. Ko ga vprašam, kaj je Dahovina, mi
pove takole. Dahovina je kača, ki gre od matere
obrcdnice, kadar ona tega ne ve. Nekaj časa se
plazi okoli po špiljah in grobljah; srečen je, kdor
bi rešil Dahovino, da zopet dobi človeško podobo.
Treba je urezati palico in tri enoletne tenke le¬
skove šibice. Palico je treba upreti ob tla, da
zleze prišedša Dahovina po njej na rešitelja; nato
se mu trikrat ovije okoli vratu in se zopet vrne
na palico. Takrat jo mora rešitelj švrkniti s prvo
šibico trikrat po glavi, z drugo trikrat po trebuhu
in s tretjo trikrat po repu: tedaj ti Dahovina po¬
stane človek. Gorje pa tistemu, ki hoče rešiti Da¬
hovino, pa začetega posla ne dovrši; nesrečen je
on in ves rod njegov in Dahovina se ne reši do
sodnega dne.

Pravili so, da je rajnki Vide, Bog mu daj
večno luč, poskušal rešiti Dahovino, pa je ni mo¬
gel in kmalu potem umrl.

Dogodilo se je včasih na Krasu pri Pivki, da
je žena, ki je imela roditi, porodila kačo, ne pa
otroka. To kačo bijejo s šibo ter jo naganjajo v
posodo vode, stoječo sredi sobe, dokler žival ne
zleze vanjo. Potem jo vprašajo, kakšen stan bi si
najrajši izbrala: »Hočeš biti čevljar, krojač, ko¬
vač, mizar, strojar. brivec, jezični dohtar, duhov¬
nik itd.?« Pri vsakem imenu kačo ošvrknejo s
šibico, dokler se pri imenovanju tistega rokodela
ali stanu, ki si ga bo pozneje izvolila, ne izpre-
meni v otroka. Cesto pa pri takem obredu otrok
izgine.

119

V Orehku na Notranjskem je 1. 1679 neka žena
porodila menda kačo. Zakaj o porodu je zaspala
in kesneje, ko se je prebudila, ni bilo otroka
nikjer. Sosede so raznesle vest, da je najbrž dobila
kačo, ki je kam izginila. Obrekovana žena je imela
potem še več drugih, popolnoma zdravih otrok.
Če se dve noseči ženi kavsata, tedaj rodi tista, ki
je krivična, kačo.

II. Na Martinjem vrhu pripovedujejo, da se je
bila rodila kača s sinom vred in je s sinom vred
sesala. So šli vprašat gospoda, kaj bi bilo storiti.
Gospod pravijo: »Le pustite jo, je*najbolje.« Pa
so jo pustili. Kača je bila vedno prijazna s sinom
in se je z njim igrala. Ob letu se je pa spremenila
v deklico in pravi: »Srečni vi, da ste me rešili, ker
bila sem zavdana.«

70. Deklica ukleta v belo divjo kozo.

V lepi Zilski dolini, ob vznožju Brške planine,
je živel bogat kmet. Imel je lepo hčerko, ki je po
svoji lepoti slovela po vsej dolini. To krasotico
vzljubi ubog mladenič. Dekličine krasne oči in
njena rdeča lička so ga očarale. Bilo je lepega
večera in luna je sijala. Po poti, ki vede k hiši
bogatega kmeta, stopa mladenič. Hitel je, kar je
mogel, k izvoljenki svojega srca, da ji razodene
svojo ljubezen. Toda ljubeče srce -  ga je bridko
varalo v njegovih upih in nadah. Ponosna deklica
ga je zasmehovala in mu zlobno odgovorila: »Kdor
hoče imeti mene za ženo, mora imeti zlate zobe in
zlate lase.« Mladenič je grozno zaklel, preklel
ošabno dekle in se žalosten vrnil domov. Pre¬
vzetna deklica pa se je takoj sprevrgla v belo
divjo kozo, ki je zdirjala na planino in tam brez
miru drevela čez pečine in skalovje. Kmalu se je
raznesla med ljudstvom govorica o tej čudni živali
na Brški planini. Marsikak lovec je bil tako pre-

120

drzen, da se ji je približal, a vsakega je zadela
nesreča. Živel pa je v tem času star lovec, sam je
živel v gozdu. Mladeniči iz doline so ga pogosto
obiskovali, ker jim je vedel mnogokaj pripove¬
dovati. Nekega dne so prišli k njemu trije bratje
lovci. Pripovedoval jim je o oni čudni beli kozi.
ki prebiva na Brski planini. Lovce prevzame strast
in sklenejo, da pojdejo na lov na krasno živalco.
Starec jih svari in jim pripoveduje o nesreči vseh
tistih, ki so se ji že približali. A mladeniči ga ne
ubogajo. Prvi se takoj napravi na pot; kmalu je
na gori in ugleda že od daleč belo kozo. Da je ne
bi prestrašil, sname čisto tiho puško in hoče na¬
meriti. V tem trenutku ga tako oplaši grozni po¬
gled divje koze, da začne bežati. Na begu pa se
mu sproži puška in ga zadene naravnost v srce.
Ko ga ni bilo domov, se napoti drugi brat v goro;
a tudi njega je oplašil kozin pogled, da je zbežal.
Za svojo predrznost je kmalu nato padel v vojski.

Tudi tretji brat se vkljub žalostni usodi svojih
bratov ni dal pregovoriti. Že drugi dan gre na
Brško planino. Ni dolgo lazil, ko tudi on sreča
belo kozo. Ni še utegnil zagrabiti za puško, kar
se mu začne motiti in telebne v zevajoči prepad.
Od tega časa pa bele koze niso več videli, izginila
je brez sledu.

71 .  Kraljična ukleta v kačo.

Med Obirjem in Staro goro prši in buči pod-
kanjski slap. Nad njim se še dandanes vidijo raz¬
valine kanjskega gradu. Pred davnim časom je
šel mimo tega gradu mladenič zale postave. To je
bilo poleti ob enajstih dopoldne. Ko gre mimo,
vidi na rebri nad gradom lepo devico, ki je bila
zakleta. Sušila je tri rjuhe samih zlatov na solncu.
Ko pride mimo nje! ga deklica ogovori: »Bi rad

121

imel zlate, kajne? Pa še tri sode zlatov. ki so
v hramu zakopani, dobiš povrhu, samo če me
rešiš. Glej, jaz sem zakleta kraljična in bivam
v tem izdanem gradu, spremenjena v kačo. Jutri
ureži tri šibe enoletnice. Z njimi pridi jutri ob
enajstih dopoldne, udari me z vsako po trikrat.
Ko me boš s prvo, se ti bom pognala do kolen in
bom strašno zazijala, ker tedaj bom spremenjena
v veliko, ostudno kačo. Pa ne smeš se me ustrašiti,
ker vedi, da ti ne bom nič žalega storila. Ko me
boš z drugo šibico, se ti bom pognala do pasu in še
strašneje bom zazijala. Pa ne ustraši se, ker ti ne
bom nič žalega storila. In ko boš udaril s tretjo,
tedaj se bom pognala in se ti zvila okoli vratu in
v istem hipu bom rešena in bom dobila človeško
podobo, ki jo imam sedaj; trije sodi samih zlatov,
ki so zakopani v hramu, pa bodo tvoji.« Nato pri¬
kazen zgine. Mladenič je drugi dan res bil ob
enajstih na mestu. Ko ura odbije, prihrumi pre¬
denj strahovita kača, bruhajoča peklenski ogenj.
Ročno jo udari s prvo šibico in tedaj se mu po¬
žene do kolen ter strašno zazija. Fant pa se ustraši
in zbeži. Kača se je zopet spremenila v devico in
je zajokala. Ko se izjoče, pobere tiste tri šibice
in jih vsadi v zemljo. Te šibice bodo tako dolgo
rastle, dokler ne zrastejo v debla, iz katerih bo
stesana zibel in v tej zibeli se bo zibal otrok in
ta otrok bo rešil zakleto deklico.

72. Zavdana deklica za Starim gradom.

Za Starim gradom se pravi dandanes nekemu
kraju tam pod Žalostno goro. Samoten je ta kraj,
z grmovjem je obrastel grič, kjer je stal svoje
dni velik, trden grad; danes so ga same razvaline.
Zadnja posestnika tega gradu sta bila mož in žena,
ki sta imela troje otrok. Dva sta jima kmalu

122


umrla in ostalo jima je samo najmlajše otroče,
lepa deklica. Rumene, dolge, kakor svila mehke
laske je imela, vili so se ji daleč doli čez hrbet.
Mati je ljubila to dete nad svoje oko. Kar si je
deklica izmislila, kar se ji je poljubilo, je morala
dobiti. Mnogo so morali posli prestati zaradi gra¬
ščinske hčerke. Mati je bila trda z njimi, ukazala
jih je tepsti, ako je dekle za kako stvar jokalo,
pa mati ni vedela, zakaj joče. Za vse, kar se je
zgodilo, je bila kriva služinčad in se je morala
zato ostro pokoriti. Ko je dekle jelo doraščati, ni
delalo materi veselja, kakršnega se je nadejala.
Bila pa je mati tega največ sama kriva, ker je
bila dete razvadila. Kakor je bila mati sitna ropo¬
tulja, tako je bila tudi hčerka. Primerilo se je,
da sta se imeli gospa in hči nekam peljati. Kočija
z lepimi konji je stala pripravljena in čakala go¬
spode. Kar je razvajena hčerka oblekla, nič ji ni
bilo po volji. Svojo slabo voljo je dekle seveda
spet znašalo nad ubogimi strežajkami. Mati ji pri¬
govarja nekaj časa z dobrega, nazadnje se pa
ujezi in reče: »Prekleta kača! Kaj hočeš še od
mene?«

Ta kletev se je uresničila. Kmalu ni bilo žive
duše več na gradu. Grozna samota in praznota je
zavladala tod. Od tistega časa so ljudje videli
večkrat rjavo kačo, ki je z belim znamenjem na
glavi ležala na solncu pred gradom. To je bila
zakleta deklica. Belo znamenje pomeni, da bo
dekle še rešeno o pravem času. Nikomur ni storila
kača nič žalega in vendar je, kdor jo je videl,
zbežal preplašen iz kraja, kjer ponoči straši. Čez
mnogo let bo rešil mladenič zakleto deklico. V
revni koči nekje pri vodi, kjer brodnik prevaža
ljudi v čolnu, bo imela mati dvojčka. Eden njiju
bo prav takih mehkih rumenih las, kakršne je

123

imela zakleta deklica. Temu je namen jena rešitev,
ako ne bo svojih staršev nikdar žalil. Pride čas,
ko ga bo gnalo nekaj od hiše po svetu. Zvedel bo
na potu o zakleti deklici in kako jo je mogoče
rešiti. Vzeti se morajo tri mladike iz enega grma,
vse enako dolge, enako po sedem mesecev stare,
brez vsakega madeža mora biti lub na njih. Z
njimi bo moral udariti kačo in se pri tem ne bo
smel ustrašiti. S tem bo deklico rešil in jo dobil
za nevesto, ki bo pa odslej usmiljenega srca.
Dobil pa bo tudi vse zaklade, ki leže v grajskih
kleteh.

75 .  Izdana gospodična želi rose.

Po votlini Zijavki se pride v srce griča, ki se
zove Gradišče. Nekdaj je zlezel vanjo pastir in za¬
bredel v krasne izbe velikega poslopja. Tu najde
mlade gospodične, pod zlato mizo pa, na kateri so
ležali kupi denarjev, hudega črnega psa, ki ga hoče
popasti. Ali gospodične se pastirja usmilijo ter ga
rešijo in mu povedo, da bodo morale tako dolgo
čakati, dokler jih ne reši neki kosec. Potem ga
odvedejo na vrh in on srečno pride domov.

Nekega jutra, ko je prav ta pastir na bližnjem
travniku kosil, pride ena tistih gospodičen, prinese
polno ruto denarjev ter reče: »Rosi, rosi!«

Kosec plaho ostrmi in hoče zbežati. Gospodična
pa milo zavikne: »Nesrečnež! Mogel si me rešiti, da
si z roko po rosi potegnil. Tako bom pa morala do
sodnega dne čakati odrešenja.« — Po teh besedah
gospodična zgine, kosec pa se je po glavi butal, da
je ni razumel.

V Gradišču stanuje zakleta deklica, ki je izpre-
menjena v kačo. Rešil jo bo mladenič Čeplakovega
roda, ki mu bo ime Inže (Janez) in bo imel rdeče
lase.

124


?4. Gospodična v hribu.

Ob vznožju holmca Gradišče ima kmet Adam po¬
sestvo. Gospodinja Adamka je navadno hodila na
Gradišče iskat in nabirat drv. Nekega dne zopet išče
žena z otrokom v naročju drv, a jih ne najde, dasi
prehodi ves grič. Nazadnje pa zapazi votlino polno
drv. Vesela, da jih bo tukaj dovolj naložila, gre v
votlino. A čudo, kadar hoče prijeti za kakšno po¬
leno, se ji to takoj odmakne. Hipoma pa drva zgi¬
nejo in žena stoji pred velikimi vrati. Tu stražita
dva psa, ki jima šviga ogenj iz oči in gobcev.
Kmetica je vsa preplašena in bi rada zbežala, a je
prepozno. Vrata se odpro — in žena se nahaja, ne
vede kako, v sredi prekrasne sobe. Povsod je bilo
vse tako lepo in krasno, da je kar strmela. V nekem
kotu opazi mnogo z zlatom napolnjenih kadi. Ko
prehodi in pogleda vse prostore, pride do vrat, ki
so bila vsa iz zlata. Tudi ta se odpro sama po sebi
in ženska vstopi; pri zlati mizi sedi zakleta deklica,
zgoraj človek in bela ko sneg, spodaj pa ostudna
kača. Zapazivši ženo, ji prijazno reče: »Naberi si
zlata, kolikor hočeš.« Kmetica odloži otroka ter si
naloži zlata, kolikor ga je mogla nesti. Spet se
odpro vrata in žena je zunaj v votlini. Tukaj se
spomni otroka in hiti nazaj, pa zaman išče vrat.
Ne more jih najti.

Vsa žalostna gre vprašat gospoda župnika, kaj
ji je storiti, da dobi otroka nazaj. Župnik posluša
ženo in ji veli: »Idi čez leto dni, baš tisti dan, uro in
minuto na oni kraj; zopet najdeš votlino, pojdi
vanjo pa ne ozri se!«

Ko preteče leto dni, gre kmetica spet ob določe¬
nem času v Gradišče in takoj najde votlino. Ko
stopa po votlini, začne pokati, grmeti in bliskati se,
da je groza. Žena se pa vendar kar nič ne ozre,
pomneč župnikov svet. Ko pride do vrat, zarjoveta

125

na njo psa čuvaja. Ali ona se tudi sedaj ne splaši,
temveč odpre vrata. Tukaj ugleda otroka, ki se je
igral z raznimi dragotinami. Takoj plane k njemu
in ga dvigne v naročje, da bi odšla z njim. Zakleta
devica milo zaplače veleč: »Da bi bilo dete le še
dva časa od polovice do sedaj ostalo tukaj, bila bi
rešena. Sedaj mi bo pa še dolgo, dolgo trpeti.«
Dolgo časa je blodila kmetica po votlini in iskala
izhoda. Ko pride nazaj, je nihče več ni poznal, a
tudi njej so bili ljudje neznani. Le povedati so ve¬
deli, da je pred davnim časom na Gradišču izginila
kmetica Adamka.

?5. Zlatica v Bogatinu.

Zmaj v Bogatinu je čuvar neizmernih zakladov.
Mnogo ljudi je že poskušalo priti do njih, a doslej
zaman. Svoje dni se napoti neki kovač za Bistrico
v hribe, da bi poskušal svojo srečo, kajti trdega
dela v kovačnici je bil že sit. Divji mož, živeč v
Bistrici, ve, kako se pride do teh zakladov — samo
kako izvabiti iz njega skrivnost? Kovač se mu pre¬
vidno približa, ali divjak začne že od daleč vpiti
nad njim, naj se mu pobere izpred oči. Toda kovač
je bil vse to že poprej premislil in je prinesel s seboj
sodček vina ter ga previdno ponudil divjaku. Divji
mož se, kakor ga poznamo, ne brani sladki kapl jici
ter zato hlastno izpije vino. Kovač pa ga nato za¬
prosi, naj mu pove, kje leži zlatica v Bogatinu in
kako bi se prišlo do nje. Ali Divji mož ostane gluh
za te besede in izgine nazaj v pečevje. Kovač spre¬
vidi, da bo treba poskusiti še enkrat. Drugi dan
napolni še večji sodček s še slajšo tekočino in se
napoti k brlogu Divjega moža. Spet mu ponudi
pijačo in divji gost pije, da mu otemni punčica.
Vsled obile pijače se zruši v travo in začne besedo¬
vati: »Ključar zlatice in vseh rudnin je Bogatin

126


nad jezerom. Za dvorom stoji trden grad. Do dvora
vodijo tri brvi. Gorje, se ozreti nazaj, ako se oglase
stražni psi!« Kovač pusti moža in sod in se napoti
proti Bogatinu. Z lopato in krampom si utre pot in
dospe srečno čez prvo in drugo brv, ki vodite čez
deroče vode. Dospe do črne gorske peči. Spet brezno
pod njim; jek pomnožuje tisočkrat šumenje raz¬
burkanih voda. Čez brezno vede od starosti oka-
menel hlod, ročnik ob robu pa je ves trohel! Ne¬
znan grom pretresa zrak. Potipa brv in zatrepeta;
življenje je vendar predrago. Obrne se prazen
nazaj, a komaj se je oddaljil za lučaj, že telebne
prva in druga brv v prepad. Kovač okamni strahu!
Še dandanes čuva sužnji zmaj zaklade v Bogatinu
za srečnega junaka, ki pride čez podrtine.

76. Beli konj na Vršacu.

Med Triglavom in Vršacem je dolina, polna
peska in kamenja, ki sega gori do Šmarjetne glave;
v tej dolini je skrito bogastvo. Štirioglata plošča,
devet čevljev dolga in sedem široka pa tri čevlje
debela, pokriva zaklad. Okrog in okrog je vse golo,
sam pesek in kamen, na desno in levo visoke ska-
line. Ni trava ni kako zelišče ne zraste tu. Divja
žival, brzonogi kozel, ima tu svoja pota, ko beži
pred lovcem. Poskusili so že pastirji, da bi našli
ploščo in izkopali zaklad, ali do zdaj še nihče ni
premeknil kamna.

Šla sta neko nedeljo meseca avgusta skoz Krmo
gori dva moža iz Doline. Eden izmed njiju je bil
star lovec, drugi je bil pastir. Bila sta že blizu pra¬
vega prostora. Preden bi se lotila dela, sta hotela
malo počiti na pesku, ki se pielje doli od Triglava.
Kar začujeta čudno bobnenje ob skalovju. Zdelo
se jima je, kakor da bi bil močan veter potegnil po
skalinah, tako je zasikalo. Zemlja se je stresla pod

127

njima, kamenje se je začelo valiti z vrhov in pesek
jima je bežal izpod nog. Naenkrat oba v strahu
ostrmita: baš tam, kjer sta mislila kopati, je stal
bel konj. Odkod se je vzel, kako je prišel v te strašne
kraje? Iznenada zagrne naša dva iskalca še gosta
megla; šla sta, ne vede kam, konj pa je bil vedno
pred njima, kamor sta se obrnila. Na desno in levo
so bile same skalnate stene ali globoki prepadi. Čez
dalj časa pa sta se znašla vrhu kamenitega hrbta,
odkoder se je videlo na Velepolje. Konjske prikazni
ni bilo več. Kako in kam je izginila, nista vedela;
tudi steze, koder sta hodila, ne bi bila več našla.
Srečna sta bila, da sta prišla iz neznanega kraja.

Nekoč pa pride on, ki bo tako srečen, da vzdigne
zaklad pod kamenito pločo. Biti bo moral izvrsten
strelec, človek brez bojazni in strahu. S Šmarjetne
glave bo moral streljati na belega konja, ki varuje
zaklad. V glavo ga bode moral zadeti s prvo kroglo,
drugače bo slabo za človeka. Že pred prvim soln-
čnim svitom bo moral strelec čakati na svojem pro¬
storu in, ko obsije prvi solnčni žarek belo grivo ču¬
dežne živali, bo morala počiti puška. Strelec bo
moral konja prej zagledati nego konj njega. V
lastni krvi bo žival poginila; še smrtno zadeta bo
skušala človeka zmotiti in mu zmešati pamet. Toda
obležala bo onemogla. Zaklad se bo smel izkopati
in odnesti. Toliko se bo zlata dobilo, da ljudje ne
bodo vedeli, kam z njim. Iz kapelj konjeve krvi pa
bodo zrasle cvetice, goličavaricam podobne, in se
bodo zasejale po vseh golih robovih, po vseh kotlih;
izpod snega bodo poganjale in začenjale bodo cvesti,
ko bo zemlja komaj kopna. Rejena bo živina, ki jih
bo na paši jedla, in zdrava bo ostala po njih. Ljudje
jih bodo trgali in pri sebi nosili, ker sreča ga bo
spremljevala, kdor si bo sam poiskal in natrgal
prijazno cvetoče rožice.

128

Zaklad ukletega viteza v Triglavu.

Ob vznožju I riglava stoji kup ubožnib s slamo
kritih bajt; v njih žive pastirji, ki gonijo svojo
čredo v bližnje planine na pašo. Nekoč je potrkal
v noči na vrata ene teh koč starček in prosil za
grižljaj in prenočišče. V hiši je živel postaren za¬
konski par, ki je tujca drage volje sprejel pod
streho in ga povabil k ognjišču. Žena mu prinese
skledo prosene kaše in tujec jo použije na slast. Ko
se je bil nasitil in si ogrel otrple ude ob ognju, je
pričel govoriti: »Hvala vama, dobri mož in žena, za
vajino dobroto; obenem vama povem, da nisem to,
kar vidva mislita. Glejta — pokazal je pri tem
proti enemu najvišjih vrhuncev Triglava, kjer je
mesec obseval razvaline viteškega gradu — tam mi
stoji grad mojih očetov; tam sem gospodaril tudi
jaz, in to je bilo pred tristo leti, kot strašen viteški
razbojnik. S svojimi oprodami sem strahoval pod¬
ložnike in prežal ob cestah na trgovce, da jim uple¬
nim težko pridobljeno blago. Toda kazen božja ni
izostala. Sovražnik je napadel moj grad in ga po¬
rušil. Mene in hlapce, ki so mi pomagali delati kri¬
vico, je pokosil sovražnikov meč. Za kazen za grehe,
ki sem jih učinil v svojem življenju, pa moram po
božji volji bloditi v človeški podobi po svetu, dokler
ne izteče tristo let. Toliko časa se že tarem po zemlji
brez miru in pokoja, a sedaj je prišel moj čas, da
ležem k večnemu počitku. Vama pa, ki sta bila
poštena in vrla, hočem pomoči do velikega bogastva.
V kleti onega gradu je zakopan silen zaklad, ki sem
si ga žal pridobil s krivičnim delom. Vama je dano,
da moreta dvigniti ta zaklad opolnoči, toda preskr¬
beti si morata vejico bele omele, ki raste na deblu
grčastega hrasta. Spoznala ga bosta po tem, da visi
na njem božje znamenje.. Sedaj pa grem k pokoju
in spominjajta seme, ko bosta živela v blagostanju!«

Bajke 9

129

Nato je izginil duh izpred oči strmečega zakon¬
skega para. Takoj drugo jutro sta se podala na pot,
da poiščeta omelino vejico. Prideta v velik gozd in
zagledata po dolgem iskanju majhno kočo. Opogu¬
mita se in potrkata na vrata. Prikaže se starka
coprnica in vpraša osorno, kaj hočeta. Dopovedala
sta ji s strahom, da bi rada imela tako in tako ve¬
jico. Starka pa pravi: »Kdor hoče priti do te vejice,
mora imeti več vztrajnosti in moči kakor jo imata
vidva — kvečjemu da vama je sreča posebno mila.
Potujta le vedno proti solnčnemu izhodu in ko pri¬
deta do nekega križpotja na samoti, ugledata hrast,
na čigar grčavi skorji raste grmiček omele. Ko pri¬
deta tje, odtrgajta popolnoma tiho vejo čudodelne
omele in urno zapustita kraj; ako črhneta pri tem
le besedo, je ves trud zastonj.« Starca se podasta
nato na pot in dospeta po dolgem hodu do samotne
jase, na kateri so se križala pota na vse strani. Na
sredi te jase je širil ogromen hrast svoje košate
veje, iz grčavega debla pa je poganjal velikanski
grm omele. S trudom je doplezal mož do grmička in
si utrgal vejo. Vrneta se domov in gresta dvigat
zaklad. V razvalinah zidu opazita vrata, ki so vo¬
dila v klet. Nevidna moč čudodelne vejice ju dovede
do mesta, kjer je bil zakopan zaklad. Tam začneta
kopati; kmalu zadeneta ob ogromen železen zaboj.
Tako je bil težak, da ga nista mogla spraviti z
mesta. Priti so jima morali ljudje na pomoč, da so
spravili zaboj v kočo: tam so ga odprli in kdo po¬
piše radost, ko so gledali silno zlato in srebro, ki ga
je prikrival zaboj. Odslej je bilo konec dni njihove.
bede.

78. Grad v Hodešah.

V Hodešah je v starih časih stal velik grad; še
zdaj se vidijo razvaline. Pod gradom sta v pečini
dve veliki jami. kakršne so tudi pod humberškim

130

gradom. V luknjah so trije polovnjaki, polni srebra
in zlata. Na enem sedi mačka in ga straži, na dru¬
gem pes, na tretjem krapavica. To so zacoprane
duše, ki čakajo, da bi jih kdo odrešil. Je že antkaj
(toliko) ljudi tam bilo, ki so srečo iskali in bi radi
vzdignili zaklad, pa vsak je pete odnesel, ki je za¬
gledal te grde zveri. Na razvalinah tega grada stoji
zdaj majhna cerkev, ki se ji pravi pri Sv. Marjetm
Pred davnimi leti je dekle okoli cerkve krave pasla.
Kar zagleda kačo, ki je bila trikrat ovita in je imela
zlate ključe obešene okoli glave. Pa dekle ni vzelo
ključev, da bi z njimi odprlo skrivnostne duri k za¬
čaranim denarjem, temveč se je tako prestrašilo,
da se je spustilo v tek. Kar zasliši za seboj nekoga
tako milo vekati, da se je hitro obrnila; pa ni bilo
nikogar, tudi kače ni več videla. Doma od sama
strahu nikomur kar besede ni rekla, tako je bila
preplašena. Ponoči pa se ji je prikazala ena izmed
začaranih duš in jo okregala, zakaj ni ključev
vzela: »V teh jamah,« je dejala duša, »nas je še več
vernih duš, ki smo obsojene, da bomo tako dolgo
zlato in pa srebro v polovnjakih čuvale, da nas bo
nekoč kdo odrešil. Ti si bila izvoljena, pa nisi ho¬
tela. Zdaj moramo pa še leta in leta čakati in trpeti.
Tiča bo priletela z orehom v kljunu in ga spustila
zraven cerkve. Iz oreha bo zrastlo drevo; ko bo
oreh dorasel, ga bodo posekali in v deske sežagali.
Iz teh desak se bo naredila zibel. Kadar bo prirastel
prvi otrok, ki ga bodo v to zibel položili, tedaj nas
bo rešil in vzdignil zaklad. Ta zaklad moramo stra¬
žiti, ker smo bili v svojem življenju »cveč hajtešni«
(preveč lakomni), pa nismo siromakom nič vbogajme
dajali.«

79 .  Zaklad v gornjem celjskem gradu.

Pod gradom je živel v neki koči pred več ko sto
leti ubog pa korajžen dninar. Nekoč se je vračal

9 *

131

okoli polnoči domov. Ko je bil že blizu grajskih
vrat, zapazi baš pri Grajšekovem kozolcu nekoga
z vozom. Kar bliže stopi — in glejte! pred njim je
stal čuden mož. Bil je visok in je imel tako široka
pleča, da je bilo kaj. Na glavi je nosil visok klobuk
s prav širokimi krajci. »Kaj pa voziš in kam P« ga
povpraša naš dninar. Nobenega odgovora. »Hitro po¬
vej,« pravi dninar, »drugače ti bom pomagal dol po
bregu, da boš vedel, s kom imaš opraviti.« In še nič
odgovora. No zdaj pa zgrabi voznika za roko. Pa
huš! kakšna roka je bila to; sicer tako ustvarjena,
kakor jih imajo ljudje, in nič parkljev ni bilo na
njej, kakršne ima Hudir, o ne, pa živa ni bila,
ampak menda iz jirhe, pa s čim natlačena. Ti ubogi
dninar! Zdaj ga pač pograbi groza, zdaj, menda
prvikrat v življenju, in kar spusti roko. Hitro steče
po nekega moža, ki je tam blizu spal, da bi ga pri¬
vedel s seboj. Pa komaj dninar odide, pokne nočni
voznik tako močno z bičem, kakor bi zagrmelo.

Ko se je vrnil dninar s svojim prijateljem, voz¬
nika ni bilo nikjer. Potem sta šla in vse preiskala,
pa nista čisto nič našla. Kaj je drugega vozil ko
denarje celjskih grofov! Ko bi ga bil le dninar držal
za roko, dokler bi bila ura dvanajst odbila, bi bilo
vse njemu ostalo. Pa kaj, ko je bilo zdaj že pre¬
pozno!

80. Zaklad v Orlici.

V Orlici pri Podsredi so zakopani denarji. Ko
so namreč hodili Francozi po naših krajih, so na¬
ložili v serjanski graščini (to je v Podsredi) tamošnji
grofi tri polovnjake na voz in so ga pred sovražniki
skrili v Orlici. Denar je pa sčasoma zlezel čisto v
zemljo in je sedaj tam jama, kjer je stal voz z de¬
narji. Kmet Kompare je šel neko noč kopat in je
res prišel do denarja. Medtem ko je hlapce poslal

132

po vole, s katerimi je hotel polovnjake domov po¬
tegniti, pridrdra mimo imeniten gospod v žarečem
vozu, ki vpraša moža, kopajočega v jami: »Ali nisi
videl gospoda, ki se je pred menoj tukaj mimo
vozil?« Kompare ni nič drugega spregovoril nego:
»Ne« — pa tudi ta edina beseda je bila preveč.
Denar se je pri tisti priči še enkrat tako globoko
pogreznil, kot je bil preje, in od tistega časa ni bil
nihče več tako srečen, da bi se bil dokopal do njega.

81. Ukleti graščak pohorskega gradu.

Na vzhodni strani visokega Pohorja, v hočki
fari, so razvaline starega gradu, ki je bil nekdaj
last jako neusmiljenega graščaka. Do teh razvalin
pripaše neko jutro pastir svoje ovce; bil je to mla¬
denič pobožnega in čistega srca. Na golem kamenju
zagleda debelo kačo in ta mu reče: »Ko bi se bil ti
danes le zmočil s tisto vodo, ki izvira doli pod
hribom, rešil bi bil mene in dobil ves zaklad, ki je
skrit v teh razvalinah. Jaz sem zakleti graščak in
že dvesto let čuvam bogastvo, ki sem si ga z ro¬
panjem pridobil v svojem življenju. Dolgo še
ostanem varuh zaklada, dolgo se bom še skrival po
razvalinah; rešen bom šele tedaj, ko pride spet
tako pobožen in čist človek, kakor si ti, in se bo,
ne vedoč za mene, umil z bistro vodo, ki izvira tam
pod hribom. To pa še ne bo kmalu, kajti drevo še
ne raste, iz katerega se bo delala njegova zibel.«

82. Zaklad landeškega gradu na Frankolovem.

Oče Jurc in njegov sin sta kopala celino tik
landeškega grada na Frankolovem. Sin zagleda
baš pred seboj škrinjo svetlih dvajsetič, ki so se kaj
lepo lesketale v solnčnih žarkih. Oče Jurc pa ni-

133

česar ne vidi. Kako mikajo sina dvajsetice, ali oče
mu je na poli. Misli in misli, kako bi očeta odpravil,,
da bi ves denar pograbil sam. Slednjič si domisli in
pošlje očeta po južino. Komaj je odmeknil oče pete,
srne sin na denar kakor lačen volk na jagnje; grabi,
devlje v žepe in klobuk, celo srajco sleče in baše v
rokave. Že nima več kam devati; razmišlja, kaj bi
še s skrinjo storil; popade jo, da bi jo zavlekel na
skriven kraj. V tem trenutku pa stoji pred njim
bela pošast, ga zgrabi v zatilnik in ga prekucne, da
zažvenkljajo vse dvajsetice okrog po zemlji. Pre-
metuje ga po grmovju sem in tje, slednjič ga pa
vrže čez pečevje v globino ter reče z gromkim gla¬
som, ki je strašno odmeval po starem zidovju: »Oj,
nesrečni sin, ne tebi samemu, tudi očetu so bile
dvajsetice odmenjene. Mogel si postati najbogatejši
človek, da jih nisi očetu zavidal. Tako pa naj ča¬
kajo tistega, ki bo pobožnejši od tebe!«

83. Ož čuva hišo.

Ož je kača, dolga kot grabljišče in stanuje pod
hišnim zidom, pod ognjiščem ali vsaj blizu hiše.
Domačim ne stori nič hudega, jim je največji pri¬
jatelj, varuje hišo in se igra z otroki. — Opoldne je
vzela gospodinja južino iz peči, pustila pa je lon¬
ček pri žerjavici. Ljudje so odšli na delo. Ož prileze
izpod ognjišča v peč in poje, kar mu je pripravila
gospodinja. Zvečer pride gospodinja kurit za ve¬
čerjo, ož prileze iz peči in zgine počasi pod ognji¬
ščem.

Pri neki hiši so bili prilezli nekoč vsi oži na
njivo k ženjicam. »To ne more biti nič dobrega,« si
mislijo ženjice in gredo domov. Res, kar zagledajo,
kako šviga ogenj iz dimnika. No, posrečilo se jim
je, ogenj pogasiti, ker so nanj opozorile kače.

134

r

84. Kača, ponočni gospodar hiše.

V neki vasi je živela žena, ki ji je bil mož nekje
po svetu. Pripravila je otrokom mleka, sama pa je
odšla po opravkih. Otroci sede v kuhinji okrog
sklede in zajemajo z žlicami mleko. Kar se priplazi
iz kota velika črna kača, ubere svojo pot proti
skledi ter začne iz nje piti. 'Deca se prestrašijo in
začno klicati na ves glas: »Mama, z nami pa tiček je!«
Mati pa se ni zmenila za to klicanje. Tako se je pri¬
kazovala kača več dni in zmeraj so otroci klicali za
materjo. Neki dan je pa vendar šla pogledat, kaj
otroci zmeraj kličejo, in je zapazila veliko kačo, ki
je pila z malimi mleko. Jako se je prestrašila, da ne
bi kača deco »zapuhnila«. Zato je komaj dočakala,
da se je mož vrnil domov; pove mu. da hodi kača v
hišo. Mož razkopl je peč in najde sredi pečnega zida
prostorno gnezdo in v njem veliko kačo. Hitro jo
ubije. Najmlajši sinček pa začne jokati in tožiti
očetu: »Zakaj ste mi tibili mojega tička?« Ni se dal
potolažiti in je umrl še tisto noč. To je bila kazen,
ker je mož ubil nočnega gospodarja hiše.

85. Kača daruje krono.

Bila je kmetica in imela je majhne otroke. Ho¬
dila je v polje delat in puščala otroke doma ter
jim v skledo dajala mleka, da medtem niso bili
lačni. Vselej so vse pojedli; zato jih je mati hvalila,
da so pridni. Otroci pa pravijo: »Saj ne jemo sami,
k nam hodi tudi lep tiček jest.« Mati si misli, da
hodi kaka mačka jest z otroki. Vendar se ji čudno
zdi, ker otroci pripovedujejo o belem tičku. Prepri¬
čati se hoče, kaj je. Skrije se tedaj v hišo in po¬
stavi otrokom mleko v veži kakor ponavadi. Kmalu
se privije bela kača z lepo krono izpod mize ter se
najmlajšemu zvije v naročje. Bila je mati vsa trda

135

od strahu. Otroci pa so božali in gladili lepega
tička. Ko se kača naje, strese lepo kronico z glave
ter se zopet zgubi v luknjo. Brž ko je kača zginila,
je skočila mati v vežo in spravila otroke na varno;
seveda ni pozabila pobrati krono. Dela jo je v
skrinjo, kjer so imeli prejo. Ded je pozimi prejo vil.
Vso zimo je vil, pa je ni mogel poviti. Misli si žena:
»Kaj more neki to biti? Morda ima krona tako
moč?« Zato jo dene proč — in kmalu je bila preja
povita. Denejo krono v žito, merili in merili so
žito, pa ni nikdar pošlo. Tako so devali kronico tudi
k drugim rečem in v kratkem si je hiša tako opo¬
mogla, da je bila najpremožnejša v vasi. Imeli so
kronico tako dolgo, dokler je bil tisti rod pri hiši, ki
je z belo kačo tako prijazno in lepo ravnal.

86. Kačec ali Kačji pastir. Kačja kraljica s krono.

I. Kjer je mnogo kač, imajo vselej poglavarja
med seboj, ki mu pravijo Kačec. Kačec ima na glavi
tako rožo kakor petelin. Zbrane kače imajo v sredi
med seboj jabolko, ki ima v sebi čudodelno moč.
Kdor hoče jabolko dobiti, naj potoči med kače
plužno kolo. Vse zbežijo za kolesom, jabolko pa
pustijo. Komur se posreči dobiti to jabolko, bo imel
vselej vsega dovolj: ako namreč dene jabolko med
žito, ne bo žitnica nikoli prazna; ako ga dene v
vinski sod, ne bo čepek nikoli suh.

Kjer leta Kačec ali Kačji pastir, tam je kača in
se torej tam ni varno kopati. Kačji pastir ima pik
strupen za devet kač.

II. V ptujski okolici pripovedujejo ljudje o veli¬
kanski, s krono venčani morski kači, ki je kraljica
vseh drugih in ki zmerom prebiva v vodi. O lepih
pomladanskih dnevih pušča sicer svojo krono, ki je
milijone vredna, na obrežju, pa gorje človeku, ki bi
se predrznil vzeti jo. Ona samo zabrlizgne, in v tre-

136


nutku se zbero okoli nje druge kače ter planejo za
tatom in ga raztrgajo na drobne kosce.

III. Tudi Prekmurci si pripovedujejo marsikaj
o kačjem »cmeru«. Ta cmer ima namreč tako last¬
nost, da reči, h kateri se dene, nikdar ne zmanjka.
Tako se na priliko tistemu, ki ga dene k penezom.
ni treba bati, da bi mu penezi kdaj zmanjkali, pa
naj jih razsipa, kakorkoli hoče. Narod ima dosti
pripovesti, v katerih se slavijo junaki, ki so si po
nevarnem boju pridobili takšen cmer. Kačee ali
kačji kralj nosi ta nakit na glavi.

87. Bela kača.

I. Najbolj nevarna je Bela kača. Bog jo zato
pošlje, kadar hoče ljudi kaznovati. Bela kača je
šiba božja. Živi samo v jako velikih zvirovščinah.
Človek, ki ga je pičila Bela kača, ali takoj umrje,
ali pa se po malem posuši.

Na mlado nedeljo je šla neka ženska na njivo
po travo. V cerkvi je bila pravkar maša. Po poti ji
pride nasproti ženska, ki je bila vsa belo oblečena.
Reče kmetici: »Strašen greh si učinila. ki greš na
delo, ne pa k maši. Zdaj si moraš eno izvoliti: po¬
gubljena ali opasana.« Kmetica se nasmeje in reče:
»Trikrat sem rajši opasana, kakor pa pogubljena!«
Komaj to izreče, prifrči po zraku Bela kača in se
kmetici trikrat omota okoli pojasa. Bela žena je pa
izginila. Nihče ni mogel kmetici kače odpraviti,
pikala jo je tako dolgo, dokler ni umrla.

II. Šel je človek pozimi in padel v jamo, v ka¬
teri je bilo polno kač. Zelo se jih je bal. Bela kača
spregovori ter reče: »Če nas ne izdaš, te ne bomo
opikale; če nas pa izdaš, tudi ne boš srečno umrl.«
Obljubil ji je, da jih ne bo izdal. Bela kača mu
reče, naj ji stopi na rep. Stopil je in kača ga je
z repom iz jame vrgla. Ta človek je služil pri nekem

137


vraču. Gospodar mu reče, da bi neizmerno rad imel
kosti Bele kače za neko skrivno bolezen in bi rad
veliko dal, ako bi mu kdo pokazal Belo kačo. Dolgo
je omahoval, nazadnje ga vendar premaga lakom¬
nost po denarju in mu izda kačje skrivališče. Šla
sta potem z vračem ter zakurila pred jamo in vse
kače so prihajale, pokladale glave na ogenj in po¬
ginile. Pobirala sta kosti. Dejal mu je vrač, da ne sme
nobene kosti zase ohraniti, ker morajo biti vse
skupaj. Hlapec pa je skrivaj del eno koščico v žep.
Nazaj grede sta šla čez travnik, gospodar naprej,
hlapec za njim. Hlapec se začne smejati. »Kaj ti
je?« ga vpraša vrač. Hlapec reče: »Tale roža je
spregovorila in dejala: »Jaz sem prdelica.« Vrač se
razsrdi in de: »Zdaj pa ti spredaj hodi.« Ko sta šla
nato čez gozd, ga vrač ubije in tako je hlapec ža¬
lostno poginil, ker je izdal kačo.

III. Bela kača je mati in kraljica vseh drugih
kač. Šele v visoki starosti postane bela. Glava ji je
debela in mačkini podobna. Vrh glave pa nosi krono
in v njej dragocen kamen, demant, ki se v temi
tako sveti, da šivajo štirje krojači pri njem brez
druge svečave. Kdor dobi tedaj demant iz njene
krone, je srečen za vse življenje, toliko je vreden.
Zato pa so jo že od nekdaj zelo zalezovali. Ali ta
kamen je težko dobiti, ker je Bela kača silno huda
in poveljnica vseh kač; ne stanuje nikoli sama,
ampak v večjih kačjih gnezdih, iz katerih pride
malokdaj na dan.

Bil je kačji lovec, ki je gadom mast pobiral.
Našel je v velikem skalovju med bukovjem veliko
kačje gnezdo in je hotel tudi tukaj gade poloviti,
da bi po svojem opravilu masti dobil. Vzame s seboj
tovariša, da bi mu pomagal, ker se mu je dozdevalo,
da bo kač več kakor drugod. Na skalovje prišedši
odbere primeren kraj, odlomi leščevo šibico, ki je

138

I )

zrasla v enem letu, načrta s tako šibieo ris, se vstopi
v sredo, pripravi svoje orodje in vzame piščal v
roke, da bi sklical kače. Tovariš pa se je bal Bele
kače in si ni upal ostati pri risu. Zleze torej na
deveto bukev od risa proč in ko je oni v risu jel
piskati na svojo piščalko, je videl, kako so od vseh
strani lezle kače proti risu, rjave, pisane, grebe¬
naste in druge. Vsaka je položila glavo na ris. Na¬
enkrat pride Bela kača, položi glavo na ris, udari
z repom po tleh in v enem trenotju puhnejo vse
kače v lovca v risu in ga opikajo, da je umrl pri tej
priči. Ko bi njegov tovariš ne bil na deveti bukvi,
slaba bi se bila godila tudi njemu.

88. Žiljštajn ali kačji kamen.

Med robovjem in skalovjem je vse pusto, tiho in
mrtvo, samo stari gadje stanujejo tam, ki delajo
imenitno stvar: žiljštajn ali kačji kamen. Pri tem
težkem delu se pa jako upehajo, da so vsi penasti.
Nikoli niso tako razdraženi kakor pri tem poslu.

Žiljštajn je tako čudna stvar, da nihče ne ve nič
pravega o njem povedati. Pravijo, da je podoben
čudno pisanim kroglicam, ki so skup nabrane kakor
jagode na moljku.

Kdor dobi žiljštajn, ima vsega obilo, česar si duša
poželi. Položi ga v žito, nikoli ti žitnica ne bo
prazna; primi ga z denarjem v roki, ne bo ti prišla
suša v mošnjo. Če bi ga prijela dekle, bi dobila
potem koš otrok. Daši ti da vsega, česar ti srce po¬
želi, vendar še nikomur ni prinesel blagoslova, kdor
si ga je prilastil z zvijačo ali silo.

Vem, da bi ga tudi ti rad dobil. Spleti tedaj
slamnato kolo, polij ga s stopljeno smolo, pojdi tje,
kjer stanujejo gadje, zažgi kolo in ga potakaj čez
pridne gade. Vsi se bodo zvili v roče in se spustili

139

za gorečim kolesom. Samo eden bo ostal in varoval
zaklad. Ubij ga, vzemi mu žiljštajn in primaruha!
nikoli ne boš stradal, če ti kdo ne ukrade žiljštajna,
kakor so bili naredili pred tridesetimi leti pri Me-
cesnovih tatje. Pa res, kaka bogatija je bila popred
pri Mecesnu! Od tistega časa je pa šlo vse narobe,
povsod nesreča nad nesrečo, tako da je zdaj taka
beračija, da Bog pomagaj!

89. Mavje, Movje ali Žive.

I. Movje je mala deca, ki umrje brez krsta in
ponoči okoli leta in si pomoči išče. Movje leta v
podobi velikega črnega ptiča precej po Zdravi Ma¬
riji pa do polnoči ali pa do ene; žvižga po zraku,
da je prav tako čuti, kakor da bi ljudje žvižgali.
Ako jih kdo oponaša, včasi priletijo in ga vsega
opraskajo, če jim ne more uiti. Posebno pa ne mo¬
rejo trpeti ognja; če jih kdo pri ognju oponaša,
priletijo kar na hip in mu razkopljejo ogenj in si
tisti večer ne more več zakuriti. Tako je nekoč
pasel hlapec konje na travniku in si je pri tem
kuril. Ko se zmrači, začuje naenkrat, stoječ pri
ognju, žvižganje v zraku. Gleda in gleda, pa nič
ne vidi — vse je zopet tiho. Nato so mu šli konji
v škodo in moral je iti vračat. Ko pa stopi vstran
od ognja, vnovič začuje žvižganje. Tedaj začne
tudi on žvižgati. Ni se še vrnil prav do ognja
in že je videl, kako ptiči, veliki kakor goske,
skačejo okoli ognja in ga razkapajo. On je pa
še vedno žvižgal; ko pa pride čisto blizu, skočijo
k njemu in ga spraskajo po glavi, pa celo klobuk
mu raztrgajo. Ko pride domov, pove, kaj se mu je
zgodilo. Bila pa je tisti večer sosedova babica tam,
ki ga je okregala in mu rekla: »Ali ne veš, da se
ponoči ne sme žvižgati, da Movje tega ne trpi. To

140


je deca, ki brez krsta umrje in si zdaj išče pomoči.
Ko bi bil ti enega onih ptičev prijel, bi rešil dušo.«
Nekaj dni je drugič prav tam pasel, pa drugič čul
prav take glasove. Ostane pri ognju in žvižga.
Movje prileti in mu razkoplje ogenj. On se pa tega
ne ustraši, temveč zgrabi eno ptico in jo nese domu
k stari babici. Drugi dan jo neseta h krstu. In ko
so mešnik vode po njej polili in svoje molitve zmo¬
lili, je postala bel golobček, ki je zletel proti nebu.
Drugi dan so se na gorišču, kjer je Movje razka-
palo ogenj, videle v pepelu same sledi male dece.
(Sv. Bolfenk v Slov. gor.)

II. Movju ali Mavam se človek ubrani s tem,
da se vrže v koloma jo, v katero mora pihati. (Sv.
Vrban pri Ptuju.)

III. Movje je črnokocast ptič, ki ima močno
pripognjen kljun, precej dolge, kosmate noge in
kakor solnce rjave oči. Na nogah ima preostre in
dolge kremlje, s katerimi napada žvižgajočega
človeka. »Koreža« ne morejo trpeti, zvezdna luč pa
jim ni zoprna; zvezde jih opominjajo prihodnje
sreče v nebesih, korež pa grozovitega ognja v peklu.
(Slov. gorice.)

IV. Kdor Movje krsti z vodo iz bistrega potoka,
reši duše, ker jih je krstil. (Sv. Jurij ob Ščavnici.)

V. Movje ugašajo pastirjem ogenj in strašno šu¬
mijo po zraku. Ako je kateri pastirjev srčen in
vrže suknjo nanje in jih močno pritiska, reši duše
nekrščenih otrok; to so namreč Movje. A pomagaj
Bog tistemu, ki ga premagajo: na drobne kosce ga
raznesejo. (Sv. Ana na Krembergu.)

VI. Otroci, ki umro pred krstom, letajo po
zraku kot takozvane Žive in sila žalostno kričijo.
(Ločnica na Pohorju.)

VII. Hudourniki so tudi taki ptiči, a ne tako
hudi kakor Movje. (Jarenina.)

141

90. Svareče živali.

I. Bilo je na sv. Vincenca dan, ko se ptiči ženijo.
Globok sneg je še ležal nad zemljo, ko pokliče go¬
spodar borne koče pod Kriško goro svoja sinova:
»Pokonci, lenuha, gremo v goro po drva, da mraza
ne poginemo!« Fanta ugovarjata, da danes ni do¬
ber čas, ker je sv. Vincenca dan, toda oče ostane pri
svoji misli: »Kaj mi pomaga sv. Vincenc, on me
ne varuje mraza.« Navežejo si . krplje na noge,
vzamejo orodje in se napote na Kriško goro, ki je
soseda visokega Storžca. Trojica pride do prvih
grmičev; nasproti jim prileti drobna ščinkovka, se
spusti na grmič in milo zaščinklja: »Vincenc, Vin¬
cenc!« Spet ustavljata sinova očeta: »Vrnimo se
vendar, ščinkovka nas svari, danes je sv. Vincenc,
ne smemo na delo!« A zastonj so bile vse besede,
oče se ne da pregovoriti. Ščinkovka odleti in otrese
grmič za seboj —- v tem hipu pa pridrvi s hribov
velikanski plaz in zginil je oče s sinovoma. Ko je
skopnel spomladi tisti kup snega, so našli Križani
trupla treh ponesrečencev.

II.  Pred davnim, davnim časom je bilo veliko
bolenje! Taka kolera je bila, da je malo ljudi pri
življenju ostalo. Človek je bil kar živ in mrtev.
Tako mrtje je bilo, da nas Bog obvari! Prišla pa je
velika ptica, je pa imela sedem mrtvaških glav na
repu, na vsakem peresu po eno, pa sedem jih je
bilo. Tista ptica je začela v Dobrli vasi zjutraj na
cerkveni prag hoditi. Je pa pravila ljudem: »Piberc
jej, piberc jej, piberc jej!«

Ljudje so si mislili, da mora to nekaj pomeniti,
pa so začeli piberc kopati in so piberc jedli: niso
več mrli. tista ptica jih je rešila.

III. V Črenšovcih je živel kmet, ki je pri de¬
litvi ociganil svojo »bratjo« in si tako na krivičen

142

način prisvojil nekaj denarja. Radi tega mu pa
vest ni dala miru; neprenehoma ga je nadihovala,
naj krivico poravna. A on tega ni učinil. Da bi
vest utišil, je dal postaviti poleg vasi križ, na križ
pa ni dal »vseči« bratjino, temveč svoje ime. Ko
je bil križ postavljen, je mislil mož, da je sedaj
dobil mir. Pa se je ukanil. Ko je začel plebanoš
blagoslavljati križ, je priletel ptič, se usedel na
bližnje drevo in začel peti: »To mo kriš — ne tvo!«
To mo kriš — ne tvo!« In kolikrat je šel kmet mimo
križa, je čul glas: »To mo kriš — ne tvo!«

91. Kaliga, huda ptica.

Ko sem bil še majhen deček in rad po gošči
lazil, strašili so me mati s črno ptico Kaligo. Komur
ona zapoje, ta še tisto leto umre. Kakšna je ta ptica,
nisem mogel zvedeti.

92. Pes Marant.

Na Pohorju pravijo, če je kdo na smrt bolan,
da nekaj klivče okoli hrama kakor pes Marant.
Nekoč je čula zakonska žena, ki ji je mož ležal
bolan, da laja Marant. Vsa razkačena, da bo morala
zgubiti dragega moža, je pograbila puško in ustre¬
lila v Maranta. Pa vzdignil se je hud vihar in je
odnesel njo in moža in še celo hram čez planine, da
sosedje niso mogli drugi dan spoznati niti torišča,
kjer je še dan poprej stal hram.

93. Brezglavec.

Zvečer, ko se zmrači, ali rano, preden se zazori,
je večkrat videti svetlo luč, podobno goreči sveči,
ki leti z veliko hitrostjo in visoko nad zemljo. To
je Brezglavec. Pravijo, da so Brezglavci duše tiste

143

■

preminule dece, ki je umrla brez krsta. — Nekoč
se je neki Bratovčan, Vučak po imenu, rano v jutro
vozil po spovednika. Ko pride iz vasi, je takoj za¬
čelo vse polno Brezglavcev siliti h kolesu. Braton-
čan se je zbal, pa je začel Boga moliti, a kaj, ko ni
nič hasnilo; čim bolj se je križal, tem več Brezglav¬
cev je prihajalo nadenj. Nazadnje se je pa razče-
meril pa je začel psovati. Nato so koj zginili.

94. Svečniki.

I. Mnogo ljudi je videlo v Prekmurju »džilera«,
ki ponoči bega s svojim žarečim stolom po njivah
in meri zemljo, ki jo je v življenju krivično raz-
meril. Največkrat ga vidijo v adventu, kadar gredo
ljudje k zorjanicam. Včasi pre koga vpraša: »Ali
imaš deseto špico?«

II. Pod lipo v Mežici, tik kapelice blizu šole, so
nekdaj po krivem prestavili mejnike. Delavec, ki
se je ponoči vračal iz gostilne, je videl, kako švigajo
iskre od mejnika do mejnika. Slišal je stokanje:
»Kam bi vtaknil?« »Kjer si izmaknil, tja vtakni!« se
je odrezal delavec. Prvi glas je veselo odgovoril:
»Rešil si me, Bog Iona j, Bog lonaj!«

95. Lučke v hribih.

Slovenec v Zilski dolini kaj rad opravlja svojo
domačo pobožnost pod milim nebom: posebno ob
sobotah po delopustu se često vidi vsa družina,
kako z glasno molitvijo in kleče opravlja večerno
pobožnost.

Neka družina, obstoječa iz gospodarja, gospo¬
dinje, osmerih otrok in hlapcev ter dekel, je baš
dovršila zadnji očenaš, ko se je nad njimi prikazalo
nekaj, kar je vse spravilo pokonci. Visoko v gor-

144


skih skalah, ki grozeče zro v dolino in ki jih ni
mogel še nihče doseči, so začeli švigati sinji pla¬
meni proti oblakom. Sprva se je pokazal en sam
visok plamen: ta se je razcepil in tedaj je bilo vi¬
deti nešteto plavili zubljev, večjih in manjših, ki
so letali sem in tje, kakor bi jih podil veter. To so
bile uboge duše, ki jih je neki papež »panal« v to
gorsko skalovje in ki jih sedaj goni skrivna sila
sem in tja, dokler se ne spokore za svoje grehe.

96. Žena vidi Vedomce.

Kadar leto gre pod jesen, naglo migajo po trav¬
nikih in hostah nekake svetle, nenavadne lučke. To
so ljudje, ki jih pri nas imenujemo Vedomce ali
Vedunce. Ako jih sam rad ne motiš, ti nikdar ne
store žalega; a s prižgano lučjo se jim ne primikaj!
Pride li kdo s tako lučjo blizu njihovega prostora,
je mahoma pri njem Vedomec ter udari najprvo po
svetilnici, da jo raztrupa, in tudi človeka raztrga
ali mu nahudi kako drugače. Največ jih leta zve¬
čer, kadar se pooblači. Izdaleč ni drugega videti,
nego luč do luči, ki brzo tekajo sem ter tam. Kdaj
in kdaj se jih obilo strne v eno samo luč, a potlej
se zopet razlete narazen.

Jeseni zvečer se je kmetica vračala domov iz
bližnje vasi. Dobro hladno je že bilo in ženo je
zazeblo. Dospevši do razpotja, ugleda nekoliko
vstran velik ogenj. »Kakor nalašč, da se malo po¬
grejem,« reče sama pri sebi in zadovoljna krene
k ognju. A jedva noge dene s prave poti, že se
ogenj razkropi na drobne lučce, kakor da ga bi bil
kdo raztepel. Kmetica zavpije: »Sveti križ božji!«
in v strahu pobegne. Potlej je doma pripovedovala,
koliko je videla »Vedomcev«, ki so se takoj raz-
prhnili, čim se jim je približala.

Bajke 10

145

97.  Vampirji.

L Še sedaj pripoveduje malne vsa ižanska
zemlja in vse barje o kmetu Žirovcu, ki je nekako
pred petdesetimi leti umrl v Tomišljem pod goro
»Korimom«. Žirovec je bil dobro bogat in razumen
mož, a povampiril se je bil po smrti — ali bil je
Vedomec, kakor imenuje bar jan takega človeka .. .
Iz Tomišljega se pokopavajo k svoji župni cerkvi
na Igu, kamor je bil nesen tudi Žirovec. Ali kaj se
je skoraj potem zgodilo? Začel je ponoči vstajati iz
groba ter hoditi k ženi v Tomišlje spat, kakor po¬
prej, dokler je živel. Še do današnjega dne niso
pomrli starci, ki so' ga znali in često videvali, kako
je blizu svoje hiše na kamenu sedel, obuvaje eno
edino nogavico. Kakorkoli jo je izkušal natekniti,
bodisi na desno ali na levo nogo, vselej mu je slu¬
žila napak in zato je vselej zlovoljen zamrmral:
»Ni prava noga.« Kasno zvečer je bil nekdaj prišel
tudi k sosedovim na pod, kjer so baš vejali omla-
čeno žito, in pogovarjal se je tam, kakor živ človek.
Daši sosedom ni storil nič žalega, vendar so se ga
povsod bali, čemur se nihče ne more čuditi. Zato
sta ukrenila golski in ižanski župnik, temu Volko¬
dlaku ustaviti rabo. Odkopali so mu grob ter so mu
z glogovim kolom predrli telo skozi srce in jamo
potlej spet zasuli, kar je videlo več ljudi. Odsihdob
ga res nikdar več ni bilo v Tomišlje k ženi, ki je
baje naposled, sirota, zblaznela od strahu in ža¬
losti. — Pravijo še, da je Volkodlak, ko so mu kol
zasajali v srce, zaklical: »O, zdaj ste me pa ujeli.«
Žena je porodila Vampirju otroka.

II. Premrl je po Notranjskem zelo običen pri¬
imek, a poleg tega je znana tudi premrlova kri,
premolova kri, premrova kri; vse troje se sliši v
Rihenberku, a pravotno je samo prvo. Na Zemonu
pri Notranjski Bistrici se to zove prilogova kri. Če

146


ljudje zjutraj na kakem potu najdejo kos ruše
ilovice, mokre od rose, govore, da je to kri, ki so jo
izbljevali »Vedomci«. Napivši se človeške krvi, se
Vedomci ponoči često stepo med seboj, najrajši na
kakem razpotju in o takih prilikah baje mečejo
popito kri iz sebe. Kadar letajo ponoči vešče po
vzduhu, ljudje govore: »Vedomci se tolčejo.« —
Premrl pomeni to, kar otrpel: Vampir res leži v
grobu le otrpel, ker iz njega hodi živim ljudem kri
izpijat. A kaj si je prilog P Mogoče »incubus«, kar
je zopet isto kar vampir.

III. O Volkodlaku pravijo, da se rodi v oblačilu
in če ga ne rešijo, da postane Volkodlak. Pa da mu
morajo košček tistega oblačila všiti pod ramo, ali
pa mu dati žlico v usta. da jo gloje: tako ga rešijo.
Pa kadar umre, da ga morajo na zobe položiti, ali
pa mu denejo nov cvek pod jezik.

Čez praznike da se ne sme pustiti gnoj na njivi,
ne da bi ga podorali, ker sicer leži za njim Volko¬
dlak in čaka Krstnika s tistimi šibami, ki jih puste
drugi orači na njivah, da ga z njimi pretepe.

IV. Pravijo, da je neki berač prišel v vas in
prosil povsod prenočišča, a zastonj. Zato je šel pred
cerkev spat, a ponoči ob enajsti uri se mu je pri¬
kazal Volkodlak in ga vprašal, kaj tukaj dela. Be¬
rač mu pove, da si je moral tukaj najti prenočišče,
ker ga nihče ni hotel vzeti pod streho. Nato mu
reče Volkodlak, naj gre z njim, in berač uboga.
Volkodlak pobere na pokopališču tri kamne in
gresta v vas. Ko prideta do prve hiše, vrže en
kamen čez krov, pa se oglasi pes pri hramu in
Volkodlak pravi: »Tukaj ne bo nič, pojdiva dalje.«
Prideta do druge hiše in Volkodlak vrže drugi ka¬
men, pa se oglasi kokoš pri tistem hramu in Volko¬
dlak reče: »Tukaj tudi ne bo nič.« Prideta do tretje
hiše in vrže kamen, pa se ni nič oglasilo. »Tukaj
bo,« reče Volkodlak in vstopita v hišo. V kuhinji

10 '

147

zanetita ogenj pod kotlom, ki je visel nad ognji¬
ščem; družina ga je namreč pozabila zvečer sneti
in zato je šel Volkodlak v tisto hišo. Berač je po¬
lagal na ogenj trske in se grel, Volkodlak pa je šel
v sobo, kjer je spala družina. Kmalu se je od tam
začulo stokanje in ječanje: Volkodlak je pil gospo¬
darju kri. Kmalu prinese iz sobe gospodarjevo
kri; tako krv imenujejo »prlogovo«. Vrže jo v
kotel kuhat. Ko jo skuha, sname kotel proč pa
začne jesti in ponudi tudi beraču; a berač ni mogel
niti pokusiti te stvari. Ko ga spremljevalec le sili,
se začne berač delati, kot da použiva, a skrivaj jed
stavi v nedrije. Vse sta opravila in Volkodlak začne:
»Ko bi gospodar od teh pen, ki so v pepelu, dobil
vsaj toliko, kolikor za nohti ostane, bi ozdravel.«
Potem zakopljeta ogenj in se vrneta.

Drugo jutro gre berač v tisto hišo pa začuje že
od zunaj jok. Stopi v vežo, kaj je? Gospodar je na
naglem obolel, da se ne gane. Berač vpraša, ali sme
k bolniku. Dovolijo mu in on mu da nekaj tiste
krvi: gospodar je ozdravel. Potem so baje Volko¬
dlaka odkopali, pa da se je v grobu zarežal in
rekel: »Da sem vedel, da boš povedal, bi te bil
sesul kakor ,sončji‘ prah!« Pravijo tudi, če Volko¬
dlak ne dobi kotla nad ognjiščem, da gre vendar
tudi brez njega kuhat; preden pa leže nazaj v
jamo, da vrže kri iz sebe in jo založi z zemljo.

V. V Beli Krajini so še pred nekaj leti na pose¬
ben način pokapali mačehe. Ko so jih polagali v
rakev, so jim devali pod jezik kak denar, star groš,
desetico, dvajsetico, ali tudi krajcar. To pa zato,
ker bi sicer vstala iz groba Vidovina ali Ris, ki bi
uničil ves rod. Risa poznajo tudi na vzhodnem
Štajerskem. Stanku Vrazu je pripovedovala nje¬
gova mati tako strašno povest o Risu, da so se mu
ježili lasje.

148

VI. V tržaški okolici pripovedujejo, da se je
ponoči peljal voznik mimo pokopališča. Kar za¬
gleda ob cesti belega človeka, ki je razkopaval
zemljo. Strahu trepetaje se voznik prekriža in po¬
žene z bičem konje v dir. Ko se vendar iz radoved¬
nosti ozre, vidi, da tisti človek dirja za njim. Tira
hitreje in hitreje, ali le prekmalu mu je bela pošast
za petami. Že skoči na voz, ki je baš drevel mimo
križa ob cesti, a v tem trenutku se zopet zgrudi
na zemljo. Zdaj se je voznik domislil, da je ta
pošast bila Striga, ki pa zgubi pred cerkvijo ali
križem svojo moč. Bogu se zahvali, da ga je čudo¬
vito otel. Drugi dan so našli cesto pred križem
krvavo. Na pokopališču je bila na onem mestu
zemlja razrvana. Skazalo se je, da je bil tam po¬
kopan nespokorjen morilec. Izkopali so njegovo
truplo, in čuda! bilo je nepokvarjeno.

VII. Volkodlak je, kakor Movje, največji
sovražnik ognja. Neki pastirček si je kuril blizu
britofa, ki so na njem pred kratkim pokopali hu¬
dodelca. Ponoči vstane hudodelec iz groba — po¬
stal je namreč Vampir. Plane proti ognju, ga raz-
kopa do zadnje iskre, nato iztrga fantiču srce in
jetra in jih požre. Drugo jutro so našli tam razme¬
sarjeno truplo pastirčkovo.

98. Preminoli Ižekovčan.

V Ižekovcih je živel nedavno neki pozo jen
kmet, Vojkivič po imenu, ki si je na grešen način
spravljal bogastvo. Ta človek je namreč, da bi imel
večjo srečo pri živini, shranil božanstvo (hostijo) v
stalo. Radi tega je imel tako lepo in močno blago,
da ji v vsej okroglini ni bilo para. Kobile so dobi¬
vale vse širom prvo premijo in so bile tako krotke,
da kočijažu nikoli ni trebalo ne biča ne držanic.
Srečen je bil ta kmet, prav srečen, samo da ga je

149

1

smrt naglo in nepripravno pozvala s tega sveta.
Zavoljo svojega grešnega početja pa ni našel v
grobu pokoja. Že na karmini je včasi našel hlapec,,
ko je šel v pivnico po vino, umrlega gazdo sede¬
čega na gantarjih poleg lagva. Ko so pa karmine
opravili, ga je zapazila sneha. Visel je na jegnedi
v kuhinjski torbi in se ujčkal. Zatem je prišel
skoro sleherno noč domov, pa je česal kobile in jim
polagal do polnoči. Če je prišel kdo v takem hipu
v hlev, je preminoli pognal vanj kefo ali čohalo.
Domači so bili seveda v velikem strahu, pa so dali,
naj se bere maša za gospodarjev dušni mir. Res je
plebanuš služil mašo, ali ko je hotel povzdigovati,
se mu je hostija v rokah vnela in takšen strah ga je
obšel, da je pobegnil iz cerkve. Še dolgo je hodil
preminoli kobile česat in jim polagat.

99. Žareča čreda v Muzgah.

Pred leti, pravijo stari ljudje, se je prikazovala
v Muzgah v Prekmurju čudna prikazen. Neki pre-
rninol ovčar je namreč tam pasel žareče ovce. Več¬
krat se je videla tropa drobnice, ki je bila vsa v
ognju in se je pasla po travniku. Če se je malo raz¬
tepla, je pridirjal nad živali žareč pes, ki jih je
med strašnim iajanjem spet skupaj zavrnil. Ta
ovčar, ki je bival za svojega življenja z neko žensko
v ovčarnicah, je pre zagrešil strahovit greh. Nekoč
pa je bil nevarno bolan in se je pri tej priliki spo¬
vedal tega velikega greha. In spovednik mu je na¬
ložil tako pokoro, o kakršni se še nikoli ni slišalo.
ZapoA^edal mu je namreč, da mora sam sebe živega
sežgati. Ovčar je ubogal, je šel v ovčarnico, kjer
je bila zbrana njegova tropa. Sredi med ovcami si
je napravil ležišče v slami in je pod seboj zažgal.
Ona ženska je pa to opazila in ga je hitro potegnila
iz ognja. Ovčarju je sicer rešila za par dni živ-

150

Ijenje, ovce in pes pa so z ovčarnicami vred zgoreli.
Za nekaj dni je umrl tudi ovčar. Ker pa je radi
njega toliko nedolžne živine poginilo, je hodil še
dolgo časa strašit. Še dolgo se je prikazoval po
Muzgah in so ga slišali ponoči, kako je žvižgal
ovcam.

100. Dvakrat na svetu.

V Prekmurju pripovedujejo, da je neka mati,
ki je imela malo detece, obolela in umrla. Težko se
ji je bilo ločiti s tega sveta, ker se ji je dete preveč
smililo, ki ga je morala tako malega zapustiti na
svetu. Iz velike ljubezni, ki jo je imela do deteta,
ni ostala v grobu, marveč je vsako noč prihajala
domov. Zvečer, kadar se je stemnilo, je bilo takoj
slišati, da je preminola pri zibeli in da nadaja de¬
tetu. Mož jo je zelo ljubil, dokler je živela: zdaj pa,
ko je bila že preminola, se je je vendarle bal. Gre
torej spraševat kaplana, kaj naj stori? Kaplan mu
je velel, naj si naprosi šest močnih dečkov in če
preminoča zopet pride, naj jo primejo in pe izpuste
iz rok. Tako je mož storil. Zvečer je prišlo šest
močnih dečkov pa so čakali pokojnico. Posveta
niso ugasili, ampak so poveznili velik lonec nanj.
Za kratek hip začujejo, da pri zibeli nekaj giblje.
Eden dečkov urno vzame lonec s posveta in kaj so
videli? Pokojnica stoji pri zibeli pa nadaja detece.
Najprej jo je prijel mož, za njim pa še šest dečkov,
pa so jo držali prek polnoči. Pokojna bi bila rada
ušla nazaj, pa ni mogla. Minula je ura, ko morajo
mrtvi nazaj v grob; šele tedaj jo spuste. Tako je
ostala ženska na tem svetu, pa je živela še sedem
let, samo da nikdar več ni bila vesela. Nekoč jo je
mož vprašal, zakaj je zmerom tako žalostna. Od¬
govorila mu je: »Ti si temu vzrok. Jaz bi ti kljub
temu zdojila otroka, če me tudi ne bi bil tu ustavil.
Zdaj bom pa morala še enkrat prestati smrtno grozo.«

151

101. Torek in četrtek.

V neki župniji Dolnjega Rožaka ob vznožju
Karavank imajo kmetje navado, da praznujejo
torkov in četrtkov večer s tem, da ne predejo več
po večerji. Zakaj imajo to šego, pove naslednja
povest. V neki samotni koči v hribih sta živela mož
in žena in se držala šege, da je šel kolovrat ob teh
dneh po večerji počivat v kot. Nekoč je postalo
možu slabo in ko se je približala noč, je ženi iz¬
dihnil. Do sosedov je bilo daleč in žena je oskrbela
mrliča sama, kakor je pač šlo: umila ga je, pre¬
oblekla in položila na posteljo. Sedela je poleg
njega in molila, ker se mrličev ne sme puščati
samih. Približa se ura duhov. Naenkrat se zgane
mrtvec in spregovori: »Ljubezen je minila, zve¬
stoba je minila, idi, žena, po ljudi.« In se hoče
zravnati pokonci. Ona pa pravi: »Nikamor ne
grem, samega te ne pustim.« Za nekaj časa spet
spregovori mož iste besede: »Ljubezen je minila,
zvestoba je minila, idi, žena, po ljudi. Idi takoj, ali
pa te raztepem na solnčni prah.« Žena mu odgovori,
da ne gre nikamor. Postajalo ji je vroče in mislila
je, kako se bo to končalo. Spet se je začel mrtvec
gibati, kar se odpro vrata in v sobo stopi velik ne¬
poznan mož, noseč v roki leskovo samorasel. S to
šibo ošvrkne mrliča, ki se je skušal vzravnati v
postelji, nakar se pokojni spet uleže. Čez nekaj
časa je prišlo spet življenje v njega. V tem hipu
stoji v sobi drug neznan mož, istotako z leskovo
šibo v rokah, in tudi on ošvrkne mrtvega in ga
spravi k pokoju. Tako sta stražila ta dva možaka
mrliča in sta ga šeškala enkrat eden, enkrat drugi,
kakor hitro se je ganil. Ko je pretekla ura duhov,
sta se obrnila k ženi, ki je stala vsa otrpla od strahu
v kotu, in ji rekla: »Midva sva Torek in Četrtek, ki

152


jih ti tako marljivo častiš. Prišla sva ti na pomoč,
ker sicer bi te bil raztrgal tvoj mož na drobne
kosce, ker ga nisi ubogala.« Nato izgineta.

102. Mrtvaški ljubeč.

I. Vaški fant in vaška dekle sta se, že precej
časa ljubila. Kar potrdijo fanta ob svojem času v
vojake in moral je na vojsko. Težka jima je bila
ločitev, pa ni moglo drugače biti; fant je moral iti.
Pri odhodu pa ji za trdno obljubi, da čez leto in
dan gotovo pride, živ ali mrtev, brez razlike — in
določita še kraj, kje se snideta.

Ljubček je bil na vojski ubit. Leto se izteče. Lju¬
bica čaka in čaka — dragega ni! Pride noč —
njega ni! Dekle ne gre spat, temveč zaveže si cu¬
lico in ga gre čakat na odmenjeni kraj. Ko je tekla
zadnja ura pred polnočjo, pride njen ljubček na
belem konju. Reče ji, naj sede na konja. Ona stori
tako brez ugovora in konj zdirja. Jezdila sta čez
devet dežela. Vpraša jo, ali jo je kaj strah? »Kaj
me bo strah, saj sem pri tebi.« Tako dospeta po
dolgem potu do pokopališča. Tu se ustavi jezdec,
razjaše in ona za njim. Povede jo do praznega
groba in pravi: »Tu je moje domovanje, ljubica,
le skoči noter.«

Ona je vendar imela še toliko milosti, da je le
culico vrgla v jamo. Ljubček je pa menil, da je
skočila deklica v grob, pa poskoči še on in grob se
zasuje. Deklica je v smrtnem strahu zbežala od-
ondod. Konci pokopališča je bila mežnarjeva hiša
in v to plane. Žive duše ni bilo notri, le mrlič je
ležal sredi hiše na odru. Dekle zleze za peč. Kmalu
pride mrtvaški ljubček na okno trkat: »Mrtvac,
vrzi živega ven!« Tako potrka trikrat. V tretje se
mrlič vzdigne in pravi: »Daj mi mir!« Oni pa le
trka in trka. Iznenada se mrlič dvigne in plane

153

nad pošastnega ljubčka. Dolgo se mečeta, pa no¬
beden ni mogel drugega premagati. Zdaj pa zapoje
petelin in takoj se izpustita. Mrlič gre leč na oder,
pošastni ljubeč pa v svoj grob.

Drugo jutro pridejo ljudje v hišo, najdejo de¬
kleta za pečjo in se začudijo, odkod je prišla. Go¬
vorili so čisto drug jezik, da jih prav nič ni umela.
Ker ni vedela, kam iti, je ostala tam in mežnar jo
je vzel za deklo. Sedem let je že služila pri mež-
narju, ko gre nekega dne na pokopališče travo žet.
Kar zagleda na grobu svojega ljubčka jajce, ki ga
je tam kura znesla. Gre ga pobirat; ko se pa s
prstom tal dotakne, se prime mezinca koščica —
nikakor je ni mogla odstraniti, tako trdno se je
držala kože. Gre domov, pokaže mežnarju in on
gre z njo k fajmoštru. Gospodu se zdi ta stvar zelo
čudna, vzame mašne bukve in gre z deklo na grob
molit. Med molitvijo se pa oglasi koščica na prstu
ter pravi: »Ne odtrgam se prej od prsta, dokler
tega dekleta ne spravite čez deveto deželo, odkoder
sem jo dovedel. Prej tudi ne morem biti zveličan.«
Fajmošter zdaj pošljejo dekleta čez deveto deželo
domov in kost je odpadla. Doma niso vedeli, kam
je deklica prešla, in nemalo so se čudili, ko jo ugle¬
dajo čez toliko let. Vpraševali so jo, kaj se je do¬
godilo, ona pa je le malo govorila in je kmalu po¬
tem umrla.

II. Onstran Mure v neki mali vesici sta se za¬
ljubila mladenič in devojka in se s prisego zave¬
zala, da drug drugega nikoli ne ostavita. Za
nekoliko dni pa je mladenič dobil zapoved, da
mora iti na Taljansko v krvavi boj; tam ga je kaj
kmalu ubila sovražna krogla. Njegovi pajdaši so
pisali devojki domov, kaj se je z njim zgodilo.
Devojka je pismo prečitala in rekla: »To ni istina;
če bi bil mrtev, bi že prišel do mene.« Še tisto noč

154


je prišel ob deseti uri mladenič v vojaški obleki po
devojko. Konja je pustil zunaj, sam pa se je po¬
kazal v hiši in rekel svoji deklici: »Ljuba moja,
hajd na konja!« ... Oča in mati sta jo ustavljala,
naj rajši ne gre z njim, ona pa je le silila, češ, da
brez dragega ne more živeti. In res se je odpravila
nazadnje z njim. Sedla sta na konja in poletela dol
proti Taljanskemu. Ko sta bila že precej daleč, je
mladenič vprašal devojko: »Mrtvec trdno konja
jaše; ljuba, te ni strah?« Devojka mu ni dala od¬
govora. Za časek jo vpraša drugič: »Mrtvec trdno
konja jaše; ljuba, te ni strah?« V divjem diru sta
dospela na Taljansko ter zavila na neko pokopa¬
lišče. Hipoma je nastal silen vihar. Mladenič tretjič
vpraša devojko: »Mrtvec trdno konja jaše; ljuba,
te ni strah?« Devojka je nato skočila s konja pa se
hitro skrila v mrtvaško kočo, kjer je ležal mrtvec
na odru. Kmalu je bil tudi mrtvi mladenič pri
koči in se oglasil: »Ti, mrtvo telo, daj mi živo ven!«
Mrtvec se je že vzdigoval, da bi mladeniču ustregel,
a deklica mu je velela: »Ti, mrtvo telo, počivaj!«
jokaje ponovi mladenič svojo prošnjo: »Ti, mrtvo
telo, daj mi živo ven!« a spet je velela deklica: »Ti,
mrtvo telo, počivaj!« Ko je hotel mladenič tretjič
ponoviti svojo prošnjo, je pa že pretekla ura, ob
kateri se morajo preminoli povrniti v grob. Mla¬
denič se je vrnil v svoj grob, devojka pa je ostala
čez noč v mrtvaški hišici. Drugo jutro so prišli po-
kopiči in so se nemalo začudili, ko so ugledali tujo
deklico pri mrliču. Možje so dekletu dopovedali,
kje je, tega pa ji niso mogli reči, v kateri kraj naj
bi šla domov. Zato je morala tam ostati. Ponudila
se je plebanošu za deklo in on jo je vzel. Nekega
dne je šla na pokopališče travo brat. Baš ko je
kosila pri grobu, kjer je bil pokopan mladenič, se
je pokazala iz groba roka, pa jo je prijela za des-

155


nico in je nikakor ni hotela več zapustiti. Prišli so
mašniki in molili nad njo, toda zastonj! Roka pre-
minolega se je je še vedno oklepala.

Nato pa je plebanoš začel izpraševati devojko
po njenem prejšnjem življenju in tedaj mu je raz¬
odela, kaj je bilo med njo in mladeničem, ki spava
tu pod rušo. Duhovnik jo je zvezal s pokojnim
zaročencem in dal poročencema svoj Blagoslov.
Pri tej priči se je grob odprl in požrl devojko, da
je ni bilo več videti.

III. Mlad fant je moral v vojake. Imel je pa
zvesto ljubico in tej je prisegel, da se vrne nazaj,
če ne živ pa mrtev. Nasprotno mu je dekle oblju¬
bilo, da se ne bo možilo, dokler se on ne vrne.
Vojska je bila že davno minila ali fanta le ni bilo
in ni bilo nazaj. Dekle je žalostno premišljevalo,
kaj bi se bilo moglo njenemu ljubemu pripetiti.
Neko noč sliši, da je zapel zvonček pri hišnih
vratih. Mati, ki je spala z dekletom v isti sobi, je
hotela pogledati, kdo tako pozno zvoni. A dekle ji
reče, da je to njen posel, in steče naglo po stopnicah
v vežo. Ko odpre vrata, zagleda ljubega pred seboj
in vzklikne od veselja. Ljubček, ki je bil prijezdil
na konju, reče dekletu, naj se hitro odpravi in gre
za njim, ker se imata še nocoj poročiti. Dekle ve¬
selo zleti v sobo, se naglo odpravi in zbere vse
svoje vrednosti, zavije jih v ruto in dene pod desko.
Nato se vrne k svojemu dragemu. Ta jo posadi za
seboj na konja in zdirja v divjem teku iz vasi na
piano. Jezdita mimo vasi in pokopališč. Spotoma
ogovarja ljubček deklico: »Mrtvec trdno konja jaše;
ljuba, te ni strah?« Dekle mu je vedno odgovarjalo,
da je ni strah, saj je on pri njej, mrtvih pa da ni
treba buditi. Dospeta do pokopališča, se ustavita in
skočita raz konja. On ji reče, prazen grob kazaje:
»Tu je moje domovanje, ljubica, le noter skoči.« On

156


sam stori tako in jo zgrabi za predprt, da bi jo
potegnil za seboj. Predprt pa se utrga in dekle od
straha zbeži v mrtvaško hišo. Žive duše ni bilo
notri, le mrlič je sredi hiše ležal na odru. Kmalu
pride mrtvaški ljubček trkat na okno. »Mrtvec,
vrzi živega ven!« Že se je mrlič vzdigoval, da bi
izpolnil fantovo željo. A ona veli: »Ti, mrtvo truplo,
počivaj!« Toda iznenada se ljubček pokaže v sobi;
a tudi mrtvec vstane z odra in se zgrabita, pa nihče
ni mogel premagati drugega. Zdaj pa zapoje pe¬
telin in takoj se spustita: mrlič gre leč na oder,
mrtvaški ljubeč pa v svoj grob, prej pa še reče:
»Ako se hočeš domov vrniti, na cesto pej, na zvezde
glej in ne boš zgrešila pota.« Ko se je dan storil, se
napoti dekle proti domu. Ali šele čez dolgo časa je
prišla nazaj. V tem se je bilo doma že vse izpre-
menilo in nihče je ni več spoznal. Šla je k duhov¬
niku in ta ji pove, da se je bilo pred dolgo leti neko
dekle zgubilo iz svoje lastne hiše. Pa tudi duhovnik
ji ni veroval, da bi bila ona tista izgubljenka. Vrne
se zopet na svoj dom in zahteva, naj jo pustijo v
sobo, kjer je nekdaj spala. Tu je izvlekla izpod
deske svoje nekdanje imetje, in tako so se prepri¬
čali, da je ona tukaj res domača in smela je ostati.
Toda ni živela dolgo.

103. Prelita kri zahteva maščevanje.

V mračni sobi gostilne, ki je stala na Ptujskem
polju, je sedel pred davnim časom mož v romarski
obleki. Pred seboj je imel vrček ljutomerca. Ko je
svoje popil, je potegnil izpod romarskega plašča dobro
rejen mošnjiček in iskal tako dolgo, dokler ni našel
dosti velikega novca. »Ali greste daleč?« vpraša
neprijazni krčmar, požirajoč s pohlepnimi očmi
romarjevo mošnjo. »Daleč, daleč!« odgovori romar,

157

»namenjen sem v obljubljeno deželo. Pot je sicer
težavna, toda kdor je imel pogum grešiti, mu ne
sme tudi biti nobena pokora pretežka. Pa z Bo¬
gom!« Zgrabi za palico ter gre po neki stranpoti
proti bližnjemu gozdu. Bil je Blažev dan; solnce,
ki je prej svetilo in poklicalo spečega medveda iz
zimskega brloga, se je bilo proti večeru spet skrilo
in mrzel zgorec je bril s Pohorja. Debela snežna
plast je pokrivala polje. Romar dospe do gozda in
tamkaj zgine. Proti večeru so slišali prebivalci
bližnjih vasi čist in mogočen glas zvona, kakor se
začuje večkrat, če se spreminja vreme. Ugibali so,
odkod ta glas; mogel bi biti od Sv. Barbare. Toda
ta zvon se je glasil drugače. Venomer so slišali
poljanci ta glas in si niso mogli razložiti, odkod
prihaja. Šlo je proti pomladi, ko je potovala večja
truma ljudi skoz tisti gozd, kjer je bil zginil sa¬
motni romar. Ko pridejo do nekega razpotja, se
hipoma zopet oglasi tisti zvon jasno in določno.
Trikrat pozvoni, ljudje se spogledajo, kaj je. Ozi¬
rajo se naokrog in odkrijejo za nekim grmom
človeško truplo, odeto v romarsko haljo. Snežna
odeja je bila dotlej prikrivala, da je bil tukaj ubit
tujec. Na glavi je imelo truplo, ki mu gniloba še
ni mnogo škodovala, zevajoče rano. Spet in spet se
je oglašal zvon, ko so si delali ljudje iz vej nosil¬
nico za silo in nesli truplo v vas. Že so imeli gozd
za seboj in pot jih dovede mimo one krčme na sa¬
moti. Ko stoje pred hišo, zvon hkrati obmolkne, kot
bi to nekaj pomenilo. Kmalu je bil krčmar, ki je
mislil, da so prišli gostje, zunaj. Ko tako iznenada
zagleda mrtvo truplo, se zgrudi na tla ter prizna,
da je on ubil tujca. Ko so nesli romarja k zad¬
njemu pokoju, se je znova oglasil zvon. Morilca so
spletli na kolo, in tedaj se je oglasil zvon poslednji-
krat — prelita kri je bila maščevana!


104. Grmade.

I. Na Spodnjem Štajerskem se je ohranila tu in
tam med Slovenci častitljiva stara šega, ki ima svoj
izvor v najstarejših naziranjih slovanskih. Znano
je, da so nanosili Slovani ng, grobove svojih junakov
velikanske mogile. Na enak način časte Slovenci še
sedaj spomin tistih, ki so zgubili življenje po ka¬
kem nesrečnem naključju ali jih je pokončala mo¬
rilčeva roka. Take spomenike najdemo povsod po
gozdovih in na samotnih potih. Na ono mesto nam¬
reč, kjer je padel popotnik v prepad, ali je bil ubit
od razbojnikov, ali ga je doseglo tajno maščevanje,
vrže prvi mimoidoči nekaj kamenčkov, da se duša
pokojnega ne bi vračala iz groba. Ker je ta vera
splošno razširjena in opravi vsakdo, kdor pride
mimo, to delo, narastejo ti kupi sčasoma do dokaj¬
šnje veličine. Groza obhaja popotnika ob teh grma¬
dah, ležečih kje v divjem gozdu ali pa na vdrtih
bregovih kake ložnice. Zdi se, kakor da nam kličejo:
»Sta, viator. ora pro me!« Nihče ne pojde mimo, ne
da bi posvetil neznancu, ki ga je tu dočakala smrtna
usoda, nekaj trenutkov razmiselka.

II. Ob poti k Sv. Jedrti (pri Savinjski Ložnici)
se polagajo veje, šibice, storži in drugo na kup, ki
se potem prilično zažge. To je grmada, ki se dela
na spomin stari Mariljki. Šla je neki od vinograda,
pa so jo ondi razbojniki usmrtili pa oropali. Ker
je torej storila ta ženska naglo smrt, ki nanjo ni
bila pripravljena, se zažiga omenjena grmada, da
najde njena duša pokoj. Ker je to mesto v gozdu,
plaši se posebno mladina in nikdar ne bi šla mimo
brez kakega dodatka, ki si ga je bila že prej pri¬
pravila. Pa še potem jo ulijejo drug za drugim, da
se kar prah vzdiguje za njimi.

159

105. Strah v rakičanskem gradu.

V davnem času — tako pripovedujejo stari
ljudje — je moral rakičanski grof večkrat pobeg¬
niti z grada, tako strašna dela so se tam dogajala.
Skoro vsako noč ob enajstih je nastal silen ropot,
nato pa se je vselej pokazalo nekaj groznega. Grof
ni znal, kaj naj naredi. Nazadnje je zvedel, da živi
na vasi neki pobožen mož. Tega da grof pozvati v
grad in ga za božjo voljo prosi, naj tri noči spi pri
njem. Siromak je privolil pa je ostal v gradu pri
grofu. Zvečer sta se grof in siromak dolgo pogo¬
varjala in čakala, kaj se bo zgodilo. Okoli desete
ure sta šla v postelje. Ko sta zmolila večerno mo¬
litev, je takoj nastal silen ropot. Po ropotu pa sta
se pokazali dve grdivi laloki (= čeljusti, goltanec).
Ena zgoraj v hiši, druga pa spodaj. Siromak je nato
tako vzdihnil: »Gospod Bog, saj naju moreš vzeti
tudi z manjšim strahom!« Na te besede sta laloki
zginili. Drugo noč pa se je prikazal močen, velik
človek, ki je prinesel mnogo nožev pa jih je po¬
ložil na stol. Siromak je zopet vzdihnil: »Gospod
Bog, saj je en nož zadosti, če naju hočeš skončati.«
Na te besede je preminil človek z noži vred. Tretjo
noč pa je nastal tako velik ropot, da sta oba, siro¬
mak pa grof, vsa odrevenela. Ko pa je ropot minil,
se je zaslišalo milo jokanje. Siromak je sedaj vpra¬
šal: »Če si božje stvorenje, povej nama, kaj želeješ?«
Nato sta dobila odgovor: »V tem gradu so sprav¬
ljeni penezi, ki so bili zadobljeni po krivici. Te
peneze treba med siromake razdeliti.«

Drugi dan je dal grof ves grad pregledati
in so našli v pivnici kup penez. Te peneze je
grof razdelil siromakom, pa je imel nato mir
v gradu.

160

106. Strah v lotmerškem gradu.

Blizu Lotmerka je grad, v katerem so se nekdaj
godila tako strašna dela, da se nihče ni upal v njem
bivati. Nazadnje gre neki novomašnik s tremi go¬
rečimi svečami v grad in tam Boga moli. K$ ura
odbije enajst, se dvigne po gradu strahovit hrušč,
kakor bi razsajal najhujši vihar. V tem se prikaže
človek, ves obdan od žarečih plamenov. Novomaš¬
nik ga vpraša: »Kaj želiš, da ti spolnim?« Ni dobil
nobenega odgovora; zato je molil dalje. Za nekaj
časa se znova dvigne ropot, a že ne tako velik
kakor poprej. Ropot prestane in v sobi se pokaže
gospod, ki mu je visel iz ust dolg žareč jezik, s kate¬
rega so padali črvi. Novomašnik ga vpraša: »Kaj
želiš, da ti spolnim?« Tedaj odgovori: »Ki pride za
menoj, ti bo že povedal.« Za njim je res prišel člo¬
vek, ki je bil že napol bel, pa je rekel duhovniku:
»Ta grad je po pravici last neke dece, ki sedaj živi
v siromaštvu v svetu. Moj dedek, ki si ga tu vsega
žarečega videl, si je po krivici zasvojil ta grad. Oni,
ki je prišel za njim in imel žareč jezik, je njegov
sin, jaz sem pa vnuk. Če hočete, da nastane v gradu
mir, morate spraviti grad nazaj v roke one siro¬
mašne dece. Tedaj se mi rešimo trpljenja, pa tudi
deca bo srečna.« Duhovnik je poiskal otroke, čijih
je bil grad po pravici, pa jim je pomogel do njiho¬
vega. Tako je rešil te tri preminole, ki zavoljo kri¬
vičnega imetka niso imeli miru med mrtvimi.

107. Preklesa.

Večkrat se ponoči čuje milo jokanje: to se zove
»preklesa«. To jokanje si ljudje na več načinov
razlagajo. Nekateri pravijo, da se hodi domov jokat
dete, ki ga je mati sama iz življenja spravila. Drugi

Bajke 11

161

pa pravijo, da hodi domov jokat preminoli, ki je
za življenja učinil komu krivico, pa sedaj želi, da
bi živeči za njega molili in poravnali njegov greh.
Večkrat si pa drugače razlaga jo to jokanje: pravijo,
da se ima pri hiši, kjer se čuje jok, zgoditi kakšna
velika nesreča.

108. Podmenki.

I. V starih časih je Vrag deco podmenjaval. Če
je mož proklel nošenico, je imel Vrag do deteta
veliko moč. Često se je zgodilo, da je tako dete od¬
nesel in namesto njega podvrgel drugo. Kako pa
so spravili pravo dete spet nazaj? Skuhali so kašo
v lončku in poleg postavili tako veliko žlico, da
dete z njo ni moglo v lonček seči. Nato so pa dete
»naali« (pustili, nehali) samo pri tem lončku na
kakšnem skrivnem kraju. Ko je Vrag videl, da dete
ne more jesti, ga je odnesel in vrnil pravo dete.

II. V Mežiški dolini je neka žanjica nesla otroka
v zibelki s seboj na njivo. Ker je bila pridna, ji je
šlo delo hitro izpod rok. Mislila je samo na delo,
pri tem pa pozabila na otroka in pustila zibelko
predaleč od sebe. Zato je zgubila oblast nad otro¬
kom. Prišel je namreč Škopnjak, ki rad ukrade
otroka in ga zamenja z drugim, s podmencem. Tudi
tukaj je zamenjal otroka v zibelki in položil na
njegovo mesto drugega, ki pa je bil, kakor se je
skazalo, nekoliko bebast. Mati je spoznala, da ji je
Škopnjak zamenjal otroka, ker je dete ležalo v
zibelki ob vznožju. Nesrečna mati si je narezala na
Marijin praznik tri mlade leskove šibe in z njimi
tako dolgo tepla zamenjanega otroka, da ji je vrglo
v zibelko njenega otroka nazaj, zamenjanega pa
odneslo. Zraven pa je vpilo: »Jaz sem s tvojim
otrokom tako lepo ravnal, ti si pa mojega tepla!«

162

109. Sojenice in Rojenice. Prekmurska sporočila.

I. Človeku se osodi vse njegovo življenje, ko se
na svet rodi. Osodi jo mu pa Sojenice, ki jih je troje.
Nekateri pravijo, da prva sodi mladost, druga za¬
konsko življenje, tretja pa starost; drugi pa pravijo,
da ena sodi veselo pa srečno življenje, ena žalostno
pa nesrečno, ena pa smrt. Poslednja je vselej belo
oblečena, oni dve pa rdeče, plavo ali drugače, tako
da je barva njune obleke v skladu s sodbo. — Stara
slovenska navada je, da na stol položijo vino, po¬
gačo pa kolač kruha, kadar se dete rodi. To pa
delajo zato, ker so Sojenice med rojstvom za stolom,
pa čem bolje obložen stol najdejo, bolj srečno živ¬
ljenje sodijo detetu, ki se na svet rodi.

II. Sojenice sodijo človeške krivice. Dobile so
nekdaj tatu, ki je ukradel pšenico in grozdje, a to
je največji greh v očeh našega kmeta. Sojenice so
ga obsodile, da je moral vsak dan trikrat prepla¬
vati Muro. Sred Mure je strašen pondirek. Tam ga
je hotela grda, kosmata pošast prijeti in potegniti
v globočino. Imel je pa pri sebi kipec Majke božje
iz Bistre in tako je srečno prestal naloženo kazen.

110. Dečku je usojeno, da se bo utopil.

Nekoč je došel berač k hiši, kjer je bila pravkar
porodila žena. Sede na klop pri peči in gleda proti
mizi. Hipoma pridejo tri žene. Bile so čisto belo
oblečene, na glavi so imele bele, velike robce in
okoli vratu okrasje iz samih demantov, zlata in
srebra; lica so bile okroglega: prekrasne žene, ka¬
kor Vile. Stopile so k mizi, vsaka je sedla za en
vogel. Berač pa vstane od peči, sede k četrtemu
oglu ter posluša, kaj se bodo pomenkovale te tri
žene. Sedaj veli ena, naj odsodijo novorojenemu
detetu, s kako smrtjo bo prešlo s tega sveta. Prva
reče: »Ko dopolni osemnajsto leto, bo v veliki zimi

11

163

cepilo drva; tedaj dojde huda zver in ta ga požre.«
Druga pristavi: »Ne bo tako, temveč vojak naj bo
in naj umre tam v zimi.« Tretja pa reče: »Ne bo
tako, ampak živi naj do dvanajstega leta in tedaj
se naj utopi.« Nato velijo vse tri: »To dete bodi
jako dober deček, da ga bodo prav radi imeli rodi¬
telji in drugi ljudje, a v dvanajstem letu naj umre.«
Potem vstanejo žene in odidejo. Tedaj pa reče
berač ženi, ki je povila dete: »Videl sem, da so došle
Sojenice, ki so odsodile temu detetu, naj se utopi
dopolnivši dvanajsto leto — in to se bo tudi zgodilo!«
Odslej so starši vedno pazili na otroka, da ne pride
kam do vode in da se ne utopi. Ko pa je prišlo
dvanajsto leto, je vedno iskal vode, da se utopi, a
je ni našel, ker so mu bili starši vedno na sledu.
Deček pa je hodil v šolo in vsako jutro v cerkev
streč mašniku. In prav tedaj, ko je stregel v cerkvi,
je prišla zlokobna ura, ko bi se moral utopiti. De¬
ček je vstal, šel k blagoslovljeni vodi, porinil glavo
vanjo in umrl še tisto uro, kakor so mu bile od¬
sodile Sojenice.

II. Tako se je nekoč narodilo dete na Stari cesti
pri Lotmerku. Ko so mu prišle Sojenice sodit, je
rekla prva: »To dete ne sme nikdar kruha jesti,
zakaj niso nam pripravili kruha pšeničnjaka na
mizo.« Druga je rekla: »To dete ne sme nikoli vina
piti, zakaj niso nam pripravili vina na mizo.«
Tretja je rekla: »To dete se mora utopiti, zakaj ti
ljudje na Mikloševo predejo.« Tako se je tudi zgo¬
dilo. Ko je postal deček sedem let star, je gnal
kobile na kopanje, oblečen pa je bil v robačah, ki
so bile na Mikloševo napredene. Ko pride v vodo,
mu začne hudo postajati: še bi mogoče ušel, ali so
robače in breguše postale tako težke, da se ni mogel
z mesta ganiti. Od tistega časa babe na Stari cesti
ne predejo in prele več ne bodo.

164

111. Sojenice sodijo trojčkom.

V neki vasi so se isto noč narodili trije dečki.
Rojenice so prišle sodit, kaj se bo kateremu v živ¬
ljenju dogodilo in kakšne smrti bodo umrli. Dvema
so sodile, da se bosta utopila, enemu pa, da bo
obešen. Ti trije dečki so bili vedno skupaj in no¬
beden ni nikamor šel brez drugega, kamorkoli so
šli. Neko nedeljo se gredo kopat. Poskakali so drug
za drugim v vodo. Ona dva, ki jima je bilo sojeno,
da se utopita, res nista več prišla iz vode, sta se res
utopila. Pridejo jih ljudje iskat, najdejo jih na dnu
vode, pa jih polože na trato. Tisti pa, ki je bil na
obešenje obsojen, je slišal nekaj o Sojenicah in se
uleže med utopljenca. Počasi pridejo Sojenice; tedaj
reče ena izmed njih: »Kako je to, da se je tudi ta
utopil, ki smo ga obsodile drugače?« On pa je to
vse slišal. Ko so odšle, je vstal in se podal po svetu.
Bil je zelo zvest in svet ter nikdar ni nikogar z
ničim razžalil. Ko je že dolgo hodil, pride k nekemu
gospodu službe prosit. Ta ga sprejme v shižbo in
pelje v hlev: gospod je imel jako lepe konje, pa mu
reče, naj pazi nanje, da mu jih nihče ponoči ne
poškoduje ali ukrade. Hlapec se je tega zvesto
držal, ker se je bal gospodarja. Neko noč pa pride
gospod sam skrivaj v hlev in tako tiho prebode s
sulico najlepšega konja, da hlapec nič slišal ni.
Drogo jutro vstane, pa vidi konja hudo ranjenega
in napol mrtvega. Steče v hišo h gospodu, pa mu
pove, kaj se je ponoči zgodilo. Ta mu reče, da mora
zgubiti glavo ali biti kako drugače kaznovan. Gre
ga tožit in stožil ga je tako daleč, da bi moral biti
obešen. Že so ga pripeljali pod vislice, že so mu
deli zanko okrog vratu, kar pridirja neki gospod in
vpije že od daleč: »Stojte! Nedolžen je!« Tako je
bil hlapec rešen vislic. Gospodar ga izplača in
hlapec ga zapusti. Gre po svetu in pride do šume.

165


Sredi gozda so se poti križale in ni vedel, kam naj
jo udari. Nazadnje se odloči za pot, ki ga dovede
globoko v šumo. Tukaj mu pridirja nasproti jezdec
na konju. Odsede pred našim popotnikom in ga
prosi, naj malo podrži konja, češ, da ima nekaj
opraviti. Naš popotnik prime za uzdo, oni pa odide.
Kar prihrumi truma ljudi na konjih; ko ugledajo
našega popotnika, mu reko: »Ali te imamo, tat?
Ti bomo že pokazali konje krasti!« Pravi tat je bil
tisti, ki se je skril v gozd. Primejo ga, potegnejo
več vršičev skupaj, ga privežejo nanje za roke in
noge, potem pa razpuste vršiče. Tako ga nedolžnega
raztrgajo, kakor so bile odločile Sojenice, krivec pa
je umeknil pete.

112. Sojenice prisodijo nevesto.

Blizu Rogatca je gora, ki se imenuje Boč. Tam
še danes kažejo brlog, v katerem so bivale Rojenice.
Hodile so prerokovat ob porodih, kakor, recimo, v
naslednjem primeru. V neki bajti je živel star drvar
z imenom Jože Čoh. Lepo je živel s svojo ženko.
Nekega večera pride mladi graščak iz Strmola, ki
je na lovu zgrešil svojega tovariša, in prenoči pri
Čohu. Opolnoči porodi Čohova žena hčerko. Pri¬
dejo Rojenice in se ustavijo prav pod oknom, ob
katerem je ležal mladi Strmolski, Rajcingar po
imenu. Rojenice se začno pogovarjati: »Ta deklica
bo žena strmolskega graščaka Rajcingarja.« Ali
mlademu Strmolskemu to ni šlo v glavo in hitro
sklene deklico umoriti. Zjutraj si da pokazati novo¬
rojeno deklico in prosi drvarja, naj mu jo izroči v
rejo, v kar je revni in ubogi drvar privolil. Gospod
povije tedaj deklico v svilen robec in odide. Ko pa
dospe do prvega šupljevega drevesa, vzame buciko
in jo zasadi otroku v glavico; dete pa vrže v štor

166

in se vrne domov ves vesel, da se je odkrižal neza¬
želene uboge neveste.

Kmalu nato pride vrhovski hlapec v to šumo
polhe lovit. Tu najde otroka, v lepem robcu zavi¬
tega, in ga odnese domov. Vrhovski oče je bil bogat
mož, vendar brez otrok. Vzel je tedaj dete z ve¬
seljem za svoje, misleč, da mora biti kaj imenitnih
staršev. Ko je deklica dorasla, pride strmolski go¬
spod na lov in jo vidi pri Vrhovskem. Ko jo ugleda,
se vanjo tudi že zaljubi; brez odlašanja zaprosi
zanjo pri gospodarju in jo tudi dobi. Živela sta v
zakonu leto dni.

Nekega jutra pa ona reče: »Kaj me pa tako srbi
na glavi?« Graščak pogleda in — potegne iz glave
tisto buciko, ki jo je bil takrat sam zasadil detetu
v glavo. Ko pa je zatipal buciko, je zagrmelo z
jasnega neba in zaslišal se je glas Rojenic, ki so mu
razjarjene naznanjale smrt, ker je bil toli drzen in
skušal njihovo sodbo prevreči. Nastal je potres, ki
je v razvalinah pokopal strmolskega gospoda.

113. Rojenice sodijo dečku, da se bo obesil.

Prerokovale so tudi Rojenice nekemu fantičku
pri porodu, da se bo obesil, kadar bo nastopil
enajsto leto. Starši so se silno prestrašili in premiš¬
ljevali, kako bi svojega otroka oteli hude usode.
Naučili so fantička, da naj vsako delo začne v
božjem imenu. Ko je prišla njegova ura, reče:
»Zdaj se pa grem obesit v božjem imenu« ter se
napoti v goščavo. Tukaj priveže vrv za vejo, in še
ko si nadene zanko, pravi: »Zdaj se bom pa obesil
v božjem imenu.« Pa vrv se mu utrga. Zopet si jo
zveže in si dene zanko na vrat, pa zopet se utrga
vrv. Še tretjikrat poskusi, pa tudi zdaj se mu utrga
vrv, dasi je bila jako močna. Medtem mu mine ura
in vrne se zdrav in vesel domov.

167

114. Rojenice sodijo dečku, da bo vanj treščilo.

Tako je nekdaj živel berač. Blizu nekega sela ga
doseže noč. Potrka na prva vrata in poprosi preno¬
čišča. Žena pa, ki jo je prosil, mu reče: »Ljubi moj
človek, ne morem Vam dati prenočišča, nocoj imamo
porod, pa bi ne imeli nobenega miru pri nas, trudni
pa ste in bi radi počitka.« »Naj bo, mamka, samo
prosim \as, dovolite, da smem ostati pod streho, se
bom že odpočil.« Žena mu dovoli in berač ostane
v hiši. Vsa družina in gospodar, njen mož, so odšli
v gozd po drva, samo ena dekla je ostala doma. Ko
je žena porodila, gre dekla brž netit peč in priprav¬
ljat vodo za dete. Tedaj so prišle Rojenice sodit
otroka. Žena je ležala kakor mrtva, dekla je bila
zunaj, berač pa, ki je prišel prosit prenočišča, ni
mogel spati. Tako je čul njihov sod. Ena je rekla:
»Za tri leta naj se utopi v studencu, ki je na dvo¬
rišču.« Druga pristavi: »Ne, velik naj doraste, po¬
stane naj vojak in od puške naj umre.« Tretja pa
reče: »Ne, temveč ko dopolni trinajst let, trinajst
dni, trinajst ur in trinajst minut, tedaj naj ga
strela z vedrega neba raznese na solnčni prah.« Ta
sod je obveljal in Rojenice so odšle. Drugi dan veli
berač gospodarju: »Mogel bi Vam povedati nekaj
novega.« Gospodar ga vpraša, kaj bi bilo takega,
ali berač mu noče povedati ničesar. Obljubi mu pa,
ko ga jako prosi, da pride zopet za sedem let in da
mu tedaj vse pove.

Za sedem let je res prišel tisti berač in ko je
videl, da je otrok pameten, je rekel gospodarju, naj
ga da v šolo. Oče ga pošlje v šolo in deček se je v
enem dnevu več naučil nego drugi v enem letu.
Berač pa tudi sedaj ni hotel ničesar povedati, tem¬
več je rekel, da dojde za dve leti zopet in tedaj bo
povedal vse. In to se je tudi zgodilo. Za dve leti je
došel starec in povedal, kakšen sod so bile izrekle

168

Rojenice, ko se je dete narodilo: da ga bo udarila
strela z vedrega neba ob trinajstem letu, trinajstem
dnevu, trinajsti uri in trinajsti minuti. Oče malo
premisli in začne takoj voziti kamenje in železo.
To vse je pripravljal, da bi sezidal hišo, v katero
bi zaprl sina in tako zaprečil, da ga ne bi mogla
strela raztepsti na solnčni prah. Devet sežnjev
široko in devet sežnjev visoko je dal zidati hišo in
vso zvezati. Ko jo je dogotovil in so že tekla leta,
dnevi in ure, ko bi moral biti ubit, reče oče sinu,
naj gre v tisto hišo. Sin pa se obotavlja, rekoč:
čemu naj bi šel v tako temnico. Medtem je prišla
določena ura, bližala se je trinajsta minuta. Tedaj
je rekel oče: »Vidiš, ti moraš danes umreti ob
trinajsti uri, trinajsti minuti. Dal sem pa to hišo
zato narediti, da te rešim. Le hitro, čas je že, strela
ne bo šla skoz železna vrata, niti ne bo prebila de¬
belih zidin.« »Glejte, oče,« je odgovoril sin, »kazen
božja me more zadeti povsod.« To rekši, vzame
knjigo in gre na polje molit k Bogu. Ko pa napoči
trinajsta minuta, se zablisne na vedrem nebu, strela
udari v hišo in jo raznese na solnčni prah. A sin
na polju je ostal zdrav in vesel.

169

II.

VILINSKA BITJA.

115. Lesniki.

I. Za Valvasorjevih časov je stal v Lokvah blizu
Senožeč oreh sv. Ivana. Na tem drevesu je bilo to
čudno, da je stalo do šentjanževe noči vse suho in
golo in da v isti noči ni samo ozelenelo in se razcve¬
telo, nego je tudi nastavilo sad v taki debelosti, ka¬
kršno so dotlej dosegla ostala drevesa. Vendar ni
bi ! o varno hoditi v tisti noči pod oreh, kajti opol¬
noči je nastal v vejah takšen hrušč in trušč, da je
bilo groza. -— Misliti si moramo, da je v tem dre¬
vesu bival Lesni duh ali Lesnik.

II. Tega Lesnega Škrata ljudje često tudi vidijo,
kako se guga na vejah velikih dreves. V Gorjancih
mu pravijo zato Gugljaj. O njem vedo tudi ko¬
roški Slovenci. Takšen Škrat biva v bližini Nem¬
škega Petra pri Novi gori. Prikazuje se z lepo rdečo
kapico.

III. Ob vozni cesti, ki vodi s Spodnjega Jezer¬
skega k Rinki, opazite med potom na desni roki
staro košato bukev. Ljudje pravijo, da je to drevo
začarano pa da so se tukaj dogajale čudne stvari.
Vozovom, ki vozijo tu mimo, se baš na tem mestu
kaj rado odtrga zavora; mirnemu popotniku, ki
gre mimo, prileti kamenje na glavo iz košatega
vrha. Često ga tudi neka nevidna moč zadrži na
tem mestu, da ne more ne naprej ne nazaj. V zraku
se pri tem ču je jo grozeči klici. Nekoč se je tod vračal
kmet, kar ga nekaj zgrabi v tilniku in začne grozo-

170


vito daviti. Kmetič se brani na vse kriplje, dokler
se mu ne posreči, da trdno zgrabi s svojimi žuljavimi
rokami nevidnega napadalca. Pred njim stoji dro¬
ben možic, ki je strašno preklinjal in hitel: »Pusti
me, pusti me!« Res je bilo kmetu tega rvanja
dovolj pa izpusti možička iz pesti. Ta je nato urno
odnesel pete. Pri metežu je pa izgubil svoj sivi
klobuček: kmetič ga pobere in gre domov. Pa
kamorkoli je stopil, povsod ga je bila sama ne¬
sreča. Prvi, ki ga je srečal, je bil hlapec iz mlina.
Že naslednji dan je padel s konja in se ubil. Nato
je popadla vročica oba kmetova sinova — v nekaj
dneh sta bila mrtva. Kmalu potem je uničila toča
vso žetev. Kmetiču se je tedaj zazdelo, da so vse te
nezgode pač v zvezi z neznanim možicem in nje¬
govim klobukom. Vrnil se je torej k bukvi in klo¬
buk lepo obesil na vejo, naj si ga neznanec pobere,
ako hoče. Sosedje, ki jim je vse to povedal, so povrh
še sklenili, da bodo obesili na zakleto bukev dva
sveta kipa. Tako se je zgodilo in poslej je bil mir
pri tem drevesu.

IV. Lesnega Škrata poznajo tudi Prekmurci,
Neka mamica, Balažička, še nikoli ni videla stra¬
hov; nekega večera pa se je kesno vračala z Nem-
ščaka proti domu. Spotoma se ozre nazaj in opazi
Vraga, sedečega na brestu. Na glavi je imel »na tri
kikle krščak«, pred seboj pa na pladnju ocvrto
pišče, ki ga je drapal s prsti in jedel. Ko je opazil,
da ga mamica gleda, se je grdo zarežal in izginil.

V. Tudi Škratci iz Ščavniškega dola so podobni
Lesnikom. Trstenjak pripoveduje: Škratec biva
najrajši v gorah in gostih logeh. Kdor hodi po lo¬
geh, se ne sme grohotati, ker Škratec tega ne trpi.
Hitro pride in zafrkoči človeku lasi. Ako Škratca
pridobiš na kakšen način, postavimo, da ga ujameš,
nosi v hram denarje; spremeni se pa tudi v plamen
in zleti skoz dimnik. Podnevi sedi najrajši na kaki

171


bukvi in se ucka. Tudi v votlih pečinah ždi in spi,
ponoči pa prešteva zlato. Pravijo, da je Škratec po
udih močno porasel, da pa to prikriva, ker ga je
sram kosmatega telesa.

V Ščavniškem dolu se boje pastirji Babjega
Šentka ali Šotka, ki škrta po drevju in človeka, ki
mu pride v roke, ali oskube ali mu pa lasi zamršči.

116. Škratje v Kamniških planinah.

I. Ako potuješ po okrajni cesti od Kamnika proti
Kranju, zapaziš na Zaploti, na gori med Storžičem
in Grintavci, Škratov gozd. Dviguje se iznad glo¬
bokih prepadov na malem parobku sredi sivih peči,
kamor le malokdaj zaide kakšen človek. V globokih
prepadih pod Škratovim gozdom se nahajajo stu¬
denci zlate rude, kjer se pretaka čisto zlato. Vse to
strašno zlato pa varujejo Škratje, bitja otroške
velikosti s sivo brado, zelenimi hlačami, višnjevo
jopico ter rdečo kapico na glavi. Nekdaj so živeli
ti možici ji po vseh večjih gozdih, skoraj pod vsako
podbrežnino je bilo škratje selišče. Bili so pa strašna
nadlega ljudem, pravičnim in nepravičnim. Kadar
je kdo kakšno reč preklel, rekši: »Škrat te vzemi!«
ali pa: »Da bi te Škrat pocincal!« je takoj prišel
takšenle možic po tisto reč in jo odnesel v svoj
brlog.

Neka gospodinja je prala lanene štrene in jih
pripravljala za tkalca, da bi ji napravil prav le¬
pega pražnjega platna. Ko se pa štrene niso hotele
dovolj hitro oprati, zgrabi gospodinjo jeza, da reče:
»Škrat vas vzemi in pobeli, peklene štrene!« Še
preden se je zavedla, kaj je zinila, je stal pred njo
možic v rdeči kapi, pograbil štrene in jih odnesel.
Še danes jih vsako pomlad suši na solncu, hoteč jih
menda pobeliti. Tiste štrene se vidijo v spodnjem
delu našega gozda.

172

Škrate in druge zaklete in uklete stvari je za¬
govoril papež v Rimu, da se ne smejo več prosto
prikazovati na zemlji. Takrat so se morali tudi go¬
renjski Škratje umekniti z lepili ravnin v visoke
hribe, kamor ne zaide človeška noga. Docela nazaj
v njih podzemeljski dom jih papež vendar ni mogel
ugnati, kajti navzlic vsej svetosti svoji je vendar
imel nad seboj majhen greh, baš tolikšen, da se ni
moglo reči, da je popolnoma čist. Ko je prišlo nad
Škratce povelje, naj izginejo, so se izgovarjali,
češ: »Kadar pride svetec, ki ne bo imel niti pičice
greha nad seboj, se umaknemo.« Doslej še ni bilo
čuti, da so svoje zavetje v onem gozdu že zapustili.

II. Pastir je pasel ovce nekje na Solčavski pla¬
nini. Zjutraj je navadno v svoji koči zakuril, pri¬
stavil ponvo k ognju in odgnal nato ovce na pašo.
Medtem mu je vrel zajtrk. Blizu nekje je pa sta¬
noval Škrat, ki je prihajal tu in tam v kočo pona¬
gajat pastirju. Ugasil mu je ogenj, v ponev pa na¬
nosil smetja. Če se je pastir vrnil, je vedno pošteno
rentačil, ker je moral nanovo kuriti in kuhati. Neki
večer je pa pozabil napraviti križ na vratih hleva,
v katerem so bile ovce; ponoči je prišel Škrat in mu
ukradel vso drobnico. Pastir je prišel o pravem
času in videl, kaj dela Škratec. Zaklical je za njim:
»Le srečno jih goni, k letu pa priženi vse zdravo
nazaj.« Škrata je zelo jezilo, da ga je videl pastir,
ko je kradel ovce. Pozimi je moral krasti seno, da
jih je mogel rediti. Drugo leto jih je prignal vse
skupaj nazaj, samo da so imele ovce tako dolgo
volno, da so jedva prišle do hleva. Škrat bi jih
moral medtem trikrat striči, pa jih ni niti enkrat.
Torej je moral to delo v svojo jezo opraviti pastir.

lil. V Ravneh pri Zdolah imajo otroci navado,
da zvežejo, ako so kaj zgubili, trem travam glave
skupaj in pravijo: »Ti, Škratec, če mi ne pokažeš,
kar sem zgubil, ti bom glavo zasuknil!«

173

117. Dimek, Labus, Laber.

I. Dimek je majhen, siv palečnjak. Najrajši je
pri oglarjih in v jamah, kjer kopljejo premog. Če
mu oglarji nastavijo vsak večer mleka in kruha,
jim drugi dan pokaže nove žile. Mislim, da ima ime
po dimnati barvi, saj je tudi krava take barve
»dima«.

II. Labus je starikav dedek in stanuje v gori.
Ima tisoč rinkov (nendljekov, palečnjakov) pod
seboj. Rad potegne male otroke v globoko vodo.

III. Kakor je Dimek črn in sa jav, tako je Laber
bel in svetel. Pohorci si ga mislijo kot malega de-
deka. Kdor Labra lepo časti in mu pod jelo postavi
sira in kruha, temu pokaže zlato rudo. Medžimurci
imenujejo tega duha Belič.

118. Čatež.

I. Čatež je pol človek, pol kozel — sam peklenski
hudič. Kozel je doli od popka. Zato mi prosti ljudje
pravimo: »Idi h kozlu!« to je k Hudiču. Ni tako
majhen kakor Škrateljc; bolj srednje postave je in
starovičen. Ljudje ga včasih vidijo, kako sedi na
visokih pečinah in se greje na solncu. Drvarjem
prinaša, če so žejni, mrzle čiste vode, planinskim
pastirjem nabira jagod in malinic. Posmehovati pa
se mu ne smeš. Ako mu kažeš roge, začne kotaliti
silne pečine, da se podero hrami, stoječi pod goro.

II. Čateža, ki je pol človek, pol kozla, poznajo
tudi primorski Slovenci v Soški dolini, Ajdovščini,
Buzetu ter ob Čepičkem jezeru. Ima rogove, dolga
ušesa in brado. Svojo postavo more spreminjati,
kakor hoče: v travi često ni večji kakor bilka, v
gozdu pa mogoče še drevo prekaša po velikosti.
Pred ljudmi se skriva za debli; kdor je imel priliko
z njim govoriti, je mogel spoznati, da je njegova
pamet preprosta, da pa je zavraten. Često plaši

174

popotnike in drvarje, oponaša znane glasove in
vodi ljudi tako dolgo po krivih potih, da zapade
noč. Nato jih zvabi v svojo votlino in jih tako dolgo
ščegeta, da poginejo. Pokaže se često vrh pečin ali
pa na močvirnih tleh, kjer preiskuje izvire; na
mestih, kjer si je dal Čatež opravka, so ljudje že
večkrat odkrili izvirke z dobro pitno vodo. Zgodi
se celo, da obdaruje pastirje s šibami. Ako ga pa
kdo razdraži, se maščuje s tem, da potaka navzdol
po hribih kamenje, ki podsipa kmečke hrame.

119. Berkmandeljc.

I. Rudarji imajo težko in nevarno delo. Zato
gredo mirno in tiho na opravek. Tudi v jami ne
delajo hrupa, da se ne zamerijo Berkmandeljcu, ki
je sicer dober duh, a vpitja in žvižganja ne mara.
Redek je rudar, ki bi si upal vinjen v rov, ali pa bi
vzel pijačo s seboj na delo pod zemljo. Neki rudar
pa je le vzel na delo četrt litra žganja in ga skril v
vdolbino, da bi ga v odmoru popil. Toda ko vzame
steklenico in jo hoče nagniti, vidi, da je prazna.
Drugi dan se mu je pripetila ista. To je rudarja
ujezilo. Kupil si je liter najmočnejšega in ga posta¬
vil v skrivališče: »Napij se pošteno, da bom vedel,
kdo si!« V odmoru je našel na skrivališču majhnega
možica, Berkmandeljca, ki ga je žganje tako osla¬
bilo, da ni mogel nikamor z mesta. Rudar ga zgrabi
in zahteva od njega, naj mu pokaže, kje se nahajajo
bogate žile. Možic se je oprijel rudarjeve roke pa
sta prehodila vso Peco; rudarju se je zdelo, da sta
prišla še celo dalje. Koder sta hodila, povsod so se
razodevale rude: svinec, železo, srebro, zlato in
demanti. Ko sta vse obhodila, je Berkmandeljc po¬
stavil rudarja pred rov in mu rekel smeje: »Zakaj
se nisi polastil mojega pasu, takrat ko sem bil
zmočen od vražjega olja. Tedaj bi ti moral svoje

175

zaklade ne samo pokazati, temveč ti odkriti tudi
zunanji dohod do njih; sedaj si pa pasel samo oči,
tako da si prav takšen siromak, kakor si bil po¬
prej.« — Škrat nato izgine, rudar pa je šel domov.
Našel pa ni več ne svojih ljudi ne svojega doma:
hodil je bil tristo let pod zemljo.

II. Osem milj od Ljubljane je »Hydrija« z bo¬
gatim rudnikom živega srebra. V tem kraju se
neredko pokazujejo gorski duhovi, Berkmandeljci.
Velika sreča je za rudarje in delavce, ako slišijo,
kako delajo ti duhovi, ker vsakdo misli, da so tam
bogate žile, odkoder prihaja odmev. Sliši se jih, a
ne vidi, kako s kladivom tolčejo. Ne trpe kletve,
žvižga in razposajenega vedenja. Rudarji nastav¬
ljajo, da si pridobe te duhove, vsak dan polno ko¬
zico jedi na določen kraj; vsako leto jim pa daru je jo
rdeč suknjič, ki bi bil kakemu dečku prav. Če bi
tega ne delali, bi si nakopali jezo in nemilost teh
možicev. Kdor pa jim streže na zadovoljstvo, ti¬
stemu so dobrohotni. Kajti izgrebejo, nalomijo in
obdelajo mu tako množino rude, da bi je on sam ne
mogel v več tednih težkega dela.

120. Kapčeva jama pod Škrbino.

I. Nedaleč od Migovca in pol ure hoda od stana
v Razoru je na desni roki pod Škrbino Kapčeva ali
Škrateljčeva jama; zgoraj po vrhu je s skrilami
pokrita in z ušjem tako gosto zarastia, da je niti
kožarji ne morejo vedno najti, ki drugače vse kote
pretaknejo. Ta jama, pravijo, je zelo globoka, na
dnu pa svetla, kajti v njej se pretaka golo zlato in
srebro. Pri njem sedi ali pohaja Škrateljc z rdečo
kapo na glavi: zaradi te kape se tudi imenuje
Kapič. Le enkrat v letu, na veliki Šmaren »pripo-
haje» iz jame in se ogleduje na robu po pečeh do
Tmina. Kdor bi hotel, ako bi prišel po sreči v jamo,

176

nabrati si zlata in srebra v bisago ali posodo, mora
Kapiču kaj obečati ali pa nagloma in molče posodo
napolniti, nato pa jo mora čim urneje iz jame po¬
brisati. Toda nobenemu se še ni posrečilo pobegniti
z blagom iz jame. Vsakdo se je znašel prazen in
poran in ves razbit drugi dan na površini.

II. Če vržeš kamen v votlino, v kateri biva Škrat,
se večkrat ne čuje odmev glasu, ki navadno na¬
stane, kadar pade kamen na trdo; na Primorskem
mislijo, da je Škrat odnesel odmev.

121. Hudamos.

V rašiškem gozdu (med mengeško faro in
smledniško komisijo) je grozovito pečevje, ki se
imenuje Šumbrek. To ime prihaja od hudournika,
ki tu izvira iz globoke votline in zlasti ob dežju
dere z velikim bobnenjem po skalah. Ko pa pride
ta hudournik na ravno, je v velik prid tratam in
travnikom. Na eni teh omočenih trat, ko j pod
hribom, je nekdaj stala koča, lastnina sicer rev¬
nega, pa pridnega kmeta. Ko umrje, podeduje
imenovano bajtico njegov žlahtnik. Mihel drugače
ni bil slab značaj, samo srkal ga je grozno rad.
Pri krčmarjih je imel toliko nakredanega, da je
bila njegova hišica v vedni nevarnosti, da pride
na kant.

Takrat je prebival v rašiškem gozdu velik pes,
ki so ga ljudje imenovali Hudamos. Ta pes je
sedel vsak večer vrh Šumbreka in tako silno lajal,
da se je kroginkrog razlegalo. Več srčnih fantov
se je sicer Hudamosa lotilo, pa on jih je popadel
in tako ogrizel, da si niso več upali blizu. Nekoč
tava Mihel ves v vinskih omoticah v vrh Šumbreka.
Bil je zimski večer in trd mraz. Ko pride do Huda¬
mosa, se mu zasmili, saj je bilo zares hladno. »Pa
pojdi z menoj,« ga Mihel nagovori, »da se pogreješ

Bajke 12

177

— ti bom tudi jesti dal; ker sem jaz sit, pa še ti
bodi.« A glej, čudo! Pes, ki je dotlej slišal le malo
prijaznih besed, se posadi pred Mihela, odpre
gobec in »čne« govoriti: »Lej, jaz sem posestnik
tega hriba in vsega, kar je v njem. Ker si bil
dober do mene, ti bom dokazal, da znam tudi jaz
biti hvaležen.« In tako sta se menila še naprej na
potu proti Mihelo vi hiši. Tukaj je dobil Hudamos
svoj delež sicer borne večerje, ki jo je pa hvaležno
pohlastal. Zato je pa svojemu gospodarju povedal,
kdaj naj seje na pomlad; prav tako mu je tudi
namignil, kdaj naj žanje. Vse je tako šlo, kakor
si je Mihel želel. V nekaj letih je bil najpremož-
nejši mož v bližini, se je znebil dolga, pa tudi
pijančevanja se je odvadil: zato so ga povsod
imeli v časteh, tako da si slednjič poišče tudi ne¬
vesto. Pa kakor je sploh navada, se tudi on pre¬
vzame in postane ošaben. Hudamosa, ki je še
zmerom k njemu hodil jest, je zdaj začel grdo
gledati in mu je naposled, ko se je oženil, celo
rekel: »Ne zameri, da te več ne morem tu imeti —
ampak tvoja grda pasja podoba bi se morda ženi
še zastudila.«

Hudamos se na to kar nič ne razjezi, reče pa
tole: »V prid ti ne bo. Pomnil me boš, pa zate sem
zgubljen. Vendar te radi tvoje nekdanje dobrot¬
ljivosti nočem popolnoma zavreči. Ne ti, ampak
tvoj sin me more najti, kadar bo stiska največja.
Več me ne boste videli vrh Šumbreka, stanoval
bom v votlini, iz katere studenec teče; tja naj me
pride iskat.«

Poslej ni bilo več psa v hišo, pa tudi prejš¬
njega pridelka ne. Njive in senožeti niso več ro¬
dile, Mihelu je vse spodletelo, česar se je lotil.
Prišle so slabe letine, nevihte, toča in druge ne¬
zgode, ki so mu naprtile staro revščino. Njegovo

178

ženo, ki je bila popred vsega dobrega navajena,
je to tako peklo, da žalosti umrje.

Dolgo je bilo Mihela sram, spet pri Hudamosu
pomoči iskati. Pa ni bilo druge rešitve. Pošlje
tedaj svojega Jurčka na Šumbrek, da poišče ra-
šiškega škrata. Jurček je bil prebrisan fant in je
bil koj pripravljen na pot, ko mu oče pove, kaj
in kam in zakaj. Srčno stopi v votlino, v kateri
bi moral biti Škrat. Pa komaj stori par korakov,
ga obda tema in le toliko razloči, da ima pred
nogami veliko jamo, v katero si pa ne upa stopiti.
Premišljevaje, kaj bi storil, se ozira okoli in res
zagleda kraj stene malo za seboj kamenito mizo,
na njej pa obroč, palico, kupico vode in kurje
pero; na vsaki teh stvari je bilo napisano: Ključ
k Hudamosu. Jurček misli, kaj bi to pomenilo,
poskuša in poskuša in končno ugane. Obroč si
dene okrog glave: pri tej priči se jama razsvetli
in brez obotave gre po strmih stopnicah doli. Pa
ko pride do tal, mu naenkrat zapre veliko, z žeblji
obito kolo daljni pot. Spet poskuša ključe k Hu¬
damosu, ki jih je bil vzel s seboj — in lej, ko vrže
kupico vode na kolo, ono utihne in se umakne
v stran. Veselo gre Jurček dalje. Pride do lepo
okinčanih vrat, pri katerih sta stražila dva srdita
medveda in tako strašno tulila, da se je deček
silno prestrašil. Nazadnje se opogumi in ošvrkne
vsakega r javinca s palico. V hipu postaneta krotka
in se spravita s poti. Zdaj uporabi Jurček tudi
zadnji ključ — kurje pero; vtakne ga v zapah, ki
koj odneha, tako da se vrata odpro. Deček stopi
v krasno stanico. Tu zagleda Hudamosa, ki je
sedel za mizo in se mogočno oziral okrog sebe.
Prijazno odpre gobec in reče: »Ne boj se! Ker me
je oče pognal, bom pa tvoj prijatelj. Ne grem sicer
s teboj, ljudje so nevredni, da bi me še videli, pa
te bom nevidno obdajal. Tu, poglej, je znamenje

12 '

179

moje prijaznosti!« Pri teh besedah skoči Hudamos
izza mize in vzdigne pokrov, ki je bil vdelan sredi
stanice. »Lej!« beseduje dalje, »tu izvira hudo¬
urnik. Podeliti mu hočem lastnost, da bo stotina
njegovih kapljic srebrna. Ker teče pri vaši hiši,
postavi koj tamkaj vsak večer kak plošček in
drugi dan bo s srebrom napolnjen.« Jurček obljubi,
da to stori, in se zahvali. Potem mu Hudamos poda
taco in ga spremi do vhoda v votlino ...

V hišo Mihela se vrne staro blagostanje in po¬
stane mogoče še večje. Toda nobena reč ne traja
večno. Hudamosu so se Mihelovi potomci nekako
zamerili in zato je odvzel hudourniku čudežno
lastnost. Spet je tekla navadna voda po njem.
S tem pa je bilo tudi konec sreči, ki je dotlej
spremljala Mihelo ve.

122. Enooki gorski duh.

I. V Cerknici na Kranjskem je živel svoje dni
velik siromak. Nekoč je hodil v pozni noči prek
Slivnice. Tu sreča kmetiča majhen, grbast, na eno
oko slep starček in ga nagovori. Šla sta nekaj časa
skupaj in možek potoži neznancu svojo nejevoljo.
»Pojdi z menoj,« reče starček, »da ti pokažem ne¬
kaj, kar ti bo pomagalo.« Gresta čez hribe in doline,
nazadnje pa starček obstoji pri bezgovem grmu.
»Ali vidiš kaj?« vpraša kmetiča. »Nič ne vidim,«
se odreže ta. Starček vrže baklo, vzame iz skalne
špranje dva ključa in odpre železna vrata. Prideta
v veliko klet, v njej sta ležala dva kupa oglja; nato
prideta v drugo klet in tukaj sta bila spet dva kupa.
Pri dverih te kleti je ležal velik; črn pes. »Glej, pri¬
jatelj,« pravi starček, »tukaj si smeš vzeti vsak dan
dve peščici oglja, vendar pa ne smeš nikomur ni¬
česar povedati o tem. Kmetič mu je to obljubil in
si vzel prgišče oglja. Duh je zginil. Zunaj si kmetič

180

ogleda darilo: bilo je suho zlato. Seveda se je še
večkrat oglasil v jami.

II. Pasel je pastir na Ovševi v Solčavi. Ko je
zvonilo pri Sv. Duhu, se je v skali, pred katero je
stal pastir, odprla votlina. Gre gledat, kaj je v vo¬
tlini, in dospe v veliko dvorano, kjer je sedel za
mizo Gorski Škrat, ki je imel samo eno veliko vo¬
lovsko oko sredi glave in pred seboj tri polne sode
zlata. Pastir je s poželjivimi očmi požiral to bo¬
gastvo, a se ga ni upal dotekniti. Gorski Škrat je
opazil pastirjeve želje in mu rekel, naj si vzame iz
soda nekaj zlata. Mož je takoj stopil k prvemu sodu
in si napolnil malho z zlatom, nato je pristopil še
k drugemu in si napolnil vse žepe. Končno pa je
nagrabil še iz tretjega soda poln klobuk. Škrat ga
je gledal z rastočo nejevoljo in končno jezno zaren¬
čal: »Požrešnost se kaznuje!« Pastir se je hipoma
zavedel na prostem brez malhe in brez klobuka in
je kesneje zaman iskal votlino. Žepe mu je pa težilo
navadno kamenje.

123. Škrat v Hudi peči na Gorjancih.

Bližnji sosedje zovejo pošast, ki stanuje v Hudi
peči, za Hudobca, daljni Podgorci pa tudi za
Škrata ali Škratlja. Ta Hudobec je tak slepar, da
zvrne nesrečo na vsakega, naj mu bo prijatelj ali
sovražnik. Rasti je spak majhne, kakor kak deset¬
leten otrok. V rokah drži mošnjo zlatov, ki jo obeta
tistemu, ki bi pokleknil predenj. Neki lovec se je
polakomnil denarja in je pred Hudobca pokleknil.
On mu res da mošnjo zlatov, pa se zagrohota na
vse grlo in odide. Lovec vrže puško v grmovje in
veli: »Zdaj mi več ne bo treba prežati na lisice in
zajce, živel bom brez dela in skrbi kakor grof.«
Precej se je napotil v krčmo in poklical vanjo
vsakega, ki je šel po cesti. Vesela druščina je jedla,

181

pila in pela, dokler je bilo računa sto goldinarjev.
Lovec se zasmeje in veli krčmarju: »Bedak, saj bi
mogel še več računati.« Vrgel je na mizo pest zla-
tov, krčmar se zareži: »Prokleti slepar, pri meni se
ne plačuje z bukovim listjem!« Lovec trdi, da mu
daje dobre, rumene zlate, krčmar pa se jezi čimdalje
huje, zažene lovca iz hiše in veli: »Saj.vem, kdo si
in kako se bom plačal.« Lovec gre dalje in si misli:
»Krčmarju se meša.« Pride v drugo gostilno in veli
gospodarju: »Danes se bom dobro gostil, ali da ne
bo zmotnjave, poglej, če je moj denar dober.«
Krčmar se zasmeje: »S takim denarjem nastiljamo
pri nas kravam.« Lovec zmaje z glavo in gre domov.
Mislil si je: »Danes se menda vsem ljudem blede,
da ne znajo razločiti bukovega listja od rumenih
zlatov.« Doma pove ženi, kaj se je zgodilo, in po¬
kaže mošnjo zlatov. Ona se pa na ves glas zajoka
in pravi: »Ne ljudem, nego tebi se je zmešala
pamet. Pogubil si svojo ubogo dušo in nama za¬
pravil kočo za prgišče nastila!« Lovec se je razsrdil
in babo pretepel, ker je mislil, da ga trapa tudi
ona. Ko mu pa niti pozneje bukovega listja nihče
ni hotel vzeti za denar, je šel na oder in se obesil.

124. Škratov konec.

I. Kranjčev pastir je gonil živino globoko v
gozd na pašo. Nekoč je prignal čredo do visokih
skal, okoli katerih je rastla lepa trava. Živina se je
mirno pasla, pastir pa se je usedel na skalo in si
žvižgal. Na drugem robu skale je zagledal moža.
Mislil je, da je sosedov pastir, in ga zato poklical.
A bil je Škrat, ki si je od tam razgledoval svet. Ko
je Škrat zaslišal klic, je mislil, da ga kličejo tovariši
v skalni votlini, in se je hitro zasukal, pri tem pa je
treščil s takšno silo z glavo ob skalo, da se je del
skale odlomil in se je zvalilo veliko kamenja v do-

182

lino. Pastir je nato pognal živino domov in povedal,
kaj je videl. Ljudje so šli gledal in so našli pod
skalo mrtvega možička — bil je Škrat, ki se je ubil.
— Od tistega časa so se pri teh skalah vedno doga¬
jale nesreče. Pobilo se je nekaj krav in psov, več
košut in neka ženska. Zato se imenujejo te skale
Kravje, Pasje, Košutine, Ženske peči.

II. Škrat je gorski duh, ki ga vidijo rudarji,
drvarji, lovci in drugi ljudje, ki prihajajo često v
gore. Ponoči žvižga in sledi žvižgu. Škrata je moči
ubiti in to se tako stori, da se ga krene z vnanjo
stranjo prstov po glavi. Tako je ubil Škrata neki
Krumpek iz Mišače (nad Kamno gorico). Zato jih je
pa prišlo sedem drugih nad morilca in so ga zasle¬
dovali prav do Mišače, venomer kričeč: »Ti si ga
ubil, ti ga pokoplji.« Mož se je jedva rešil v hišo
in jih pregnal z molkom in žegnano vodo.

125. Domači duhovi.

I. Šetek je bil na Ščavniškem domači duh, maj¬
hen kakor palečnjak. Najrajši je čepel v kuhinji v
tisti krničiči, kjer imajo sol spravljeno in se ime¬
nuje solnjak (v kuhinjah štirskih Slovencev najdeš
skoro vselej v steno izdolbijeno shrambo za sol)
Vendar je tudi rad bival v drugih kotih hramov ja,
posebno v hlevu pri mladi živini. Šetku so morali
od vsega, kar so si kuhaji ali pekli, na jprej nekoliko
prinesti v skledi; drugače je napravil, da ni hotel
goreti ogenj v peči, da so popokali vsi piskri, da so
krave kri dojile, in druge stvari. Ker je bil majhen,
se je skril kamorkoli in tu pa tam jo je dobro za¬
solil človeku, ki ga je razdražil. Enemu je zanesel
kapico na streho, drugemu je odškrnil pipo, da je
vino izteklo iz soda težko bi bilo našteti vse nje¬
gove hudomušnosti. Tudi sem čut, da Šetki ponoči
radi odnašajo ponve, pekve, sklede, da si v njih

185

sladke pogačice pečejo. »Ti šetana para,« je bila
navadna nevoljnica mojega rajnega strica.

II. Gospodarček se omenja v slovenskih narod¬
nih pripovedkah. Prinaša k hramu srečo, pomno-
žuje premoženje, redi živino. Poznal sem kmeta, ki
je imel v kuhinjskem okinjaku, kjer je imel shrambo
za sol, malega lesenega malika, in ko sem ga vpra¬
šal, kaj ta dedek pomeni, mi je odgovoril: to je moj
Gospodarček.

III. Škrat ponoči rad obiskuje kovačnice in kuje
vso noč. Svoje dni je živel kovač, ki je našel vsako
jutro dosti svetlih lančkov v kovačnici. Ni znal,
odkod vse to, dokler nazadnje ni videl, skrit za ve¬
likim naklom, kako je prišel Škrat v kovačnico in
začel kovati.

IV. Škrata si je moči pridobiti, kakor pove na¬
slednja povest. Lakomna ženica na Dolenjskem je
vzela, brž ko je spočela, jajce sedem let starega
petelina in ga nosila pod levo pazduho do poroda.
Ko se je rodil deček, se je izlegel tudi Škrateljc.
Žena je oba skrbno odgojevala, kajti mislila je, da
ji bo Škrateljc donašal denarja — a varala se je.
Pomagal ji je sicer delati, donašal je tudi vodo,
kadar ga je bila volja. Ako se je pa ujezil, je na¬
nesel na ognjišče kup kamenja in je z njim pobijal
lonce in kozice. Zato so bili prav veseli, ko se jim je
posrečilo spraviti ga od hiše.

V. Škratec se večkrat tudi zapiči v kako hišo. ne
da bi ga ljudje baš klicali. Često je namreč v hiši
kje skrit zaklad, ki ga mora Škratec stražiti. Ako
ga pri tem motijo in ovirajo, postane nejevoljen in
začne razsajati. Ljudje imajo križ in nejevoljo, pre¬
den ga spravijo zlepa ali shuda iz hiše. Tako se je
godilo v Beltincih v Sramotinski ulici neki rodbini,
ki so ji pravili pri Prekletovih, ker je v njihovi hiši
razsajal Škrat ali Vrag ali kdo; pa to je zelo dolga
povest.

184

126. Škratelj, hišni pomočnik.

I. V Zemonu pravijo, da so imeli pri nas v neki
hiši Škrata, ki jim je nosil žito, denar in še druge
take dobre stvari. Neki večer ga je videl nekdo,
kako je nesel čenico in se je vlekel plav žarek za
njim. Drugikrat so hoteli pobrati fantje plot od
vrta za kurivo; ko pa pridejo na vrt, zaslišijo, da
nekdo stoče: »Teži, teži, devet polovnikov raži
(rži).« Prestrašijo se in zbeže; za seboj pa začujejo
tako muziko, da je bilo kaj.

Nekega dne je gospodinja kuhala štruklje in mu
je enega pustila in spravila v peč; potem pa je
prišel s polja sin in pojedel štrukelj, ki je bil Škratu
namenjen. Ko pride Škratelj domov, pogleda v peč
in vidi, da ni nič, pa zakriči: »Jurij, či je moj štru¬
kelj?« in je potem ves dan zanj »nadlegal«. Ponoči
se Jurij iznenada prebudi in ko se ogleda okrog
sebe, opazi, da ni več strehe nad njim in da gledajo
vse nebeške zvezde v izbo. Vstane, gre ven, gleda
okoli in se prestraši, ko vidi, da je vsa živina odrta
in razvešena po drevju: tam je visela glava, tu
koža, tam meso ... Še ponoči je morala gospodinja
pokonci, da je dobil Škrat svoj strošek.

Spet nekdo je vrgel zvečer poleno za črnim
mačkom. Potem ko je legel spat, se je začela hiša
majati; in ko je šel gledat, kaj je, je bila hiša raz¬
krita, da je tudi bilo moči videti zvezde nad sabo,
živina pa mu je bila za rep razvešena po orehu.

II. Vzhodno od Črne na štajerski meji je stal
Silvestrov dom. Silvester je bil zelo, zelo bogat kmet.
V hlevu je imel najlepše konje, žitnice pa polne do
vrha. Naj je bila letina še tako slaba, naj je toča
pobila vso setev, naj je bila pri živini kuga, temu
kmetu ni bilo nikoli nič hudega. Ljudje so bili pre¬
pričani, da Silvestru sam Vrag nosi denar, ker so¬
seda niso videli nikoli pri delu. Čudno je bilo tudi

185

to, da Silvester kljub svojemu premoženju ni imel
druge služinčadi kakor mutastega hlapca in gluho
deklo. Silvester je imel pa tudi gostilno. Često se
fantom, ki so pri njem popivali, ni ljubilo zapustiti
gostilne pred polnočjo, a gostilničar Silvester je zelo
pazil, da so gostje zapustili hišo ob pravem času.
Ljudje si niso mogli razložiti, zakaj dela Silvester
tako stisko, da bodi njegova hiša opolnoči prazna
gostov. Nekoč so torej nalašč ostali preko polnoči
v sobi, naj je bilo gospodarju to prav ali ne. Ko je
bila ura polnoč, so kmetje opazili, da postaja Sil¬
vester zelo nemiren. Tekal je iz kota v kot, iz sobe
v sobo in skušal pridržati goste v gostilniški sobi.
Gostje pa se niso uklonili in so šli domov. Iti so
morali mimo Silvestrovega mlina in so videli Škrate,
ki so nosili ukradeno žito v Silvestrov mlin.

Silvester je imel posebno sobo, v katero ni smel
vstopiti niti domač človek. Bila je vedno zakle¬
njena. Tudi Silvester je hodil v to sobo samo med
dvanajsto in prvo uro po polnoči. Gluha dekla je
nekoč pogledala skoz ključavnico in videla, da so
sedele okoli mize črne mačke in jedle jegliče (pro¬
seno kašo). To so bili Škratje, ki so za Silvestra
kradli žito, da mu ga ni nikoli primanjkovalo.

Hlapec in dekla nista pri tem hramu nikoli
mogla domlatiti snopja, ki ga je bilo vedno polno
gumno. Hlapec je nazadnje napravil konec temu
blagoslovu. Videl je, da zvečer gospodar nastavlja
na okno snop, ki naj bi bil Škratom znamenje, nakar
so morali ti njegovi pomagači nositi vso noč snope,
ki so jih kje drugje ukradli. Hlapec je drugi dan
vzel snop z okna in nastavil Škratom kamen. Ti so
nato nosili vso noč težko kamenje na gumno. Pri
tem so se pa najbrž prevzdignili. Drugo jutro so
našli na gori kamenja, ki so ga nanosili Silvestrovi
pomagači, tri velike črne mačke crknjene. In konec
je bilo Silvestrovemu bogastvu.

186

127. Škratec ogoljufan.

Včasi leti po zraku nekaj žareči metli podob¬
nega. To je Škratec, ki nosi svojim zaveznikom de¬
narja. Leta pa v mraku nekaj iznad drevja. Človek
ga more na razkrižju spraviti s posebnimi mo¬
litvami in zakletvami v svojo službo. Obljubiti mu
mora samega sebe, ženo ali otroka in mora to po¬
godbo podpisati z lastno krvjo. Škratec prinese vse,
kar njegov zaveznik hoče imeti; pustiti se mu mora
le na oknu znamenje, da ve, kaj naj prinese. Tudi
za hrano mu je treba poskrbeti; na oknu ga mora
čakati skleda prosene kaše, zakaj to Škratec« naj¬
rajši je.

Nekoč je kmet obljubil Škratcu, ko ga je jemal
v službo, mater z vsemi njenimi otroki. Nato je
Škratec pridno nosil denarje k tistemu hramu.
Sosed je z zavistjo opazoval, kako raste pri hiši
blagostanje. Oprezoval je okoli hrama in videl, da
je večkrat letelo nekaj žarečega skoz dimnik v tisto
hišo. Drugič spet je dofrfotala neokretna goska od
nekod in položila težko vrečico pred kmetovo po¬
steljo. Sedaj je pa nevoščljivec opazil, da je kmet
položil na okno srebrno krono; zavidni sosed jo je
lepo spravil v žep, a na okno je položil crknjenega
mačka. Zjutraj je sosed škodoželjno zapazil, da leži
pri kmetu na kupe pobitih mačk; Škratec jih je vso
noč lovil, pobijal in znašal h kmetu, ki jih je nato
komaj nekam pospravil.

Ko je pa potekel rok, je terjal Škratec od zavez¬
nika svoje plačilo: mater in ves njen rod. Zviti kmet
mu pomoli pod nos kokljo z vsemi piščeti. Škratec
ves srdit pograbi kokoš in čivkače ter odleti.

(Ko je kmet umiral, je še imel težkoče s Škra¬
tom, ki je zahteval njegovo dušo; le s težavo so ga
gospod rešili.)

187

128. Vile. Belokranjska sporočila.

V Kavranici, pečini v Jalviku, je stanovala pred
več leti lepa Vila. Prikazovala se je večkrat pastir¬
jem, ki so pasli v okolici, pa tudi drvarjem, ki so
sekali drva. Videli so jo večkrat, kako si je česala
lase. A govorila ni z nikomer nič. S svojo čudovito
lepoto je motila sekače, da niso mogli delati. Ne¬
kega dne pa se radi tega razjezi nanjo eden se¬
kačev ter vrže proti njej sekiro, ki je pa ni zadela.
Vila pa je izginila in od tedaj je niso več videli v
tistem kraju. Vile so se prikazovale tudi ženjicam
na polju.

Vile se pa tudi večkrat spremene v kače; zato je
prav nevarno kače streljati ali ubijati. Mož je za¬
pazil kačo zvito okoli drevesa. Vzame puško in jo
ustreli. Pa v tem trenutku so se mu roke posušile,
ker v kači je bila Vila.

Vile posebno mrze stožine, na katerih je bila
krma ali debelačnica (koruza). Teh ne morejo
videti, zato jih pa ljudje tudi precej pospravijo,
ko ni na njih več krme.

Neko noč so spali drvarji v loži. Ponoči nastane
mahoma strašen vihar, da je kar drevesa lomilo in
rvalo. Drvarji so bili prav veseli, češ, nam vsaj
ne bo treba drevja sekati. A ko se zjutraj zbude,
vidijo, da je vse v najlepšem redu in ni na tleh niti
enega drevesa. Vse to so delale Vile.

Za Štublarjem v Purgi, na mestu, kjer meji
njegovo zemljišče z grajskim, pripovedujejo, da je
bil svoje dni grad. Na tem mestu je še vedno jama,
ostanek nekdanjega gradu. Tu mimo gre ponoči
deček iz malenice. Pri jami zapazi pred seboj belo
ženo, ki mu ponuja kruh. Deček odmaje z glavo,
da ga neče, ter odide. Če bi bil vzel ponudeni kruh,
bi bil moral iti z Vilo ter biti pri njej makar tri
leta.

188


129. Gorska Vila vzame junaka.

Na Gorjancih so v starih časih živele Vile, pre¬
lepe, mlade deklice, ki niso poznale ne matere ne
očeta. Ljubiti in možiti se niso smele... Za k m ete
so bile dobre, ker so jih opominjale na razne polj¬
ske opravke. Najrajši pa so imele junake, ki so se
borili s Turki in prelivali svojo kri za sveto vero.
Velevale so jim, kaj jim je delati, česa se ogibati.
Pomagale so jim v vsaki sili, posebno brižljivo pa
so ozdravljale rane iz vojne vrnivših se junakov.

Zgodilo se je, da je zopet privihral v deželo
krvavi Turčin. Uskok Petrovič je po svoji junaški
šegi udaril nanj in pobil veliko nevernikov, ali dobil
je tudi veliko grdih in nevarnih ran. Napol mrtvega
so prinesli tovariši domov. Vila se je že zdavnaj za¬
ljubila v zastavnega junaka in ga je hodila sedaj
zdravit. Prišla je vselej, kadar je spal, da je ni
mogel videti. Če bi bila hotela, bi ga mogla ozdra¬
viti v treh dneh, a ni marala. Veselilo jo je, da ga
more brez priče gledati, božati in obvezovati. Še
bolj pa jo je veselilo, da ni bilo zraven drugih
deklet, ki so mu pred tako sladko namigavala.
Imela ga je rajši bolnega v postelji, nego zdravega
v hramu. Tako je preteklo več tednov in mesecev.
Junak je zgubil bolečine že prve dni, ali vstati ni
mogel, ker ga slabost ni hotela nikakor zapustiti.
Petrovičeva mati je imela dosti opravil zunaj hiše,
da Vile nikoli ni zapazila, junak pa je dobro vedel,
da ga nekdo zdravi, ker je našel po spanju na
ranah vedno nove obveze. Dolgo je premišljeval,
kako bi spoznal svojega zdravnika, in slednjič se je
domislil. Ko je prišel čas, da bi zaspal, se je pre¬
magal, ali je zatisnil oči, kakor da spi. Vila stopi v
izbo tiha kakor duh in ga pogleda. Ker je mislila,
da trdno spi, mu je izprala rane in mu položila
nanje nove obveze, potem pa se usedla k njemu in

189

ga začela premilo gledati in božati. Petrovič je
opazoval neznano deklico, kadar se je odmaknila
stran. Še na nobenem obrazu ni opazil toliko cvetja
in žive lepote kakor na njenem. Čudno se mu je
zdelo samo grlo mlade deklice. Bilo je tenko in pro¬
zorno, da bi se mogla razločiti vsaka kaplja vina,
ki bi po njem pritekla.

Petrovič se je polagoma strašno naveličal po¬
stelje. Ko ga je prišla zopet obvezovat, je rekel,
kakor da govori v sanjah: »Še tri dni bom trpel; če
mi ne odleže, da bi mogel vstati, vzel bom puško in
se ustrelil.« Vila je to čula in se prestrašila. Obve¬
zala mu je rane z dolgo, neznano travo, ki je junaka
še tisti dan ozdravila. Petrovič je bil zdrav, ali ni
hotel vstati. Vila je prišla drugi dan gledat, kako
mu je, on pa se je zopet potajil, kakor da bi spal.
Ran mu to pot ni več izpirala in obvezovala, ampak
ga je'del j časa samo milo gledala in božala, potem
pa zopet tiho odšla. Petrovič skoči iz postelje in
hiti za njo, ali tako pazljivo, da ga ni mogla videti.
Šel je za njo najpred v vinograde, potem v goščavo.
Na kraju goščave je obstal in se skril. Vila je tekla
k bistremu studencu, se slekla in skopala, potem
pa se je zopet oblekla, se ulegla pod lipo na zeleno
travo in zaspala. Petrovič prikoraka zlahkoma k
njej in jo gleda. Tako krasna se mu ni zdela še ni¬
koli. Junaku začne utripati srce, rad bi se premagal,
ali ni mogoče. Nagne se hrepeneče do nje in jo
poljubi ter objame. Vila se predrami, skoči kvišku
in ustreli Petroviča v srce. Mrtev pade junak pred
njo, ona zaplače in tudi sebe ustreli v srce. Ležala
sta drug poleg drugega kakor speči ženin poleg
speče neveste. Ljudje so iskali Petroviča noč in dan.
Našli so ga šele čez nekoliko tednov daleč gori na
Gorjancih pod košato lipo pri bistrem studencu
vsega gnilega in razjedenega. Poleg njega je ležala
kepica snega. Ljudje so se začudili, ko so videli

190

sneg o sv. Jakobu. Nihče ni pogodil, kaj pomeni ta
bela kepica, nihče ni vedel, da je ta sneg zadnji
ostanek nesrečne Vile.

130. Vile zidajo puljski amfiteater.

Naš narod navadno pripisuje Vilam, narod n i m
umetnicam, vse tisto, kar po njegovih mislih niso
premogle napraviti človeške roke in se zraven
pozna, da tega tudi večni Mojster ni delal. Tako so
Vile zgradile amfiteater v Pulju, in sicer so ga do¬
vršile v eni noči. Veliko in ogromno kamenje so
nosile z Učke, največje gore v Istri. Ko jim ga je
tukaj zmanjkalo, so hodile ponj na Snežnik, naj¬
večjo goro na Notranjskem. Strašno močne in ume-
talne delavke so morale biti. Kar pa še bolj potrjuje
njihovo moč, je to, da so v eni noči vse znosile, ob¬
tesale in veliko zgradbo skoro dovršile. Da pa niso
vsega dela "dokončale, se je zgodilo takole: Pogo¬
jeno je namreč bilo, da mora biti delo končano,
preden bo petelin v jutro zakukurikal. Pa ni se tako
zgodilo. Neka dekla je vstala, baš ko so Vile že
začele streho delati, pa je zbudila petelina, ki je na
vso moč zakukurikal ter Vile s svojim glasom od-
podil od dela. Kar je bilo tačas strehe storjene, je
vse popadalo na tla. Drugo zidovje je pa ostalo do
današnjega dne.

131. Vila, kmetova žena.

Na Veprinščini biva rodovina kmetov z ime¬
nom Polharji, ki pripovedujejo sami o sebi, da
so potekli od Vile.

Nekega toplega letnega dne gre krepek in lep
mladenič z Veprinca v Učko goro in najde pri
stezi na trati zalo dekle, belo oblečeno, speče na
solncu. Mladenič se ni mogel načuditi lepoti nje¬
nega obraza. Da bi je solnce tako hudo ne peklo,

191

odreže veliko vejo in jo tiho vtakne v zemljo,
da bi ji delala senco. Ona se nato prebudi,
ugleda postavljeno vejo in poleg sebe stoječega
mladeniča ter ga vpraša: »Ali si mi ti, mladenič,
naredil to senco?« On odgovori: »Sem, ker si se
mi smilila, da te solnce prepeka.« Ona mu govori
dalje: »Kaj češ za to dobroto?« Mladenič veselo
reče: »Daj, da smem vedno gledati tvoj prelepi
obraz in te vzeti za ženo.« »Dobro,« reče ona,
»zadovoljna sem, da se s teboj omožim: ali vedi,
Vila sem in ti ne smeš nikdar mojega imena iz¬
govoriti; ako mi rečeš Vila, te moram kar ko j
zapustiti.« On sveto obljubi, da ne bo, nakar jo
povede domov. Staršem pove vse, kaj in kako se
mu je zgodilo, samo tega jim ne razodene, da
mu je nevesta Vila. Deklica je ugajala staršem
in radi so privolili v ženitev. Nato se poročita.
Živela sta nekoliko let prav lepo in veselo, hišna
sreča je v vsem in vsakem prav dobro napredo¬
vala. Vila mu tudi porodi hčerkico, ki je bila
lepa ko angelček. Neko leto za tem sliši mladi
mož prav zgodaj v letnem jutru grmljavico.
Vstane, gre na okno, vidi, da se pripravlja strašno
vreme, in pravi svoji ženi: »Žena, škoda in ne¬
sreča velika, da nismo pšenice poželi; vso nam
jo bo toča pobila!« Ona mu reče: »Ne boj se ne,
naše ne bo pobila!« To rekši vstane, gre pred duri
in ko se vrne, počne strašno padati toča. Mož
vzdihovaje govori: »Sem ti rekel, da bomo ob
vso pšenico.« Smehljaje se mu ona odvrne: »Pojdi
v skedenj, boš videl, da nam je ni pobila.« Ko
toča neha, gre mož res v skedenj in vidi ondi
vso pšenico lepo zloženo v snopje. Vrnivši se,
zavpije ves začuden: »Ah, kar je Vila, je Vila!«
Ali v tem hipu mu ona zgine — mož ostane otožen
in žalosten s hčerkico brez žene Vile. Čisto ga pa
Vila vendar ni zavrgla, temveč je še zmerom

192

dohajala nazaj, toda bila je samo hčerkici vidna:
učila jo je v vseh potrebah kakor najskrbnejša
mati, dokler je ni vzgojila do ženitvenih let. Ko
je prišla Vilina hči do te dobe, se je omožila in
je tako mati sedanje Polharske rodovine.

112. Povesti iz Krčičke doline.

V dolini Krčice, to je male Krke, si pripove¬
dujejo kmetje o Divjih ali Črnih ženah, ki jih
danes nemški zovejo BilleweiB. Imele so lep, ne¬
žen život, krasni lasje so jim pokrivali telo, samo
da jim je bil obraz znakažen, bil je namreč dolg,
da je sličil rilcu. Na glavi so nosile velike peče.
Stanovale so dve po dve v takozvanih Babjih
luknjah, kjer so si delale kratek čas s petjem in
plesanjem in opletanjem svojih lepih las. Kmetom
so bile prijateljice, naznanjale so jim, kdaj treba
sejati, kdaj žeti, prerokovale so porod v hiši in
druge stvari. Cesto so prihajale tudi v sela, s se¬
boj so imele majhne črne kužke. Rade so za-
uživale mleko, ki so jim ga pripravljale kmetice
v latvicah: zato so se skazovale koristne v hiši,
ker so opravljale kakšne malenkosti, recimo prale
otrokom plenice. Poznale so tudi bodočnost in
prerokovale: »Ko bodo kure nosile popoldne in
kmetice motile smetano pod večer, bo joj!« Pa¬
stirjem so znale odnesti kako Živah ki so jo
slekle; ko so použile meso, so kosti spet preoblekle
s kožo in vrnile žival živo in zdravo ljudem. Ko
so začeli ljudje pokati z biči, so zapustile naše
kraje.

133. Prekmurska sporočila.

V nekdanjih časih, dokler je še bilo dosti lo¬
gov, so Vile rade prebivale pri nas. Bile so lepe
postave, dekline jako zalega obraza. Imele so
dolge lase, ki so bili skrbno počesani. Zvali so jih

Bajke 13

193

tudi Divje dekle. Najrajši so bivale v logu, kje
na kakšnem skrivnem mestu poleg vode. Človeku
niso učinile nikoli nič hudega, vselej samo dobro.
Tako so na priliko prinesle oraču, ki je prišel
zarana na polje, krapce za zajtrk. Stari gospo¬
darji še dandanes znajo povedati svojim hlap¬
cem: »Torej jutri rano nakrmi kobile, da bodo
šle bolj zgodaj orat, mogoče nama Divje dekle
krapce prinesejo!« Če je pa orač nad živino
besnel, ali z bičem pokal, ali pa preklinjal, mu
niso prinesle zajtrka, niti pokazale se mu niso.

134. Rojenice, Žalke, Bele žene uče kmete.

I. Zgodaj v spomlad, ko je še pokrival debel
sneg zemljo, začne Rojenica pri Slovenski Bistrici:
»Kmet, sej bob!« Kmetu se sicer čudno zdi. zakaj
bi moral že zdaj sejati, a ker je navajen storiti
vse, kar mu veleva Rojenica, gre in poseje bob.
Z nejevoljo opazi, da se mu ves sad potaka po zmrzli
zemlji v spodnji razor, zato pravi Rojenici: »Sejal
sem ga, žeti pa mi ga ne bo treba!« Ona mu pa
odvrne: »Kjer si ga sejal, tam ga boš žel!« In
zares: toliko je zraslo boba po razorih, da ni
vedel, kam bi ga shranil.

II. Drugikrat stopi Rojenica bas na binkoštno
nedeljo zgodaj iz svoje votline in reče oziraje se
po zraku: »Ako bi kmetič zdaj sejal proso, dobil
bi ga stotero!« Kmet, ki je to slišal, je posejal
vse svoje nezorane in neobsejane njive s prosom
in dobil ga je stotero.

III. Včasih so se pa Rojenice s kmeti malo
pošalile. Tako zakliče Rojenica nekoč: »Kmet, sej
bob!« Kmetič je storil, kakor mu je velela. Nato
je pa zrastla strašna bobovina, dolga, da se človek
iz nje ni videl, a brez stročja. Kmet se huduje,
a Rojenica se mu oglasi: »Ne kosi je, ampak
pipi ji jo, kadar bo zrela!« Res nazadnje bobovino

194

popipljejo iz zemlje in skazalo se je, da je bilo
vse deblo polno lepega zdravega zrnja.

IV. Blizu nekega kmeta so stanovale tri Roje¬
nice. Pripeti se, da jim zmanjka živeža. Gredo
torej na kmetovo polje plet pšenico. Ko jih kmet
ugleda, jih jame klicati, da bi šle k njemu jest,
one pa zbeže. Kmet je bil dobrosrčen in je dovolil,
da jim nosijo na njivo jedi. A ogovoriti se niso
dale. Ko so jedi použile, so plele naprej tako
dolgo, da so vso pšenico popipale, drugo zel in
plevel pa pustile. O žetvi pa je bila na polju taka
lepa, čvrsta pšenica, da ji v vsej okolici ni bilo
enake.

155. Rojenice v Lipljeniški jami.

Blizu vasi Kolnice nad Radovljico, tam, kjer
izvira bistrorjava Lipnica izpod vdrtih sten Jelo¬
vice, se nahaja duplina, ki jo narod zove Častit¬
ljivo jamo. V tej jami so od nekdaj prebivale tri
Rojenice milega in krasnega obraza. Prva je bila
belo oblečena, druga rjavo, tretja pa črno. Bela
Rojenica se je prikazovala ob porodih ter napo¬
vedovala otrokom srečo, bila je dobra svetovalka
kmetom, prikazovala se jim je v pomladi in jim
svetovala, kaj naj sejejo. Kmetje so jo radi tdio-
gali, ker so vedeli, da je vse prav in dobro, kar
ona veleva. Kadar se je prikazovala ljudem druga
Rojenica, je vselej prišla nadnje bolezen ali pa
huda ura ali toča ali kakšna druga nesreča. Kadar
pa so videli črno Rojenico, je bila blizu smrt. Še
pred kakimi tridesetimi leti so jo zadnjič videli,
slonečo na lesenem mostu pri plavžu v Kamni
gorici. Istega večera se je vračal iz Lipnice kmet
iz mlina, noseč težko vrečo. Ker je bila pretežka,
jo je naslonil, da se odpočije, na mostno ograjo.
Ograja se udre, kmet strmoglavi v Lipnico.

V zadnjih letih, odkar je svet začel postajati
vedno bolj hudoben in brezbožen, so se Rojenice

13

195

jele ogibati ljudi. Stregel jim je in prinašal hrane
mlad, nedolžen pastirček. A tudi tega so ljudje
nadlegovali, naj jim pokaže Rojenice. Nekega dne
so izginile Rojenice in pastirček z njimi.

136. Kmet in Žalik žena.

Pod Obirjem je živel mlad kmet, ki ni bil
nikoli zadovoljen ne s svojo ženo ne s sadeži,
kakršne je pridelal. Žena mu ni bila dovolj lepa,
letina vedno preslaba, tako da je bila pri hiši
sama razprtija in nadloga doma. Ta mož se je
nekoč vračal ponoči domov; imel ga je nekoliko
v glavi. Ko je meril svojo pot ob luninem svitu,
godrnjaje o svojih nadlogah, zasliši naenkrat za
seboj prijazen ženski glas, ki mu pravi: »Sej bob,
sej bob!« Spočetka je mislil, da se mu samo zdi,
ko pa glas le ni prenehal, je zarentačil pol v ježi,
pol v šali: »Kaj Bom sejal, ko še sneg ni skopnel!«
Ko tudi nato glas ni potihnil, je pogledal nazaj
preko levega ramena in uzrl za seboj lepo žensko,
da nikoli take. Urno se je okrenil, da bi jo videl
bolj natanko in bi se kaj pomenil z njo — a žene
ni Bilo nikjer. Šel je tedaj dalje, a je od časa do
časa še vedno začul nasvet: »Sej bob, sej bob!«
Doma ga je čakal, kakor vselej, prepir z ženo,
a mož je bil nocoj nekako tih in kratek, ker se je
ukvarjal v mislih z neznano tujko, ki mu je da¬
jala nasvete, da naj seje bob. in to v takem času,
ko je še držal srež. Že naslednje popoldne je šel
pa nasejal boba po snegu, da so se mu vsi ljudje
smejali in kazali osle za njim. Njegov usevek je
pa lepo uspeval, kakor se je kmet prepričal, ki
je hodil večkrat sam na polje, pri tem pa zdihoval
in klical v srcu lepo ženo. Nekoč je bilo že te¬
mačno, ko je tako jadikoval, pa se mu je zazdelo
— o sreča! —•, da spet sliši tisti znani glas. Bil je
za streljaj daleč od hiše na njivi, kjer je po-

196

spravljal koruzno slamo. Glas je vpraševal čisto
kraj njega: »Kaj bi rad?« Kmet se je ozrl in koj
nato popustil delo pa krenil v tisto smer, odkoder
je slišal vprašanje. Toda čim dalje je šel, tem bolj
se mu je odmikal glas. Ko pa je naposled prisijal
mesec in kmet že sam ni več vedel, kam je za¬
bredel, je ugledal ono lepo žensko pred seboj.
Zopet ga je vprašala: »Kaj bi pa rad:« Kmet je
spoznal, da stoji pred Žalik ženo, najlepšim bitjem,
kar jih nosi zemlja. Ponižno je vzel klobuk z
glave, pa je momljal, stopicaje z noge na nogo:
»Vse ti dam, kar imam.« Žalik žena se je zasme¬
jala, da se je luna ponižala od začudenja, in od¬
vrnila: »Kaj mi boš dajal, ko nič nimaš! Še boba
ne bi bilo brez mene.« Nato kmet ni vedel kaj
več povedati. Žalik žena je stopala počasi pred
njim, on pa je meril korake za njo. Hipoma se
žena obrne ter reče: »Ako prideš domov, reka j
do opoldne na vsako vprašanje zmeraj: ,Jaz.‘ Ako
se izkažeš in prestojiš to preskušnjo, smeš priti na
vačer me obiskat, sicer pa ti ni treba več sem hoditi!«

Ko je prišel domov, so baš bili povečerjali in
dekla je pospravljala z mize. Ko je stopil v sobo,
je slišal, kako se hlapec jezi: »Dan na dan zelje,
da sem že ves skisan!« Okrenil se je proti go¬
spodarju: »Kdo pa sne meso?« — »Jaz,« je bil
gospodarjev kratki odgovor. Hlapca je popadla
jeza, pa je planil pokonci: »Naj bo še zelje za
Vas! Jaz grem stran.« Kmeta je pogrelo in da bi
se ognil vsem vprašanjem, je takoj zlezel v po¬
steljo. Žena, ki je kesneje prišla za njim, je bila
žalostna in v skrbeh, kaj bo zdaj na jesen, ko ne
bo težaka pri hiši, ter je postokala: »"Takole si
odpodil hlapca. Kdo bo zdaj napravljal drva?«
Gospodar se je zopet odrezal: »Jaz.« — »Nocoj je
pa kratko nasajen,« si je mislila kmetica in je
legla.

197

Zjutraj je bil kmet navsezgodaj pokonci in
brž pričel z delom, da mu ne bi bilo treba toliko
govoriti. Srečno se je izognil raznim nepriličnim
vprašanjem. Kar pride k hramu neka daljnja so¬
rodnica, s katero so živeli vsi vedno v dobrem
prijateljstvu. Tudi kmet pristopi k ženi in vpraša
nazadnje: »Kako pa Mojci?« To je bila sorod-
ničina najstarejša hčer, osemnajstletno dekle in
materi zelo pri srcu. Kadar je začela praviti kaj
o njej, je govorila, ko bi teklo olje — in človek
je mogel biti tiho najmanj dve uri. A to pot je
bilo drugače. Komaj je izrekel njeno ime, je
mati namrdnila obraz in je začela pripovedovati,
kako je potrta in nesrečna. V nekoga se je dekle
zagledalo — in ta jo je speljal. V kratkem bo že
treba babice k hiši, a deklina noče povedati, kje
naj iščejo očeta. »Kaj neki misliš, kdo bi mogel
biti ta malopridnež?« To je bila huda zadrega
za kmeta, kakor si morete misliti. Kakor je pre¬
mišljeval, ni kazalo prav. Ogledoval je ženo in sorod¬
nico ter tiho rekel: »Na, takih je pa dovolj na svetu!«

Jedva je to zinil, se je že zavedel, kaj je učinil.
Morda ne bo nikoli več videl Žalik žene, ki nanjo
ves čas ni nehal misliti. Zavest, da je morda
zgubil njeno ljubezen, ga je napolnjevala s srdjo
in togoto, ki jo je kazal tudi ves ostali dan proti
družini, posebno pa proti ženi. Zvečer pa se je
zgubil od doma. Blodil je po polju in travnikih
ter napeto gledal, kje bi uzrl svojo ljubljenko.
Od časa do časa je postal in prisluškoval, če se
morda ne oglasi kje v bližini oni zapeljivi glas,
za katerega bi dal svojo srčno kri: toda vse na¬
okrog je vladala tišina. Ko je posijal mesec izza
gora, je spoznal kmet, da je v gozdu, in sicer nekje
v čisto tujem kraju. V bližini je zažuborel potok,
mesečina je bila zdajci svetla kakor solnčna luč.
Nekje so se oglasile ptice, ki so gostolele tako

198

čudovito lepo, da je kmetu zastajalo srce v prsih
in se mu je zazdelo, da bi najrajši umrl. Tedaj je
prišel do potoka in je ugledal lepo žensko, ki se
je kopala v čisti hladni vodi. Ogovori jo: »Kako
da se koplješ zdaj, ko je vendar jesen in mraz?«
»Žalik žena v takem kraju živi, da zanjo toplote
ne mraza ni,« mu odgovori dobro znani zvonki
glas. »O, da smem priti tebi v bližino!« — »Do¬
poldne si snedel obljubo — če z mano greš, ti bo
v pogubo.« — V tem premaga kmeta hrepenenje:
kakor je bil, je hotel planiti v vodo. Toda v tem
hipu je zakrila lepotico bela megla. — Kaj se je
zgodilo potem, kmet nikoli ni mogel povedati. Vso
noč je gledal lepo Žalko, a ko se je drugo jutro
zbudil, je bil doma v postelji poleg žene, ki se
je je prej izogibal. Ona ga šaljivo izprašuje, kje
mu je Bela žena, o kateri je bledel vso noč. Mol¬
čal je ko grob, a sam pri sebi je sklenil, da si
izbije iz glave zapeljive gozdne device. Sklep je
držal, samo ko je žel bob, ki ga je prirastlo toliko,
da ni vedel, kam ž njim, mu je šinil v glavo spo¬
min na oni dogodek.

137. Morska deklica si vzame moža.

Vile zove narod na Štajerskem: Bele žene, Bela
dekleta, Morske deklice. Leta 1789 so še živeli
ljudje, ki so trdili, da Bele žene čisto gotovo živijo.
Videli jih sicer res nikdar niso, čuli pa so jih
prekrasno pevati. Vile so bile napram ljudem jako
dobrotljive, posebno napram mladeničem in po¬
štenim ljudem vobče. Kmetičem so naznanjale
pravo dobo za sejanje, cepljenje in presajanje.
Pšenico so tako lepo znale opleti, da ni bilo videti
ne kokolja ne trave, plevel so lepo znosile na kupe.
Za povračilo jim je bilo samo treba prinesti na
njivo kiseline in zvare; to so potem ponoči použile.
Žito je pa na taki njivi obrodilo, da je bilo veselje.

199

Dohajale so pa vsako ljubo leto, dokler jih ni kdo
razžalil. Čisto so pa pobegnile iz naših krajev, ko
so začeli ljudje ponoči žvižgati, kričati in z biči
pokati; prišle pa bodo spet nazaj, ko se svet obrne
na bolje. Sledečo povest ti vsakdo pove, ako ga
vprašaš po Morskih deklicah.

Mati je imela sinka edinca; vanj se je zaljubila
ena izmed Morskih deklic. Kjer je le bilo mogoče,
doma in na polju, se mu je približevala, toda
vselej nevidna. Mladenič nazadnje mogoče o tej
ljubezni ne bi niti nič zvedel, da ni stopila ne¬
kega dne njegova mati iznenada v sobo, kjer je
sin počival, in zagledala prelepo kito visečo iz
postelje. »Kaj pa je to?« zavpije mati nejevoljna in
pograbi kito ter jo odreže. V tem hipu stoji pred
njo Morska deklica in pravi vsa objokana: »Mati,
kaj ste storili, sedaj moram poročiti Vašega sina!«
Mladeniču, ki je zdaj prvič videl svojo plaho
nevesto, je bilo to zelo pogodi, materi pa tudi.
In sta se vzela. Prvikrat je Vila porodila hčer, ki
jo je po krstu kar umorila; tako je storila tudi
s sinom, ki ga je povila nato. V tretje je prišla
hči na svet. a tej je dala živeti in lepo jo je
povila. Ljudje so pa zvedeli, kako je zapravila
svoj rod in svoj zarod in so jo hoteli ubiti. Zato
je rekla svojemu možu: »Prvo hčerko sem umorila,
ker bi imela postati grda vlačuga; sinko, ki sem
ga usmrtila, bi bil postal razbojnik in bi po stra¬
hovitih zločinstvih prišel na vešala, ako bi jaz
tega ne bila preprečila. Tretje dete sem pustila živo,
ker bo iz njega pridna deklina. Zdaj pa srečno, ljubi
mož! Jaz odidem, pa me ne boš nikdar več videl.
Ženiti se pa drugič ne smeš, ako ti je sreča draga.
Ako hočeš zvedeti, katera doba bi bila ugodna za
setev in sadje, pridi ponoči na trato.« — Vila je iz¬
ginila in nikdar več je ni videl, a nosila mu je vselej
dobre glase, kadar je ponoči prihajal iz hiše.

200


138. Žalik žena v postelji.

L Na Vodenikovem posestvu v starotrški žup¬
niji pri Slovenjgradcu je blizu kmeta Tratnika
skalovje, ki je deloma razpokano. V teh votlinah
so stanovale v davnih časih Žalik žene. Taka Žalile
žena je hodila tudi k Vodeniku. Zjutraj je gospo¬
dinja zgodaj vstajala in zajtrk kuhala. Vodenik
pa je še ležal. Takrat je hodila tudi Žalik žena
h gospodarju leč. Bila je zelo, zelo lepa ženska.
Nekaj posebno lepega so bili njeni dolgi lasje.
Gospodinja opazi te dolge lase, ki so viseli iz po¬
stelje, ko je ležala Žalik žena v postelji. Gospodinja
gre v Stari trg župnika vprašat, kaj ji je storiti.

Ta ji odgovori: »Drugega ti ne vem svetovati
kakor to, da njene lase vzdigneš in jih položiš v
postelj zraven nje.« Gospodinja res tako stori.
Žalik žena pa vstane in pravi: »Ne bom več prišla,
ne,« ter odide.

Vse je povedala gospodarju, kdaj mora to,
kdaj ono sejati. In vse je dobro obrodilo; posebno
dobro pa je obrodil bob.

II. Hudi nasprotniki Žalik ženam so Škopnjaki.
To je zvedela neka kmetica v Zgornjem Rožu, in
sicer takole. Okrog tiste hiše je jokalo in tulilo
cele noči, kakor da bi šel mimo divji lov. Pokalo
je, lajalo, prasketalo — kakor bi kdo kuril krušno
peč, skratka, počelo je tako, da že ni bilo več
človeško. Nikoli si pa nihče ni upal ven, da bi
pogledal, kaj se godi. To je seve delalo hiši velike
neprilike, kajti posli, ki so prihajali v službo, so
navadno pospravljali že po tretji noči svoje reči
in odhajali. Polagoma je prišlo tako daleč, da niti
najslabša dekla ni marala več blizu in so se celo
berači ogibali razvpite domačije. Tudi med možem
in ženo ni bilo prave ljubezni: otrok ni bilo in
mož je pohajal čim pogosteje v krčme, kjer so se
kmalu našli ljudje, ki so ga podpihovali proti

201

ženi. Čemeren je odhajal z doma, z ostrimi očitki
je legal v posteljo. Nekega večera se je vrnil
kesno iz gostilne domov. V očeh mu je seval pe¬
klenski ogenj, ki ni obetal nič dobrega. »Ubil me
bo,« vzklikne nesrečna kmetica in zbeži, napol
oblečena, na skedenj, kjer je mislila, da bo na
varnem. Kakor je bilo vse zanemarjeno, tako je
tudi streha imela velike luknje, da je kmetica
videla s svojega počivališča nebeške zvezde. Ko
je tako čepela na skednju in jokala nad svojo
usodo, začuje naenkrat silen piš. Tako je hrumelo,
da so se zibale deske kakor na vodi in se je šibila
streha po dolgem in počez. »O, ko bi jaz reva le
našla moža, ki bi me mogel rešiti Škopnjaka,« je
jokal ženski glas okrog voglov. Tako žalostno je
prosil in vzdihoval, da se je nesrečni kmetici milo
storilo. Človek, ki pretrpi toliko hudega, ne pozna
nobenega strahu za svoje življenje. Kmetica je
vstala in šla gledat k lini. kaj se godi — in kaj
je videla? Škopnjak, v podobi goreče sove, je
buhal od drevesa do drevesa in lajal s tako gro-
zanskim glasom, da se je začel še lisjak oglašati
s svojim dvozvočnim lajanjem. Pred Škopnjakom
je begalo nekaj, česar kmetica ni mogla razločiti,
in je venomer ponavljalo: »O, ko bi le našla moža,
ki bi me rešil Škopnjaka.« Skoro nehote je zdrk¬
nilo kmetici iz ust: »I, pa vzemi mojega, če ti je
s tem pomagano!« Kakor bi odrezal, je nehal šum
in jok in vse je zginilo. Ko premišljuje kmetica
o vsem tem, se naenkrat zasveti luč v sobi, kjer
je bival mož. Radovedna stopi k oknu in vidi, da
počiva poleg njega lepa ženska, ki ji vise črni
lasje s postelje do tal. Brez nejevolje stopi v sobo,
dvigne one lase in jih položi lepo zravnane kraj
tujke. Tedaj šine ženska pokonci: bila je Žalik
žena, ki je pred kratkim klicala na pomoč. Žalik
žena reče: »Hvala ti, da si me rešila Škopnjaka.

202

Nikoli več ga ne bo, ker me je ogrelo človeško
telo. Ti pa, ki si do zdaj trpela, boš odslej v veselju
živela.« Po teh besedah izgine, pri kmetici pa se je
naselila sreča: prišel je zarod in vse se je obrnilo
na bolje.

139. Klobko preje.

Rojenica, ki je stanovala vrh Mladega vrha, je
hodila s srebrnim žehtarjem mlest Groseljnove
krave, ki so se ondod pasle. Noben pastir si ni
upal, ji tega braniti, ker kdo ve —! Zato pa, ker
ji niso rekli pastirji nikoli zale besede, je nekoč
prinesla h Groseljnu preje in je rekla: »To imate
v plačilo svoje gostoljubnosti: vijte jo, in nikoli
vam ne bo potekla, samo nikoli ne smete reči:
.konec je potekel' ali ,konec sem našel'. Rajši
recite: .nitka je potekla' ali .nitko sem našel'.
Če ne porečete tako, bo koj preje konec.« Storili
so po Rojeničinem svetu in obogateli so. Zmerom
so vili in vili. pa preje je še vedno bilo, kolikor
od začetka. Pastir, ki je zvečer prignal domov
krave, je moral vsakikrat prejo viti do trde noči.
Ker so pastirji navadno leni, se je tudi temu ne¬
kega večera stožilo in ves nejevoljen reče: »Da bi
bilo že, vraga, vsaj enkrat te preje konec!« In res,
še tisti večer jo je izvil.

140. Bele žene koroških planin.

Bele žene so vitkega telesa in imajo dolge lase.
Največkrat se jih vidi, kako se solnčijo po naj¬
višjih vrhovih planin. Ako se jim zdi, se morejo
v zraku pognati iz kraja v kraj, dasi nimajo pe¬
rutnic. Tudi o Rojenicah je pripovedovala stara
Korošica Trstenjaku, da imajo tako lahko truplo
kakor naš Zveličar, ki se je z Oljske gore^ vzdignil
v nebo. Zlasti pa znajo Rojenice in Bele žene lepo
prepevati. Živel je mladenič pod Obirjem, ki je

203

rad s puško na rami skakal za srnami in jeleni.
Nekdaj se je primerilo, da je zadel ob belo košuto.
Dirja za njo — a hipoma zapoje Rojenica tako
milo, da se je ves razvnel in pozabil vse, tudi belo
košuto...

Rojenice ljubijo zale fante. Spal je na planini
lep, snažen ovčar. Rojenica se spusti iz svetlih
oblakov do njega in ga spečega nežno poljubuje.
Ko se je dečko zbudil, je začutil v svojem srcu
neskončno sladkost, da, še na ustnicah ga je pekel
vroči poljub. Dih Rojenice ga je navdal z brh¬
kostjo jelena, razcvetel se je kakor glog pod žarki
pomladnega solnca, lepoto je dobil, da so ga mo¬
rali imeti v globoki vozi ujetega, ker so vsa de¬
kleta zgubila pamet za njim; a njemu je hiralo
srce za neznano deklico. Rojenica ga je rešila iz
voze in ni ga bilo več videti med ljudmi. Tako
stara Korošica!

141. Žalka in lovec.

Žalik žene prebivajo najrajši v pečevnatih du¬
plinah blizu vode, pri jezerih; tam se kopljejo,
umivajo svoja krasna obličja in si češejo svoje
zlatožolte lase.

Krasne so te device, ljudem usmiljene. Kmetu
oplevejo ponoči lan, požanjejo pšenico, če kmet
tega ne utegne opraviti. Otroke, ki so jih matere
»pustile same na njivah, varujejo, da jih orel ne
odnese v svoje gnezdo. Lepo pojo, posebno ob
mesečnem svitu. Pastirjem v planinah blagoslav¬
ljajo čredo, njim je pripisati, da imajo krave
obilo mleka. Donašajo jim namreč z najvišjih
hribov posebno travo, ki jo živina použije in od
nje močno zavimja.

Žalke se često zaljubijo v zale fante, pastirje,
lovce in jih vabijo k sebi s svojim čarobnim petjem.
Neki lovec je srečno živel v koroških hribih s
svojo mlado ženico. Podnevi je lazil za divjačino.

204

zvečer pa prihajal domov v naročje družine. Tega
lovca je pa zmotila s svojim petjem Žalka in mu
povila otroka neizmerne lepote. Koj po porodu ga
je odnesla Žalka v svojo krasno palačo, ki stoji v
globini jezera. Lovcu, svojemu milemu, se je ska-
zala hvaležno, da ga je varno vodila po najvišjih
rtih gora ter mu privabila srn in jelenov, da jih
je mogel nastreliti, kolikor je hotel. Mož je iz¬
ostajal z raznimi izgovori čim pogosteje od doma,
nazadnje se vobče ni več vrnil. Žena se napoti ga
iskat. Dospe do planinskih staj in tukaj ji povedo
pastirji trpko resnico, da živi njen mož v neki
duplini z Žalko. Gre torej tjekaj in stopi v skalno
parmo. S kakimi besedami je ogovorila dvojico, si
morete misliti. Žalka ji pa reče, naj se ne jezi, da
mora že tako biti. Moža si sme vzeti domov in ji
ponudi zlat pojas, da si ga opaše. Žena si nadene
zlati pas, v tem hipu se pas razpoči in žena z njim.
Žalka pa skoči z lovcem v jezero in ni ju bilo več
videti.

142. Divje žene na Kozjaku.

Na Kozjaku (pri Hudi luknji do Soteske) pri¬
povedujejo: Bil je nedaleč od kmetovega po¬
sestva ubog kajžar, ki je imel troje otrok: fanta
in dve dekleti. Ti otroci so pasli nekoč ovce in
koze po rovtah, kar se jim približa čuda lepa
žena in jim podari kaj lepih igrač. Nato jim
obljubi, da prinese večkrat še kaj, samo da ne
smejo tega nikomur povedati, še celo doma ne,
drugače jim bo huda! Otroci obljubijo in se leno
zahvalijo. Tedaj žena zgine. Doma niso nič pravili
o tem. Žena pa je prišla odsihmal vsak dan k njim
na pašnik, jih učila peti, plesati in presti. Nekega
večera je pa fant vendar začel pripovedovati o
ženi. ki prihaja vsak dan k njim, jim prinaša jedi,
igrač in jih uči raznih stvari. Oče mu zapovejo,
naj drugi dan kaj od onih jedil prinese domov.

205

Sinko obljubi. Ko pride večer drugega dne, pri-
žvenkljajo koze in ovce same domov, pastirjev pa
ni bilo. Oče se prestraši in hiti gledat, kje so
otroci. Ko pride na travnik, najde sina mrtvega,
o hčerah pa ni bilo ne duha ne sluha.

Bila je ubožna žena, ki je imela dete. krepkega
fanta. Nekega dne je šla piče iskat za kozo in je
pustila otroka v zibeli. Ni šla daleč od koče in ni
se mudila dolgo, pa vendar, domov prišedši, ne
najde več otroka. Joče in stoče, vendar si ne ve
razložiti, kam bi bil otrok zašel in kdo da bi ga
bil ukradel, kajti nikogar ni videla, da bi šel
v kočo ali iz nje. Naenkrat zasliši glas pod oknom:
»Mati, mati, ne puščaj otroka samega, drugače ga
bo vzela Divja žena.« Ko to začuje, milo zavpije
in se zgrudi na tla.

143. Vile v Gozdniku.

Nekoč sta stala dva mladeniča, popotnik in
drvar, na parobku šume, ki pokriva hrbet mo¬
gočnega Gozdnika južno od Griž. Pastir, ki ju je
bil ugledal, jima svetuje, da naj ne hodita v gozd.
»Kajti«, pravi, »v gozdu žive strašne Vile, gozdne
žene, ki ne trpe, da bi jih kdo opazoval, ali pa
grešil na njihovih drevesih, v katerih žive. Po¬
dnevi bivajo v jelkah in če šumi veter skoz vršiče,
tedaj se razgovarjajo in igrajo med seboj. Ponoči
pa se dvignejo ob mesečini v svojih belih oblačilih
od tukaj in polete čez travnik proti celjskemu
gradu. Vrte se tako lahno v krogu, kakor bi imele
krila. Samo od daleč in neopaženo sme človek opazo¬
vati veselo kolo Gozdnih deklic. Popotnika, ki se je
vrinil v njihovo gozdno bivališče, zavedejo v temnem
gozdu; drvarja pa, ki se dotakne s sekiro njih dreves,
grozno kaznujejo, da živ ne zapusti več gozda.«

Mladeniča poslušata pastirja, toda ne zmenita
se za njegovo svarilo. Eden njiju je hotel Vile

206

opazovati in se radovati ob njihovem pogledu.
Drugi pa kljubovati njih moči in jim posekati
bivališča, vitka debla, da se bodo dvigala kot
ponosni jambori v zrak. Odhitela sta v večno
'senco gozdov. Ne dolgo zatem sliši prvi popotnik
udarce sekire, torej je bil tovariš že na delu. Pre¬
križa se in odhiti naprej. Kmalu se zgoste temni
oblaki na nebu; blisk na blisk je švigal skozi
drevje; v potokih je lil dež, tako da so hudourniki
narastli in poplavili ves gozd. Vso noč je divjal
vihar in se je idegel šele proti jutru. A naša mla¬
deniča? Prvi je sedel drugo jutro na robu pra¬
gozda in razmišljal o čudnih in prečudnih rečeh,
ki jih je zrl ponoči; zelena jelčna vejica mu je
dičila klobuk, a nikomur ni povedal, kaj je videl,
kajti Vile, grozne v svoji jezi in vendar tako
krasne in dobre, so mu prepovedale, da bi komu
le črhnil o tem, kar je smel po njihovi milosti
gledati. O drugem popotniku, drvarju, pa ni bilo
nikoli več ne slišati ne videti. Samo hudournik je
vrgel njegovo sekiro na breg: torej je drzneža res
doletela kazen Gozdnih deklic, ker je skrunil nji¬
hova domovja.

144. Žal žene na Solčavi.

I. Svoje dni so bivale Žal žene v Cirkunci
(zijalki na Radohi), h kateri se pride od Javor¬
škega stana. V bližini omenjene zijalke so ra-
doške njive, kamor so hodile Žal žene žet, ko so
ženjice južinale. Požele so mnogo več kakor vse
ženjice skupaj. Zato pa so jim morali prinašati
štruklje na njivo. Žele so le s srpi tistih ženjic, ki
si niso pljuvale na dlan.

Žal žene so tudi rade lovile pastirje. Imele so
jih zaprte v Cirkunci, da so se pri njih grele.
Tako so ujele nekega kožarja. Spustile so ga le
toliko na prosto, da je mogel izvršiti svoja opra-

207

vila. Nekoč se je napravil dečko spečega in je
začel hrčati. Žal žene so se medtem pogovarjale,
kako bi jim pastir lahko ušel, če bi bil dovolj
premeten. Ena njih pa še ni bila tako pametna
kakor druge, zato vpraša, kako bi jim ušel. ko
ga vendar čuvajo. Druga ji odgovori: »Ko bi si
pastir poiskal ostrogo (grm, ki mu pravijo drugod
kopinjavka), ki raste iz zemlje na dveh koncih,
in se splazil skozi, bi ne imele nobene moči več do
njega.« Pastir je vse dobro slišal. Ko so ga spustile po
njegovih opravkih, se je ogledal za tako ostrogo.
Zares jo najde, se splazi skozi in bil je prost.

II. Žal žene so hodile tudi h Kosu v Bočni.
Stari mož je ležal pod streho. Neki večer pozimi
je naenkrat zelo zavrelo. Vprašali so starca, kaj
je tako zavrelo. Povedal je, da so bile Žal žene
pri njem in so mu rekle, da bo čez tri dni umrl.
Vprašale so ga, ali ima zanje kaj jedi. Dal jim je
boba. Rekle so mu. naj seje bob. Res je sejal po
snegu bob. Žal žene so ga pobrale in snedle. Vsi
so mislili, da ne bo nič boba. Pomladi pa je bil
zelo lep v zrnju. Starček je res čez tri dni umrl.

145. Divje žene ali Krivjopete beneških Slovencev,

I. Divje žene so beneškim Slovencem hudobna
ženska bitja, kakršna poznajo tudi bližnji Tol¬
minci pod imenom »Duga (= divja) baba«. Živele
so po gorskih votlinah, imele dolge zelene lase,
ki so jim viseli po ramenih in po hrbtu, ter nazaj
obrnjene noge, s peto od spredaj in s prsti od
zadaj; tudi dlan so imele narobe obrnjeno. Po¬
noči so strašile ljudi, prikazovale so se pa tudi čez
dan zlasti pred nevihtami in slabim vremenom.
Tedaj so posedale po visokih, strmih skalah, opa¬
zovale ljudi, ki so opravljali posle doli pod njimi,
jim razlagale prirodne sile in jih svarile pred njih
pogubnimi močmi. Za taka svarila so pa drugikrat

208

zahtevale dvojno plačilo. Ko je bilo nekega po¬
letnega dne žito lepo rumeno in zrelo, so privršele
Krivjopete iz svojih votlin in začele kričati: »Po-
žnite žito, toča se bliža!«, dasi ni bilo nikjer videti
niti najmanjšega znaka nevihte. Ko so ljudje za¬
res hiteli žeti, so šle Krivjopete po hišah ter po¬
brale vse otroke in jih odnesle v svoje votline.
Tam so jih pitale z orehi in drugo redilno hrano,
da so odebeleli, in jih potem pojedle, kajti redile
so se s človeškim mesom. Včasih so zvabile k sebi
tudi odrasle moške, da so jim drva cepili in oprav¬
ljali druga težka dela po hiši. Učile so jih raznih
vednosti in razkrivale so jim skrivnosti, ali gorje
jim, če so jih drugim razodeli; prihrule so nad
tistega človeka, mu zažgale hišo in uničile vso
njegovo rodovino. Še sedaj kažejo po Benečiji
mnogo votlin, kjer so bivale Krivjopete.

II. Krivjopete so krmile ukradenega dečka v
svoji jami. Ko se jim je zdel že precej tolst, so
nekega dne mlajše, odhajajoč po poslih, naročile
najstarejši, ki je bila za kuharico, naj jim dečka
priredi za večerjo. V jami pa je bil velikanski
zaboj, ki je imel nenavadno težak pokrov; nanj
je bil spodaj podolgič pritrjen nabrušen nož. V
tem zaboju so Krivjopete hranile mimo drugih
reči orehe in lešnike za pitanje otrok. Če je hotela
kuharica otroka uporabiti za kuho, mu je odprla
zaboj in mu velela, da naj si, kakor po navadi,
vzame orehov; čim se je pa nesrečnež sklonil čez
kraj, da bi segel na dno zaboja, je sprožila starka
silni pokrov in tako presekala žrtev na dvoje.
Tako je mislila narediti tudi s tem dečkom; odpre
mu zaboj in mu veli, naj si vzame orehov; deček
je pa nekaj slutil, kaj bo, in ni hotel, temveč jo je
prosil, naj mu jih da ona. Ker ga ni mogla pri¬
praviti do tega, da bi se sam poslužil, sklene pri
sebi, da ga bo usmrtila na drug način. Odpre torej

Bajke 14

209

skrinjo in seže vanjo po orehe. V teni pa skoči pre¬
kanjeni deček hitro k njej in spusti nanjo smrtonosni
pokrov. Rešen suženjstva zbeži veselo na svoj dom.

III. Dva mlada pastirja sta bila po svoji ne¬
marnosti izgubila krave na paši. Iskala sta jih do
mraka, pa brez uspeha. Slednjič sta vendar zasli¬
šala mukanje pri nekem gozdu. Ko sta jo vesela
ubrala na ono stran, se je pa slišalo mukanje iz
gozda: pastirja hajd za njim. Sledeč tem glasom
sta prišla daleč v gozd in pala v roke dvema Kri-
vjopetama. ki sta posnemali mukanje izgubljenih
krav, da bi pastirja zmotili in uplenili.

IV. Deklica je šla k studencu po vode in na¬
letela na Krivjopeto: deklice ni bilo več nazaj.

V. Delavec, ki je bil prišel Krivjopetam v pest,
je dobil prostost pod obljubo, da jim bo takoj
pripeljal petero, to je polovico svojih otrok. Ko je
odhajal na dom, da prižene žrtve, so mu zapretile,
da mu bodo pokončale vseh desetero otrok, zraven
pa še njega in pohištvo, ako takoj ne spolni svoje
obljube. Ko pa je bil prost, se neverni mož ne
zmeni ne za dano besedo ne za preteče mašče¬
vanje ter ne pripelje svojih sinov. A ni še minil
dan in že je strašen požar uničil njega, sinove in
pohištvo, kakor so mu bile zapretile Krivjopete.

VI. Bil je mož, ki je moral že od mladih nog
služiti Divjim babam. Zaželel si je, da bi videl še
enkrat v svojem življenju, kako in kaj je doma.
Dovolile so mu, da je šel domov na obisk, toda
obljubiti jim je moral, da se bo v kratkem povrnil.
Ker jim je dobro opravljal vsa dela, so mu dale
v plačilo vrečo, polno dragocenosti, naj jo nese
domačim, toda opominjale so ga, da ne sme po¬
gledati, kaj je v vreči, prej nego pride na dom. Na
potu je pa radovednost premagala nestrpljivega mo-
žička. Pogledal je v vrečo: ker se pa ni držal opomina,
se mu je izpremenil dragoceni zaklad v oglje.

210


VII. Mlada Krivjopeta se je zagledala v zalega
mladeniča. Ker se mu tudi ona ni zdela napačna,
sta se vzela in živela skupaj več let. Ko je nastal
nekega dne prepir med njima, se je zadrl mož na
ženo, pitajoč jo s Krivjopeto. Nato žena pobere
svoje otroke in zbeži, da o njej ni bilo več ne
duba ne sluha. Pravijo pa, da je v jezi otroke po¬
jedla.

146. Morske deklice ali Matice.

I. Poleg gorskih, gozdnih in poljskih Vil pozna
naš narod povsod tudi vodne Vile. V Malem Šta-
jerju pripovedujejo o njih: Morske deklice se
dvignejo ob enajstih ponoči iz morja in prepevajo
eno uro. Gorje tistemu, ki pride poslušat. Tako
milo je njih petje, da zvabijo vsakega človeka
v globočino voda. Od Morskih deklic se je človek
naučil petja. Vse lepe »žegne«, ki se pojejo sedaj
pri nas v cerkvah, so napravile Morske deklice;
od njih pa izhajajo tudi druge lepe popevke.

Vilam so ljudje nekoč pravili Matice. Bile so
čisto nage in zelo lepe. Po prsih so jim viseli dolgi
lasje. Prikazovale so se samo ženskam in tistim
moškim, ki so jih rade imele.

II. Rusalke so, pravijo Prekmurci, v zeleno
oblečene, imajo zelene šolne, zelene godeše in ze¬
lene vlasi. Prebivajo v globočini bistrih voda, so
zmerom mlade, in če dobe mladeniča v svojo do¬
movino, ostane večno mlad. Kdor se jim posme¬
huje, kadar si češejo ob bregu vode zelene vlasi
— gorje mu, če ga dobe! Do smrti ga ščegečejo.
Večkrat jašejo ponoči na belih ptičih v zelene
gore, ker tam so Beliči, njihovi ljubčki, ki
stražijo suho zlato. Pri njih ostajajo vso noč in
zjutraj, kadar žene Dagana (!) zlate ovčice na
planinske pašnike, jašejo spet na belih ptičih na¬
zaj v svoje vodno kraljestvo.

14 *

211

147. Belokranjska sporočila.

Tesar ji so se vračali ponoči domov in prišli do
Kolpe. Ker pa je bila voda narasla, si niso upali
čeznjo in so prespali noč po lovnicah na travniku.
Ponoči pa so videli, kako so prignale krasne Vile
svoje blago k vodi napajat. Blago je bilo lepo
rdeče. Ko se je zaznala zora, so izginile. — Mož je
šel ponoči ob mesečini čez slap in zapazil, da je
molela iz vode roka, ki je držala kos kruha. Tega
se je mož prestrašil in je zbežal. Ko bi bil vzel
kruh iz roke, bi ga bila roka potegnila v vodo.
Bila je namreč roka povodne Vile.

Vile so bivale najrajši ob studencih. Tu so jih
ljudje večkrat videli, kako so prale, se česale,
predle ali šivale. Tu so ljudje tudi večkrat culi
godbo, ko so Vile svirale. Nekoč jih je videl deček,
ki je prišel na studenec z barilom po vodo. Ko jih
zagleda, jih pozdravi: »Hvaljen Jezus! Dober večer,
hladna voda.« Na ta pozdrav so vse izginile.

148. Vile obdarijo pastirčka z rogatim blagom.

Svoje dni je pasel deček v Istri blizu morja
nekoliko krav, ki jim je bilo pridruženih tudi ne¬
kaj ovac in koz. Bilo je to popoldne in vroče
solnce je pripekalo na zemljo. Kar zagleda deček
tri deklice, ki so spale na mehki travi. Bile so Vile.
Neizrečeno so bile lepe. Pa bile so si zelo podobne;
skoro enake so si bile med seboj. Mirno so ležale
in, vsaj na videz, sladko spale. Deček ni nič mislil,
da bi to mogle biti Vile; zdele so se mu navadne
deklice, ki so se, po solncu hodeč, utrudile, legle
in zaspale. »Ali solnce jih bo opeklo,« pomisli sam
pri sebi. »Škoda tako lepih obrazov! Moram jim
pomagati!« Šel je potem na bližnjo lipo, si nalomil
prav košatih vej ter jih zasadil okoli dekličev,
tako da jih solnce nič več ni moglo peči s svojimi

212

žarki. Ne mine dolgo, kar se Vile zbude in vstanejo
ter se začno čuditi in vpraševati druga drugo, kdo
bi bil tako usmiljen, da jih je ubranil solnčni vro¬
čini. (Dobro so vedele vse, kar se je bilo zgodilo,
kajti Vile nikdar ne spe, le delajo se, kakor bi
spale. Vpraševale so druga drugo le zato, da bi
videle, če se bo deček oglasil ali ne.) Pastirček se
pa ni oglasil, marveč je poskušal ubežati, ker ni
mogel gledati v Vile; lasje so se jim namreč pre¬
več bleščali, svetili so se kakor suho, čisto zlato.
Ali v trenutku so bile vse tri pri njem, ni jim
mogel uiti. Povprašale so ga, kaj hoče za dar, ker
jih je obvaroval pred solncem. On se pa nič ni
upal prositi. Ponujale so mu čudno mošnjo de¬
narjev, ki ne bi v njej nikdar zmanjkalo rumenih
cekinov; toda pastirček za vse to nič ni maral, ker
denarjev še ni poznal. Da bi se pa z denarjem
samo igral, ogledovaje ga, tega ni hotel; pa saj je
bil denar tudi mrtev, on pa je imel živa goveda in
ovce, ki so mu bile nad vse. Ko Vile to vidijo, mu
vele: »Ko boš zvečer domov gnal, boš slišal za
seboj rompljanje vsakovrstnih zvoncev, pa se ni¬
kar nazaj ne oziraj, dokler ne prideš domov.« To
rekši, so izginile. Zdaj šele je deček spoznal, da
to niso bile deklice kakor druge, ampak bržkone
Vile. — Počasi se je solnce nagibalo vse bolj in
bolj v morje in pastirček požene svojo čredico
domov. Čim bolj se je bliževal domu, tem jačje
zvonjenje in bingljanje je slišal za hrbtom, ali
pozabil je bil, kar so mu bile Vile naročile. Ko je
že bil na pol pota, se radoveden obrne, da vidi, kdo
žene toliko blaga za njim. Zagleda veliko trumo
krav, ovac in koz, ki so šle iz morja za njegovim
blagom. Tako lepe živine še nihče ni videl v tistih
krajih. V trenutku pa, ko se je ozrl, se je pre¬
trgala vrsta ob morju: nič več ni prihajalo blaga
iz morja. Samo tista truma ga je spremila do

213

doma, ki je bila že zunaj na suhem. Da se pastir¬
ček ni ozrl, imel bi bil neizrečeno veliko blaga. Pa
saj mu je bilo tudi to dosti, še revne je lahko bo¬
gato obdaril z blagom, ki so mu ga dale hvaležne
Vile.

149. Ura pride, človeka pa več ne bo.

I. Svoje dni je neki človek zelo hitel proti Muri
in si je že gredoč slačil robačo, da bi se čim hitreje
skopal. Ko je že stal ob vodi, da bi skočil vanjo,
je zaslišal iz nje glas: »Vbra pride, pa človeka več
nede (= ne bode).« Ta čudni glas ga je zadržal,
da ni skočil v vodo, nego je ostal na bregu in začel
premišljevati, kaj bi vendar to pomenilo. Ko tako
stoji premišljujoč, zasliši znova: »Vbra pride, pa
človeka več nede.« Mož se ogleduje, pa ne vidi
nikjer nikogar. Obšla ga je zona, da se ni upal kopati,
temveč se je spet oblekel in sedel poleg vode. In
začul je še tretjič glas: »Vbra je prišla, pa človeka več
nede.« Komaj se je to začulo tretjič, se je vrgla iz
vode majhna ribica in je človeka nekoliko oškropila.
Bil je pri tej priči mrtev. — To mu je bilo usojeno.

IT. V nekem potoku so stanovale Divje dekle;
tako pravijo na Štajerskem pri Središču vodnim
Vilam. Zmanjkalo je večkrat kakega mladeniča, ki
so ga potegnile k sebi v vrtinec. Nekega večera je
stopala kraj potoka stara ženska s culo na hrbtu:
nesla je zrnje v mlin. Kar začne voda valoviti in
pljuskati in iz valov se začuje čudovit glas: »Viira
je tii, ali Ivana še ne tu.« Trikrat se je zaslišal ta
glas in ženski napolnil srce s strahom. V tem hipu
pa prijaše k potoku njen sin Ivan na svojem belem
konju in ga vzpodbode k skoku čez vodo. Vsa v
strahu steče mati do njega in mu veli: »Ne, ne
hodi čez vodo, dragi Ivan! Trikrat sem te cula
zvati iz vrtinca; zdi se mi, da te hočejo Divje
dekle utopiti.« Nato pa pravi sin, da mora vse-

214

kakor čez vodo k mlinarju. »Kaj bi zdaj, draga
mati?« Mati, ki je razumela marsikatero stvar na
svetu, mu nazadnje veli: »Torej pa idi, če že mo¬
raš iti, toda poženi konja ritenski čez vodo; tako
boš prevaril Vile, ker bodo mislile, da si že prek
vode.« Tako je deček storil. Konja požene ritenski
čez potok; sredi vrtinca mu nadene Vila na nogo
zlat lanec, a Ivan je vendar prošel čez vodo in še
lanec potegnil za seboj. Tedaj zasliši glas iz glo¬
bin: »Če ne vrneš lanca, napravimo, da bo voda
tekla za teboj.« Nato on vrže lanec nazaj v vodo,
in Divje dekle mu zakličejo v slovo: »Blagor tebi,
deček, dolgo boš živel in dobil čuda bogastva od
Vil.«

150. Divji mož ali Vilenjak.

Še pred nedavnim časom, ko so bili ljudje malo
bolj pridni in pošteni, je prebival v Izgoniku v
Beli Krajini Divji mož. Bil je ves obrastel kakor
panj, ki je obdan z mahom. Proti ljudem je bil
prav prijazen in jih često učil, kdaj naj orjejo,
sejejo, žanjejo. Kdor je poslušal njegov glas in se
ravnal po njegovem opominu, je imel dobro letino
in je obilo pridelal. Spomladi je zahajal na bližnje
hribčke in klical ljudem: »Zda je hora, zda sijaj!«
ali pa: »Zda orji!« Če jim je pa klical: »Hitaj,
hitaj!« so šli urno na delo in je bilo dobro
tako. Kadar so ga pa slišali: »Spi, spi!« se nihče
ni lotil dela, ker so vedeli, da ni ugoden čas. V je¬
seni jih je pa opominjal: »Spravljaj, muž, sneg ti
bo zapal!« Včasih mu pa kdo vendar ni verjel in
če je vrgel potem vsaj za poskušnjo le šako zrnja
v zemljo, mu je obrodilo prav obilen sad. Nekoč
bi ga bili pa ljudje radi ujeli. Toda to ni bilo
lahko, ker se je ljudi najrajši ogibal in jim nikdar
ni prišel prav blizu. Zato niso vedeli, kako bi ga
dobili v roke. Nazadnje so si izmislili tole zvijačo.

Znalo se je, da hodi Vilenjak pozimi vsak dan pit
iz neke škavle vodo. Pobreški graščak torej veli
ljudem nekega dne, da naj pobero vso vodo iz tiste
škavle, vanjo pa vlijejo vina. Blizu škavle naj pa
nastavijo visoke škornje, ki jib bo Divji mož, zve¬
dav kakor je, poskušal. Res pride. A ko poskusi
pijačo, se mu čudno zdi, da nima navadnega okusa;
kmalu je spoznal, da je to vino in ne voda. Zato
pravi: »Marsikoga si že prevarilo, boš paše mene.«
Napravi en požirek, drugi, a ker se mu zdi dobro,
še tretjega. Vino je bilo močno, zato ga je imel kaj
hitro v glavi. Ko si je žejo utešil, opazi poleg
škavle škornje, ki so bili zanj nastavljeni. Mikalo
ga je vedeti, kako se hodi v njih, zato jih obuje
in napravi nekaj korakov. Ljudje so jih pa na
podplatih namazali z lojem, tako da ni mogel ho¬
diti v njih po ledu in se je zvrnil na tla. Nekoliko
je seveda k temu pripomoglo preobilo zaužito
vino. Ko je onemogel ležal na tleh, priskočijo
lovci, ki so prežali v zasedi, k njemu in ga zgra¬
bijo. Ker jih je bilo več ko preveč, se jim ni mogel
ubraniti. Zvežejo mu roke z narobe zvitimi hudo¬
bi kami in ga odvedejo v pobreški grad, da ga
pokažejo gospodu grofu. Ta ga je imel dalje časa
zaprtega, a ravnal je z njim prav lepo. Samo
k temu ga niso mogli pripraviti, da bi odprl usta
in jim povedal to, kar bi radi znali od njega. Grof
ga nazadnje izpusti. Divji mož se na glas zasmeje
in reče ljudem: »Ko bi me bili le vprašali, zakaj
je tisti križ v orehu!« To pove in se spusti v tek.
Zdaj se je vsa množica pognala za njim, da bi ga
prisilili, naj jim pove, čemu je orehov križ v lu-
ščini, pa ga niso mogli niti psi dohiteti.

151. Divji mož in lovec.

Ves dan je Podgošar zastonj lazil za divjačino,
da bi bilo kaj mesnega na Šmihela dan, vendar ni

216

mogel zalesti nobene zverjadi. Čudno se mu je
zdelo, kam bi se bilo vse vtaknilo. Truden se
spravi na večer v samotno lovsko kočo, da bi si
skuhal večerjo in prenočil. Drugo jutro se je mi¬
slil podati v Zaganjevec, če bo tam več sreče. Baš
si je kuhal žganjce, kar se začujejo koraki za
bajto. Nekdo prihaja, prav trdo stopa, da poka
bosta pod njegovimi nogami. Že potrka na vrata,
kakor da bi bila klada priletela nanje, nato udari
na leseno steno, da se bajta strese. Ko odpre lovec
vrata, zagleda zunaj čudno prikazen: velikega,
plečatega moža. Brada, dolga kakor konjski rep,
mu visi po obraslih prsih. Izpod obrvi, ki so bile
krtačam podobne, mu kakor ognjene iskre lesketa
dvoje oči. Črni kodrasti lasje se mu vijejo čez
pleča. Z močnim pasom ima pripeto medvedovo
kožo okrog sebe, v pesti stiska strašno gorjačo.
Lovec se prestraši, ali vendar vpraša: »Kdo ste,
kaj bi radi? Le noter stopite, večerja bo urno
skuhana, če Vas je volja, lahko zajamete pri meni,
saj je bila letos dobra letina.« Tujec se skloni,
zleze skoz nizka vrata ter sede na trdo klop. Poleg
njega je ležalo pol hleba rženega kruha. »Kaj de¬
late tu v gozdu?« vpraša lovca z bučnim glasom.
Lovec mu pove, da je ves dan zastonj lazil za
divjačino, ali da niti zajca ni videl. — »Jaz sem
gospodar, jaz pasem divje živali: jelene, srne in
vse, kar živi v zelenem gozdu pod milim nebom.
Daj mi kruha, kajti to je dobra jed, in priženem
ti jutri celo čredo svoje živali, da si boš mogel
izbrati, kar boš hotel.« Lovec mu nato pravi: »Tam
na klopi, zraven tebe leži kruh, kar posluži se ga,
kakor hočeš.« »Dobro si govoril,« reče divjak,
»kajti če bi mi ga bil hotel dati samo kos, bi ti bil
odtrgal roko in jo snedel s kruhom vred. Pa ker si
mi dovolil, da se smem poslužiti. kakor mi drago,
ti ne storim nič žalega. Zahotelo se mi je takega

217

kruha, ki ga pečejo ženske, zakaj to ti je nekaj
dobrega.« Nato se ogleduje gost po bajti in spre¬
govori, kazaje v kot, kjer je visela puška: »Kaj
pa to?« — »Moja pipa!« pravi lovec, »pokadi ga
eno, ako se ti ljubi.« — »Natlači mi jo!« — »Je že,«
pravi lovec in se skrivoma vzradosti ob misli, da
se bo mogoče divjak sam skončal; »le v usta jo
vtakni, jaz jo pa nažgem, ti pa le dobro vleci!« Pa
lovec se je motil, poznal je divji mož puško in
hotel le pokazati, da se ne boji ne krogle ne strela.
Cevko vtakne v usta. Miha mu pa vžge prah na
prašnici. Puška poči, kosmatinec se pa ne zvrne,
temveč pljune kroglo iz ust, rekoč: »Tvoj tobak je
malo prida, kadi ga sam.« Lovec je hvalil Boga, da
ni bilo kaj hujšega, in povabi divjaka na večerjo.
Ko pospravita, kar je bil skuhal Miha, se tujec
dvigne in pravi: »Dobro me poglej, da boš poznal
Divjega moža, ki ve za vse zaklade in rudnine,
zlate in srebrne, in ki so mu podložne zverine v
črnih gozdih. Zapomni si, človeče, da ne storim
nikomur žalega, kdor me ne ujezi, ali gorje ti¬
stemu, ki bi me žalil. Sreča tvoja, da si mi dal, za
kar sem te prosil, sicer bi te bil zadušil v tej bajti
in pojedel s kostmi vred. Jutri zarana bodi pri¬
pravljen ob zori, pred bajto ti priženem svoje
črede.« Nato se zgubi v temo.

Lovec se zarije v pograd spat, ves vesel, da se je vse
tako lepo izteklo. Ko vstane drugo jutro, vidi silno
tropo srn in jelenov, da se ne more odločiti, kaj bi si
izbral. Nazadnje pomeri na rejenega jelena, ki se
zadet zvali po tleh. V tem hipu se zasliši strašen žvižg
Divjega moža, ki je stal nekje v goščavi, in vse
živali se poizgube, kakor da jih je bil veter odnesel.

152. Hostnika preženo s hudo muco.

V visoki gori pri Novi Štifti je globoka in pro¬
storna jama. Včasi so dečki z lučjo v roki prišli že

218

pol četrt ure daleč vanjo, pa so se spet vrnili, ker
je v gori silno mraz, pa strah jih je bilo obenem.
V tej jami je živel svoje dni Divji mož. Sosedni
kmetje so mu morali nositi živež k hiši, ki je bila
jami najbližja. Če mu pa niso donašali stroška v
zadovoljstvo, je sam prišel, strašno razsajal in vse
pri hiši potrl. Napram kmetu, pri katerem si je
kuhal prinesene jedi, je bil zmeraj prijazen in mu
je svetoval, kdaj naj opravi kako delo. Prišel pa
je v tisti kraj popotnik z medvedom. Prašali so ga,
ali bi si upal s svojim medvedom nad divjaka. Rad
jim je obljubil. Počakal ga je v kidiinji, kjer si je
Divji mož vsak dan kuhal. Ko Divji mož pride, si
začne vse pripravljati za svoj posel ter vrže sala
v ponev, da bi se razpustilo. Medved ga je pri tem
vedno gledal. Ko Divji mož izlije zabelo na
žganjce, reče medvedu: »Ti bi menda tudi rad moj
obed povohal, ker me tako pazljivo gledaš,« in ga
pobrusi z vročo ponvo po gobcu. Medved se jezen
zakadi vanj in sta se začela rvati, tako da se je
vsa hiša tresla. Nazadnje je vendar divjak po¬
begnil. Več dni ga ni bilo v vas, da bi pogledal za
jedmi. Ko pride nekoč kmet, pri katerem je kuhal,
mimo jame, ga praša divjak, ali je tisti kosmatinec
še pri njem. Kmet odgovori, da še in da ga ne
morejo odpraviti. Od' tistega časa ni nihče več
videl Divjega moža.

153. Kanih.

Ko se je Lucifer uprl Bogu, je ta zavrgel vse
njegove angele. Tudi tisti njegovi angeli, ki se
sicer niso uprli, so bili zavrženi in Bog jih je za
kazen poslal na zemljo, kjer morajo čakati sod¬
nega dne. Imenujejo se Kanihi. Nimajo tolike
moči kakor angeli, pa tudi take ne kakor vragi.
Kanihi nagibljejo človeka k dobremu; če jih pa
kdo razdraži, ga kaznujejo.

219

Na Prodnikovem stanu na Olševi je prebival
takšen Kanili. Bil je velik kakor dečak šestih let.
Nekoč je prišel h kmetu Štiftarju komediant z
medvedom. Ko so šli zvečer spat, je komediant
legel k peči, medved pa pod mizo. Ponoči je prišel
Kanih, si zakuril sredi hiše, pristavil kozico
k ognju in mešal, kar je mogel, jed, ki si jo je
pripravljal. Medtem pa je kozico, iz katere je
močno smrdelo, večkrat ponudil medvedu, rekoč:
»Mucek, ali ti diši?« Medved je k temu nejevoljno
momljal. Končno se pa razsrdi in plane nad Ka-
niha. Grdo sta se metala; nazadnje je moral Kanih
odnehati, dasi je bil silno močan. Drugo jutro je
Kanih pričakal medveda v Štiftarjevi ravni in sta
se zopet zgrabila. A tudi sedaj ga je medved pre¬
magal in mu celo raztrgal hlače. Zbežal je na
Prodnikov stan na streho. In sedaj sedi Kanih na
slemenu in šiva hlače; okoli stana pa ima dvakrat
ovito nit. Nisem je pa še videl, dasi sem bil že
večkrat gori.

154. Divji mož ubit.

Za .Tržičem je bilo več oglarjev v neki dolini;
delali so skupaj pri kopišču ter se shajali v bajto.
Pa vsak dan jim je zmanjkalo nekaj kruha, ki je
bil shranjen v bajti. Tedaj je eden ostal doma za
varuha — in čudno: pogrešili so ne samo kruh,
temveč tudi varuha! Pride vrsta čuvati kruh na
nekoga iz družbe, ki je bil prebrisane narave, in
ta premišljuje, kako bi si pomagal iz zadrege.
Vzame sekiro in se spravi na gliste (kraj nad
hišnimi vrati, kjer navadno drva sušijo). Ko
Divji mož pomoli glavo skoz vrata, ga hlistne
oglar s sekiro ter mu preseka lobanjo. Kesneje se
je slišalo po gozdu žalostno vpitje Divje žene:
»Ubili ste mi moža!«

220

155. Divji mož ukanjen.

Dva fanta sta nesla, pripovedujejo v Mežiški
dolini, vrečo volne. V šumi zapazita Gozdnega
moža. Dečka se silno ustrašita zastavnega kosma-
tina in v zmedi ne vesta, kaj bi počela. Zmečeta
urno volno iz vreče in urno zlezeta vanjo, da sta
moleli samo njuni glavi iz nje. Gozdni mož pride
do njiju in debelo gleda glavi in vrečo, kjer bi
se morale videti noge. Prevali vrečo na to, potem
pa še na drugo stran, zmaje z glavo in zavpije:
»Hoj, hoj, hoj! Trikrat pomnim travnike, trikrat
pomnim les, pa takšne živali, ki ima dve glavi,
pa nobenih nog, še nisem videl. Oče je premlad,
moram že dedeja pobarati, kaj je to.« Odšel je
v temni gozd, fanta pa sta pustila volno pa vrečo
na mestu in jo ubrala domov.

156. Povodni mož ugrabi deklico.

I. Kjer črna Mura zapušča Štajersko in se
zavija na ogrske ravnine, tam je živel pred mno¬
gimi leti ribič, ki je imel prav zalo in brhko hčer.
Dekle začne nenadoma povešati glavo in bolehati.
Nekega večera je imel oče ribič dober lov in se je
šele pozno vrnil domov. Baš pride do hrama, ko se
še enkrat ogleda proti vodi. Koga zagleda na
bregu Mure? — Svojo hčer in neznanega moža.
Oče se namah obrne in skoči hčeri na pomoč,
kajti tujec jo je bil pravkar pograbil in začel
vleči proti vodi. Deklica se mu hoče iztrgati — pa
vse zastonj! Tujec plane s silnim zaletom v vodo
in potegne deklico s seboj. Z neznanskim kričem
izgine reva v valovih. Nesrečni oče skoči za ro¬
parjem; pa ni je rešil -— voda je požrla tudi
njega. Drugi dan so ga našli sosedje v trsju
utopljenega — hčere pa nikdar nihče več videl ni.

221

Ugrabil jo je Povodni mož, ki je skrivaj hodil
k njej vasovat in jo je končno zvabil k vodi.

II. V Ljubljani je bival v vodi Ljubljanici duh,
ki so ga imenovali Povodni mož. Večkrat se je
pokazal ponoči ribičem in čolnarjem, podnevi
tudi drugim ljudem, tako da je vsakdo vedel
o tem pripovedovati, kako je prikorakal iz vode
in se pokazal v človeški podobi. Leta 1547, prvo
nedeljo velikega rožnika, se je zbrala po stari
navadi na Starem trgu vsa soseščina v veseli
družbi. V senci košate lipe je uživalo staro in
mlado med prijaznim čebljanjem božje darove.
Zvoki glasbe so vabili k plesu; mladina predvsem
je zasukala pete. Čez nekaj časa se pokaže v ve¬
seli družbi mladenič krasne postave, lepo oblečen,
kakor da bi se hotel tudi on pridružiti rajajočemu
kolu. Vljudno je pozdravil vse skupaj in prijazno
prožil vsakemu navzočemu roko, ki pa je bila
čisto mehka in mrzla ko led; marsikoga je na
tihem stresla groza, ko se je dotaknil te roke.
Nato je prosil eno izmed meščank za ples; bila je
to Urška Šefarca, zala deklina, samo da njen glas
zbog lahkomiselnosti in drznega vedenja ni bil
najboljši. Tuji mladenič je lepo vodil ples, ona pa
se je skazala za enako spretno plesalko. Dobro se je
tudi odrezavala na njegove šaljive domislice. Plesala
sta nekaj časa lepo spodobno, nato pa čimdalje
bolj divje, v velikih lokih sta se jela vrteti tudi
izven plesišča: od lipe sta drvela do Stiškega
dvorca, mimo dvorca pa k Ljubljanici. Tukaj
skoči tujec s plesalko Urško v vodo in zgine. To
so videli mnogi čolnarji, ki so postavali tam po
bregu. — Lipa je stala do leta 1638; takrat so jo
morali radi starosti posekati.

III. Na vzhodni strani Pohorja, v šentmartenski
fari. je velik slap ali skok. ki mu pravijo Rotartov
šum, menda zato, ker je na Rotartovem zemljišču.

222

Skala, ob kateri pada voda naravnost navzdol, je
nad sedem sežnjev visoka; v ploščnato pečino pa,
na katero voda pljuska, drži globoka luknja, ka¬
teri ni mogoče priti do dna.

'  V tej globini, pravijo, prebiva Povodni, ali
kakor na Pohorju govore, Vodeni mož. Bog ob¬
varuj tedaj se približati tej globini! Otroci, posebno
pa mlada dekleta, so v veliki nevarnosti. Povodni
mož plane iz globine in jih koj potegne noter.

Prigodilo pa se je, da je svoje dni lepa, mlada
deklica blizu šuma pasla svinje. Hoče šum na¬
tanko pogledati; stopi torej bliže — ali hipoma
plane Povodni mož iz globočine in pograbi dekle.
Cela tri leta jo je imel pri sebi. Vsako leto mu je
porodila. Ko pride četrto leto, ga začne prav lepo
prositi, naj bi ji dovolil, da obišče svoje starše.
Dolgo ni privolil. Ker pa le prosi in tarna, jo pre-
paše z verigo in reče: »Dobro, pa idi! Ko potegnem
prvikrat za verigo, moraš doma slovo jemati; ko
potegnem drugikrat, že moraš iti in k tretjemu
že tukaj biti.« Povpraša, kaj bi staršem nesla.
On pa veli: »Pometi hišo in nesi smeti.« Tako je
storila in šla. Gredoč si pa misli: »Morda sem pa
kos, se verige znebiti in se rešiti življenja pri
Povodnem možu.« S ključem, ki ga je imela pri
sebi, začne verigo odklepati in jo zadnjič res
odklene. Ovivši verigo okoli velikega hrasta, gre
svojo pot. Ni treba povedati, kako veseli so bili
starši, ko so ugledali po tolikih letih drago hčerko.
Začne jim pripovedovati, kako je bilo; pri tem
spusti pašnik in glej! smeti, padše na tla, se spre¬
mene v rumeno, suho zlato. Pripovedujoč, kako
se ji je godilo, se vedno ozira skozi okno na
hrast, okoli katerega je bila ovila verigo. Ura še
ni minila in hrast se že trese ko šiba, poslednjič
ji pa čisto zgine izpred oči. Kmalu pa pride Po¬
vodni mož samotež ponjo. Ko jo zagleda, se raz-

223

srdi in pravi: »Pojdi z menoj! Če ne, ti starejšega
sina na kol nabodem.« Ona pa pravi: »Stori, kar
hočeš, saj je prav takšen kosmat pes, kot si ti.«
Ne mine dolgo, pa ji prinese sina na kol nabode¬
nega in zapreti, da nabode, ako ne pojde, tudi
srednjega in mlajšega. Ko pa ona vselej enako
odgovori, uvidi Povodni mož, da ničesar ne
opravi, in se vrne. Po gošči pa, skozi katero je šel,
je nastala taka burja, da je drevju vrhe lomila.

IV. Šla je neko jutro deklica iz Balte vasi prat
na Krko. Povodni mož se ji približa iz globočin
in jo hoče ugrabiti; ali zapazivši na roki zaročni
prstan, spomin krščanske ljubezni in zvestobe, je
moral odskočiti nazaj v globočino, ker do deklice
ni imel oblasti. Metki se je jel v vodi prstan zmi-
kati. V strahu, da ji ne pade v Krko in se izgubi,
ga sname s prsta in dene na grivo. Povodni mož
se zopet pokaže in ko vidi, da ni zapreke, plane
iz vode in ugrabi deklico. Bridko sta jokala za
njo oča in mati, še bridkeje pa ubogi Ribičev
Janez, s katerim je bila v zarokih. Noč in dan je
premišljeval, kako bi mogel rešiti svojo preljubo
Metko. Povpraševal je modrih mož in puščavni-
kov, ali zastonj je iskal pri njih dobrega sveta in
pomoči. K Ribičevim pride mlad, reven popotnik
in prosi večerje ter postelje. Ko povečerjajo, sta
šla z Janezom spat. Janez se spravi in gre v po¬
steljo, tujec pa sede na tla in začne nekaj mencati
in godrnjati. Janez ga vpraša, zakaj se ne uleže.
Popotnik: »Ne utegnem.« — Janez: »Kaj pa de¬
laš?« Popotnik: »Krvavo mleko za gospo, ki daje
psom kavo, revežem pa še skorje kruha ne. Zdaj
bo morala prebiti tudi brez kave.« Janez drugič
vpraša tujca, kaj dela. Popotnik: »Trganje v

desni roki za hudobno mačeho, ki brez vzroka
tepe svojo pastorko.« — Ko je tujec še vedno
nekaj mencal in godrnjal, ga Janez tretjič vpraša,

224

kaj dela. Popotnik: »Točo za devet vasi. v katerih
ni ne enega moža, ki bi bil tega imena vreden.«
Janez: »Kdo pa si ti?« Popotnik: »Črnošolec.«
Janez se obveseli in pravi: »Sam Bog te je prinesel
pod našo streho. Ti mi boš mogel razodeti, kje se na¬
haja zdaj moja nevesta in kako bi mogel priti do n je.«

Črnošolec odgovori: »Če bi to tudi vedel, ti
ne bi nič koristilo, ker bi ti ne smel povedati.
Vežejo me tako hude prisege, da še tri dni ne bi
ostal živ, ko bi se jim izpeveril. Ali nobena pri¬
sega mi ne brani, da ti dam dober svet. Vse skriv¬
nosti so zapisane v črnih bukvah. Te bukve pa
imajo razen črnošolcev tudi mrliči. Pojdi opol¬
noči na pokopališče in se tako vstopi, da ti bo
stala ena noga na posvečeni, druga pa na nepo¬
svečeni zemlji; kmalu se bo oglasil mrtvec in za¬
čel prebirati iz črnih bukev prerokovanja za
bodoče leto in sploh vse skrivnosti, ki so imenitne
za duhovnijo. Če ne boš ničesar zvedel, kar bi
bilo za rabo, na prvem pokopališču, pojdi na
drugo, tretje, dokler se ti želja ne izpolni. Po¬
glavitna reč pa je, da boš stal natanko tako, ka¬
kor sem ti rekel. Če bi ti bili obe nogi na nepo¬
svečenih tleh, ne bi ničesar slišal in zvedel, če bi
pa stal z obema na posvečenih, prišel bi mrličem
pod oblast, da bi te smeli raztrgati ali ti pa storiti
kako drugo škodo.«

Dvakrat je hodil Janez opolnoči na pokopa¬
lišče, ne da bi zvedel, kar je hotel. Tretjo noč se
napoti na topliško groblje.

Vstopi se, kakor mu je bilo rečeno; nekaj se
v grobu zgane in začuje se glas: »Tamo, kjer teče
Sušica v Krko, naredil si je v koreninah gnezdo
povodni kos. Kdor bo to gnezdo našel in s seboj
nosil, ne bo ga mogel nihče videti, pa bo šel, ka¬
mor bo sam hotel, in če ga ne bo strah velike
krnice, tudi k Povodnemu možu, ki je ugrabil lani

Bajke 15

225

osorej baltovško Metko in pred njo brez števila
drugih deklet. — Za Gradiščem leži seženj pod
zemljo, med kozolcem, potom in glogovim grmom,
velik zaklad. Grad tistega, ki ga ogrebe, bo ostal
bogat, nepremagan do devetega rodu. — V raz-
poklini pisane skale pod Rumanjo vasjo vzrastla
je iz trdega kamena prežlahtna zel tolažnik. Kdor
jo poduha, znebi se vsake žalosti in skrbi in po¬
zabi vsako nesrečo in gorje.«

Janez je vedeževanje na vso moč pazljivo po¬
slušal in si vsako besedo zapomnil. Komaj se je
pričelo svitati, je tekel iskat čudodelnega gnezda
in ga brez truda našel. Vzel ga je s seboj, skočil
v čoln in se prepeljal po Krki do velike krnice,
ki požira vodo in vse, kar pride v vrtinec. Krnica
Janeza pogoltne in ga nese globoko doli, tja do
steklene hiše Povodnega moža. Janez stopi v hišo.
Kamor je le pogledal, povsod se je lesketalo bi-
serje, zlato, srebro in stotero drugih dragocenih
rud in samocvetnih kamenov. Prehodil je brez
števila nepopisno krasnih izb, v katerih je vse
mrgolelo bab in otrok. Gospodarja ni bilo doma.. .
V zadnji sobi najde Janez svojo preljubo Metko.
Zibala je, bridko vzdihovala in jokala. Janez dene
kosovo gnezdo na mizo in se ji prikaže. Metka
zavrisne od veselja in mu potoži, kako slabo se ji
je godilo pri Povodnem možu. Tam doli nikdar ni
videla lepega solnca. Sprehajala se je med ste¬
klenim drevjem in spala v stekleni postelji pod
stekleno odejo. V hiši ni nobene kuhinje, nobene
peči, ogenj se v njej nikoli ne zaneti. Jedla je
sirove ribe in sirove, neslane in nezabeljene po¬
vodne zeli. Ljudi se vidi vse polno, ali to društvo
človeka ne veseli, ker je pomenkovanje prepove¬
dano. Blagi Janez se je razjokal o hudi bedi, ki
jo je prebila njegova ljubica, pa je zopet prijel
kosovo gnezdo in ji velel, da naj ga prime tudi

226

ona. Nevidna sta prekoračila izbo za izbo in
srečno dospela iz steklene hiše. Janez je prišel
vanjo skozi sprednja vrata, skoz zadnja sta jo
zdaj zapustila. Pred pragom je tekla podzemelj¬
ska Temenica. Janez in Metka brez strahu skočita
vanjo in brza struja ju v nekoliko trenutkih prinese
v Krko, po kateri priplavata do zaželenega brega.
Še tisti teden sta se poročila in zakon je vzel Po¬
vodnemu možu vso moč in pravico do blažene Metke.

Ali hudobnež si izmisli strašno maščevanje.
Ko je prišla na Krko po vodo, privihra na površje,
raztrga njenega otroka in ji vrže krvave kosce
pod noge. Ubožica se je zgrudila in jela od ne¬
skončne groze in žalosti umirati. Janež pa se do¬
misli prežlahtne zeli tolažnika. Prinese ji ga in
da poduhati; pri tej priči pozabi strašno prigodbo
in kakor bi trenil, jo zapustita groza in žalost.
Zdaj se je spomnil Janez tudi zaklada nad Gra¬
diščem. Ogrebe ga in si sezida na brdu med Gra¬
diščem, Krko in Rumanjo vasjo prekrasen grad.
Nikdar ni pozabil v svojem blagostanju, da je
domačega rodu in kmetiškega stanu. Tam so vla¬
dali Ribičevi, njegovi potomci, do devetega rodu.

V. V Pustoslemskih grabnih (blizu Srnjaka na
Solčavi) je bival Vodni mož. Nekoč je ujel Pusto-
slemsko in jo imel za ženo. Včasi sta hodila iz
vode na solnce in ona mu je uši pobijala, dokler
ji je počival v naročju. Strašno se je naveličala
tega življenja in razmišljevala, kako bi ušla. Ne¬
koč je z žensko zvijačnostjo izvabila iz njega, da
bi mu le takrat ušla, če bi kadila s cvetjem od
obrote. Primerilo se je nato, da je Vodni mož
nekam odšel, ona pa je vedela, da ga ne bo kmalu
domov. Ženska se spusti proti Pustemu slemenu.
Kmalu pa začuje, da ji je za petami. S hriba, odkoder
se je videlo na Pusto sleme, je zaklicala na vse grlo:
»Kadite z obroto!« Res so kadili — in rešena je bila.

15 *

227

15?. Salemsonar.

To je nekak Povodni mož. V goriški okolici
pripovedujejo tole: Salemsonarji se vozi jo po vodah
v sodih in strašno škriplje jo, da daleč odmeva. Vo¬
zijo se pa le ponoči, da jih nihče ne vidi in navadno
proti struji; zato tudi niso vedno v istem kraju.
Iščejo tudi ljudi, ki so po nesreči utonili, da jih
shranijo. Taki ljudje postanejo potem Salemso¬
narji. — Drugi spet vedo, da žive ta bitja v vodi
in imajo za klobuke železne lonce. Podnevi so
skriti v globočinah in le ponoči se prikažejo vrh
vode; zato se je tudi nevarno ponoči kopati, ker
človeka radi ukradejo. Salemsonarji shranjujejo
utopljence ter jih pokopavajo pod vodo.

158. Muk.

»Ne hodi k mlaki, da te Muk noter ne potegne!«
Tako svare slovenske matere svojo deco. Kakšen
pa je Muki' Neki večer so zlati žarki zahajajočega
solnca kaj lepo obsevali valove razburjene Mure.
Kraj brega je sedela pet let stara ribičeva hčerka.
Igrala se je z okroglim prodcem, bila je pač vode
vajena. Naenkrat se obrne proti vodi ter v otro¬
škem veselju ploskne z ročicama. Kaj je bilo? Pred
njo je planila velika zlata riba, gladka ko svila
in žamet, svetlejša ko večernica na jasnem nebu.
Dete se bliža čudoviti ribi, gre za njo v mlačno
vodo — pa kmalu jo vzdigne val in zanese po
struji naprej naravnost proti veliki skali sredi
reke. Tu zgine v silnem curku deroče Mure. Pre¬
teklo je leto in dan. Ribič zopet nastavlja sake in
rakičja po strugah. Sedel je na obrežju ter spet
mislil na izgubljeno hčerko. Zdaj zagleda sredi
reke majhen bel čolniček in v njem belo dete, na
las podobno n jegovi izgubljeni hčerki. Čolnič udari

228


ob skalo, voda se razdeli in vse skupaj izgine v
globočini. Drugi dan je bil ribič navsezgodaj pri
vodi in opravljal svoj posel. Velika mreža se začne
mogočno gibati. Ko jo dvigne, zapazi ribič zlato
ribo, ki se je premetavala, da bi ušla. Komaj jo
ribič prime v roke, se že prikaže tik njega silen
možak, proseč ga: »Daj mi, ribič, zlato ribo nazaj!
Razsvetljuje mi temno stanovanje v mojem gradu
pod vodo. Ne bo ti žal, če jo spustiš. Za njo ti dam
bčerko nazaj.« Ribič izpusti zlato ribo. Velikan mu
nato reče: »Pridi zvečer po solnčnem zahodu tje
k oni skali ter udari trikrat z veslom po njej!«
Solnce še ni bilo za gorami, ko sta veslala mož in
žena proti omenjeni skali. Žena, ki je bila že vsa
nestrpna, da bi zagledala svoje ljubo dete, iztrga
možu veslo iz rok ter bije po skali, da so udarci
glasno odmevali od bližnjih gričev. Reka se raz¬
deli in s čolnom vred se pogrezneta mož in žena
v neizmerno globočino, ker se nista ravnala na¬
tanko po Mukovem povelju.

159. Povodni mož nese ženo domov.

Med Pustim gradom in Vidovcem se razpro¬
stira napošev na desnem kraju Save bukovje, na
levem pa radovljiško in mošenjsko polje. Poleg tega
bukovja je prebival v Savi Divji (?) mož, Videli
so ga večkrat, kako je sedel na veliki skali, ki se
ondi dviguje iz Save. Če je zazrl človeka, je hitro
plunknil v Savo in ga ni bilo več kmalu na spre¬
gled. Bil je velike postave. Lovil in podil je kaj rad
ženske na mošenjskih njivah. Globoko v Savi pri
»Cajnarjih« je imel svojo stekleno hišo. Nekoč je
ugrabil malo in prav zalo pastirico. Ko je odrasla,
je bila njegova žena. Sicer ji ni bilo nič hudega,
vendar je bila neizrečeno žalostna. Kadar je uda¬
rilo žarno solnce skozi valove in posvetilo na njeno

229

hladno bivališče, ji je hotelo srce počiti od bolečin.
Nikoli ni bila vesela, ne podnevi ne ponoči, dasi
je stanovala v prekrasnem blestečem gradu in jo
je imel Povodni mož na svoj način rad in so pla¬
vale okrog gradu svetle ribice. Kadar je posprav¬
ljala sobe, je morala mesti smeti od duri navkreber.
Ko jih je dognala do vrha, so se spremenile v zlato.
Bogastva je bilo v tej hiši na preteg. Večkrat je
pošiljala moža, z blagom obloženega, domov, da ji
je prinesel kaka sporočila; njej sami namreč ni
dovolil, da bi smela obiskovati starše. Nazadnje si
izmisli zvijačo, kako mu bo utekla. Nekega dne,
ko je pekla, ga zopet odpravlja s košem domov;
pred peč je postavila žensko podobo iz slame, ki
jo je oblekla v svoja oblačila, sama pa se je spra¬
vila v koš. Še prej pa je strogo zabičila svojemu
možu: »Ne smeš počivati, jaz te zmerom vidim in
me boš takoj slišal, če boš počival.« Povodni mož
si zadene koš na hrbet in se napoti k hiši njenih
staršev. Teža mu je bila prevelika in hoče poči¬
vati; pa kadar se misli usesti, zasliši glas svoje
žene: »Te že vidim!« Tako jo prinese domov in od¬
loži, kakor drugikrat srebro in zlato. Ko se vrne v
svoj grad, vpraša slamnato podobo pred pečjo: »Ali
je že pečeno?« Nobenega odgovora. Zdaj spozna,
kako ga je žena speljala. Hitro je oddrvel na njen
dom in strašno rjul okrog hrama; toda nikdar več je
ni dobil v oblast.

160. Gestrin.

I. Gestrin je Povodni mož, bolj mlad kakor
star, nima nog, temveč plavuti. Ob Dravi se ga
boje ribiči in brodarji. Ponoči rad pomalja glavo
iz cmrka, včasih tudi zatrobi v rog. Hhrati se po¬
kažejo nad gladino Vodne ali Morske deklice in
splavajo k njemu. Gestrin je hude narave; ljudi
vlači v cmrk ali jih meče na pečine. Brodarji in

230

ribiči imajo navado, da vržejo v vodo, preden se
podajo nanjo, prstan, zamotan v rutico. Tako po¬
tolažijo Gestrina in pridobe njegovo prijaznost.

II. Tudi Povodnega moža, ki gospodari v Muri,
se da potolažiti z darili. Neka deklina, bolj pre¬
drzne vrste, se je z večjo družbo vozila v čolnu
v Prekmurje na gostijo. Povodni mož je kaj kmalu
spoznal, kake vrste blago se vozi v čolnu, in je
začel vzdigovati strašne valove, da bi ga pre¬
kucnil. Bila je velika nevarnost, da se vse skupaj
potopi; tedaj se spomni nekdo iz družbe, da mora
deklina vreči v vodo, kar ji je najdražje, sicer ne
bo Povodni mož prej miroval, dokler je ne dobi v
pest. Deklina uboga in vrže v razburkano Muro
nove opanke z lepimi peticami. Le tako se je re¬
šila vsa družba gotovega potopa.

161. Povodni mož se razide.

Slovenci nismo vajeni govoriti, da se kak člo¬
vek ali druga živa stvar razide, vendar nam bo
naša zgodba pokazala, da je tudi to mogoče.

Grajski čuvar Grom se je vračal nekoč iz Za¬
loga proti Novemu mestu; bil je, kakor navadno
ob takih prilikah, malo vinjen. Spravil se je,
kakor vselej, v koš in prepustil pohlevnemu ko¬
njiču, da ga brez vodstva celega privleče domov.
Ukajoč je drdral čez travnike ob Krki, kar mu
ustavi blizu velike mlake Povodni mož konja in
se upre z vso silo v voz, da bi ga zvrnil v vodo.
Kaj je Povodnega moža tako ujezilo, nam povest
ne razodene; mogoče je mislil, da ga hoče možiček
s svojim kričanjem izzivati. Ko bi bil Povodni
mož vedel, da je grajski čuvar tak umetnik in raz¬
umnik, da zna celo zagovarjati, bi se ga ne bil
nikoli polotil, vsaj ne tako divjaški in tolovajski.
Grom je precej uvidel silno nevarnost, ali ni se je

231

ustrašil, temveč se je srčno postavil v bran. Naj¬
prej je v košu vstal in se prekrižal, ali ne po nemško,
ampak po latinsko, ker se mu nemški križ za to
ni zdel dovolj krepak. Potem je uprl oči v
napadalca in ga začel, držeč se z obema rokama
za koš, z grmečim glasom takole zagovarjati: »Vi¬
voda, pivoda, kalivoda, gazvoda! Sv. Miklavž,
sv. Šempos, Šentjanž! Vi ste moji, jaz sem vaš.
Pano, gažo, dižo, tažo, amen, amen, amen!« — Ko
je izustil zadnji amen, se je zaslišal pok, kakor
da bi kdo ustrelil, in zasmrdelo je po žveplu. To
je pomenilo, da se je Povodni mož razletel in raz¬
kadil. Grom ni pozabil razglasiti smrt te pošasti
in zaeno seve tudi svojo zaslugo, ali je od konca
našel malo takih, da bi mu verjeli. Ko je pa pre¬
teklo pet, deset, petnajst let, da ni na tistih trav¬
nikih nič več strašilo, so se ljudje spomnili njegove
povesti in nehali biti nejeverni Tomaži.

162. Povodni mož odvede kozo.

Med Smrekovcem in Ludranskim vrhom je
planjava, ki jo imenujejo Pudgarsko. Tam je
majhen ribnik, v njem pa zelenkasta, smrdljiva
voda. Pri tem ribniku je dan za dnem pastir pasel
koze. Iz samega dolgega časa ni vedel, kaj bi
počel, pa je metal kamenje po ribniku in poskušal,
če se da kamen tako vreči, da odskakuje od vodne
gladine in zadene ob nasprotni breg. Ko se je tega
naveličal, je jel metati večje kamne v sredino rib¬
nika in opazoval vodne kolobarje. Tako med dru¬
gim zopet vrže velik kamen v ribnik. Nastali so
veliki kolobarji, ki pa niso izginili, temveč so po¬
stajali vedno večji in višji. Pastirju se je zdelo, da
je nastal na dnu ribnika vihar. Prikazal se je
Povodni mož, ki je bil do pasu človek, od pasu
pa riba. Zarohnel je nad pastirjem: »Kdo je izbil

232

i

mojemu fantu žlico iz rok, baš ko smo južinali?«
Dečko pa je bil prebrisan in je pokazal na kozo:
»Koza je bila.« Neutegoma je morala iti z njim
pod vodo. Če se dečko ne bi bil tega domislil, bi
najbrž moral iti on s Povodnim možem.

163. Povodnemu možu odsekana roka.

Blizu velike ceste stoji ob savinjski Ložnici
vas Vrbje. Okoli vasi je mnogo mlakuž in moč¬
virnatih izvirkov, ki jim domačini pravijo »virja«.
Osobito eno je precej veliko in vaščanje trdijo, da
nima dna in da je v njem dom Povodnega moža.
Oral je svoje dni kmetič, otroka pa je pustil konec
njive blizu virja. Kar mu udari otrokov vrišč in
jok na ušesa! Ko se ozre, ugleda zelenega moža, ki
hiti za dečkom. Oče mu skoči na pomoč in oba ga
primeta za roke. Dolgo se pulita zanj, a nobeden
ne more premagati svojega nasprotnika. Na meji
leži sekirica; oče jo pobere in odseka Povodniku
roko, s katero je držal otroka. Zelenec skoči sicer
brez nje v virje, ali oče se čudno prestraši, zakaj
tuja roka se ne da odpraviti od dečkove. Vse so
poskušali, povsod povpraševali, ali vse zaman.
Stara ženica, ki je prišla v vas, je nasvetovala
tole: dobite iz tistega virja žabjega drača in z njim
namažite roko navzdol. To je pomagalo.

164. Povodna moža se borita.

Svoje dni je pasel pastir ovce na Jelovci blizu
Črnega jezera. Sedel je vrh roba, ki je bil blizu in
pod katerim so se ovce mirno pasle po trati. Deček
si je delal kratek čas s tem, da je po svoje pre¬
peval, kakor je vedel in znal, in klatil s šibo, ki jo
je držal, po zraku in grmovju. Kar zašumi nekaj
za njim. Plašen se ozre in ugleda moža, stopivšega

iz grmovja, ki se mu je naglo bližal. Mož je bil
čudne postave, kakršne pastir še nikoli ni videl;
zdelo se mu je, da je bil mož po stegnih ves lu-
skinast. Deček je ostrmel, ko ga je tujec vprašal,
kje je Črno jezero. Tujec opazi dečkov strah in
pravi: »Nikar se me ne boj: nič hudega ti ne bom
storil, le pokaži mi tja! Tam stanuje namreč Po¬
vodni mož, ki je prišel nekega dne k meni v jezero
na Praprotno in mi je zapeljal ženo, ko mene bas
ni bilo doma. Zato sem prišel gori in se hočem
nad njim maščevati.« Pastir vstane, vedno še trd
od strahu, in povede moža skoz grmovje k Črnemu
jezeru. Mož mu reče: »Grem zdaj pod vodo, da
se bom bojeval s tem tu notri. Počakaj in glej v
vodo. Ako pridejo bele pene vrh vode, je to zna¬
menje, da sem jaz zmagal, in tedaj le počakaj*
bogato te bom obdaril; pridejo pa rdeče pene na
površje, je to znamenje, da me je oni užugal. In
ko bi se to zgodilo, kar beži, da se ti kaj hujšega
ne primeri.« To reče in se spusti na glavo v vodo,
pastir pa je strahoma čakal, kaj se bo zgodilo.

Dolgo je čakal. Kar prikipe krvave pene vrh
vode in deček je stekel, kar je mogel, k svoji čredi
in jo hitro pognal domov, da pove, kar je videl in
slišal.

165. Dekle odide za Povodnim možem.

Lepa Meta je pasla ob Savi: bila je uboga de¬
klica. Bog znaj, kaj je premišljevala, ko se ma¬
homa nekaj v vodi zgane in se začne iz bičevja
pomaljati velika moška roka. Kmalu pride ostalo
truplo iz vode: bil je velikan, ves luskinast in
zelen. Deklica se ustraši, toda velikan ji veli s pri¬
jaznim glasom: »Ne boj se, deklica, ranjen sem na
roki in te prosim, da mi rano obvežeš. Dobro ti
poplačam.« Deklica se obrne, takoj raztrga ruto
ter začne obvezovati roko možu, ki mu je segala

234


jedva do kolen. Med poslom jo je minil strah in ko
je končala obvezo, mirno reče možu, naj pride
drugi dan spet. Povodni mož jo pogleda s hvalež¬
nim očesom in zgine v vodi. Kesneje ko drugekrati
je prignala Metka tisti večer drobnico domov.
Drugi dan se je Povodni mož spet prikazal s svojo
bolno roko pri deklici, ki mu je obnovila obvezo.
To je trajalo tri tedne. Ko je prišel zadnjič, ji po¬
kaže lepo skrinjico, v kateri so blesteli sami pre¬
krasni biseri; da jo deklici, rekoč: »Hvala ti, de¬
klica, za tvojo dobrotljivost! Kolikorkrat si mi
obvezala roko, tolikokrat po en biser najdeš v skri¬
njici. Sedaj me ne boš več videla. Če boš na svetu
srečna in zadovoljna, tedaj se spominjaj tudi moža,
ki ti je naklonil to srečo. Zdrava!« Obrnil se je
k odhodu — v očeh se mu je nekaj spreletavalo .. .
Deklica je dolgo zrla na mesto, kjer je izginil mož
v vodi; pri srcu ji je bilo zelo težko. Niti biseri, ki
jih je začela ogledovati, je niso prav veselili. Pri¬
žene domov in pokaže staršem, kaj je dobila.
Novica o bogastvu uboge pastirice se je raznesla
daleč okoli; od vseh strani so prihajali snubači, ki
jih je prej tako malo videla. Kakor so se ji prilizo¬
vali in ponujali, njeno srce je ostalo hladno. In ne
samo to: deklica je vidno hirala; neko neznano
gorje ji je jemalo sile. Nekega večera se je vrnila
mati z dela domov: kliče Metko, a nje ni odni-
koder. V hudih slutnjah gre v dekličjo sobo. Na
mizi je bila odprta skrinjica z biseri, na vrhu pa
bel listek: »Ljuba mati, biseri in vse je Vaše; mene
ne boste več videli; grem za Povodnim možem.«

235

III.

DEMONSKA BITJA.

166. Gorski velikani.

I. Stramorji ali Orjaši so nekdaj razdajali po
svetu, ali Bog jih je spremenil v kamenje. Skoro
vsak ostro v nebo štrleč hrib je po ljudski veri tak
okamenel orjak; tako so Solčavske planine oka-
meneli velikani.

II. Orjaši so bili silni, veliki ljudje. Izrvali so
lahko z eno roko najdebelejši dob. Metali so pečine
tako daleč, kolikor se v enem dnevu pride po svelu.

167 .  Blagodej.

I. V hribih je bival svoje dni duh, imenovan
Blagodej. Pohajal je v različnih postavah po Bo¬
hinju, v Soški in Vipavski dolini in često pomagal
nesrečnikom, ki so bili tega vredni. Tako si je bogat
skopuh dal nekoč v Idriji voziti drva iz gozda.
Delavci so zahtevali skromno plačilo, dobili pa
komaj polovico tega, kar so zahtevali, ter odšli
godrnjaje domov. Ko pa je hotel skopuh, da bi mu
kdo drva razcepil, ni dobil nobenega delavca.
Končno se javi neznan možak in zahteva kot pla¬
čilo za svoje delo trske, ki bi ostale pri delu na tleh.
S tem je bil skopuh zadovoljen. Že navsezgodaj
pride neznanec na delo. Izdere si nogo iz kolčeta
in začne z njo mlatiti po hlodih, ki so ležali na vi¬
sokem kupu, da so kar frčali po zraku. Hrušč in
trušč je odmeval po dvorišču in napotil skopuha,
da je šel pogledat svojega delavca. Ko zazre, kako

256

stoji tujec na eni nogi in z drugo mlati po hlodih,
uvidi, da ne sme pričakovati nič dobrega, in za¬
vpije nad čudnim svatom, naj takoj pusti delo in
se spravi, odkoder je prišel. Drvar se mu zareži v
obraz in reče: »Prav rad. samo naj opravim svoje
delo, da dobim plačilo.« Zbijal je naprej z nogo po
lesu, dokler ni bila zadnja cepljenica razbita v
trske. Nato je potegnil iz žepa vrečo, ki je posta¬
jala vse večja in večja, in pometal vanjo ves les,
kar ga je ležalo po tleh. Vrečo si je zadel na hrbet
in krenil na pot. Preden je zapustil dvor, je tako
silno plosknil z dlanjo po krepki bukvi, da se je
stresla hiša kakor pri potresu. Kaj je pomagalo
gospodarju, da je vpil kakor neumen za možem,
ki je odhajal mirno z dvora!

Kako pa so se čudili delavci, ki jih je skopuh
ociganil za plačilo, ko so našli pred durmi vsak
velik kup lesa. »To nam je podaril Blagodej, večna
hvala mu in čast!« Staro bukev, v katero je vtisnil
Blagodej svoje prste, kažejo še dandanes.

II. Turjanski sirotinski oča v Prekmurju si je
nekoč po krivici zasvojil proso neke sirotinske
dece. Ko so to proso mlatili, je prišel k vratom ne¬
znan človek, ki je tam postaval ter čakal, da bi ga
pozvali na delo. Ko je sirotinski oča to opazil, mu
je velel, naj gre mlatit. Neznanec je na to komaj
čakal. Takoj je bil pri stroju in ga gnal brez te¬
žave, da je vse pokalo. Prej so ga pa štirje hlapci
komaj gonili! Ko je prišel čas zajtrka, so klicali
tudi »tuhinca« jest. A ni hotel, nego je rekel, da
hoče počakati, ko se drugi najedo. Dokler so zaj¬
trkovali, je on vrtel s strašansko naglico stroj. Ko
je minil zajtrk, so se vrnili delavci na gumno — a
kaj vidijo! Proso je bilo že zmlačeno in očiščeno.
Zdaj so ponudili temu mlatcu hrano. Ni mu bilo
treba žlice ne noža, temveč si je jedačo namazal na
roke, pa jo je nato lizal z rok. Zdaj so spoznali, da

237

je to »vrag« . . . Kakor je prišel, tako je naenkrat
zginil! (Povest je očividno okrnjena: pričakovali
bi, da odnese »vrag« prigoljufano proso sirotam.)

168. Ajdi v Mežiški dolini.

I. V starih časih so živeli velikani, Ajdi. Imeli so
človeško podobo, bili so pa strašno veliki. Prvi rod
velikanov je živel na Zlati gori, od tam so se pa
preselili, ne vem zakaj, na naše najvišje gore in
planine. Naselili so se posamezno, nikdar ni bilo
več družin na eni gori. Če so se hoteli med seboj
pogovoriti, niso hodili kakor mi, drug k drugemu
v vas, temveč so se menili od gore do gore; če si je
kateri moral od drugega kaj izposoditi, je samo
zaklical, pa mu je sosed vrgel zaželeno stvar z
druge gore. Tudi po vodo niso hodili kakor mi s
posodami, temveč so se samo nagibali z gore in
zajemali s periščem iz reke. Velikani so bili sicer
zelo, zelo močni, a pametni niso bili preveč, niti
orodja si niso znali napraviti. Drevje so rvali kar
s koreninami vred iz zemlje. Šele poznejši rod si je
napravil lesene sekire. Ta rod je bil tudi že toliko
pameten, da si je znal narediti divji ogenj: drgnili
so namreč drevo ob drevo tako dolgo, da se je vnel
les.

II. Pripovedke, kako so si zidali velikani božje
veže, imamo sporočene iz raznih slovenskih krajev.

169. Ajdovski oltarji na gori pri Dobrli vesi.

Na Gori pri Dobrli vesi je stal pred davnim,
davnim vekom velikanski oltar. Bil je skoro tako
velik ko gora sama. Sezidali pa so ga velikani, ki
so bivali v tistih davnih časih v teh krajih. I i veli¬
kani so bili Ajdi: bili so pa tako veliki, da so mogli
s podnožja hriba seči na vrh. Sezidali so si dva
oltarja: na Gori pri Dobrli vesi in pri Sv. Hemi.

238

Skale za zidanje so lomili na Karavankah, ki so
bile takrat še divje, div je gorovje. Imeli pa so samo
eno veliko težko kladivo. Metali so si to kladivo
z ene gore na drugo. Kadar je rabil velikan kla¬
divo pri Sv. Hemi, je zaklical svojemu drugu in ta
mu ga je zalučal. Velikan je kladivo prestregel
kakor tresko, preklal mogočno skalo in ga v veli¬
kem loku spet zalučal nazaj. Kadar so potrebovali
vode, so se kar nagnili k Dravi in si zajeli vode s
periščem. Ker pa so bili malikovalci, se je Bog
nekoč razsrdil nad njimi in poslal hudo, hudo ne¬
vihto. Drava je strašno narasla in poplavila dolino
tako visoko, da so vsi velikani potonili. Tudi tiste
velikanske oltarje je voda takrat razdejala.

Polagoma je začela voda odtekati in odtekla je
povsod, samo iz globokih dolin ni mogla, tam je
ostala. Bog jo je pa blagoslovil: to so danes naša
prelepa koroška jezera.

170 .  Ajdovske ali Rimske deklice. Grki.

I. Nekoč je Ajdin ja zagledala na polju orače:
pobere v predpasnik orače, plug in brano in od¬
nese domov pokazat, kaj je našla. Ko pride
domov, vpraša, kaj je to, ki tako po zemlji rije.
Nikdar namreč še ni videla takih ljudi in živali.
Oče jo je poučil: »To so ljudje, zarod, ki bo ostal,
mi bomo pa vsi pomrli. Ne smemo jim storiti kaj
žalega, nazaj jih nesi.«

II. Deklice iz roda velikanov imenujejo po
Štirskem Rimske deklice. Le stopi na veliki trg
ptujskega mesta in poglej velikanski spomenik, ki
je bil svoje dni postavljen solnčnemu bogu (?).
Ako vprašaš Haložanko, ki čepi na njega pod¬
nožju, ko prodaja slive, kdo da je postavil ta spo¬
menik, se ti bo brž odrezala: »Rimska deklica ga
je v firtohu prinesla!« Rimske deklice so bile tako

močne, da so pobirale na polju orače, gonjače,
konje in pluge in vse nosile v firtohu v svoje bi¬
vališče. Rimski deklici je bilo malo truda izrvati
hrast iz zemlje kakor Česnik iz grede, vreči mlinski
kamen pred Dravo ali pa odnesti kovaču naklo na
streho. Tudi je bila tako gladovna, da je pojedla
za zajtrk celega vola in popila kad vina.

III. Belokranjci pravijo velikanom Grki: pri¬
povedujejo pa o njih iste stvari kakor drugod. V
Gribljah vedo, da so imeli nekoč pri vsakem gradu
po enega Grka. Tako so šli nekoč grajski hlapci
v debelem snegu po drva, a Grk je dejal: »Hm!
zakaj naj bi bil jaz sam doma? Grem pa še jaz.«
Zapregel je kravo in tele in odšel po drva. Za oje
je držal in vlekel kravo in sani. Ko je prišel v
gozd, je izpuknil bukev, jo razčesal, nametal na
sani in odvlekel vse skupaj domov. Kaj je pa na¬
pravil spotoma in zakaj niso mogli hlapci domov,
ker niso mogli nečesa pregaziti, bom zamolčal, saj
je tudi brez tega dobro. — Rečanu je Grk, kar
Rusu Nemec, a Hrvatu »Kranjac«, to je tuj, ne¬
znan človek.

171. Krvavi kamen na Gorjancih.

Vrh Gorjancev stoji skala, imenovana Krvavi
kamen; pripovedujejo povest, ki poroča, kako so
naši ajdovski pradedi na njem darovali mladeniča
in njegovo nevesto.

172. Orjaška Špelica.

Pol ure hoda od Poljčan proti Svetim goram
se dospe po veliki cesti do Jeličine jame. V davnih
časih je živela v njej Špelica, dekle orjaške po¬
stave in močno, kakor nihče drugi na svetu. Imela
je tako moč, da je z eno samo roko ustavila visoko
naložena parizarska kola in da je z malim trudom

240

polomila vsa kolesa. Tožnike, ki so vozili tod mimo,
je pobijala, njih blago jemala in zanašala v svojo
dupljo. Vsak dan je snedla ondi vola, ki g a je
bila ugrabila pastirjem in si ga spekla. Močna
Špelica je pa tudi kaj rada srkala sladko vince in
si hodila gasit žejo k nekemu krčmarju, ki je imel
svoj hram blizu njenega brloga. Ko jo je prevzel
vinček, se je začela orjaška deklica usajati in
bahati s svojo močjo, tako da so je bili siti do
grla. Za njeno oholost je kmalu prišel dan plačila.

Bilo je nekega poletnega dne, ko ga je Špelica
spet pila pri onem krčmarju. Gospodar je pa sedel
pri peči. pušil svojo pipo pa se dobrikal deklini,
pripovedujoč ji, kako se je ves svet boji, pa da ni
na svetu človeka, ki bi jo premagal. »Da, da!«
reče Špelica ponosno,» prej me tudi ni moči pre¬
magati, dokler ne vrže kdo tako obleko name, ki
je bila uro prej še suh lan!« Krčmar si je te besede
dobro zapomnil. Čim je odšla Špelica, je poklical
teric. kolikor jih je le mogel, in so urno potrle pri¬
pravljeni lan; potem mnogo predic, ki so v naj¬
krajšem času sprele kodelje; mnogo tkalcev, ki
so potka! i niti, in dovoljno krojačev, da so urno
sešili obleko. V eni uri je bilo vse gotovo. Ko je
prišla Špelica spet h krčmarju, so naglo vrgli nanjo
tisto obleko in — bila je premagana! Vse se je ra-
dovalo, vriskalo in pelo, ko se je raznesel glas, da
je grozna Špelica ujeta. Ljudstva je privrelo sku-
kaj strašna množica in pred vsemi so ji odsekali
glavo. Njene zadnje besede pa so bile: »Baba je
zvita, krčmarji pa še bolj. Nesrečni moj jezik!«

173. Zmaj v Konjiški gori.

Južno od Konjic se dviga gora, ki je dobila
svoje ime po tem trgu in se imenuje Konjiška
gora. Baje je v notranjosti votla; gorsko jezero,

Bajke 16

241

pravijo, je izpolnjevalo v starih časih to votlino in
v njeni je bival strašen zmaj. Od časa do časa je
prilomastil iz svojega skrivališča in strahovito
razsajal v konjiški dolini, pustošil polja, ugonab-
ljal ljudi in živino. Da bi nakazo potolažili, skle¬
nejo prebivalci teh krajev, da mu bodo darovali
vsako leto šest belo oblečenih, ovenčanih devic.
Vrh tega naj opravi konjiški župnik dnevno pred
velikim oltarjem sveto daritev. Nekega dne pa se
je zgodilo, da se je župnik predolgo zakesnil s
sveto mašo. Namah se dvigne grozovit vihar, ki je
prihajal, kazno, iz notranjosti gore. V hipu so
blihnile iz podzemeljskih votlin silne množine
voda, ki so poplavile trg in vso Dravinjsko dolino.
Hiše in poslopja, vse se je podiralo, drevje lomilo;
ljudje z živino so bili v največji nevarnosti. Lint-
ver se je pa zato pokazal, ker župnik ni držal
zaobljube. Zdaj zapove gospod, naj osedlajo čim-
prej konja, da bi mogel priti do cerkve. Res mu ga
dovedejo z velikim trudom, on ga zajaše in vodi
skoz valove proti cerkvi. Tukaj pa je stala voda
že tako visoko, da mu ni bilo mogoče stati pred
oltarjem, temveč da je moral obsedeti na konju in
čitati mašo. Ko je dokončal, je voda začela upla-
hovati, tudi lintver je izginil in živa duša ga
odslej ni več videla. Še danes se vidi iz Konjiškega
trga skala, ki jo držita skupaj dve železni sponi:
tu je bil vhod k podzemeljskemu bivališču konji¬
škega zmaja.

1?4. Zmaj v Solčavskih gorah.

I. Ko doseže petelin — bel, črn ali pisan —
sedem let, znese jajce, ki pa ni kakor druga jajca.
Je namreč trdo in zleze kar samo ob sebi v tla.
Ko je pa godno, se iz njega izvali zmaj ali lintvern,
kakor mu Slovenci sploh pravijo, grda, ostudna

242

žival. Zdaj mladi lintvern kljuje in kljuje, da
kmalu prileze na zemljo. Pa ko se prikaže, lete
pohištva, drevje, skalovje in celo griči nadenj, da
bi ga podsuli. V Kokri je nekdaj razsajal hud
vihar in stari Polšinar, umeten mož, je neki precej
vedel, kaj to pomeni. Gre gledat in najde petelina,
ki je baš hotel znesti jajce. Pa mož skoči hitro po
puško in ga pihne. Sam Bog ve, kako škodo bi bil
sicer naredil lintvern!

II. Kjer je danes Matkov kot, je bilo včasih
jezero; zato se še dandanes ta kraj imenuje Jezero.
Sredi skalovja je tičalo petelinovo jajce, iz kate¬
rega se je izvalil strašen lintver. Začel je kljuvati
sive pečine, ki so ga obdajale. Ob tisti pečini so
ljudje sušili ribiške mreže, zato ji še dandanes
pravijo Ribča peč. Slišali so, kako kljuje zmaj, pa
so postavili straže, ki naj bi opozorile ljudi na
povodenj, ki nastane, kadar pošast prekljuje tisto
peč. Straže so postavili na Košaču, na Čelu, na
Opresnikovem hribu in na Tolstovrški peči. Ko je
lintver prišel na svetlo, je pridrla povodenj do cer¬
kvenega praga v Solčavi. Voda je med drugim
prinesla tudi zibelko in jo pustila na cerkvenem
pragu. Ko se je jezero razlilo, je voda odnesla tudi
lintverja, ki je pri tem našel konec. Ubil ga je me-
česen s tremi vrhi. Samo tak mecesen ga more
ubiti. Njegove čeljusti in kosti pa so pozneje našli
na Logarjevih njivah.

Tudi v Tržiču je svoje dni razsajal, letal je baje
po Košuti in sprožil velik kos hriba v dolino.

175. Zmaj na Vetrniku pri Kozjem.

Na Vetrniku pri Kozjem je še sedaj skrit »drak«,
ki ima kozjo glavo. Kažejo hudournik, po katerem je
bil nestvor priplaval v Kozje. — Neki kozjanski grof
je baje ubil tega zmaja, ker mu je pobiral koze (!).

16 *

243

176. Premog.

Valvasor pripoveduje, da se najde blizu Stra-
hovelj v zemlji tvarina, črna ko zemeljsko oglje.
V apotekah pravijo tej stvari zmajeva kri, nemški
Drachenblut, kranjski pa premogova kri. Tudi
Korošci poznajo to besedo v istem pomenu.

177. Zmaj v Peci.

Na'Peci je velika, čudno globoka jama, ki se ji
ne vidi na dno. Pravijo ji Huda luknja. Na gori je
živel pred mnogimi leti strašen razbojnik. Dolgo
ga je že lovila roka pravice, pa zastonj. Nazadnje
pa so ga vendarle zalotili spečega in dovedli pred
sodnijo. Tu so ga obsodili na smrt. Rekli so mu
pa, da mu je na izbiro, ali hoče pod vislice, da mu
zadrgnejo zanko okrog vratu, ali pa da gre v Hudo
luknjo. Če pride živ nazaj, mu pustijo življenje.
Hitro se je odločil za Hudo luknjo. Po vrvi so ga
spustili na dno. V rokah je držal tanek konopec,
ki je imel na koncu privezan zvonček. Dejali so
mu, če mu bo slaba predla, naj potegne za vrv,
nakar ga bodo hitro dvignili kvišku. Prišedši na
dno, zapazi, da je v velikem hodniku, ki se ves
lesketa v dragih kamenih in drugih dragocenostih.
Šel je po hodniku naprej, kar začuje v hipu strašno
rjovenje in mu prilomasti nasproti grozen zmaj.
Ropar hitro pozvoni. Baš o pravem času so ga še
dvignili kvišku, da ga zmaj ni raztrgal. Ko je bil
spet zgoraj, so mu pustili življenje in ga oprostili.

178. Vož. Metalski zmaj.

I. Najhujša med vsemi kačami, kar jih je po¬
tolkel Kresnik, je Vož. To je pozoj, ki biva po¬
sebno rad v črnih meglah; če zelo grmi in se bliska,

244

?

pravijo, da jaše dijak črnošolec na Vožu ali
Lintveru. Če pade Lintvert iz gramskih megla,
nastane velika povodenj.

II. Mnogo povesti imamo o zmaju, ki je prebival
v močvirju Metalo na Ptujskem polju. Po vsej
bližnji okolici je ta ostudna žival davila pastirje in
trgala njih črede. Prišel je pa plemič iz sosednega
gradu in ubil nakazo z žarečim polenom. Plemič
je potem sezidal grad Kač jak, nemško Wurmberg.

179. Pohorski Vouvel.

Po Pohorju strašijo otroke: »Ne hodite od doma,
dokler bomo na planini drva sekali ali pa na rov-
tah kosili, ker bi utegnil priti divji mož Vouvel in
vas odnesti v svojo duplo.« Stari Karmot iz Pečev-
nika so pravili, da je Vouvel skrit v Turjaku,
visoki gori šentiljske fare, v’ neki brezdanji dupli.
Tako je močan, pa tudi tako gladoven, da za zaj¬
trk celega junca poje in vso Mislinjo izpije.
Nekoč je zaspal pastir pod košato bukvijo. Ko se
zbudi, pogreši devet krav. Po stopinjah spozna,
da so šle krave proti Turjaku v globoko votlino.
Ko stopi vanjo, najde spečega velikana. Iz nosnic
se mu je kadila sapa kakor dim iz kovačnice. Bela
žena ga je muham branila. Pastirju se je zdelo, da
ima Vouvel kačji rep. Bežal je, kar so ga nesle
noge, da pove gospodu, kar je videl. Gospod pri¬
dejo in poškrope z žegnano vodo. Vouvel se zbudi
in spremeni v pozoja ter švigne čez planine. Koder
je letal, so se lomile najmočnejše jele.

Vouvel ima dosti blaga (živine) v globoki gori
skritega. Bil je kovač, ki je opazil, da Vouvela ni
bilo doma. Gre torej in udari z debelim kladivom
na vrata. Bela žena se oglasi od znotraj: »Bodi si,
kdor si, odpreti ne boš mogel. Samo če najdeš travo
vouvelico in rečeš: ,Hajd, krava, nazaj h Krsniku,

245

zemlji je treba dežja! 1  tedaj se bodo vrata hitro
odprla.« Čim kovač to čuje, gre iskat trave vouve-
lice; dolgo jo je iskal, pa je ni našel. Tedaj je za¬
gledal črno meglo, v kateri je jahal Vouvel domov.
Kovač zbeži, da ga velikan ne ulovi.

O Vouvelu pravijo, da je oženjen in ima Gra-
kinjo za ženo. Graka kuha Vouvelu jedi, za pi¬
jačo mu nudi farezino ali brazino. Pohorci pra¬
vijo, da se kuha farezina iz trave, ki od polnoči
do ene zraste in se razcvete na najvišjem rtu Po¬
horja, in sicer na Janževo, kadar kurijo kresove.
Le Grake pridejo do nje, ker imajo kremplje.

180. Baron Balon.

Korošci poznajo nekega barona Balona, o ka¬
terem pojo tudi narodne pesmi. Imel je vse polno
zmajev v svojem gradu, ki je stal na najvišji gori.
— Ime Balon se nahaja tudi na Bizeljskem.

181. Berbara in slična bitja.

I. V Dolenji vasi pri Ribnici je Berbara zlobno
bitje, s katerim strašijo neubogljive otroke: »Bodi
priden, sicer te odnese Berbara.«

II. V Ščavniški dolini prosijo pastirji takole
dežja: Izbero si deklico in ji navežejo na palec na
nogi vidino pero. Potem jo ženejo k potoku in jo
začno neusmiljeno škropiti, kriče: »Daj nam dežja,
daj nam dežja, oj Dodo, Dodole!«

III. Istotam si pripovedujejo pastirji, da Kukla
meče gromske krogle, Suarda ognjene strele, Ba-
roda pa ploho izliva.

182. Ježi baba ali šiška baba.

I. O godu sv. Neže se prikazuje Šiška baba ali
Ježi baba; otroška pesmica se glasi:

246

Neža,

po bregih ježa,

Pleterko nosi
kruha prosi.

II. V okolici podsredski pravi narod, če nastane
huda burja, ki jo spremlja blisk, grom in toča, da
je iz gorskega jezera ušla kačja devica Iza, pa da
tako dolgo razsaja v oblakih, dokler zopet ne najde
gorskega jezera. — Iza je napol ženske, napol
kačje podobe.

III. Na Turjaku pod Pohorjem je doma Bosa-
runa, čarovnica, ki dela točo.

IV. Če poleti med gromom in bliskom piše huda
burja, tako da nagiblje in prevrača žitno latovje,
stoka’ kmet in pravi: »Oj, ti nesrečna Pregina, kaj
si nam škode naredila!«

183. Vetrovi.

I. Jug je na Turškem doma, kjer ima lepo zi¬
dano hišo ali grad. Ima pa tudi lepo, mlado hčerko,
ki jo varuje kakor punčico svojega očesa. Ko se
začne led tajati in sneg kopneti, jo prinese s seboj
v zeleni log na pisano trato, in ko pride poletje, jo
zopet odnese. — Sever pa stanuje tam daleč proti
polnoči v silnem pečevju, kamor nikdar solnce ne
posije, v večnem snegu in ledu. Tam stanuje in
tuli, da se celo do nas čuje in od tam privleče za
kito svojo mater Zimo v naše kraje. Zima je grbava
starka, ki vedno nosi črepinjo ognja s seboj, da se
pri njem greje (Brežice^.

Veter podi pred seboj tudi hude vešče ali co¬
prnice, ki v oblakih delajo točo. Prigodi se včasih,
da vrže v svoji jezi katero iz oblakov in že večkrat
so se baje našle v potokih mrtve babure (Brežice).

Vetrovi so možje, ki nosijo dolge plašče, z njimi
letajo in delajo sapo. Sorodni so si, ali bratje si

247


niso, tudi se ne ljubijo, ampak sovražijo in prete¬
pajo. Oni, ki zmaga, potem piha. Včasih se pa tako
hudo tepo, da se kar vse trese in sveti Elija mora,
da jih pomiri, vsuti nanje ali točo ali dež: pa ta
toča je veliko bolj drobna in manj škodljiva od
tiste, ki jo delajo coprnice (Brežice). — Če se kdo
kje obesi, vetrovi tako dolgo okoli njega razsajajo
in pihajo, da ljudje obešenca odrežejo in pokop¬
ljejo; če bi tega ne storili, bi pihali vetrovi tako
dolgo okoli drevesa, na katerem visi mrlič, dokler
sam ne bi padel z njega in dokler bi ga potem v
prah ne zakopali. (Obče znano.)

Vrtinec imenujejo semtertja tudi Škratov ples.
Kajti po ljudskem mnenju pleše Škratec, ne da bi
ga kdo videl, prah se pa vrti okoli njega. Pripove¬
duje se, da je neka deklica, grede s polja domov,
videla na cesti vrtinec in rekla:

Škratec mali,

Škratec zali,
z menoj plesat bali.

In res se Škratec prikaže iz prahu in pograbi
deklino k plesu; in plesala sta tako dobro in tako
hitro, da je deklica odšla domov brez pet in pod¬
platov. (Brežice.)

Škratec je veter, ki se pri lepem, mirnem vre¬
menu nenadoma dvigne in, vzvrtivši prah v podobi
kola, podi. Ljudje se prekrižujejo, ko zagledajo
Škratca, ter pravijo, da se v sredi vrti hudič s svo¬
jim krdelom. Veter, ki se na enem mestu vrti v
krogu, se imenuje tudi »svinšek«. (Ptujsko polje.)

II. Ako se kje suče veter v krog pa prah kvišku
nese, tedaj se baje v tem prahu Vrag prepeli. Če
je kdo z bičem blizu, zato po njem z bičem češe in
nanj pljuje, rekoč: »Prapeliš, kii sa vrtiš, ve drag
dobiš!« Pravijo tudi, da so pri takem prepelišu

248

večkrat čarovnice navzoče. S takim sukajočim se
vetrom so že večkrat človeka v zrak dvignile,
pa ga odnesle v tuje kraje, zlasti če so bile uanj
jezne.

184. Ne preklinjaj vetra.

Bilo neki jesenski dan. Megla je ves božji dan
prikrivala solnce in mrzli Sever je zelo pritiskal.
Ker pa neki terici ali terilji to ni bilo pogodi in
veter le ni jenjal, odnašati ji povesmi, začne
ženska Sever preklinjati. Zdaj se ji približa star
možek s palico v roki in po licu ves razmesarjen.
Ko pride do terice, jo vpraša, kaj želi od njega.
Stari mož pa je bil Sever sam. A terica še vedno
preklinja in zmerja. Zdaj reče mož: »Vidiš, ti hu¬
dobna žena, tisti, ki ga ti preklinjaš in zmerjaš,
sem jaz. Poglej me v obraz, kako sem razmesarjen,
ker se moram skozi vsak grm in trn prevleči. Ti
me pa preklinjaš. Morda misliš, da nalašč tako
hudo razsajam? Ne, volja božja je taka.« Ko žena
to sliši, se vsa prestraši in od samega strahu ji govor
zabegne, da ni mogla ne besedice več ziniti. Pade
predenj na kolena. Sever jo pa vzdigne in odnese
čez hribe in planine in o ženi ni bilo več ne duha
ne sluha. (Ptujsko polje.)

185. Vetrnik.

I. Na meji med Štajerskim in Kranjskim, nad
Čemšenikom. stoji precej visok hrib, Galenberška
planina. Vrhunec zre mogočno daleč naokoli in ima
zgoraj luknjo, podobno žvoknu ali dimniku, ki
sega daleč v notranjost; to luknjo zovejo doma¬
čini »Vetrnik«. Ako vrže kdo vanjo kamen, pri-
buči iz njenega trebuha močen veter. Pravijo, da
privre včasih tako silen- veter iz te luknje, da ni
mogoče blizu. (Valvasor še omenja, da pravijo do-

249

mačini vsakemu vrtincu Vetrnik, ker mislijo, da
prihaja iz tiste luknje.)

II. Belokranjci dobro poznajo Velikane in
Orjake, ki otožno tulijo, kadar nastane grozna
nevihta. Ako zalotijo človeka, ga na ražnu speko
in požro s kostmi vred.

III. Na Pohorju je jezerce ali močviren kraj.
Pravi se mu Črna mlaka. Črno jezero. Ako vanj
vržeš kamenček, razjeziš hudega duha Vetriha.
Zgodi se, da tedaj nastane veter, grom in toča.

IV. Vetrnik to je človek, ki se ob takem času
rodi; če veter potegne, ga prenaša pod zemljo po
jamah, spodmelih in breznih. Pa so tudi jame, iz
katerih bi ga več nazaj ne bilo. Vetrnik je tudi
slovenski priimek.

V. Slovensko ljudstvo pripoveduje o Rarašku,
da je majhen star možek z dolgo sivo brado in slu¬
žabnik Pehtre babe. Če ga kdo ujezi, napravi vi¬
har. Počiva v planinskih pečinah: v sodu, ki ga
nosi s seboj, pa ima zaprte vetrove.

VI. Kdor na gori Krmi (med Mojstrano in Bov¬
cem) opoldne z bičem poka, naredi nevihto. Val¬
vasorju se zdi verjetno, da ima hudi duh svoje
kremplje vmes: mogoče si je kakšen človek, ki zna
vreme delati, z njim to znamenje dogovoril.

186 . Pesjan.

V neki gori blizu Rogatca je bival Pesoglavec.
V šumi je imel svojo jamo. Bil je niže od prsi ves
kosmat, navzgor pa popolnoma človek. Lovil je
ljudi in jih jedel, a kosti je metal pred jamo. Šlo
je nekdaj sedem bratov, da bi ga pokončali. Pri¬
dejo k njemu in zapazijo, da ima mesarsko korito,
z noži naperjeno. Tri precej zagrabi in jih zakolje.
Odtoči jim kri v korito in jo začne lokati. Ostali

250

se brž domislijo, da se bo njim dogodilo enako. Da
se otmo, ga od zadaj porinejo na naperjeni nož,
tako da si izbode oko in oslepi.

187. Sam.

Bila je jesenska noč. V temnem gozdu si je bil
mož nalovil polhov. Ker je bil že lačen, zaneti
ogenj, da bi si spekel polhe. Ko jih obrača v tleči
žerjavici, se mu približa Hudobec, ki je iskal po
gozdu krote. Zlodej nagovori našega polharja:
»Kako ti je ime?« Polhar odgovori: »Pravijo mi:
,Sam‘.« — »Dovoli mi, Sam, da spečem pri tvojem
ognju nekoliko krot, kajti zelo sem lačen.« —
»Tega ti nikakor ne dovoljujem,« odgovori polhar;
»če hočeš večerjati, zakuri si ogenj sam!« — »Če
mi zlepa ne dovoliš, mi boš pa shuda,« zarenči
Hudič. — »Pa se sprimiva!« odgovori mu jezno
polhar in zgrabi, kakor bi pihnil, goreče poleno ter
z njim neusmiljeno udriha Hudiča po glavi in
kosmatem licu. Ves osmojen in opečen se je spustil
črni Hudobec v temni les; rjul je in tulil ter
klical tovariše v pomoč. Kmalu se zbere okoli njega
cela tolpa peklenščakov. »Kdo pa te je tako osmo¬
dil?« vprašajo ga prijatelji. »Oj Sam, Sam,« tuli
opečeni zlodej. »Če si se sam ožgal in osmodil, pa
sam trpi! Čemu tedaj rjoveš in nas kličeš v po¬
moč?« Reko in odidejo zopet po temnem lesovju,
vsak na svojo stran, vsak po svojem opravilu.

188. Podlegaj ali »Vuorek«.

O Podlega ju ali Vuorku pravijo, da je podo¬
ben malemu osličku in da se rije človeku pod noge,
hoteč ga pripraviti do tega, da bi ga zajezdil. Če
bi ga pa zajezdil, bi začel tako hitro rasti, da bi
zrastel gor do zvezd. Morete si misliti, kako bi bilo
človeku tedaj pri srcu, če bi hipoma zagledal

251

zvezde tako blizu, da bi skoro bušil z glavo obnje.
Včasi zanese Podlegaj človeka strašno daleč v
puščave, kjer še živa duša ni bila. Tam ga straho¬
vito muči: zraste namreč visoko pod nebo, nato
pa človeka spusti in ga prestreže, preden pade na
tla in se razbije. Za take priložnosti je pa dobro
imeti pri sebi vojko ali kako drugo vrv. V Labinu
je nekdaj poslal gospodar svojega hlapca po poslih
v Slovensko Gorico; do tja je več nego tri dni hoda.
Hlapec se napoti zvečer z doma. Ko gre nekaj časa.
se mu približa majhen oslič in mu podlega, da naj
ga zajezdi. Sede nanj in šla sta kakor blisk. Bog
ve, kam bi Podlegaj človeka odnesel! Ali mož brž
spozna, s kom ima opravka, pa hitro sname pod¬
veze z nog, naredi brzdo in osla obrzda. Ta ga je,
pokoren kakor jagnje, v par trenutkih prinesel v
Gorico, kjer je mož svoje storil. Nato je spet za¬
jahal oslička in se vrnil nazaj v Labin. Ko ga
zagleda gospodar, mu reče: »Kaj te je Hudič pri¬
nesel ali kaj, da si že tukaj?« Hlapec mu pove.
kako je potoval.

Neki vaščan se je vračal ponoči iz druge, vasi
domov. Prišel je na pašnik, Podiglo imenovan.
Približa se mu majhen osel in se mu nastavlja pred
nogami; a ko ga ni hotel zajezditi, se mu je začel
siliti med noge. Kmet se mu brani in kliče na
pomoč. Ko tako pridrči do doma, zavpije svoji
materi: »Mati. dajte mi vrv, da Vurka obrzdam!«
Podlegaj je šel do praga za njim.

Drug vaščan pa ni smel iti nikdar ponoči v
Podiglo. da ga ne bi čakal Podlegaj. Drugje se mu
pa to nikdar ni dogodilo. Drugi pravijo, da večkrat
kaj vidijo v Podiglo: postavim, gosposki klobuk,
ki se na glavi vrti, ali deklico, ki pride iz luknje,
ali konjika in svinjarja, ki je čredo svinj prignal
ven in jih za človekom spustil. V Podiglu so ne¬
kdaj kopali premog.

189. Prekmurske povesti.

I. Kdor ne veruje, da Vrag obstaja, naj gre
vprašat beltinskega gazdo. Ta mu bo mogel pove¬
dati, kaj je Vrag, ker ga je našel, pa si tudi strpel
pri tem sedem svojih. Šel je namreč nekoč kesno v
noči iz Gančan, pa je, baš ko je prišel do Konj-
ščaka. zaslišal, da se v grabi nekaj joče. Gazda je
mislil, da je morda kakšna »sajha« dete odvrgla,
pa je šel iskat. In res najde nekaj takega kakor
malo dete, samo da v tmici ni mogel spoznati, kaj
je. Radi tega dvigne malo stvarco k sebi, da bi jo
nesel domov. Komaj pa je napravil nekaj stopa jev,
ga je že dete oprasnilo po obrazu; in ko hoče na¬
prej, ga pa zlomek zgrabi za goltanec in ga hoče
»grliti«. »Oho, tak si to ti, ta Hudi!« je zakričal
gazda pa je pognal spaka nazaj v cestni jarek.
Nato pa je nastal takšen vihar, da je gazdo kvišku
zaneslo in ga vrglo doma pod prag. — Naš gazda
je prej rad preklinjal — poslej ga je pa to minilo!

II. Ni še dolgo tega, odkar se je na beltinskem
pašniku tuintam prikazoval Vrag. Bil je vselej lepo
oblečen, na glavi pa je imel zelen krščak. Neki
Meljinčan se je kesno vračal iz Beltinc, pa ga je
našel na pašniku, ko je z zobmi rval borovničin
grm iz zemlje in ga metal prek sebe. Meljinčana
najprej ni bilo strah; ko pa mu je Vrag začel ki¬
mati in ga zvati, naj se gre z njim metat, ga je
zgrabila taka zona, da je snel krščak z glave in
zbežal domov, kar so ga nesle noge. Tako se je
prestrašil ta bedak nori, da tri dni ni mogel reči
spregovoriti.

190. Lepa Vida.

I. Neko jutro, ko je baš proso plela, najde lepa
Vida roso stepeno in si zaželi, da bi bilo njeno,
kar je tod ponoči hodilo. Drugi dan je bila rosa

253

spet otepena in spet si zaželi, da bi imela onega,
ki je to storil. Prav tako tudi tretje jutro. Tedaj
pa se prikaže dolga kača, ki je imela devet repov
in na vsakem po en ključ, in ji začne govoriti: »To,
kar si si želela, se bo zgodilo: moja žena boš. Nisem
kača, ampak zaklet kraljic. Moja mati je bila
visokega rodu; povila me je pri šuplji bukvi in
tam odložila. Divja trta mi je ovijala z listjem
ude, hladni veter me je zibal. Še preden slečeš
ženitovanjsko obleko, se spremenim v človeško ob¬
liko.« Deklica reče: »Prej nego se omožim s kačo,
splezam rajši po mlaju, ki je obit z noži.« Pri tej
priči zraste pred njo drevo, naperjeno z britvami.
Deklica spozna, da se ne sme upirati, in se vda.
Kača ji veli: »Ti pojdi po beli stezi do belega
grada, jaz pa se priplazim po grmovju. Pred belim
gradom se najdeva. Med potom utrgaj tri leskove
šibe letorasli in me z vsako udari!« Tako se je
zgodilo. Ko ga udari s prvo šibo, postane kača do
glave človek; ko ga udari drugič, postane človek
do po jasa; ko ga udari tretjič, stoji pred njo kra¬
sen mladenič, ki ji reče: »Lepa Vida, kar si hotela,
si dobila; poberi devet ključev in odkleni z njimi
devet gradov.«

»Bila prosta si divica,

zdaj pa svetla boš kraljica.«

II. Mlada Vida je prala štrene kraj morja na
belem pesku. Kar priplava k bregu pisana barka,
v njej pa je bil črn zamorec. Tako ji pravi neznani
tujec: »Kaj je tebi, mlada Vida, saj si bila gorša
prva leta.« Vida mu potoži: »Lahko sem bila gorša
prva leta, zdaj pa imam v hramu bolno dete. Noč
mine ali dan podhine, a dete ne umolkne.« Nato
pravi zamorec: »Jaz pa imam takšen koren, da
bo dete precej utihnilo, ko ga skopaš v njegovi
vodi.« Mlada Vida mu verjame in stopi v ladjo: a

254

še preden se skloni, da bi se usedla, sune zamorec
s silo od kraja in Vida je bila z njim sama na sredi
morja... Vida pravi: »Kaj boš, dete moje, sedaj
počelo, ko ne boš imelo matere! Rajši kot bi se
s teboj, zamorec, vozila, napravim vsemu konec«:

»Vida ja pa svet’ kriš striva,

na sred murja ja not’r skočiva.«-

(Solnčni junak jo najde in dovede domov.)

III. Na cesti proti Svetemu Antonu, v Podvo¬
lovljeku blizu Kujevčeve bajte, je nekoč nekdo
videl, kako se je neka ženska peljala s čolnom po
Lučnici. Spredaj v čolnu se je vozila pošast, ki je
bila tako čudna, da ni bila nikomur podobna.
Nekaj časa se je vozila po vodi, nato pa je vse
izginilo.

191. Matoha.

Slovenci poznajo neko strašilo, nazvano Matoha
ali Matoga. Ime pomeni veliko ali staro mater. Kaj
več mi o njej ni znano.

192. Božja deklica. Perica.

I. Slovenci na severnem robu Slovenskih goric
poznajo bitje, nazvano Božja deklica; tudi prebi¬
valci sosednega, sedaj že ponemčenega Murskega
polja pri Lipnici so ohranili nanjo spomin in jo
nazivajo Perica ali Nočna baba.

Perica je prelepe postave, njena polt je gladka
in snežno blesteča, lasje ji segajo do kolen. Biva
najrajši ob ribnjakih, tekočih vodah ali tudi moč¬
virjih. Tukaj jo more človek videti, kako izpira v
bledi mesečini perilo. Oblečena je v belo haljo, na
glavi ji mahori bela avba, kakor so jih nosile
ženske v starih časih. Ni torej dobro hoditi v mraku
na ribnik prat, ker se Božja deklica ali Perica pri
poslu ne sme motiti. Niti nagovoriti se je ne sme.

II. Često se vidi Nočna gospa z detetom v na¬
ročju. Neki hlapec jo je našel nekoč slonečo ob
plotu. Pred seboj je imela dete in ga krmila iz
skodelice. Ko ugleda hlapca, se dvigne in mu za¬
stavi pot.

III. Prihaja pa tudi v človeška stanovanja.
Kadar gre družina spat, je treba kamen v kuhinji
skrbno osnažiti pepela, sicer pride Božja deklica
kurit. Bil je viničar, ki je stanoval v takozvani
dimnici. Ponoči se je rad spravil ležat na peč.
Nekoč ga vzbudi tako proti polnoči prasketanje
ognja in drug ropot na ognjišču. Mož odpre oči in
ugleda ob kamnu ženo prekrasnega obličja; delala
si je gibanice in jih pravkar začenjala peči. To je
bila Božja deklica. Večkrat se je ozrla gor na peč,
pa tudi viničar je milo pogledaval enkrat zalo
deklico, ki se je sukala pred prasketajočim ognjem,
enkrat pa gibanice, ko jih duh mu je prijetno
udarjal v nos. Deklica mu je darovala velik kos,
rekoč: »Ne povej nikomur, kar si videl.« Z veseljem
je začel použivati svoj kos — bila je presladka
gibanica — pa toliko je je bilo, da ni mogel vsega
použiti; ostanke je dal drugo jutro domačim in
vsem je ugajala. Sedaj so pa hoteli znati, odkod
njemu tako dobro pečenje. Nekoliko časa je tajil,
potem pa je le povedal. Drugo noč je spet prišla
Božja deklica pred kamen in pekla gibanice;
osorno je pogledala viničarja in mu očitala njegovo
klepetavost. Slaščice pa ni dobil nikoli več.

Vrvi ne smemo puščati na kolovratu, sicer pride
ponoči Božja deklica prest. (Kremberg.)

IV. V Beli Krajini pravijo, da so imele Vile tudi
svoje otroke. Nekoč so pasli pastirji svojo goved,
med katero je bil tudi bik. Hipoma se jim prikaže
malo dete, krasen deček, ki je bil star okoli treh let
in bel kakor sneg. Bil je tako lep, da so se mu vsi

256

čudili. Ko ga bik ugleda, se spusti proti njemu,
dete pa izgine. Bilo je vilinsko dete.

Na fučkovskem studencu perejo Vile svoji deci
skodelice.

193. Bela žena spreminja vodo v vino.

I. Bitje, ki ga zovejo naše povedke Bela žena,
je zapravo kraljica Belih žen, ki so, kakor smo sli¬
šali, povodne Vile. Belo ženo vidijo ljudje kje ob
vodah, kjer cesto pere v mesečini perilo. Drugikrat
spet jo najdejo v votlinah; ob njeni strani je po¬
zo jen velikan: to je pač njen ukleti sin, ki je
izdajalsko ubil svojega brata, * pri čemer mu je
pomagala mati. — Često se Bela žena prikazuje
tudi z detetom v naročju in išče odrešenika, da bi
ga otel ukletstvu. — Mogoče je, da se prikazuje
tudi v kačji podobi. Tudi smrt je Slovencem Bela
žena. Napram ljudem je največkrat milostna.

II. V Bistriški dolini na Notranjskem pravijo,
da je šla pred veliko leti pobožna ženica baš na
sveti večer na zvirek po vodo. Ob dvanajsti uri, ko
je prišla k potoku, zagleda ženo nenaravne veli¬
kosti. ki je sedela na strmi skali in si izpirala noge
v bistri vodi. Bela je bila po vsem životu kakor
sneg. Ženica se prestraši, da skoro kaplje krvi v
njej ne ostane. Ko povzdigne spet oči, ni bilo o
Beli ženi ne duha ne sluha. Ženica zajme vodo in
hiti prestrašena domov. Ali kako so se začudili, ko
so začeli s korcem piti iz škafa najboljše vino! Bela
žena je pripravila ubogi družinici to veselje in jim
spremenila škaf vode v vino.

III. Na sveti večer opolnoči, ko je bil rojen
božji sin, ne teče po potokih, rekah, studencih
voda, marveč najboljše vino. Nekoč je moral na
sveti večer oče z malo deco čuvati dom. Kar se
domislijo mali njegovi, da so žejni. Ne prerad je

Bajke 17

257

vzel vrč in šel k studencu zajemat vode. Postavi
jim vrč na mizo in kmalu se zaslišijo začudeni
vzkliki: »Atek, prinesel si nam vince, najslajše, kar
se da misliti!« In res je bilo tako! Oče gre še enkrat
k studencu seveda z največjo posodo, ki jo je pre¬
mogel, da bi nalil čim več sladkega daru božjega.
Pa je tekla le voda! Mož pove svoj dogodek sosedu
skopubu. Ko spet pride božič, gre sosed precej, ko
se stemni, k studencu, leže zraven njega na trebuh
in pomoli jezik v studenčnico, da bi takoj opazil,
kdaj bo teklo vino. Zraven sebe je pa postavil kad,
da bi brž toliko natočil, kolikor bi se dalo. Tako
je ležal mož in molel jezik v vodo, pa vina ni bilo.
Naenkrat ga nekaj zgrabi za jezik in mu ga izdere.

194. Bela žena na Hudem polju.

Golak je najviš ji hrib v Belih gorah. Na vzhodni
strani je ravnina, skoro polje, ki mu pravi kmet
Hudo polje. Nikdar pa ne stori po njem stopinje,
ako ni k temu primoran. Če ga vprašaš, zakaj se
plaši te ravnice, ti bo rekel, da je tam videti nekaj
čudnega. Na polju je skalnato groblje in tam
sloni v jasnih nočeh ob poslednjem ščipu Bela
žena, zatopljena v misli. Pred seboj ima razgrnjen
prt, na njem pa v dveh kupih toliko zlata in srebra,
da bi ga deset konj ne moglo odpeljati. Žena tudi
komu dovoli, da si sme vzeti nekaj tega bogastva,
a vedno le človeku, ki ne ve, kaj je pohlep in zavid.
Bog ne zadeni, da bi se doteknil bogastva, kdor
nosi v srcu te strasti. Pohlevna Bela žena se tedaj
spremeni v hipu v strašnega zmaja, ki grozi po¬
žreti pohlepneža. O tem se je mogel prepričati
graščak nad Mrzlo rupo — graščino njegovo pre¬
rašča pač že nad tisoč let zeleni bršljin.

Ta graščak je imel vsega v izobilju, trden grad
in lepo posestvo, a še mu ni bilo dovolj. Pod nje-

258


govim gradom pa je živela v borni bajti vdova
z dvema otrokoma. Posestvo njeno je bil vrtiček,
da bi ga pokril z dlanjo, in hlevec, še edini kozi
pretesan; vendar pa — na čudo — vdova ni trpela
pomanjkanja, temveč je čisto dobro prehranjevala
sebe in družinico. Graščak bi bil rad zvedel, odkod
jemlje siromašna ženica denar, da more tako ži¬
veti. Vpraša jo in ona, ki ni poznala zavisti, mu
pove, da hodi k dobri gospe po denar pa da si ga
vzame baš toliko, kolikor je za njene male zahteve
potrebno. Takoj se rodi v graščaku naklep, da
pojde tudi on h groblju poskušat svojo srečo. In
res ga vidimo ob naslednjem ščipu sredi Hudega
polja, kjer se prikazuje Bela žena. Natančno ob
dvanajstih se prikaže srp na nebu in posveti na
dva kupa, enega zlatega, drugega srebrnega. Plav-
kast ogenj šviga iz njiju. Graščak začne grabiti,
kar se da. Tedaj pa zavpije Bela žena: »Stoj, drzni
grabežljivec!« Strašen zmaj hlastne za graščakom,
ki pusti vse na mestu ter zbeži, kar ga neso noge.
Vdova je umrla v visoki starosti, blagoslavljajoč do
zadnjega hipa Belo ženo. Odslej si ni upal nihče
več na groblje in tako čuva Bela žena zaklad še.

195, Preglavica.

Preglavica je Bela žena, ki se opoldne prika¬
zuje ljudem brez glave in jih vodi po krivih potih.
— Preglavica se prikazuje ljudem na cestah in po
poljih. Črna žena je, pa brez glave. Če se ji ogneš,
ti ne stori ničesar, če ji pa greš drzno naproti, te
bo oslepila ali ti roko potrla. — Preglavica napove
človeku sedem let v naprej, kdaj bo umrl. Kdor je,
postavim, bil danes jako vesel in ga jutri zadene
nesreča, o njem pravijo: »On si je pač Preglavico
čiia!« Drugi pravijo, da se Preglavica vozi v sivi
megli in donaša kugo.

17* 259


196. Bela žena: Smrtnica.

L Prekmurci pravijo, da se prikazuje Smrt člo¬
veku najrajši ponoči pred zorjo. Ljudje, ki so jo
videli, pravijo, da ima postavo velike žene, pa da
je belo oblečena. Včasih tudi nosi koso na rami.
Kdor jo sreča, jo mora lepo pozdraviti: »Dobro
jutro, tetica!« Večkrat se je že zgodilo, da je be-
težnik videl Smrt ob postelji in vprašal: »Kaj išče
ta bela ženska tu, ki stoji tam pri peči?« Bolnik
včasih tudi veli, da naj to belo žensko iztirajo iz
hiše.

II. Ko je Bog pregnal prve starše iz raja, je
ustvaril deklico Smrt. Smrt je prav majhna,
manjša od vsakega otroka, pa ustrahuje vsakega
junaka. Truplo ji je spretno in urno, da prepleza
vsak zid, obenem pa voljno in prožno, da prileze
skoz vsako ključavnico. Ne potrebuje ne kose ne
nobenega drugega orodja. Ali črnega petelina in
mačke se boji in se ogiblje hiše, v kateri se na¬
hajata.

Ponoči je šel berač proti vasi, da bi si kje iz¬
prosil prenočišče. Tedaj ga ustavi Bela žena in
prosi, naj jo dene v svojo malho in zanese v hišo
nekega bogatina. »Ne bo ti žal, če to storiš.« Pove
mu, da sta v tisti hiši črn petelin in črna mačka, in
da se ju ona zelo boji.

Siromaki so pripravljeni, da vse store za lepe
obljube, in berač dovoli, da se mu spravi deklica
v malho. Bila je tema, ko je korakal mož s svojim
lahkim bremenom po cesti. Tsi psi, kar jih je selo
premoglo, so pridirjali na cesto in zagnali straho¬
ten lajež ter se zaganjali v berača. Marsikateri
sosed, ki je počival v sobi, je težko vzdihnil, ko je
šla Smrt skoz vas. Dospeta do bogatinovega hrama
in berač zavije čez dvor v hišo. Tam odloži deklico
v veži in počaka, kaj bo. Deklica šine v sobo za

260


peč, da se ogreje. Za mizo je sedel bogatin, zdrav
in dobre volje. Obiral je pravkar kopuna in ga
zamakal s sladko starino. Zdajci pristopi k njemu
Smrt in mu zavije vrat. Bogatin zajavka. Smrt mu
zavije vrat v drugo in tretje. Po njem je bilo.
Drugega posla tu ni bilo in Smrt je kmalu stala
pri beraču ter sta nadaljevala pot k drugemu koncu
vasi. Na sredi polja jo berač odloži in ona mu reče:
»Čuj! Ker si bil dober, ti bom povedala vraštvo,
s katerim boš mogel vračiti ljudi in postati bogat.
Ako čuješ, da je v kaki hiši betežnik, idi tja. Če
me ugledaš pri glavi, reci: Temu človeku ni po¬
moči. Če pa stojim pri nogah, reci ljudem: Tega
človeka je mogoče zvračiti.« To rekši. Smrt izgine;
šla je po svetu pospravljat po božjem naročilu.
A tudi berač se je podal na delo. Hodil je po vaseh
in pripovedoval ljudem, kako bo z njihovimi be-
težniki. Ker je vselej pravo zadel, se je glas o njem
kmalu raznesel daleč naokoli in denar se mu je
nabral, da sam ni vedel kako. Eden sosedov se je
pa hotel ponorčevati iz njega. Legel je popolnoma
zdrav v postelj in nato velel domačim, naj pokli¬
čejo vrača. »Boste videli,« je rekel, »da nič ne ve.«
Vrač pride in glej! Tudi Bela žena je v sobi. stoječa
pri glavi. Zato reče vrač domačim pomilujoče:
»Sosedu ni pomoči, mogoče vam še nocoj izdihne.«
Nato odide. Oni pa skoči iz postelje in reče: »Ali
nisem rekel, da je vrač bedak, kakor smo mi vsi?«
Pri tej priči pa ga nekaj strese, da zamahne nazaj
v postelj in umre. Tako se godi, če kdo hoče sku¬
šati Smrt. Pa tudi vrač je pozabil na ta modri
nauk. Hotel je pomoči ljudem, kjer bi ne smel,
zato se mu tudi Bela deklica ni več prikazovala in
postal je še večji siromak kakor poprej.

III. V Spodnjem Štajerju imajo običaj, da
zvečer, ko pomedejo pepel na ognjišču, nikoli ne
ugase žerjavice, temveč puste, da tli naprej, tako

261


da jo je moči kesneje nanovo razpihati k plamenu.
Kmetič veliko drži do te šege, kakor nam kaže
sledeča povest. Neki posestnik je često opominjal
svojo gospodinjo, da ne sme zvečer, ko pospravlja
ogenj, ugasiti žerjavke. »Babica moja so mi več¬
krat pripovedovali, da tuintam Smrt smukne v ku¬
hinjo, da bi se tu ogrela. Ako najde žerjavko na
ognjišču, reče: To je dobra gospodinja, ta je mislila
name — in si razplamti ogenj, piha je v tlečo žer¬
javko, nakar si pri plamenu ogreje svoje suhe prste,
v katere jo večno zebe; menda si skuha tudi kako
juho, ki bi nam ubogim ljudem slabo prijala. Ako
pa ne najde žerjavice, se raztogoti, češ: ,To je slaba
gospodinja, ki se name ni spomnila, zato jo bom
pa jaz na to spomnila!' Ne traja dolgo, da kdo iz
hiše umre, da bi čisto ne pozabili na Smrt.« Tako
je govoril kmetič, a gospodinja se je na to le smeh¬
ljala in kljub temu ogorke zvečer ugaševala, tako
da niti iskra ni več tlela na ognjišču. Zatem je žena
vsak večer mirno legla na uho. A nekoč se je mož
vračal pozno s tlake, ko je gospodinja z vso dru¬
žino že davno počivala. Od daleč vidi, da so vrata
v vežo, kjer se nahaja ognjišče, odprta. »Kaj neki
je to?« si misli in se tiho splazi k zidu, odpre
skrivaj kuhinjsko okence in pogleda v kuhinjo.
Skoro sesul se je od strahu, ko je zagledal pri ognji¬
šču belo koščeno ženo, ki je brskala po pepelu, pa ni
našla žerjavice. Kot blisk je odmaknil kmetič
glavo in se spravil s pota, vzdihujoč pobožno mo¬
litvico. Kmalu nato je smuknila Smrt lahno kakor
senca mimo njega. Ko je prišel do vrat, so bila
trdno zaprta. V težkih slutnjah odmakne zapah, v
hiši je bilo vse tiho in mirno, vse je počivalo v
mirnem snu. O tem, kar je bil videl, ni kmetič ni¬
komur nič razodel in se je vrnil drugega dne na
delo. A ni še minil teden in že je zbolela gospodinja,
kmalu nato dekla, za deklo pa hlapec. Sedaj se-

262

veda kmetič ni mogel več molčati. Pri dekli in
hlapcu je Smrt hotela samo posvariti, a gospodinji
ni bilo leka, umrla je. In kmetič je poslej še trdneje
verjel, kar mu je pripovedovala babica.

IV. Hric se je ponoči peljal v Pliberk po zdra¬
vila. Domov grede je videl Belo ženo, ki je v Šu-
micu prala perilo. Stopil je z voza in jo vprašal,
zakaj pere ponoči. Ženska pa je začela rasti in je
bila kmalu večja kakor smreka. Hric je skočil na
voz in zdirjal domov. Ko je prišel k hramu, je bil
bolnik, kateremu je šel po zdravila, že mrtev.

Povsod po Slovenskem imajo vero, da se Smrt
boji takega psa, ki ima štiri oči, to je dve beli lisi
nad očesoma.

V. V Bebrovnici, vasi srednje Dravske doline,
sade od nekdaj mnogo lanu. Radi tega imajo kje
ob kaki meji terilnice. Pripovedujejo, da zahaja
ponoči v te zgradbe črna ženska prikazen, tare lan
in si pri tem poje ter se razposajeno smeje. Kmetje so
prav zadovoljni, če slišijo, da je žena, Smrtnica,
spet na delu. Čim večkrat se čuje petje, tem več
bo prirasti. A Bog ne zadeni, da bi se kdo približal
terilnici, ako je Smrt v njej. Radovednež Bi plačal
svojo drznost z glavo. Često pa vidijo črno žensko
postavo, kako smukne urno ko senca k nekemu
studencu, ki izvira v gostem grmovju ob Dravi.
Od tam se čuje, kako Smrtnica pere in ploska s
perilom in nikomur ne hodi na misel, da bi se po
zdravimariji približal temu mestu. Fantje, ki so
lazili ponoči po polju, so slišali, kako pere Smrt¬
nica. Enega izmed njih je gnala radovednost gle¬
dat, kaj se godi v grmovju. V hipu začuje jo nje¬
govi tovariši udarec kakor s plosko roko, nato pa
žalosten, presunljiv vzkrik. Vsi se v strahu raz-
beže. Drugo jutro gredo gledat in najdejo tovariša
pri žuborečem studencu mrtvega: to je storila
Smrtnica.

VI. Bili sta dve vasi, ena blizu druge. V eni vasi
je živel lep mladenič, da mu ga ni bilo para, v drugi
pa je bila lepa deklica, lepša kakor vse pajdašice.
Pa ne samo, da bi bila lepa v obraz, temveč sta imela
tudi čisto in nepokvarjeno srce. Razodevala sta
drug drugemu svoja čustva in mislila, da sta že
tukaj na zemlji v raju. Ali kakor vsako veselje,
tako se je tudi njuno kmalu skalilo. Deklica je
namreč tako zbolela, da so že vsi mislili, zdaj zdaj
bo ugasnila. Mladenič jo je hodil pogosto obisko¬
vat in ko gre nekoč že v mraku žalosten svojo pot,
ga sreča v hosti belo oblečena žena. Ko vidi, da je
tako žalosten, ga vpraša, kaj mu je. Pove ji, da je
njegova ljuba bolna in da se zelo boji, da jo bo
kmalu zgubil. Žena ga tolaži ter mu veli, naj po¬
gleda proti bregu, tam bo nekaj videl. Mladenič se
ozre na breg in vidi dve svetilnici: v eni je gorela
luč prav svetlo, v drugi pa že ugaševala. Bela žena
mu to tako razloži: »Svetilnica s svetlo lučjo po¬
meni tvoje življenje. Živel boš, dokler bo ta luč
gorela. Ona svetilnica, ki bo kmalu ugasnila, pa
pomeni življenje tvoje ljube, z njo gre proti koncu.
Moreš jo pa vendar oteti smrti, ako odliješ toliko
olja iz svoje svetilnice v ono, da ne bo v njej ne
več ne manj kakor v tvoji. Potlej je pa tudi tebi
življenje prikrajšano in umrla bosta oba v isti
uri. Reši torej življenje svoji ljubi, če jo imaš tako
rad, kakor praviš.« »Hvala Bogu!« vzklikne ra¬
dostno mladenič ter odhiti na breg k svetilnicama.
Viseli sta v zraku, pa nikjer nista bili privezani.
Mladenič stori, kar mu je rekla žena, in hiti spet v
dolino, da bi se zahvalil Beli ženi. pa ni je več
našel. Zatopljen v misli, kdo more biti ta žena,
nadaljuje svojo pot. Ko pride do vasi, vpraša
deklo, ki je šla baš po vodo. kako se kaj godi bol¬
nici. Pove mu, da ji gre na bolje. Veselo hiti v hi¬
šico in se prepriča, da je to res. Deklica popolnoma

264


ozdravi in ljubi ji pove, kako jo je ozdravil. Pre¬
pričana sta bila, da je bila ona žena sama Mati
božja. Zato se zarečeta, da si ostaneta zvesta v lju¬
bezni, ne da bi se kdaj vzela. Nato jima preide v
srečni ljubezni še sedem let. Po tem času pa zbolita
oba istega dne in umreta v mraku ob isti uri.
Ljudje so govorili, da so videli tisti večer na bregu
dve svetilnici, ki sta zaporedoma ugasnili. Poko¬
pali so deklico in mladeniča vštric pred cerkve¬
nimi vrati in ljudje so hodili k službi božji po
njunih grobih. Iz vsakega groba je pa vzklil zelen
bršljin in se vzpel po zidu; stebli sta se objeli nad
cerkvenimi vrati. Čez leto in dan so prekopali oba
groba. Trupli sta bili že docela strohneli, a srci
sta še bili živi in rdeči in iz vsakega je rastel
bršljin. — Drugi pa pravijo, da je iz srca deviči-
nega vzrastla bela lilija, iz mladeničevega pa rdeča
vrtnica.

VII. Slično bitje je Kuga, ki je neki še hujša
kakor Smrtnica. Tudi o njej imamo povesti.

197. Bela žena z detetom.

Nekega večera je šla Lekšetova žena pozno v
noč mimo rudeneške razvaline na svoj dom, ki
leži tik Rudeneka. Ko pride pod zidovje, stopi
prednjo belo oblečena žena, ji stisne otroka v na¬
ročje in zgine. Žena nese otroka domov. Ko ga
pogleda pri luči, vidi, da je povsem črn. Prestraši
se in silno zavpije. Nato se prebudi tudi otrok in
jo prav milo pogleda. Žena se ga usmili in položi
v zibelko poleg svojega deteta. Toda črnec črni
vpije in sili k ženi. Zopet ga vzame v naročje in
ga začne dojiti. Hudo jo je pri tem opravilu gri¬
zel. Misli ga odnesti nazaj pod grad, kar vstopi v
sobo starejša deklica in ko zagleda neporedneža.
vzklikne: »Mati. to je hudoba! Vrzite ga v prepad

265

podgradom!« Mati pravi: »Dobro, pa ga bom! Toda
poprej ga bova krstili; vzemi blagoslovljeno vodo
in ga poškropi!« Hčerka uboga. Komaj pade nekaj
kapljic na črnca, se spremeni v prelepo gospo, ki
spregovori: »Hvala vama za rešitev, sedaj sem pa
rešena.« Naenkrat se vse posveti in videlo se je
vse okrog kakor ob belem dnevu. Gospa pokaže
tja proti Kugli (majhen griček pod gradom) in
reče: »Tam kopljita in našli bosta plačilo za mojo
rešitev.« Nato prikazen izgine.

198. Torklja prinaša otrokom železne zobe. Hodi

prest.

I. Kakor Jaga baba, prinaša tudi Torklja otro¬
kom železne zobe. Otroci vržejo izpadel zob v
mišjo luknjico in pri tem kriče: »Torklja, jaz ti
dam koščen zob, daj mi zanj železnega.«

II. Pravijo, če pusti kvatrni četrtek predica
vrvco na kolovratu, pride ponoči Torka prest;
zatorej ne pozabi nobena predica ta večer snesti
vrvco s kolovrata.

Neka gospa je pustila iz pozabljivosti kvatrni
četrtek vrvco na kolovratu in je legla v postelj. Ko
ura odbije enajst, jame kolesce pri kolovratu ropo¬
tati, da se je kar soba tresla. Gospa, ki še ni bila
zaspala, bi kmalu od strahu skoprnela in jame na
vse grlo kričati. Mož, ki je ležal v drugi izbi, za¬
sliši ženino vpitje in priteče brž v sobo, misleč,
Bog ve, kaj se je zgodilo. Tu pa je bilo vse tiho, le
žena je težko sopla pod odejo. »Bes te plentaj!«
reče mož. »Kaj pa ti je, da vso noč rogoviliš? Ali
te luna trka?« Sedaj prileze žena vsa plašna izpod
odeje ter jame pripovedovati, kaj je videla. Mož
ukreše luč in jame kolovrat ogledovati; ali bil je
popolnoma cel in na vretenu se ni nič poznalo, da
bi bil kdo predel. »Hencana baba,« reče mož smeje

266

se, »saj ni nič napredla; taka predica ni vredna
piškovega oreha.«

Drugo jutro se je zvedelo po vsej hiši, da je
ponoči Torka predla. Hlapca pa, ki sta bila bolj
pogumna ko drugi, skleneta, da bosta prihodnji
kvatrni četrtek Torko počakala v hiši, da bi vsaj
videla, kakšna je. Ko pride kvatrni večer, rečeta
hlapca gospodinji, naj pusti vrvco na kolovratu.
Sama pa zlezeta koj po večerji za peč in pričaku¬
jeta Torko. Na čelešnik pripravita žveplenke in
trsko, da bi koj luč naredila, kakor hitro bi jela
Torka presti. Dolgo sta čakala in jelo se jima je
že dremati, kar se hišne duri odpro do tečaja in
v sobo prikoraka velika ženska, podoba. Usede se,
tebi nič meni nič, za kolovrat in jame presti. Hlap¬
cema se začno hlače tresti, dasi sta se podnevi
hrustila, da se cele kompanije Turkov nič ne bojita.
Dolgo si nista upala luči narediti, slednjič se ven¬
dar eden ojunači. Zdajci pa skoči Torka za peč in
oba raztrga.

III. Neki kvatrni večer so bile predice pri
Podgričniku v komendski okolici. Urno so se vrtela
lahka kolesca in gladke niti so tekle iz mršavih
kodelj skozi vajene prste na brneča vretena. Pri¬
bližala se je že pozna ura in dekleta so se jela
odpravljati na odhod. Sedaj se je zasukal pogovor
na razne strahove in tudi na Torko, ki je neki po¬
sebno kvatrne večere kaj predrzna. Stari Pod-
gričnik, sedeč za pečjo, je pripovedoval to in ono
o Torki — toda predice so se posmehovale staremu
izkušenemu možu. »Le poskusi, katera hočeš, in
pusti nocoj vrvco na kolesu in vretenu in videla
boš, kako zna Torka presti!« je starec dejal.

Predice so se smejale in so nalašč dele vrvce
na kolesa. Neko dekle pa, ki je bilo najpogumnejše,
je reklo: »O Torka, ako si tako prijazna, le pridi
in spredi nam kodelje, potem jih pa nam ne bo

267

treba!« Komaj je spregovorila te besede, že so
ugasnile vse leščerbe same od sebe in kolovrati so
se jeli sukati z glasnim hruščem in truščem. Pre-
diee od groze niso vedele, kaj bi počele; le starec
za pečjo se je toliko ojunačil, da je pograbil sekiro,
ki je ležala poleg njega, in jo vrgel na kraj, kjer so
stali kolovrati. Toda sekira je priletela takoj nazaj
in se zapičila tik njegove glave. Ne vem, koliko časa
bi bila še predla, če bi ne bili prihiteli sosedovi, ki
so čuli strašni ropot, z lučjo in blagoslovljeno vodo
na pomoč. Sedaj je bilo pomagano, kolovrati so se
ustavili in o Torki ni bilo niti sledu niti tiru, kam
je izginila. Kolovratom samim se ni ničesar zgo¬
dilo, le predivo in preja sta bila uničena. Še sedaj
ni v našem selu predice, ki bi pustila kvatrni
večer vrvco na kolesu in vretenu. Takšen strah
imajo pred Torko.

IV. Mladi ljudje se sploh radi posmehujejo
dobrim naukom in nasvetom in nalašč nasproti
ravnajo. Tako sta delali tudi hčeri neke boga¬
boječe matere, ki ju je večkrat opominjala, naj
naredita križ čez delo, kadar je končano. Zlasti pa
naj tako storita, kadar delo traja dolgo v noč, zra¬
ven naj pa rečeta: »Bog in sveti križ božji!« Tako
bo njuno delo imelo boljši tek in še Torka jima
pride pomagat. In res, nekega kvatrnega tedna
zvečer se sestri prav pridno skušata v delu in do
pozne noči pleteta nogavice. Ker pa nista bili druga
drugi kos, ju nazadnje prisili zaspanec, da se po¬
data k počitku. Pripovedovali sta kesneje, da sta
že precej dolgo in trdno spali, kar se hipoma obe
prebudita in slišita, kako nekdo ročno plete. Po¬
slušali sta nekaj časa, kar jima je jelo vroče pri¬
hajati, ko sta se spomnili materinega svarjenja.
Nobena se ne upa geniti, še manj pa spregovoriti.
Pustili sta torej, naj Torka nadaljuje svoje delo,
in tako sta v tem strahu zaspali. Zjutraj, ko vsta-

268

neta, gresta koj vsaka gledat svoje delo. Vse je
bilo prav tako, kakor sta pustili na večer.

V. Ko sem bil še doma, sem večkrat slišal pri¬
povedovati o neki pošasti Torki. Kolikor se spo¬
minjam, so pravili, da prihaja ta pošast na kva-
trni večer, kadar predejo predice predolgo v noč
čez enajsto uro. Pride pa v podobi pasje noge in
goni kolovrat, da pokaži vse predivo.

199. Razbija na postrešju.

I. Malega so me večkrat strašili s Torkljo.
Torklja je po stari vraži bila pošast, ki je imela
moč, da škoduje ob torkih; odtod njeno ime. Sta¬
novala je na diljah (pod streho) za dimnikom (pri
nas za pečico) in je napadala in morila ženske, ki
so ob torkih pekle, robje ali perilo kuhale. Še zdaj
je pri nekaterih naših gospodinjah neumna na¬
vada, da se ob torkih kakor tudi ob petkih branijo
peke in pranja. — Bili sta sestri, ki sta v torek rano
vstajali in začeli kuhati perilo; ker sta pa obedve
imeli v kuhinji premalo opravka, gre ena na dilje
po kodeljico, da bi prela, druga pa jo čaka v pri-
kleti. Prva sestra se dolgo ne vrne, čuje se samo
jok in stok, trenje in ropot. Sestra, ki je ostala
spodaj, jo kliče in kliče in izprašuje, kaj dela, pa
namesto sestre ji odgovori Torklja: »Glodam, glo¬
dam!« Sestra pokliče drugič in tretjič, a vselej
Torklja enako odgovarja. Prestrašena popusti vse
in zbeži v posteljo. Šele drugo jutro, ko je solnce
stalo že visoko, si upa iti gledat in iskat svoje
sestre na dilje. Oh joj! kaj vidi! — Oglodane in
na kup zložene kosti, s katerih je Torklja posnela
meso in žile.

II. V ormoški okolici pripovedujejo : Neka
ženska je imela navado, da je v soboto dolgo prela

269

in tudi svojo snaho silila k temu. Zgodi se, da je
snaha sprela v zavod. Tašča ji reče: »Idi po drugo
kodeljo na najhiž!« (podstrešje). Snaha ji pa reče,
da je že kesno, in noče iti. Zato pa gre stara sama
po lestvici na najhiž in pride do dimnika, kjer si
vzame kodelje. Nenadoma stopi Torklja izza dim¬
nika in ji reče popevajoč: »Zakaj nočeš snahe

pustiti spat?« Pa pograbi žensko in ji zliže vse
meso s kosti. Snaha je mislila, da si je šla mama
na najhiž »čemerov odganjat«, in je odšla spat.
Drugo jutro pa vendar zleze na podstrešje in najde
od mame samo še kosten jak. meso je pa Torklja
zlizala. »Tak je bia babji kunec!«

III. Slične povesti imamo še od Sv. Jurija na
Ščavnici in pa s Pesniškega dola.

200. Torklja kuha štrene.

Pravijo, da se o torkih ne sme presti. Neka žena
je pa pozabila na to. Ko pa je sprela, je prišla
Torka k njej in ji rekla: »Daj, kuhaj štrene, ti
bom pomagala!« Ženska pravi, da nima kotla.
Torklja ji nato reče, naj ga gre prosit na posodo.
Ženska gre k sosedi po kotel in ji pove, da ji hoče
neka tuja žena pomagati. Soseda se je pa domislila,
da mora biti Torka, in ji reče: »Ko prideš do praga,
zakriči: ,Ljudje božji, vse gore gorijo in Torkini
otroci še najbolj 1 / To moraš narediti, sicer ti bo
Torka storila kaj žalega.« Ženska se povrne s ko¬
tlom domov in ko pride do praga, začne kričati na
ves glas, kakor jo je bila naučila soseda. Torklja
steče nato ven na piano, a ženska hitro zapre vrata
za njo in jih trdno zapahne. Kmalu je stala Torklja
pod oknom in se je zaslišal njen glas: »Srečna, da
si tako zakričala, če ne, bi bila s štrenami skuhala
tudi tebe v kotlu.« (Zemon pri Ilirski Bistrici.)

270


201. Mokoška.

T. Irg Šent Florjan na Ložnici, južnovzhodno ocl
Vildona, je domovina zaslužnega pisatelja R. Puffa.
la je tole povedal D. Trstenjaku o mogočni čarov¬
nici Mokoški, ki jo poznajo v njegovem rodnem
kraju. Nedaleč od trga je močvirnat kraj, Griinau:
Ložnica, ki često prestopa bregove, ga je zmočvi-
rila. V starih časih je bil obdelan, kakor dokazu¬
jejo izkopine iz rimskih časov. Danes stoji tam
samoten kmečki dvor. Nekoč se je dvigal v tem
kraju grad ajdovske kraljične Mokoške, ki je bi¬
vala v njem. Grad je bil obdan z večno zelenimi
vrtovi. Storila je ljudem zdaj kaj dobrega, zdaj
kaj hudega, kakor se ji je ljubilo: posebno je rada
odnašala otroke. Slednjič jo je Bog kaznoval. V
burni noči se je pogreznil grad s svojimi vrtovi.
A Mokoška se ni pogubila, temveč se še pogosto
prikazuje ljudem pod raznimi ženskimi podobami.
Še vedno odnaša otroke, posebno take, ki jih starši
dobro ne izrejajo.

II. Pač isto bitje se nam prikazuje v povedkah
kot Skopulja, ki si nakoplje kazen božjo s tem, da
odreče siromaku kos kruha in ta dar božji celo
rajši vrže v blato, kakor da bi ga podarila. Ta
prosjak je ali starec ali pa Povodni mož, ki nato
pogrezne Skopuljo in njene zelene vrtove v blato.
— Povodni mož, ki stanuje v že znani nam pud-
garski mlaki, je nekoč prišel k Pudgarjevemu
hramu, baš ko je Pudgarica. imovita pa sila skopa
gospodinja, pekla kruh. Služinčad je pri malici
lahko videla solnce skozi kos kruha. Povodni mož
je pritreskal naravnost v kuhinjo in prosil gospo¬
dinjo za hleb kruha. Pudgarci je kar sape zmanj¬
kalo. Imela je sicer še en hleb, a da bi ga dala
neznanemu popotniku, se ji je zdelo škoda. Ni bila
v zadregi za lep izgovor; odprla je peč in rekla:

271

»Niti koščka nimam pri hiši, novega pa šele pe¬
čem.« Povodni mož se je sklonil pod znubelj, po¬
grabil vseh dvanajst hlebov v peči in jih naenkrat
požrl. Zraven pa je grozeče govoril: »Saj vem, da
nimate nič, zato Vam pa tudi ničesar ne vzamem.
Nič se me ne bojte, ne bom Vas več nadlegoval.
Sedemkrat sem že videl ves Smrekovec gol, še
sedemkrat ga bom gledal golega, potem pa se me
ni treba več bati!« In ko je odhajal, je mrmral:
»Takšna skopari ja, pa takšna skopari ja! Samo
dvanajst zrnc peče v peči!«

V drugih povestih pa zalije Povodni mož posest
Skopulje z vodo, njo samo pa odnese s seboj.

272

IV.

NEBEŠKI VLADAR.

202. Perun, nazvan Trot.

I. Perun, vladar groma in bliska, je bil najvišji
bog Slovanov. Poznali so ga tudi Slovenci in ča¬
stili na vrhovih, ki se zovejo še danes po njem.
Sveta sta mu bila perunika in netresk, rastlina v
katero strela nikoli ne udari. V roki vihti zlato
sekiro, z njo seka po zlotvornih kačah in zmajih.
To sekiro imenujejo nekateri Slovenci taranbalto
in verujejo o njej razne čudežne stvari. Večkrat
namreč pade iz oblakov in se zarije v zemljo.
Kmetič, ki jo izorje na polju, jo zove gromsko
strelo. Blagor tistemu, ki jo najde! — Nekoč je
našel črnošolec taranbalto in jo prinesel materi:
s tem ji je pripravil dosti do jeva; krave so močno
vimnjale in vsaka je dajala na večer vedro mleka.
Ali nekoč je odjahal na pozoju v oblake in Bela
žena je odnesla taranbalto. Od tedaj ni bilo več
sreče pri hiši.

II. Kresnik je imel brata Trota. Z njim se je
nekoč vozil na zlatih kolih na gostijo k babilonski
Kačji kraljici. Med potom je začelo grmeti. Kačja
kraljica namreč ni trpela Kresnika, dasi se mu je
zmerom prilizovala. Pošlje torej kačo, ki je, kakor
orel, imela silne peroti. Naglo zleti iz megle na
njega in ga hoče zaklati. Trot ji je pa z zlato se¬
kiro odsekal glavo. Kača je mahnila z repom v
oblake in ulila se je strašna ploha. Kresnik in Trot
sta se skoro utopila, le nagle noge njunih konj so
ju rešile.

Bajke 18

273

III. \ megli sta dve streli: ena je ognjena,
druga pa vodena. Prva vžge, druga pa z veliko
močjo vse podere in razruši ter zleti sedem sežnjev
globoko v zemljo. Za sedem let pa zopet zleti iz
zemlje v meglo. Ognjena strela je okrogla, vodena
je podolgasta, na koncu šiljasta pa votla. Nekoč
pride k nekemu kmetu, pripovedujejo pri Sveti¬
njah, ljudski (tuj) človek, ki je' bil popolnoma dru¬
gače oblečen, kakor smo mi. Imel je čisto zeleno
suknjo, zelene čevlje, hlače pa črne. Njegov klobuk
je imel široke krajnike, za zelenim trakom okoli
klobuka je imel zataknjena zelena pera'. Ta ljudski
mož pravi kmetu: »Če imaš tri dni časa, pojdi z
menoj pa boš videl, kako se delajo strele.« Kmet gre
zares z njim. Hodila sta ves dan, na večer dospeta
do Svete gore. Tujec povede kmetiča na vrh gore.
Tam je bila strašna votlina, v njej pa čuda ljudi.
Eni so tesali gabre, drugi so jih žagali, tretji so špi-
čili lesene kole, četrti so jih pa vrtali. Zdaj pravi
Zelenec kmetu: »Ti ljudje so meni podložni, jaz pa
sem Hudi duh in gospodar tele votline. Kadar
prihaja huda ura, tedaj mečem te strele navzgor
v megle. Kadar vržem katero, tedaj se vsekdar za¬
bliska. Če pa pade tista strela na zemljo, tedaj pa
tresne.« Nato povede Hudi duh kmeta spet v do¬
lino. Ko prideta v prvo vas, izgine Vrag in Sveta
gora.

IV. Mogoče so si predstavljali stari Slovenci to
bitje kot triglavega  moža. Balvan, noseč
tri glave, je baje stal ob Milštatskem jezeru, torej
Triglav.

203. Gromovnik Ilija.

O tem svetniku pripovedujejo, da je bil vojak.
Ko je šel od vojakov domov, prišel je pred njega
Hudi duh v podobi njegovega najbližjega soseda
in ga je nalagal, da ima njegov oče z njegovo ženo

274

dete. Ko pride Elija domov, mu pride oče nasproti.
Ilija ga ubije. Toda ko pride v hišo, spozna, da ga
je Hudobni duh skušal in nalagal. Zato prosi Boga,
naj mu da puško, da bo vse Vragove postreljal.
Od takrat mrzi sveti Ilija hudobne duhove in zato
tako rad strelja.

Sv. Ilija vedno vprašuje v nebesih druge svet¬
nike, kdaj bo njegov god, pa mu tega nihče noče
povedati, ker bi sicer ta dan tako streljal, da bi se
d^te v materini utrobi pretreslo.

Kadar grmi, se sveti Ilija vozi v žarečem vozu
v nebo.

204. Lucifer zveličan.

Živela sta v sijajnem gradu brat in sestra.
Brat je bil junak in je hodil po svetu in iskal pri¬
liko, da pokaže svojo hrabrost, sestra pa mu je
čuvala dom. Imela je krasen vrt, poln najpleme¬
nitejših cvetlic. Sredi vrta je bil grm, ki je nosil
samo en zlat cvet. Blažen je bil njegov vonj in
blažene so bile moči, ki jih je imel v sebi.

Ko pride deklica neko jutro na vrt, se od nekod
prikaže mož, ki je šepal na eno nogo. Zaprosi jo,
naj mu utrga cvet z onega grma. Preden se je
deklica dobro zavedla, kako in kaj, je že tujec
držal cvet v rokah in z njim izginil. Bilo je, kakor
da je z onim cvetom izginila vsa lepota vrta in vse
veselje. Cvetlice so ovenele in ptičke onemele. De¬
klico oblijejo solze žalosti in težko je dočakala
večer, da pride brat.

Ko se je vrnil, jo je vprašal: »Kaj ti je, sestrica,
da stojiš pred mano solznih oči?« Pove mu, kako
ji je odnesel kruljavec najlepši cvet z vrta. Reče
ji: »Ne jokaj, cvet ti prinesem, pa najsi mi je iti
do konca sveta. Dokler ga ne dobim, se ne vrnem!«
In res je šel po svetu.

18 *

275

Hodil je od kraja do kraja, iz mesta v mesto,
pa o cvetu ni videl in ni slišal ničesar. Slednjič
pride do visoke gore, a na njenem vrhuncu za¬
gleda velikanski grad, zidan na štiri vogle. Na
stotine služabnikov je hodilo noter pa ven. Vpraša,
čigav je grad. Povedo mu: »Gospod se zove Luci¬
fer. Vse, kar ti vidi oko tu okrog, je njegovo.« Prosi,
da naj ga povedo k njemu. To se zgodi in Lucifer,
ki je bil prijazen, toda resen mož, ga sprejme v
službo. Junak mu je bil zvest in poslušen sluga in
gospod ga je imel v čislih. Preteče leto dni. Tedaj
ga pozove gospod k sebi in mu reče: »Glej. zvesto
si mi služil leto in dan; povej, kaj hočeš imeti v
plačilo?« Nato pravi junak: »Doma imam sestro
in njej je odnesel šepast mož najdražje, kar je
imela, cvet s čudodelnega grma. Od tistega časa
mi sestra hira in ne vrnem se prej, dokler ji ne pri¬
pravim cvet nazaj in ji tako vrnem zdravje in ve¬
selje. Pri tebi nekje je. Pomozi. da ga najdeni!
Tega te prosim za plačilo.«

Gospod ga posluša in reče: »Če je tako, kakor
praviš, bo cvet tvoj, ker taka je pravica.« Vzame
rog s stene in zatrobi vanj na enem oglu gradu. Na
glas trobente je prihrumelo toliko služabnikov, da
se jih je kar trlo na dvorišču. Vsakega izmed njih
vpraša gospodar, ali ve kaj o onem cvetu, nobeden
ni nič vedel. Gresta k drugemu in tretjemu in če¬
trtemu grajskemu oglu; ob vsakem zatrobi gospodar
in pozove svoje služabnike, ali nikjer ne izvesta
tega, kar bi rada. Že sta mislila, da je pozvedo-
vanje zaman, kar se prikaže od nekod majhen še¬
past služabnik in tudi tega vpraša gospod, ali ve
kaj o tistem cvetu. Mož prizna: »Imam ga, gospod,
ali ga ne dam. Imam še devet in devetdeset drugih;
vse druge dam rad, samo tega ne.« Ali gospodar ga
prisili, da prinese cvet, ki ga jezno vrže junaku
pod noge. Junak se hoče nato posloviti od gospo-

276


darja, a on mu namigne, naj gre z njim. Prideta v
gornje grajske prostore. Vse je bilo preoblečeno v
damašku, vse se je svetilo v plamtečem sijaju. Ko
stojita v sobani, kjer je gospod spal, se junak po
neprevidnosti dotakne z mezincem gospodarjeve
postelje — prst mu hipoma odgori, tako da pade
ostanek na tla kot utrinek od sveče, junak vtakne
bolečo roko v plašč, kjer je imel čudežni cvet, in
prst na roki je spet cel. Gospod je dolgo molčal,
potem pa reče: »Vidim, junak, da je milost s teboj.
Daj, povej mi. kako naj se rešim življenja v go¬
rečem gradu? Oči me bole od večnega plamena in
svetlobe, želim si teme in pokoja. Glej, cvetlica
ovene, kadar preteče njena doba, in žival premine,
a jaz ne morem. Povej mi zdravila, ako moreš.«
Na te besede reče junak: »Vsaka bol ima svoj lek.
tudi tvoja ga ima. Idi, človek, na onile grič; tam
najdeš suho steblo, poklekni k njemu in ga drži.
dokler ti pride odrešenje. Prišlo ti bo.«

Tedaj sta se ločila. Junak je odrinil proti domu.
kjer je našel sestro in ji izročil cvet. Vrnila se je
pomlad v njen vrt in veselje se je spet naselilo v
njeni duši. A gospodar plamtečega gradu je storil,
kar mu je veleval junak. Na griču je klečal in
držal v rokah suho steblo dolgih sedem let..

Nekoč ponoči prebudi junaka*glas, prihajajoč
iz daljnih daljav: »Reci onemu vstati, ki si mu
velel poklekniti!« Drugo noč je prodrl k junaku
spet isti glas skoz tmine še bolj proseče in milo.
Pokliče sestro in ji pove, kaj se mu je zgodilo. Ona
mu reče: »Poslušaj še nocoj: če ti ukaže še danes,
se jutri podaj brez odlaganja na pot!« In res se je
slišal ponoči spet isti presunljivi vzkrik, proseč in
vzdihujoč: »Reci tistemu, naj vstane, ki si mu velel
poklekniti!« Drugo jutro se brat napoti v one kraje,
kjer je mislil, da najde Luciferja, gospodarja go¬
rečega gradu.

277

Dolgo je blodil po svetu, slednjič je našel pot
v tisti gozd. Že od daleč je videl štor, ves poraste!
z mahom. Štor je imel podobo sključenega člo¬
veka. Ko stopi bliže, se oglasi iz panja slaboten
glas: »Vendar si prišel!« »Da, prišel sem, vstani!«
mu ukaže. Štor se zgrudi na tla in razprši na prah,
a iz njega se vzvije bel golobček in zleti naravnost
proti nebesom. Suho steblo pa je pri tej priči
ozelenelo.

205. Sv. Matija.

Pravijo, da ima sv. Matija na podobi zato »ža-
tlako« naslikano, ker je z njo očetu in materi glavo
odsekal. Storil je pa to le zato, ker so ga pri rojstvu
tako nagovorile Rojenice. V starih časih so jih
ljudje pri rojstvu kakega otroka videli sedeti za
mizo, ki so glasno pripovedovale vsem pričujočim,
kaj se bo z novorojenim otrokom godilo na svetu.
Da bi izrek Rojenic ne bil preveč krut, so imeli in
še imajo na Dolenjskem navado, da ob porodu
postavijo Rojenicam na mizo kruha. Dandanes se
ne prikazujejo več očito, zato da niso starši preveč
veseli, če slišijo za svoje dete kaj povoljnega, pa
tudi ne žalostni, ako je izrek slab. A usoda, ki jo
takrat nagovore Rojenice, nikdar ne zapusti člo¬
veka.

* '

Pravijo, da so ob rojstvu Rojenice nagovorile
sv. Matijo, naj bi ubil očeta in mater. Njegova mati
je bila žalostna in vselej se je jokala, kadar mu je
kruha dajala. Nekega dne jo Matija praša: »Mama,
kako je to, da se jočeš, kadar mi daješ kruha?«
Mati mu odgovori: »O, kaj bi se ne, dragi sinček,
ko se spomnim, da lomim kruh tistemu, ki me bo
ubil.« Razodene mu tedaj, kaj so mu namenile
Rojenice, ko je prišel na svet. »In kar Rojenice
namenijo, temu se nihče ne more ustavljati!«
Dečko, ki je bil blage naravi, si je te besede glo-

278

boko vtisnil v spomin in sklenil že takrat sam pri
sebi, da gre rajši križem svet, kakor da bi umoril
starše. Res je šel Matija v deveto deželo, da nihče
domačih ni vedel kam. Tam ga je čakala sreča.
Vse ga je ljubilo in spoštovalo, zelo je obogatel in
ker je bil tudi lepe postave, je dobil hčer nekega
grofa za ženo in grad za doto. Dolgo je živel s svojo
mlado ženo v sreči in miru. Nekega dne se poda
na lov. Gospo in več druge družine je pustil doma.
Ko prvič lov zastavijo, ne ujemo nobenih zajcev,
marveč tri mlade fantičke. Otroci ogovore Matijo:
»Kaj pa Vi, graščak, tu delate? Pri Vaši ženi doma
so pa drugi!« Matija se nasmeja in reče: »Da šemi
poberete spred oči, paglavci nevredni! Kaj vi o teh
rečeh veste?« — Drugič lov nastavijo in ujemo tri
mladeniče ter jih privedo pred Matijo. Rečejo mu:
»Graščak, kaj Vi tukaj delate? Doma pri Vaši
gospe so pa drugi!« Matija reče: »Ej, mladost je
norost! Kdo bode norcem verjel!« Tretjič lov na¬
stavijo in ujamejo tri može, ki ogovore Matijo:
»Kaj  se mudite, gospod, na lovu? V hiši pri Vaši
ženi so pa drugi!« »Starim ljudem vera gre,« si misli
Matija in se vrne domov. Ko pride v grad, hajd
naravnost v spalnico. Stopi vanjo, pa zagleda na
postelji dva: ves togoten popade meč, odseka
obema glave in še ne pogleda ne, čigave so. Nato
zapusti ves preplašen sobo. Že ga začne peči hudo¬
delstvo, ki si ga je naložil na vest. Na pragu ga
sreča žena, ki mu reče: »Pa baš danes te ni toliko
časa nazaj! Veš, da sta tvoj oče in mati prišla po¬
gledat, kako se ti godi? Trudna od pota, kakor sta
bila, sem ju položila na najino postelj spat.« —
Mati in oče sta namreč bila v skrbeh, kako se godi
njunemu sinu. Tako dolgo sta povpraševala po
njem, dokler nista zvedela, kje je in kako se mu
godi. Želja, da ga vidita še enkrat pred smrtjo, je
napotila postarni par na daljno pot po svetu. Do-

279

hitela ju je smrt od lastnega sina. Tako se je
uresničilo, kar so rekle Rojenice.

Matija se je hudo kesal svojega prenaglenega
čina. Ker pa je bil blagega srca in dotlej ni zagrešil
ničesar, se je Bog usmiljeno ozrl nanj. Nekega dne
zasliši glas: »Matija! Zidaj rimski most, zidaj, da
boš greha prost!« Posluša ta glas ter prične zidati.
Ali, kar dogotovi podnevi, mu Hudoba podere
ponoči. Dalj časa je tako delal — in že je mislil vse
pustiti, kar zopet zasliši oni glas, ki mu veleva,
naj Hudobi obljubi prve tri romarje, ki bodo šli
po mostu. Sicer stori tako, ali muči ga misel, kakšne
romarje naj da Hudobi. Spet mu pride navdih, ki
mu veli: »Ko bo sezidan most, potoči tri kugljice
po njem in zaženi za njimi tri peske, opravljene
s torbicami na vratu in s privezanimi palčicami; in
to bodo prvi romarji.« Ko je bil most sezidan, stori
Matija res tako. A Hudoba se razjezi in pol mostu
odvali; tega dela potem nikoli niso mogli dozidati.

280

v.

SVET IN NJEGA UREDITEV.

206 . Početek sveta.

I. Dokler so bili Slovenci še ajdi, so mislili, da je
Bog od konca spal in da je trajal ta spanec od
vekov. Ko pa je prišel čas, da se je zbudil, se je
začel ozirati krog sebe in njegov prvi pogled je
ustvaril našo lepo zemljo, njegov drugi pogled naše
preljubo solnce, njegov tretji pogled našo prijazno
luno, vsak poznejši pogled pa bleščečo zvezdo. Bog
se je začudil prelepim rečem, ki so jib ustvarile
njegove oči, in- jih je hotel razgledati, ali čim dalje
je prišel, tem več je bilo zvezd, ker so se vsak
trenutek za eno pomnoževale. Bog se je naveličal
potovanja in se je vrnil nazaj na našo zemljo.
Z obličja mu kane na zemljo kaplja potu in iz te
kaplje se je rodil prvi človek. Ustvarjen je bil iz
božjega potu v večni opomin, da si mora v potu
svojega obličja služiti svoj kruh.

II. Ajdje so si tudi pripovedovali, da je bila
zemlja od konca pusta, vse sama skala. Rodila ni
nič. saj tudi ni trebalo, da bi rodila kaj za živež.
Med ljudmi je stanoval Bog sam z duhom in tru¬
plom in jih hranil z nebeško mano. Ali ljudje so
bili nesrečni, ker so se bali božje mogočnosti in
bleščob.e. Od vednega trepeta niso mogli v slast ne
jesti ne piti, nikar se po svoji volji kratkočasiti.
Bogu so se ljudje zasmilili. Ločil se je od svojega
trupla in se preselil v nebesa. Truplo pa mu je na
zemlji zgnilo in se spremenilo v rodovitno prst.

281


V božji prsti so si iskali ljudje sami svojega živeža
in niso več potrebovali nebeške mane. Zdaj šele so
se začeli veseliti svojega življenja in so bili srečni.

III. Od početka ni bilo nič drugega kakor Bog.
solnce in morje. Solnce je pripekalo, Bog se je
ugrel in pošel proti morju, da še v valovih okoplje.
Ko se je spet dvignil iz vode, mu je ostalo za no¬
htom zrno peska. Padlo mu je iz nohta ter ostalo
na morski gladini, ker spočetkom je vse obležalo
tam, kamor je padlo. To zrno je naša zemlja, dno
morja pa njena domovina.

IV. Naši stari so mislili, da zemlja na vodi plava.
Zato so si razlagali potres takole: V vodi, ki v njej
plava naša zemlja, sta dve veliki ribi in kadar se
te dve živali premetujeta po vodi in ena ali druga
dregne ob zemljo ali pa z repom po njej udari, se
zemlja strese in to je potres. Pravijo, da potres
rake pokolje. (Prekmurje.)

V. Na Primorskem (v Podmelcu) pojo o ribi

faroniki: , ..

ce bom jest z mojim repom zvila,

ves svet potopljen bo.

207.  Vesoljni potop.

Od kraja je bila zemlja pusta, nikjer ni bilo
nič drugega kakor gol kamen. Bogu je bilo tega
žal in je poslal na zemljo svojega petelina, naj jo
oplodi, nakar bo redila človeški rod. Petelin se
spusti na pečine in znese jajce čudežne moči in
čudežne namene. Jajce se prebije in iz njega
privre na dan sedem rek. Reke so napolnile pokra¬
jino z vodo in na skorem je bilo vse zeleno, zemlja
je nosila cvet in sad. Njiva je rodila pšenico brez
človeškega truda ali prizadevanja. Na steblu nista
zorela samo jabolko in smokva, temveč tudi prebel
in preslasten hleb. V takem raju so živeli ljudje in
si izbirali posle, kakršni so jih veselili, ne za po-

282


trebo, temveč za razvedrilo in kratek čas. Visoke
gore so obdajale prvi raj, da se ni bilo treba bati
ne burje ne nasilja. Še več: da bi ljudje, ki so bili
sicer svoji in svobodni iz neznanja, ne trpeli škode,
je visoko na nebu božji petelin treperil s peruti
in jim sleherni dan zakukurikal, kdaj naj vstanejo,
kdaj jedo, kaj in kako delajo. Ljud je bil srečen,
samo naveličal se je petelina in njegovih večnih
opominov. Ljudje so počeli mrmrati in prositi Boga,
naj jih reši te živali, ki jim ne da miru, češ, da bi
tudi sami pogodili, kdaj jim je jesti, delati in vsta¬
jati. Bog je uslišal nespametno prošnjo, petelin se
je umeknil iz nebes. Zadnjikrat še je razpel peruti
in zaklical glasno in presunljivo: »Gorje! Čuvajte
se jezera!« Ljudstvo se je veselilo, da nikdar tako;
nihče več jim ni kalil prostosti. Še dolgo so se
držali stare šege, kakor jo je bil uredil božji pe¬
telin: jedli, delali, vstajali so v najboljšem redu,
kakor poprej. Ali malo po malo je začel eden ali
drugi razmišljati, da prostemu ljudu ne pristoji, da
bi tako suženjsko poslušal žival, in začeli so živeti
po svojem, za red pa niso marali. Tako so se rodile
bolezni in razne druge nejevolje. Željno so se ljudje
zopet ozirali proti nebu — a zaman! božji pevec
je zginil za večno.

Zdaj so hoteli posluhniti vsaj na njegove zadnje
besede, ali niso mogli uganiti njih smisla. Petelin
jih je opomnil, naj se boje jezera. A zakaj? Saj
ga v dolini ni bilo. Tu je mirno teklo po svojem
koritu onih sedem rek, ki so se izlile iz jajca. Prišlo
jim je torej na misel, da mogoče leži nevarno je¬
zero kje onkraj gora, in so pošiljali sleherni dan na
hrib človeka, če bi kaj opazil. Pa nobene pogibeli
odnikoder, stražar je hodil zaman na razglede in
ljudje so se zopet pomirili. Predrznost ljudska je
bila vsak dan večja in večja: ženske so delale iz
pšeničnega klasja metle, a moški so leno poleža-

283

vali. Ni se jim dalo več na drevo, da si nabero
hlebčkov, temveč so ga podkurili pod steblom, da
je padlo na tla in da so ga mogli brez truda obrati.
Ko so se nasitili, so poležavali kraj reke, se raz-
govarjali in počenjali vsakovrstne nerodnosti. Ne¬
kdo je uprl oči v vodo, pokimal z glavo in bleknil:
»Bratje, čudno se mi zdi in hotel bi vedeti, zakaj
je vode prav toliko in nič več in nič manj.« Nato
odvrne neki drugi, še pametnejši: »To ti je bila mu¬
havost našega petelina. Dosti sramotno za nas, da
še sedaj poslušamo njegovo zapoved in stražimo
jezero, ki ga nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo. Da je
po mojem, bi čuvar danes zadnjikrat odšel na goro.
Kar se pa tiče rek, mislim po svoji pameti, da bi
bilo bolje, da je več vode na svetu.« Sosed pritrdi
temu modrovanju, radi vode pa je mislil in dejal,
da je vode v izobilju in še celo preveč. Tretji lenuh
pridoda, da imata menda oba prav in da bi bilo
najbolj pametno, jajca razbiti in na zemljišče vsa¬
kega soseda prav toliko vode napeljati, kolikor je je
treba; jezerskega stražarja pa v resnici ni treba
več. Jedva so se možje to domenili, je nastalo po
vsej dolini vpitje. Vse je drevelo k jajcu, da bi ga
razbili. Vsem je bilo edinole žal, da je stražar že
odšel na hrib in da bo šele naslednji dan mogoče,
sramotno stražo odpraviti. Množica se je prerivala
okoli jajca, oni tretji modrijan je pobral velik
kamen in kresnil po jajcu. Med silnim gromom se
je razbilo in iz njega se je izlilo toliko vode, da je
na skorem utonil ves človeški rod. Raj se je napolnil
z vodo in je bil nazadnje veliko jezero. Božji pe¬
telin je prav svaril, a kaj, ko ga razuzdano ljud¬
stvo ni razumelo! Voda je prodirala do najvišjih
vrhov, kjer je stal stražar, ki je edini preostal v
vseobči pogibeli. Ko je videl neprestano rastoče
vode, je počel bežati. Kako se mu je godilo dalje,
pove naslednja povest.

284


208 . Kurent reši človeka iz vesoljnega potopa.

Stari Slovenci so mislili, dokler so še malikovali,
da je bil v začetku sveta presrečni vek. da je rasel
kruh na drevju in da je bilo klasje pšenično pol
sežnja dolgo. Srečni ljudje so bili sprva dobri, pa
kmalu so se pokvarili in postali hudobni. Tedaj so
sklenili bogovi svet pokončati. Silno je počelo de¬
ževati in zemljo je pa visoko zalila voda. Vsi ljudje
so poginili, samo štirje so se rešili, da niso bili po¬
končani v strašni povodnji.

O treh povest molči; kako se je pa četrti otel
strašne povodnji, se ve. Bila je namreč na visokem
hribu vinska trta, ki se je z vršičem dotikala neba.
Prijel se je četrti te trte in začel plezati v višino.
Kurent, pri starih Slovanih jako spoštovan bog, to
vidi in se močno razveseli, da mož išče pomoči na
drevesu, njemu posvečenem, in se usmili revnega
človeka. Brzo je jela voda odtekati, zemlja pa se
je vse bolj sušila. Rešeni človek je moral Kurentu,
svojemu rešitelju, obljubiti zase in svoje potomce,
da bo vedno ljubil dve njemu sveti zelišči in rad
užival njun sad. To sta bili vinska trta in pa ajda.
Rešeni človek vzame v eno roko trto, v drugo pa
ajdino steblo in se poda po širokem svetu iskat sta¬
novanja. Na bregovih Jadranskega morja se usta¬
novi. Od vinske trte, ki jo je nosil v roki, odseče
šibo in jo vtakne z vso močjo v zemljo. Pri tej
priči se strese vsa zemlja. In res je še dandanašnji
v Proseku zelo dobro vino. Tudi ajdo je vsejal.
Njegovi sinovi so se razširili po Kranjskem in še
zdaj se živijo Kranjci večidel od ajde in čislajo
vino in se s hvaležnostjo spominjajo Kurenta, sta¬
rega svojega dobrotnika. Štirje, povodnji oteti
ljudje, so se razdelili v štiri dele sveta in zopet na¬
polnili zemljo.

28 ?


Malik Kurent je bil v veliki časti pri starih Slo¬
venili ; sedanji pust je spominski dan starega
Kurenta. Posvečen mu je bil torek.

209. Rabeljsko jezero.

Kjer se sedaj razprostira Rabeljsko jezero (dve
uri od Irbiža), je bila nekoč lepa gorska kotanja,
pokrita z lepimi polji in travniki. Sredi njih pa je
stala prijazna vas z bogatimi prebivalci. Kakor je
že navadno, da zgubijo ljudje, ki se jim predobro
godi, usmiljenje do svojega bližnjega, tako je bilo
tudi tukaj. Tudi Rabeljčani so postali trdi in ne¬
usmiljeni. Zastonj je trkal siromak na njihova
vrata; namesto daru je prejel ubožec trde besede.

Nekega večera pride v to vas tuja žena, v na¬
ročju je nosila prelepo detece. Delala se je noč in
uboga žena je premišljevala, kam bo šla počivat.

Šla je od hiše do hiše in prosila za sebe in črvička
v naročju prenočišča. Toda povsod so zapirali pred
njo vrata in povrh tega je še morala slišati mar¬
sikatero trdo besedo. Tako je obhodila vso vas in
je stala nazadnje lačna in prezebla na cesti. Vzdihne
pri sebi: »Če sem že jaz zaslužila, da me gonijo
od hiše, ne vem, kaj je zakrivilo moje ubogo dete,
da ne morem najti prostora, kamor bi ga položila
spat.« Že se je hotela uleči pod milim nebom k po¬
koju, kar zagleda ob koncu vasi kočo na samem in
se napoti k njej. Rahlo potrka, hišne duri se odpro
in pred njo stoji sivolas starček, ki jedva zagleda
ubogo popotnico, ko ji tudi že ponudi večerjo in
prenočišče. Ponoči nastane strahovit vihar; med
gromom se ulije nad dolino divja ploha, ki ni
nehala do belega jutra. Ko se zarana starček
vzdrami, ne vidi nikjer popotnice, a tudi vasi ni
bilo več videti. Krog in krog njegove koče se je '
razširjala vodna gladina. Še danes stoji na majh-

286

nem otoku koča, kjer je bival starček; vse drugo
je Bog za kazen pokončal, prizanesel je le koči
usmiljenega deda.

210. Kaznovana skopulja.

Pripoveduje se, da je stal pred davnim, davnim
časom na Pohorju ličen gradek, obdan z zelenimi
setvami in pisanimi lokvami. Posestniki tega gradu
so bili pravi bogatini, imeli so polno zakladov.
Zadnji posestnik tega gradu se je na lovu po¬
nesrečil in zapustil prevzetno, brezsrčno vdovo
z malim sinkom. Jabolko ne pade daleč od dre¬
vesa in tako je bilo tudi v našem primeru. Otrok
pri materi ni videl nič dobrega in bila je tudi
njega sama hudobija in prevzetnost. Tako je pri¬
šel nekega dne starikav popotnik proti gradu in
se, od dolgega pota utrujen, ulegel v senco visoke
grajske lipe. Mladi dečko, ki je bas drobil vrabr
cem kruha, ga zapazi in pravi: »Kaj iščeš tukaj
in plašiš vrabce?« Starec prosi gospodiča, naj mu
dovoli tukaj počivati in pobrati nekaj drobtin,
kajti nič še ni danes jedel. Naj bi pa tudi po¬
mislil, da so prav vrabci bili tisti, ki so nekdaj
Odrešenika na križu zabavali.

»Molči, stari lažnivec,« zavpije dečko in plane
nad starca, mu zlomi palico ter ga hoče pretepsti.
Pri tem se pa zvrne v mlako in si umaže svojo
dragoceno obleko. Zdaj začne klicati mater, re¬
koč: »Mati, glej, nekov starec me tepe.« Umazan
pride deček k materi, sedeči za bogato pogrnjeno
mizo. Ona vzame belega kruha ter z njim začne
snažiti umazano obleko svojega edinca, pri tem
pa preklinja starca. Boga in nebo, da ji pošiljata
takega popotnika. Kmalu pa pride tudi starček
k oknu in prosi jedi in krepčila za svoje utrujene
ude. Gospa mu pa vrže z blatom onesnažene
skorje kruha in pravi: »Žri, vran, in poberi se

287


iz tega kraja, ali pa naščujem pse nate!« Ubožček
tiho vzame kruhek, ga poljubi, blagoslovi, po¬
gleda otožno proti nebu in odide. Pri vodnjaku
hoče še piti, a zopet prileti dečko in meče ka¬
menje v vodo in v moža. A starec se, razkačen
nad tako hudobijo, skloni in zapreti s pestjo proti
gradu, češ: »Proklet bodi ta grad z vsemi nje¬
govimi prebivalci na veke.« Nato izgine.

Koj zatemni solnce, črni oblaki se privale od
Velike Kape, izvirki prihrujejo iz vodnjakov in
studencev ter poplavijo polja in travnike: strele
udarijo ter pobijejo pastirje in čredo na pašniku;
zemlja zazija in požre grad z materjo in sinkom;
valovi zakrijejo kraj nekdanje časti in slave.

Sedaj je na onem mestu Črno jezero. Noben
veter ga ne zmezi, nobena ribica ne živi v njem.

211. Povodni mož prestavlja jezero.

I. Bog ve, koliko let je že tega, ko je bilo ob
vznožju vrha Sv. Uršule jezero, v katerem je
bival Povodni mož. Srečen je bil pastir, ki ga je
zagledal, ker se je njegova čreda na čudežen
način nasitila in pomnožila, posestnika pa obo¬
gatila. Nedaleč od jezera je na gorskem pobočju
prebival kmet z imenom Šisernik. Ta kmet je imel
dvoje črnih, težkih volov. Ponoči je prišel Po¬
vodni mož, vpregel vola v voz, ki je bil nato¬
vorjen z velikimi sodi, napolnil posodo z jezersko
vodo in jo peljal čez hrib in dol tja na Pohorje,
kjer je sode izpraznil v kotlini, ki tvori danes
Ribniško jezero.

Zjutraj, ko so hlapci hoteli vola nakrmiti, sta
bila vsa potna, kakor bi vso noč težko vozila,
jasli pa sta imela napolnjene z najlepšim ovsom.
J o se je godilo čez leto in dan, pa nihče ni mogel
uganiti, kaj se godi, še manj pa, kam izginja
voda iz jezera. Šisernik obljubi dobro plačilo

288

hlapcu, ki bi hotel v hlevu čuti in opazovati, kaj
se z voloma godi. Odloči se prvi hlapec. Kako pa
se prestraši, ko se prebudi ob jutranji zori in
vidi, kako je Povodni mož pritiral vola vsa potna
v hlev in jima nasul vrečo ovsa v jasli.

Hlapec pogumno vpraša Povodnega moža:
»Kako pravico imaš ti do naših volov in čemu ju
rabiš?« — Prijazno odgovori Povodni mož: »Ne
boj se, živina nič ne trpi; jaz pa moram jezero
izprazniti, ker vas bo došla velika čast. Sv. Uršula
pride z Jutrovega, hoče se na tej gori naseliti in
tukaj ostati. Jaz bom pa moral oditi.«

To je izgovoril in izginil ter ni več prišel po
vola, ker je bil jezero že izpraznil. Pač pa ga
večkrat zvečer slišijo, kako uka na svojem do¬
movanju.

Ljudje so potem čestokrat videli tik izpraz¬
njenega jezera ljubeznivo visoko žensko podobo,
ki je sedela na pečini in molila. Zato so postavili
na vrhu gore cerkev, ki so jo posvetili sv. Uršuli.
Pečino, na kateri je sedela svetnica, kažejo še
dandanes.

II. Nedaleč od Št. Lovrenca pri Ivnici se dviga v
raztoku Mure in Drave precej visoki Rtenjak
(Jezerca). Vrh gore je močviren kraj, ki je bil.
kakor pravijo, nekoč jezero. V njem je bival
Povodni mož, ki pa ni nikomur nič prizadeval in
bil zadovoljen, če je smel mirno ždeti v svoji vodi.
Le eno ga je moglo ujeziti: če so fantje, ki so
pasli v bližini jezera, metali za zabavo kamenje
v vodo. Vselej namreč, kadar so pastirji to po¬
čenjali, je začelo deževati, jezero pa naraščati, da
je bilo v nadlego Povodnemu možu samemu. Zato
je sklenil, prestaviti se odondod in odpeljati vodo
kar s seboj. V bližini jezera je pa živel kmet
Pomažičan (»Pomaschitzer«), ki je imel baš tedaj
prekrasen par črnih volov. Nekega dne gre na

Bajke 19

289


pašnik pogledat, kaj se tam godi — toda žalost!
svojih volov ne najde nikjer. Prehodi vso okolico,
a volov nikjer! Nazadnje se domisli: »Kaj pa, če
bi šel vprašat Povodnega moža?« In res tako stori.
Ko se prebije skoz grmovje do vode, strme za¬
gleda tam, kjer je prej pljuskalo temnozeleno
vodovje, samo majhne mlakuže. Seveda tudi Po¬
vodni mož je zginil, ki je sicer čepel na štorih in
se razgledaval. Drugo jutro je vse privrelo na
vrh hriba gledat to strašno čudo. A glej! Sredi
mlake stojita v globokem mlaju, vsa trudna in
mršava, kmetova vola; na rogovih pa sta jima bila
privezana dva rejena mošnjička. Pomažičan spravi
živino na varno in odpre mošnjička; bila sta polna
samih dobrih starinskih zlatnikov, kakršnih tod
še nihče ni videl. Sedaj so se Lovrenčani domislili,
kje so bili voli in kaj so delali.

Nazadnje so pa ljudje vendar zvedeli, kam ie
pobegnil njih Povodni mož. Odtod hodijo namreč
na božjo pot na Pohorje. Pot dovede romarje
mimo nekega jezerca, za katero so jim domačini
pravili, da je nastalo šele pred kratkim in da ga
prej ni bilo. To je bilo baš Ribniško jezero. Ogle¬
dujejo si ga, ležečega med kržljavimi borovci, in
eden pravi, kažoč proti sredini jezera, kjer se je
solnčila moška postava: »Kaj ni to naš Povodni
mož?« »Sem, sem!« se odzove prijazni Vodnik —
štrbunkne v vodo ter se ne pokaže več.

212. Ukleti tolmun v Drnovem pri Kamniku.

V Podgorju blizu Kamnika je bil svoje dni
uklet tolmun. Ako se mu je kdo približal, je klical
že od daleč mladenič, na bregu sedeč:

»K vodi, k vodi

sem ne hodi!«

290


Ako pa bi kdo ne poslušal mladeničevega sva¬
rila in se dotaknil vode, bi pri tej priči okamenel.
Obenem bi se še prigodila druga nesreča. Ta mla¬
denič, ki je sedel ob bregu, je bil sin imenitnik
staršev, pa strašno svojeglav in nagle jeze. Nekoč
je v svoji trmi ubil tovariša. Mati ga je zato ostro
karala. Mladi trmež je ubil tedaj še svojo lastno
mater, ko sta šla na obiske k njenim staršem, in
vrgel truplo v tolmun. Od tega dne je bila voda
v tem kotlu začarana. Ysako jutro se je iz ukle¬
tega groba čul žalostni materin jok. Sinu pa, ki je
zagrešil ta strašni čin, je bilo za kazen naloženo,
da bo sedel na bregu in žaloval, dokler ne pride
mimo oče in reši ženo in njega.

Nekega dne pride do tolmuna mlad ribič in
vrže, ne meneč se za mladeničevo svarilo, trnek
v začarani tolmun. Pri tej priči začne voda grgrati,
vreti in se vzdigovati. Prestopi bregove, celo dre¬
vesa zginejo v valovju, ves dol zadobi na hip
podobo velikega jezera. Ribič pa okameni ter ob¬
stane stebru enak na bregu.

Ta ribič je bil pa sinovec nekega gospoda, ki
je iz daljne dežele prišel v te kraje. Ta gospod je
bival pri očetu okamenelega ribiča; in ko je
dečku umrl oče, se je on zavzel zanj. Ko sinovca
ni bilo domov, se napoti ga iskat. Pot ga zanese
k ukletemu tolmunu. Tudi njega svari mladenič
že oddaleč:

»K vodi, k vodi

sem ne hodi!«

A gospod se ne zmeni za klic ter zajame v roko
vode iz tolmuna. In glej! Nastal je iz nje prstan
njegove žene. Začudi se in vnovič zajame vode:
v rokah drži svetinjo, ki jo je njegov sin nekoč
nosil okrog vratu. Zajame tretjič in iz vode po¬
stane list, na katerem je zapisano: »Mladenič, ki

19

291

stoji pred teboj, je tvoj sin; objemi ga trikrat,
da rešiš njega in mene!« Gospod, ki je bil oče
ukletega mladeniča, stori, kar mu veleva list. Ko
hoče mladeniča tretjič objeti, se spremeni v
ostudno žival; toda očeta to ne prestraši, temveč
ga še enkrat objame. Vsi so rešeni in hvaležno
obstopijo očeta. A še nekaj drugega se je zgodilo:
Voda je hipoma splahnela; le kamenje je ostalo,
ki ga je prinesla, ko se je razlila. Ker je ta dolina
kamenitna in raste po njej dosti trnja, se imenuje
Trnovo ali Drnovo.

213. Odčarana močarina.

Svoje dni sta šla dva dijaka, ki sta se učila za
mašnika, o šolskih praznikih vbogajme prosit,
ker sta bila revnega stanu in sta se le s tem pre¬
življala, česar sta si tako pri dobrih ljudeh iz¬
prosila. Prideta tudi na Brezno (tako se imenuje
neki kraj na Kozjaku blizu Vitanja). Tukaj pa je
bilo vse močvirno in kmetom je poleti vse seno
segnilo, ko so ga sušili na travnikih. Ko torej tudi
tu poprosita za miloščino, jima kmet tako od¬
govori: »Ako nam pomagata, da ne bo več mo-
čarine pri nas, vama damo dovolj naj lepše pše¬
nice.« — Dijaka, ki sta morala že v več krajih
kaj takega storiti, obljubita svojo pomoč. Vzameta
vsak svojo knjigo iz žepa ter jameta delati čire
čare čez močarino. In res se je vlaga zgubila.
Prebivalci te okolice pa so pozabili, izgovoriti si
studence, da bi imeli doma vode za hišno potrebo;
a bilo je prepozno, ker je vsa voda, zarotena od
dijakov, pobegnila iz hribca. Dijaka dobita svoj
zaslužek in gresta svojo pot. Čez nekaj dni šele
se domislijo vaščani, kako neumni so bili, da si
niso vode izgovorili. Morali so sedaj daleč v do¬
lino ponjo Koditi in hodijo še dandanašnji. —
Nekaj let nato pa je privrelo izpod hribca iz

292


skalnatega pečevja pri vitanjskih fužinah 72
krvavih studencev. Sedaj še izvirajo trije ali
štirje in se izlivajo v brzi vitanjski potok. Krvavi
pa niso več.

214. Nevarno jezero na Kukovi gori.

I. Vrh Gorjancev, blizu Sv. Miklavža, se nahaja
nekaj presihajočih virov, ki presihajo navadno
po četrt ure, včasih pa po ves dan. Zemlja je tam
vedno močvirna in blatna. Na tem kraju naj bi
bilo pod Kukovo goro nevarno jezero, kamor ni
varno hoditi, ako človek noče imeti neprilik.

Sodnik iz Novega mesta se je napotil nekega
dne proti večeru v Gorjance, da bi užival razgled
z Vrha — tako -imenuje Vlah Sv. Jero. S sodnikom
je bil še njegov sin in neki škric. Okrog enajste
ure so prišli do cerkvice sv. Miklavža, zanetili
ogenj in se nekoliko okrepčali za nadaljno pot.
Nato so vstali in šli dalje. Mesec, ki jim je svetil
ves čas, je zginil za oblaki in nastala je popolna
tema. Mladi škric je svetoval, naj se vrnejo nazaj
k ognju, oba sodnikova sta bila s tem zelo za¬
dovoljna. Medtem je legla debela megla na zem¬
ljo. Dolgo hodijo, a nikakor ne morejo zadeti
mesta, kjer so imeli ognjišče. Nenadoma pravi
sodnik, da ne more več dalje, ker se mu je jelo
pod nogami do kolen vdirati. Nič bolje se ni go¬
dilo sinu in škricu. Drevje je popolnoma zginilo,
steze je zmanjkalo in le tu pa tam so naleteli na
brinjev grm. Dotipljejo se končno do nekih skal
in sklenejo tu prenočiti. Kmalu j

bil zelo utrujen; škric se pa odloči, da gre nabirat
suhljadi. Medtem je pa pošel ogenj in tako se ni
mogel več vrniti na tisto mesto, temveč je blodil
okoli... Nazadnje se stisne k nekemu deblu in
stoje čaka, kdaj bo zopet napočilo svetlo jutro.

men ogenj. Stari gospod kmalu

293

Ob prvem svitanju se poda škric na pot, kjer je
mislil najti sodnikova. Hodil je že dolgo, pa ven¬
dar ni prišel iz gozda na piano. Naposled pride na
slabo uhojeno stezo. Krenil je po tem gozdnem
potu in dospel po kratki hoji do votline. Pre¬
mišljeval je, kam sedaj, kar stoji pred njim ča¬
stitljiv mož v slabi, strgani puščavniški obleki.. .
Bil je puščavnik Iguman, ki je pobegnil tu sem
pred svetom in iskal miru med golimi stenami
pod zemljo. Starec prijazno ogovori tujca in mu
postreže z kozjim mlekom in suhim kruhom. Pisar
mu nato pove, kako je zašel k njemu.

Tudi sodnikova dva sta dočakala jutra. Gosta
megla je ležala nad krajem. Sodnik se hoče raz¬
gledati, kje je, in stopi nekoliko naprej. Toda
skoro ne bi več mogel nazaj iz globoke vode, v
katero je bil zabredel. Odkod neki ta voda, ki je
še sinoči ni bilo tod? Zato skrbno preiščeta s'si¬
nom vso okolico in se prepričata, da se nahajata
na skalnatem otočiču sredi globokega jezera.
Obupno začneta klicati škrica — toda samo jek
jima odgovarja.

Medtem pa je škric že dopovedal puščavniku,
kaj bi rad. Starec vzame v roko kratko palico in
črne bukve in podasta se proti kraju, kjer sta bila
sodnikova. Po dolgi hoji dospeta do jezera, zavi¬
tega v globoko meglo. Nemirno je butala voda
ob skalne bregove. Puščavnik odpre bukve in
začne iz njih prebirati nerazumljive besede.
Končno mahne trikrat s palico po zraku in naredi
križ čez vodo. Sledil je strašanski polom in
grmenje, tla so se začela majati in tresti; voda je
kipela v svoji kotlini in neznane zveri so dvigale
glave iz zakletega jezera. Škric je padel od strahu
na kolena pred čarovnika, ki je zakričal, vihte
palico nad njegovim hrbtom: »Poberi se in ne
moti ponoči duhov vrh hriba!« Tu je potegnil

294

hud veter in odnesel škrica v dolino. Ko se zbudi
v neki grapi iz nezavesti, ugleda poleg sebe še
sodnikova dva, ki sta tudi doživela kaj groze na
svojem otočku, dokler ju ni spravil veter na pot.
Ker je trojica povsod pripovedovala svojo do-
godbo, imajo od tistega časa duhovi »Nevarnega
jezera« mir pred nadležnimi hribolazci.

II. Pod cerkvico sv. Miklavža na pobočju Gor¬
jancev je gradič Oštras (nem. HochstraB). Ob
vznožju griča, na katerem stoji, je ob bistrem
studencu, ki tamkaj izvira, nekoč sameval star
oglar. Pripovedoval je o jezeru, ki se je nekoč
nahajalo onstran cerkve sv. Miklavža. Tu so imele
Gorske vile svoj vrt, ki je bil pravi raj na zemlji.
Vile so pomagale ljudem in preskrbovale pastir¬
jem zdravilna zelišča. Neki pastir je bil nepre¬
viden in je izdal ljudem, kje je bivališče Gorskih
deklic. To se mu je kruto maščevalo. Ko je nekoč
pasel pri jezeru svoja voliča, se je naenkrat po¬
greznil v globočino, voda je pljusknila ter po¬
goltnila pastirja in njegova voliča. Obenem je
uničila tudi Vilinji dvor. Jezero je izginilo in
sedaj je tam močvirna košenica. Mnogo let po¬
zneje je voda prinesla ob hudem deževju pri
omenjenem studencu dva volovska roga na dan:
to so bili ostanki voličev, ki so morali poginiti
radi pastirjeve zgovornosti.

215. Cerkniško jezero.

Ob bregovih Cerkniškega jezera sta nekdaj
stala dva gradova, karlovški in šteberški. Prvi se
je dvigal zraven Male Karlovice nad Svinjsko
jamo, drugi pa na nasprotni strani v znožju
Križne gore. Graščaka sta si bila smrtna sovraž¬
nika. Do tega pa je prišlo takole. Neki Šteberčan
je namreč iz ljubosumnosti ubil pri viteških igrah
Karlovčana v dvoboju, v katerem sta se poskušala.

295


Od takrat je izviralo sovraštvo med obema rodo¬
vinama in se predajalo od kolena do kolena. Dru¬
gače je bilo kesneje pri otrocih obeh graščakov.
Šteberski mladi in karlovška hči sta se ljubila,
čeprav sta si bila njuna očeta velika sovražnika.
Prvikrat sta se videla na izprehodu, kjer sta se
sešla po naključju. Zatem sta se večkrat shajala
v dolini, nazadnje sta si zarekla drug drugemu
večno ljubezen in zvestobo. Nekoč pove mladi
Šteberčan svoji izvoljenki, da hoče prositi očeta
njene roke. Deklica mu to odsvetuje, a on se ne
da pregovoriti. Tudi oče Šteberčan, ki je dobro
poznal srd in jezo svojega nasprotnika, ni bil za
to. da gre sin snubit; ali njegove besede niso nič
zalegle. Naslednji dan vidimo mladega Šteberčana
v pražnji obleki in na iskrem konju na potu k so¬
sednemu gradu. Takrat se je še razprostirala med
obema gradoma rodovitna planjava. Mladi vitez
odda konja hlapcu, sam se pa napoti pred očeta
svoje izvoljenke. Karlovški gospod mladeniča ni
sprejel tako nemilostno, kakor bi pričakovali;
njegovo sovraštvo proti Šteberčanom pa ni bilo
zato nič manjše. Ko mu je vitez povedal, kaj ga je
dovedlo pred njegovo obličje, mu odvrne z na¬
videzno prijaznostjo, ki je pa bila zgolj prevara:
»Pozabiti hočem staro sovraštvo in ti dati svojo
hčer za ženo, a izpolniti se mora, kar zahtevam.
To dolino, ki se razprostira med mojim in tvojega
očeta gradom, mora zaliti voda, da boš mogel
svojo ženo v čolnu pripeljati odtod na svoj dom.
Ako se to zgodi, podam tvojemu očetu roko v
spravo in tebi pa hčerko svojo. Ali poprej mi ne
hodi več pred oči!« Karlovčan je mislil pri sebi,
da se je s tem za vselej odkrižal neprijetnega
snuboka.

Mladi vitez se je vračal v trpkih mislih domov,
ponavljaje si stokrat to, kar mu je povedal stari

296

Karlovčan; jasno mu je bilo, da mu je stari le
zato naložil tako težko delo, da bi ga na lahek
način odpravil. Ko jaha proti domu, se iznenada
dvigne iz jame, v katero so se stekali studenci in
potoki bližnje okolice, velik kosmat mož in ogo¬
vori zamišljenega popotnika z bučnim glasom:
»Zakaj se vračaš, mladenič, tako žalosten od
svoje deklice?« »Kaj ti bom pravil, ko mi ne mo¬
reš pomoči,« odvrne vitez. »Morebiti pa vendar,«
pravi Povodni mož. Nato mu vitez pove, kako ga
je odpravil stari Karlovški. »Če ni nič hujšega,«
pravi Povodni mož, »se da pomoči in svoje dekle
moreš še vedno dobiti. Poslušaj me in stori, kakor
ti svetujem. Pojdi domov in daj si skovati omrežje
iz močnega železa, pa ga povezni na to požiralno
jamo in jo še dobro zasuj in zadelaj s kamenjem
in prstjo. Potem se studenci in potoki ne bodo več
mogli zgubljati v jamo, kakor doslej. Voda se bo
razširila po dolini in nastalo bo jezero. Izpolnila
se bo na ta način graščakova želja in ti boš do¬
segel svoj namen: združen boš s svojo deklico!«

Mladenič, vesel dobrega sveta, hiti domov,
ukaže napraviti močno omrežje in da z njim
pokriti požiralno jamo ter zasuti z obilim ka¬
menjem in prstjo. Z radostjo je mogel nato opa¬
zovati, kako se izpolnjujejo besede Povodnega
moža. Dan na dan narašča voda in se razliva po
vsej dolini, ker nima odtoka. Za nekaj časa je
pokrilo jezero vso planjavo. Tako je torej prišel
težko pričakovani dan, ko je mogel mladi vitez
stopiti v čoln in se odpeljati po vodi tja pred
karlovški grad, da ponovi snubitev in odvede
drago zaročenko. Ko stopi pred Karlovčana in mu
pove, da je spolnil njegovo zahtevo, se je mahoma
skazalo, da je bilo vse skupaj le prazen izgovor.
Stari vitez ni utegnil poslušati mladeniča do

297

konca, ko izbruhne iz njega grozen bes in malo
je manjkalo, da ni napadel Šteberčana z rokami.

Spet se vrača mladenič v temnih mislih domov.
Da Bi se odpovedal ljubezni, na to niti najmanje
ni mislil. Vendar, kako se bo izteklo z njegovo
ljubeznijo, kdo ve? Mogoče se bo dal oče kesneje
omehčati. Kaj stori mladi vitez? Svojo deklico
začne skrivaj obiskovati na gradu, in sicer seveda
ponoči, da bi njen oče kaj ne zvedel. Deklica se
boji zanj, da ne bi v temi zapeljal čolna h kaki
požiralni jami in se ponesrečil. Zato mu vsako noč
postavlja na južni strani gradu svetiljko, da ve,
kam mu je veslati. — Lepota karlovške hčere je
slovela daleč okrog. Vedno in vedno so se oglašali
snubači, a ona jih je po vrsti odbijala, ker je
sklenila, da ostane zvesta svojemu izvoljencu. V
grad je večkrat zahajal tuj plemenitaš. Kmalu se
je zaznalo, da snubi graščakovo hčer. Starega
hitro pregovori, da mu zagotovi njeno roko, pri
deklici pa ne opravi ničesar, vedno se ga brani.
Ko jo povprašuje, zakaj je tako mrzla do njega,
mu pove po resnici, da ljubi mladega Šteberčana.
Ljubosumnost ostri oči in tuji plemenitaš je kmalu
razkril tajnost nočnih obiskov in tudi dognal, da
nastavlja deklica mladeniču luč na okno. Takoj se
rodi v srcu tujega plemenitaša maščevalen naklep.

Nekega večera se napravlja mladi Šteberčan
na svojo navadno vožnjo po jezeru. Močen veter
je pripodil od juga črne oblake, ki so se kopičili
okoli Slivnice, kjer so imele Vešče svoje domo¬
vanje. Plamteča znamenja nad hribom so ozna¬
njevala, da rajajo Vešče v burji in nevihti. Zvesti
sluga opominja in svari mladega gospodarja, naj
ne hodi nikamor v tej temni noči. A v tem tre¬
nutku zasije na karlovškem gradu luč, svetla ko
nikoli. »Kaj se mi more zgoditi,«.pravi vitez, »ako

298

mi ta luč kaže pravo pot.« S temi besedami za¬
vesla v razburkano jezero. Vrnil se ni nikoli več.
Pač so našli kesneje čoln, ki ga je gonila struja
nad jamo Karlovico, a trupla ni bilo nikjer; go¬
tovo ga je potegnil vrtinec v požiralnik. To je
bilo delo tujega plemenitaša, ki je bil skrivoma
prestavil svetiljko nad karlovški požiralnik. A kaj
mu je pomagal ta hudobni čin? Ko sliši deklica,
da je poginil mladi vitez, skoči raz grajsko ozidje
v jezero in utone. Tako sta se združila dekle in
mladenič, kakor je bil napovedal Povodni mož.

216. Divje babe izkopljejo Soči novo strugo.

Velike izpremembe v obličju zemlje so po
mislih ljudstva vselej delo bajnih bitij, Velikanov.
Tako pripovedujejo na Tolminskem, da je Divja
baba prekopala z veliko plevelnico jez pri Sv. Lu¬
ciji in naredila Soči novo strugo.

217. Drava, Sava in Soča.

Drava, Sava in Soča so sestre. Nekdaj so se
med seboj menile, katera bo prihodnji dan prva
pritekla v morje. Zvečer Sava in Soča zaspita,
Drava pa se le potuhne in kmalu spusti na tiho
svoje vode v tek. Ko se Sava zjutraj prebudi,
opazi, da se Drava že vali proti morju. Zato se
tudi ona jezno spusti v urnem teku proti morju.
Ko pa se poslednjič tudi Soča prebudi in vidi, da
je od obeh sester prekanjena, predere na na¬
sprotni strani s silovito močjo gorske stene, se
srdito zažene skozi skalnate soteske in prva dospe
v morje. In tako je še danes: Drava se vali tiho
in potuhnjeno, bistra Sava dere; a obedve napa¬
jata Črno morje. Soča pa urno bobni skoz ozke
skalnate struge goriških gora v Jadransko morje.

299

In odtod narodni pregovor: »Drava se je po dolini
vdrla, Sava je vodo po ravnini vsula, Soča se pa
proti jugu suče.«

218. Krvava stena v Zilski dolini.

V sedaj nemškem delu Zilske doline se vzdi¬
guje visoka pečina, »Krvava stena« po imenu. Od¬
kod ime, pove tale povest. Na vrh te pečine, ki se
na eni strani polagoma zgublja v dolino in redi
veliko sladke paše, priženeta nekega dne dva pa¬
stirja svoje ovčice. Ko se približa poldne, se use¬
deta pod košato smreko, potegneta iz torbe kruha
in skledico, kakor jih pastirji radi pri sebi nosijo,
da kako ovčico v njo pomolzejo in si tako napra¬
vijo južino. Tako storita tudi naša pastirčka. Ja-
meta južinati, kar jima udari milo zdihovanje in
stokanje na ušesa; od strahu se srepo spogledata.
»Bogme,« povzame mlajši, »to so Vile! Moja
mamka so mi že večkrat pripovedovali, da pre¬
bivajo v tej špilji Vile. Kaj neki ubožicam
manjka, da tako milo vzdihujejo? Slišiš, kaj je
rekla: ,Kadar bosta pastirčka zjužinala, gremo
drobtinice pobirat. 1 « Brž vzame usmiljeni dečko
skledico, jo napolni z ostalim kruhom, prilije še
nekaj mleka ter jo postavi pod brino. Drugi
dečko pa ni bil tako usmiljen: »Beži,« pravi so-
drugu, »ti in tvoje Vile! Mar bom z božjim kru¬
hom te potepuhinje redil, sam pa s praznim tre¬
buhom okoli hodil? Naj si svoj kruh pridelajo,
če ne, naj pa kamenje zobljejo, saj ga je zadosti
tukaj.« — S temi besedami postavi svojo skledico
polno kamenja k skledici svojega tovariša.

Nato gresta za čredo. Na večer se vrneta pod
ono smreko. Pa glej čudesa! Mlajšega skledka je
bila kopata rumenega čistega zlata. Trdosrčnikova
pa, kakor jo je bil pustil, polna kamenja! Mlajši
poskakuje od veselja, ne ve, ne kaj ne kam s toli-

300

kim denarjem. Pa ne tako njegov tovariš! Temno
gleda izpod čela na radost svojega tovariša. Ne¬
voščljivost in lakomnost se združita in on vzdigne
roko k bratomorstvu. Brez usmiljenja porine
mlajšemu nož v mlade, nedolžne prsi. Rdeča krvca
se zlije po skalnati pečini. Ne vreme ne ploha še
ni mogla izprati tega znamenja strašnega hudo¬
delstva. Od tistega časa so tudi Vile izginile iz teh
krajev. Samo stena še znamenuje njihovo stališče
pa tudi strašno zločinstvo. Narod od tistega časa
imenuje to pečino Krvavo steno.

219. Baba nad Kočno.

V starih časih je živela tam pod Belščico v sta¬
rem gradu, ki ga je dandanes komaj še nekaj
zidovja, tuja, pa mogočna rodovina. Daleč okrog
je gospodovala. Kmet ji je bil suženj, kakor daleč
je segala njena roka. Zidati, pota delati, kamenje
lomiti, črni gozd trebiti, zemljo orati ji je moral
kmet, za plačilo pa je moral dostikrat sedeti v
temni ječi, ki je sam zanjo pesek presejal in apno
žgal, ter stradati črnega kruha in celo vode. —
Kakor kamen je bilo srce velikašev doli pod
Belščico. Gospa in gospod sta bila oba neusmi¬
ljena, a njuna hči edinka ni bila kaj drugačna.
Bili so na lovu v jeseni na svetega Mihela dan in
kmetje so morali priganjati zver z gosposkimi psi.
Lovci so bili postavljeni po gozdu in dobro zava¬
rovani, da se jim ni bilo bati divje zveri. Kmetiči
so pa gonili. Tudi graščakova hči je bila na lovu;
tam gori je stala, kjer stoji še dandanes.

Na skali stoje je videla, kako je blizu nje divja
zver zgrabila že ranjenega starega gonjača in ga
vsega razmesarila. Mogla bi ga rešiti, ali njej je
tako ugajal pogled, kako je žival trgala kmeta,
da se ni zganila z mesta, a tudi sluga, ki je stal
z orožjem poleg mlade ženske, ni smel na pomoč.

301

Tedaj jo je doletela kazen. Okamenela je v tistem
kipu, kakor je imela okamenelo srce za ljudi. Tam
še dandanes stoji in bo stala, dokler se ne bo rodil
njen rešitelj. A prej bodo na Mužaklji vse smreke
devetkrat posekane in bodo devetkrat druge
zrastle. — Njeni starši so pustili grad in kraj ter
odšli daleč, daleč, da nihče ne ve kam.

220. Grozka. Govče.

I. Pol ure od kozjanskega trga, ob cesti proti
Bučam, je tako velika jama, da bi mogel stati v
njej cel trg. Pravijo, da je bila tukaj nekoč lepa,
cvetoča dolina in sredi nje lep trg. Temu kraju so
pravili Grozka, kakor je tudi še danes jami ime.
Prebivalci so bili jako bogati, a v svojem pre¬
obilju razuzdani ljudje. Petek ali svetek, to jim
je bilo vseeno. Ko so baš nekoč na veliki petek
ves dan in dolgo v noč pili, plesali in razsajali,
pride mednje starček in jih opomni, da naj se
spomnijo svetosti dneva. Ali bilo je zaman! Ljudje
so se starcu posmehovali in se niso dali motiti pri
svojem prešernem rajanju. Kar se strese drob
zemlje in ves trg se pogrezne. Vse, kar je bilo
živega v tem kraju, je v istem hipu okamenelo.

Pravijo, da so sklenili pred nekaj leti štirje
možje iz okolice, da gredo gledat jamo. Toda
stene, ki delajo brezno, so preveč strme, zato niso
mogli v globino. Tedaj se domislijo nečesa dru¬
gega. Enega so privezali na vrv in ga previdno
spuščali v luknjo. Bil je pol ure v votlini. Ko so ga
potegnili nazaj, je povedal, da je videl ves trg
pred seboj. Ko je stopil v bližnjo hišo, je našel za
mizo še ljudi pri pijači — vsi pa so bili okameneli.
Istotako je videl tudi kamenito kuharico v ku¬
hinji, živino v hlevu. Vse je stalo tam in tako, ka¬
kor je bilo, ko je prišla nesreča nad Grozko.

302


II. Na levem bregu savinjske Ložnice stoji se¬
daj osamljeno selo Govče. Takrat, ko je bob še
zorel v klasju in pšenica v stročju, je bilo ondi
vse drugače. Lepa vas z župno cerkvijo je krasila
bližnjo okolico. Toda Stanovniki so bili brezbožni
in so ravnali z ljudmi liki ž živino. Zato jih je
Bog strašno kaznoval. Bil je baš semanji dan, a
na semenj niso prignali živine in ne pripeljali in
prinesli raznovrstnega blaga, kakor je sicer na¬
vada, ampak bil je »babji semenj«. Ženske so imeli
v vrečah in jih prodajali kakor drugje blago.
Zavoljo takega početja se je pogreznila vas s cer¬
kvijo vred. Zvonik je sprva gledal še iz zemlje in
pogumni Godomljani so si prisvojili majhen zvon,
ki je bil neki iz čistega zlata. Celjski zvonar jim
je baje ponujal drugega iste velikosti in še toliko
starih dvajsetič povrhu, kolikor bi jih držal. Pa
niso hoteli!

221. Kamenita krava na Kumu.

O kameniti kravi na Kumu pripovedujejo, da
začne silno mukati, kadar se približuje velika ne¬
sreča, vojska, bolezen ali kaj drugega. Pravijo,
da je hotel neki graščak, ki je bil krivoverec,
ustaviti božjo pot na Kum in da je postavil pod
hribom straže, ki so vsakega romarja preiskale
in mu vzele kruh in drugi živež, ki ga je prinesel
s sabo. Ta graščak je zabavljivo govoril: »Kdor
hoče na Kumu kaj jesti in piti, naj pomolze ka-
menitno kravo v skalovju.« Pobožni romarji so
šli na goro tudi brez hrane. Ko so prišli do ka-
menitne krave, kapljalo ji je iz sescev mleko.
Romarjev je bilo veliko, pa je imela krava ven¬
dar za vse dosti mleka. Ko je graščak to zvedel,
poslal je na hrib hlapce. Ti so kravo naložili in
jo prenesli v grajski hlev. Na potu se ni genila,
v hlevu je pa tako rogovilila, da je vso živino

303

pomorila, potem ušla nazaj v skalovje, kjer je
prej stala. Graščak se je ujezil in zapovedal
hlapcem, da naj kravo razbijejo. Ko so se hlapci
kravi približali, je začela strašno mukati, iz gobca
pa ji je začel sukljati moder plamen, da se je
niso drznili lotiti.

S to kravo pa je bila prvotno menda takale
stvar: S kmetiškimi ženami je šla na Kum tudi
grajska gospa. Ker ni bila vajena hoditi, so jo
kmalu začele noge boleti. Sčasoma se je tako utru¬
dila, da ni mogla več dalje. Tedaj je poklicala
kmetice in jim velela: »Kmetiške krave, nesite
me! Ali ne vidite, da sem opešala?« Še tisti trenu¬
tek je baba okamenela in se spremenila v kravo.

222. Čestitke v Opatovi gori.

Po jarku, ki se razteza od Ravne gore pod
Mirčevim križem, Polomom in Štembuhom, je
nekdaj žuborel potoček, čist kakor kristal. V tol¬
munih so švigale postrvi in na vodni gladini so
se zrcalile skale, drevje in nebo. Pod Štembuhom
pa, kjer preide dolinica v divjo sotesko, je tvoril
potoček krasne slape. Voda, v gorenjem toku tako
mirna, se je tu penila in besno zaletavala v ska¬
lovje Čestitk. Nekoliko niže je padala voda čez
skalovje v Mačkovcu in se pomirila šele tedaj, ko
je zopet dospela v ravnino. Ob prekrasnem slapu
se je nahajala naravna podzemeljska jama in v
njej se je nastanila trojica zlih čarovnic. Te so
bile zapravo gorske Rojenice, ki so jih posestrime
radi njihove zlobnosti izobčile iz svoje srede. Od¬
slej so se pajdašile samo še z Besi, ki imajo biva¬
lišče v Pripeklu, in s Škrati, ki jih je polna vsa
gora.

To je bilo v tistem času, ko so začeli zidati ko-
stanjeviški samostan. Čarovnice so ugledale nekega
dne v dolini novo nastalo jaso, ki so jo izsekali

304

delavci kot prostor za stavbišče. Z največjim za¬
čudenjem so zrle Čestitke na množico ljudi, ki je
kopala štore, izravnavala zemljo, lomila kamenje
in ga dovažala na mesto. Najstarejša se urno spre¬
meni v črnega krokarja in zleti v dolino, da bi
videla, kaj vse to pomeni. Kaj uzre? Sredi pro¬
stora je bilo postavljeno veliko razpelo, pod njim
pa je klečal starikav menih in opravljal pobožne
molitve. V srdu se zakadi Čestitka v meniha, da
bi mu izkljuvala oči. Toda ta pograbi lok, položi
pšico na struno in sproži v gavrana, ki se je hotel
znova zagnati vanj. Gavran nato odleti v hrib in
pove tovarišicam v Mačkovcu, da pride v te kraje
hiša Zveličarjeva. Sklenejo, da tega nikakor ne
pripuste. Že prihodnjo noč, ko so delavci v utru¬
jenosti trdno spali in so samo nočne straže kora¬
kale krog delavskih koč, je prišel ponoči na stav¬
bišče trop zlih duhov in razdrl rastoče zidovje do
tal. In to se je ponavljalo vsako noč; kar se je
zgradilo čez dan, je drugo, jutro ležalo razbito in
razdrto na tleh.

Menih, ki je vodil stavbo, je nekaj časa to gle¬
dal, a nazadnje se je domislil nečesa posebnega.
Poslal je urnega sla v Kostanjevico, da mu poš¬
ljejo v pomoč na delo vse, kar le more gibati.
Drugi dan ob zori se je že trlo na stavbišču tla¬
čanov ko mravelj. Povelje je bilo dano, da naj
dela vsakdo s podvojeno silo, samo da zgrade
zvonik tako visoko, da bo mogoče vanj obesiti
zvon. Delavci so se kakor brezumni ves ljubi dan
gnali z delom. Ko je jela zlata krogla zahajati za
vodeniškim hribom, so zidarji baš pritrjevali v
linah zadnji povprečni tram, ki naj bi na njem
visel zvon. V tem času pa je že pripeljalo četvero
volov zvon iz cerkve svete Neže v Kostanjevici;
treba ga je bilo le še obesiti na tramovje. Tudi to
se je zgodilo in ko so oblivali zadnji solnčni žarki

Bajke 20

305

dolino, je mogel menili blagosloviti zvon in zbrano
ljudstvo. Tedaj je prvič zapel zvon in njegov mili
glas se je razlegal daleč v Gorjance.

'V tem trenutku se je zaslišal iz sten Mačkovca
in Čestitk strahovit polom, kakor da se je zrušila
gora. Nastal je silen vihar, ki je lomil orjaške
bukve kakor šibe. S strahom je zrlo ljudstvo proti
gori, kjer so se rušili kameni skladi in grmeli v
dolino. Vse se je v strahu razbežalo. Ko so šli
ljudje kesneje gledat, kaj se je zgodilo, so jedva
še prepoznali te preje toli prijazne kraje. Zginil
je potoček in z njim slapovi; podsule so ga skale
in kameni plazovi. Orjaška debla so strta ležala
križem po tleh in ovirala pot. Plaz je razkril tudi
jamo Čestitk. Ko so se ljudje razgledovali po njej,
so odkrili tri kamnate kipe, stoječe tam nepre¬
mično za veke: bile so okamenele Čestitke! Glas
zvona jih je doletel baš v trenutku, ko se je ena
njih česala, druga mesila kruh, a tretja vsajala
hleb testa v peč. V vseh kotičkih so pa še stali
raznovrstni lončki in piskerčki, polni čarobnih
mazil. Izpod stropa so pa viseli svežnji raznih
zelišč. In vse to morete videti Še dandanes, ako se
povzpnete iz Orehovca v hrib.

223. Škratkovica.

V Hribarnikovem jarku v Mežiški dolini je
živel star čevljar, ki so mu hodili ponoči Škratki
pomagat dreto vleči. Bilo je navadno ob kvatrnih
sobotah, da je imel takšne pomagače. Nekoč sta na
tak večer sedela pri delu čevljar in Škrat. Gospo¬
dar je dal pomagaču čevelj in dolgo dreto, sam
si je vzel pa kratko. Poizkusila sta se s Škratom,
kdo bo poprej dogotovil svoj par čevljev. Zmagal
je čevljar. Zato je Škrat razjarjen rekel čevljarju,
naj se gre z njim pretepat. Vrag je vzel dolg bič,

306


čevljar pa kratkega. Čevljar je stopil tik k Škratu
in ga močno zbil. Ta si ni mogel pomoči, ker je
imel bič s predolgim ročajem. Ko sta pa menjala
biče, je čevljar odskočil in oddaleč udrihal z dol¬
gim ročajem po svojem pomagaču, ki mojstra s
svojim kratkim bičevnikom ni mogel doseči.

Nazadnje pa povabi čevljar svojega pomoč¬
nika, da naj se gresta zibat na vejo nekega dre¬
vesa. Čevljar se je usedel na debelejši konec veje,
Škrat pa na tanjšega. Ko sta se prvič zazibala, se
je tanjši del veje odčesnil, Vrag pa je telebnil
čez skalo v jarek in se ubil. Pritekla je velika
voda in ga odnesla. Voda, ki je še dolgo nato
smrdela, se še dandanes imenuje Škratkovica.

224. Hudičkov gozd.

Visoko na Zaplati nad Kokro sredi zelenih
travnikov in pašnikov je majhen štirivoglat gozd,
ki se prav lepo vidi iz ravnine. Imenujejo ga
Hudičkov gozd. Zakaj ga tako imenujejo in kako
je prišel sem gori, uči sledeča povedka.

Hudičkov gozd nekdaj ni bil na gori, temveč
je stal na prijetnem kraju blizu Loke in je bil
dobro zarastel. Dva kmeta sta se jela zanj prav¬
dati. Pa pravda malokdaj kaj dobrega stori; tako
je bilo tudi takrat. Eden od kmetov se zaroti: »Če
gozd ni moj, naj ga Hudič vzame in odnese na vrh
Grintovca.« Ker gozd res ni bil njegov, ga je
Hudič opolnoči zgrabil, da bi ga spravil na vrh
gore, kakor je kmet želel. Pa preden je dospel vrh
gore, je pri Sv. Jakobu dan zazvonilo. Ko zvon
zapoje, zgubi Hudič vso moč in moral je gozd tam
pustiti, kjer še dandanašnji stoji.

Pozna se še jama, kjer je gozd poprej stal in
odkoder ga je Hudič odtrgal.

20 '

307

225. Še o Hudičevih delih v naravi.

I. Po dolinah mogočnega Krna je nekoč po¬
potovala Marija, da bi našla primeren kraj. kjer
bi mogla skazovati svoje milosti. Hudič, ki je
bival nedaleč v hribu Prestelniku, je zvedel za to
in si je z enim mahom pesti udrl prosto pot skozi
skalne čeri ter pohitel v dolino, da bi preprečil
njene namene. Toda komaj jo je uzrl, se je moral
vrniti in je spet zginil v svoj hrib.

II. Bilo je to v starih časih, ko so se Maribor¬
čani nekako izpridili, zanemarjali božje postave
in živeli, kakor da ni nad njih glavami nikogar,
da bi jih upognil. Bog jih je nekolikrat skušal
spraviti k pameti, pa bilo je vse zaman. Zato jih
izroči Hudemu duhu, da naj naredi z njimi, kar
hoče. Nikomur to ni bilo bolj všeč in pogodi ko
temu staremu sovražniku človeškega rodu. Nekaj
časa pomišlja, kako bi zagodel Mariborčanom,
nazadnje pa odloči sam pri sebi: »Utone naj go¬
lazen.« To izreče in zleti na Pohorje, kjer si od¬
krhne cel vrh hriba in ga zadene na rame, da bi
ga vrgel pod mestom v Dravo in jo tako zajezil.
A to delo je moralo biti dovršeno pred dvanajsto
uro ponoči; kesneje bi izgubil oblast nad mestom.
Nekako pred mestom ga pa sreča veličastna Bela
žena in ga vpraša, kaj dela v tej kesni uri tako
obložen? Hudi duh se prestraši Bele žene, vrže
breme s pleč in zbeži z mesta, kar le more.

Še danes stoji tisti odkrhnjeni vrh, kjer ga je
povrgel Hudi duh; ljudje mu pravijo Pekarski vrh
ali Slovenska Kalvarija; diči ga cerkvica Matere
božje. V Pohorju je pa nastalo tam, kjer je Hu¬
dobec odkrhnil vrh, takozvano Črno jezero.

226. Cvetnik.

Nekje visoko gori na Gorjancih kipi črno pe¬
čevje. Med pečevjem pa se širi Cvetnik, prav maj-

308

hen vrtec, ves poln najlepšili in najblagodušnejših
rožic. To pečevje se težko najde, še teže pa se
pride čezenj v čudoviti vrtec. In to je dobro!
Kdorkoli je še zablodil v Cvetnik, zamaknila in
prevzela ga je krasota in dišava rožic tako ne¬
skončno, da je nehal misliti na jed in pijačo, na
spanje in tudi na povratek in je poginil, ne čuteč
nobene boli od predolgega bedenja in stradanja.
Blagor pa si ga tistemu, ki dobi po sreči ali na¬
ključju cvet teh plemenitih rožic! Ako se ženi, naj
ga dene svoji nevesti v venec in živel bo z njo
v krščanski spravi in ljubezni do groba. Že eno
samo peresce utolaži zakonsko zdražbo, ako se
položi razprtima zakoncema pod zglavje. Kdor
nosi tak cvet s seboj, ga ne obhaja nobena jeza
in nobena žalost, ga ne premaga noben sovražnik,
ne predere nobena krogla.

Toda ta raj na zemlji ni bil vselej tak. Prej
nekoč je bila tu navadna gorska kotlina, kjer je
rastlo trnje, osat, koprive. Tukaj se je bil naselil
Vlah Elija, da bi sklenil v pobožni molitvi in po¬
kori svoje življenje. Nekoč sta ga obiskala na
večer dva trudna, bolna popotnika in prosila za
jed in prenočišče. Dobri samotarec je storil vse,
kar mu je bilo mogoče. Zaklal je svojo kozo in
jima spekel meso; še celo čutaro vivodinca, ki ga
je hranil za bolne dni, jima je postavil na mizico,
Zvečer se uležeta v njegovo posteljo. Puščavnik
se zadovolji z ležiščem v nastelji. V sanjah se mu
prikažeta popotnika, obdana od nebeške slave!
Eden je bil sam gospod Bog, drugi njega veliki
svetnik Peter. Gospod Bog mu veli: »Ker si bil
usmiljen do naju, dam svoj blagoslov tebi in
kraju, kjer bivaš.« — Puščavnik se prebudi in ne
ugleda popotnikov nikjer več. A kraj, ki si ga je
bil izbral za bivališče, je bil spremenjen v raj.
Sam puščavnik, ki so ga že težila leta, se je po-

309

mladil. Živel je še mnogo let, a nato sklenil svoje
življenje na tem svetu... Bela kapelica, ki je
toliko let v njej prebival in Bogu služil, se je
zdavnaj porušila; tudi neznane ptice in zlate ri¬
bice so zginile brez sledu. Edini Cvetnik je ostal,
da še dandanašnji spričuje božjo slavo in milost.

22?. Zvon na Greti.

V zapadnem kotu Slovenske marke onstran
Braslovč se dviga na samotnem grebenu cerkvica
Device Marije na Greti. V zvoniku te cerkve je
nekoč visel zvon, ki ga je za časa velike suše
Devici darovala pobožnost okoličanov. Ta zvon
je pel tako milo, da se je vsakomur, kdor je slišal
njegove glasove, širilo srce v neskončnem hre¬
penenju. Ako ga je potegnil kdo počasi in lahno,
je bilo čuti kakor odmev nebeških spevov, ki so
jih nekoč slišali pastirji na polju v sveti noči. Ge
pa je kdo krepko potegnil za vrvi, so glasovi
bučali, kakor če prihaja v šumenju viharja po¬
mlad v deželo. Čez hribe in doline, pač sto in sto
milj daleč, so odmevali glasovi po svetu, tako da
so na najdaljnejših morskih obalah obstajali
ljudje in se vpraševali, odkod pač neki prihajajo
ti čudoviti zvonki glasovi. Tudi sam sultan v
Carjem gradu je zaslišal te čudežne glasove in
tudi njega je zajelo hrepenenje in radovednost.
Poreče svojemu vezirju: »Zahotelo se mi je po
tem glasu; hajdi, oboroži mi spahi je, da nemu¬
doma odrinemo v slovensko deželo, odkoder pri¬
haja glas!« In tako se je zgodilo. S silno vojsko
se je odpravil turški car z doma in hodil čez hribe
in doline; in čim bolj se je približeval naši do¬
movini, tem glasneje in lepše se je oglašal zvon,
tem bolj je vžigal hrepenenje v duši vladarjevi.
»Zvon moram imeti, da bo oznanjal Alahovo slavo
po vsem svetu.« Že je stal ob vznožju hriba in zrl

310

s poželjivimi očmi k cerkvici, ko se naenkrat
oglasi kakor k zadnjemu pozdravu mogočni glas
zvona iz belih lin in nato utihne.

»Torej te imam!« vzklikne veselo sultan in
nažene svoje vojščake navzgor; tudi sam se na¬
poti navkreber in dospe k cerkvi. Daši so pre¬
iskali cerkev do zadnjega kotička, zvona vendar
niso mogli najti — bilo je, kakor da se je raz¬
pustil v svoje glasove. Mesce in mesce je ležala
turška vojska pred hribom, zvona pa ni bilo več
nazaj in nejevoljen je moral sultan odriniti.

In tudi kesneje se zvon ni več prikazal, kakor
da se je hotel za vselej skriti nesvetim očem. Toda
če se kdaj zgubi pobožen vernik v hladnem gozdu
in misli z vdanim duhom na Boga, se morda zgodi,
da spet zasliši nad seboj glasove v zraku, lahne
in mile, kakor odmev pobožnih pesmi, ki jih je
nekoč slišal od matere.

228. Vhod v Spodnji svet.

I. Bil je neki Kadunjčar, stiški podložnik, ki
se je bil tako zameril menihom, da so ga hoteli
spoditi iz hiše. Ujezil jih je bil pa prav po ne¬
dolžnem. Imel je namreč na vrtu prav lepe hru¬
ške. Nekega dne baš gnoj iz hleva kida, ko pride
mimo opat, ki se je sprehajal. »Kako je pa ime
tem lepim hruškam?« vpraša Kadunjčarja. »Po¬
kusje,« pravi ta, kajti hruškam se je zares dejalo
»pokusje«. — »Kako jim je ime, pravim?« reče
opat nejevoljen, da ga kmet tiče, mu noče povedati
ime hruške, ampak pravi, da naj jih poskusi. —
»I, pokusje,« pravi v drugič Kadunjčar. — Tako se
nista pobogala. Opat je odšel jezen proč, rekši:
»To je pa vendar odveč, da me moji podložniki
tako grdo tičejo in povrh še ne povedo, kar vpra¬
šam.«

311

Kmalu nato pride Kadunjčarju pisanje, da mora
s kloštrske pristavice, pa naj gre, kamor hoče;
v kloštru ne marajo za takega pristavnika, ki
opata ne spoštuje, temveč z njim prevzetno go¬
vori. Ne dolgo za tem pridirja Kadunjčar v sa¬
mostan, da poizve, zakaj ga gonijo po svetu. Toda
vratar ga ni pustil pred opata, pa tudi povedal mu
ni ničesar. Kmet gre žalosten domov. Prav v istem
času se je pa bilo razglasilo, da menihi obetajo
veliko denarja tistemu, ki bi se dal po vrvi spustiti
v Brezovščkovo jamo, o kateri se je pravilo, da
vodi na drugi svet. V vsej okolici se nihče ni upal
noter; vsakdo se je bal skrabaca, ki stanuje v
takih podzemeljskih luknjah. Kadunjčarju pride
na misel, da bi se on za to ponudil. Mogoče dobi
v globini denarja, da si bo mogel lastno streho
napraviti, ali pa se bodo dali kloštrski omehčati
in mu bodo pustili hišo, kakor jo je imel dotlej.
Boljše se je srečati s Hudirjem samim, kakor pa
hoditi po svetu z ženo in otroki brez domovine.
Zopet spodveže stremena in jo prasne čez mejo
in čez plot v klošter. »Nič ne bo, nič!« vpije vratar
nadenj. »Bo, bo!« odgovori Kadunjčar in pove,
kaj bi zdaj rad. Vratar ni rekel ne bev ne mev,
ampak šel je opata vprašat. K sreči je bil opat
zvedalen mož. Jezen je bil na Kadunjčarja, ali še
bolj ga je mikalo zvedeti, kaj je v jami. Popraša
druge stare menihe in vsi svetujejo, da naj se
kmet za zdaj še v pristavi pusti, ako gre v jamo.
Iz vseh zvonikov pobero vrvi po zatiški in po
šentviški fari. Zneso vkup poveznike in vse, kar
je bilo iz vlakna v tri gube spletenega. Snide se
na tisti dan velika množica ljudi in menihov. Ta
jama se pa nahaja v Brezovščkovi hosti. Na koncu
vrvi privozlajo krepelec; ta krepelec je okobalil
Kadunjčar; z eno roko se je držal za vrv, z
eno pa za droben motvoz, ki je bil napeljan k zvon-

312

eku, da bi takoj pozvonil, kadar bi ga zgrabil
— Bog nas varuj! — Zlodej za stegno, in da bi ga
potem možje tlačanje, ki jim je bilo vrv izpuščati,
potegnili na beli dan.

Spuščajo. Kmalu se utopi Kadunjčar v temo.
Zmanjkalo je vrvi, dovezali so drugo, tretjo in
tako dalje. Poldrugo uro je jama požirala vrvi.
Kar je jela postajati lehka in možje so rekli:
»Zdaj je na dnu.« Pol ure so baje čakali, kdaj
bo zvonček zapel. Potlej so pa menili, morda se
mu je kaj pripetilo. »Vlecite venkaj!« zapovedo
menihi in molzli so zopet vrvi iz zemlje. Nazadnie
prijezdi Kadunjčar na svojem krepelcu ves bled
in upadel, a drugače vesel. »Kaj je, kako je?«
pozvedujejo menihi; »zakaj si tako bled?« »I, kaj
bi ne bil bled, ko bi bil kmalu ubit. Takole je
bilo,« pripoveduje Kadunjčar. »Po vrvi sem prišel
na drugi svet. Tam solnce prav tako sije, kot pri
nas spomladi. Zemlja je pa še lepša od naše. Videl
sem lepe zelene travnike, vrbovje raste ob vodi,
ki teče po gladki, krivi strugi, in tako je, da bi
človek zmeraj tam ostal. Lepi mladi kosci so ko¬
sili; ko so mene zagledali, dali so mi koso in me
prosili, da bi še jaz kake tri redi odrezal. Pa kakor
sem mahnil, sem zlomil kosje in vsi so me ob¬
stopili, da bi me bili našeškali. Pa prav, ko bi bil
imel tepen biti, ste me potegnili venkaj.«

Menihi so odkimavali — ni jim šlo v glavo. To
je Kadunjčar ja ujezilo, ozre se naokrog in reče:
»Kdor ne verjame, kar pripovedujem — tukajle
je jama, naj gre pa sam gledat; bomo le videli,
ali bo prinesel celo polt nazaj.« Nikogar ni mikalo
—- in Kadunjčarju je ostala pristavica.

II. - Votenca je podzemeljska jama v tirskih
pečeh. O njej je sledeča povest. Neki človek je
bil na smrt obsojen. Pa niso ga usmrtili, temveč
so ga povedli k Votenci in mu rekli: »Ako prideš

313

skozi, si prost; če se pa vrneš, že veš, kaj te čaka.«
Dali^ so mu s seboj živež in svetala za sedem dni.
Prišel je na skočnike (slape), da je moral skakati.
Potem je našel vodo, ki ni imela dna. Tam ga je
vodila Bela žena. Šesti dan je prišel na svetlo pri
Peci.

229. Peklo.

V Sotli stanuje Povodni mož, njegovo domovje
se zove Veliko peklo. Voda je na tem kraju čisto
mirna, pa neizrečeno globoka. Okolica je vsa za¬
puščena, še pastirji tod ne pasejo radi svojih čred.
Vsakogar obide strah v tem kraju. Povodni mož
se je v prejšnjih časih prikazoval med ljudmi,
preoblečen v lovca, ali drugi dan je v vasi vselej
koga zmanjkalo in niso vedli, kam za njim. Nekoč
so priplavale iz Save navzgor v Sotlo Povodne
device, a ko so se hotele vrniti, jim je gospod
Velikega pekla zastavil pot. Prignal jih je v svoje
domovje in pripel na dolge, debele verige, da mu
niso mogle uiti. Vendar jim je dovolil, da se smejo
prikazovati na površju. Marsikdo je že čul ponoči
njih tožno petje. — Nedaleč od tam je Malo peklo,
kjer stanuje Škrat.

II. Vrh Gorjancev nad Štreklovci leži Gluha
loža, kraj brez božje milosti. Tukaj bivajo Vražje
vile.

III. Uro hoda od žalskega trga proti severo¬
vzhodu je Peklo, jako dolga in pri vhodu zelo vi¬
soka jama; njene navpične stene zapirajo kratko
dolinico. Iz nje teče potok, ki si je izdolbel svojo
pot v apnencu. Dobivajo se tam prav lepi kapniki.
Tudi tukaj prebiva Hudobec, kakor se je prepričal
neki hribovec, ki ga je v svoji pijanosti klical.

IV. V Veliki jami pod Martuljkom je bival
Črni vrag. Videli so ga okrog polnoči, kako je
s ploščnato vevnico mešal po razgrnjeni rjuhi
same zlate cekine. Leta 1776, na dan male Gospoj-

314


niče, je poginil tu ponoči Omanov Jozlej, potepuh
in baje tudi pesnik, ki se je pa razlikoval od dru¬
gih slovenskih pesnikov v tem, da je imel zmerom
v žepu kaj okroglega, ker mu je Vrag nosil denar.
Na mrtvecu so videli znamenja živega Vraga.
Glava mu je bila zasukana nazaj, obraz ves po¬
črnel. Mesto tolarjev je imel v žepu rdeč pod-
lesek, znamenje peklenskega vladarja. In tako je
na Slovenskem veliko krajev, ki se kličejo Peklo.

230. Konec sveta.

I. Pripoveduje se, da prebiva Škratec v visokih
gorah. Vsaka taka gora ima prostorno votlino. V
njej je kamnita miza, pri njej sedi Škrat, ki ima
pred seboj srebrne in zlate novce. Pod mizo izvira
močan studenec, ki se bo pred sodnim dnem razlil
po deželi. Antikrist, ki bo sejal denar, bo namreč
ijudi zapeljeval h grehu; tedaj bo pa Škratec tako
zakričal, da bo počila gora in se bo studenec raz-
tekel. Gora bo zasula vasi in mesta, kar jih je v
bližini, prebivalci bodo potonili. Vse to se ima
zgoditi, preden dojde tisti strašni vek, ko bo
zemlja videla krvave boje s kraljem Matjažem.

II. Ko se bo približal sodni dan, bodo Begunjci
dobili srebrno rudo. Ne vem, ali jo bodo kopali
v Dragi za Jamerskim vrhom, ali za Luknjo. Sča¬
soma bodo tako obogateli, da si bodo hiše krili
z bakrom. Kegljali bodo s srebrnimi kroglami in
podirali srebrne keglje. Vobče bodo neizrečeno
ošabni, prešerni in prevzetni. Tedaj pride vdova
z otročičem v Begunje in bo prosila vbogajme;
ali namesto daru bo zgrabil Begunjec nje otročiča,
mu odrezal glavo ter jo zakotalil med keglje. V
tem hipu bo bušila voda iz rudne jame. Jamerski
vrh in Begunjščica se sesujeta in pogrezneta. Be¬
gunje in bližnje vasi do Blatne lese se bodo po¬
topile in jezero bo zagrnilo vso okolico, tako da

315

se bodo v čolnu vozili na Rodine in na goro pri
Sv. Petru.

III. Pod Sv. trikraljevsko goro sta skrita, pra¬
vijo Pohorci, zlat plug in srebrna brana. Vsako
leto zlezeta za palec iz zemlje. Ko prideta na
svetlo, nastopijo boljši časi, zemlja bo rodila
obilno živeža.

IV. Sedem let potem, ko se vzbudi kralj Matjaž,
ki sedaj spi v Budinski gori, bo konec sveta.

V. Na sodni dan bo svetilo devet solne.

231. Praprotno seme.

I. Neki gospodar je imel hlapca. Ves dan sta
kosila na travniku ter se trudna vrnila domov.
Bil je baš kresni večer. Po večerji ukaže gospodar
hlapcu, naj žene vola na pašo, ker pojdejo drugi
dan po seno na najbolj oddaljeni travnik. Hlapec
posluhne, dasi ne prerad, ker bi šel rajši spat.
Komaj pa pride na travnik, kamor je oba vola
zagnal na pašo, sede truden na kamen in zadrem¬
lje. Vzbudivši se, ne vidi več volov. Hitro skoči
ter ju gre iskat. Dolgo je hodil zastonj, poleg tega
je bil ves utrujen zaradi kratkega spanja in sla¬
bega pota. Misleč, da sta se mu vola skrila, je klel
in jima strašno grozil z bičem. Kar opazi ves vesel,
kako sta v neki dolinici mirno ležala in prežve¬
kovala med praprotjo. Tiho se jima bliža, da bi
ju iznenadil z bičem. To je bila njegova sreča,
kajti če bi ga bila opazila, ko sta se pogovarjala,
bi ga raztrgala. Ko pride namreč bliže, se nemalo
prestraši, ker zasliši glas starejšega vola, ki je
govoril mlademu: »Blagor tebi, tovariš, ki boš

dolgo živel in si pri gospodarju služil dobro klajo;
meni bo pa poginiti že v jeseni, a moje meso bodo
pojedli, kakor jim je navada.« Po teh žalostnih
besedah mu je privrela — prav zares! — debela

316

solza iz oči. »Na pomlad,« pravi dalje svojemu
tovarišu, »boš ti oral z novim tovarišem za repo,
ali ko izorjeta že nekoliko brazd, se bo prikazala
izpod brazde velika in strašna kača. Udrla bo za
gospodarjem, ki bo tedaj plužil, ter ga smrtno
pičila v nogo. A živa duša mu ne bode mogla po¬
moči razen hlapca, ki bi ji moral, čim se prikaže,
z gorjačo razbiti glavo. Pa vstaniva in pojdiva
domov, hlapec naju že išče. Gorje nama, če naju
dobi!«

Potlej vstaneta ter gresta proti domu; hlapec
pa je šel pohleven za njima in še dotakniti se ni
drznil nobenega. V jeseni je gospodar res prodal
starega vola mesarju. Na pomlad, ko so orali repo,
se je zgodilo natanko vse, kakor je vol govoril
tisti večer. Kača je prilezla izpod brazde in jo udrla
za gospodarjem. Ali hlapec je verno pazil nanjo
ter ji z gorjačo raztolkel črepinjo. Ko vidi gospo¬
dar, kako čudovito ga je rešil hlapec, ga strmeč
povpraša, kako je mogel to vedeti. Ta mu zdaj
vse pove, o čemer sta se vola razgovarjala; pa
vendar sam ni vedel, zakaj je baš takrat slišal
razgovor med voloma. Vsulo se mu je bilo brez
njegove vedi v škornje praprotno seme; ako bi pa
vedel, ne bi slišal ničesar.

II. Pripoveduje se, da na kresni večer od
enajste do dvanajste ure praprot cvete in že pre¬
cej v tisti uri zarodi seme. Kdor dobi tega semena
in ga ima pri sebi, razume, kaj se živina pogovarja
med seboj. Bil je nekdaj hlapec, ki je dobil pra¬
protnega semena in je potem šel spat v hlev med
vole. Ponoči je slišal, kako je rekel vol svojemu
tovarišu: »Škoda, da mora najin dobri gospodar
jutri umreti; zelen pajk mu bo padel pri jedi
s stropa v žlico, on ga bo použil in zato umrl.«
Drugi dan sedi hlapec zraven gospodarja pri

317

zajtrku. Baš so bili žganci na mizi in dve žlici,
gospodarjeva in hlapčeva, sta potovali iz ust v
skledo in spet nazaj. Z budnim očesom je gledal
hlapec, kdaj se bo zgodilo, kar je napovedal vol.
In res, baš ko je nesel gospodar žlico k ustim,
cebne s stropa zelen pajek vanjo. Pri tej priči mu
hlapec odmakne roko in ga reši smrti.

III. Božično noč se živina razgovarja. Neki go¬
spodar je imel hlapca, ki je jako rad imel blago.
Gospodar ga je na sveti večer nagovarjal, naj
ostane pri družini. Služnik pa ni hotel slušati,
temveč je zmerom le silil v goveji hlev in gospo¬
dar se mu je vdal. Ko pride hlapec k blagu, za¬
čuje, da se vol razgovarja z volom. Vol je volu
povedal: »Ali veš kaj? Tebe bodo letos ubili in
pojedli te bodo pogrebci, ki bodo zanesli najinega
gospodarja na pokopališče.« Drugi vol pa je raz¬
odel svojemu tovarišu: »Kaj pa ti! Tudi tebe bodo
ubili in pojedli na svatovščini, ki jo bo po gospo¬
darjevi smrti slavila gospodinja z drugim sopro¬
gom vred. Ko bodeva spomladi orala prvo brazdo,
spremenila se bo gospodinja v kačo in bo umorila
gospodarja, držečega za drevo; storila pa bo to,
da se omoži z drugim moškim.«

Ko pride pomlad, gredo neki dan orat; a ko
hoče gospodar prijeti plug, posvari ga hlapec, naj
gre rajši kleščarit. Gospodar se brani, naposled se
pa vendar le vda služniku ter prepusti drevo
hlapcu, sam pa prime za klešče. Orali so prvo
brazdo, kar se iz zemlje prikaže strašna kača;
hlapec, ki je nato že čakal, mahne z otiko po njej
in jo preseka. Nato veli gospodarju, naj gre takoj
pogledat domov, kaj se je zgodilo. Gospodar ga
uboga in ko pride domov, najde svojo ženo pre¬
sekano: polovica je bila v kuhinji, polovica v veži.
Hlapec pove gospodarju, kako se je vse zgodilo.

318

232. Mavričin koren.

I. Ložničani v Savinjski dolini znajo na po¬
seben način priti do vsakega zaklada. Pravijo, da
so ptice posebne vrste, ki stanujejo po žlamborih.
Hranijo se z »mavričinim korenom«, ki raste tam,
kjer se mavrica upira v tla. Ako prideš o pravem
času na tako mesto, zagledaš vse živo lepo pisanih
ptic, ki pobirajo koren in ga nosijo v svoja dupla.
Naberi si ga tudi ti in boš odprl z njim vsako
ključavnico, ako se je le dotakneš. Stopi li konj
na tak koren, odleti mu podkev in ni je moči spet
pribiti.

II. Drugo zelišče je neka korenina, ki nima,
kar sem jaz slišal, nobenega lastnega imena. Ima
prečudno lastnost, da železo brž odneha, če se ga
korenina dotakne. Silno težko je dobiti tako ko¬
renino, ker jo le nekateri ptiči poznajo. — Živel
je njega dni tat, ki je imel prečudno korenino,
s katero je lahko odprl vsaka, še tako okovana
vrata. Železo, ki se ga je z njo dotaknil, je brž
odskočilo. Korenino je pa dobil takole. Šel je v
gozd in je našel votel štor, v katerem so žolne
mlade imele. Zabil je štor od zgoraj z železnimi
žeblji, da žolne niso mogle priti do mladičev.
Sedaj je stara ptica priletela in v kljunu prinesla
korenino; kakor hitro se je z njo dotaknila žeb¬
ljev, so brž odleteli. Ker pa ptič take korenine ne
vrže drugam kakor v ogenj, je pogrnil rdeč robec
na tla in ptica je korenino vrgla v robec, misleč,
<da je ogenj. Tako je tat dobil korenino.

233. Srebrna ruda.

Prijezdari v Smokuč Lah. Prosi kmeta, da bi
mu pokazal neki kraj za Vrhom pri gori Zelenici.
Kmet je precej pri volji, da mu pokaže tjakaj pot.
Napravi se in gresta. Prideta na mesto. Tu stopi

319

Lah raz konja. Reče kmetu Smokučanu, da naj
prime za uzdo. Lah nekako po svoje poskoči in
pred njim se nakrat naredi jama, ker je hitro, ne
da bi Bil kmet to opazil, premaknil neki kamen.

Lah gre v jamo. Hodi ven in noter in vlači rudo
srebrno, dokler je ni dovolj. Potlej pa urno, ne
da bi kmet videl, lepo s skalico zadela luknjo, da
je Smokučan menil, da se je jama sama zaprla.
Lah zasede konja in gresta s kmetom proč odtod.
Kmetu pa je po potu zapretil, da mu bo gorje, če
komu le besedico črhne od tega, kar je videl in
česar je bil priča; reče mu tudi, da mu bo slaba
predla, če bo sam šel rude iskat na tisto mesto,
ker bo gotovo zvedel, če se kaj takega primeri.
Dal mil je nekaj plačila, nakar sta se ločila. Kmet
je molčal in ni živi duši ničesar tega povedal, kar
je slišal in česar je bil sam priča. Dolgo časa se je
ogibal tistega kraja, kjer je Lah toliko srebra
nabasal. Sčasoma je pa pozabil na strah, ki mu ga
je bil Lah nagnal, in je začel iskati. Nazadnje res
dobi kos srebrne rude. Pa ker je ni poznal, jo
vrže proč. Kesneje ni več hodil srebra iskat. Pri¬
meri se pa, da je šel ta kmet na Laško. Pride v
neko mesto. Tu hodi gori in doli, sem in t je, kakor
so bili opravki. Kar ga pokliče skozi okno neki
gospod in kmet koj spozna, da je tisti Lah, ki je
takrat nabral srebra. Stopi k njemu. Lah ga
vpraša, ali je kaj šel na tisti kraj rude iskat. Kmet
pa taji in pravi, da ga nikoli tam ni bilo. Lah
postavi tedaj pred njega veliko zrcalo in pravi:
»Poglej tu notri! Ali vidiš? Veš, kaj tvoji zdaj
doma delajo?« Kmet pogleda v zrkalo in pravi:
»Vidim, baš pri kosilu sede.« Lah: »Vidiš svojega
psa?« Kmet: »Kako da ne! Pod mizo leži.« Nato
pa vzame Lah pištolo, pomeri ter ustreli in pes
pod mizo se zvrne kakor ubit. Reče kmetu: »Vidiš,
da vse vem; le škoda, da bi tajil. In če se drzneš,

320


kdaj iti na tisto mesto stikat za rudo. se bo s tabo
prav taka zgodila kakor s psom. Zdaj idi in pazi
se!« Šel je in ko je v mestu opravil, se vrne do¬
mov. Pride domov v Smokuč, pobara po psu in
praša, kdaj je poginil. Domači mu povedo dan in
uro. On pa tudi pove, kaj in kako. Še večkrat
potem so videli Laha, kako je prihajal po rudo.
Prišel pa je čas, ko ga ni bilo več. In dandanašnji
še zmerom mislijo, da mora blizu tam okrog biti
ruda.

234. Zlati vir v Kamniških planinah.

V Kamniških planinah vidijo večkrat kozo z
zlatimi parklji. Žival jih je dobila od tega, ker
hodi pit k zlatemu vrelu, ki ga ljudje pridno
iščejo.

Neki Lah je prihajal vsako leto preko Kamni¬
škega sedla na Okrešelj. Pri planšaricah si je
navadno nekoliko odpočil, popil malo mleka, po¬
tem pa je odšel naprej in vzel s seboj slatinsko
steklenico. Ko se je vrnil nazaj, je prinesel ste¬
klenico polno zlata. Vedel je namreč za studenec,
čigar voda prinaša s seboj zlato. Pod curek je
nastavil steklenico, zlato je padalo na dno ste¬
klenice, voda pa se je odtekala. V enem letu je
bila steklenica polna zlata. In Lah je prišel vsako
leto, vedno ob istem času. vzel polno steklenico,
prazno pa postavil pod izvirek. Tako je Lah dolgo
prihajal po zlato. Ko pa je opešal in slutil smrt,
je izročil, preden je izdihnil, svojima sinoma listič
papirja, na katerem je bilo načrtano, kje je stu¬
denec. Povedal jima je, da naj iščeta v tretji gori
od Matka, kraj stene blizu vode, s ploščo pokrit
studenec. Sinova sta se res podala na pot in vse
prebredla, a zastonj. Tudi domačini niso imeli
sreče.

Bajke 21

321

255. Daritve.

I. Naš sosed, godec in šaljivec, kakor so na
splošno naši godci, me je vprašal, ali vem, kaj je
to: »Čigar sem bila lani hči, sem letos mati. Za¬
hvali se mi, ti, moj sin, moje matere mož.« Jaz
seveda te zastavice nisem mogel uganiti, zato mi
jo nazadnje vendar on sam na kratko takole raz¬
jasni: Neki človek je bil zaradi nekega pregreška
obsojen, da ga živega v zid zazidajo, tako da bi
mu samo pred usti ostala v zidu odprta linica. In
tako se je tudi zgodilo. Imel je pa dobro hčer, in
tej se je oče zasmilil. Da ne bi moral, tako zazidan,
še od gladu umreti, ga je vsako noč skrivši ob¬
iskovala in ga čez ono linico dojila kakor svoje
dete ter ga tako s svojim mlekom ohranila v živ¬
ljenju. Zato si je pela pesmico: »Čigar sem bila
lani hči, sem letos mati; zahvali se mi, ti, moj sin,
moje matere mož.«

Ta zastavica je gotovo samo eno zrno, a na¬
vedeno tolmačenje le neznaten in izpopačen osta¬
nek kakšne stare pravljice, kateri je mogla biti
vsebina in vir slična pesmi o zidanju Skadra.

II. Na Meljincih v Prekmurju je Mura nekdaj
jako podkapala bregove in se približevala vasi.
Meljinčarji so jo začeli »biirati«, pa bilo je vse
zaman. Mura je le dalje kopala in je že hotela
vdreti v vas. Nato so si »dogolčali« vaški pogla¬
varji, da bodo dečka, starega sedem let, živega
zakopali poleg Mure in s tem zabranili, da Mura
ne bo dalje podkapala. To so tudi učinili. Blizu
Mure so izkopali malo večjo jamo in v njo so med
dve blanji deli sedem let starega Džurovega Šte-
veka pa so ga živega zakopali. Siromaček je pre
jako brečal, ali kaj, ko pa usmiljenja ni bilo.
S tem delom so Meljinčarji zabranili. da jim Mura
zdaj več tako ne podkaplje, kakor je podkapala
prej. O Džurovem Števeku se pripoveduje, da se

322

je pred kakimi petdesetimi leti v snu skazal neki
pobožni ženski, pa jo je prosil, naj nagolči vaško
poglavarstvo, da ga odkopljejo iz groba. Pogla¬
varstvo je to dovolilo, pa so ga že začeli odkapati.
Komaj so parkrat zasekali zemljo, že je nastala
velika dišava. Nato so pa prišli pandurji in so
prepovedali odkopati tega mučenika. Zatem je
dolgo vse tiho bilo. Samo zadnja leta je zopet* čuti,
da se prikazuje svetlost na tistem mestu, kjer je
siromak Števek živ zakopan.

III. To je bilo v tistih časih, ko naši pradedje
še niso poznali rži in pšenice. Tedaj je živel ob
Dravi na Koroškem zelo bogat ribič. Vse svoje
premoženje si je pridobil s tem, da je pridno lovil
ribe v Dravi. Poln hvaležnosti je vprašal nekega
dne Dravo: »Mamica Dravica, s čim naj ti po¬
vrnem, ker si mi pomagala do blagostanja?« Drava
pa je rekla: »Pojdi daleč po svetu. Tam v daljnem
kraju najdeš ljudi, ki imajo bel in ržen kruh;
kupi mi od vsakega po en hlebec in mi ga prinesi.«

Ribič se je odpravil na pot in prišel v bogate,
lepe kraje. Ljudje so tam jedli, česar on dotlej ni
poznal: lep kruhek. Kupil je dva hleba, kakor mu
je Drava velela. Ko se je vrnil, je vrgel hleb pše¬
ničnega in hleb rženega kruha v Dravo. Nato je
Drava začela naraščati in je poplavila ves levi in
desni breg. Ko pa je voda odtekla, jela je zeml ja
odganjati lepo rž in rumeno pšenico. Tako so
ljudje dobili seme in začeli povsod sejati rž in
pšenico.

236. Uroki.

I. V semiški gori so pred leti pili možje v cer¬
kveni zidanici (kleti) in se pogajali za neko stvar.
Stopila je v zidanico žena in jih prosila, naj ji
dado piti. Odgovorili so ji, da ne morejo dati vina
zaman, ker je cerkveno, a ona se je obrnila in
odšla. Ko je kmalu potem možem pošlo vino, ga

21 *

323

je hotel eden natočiti iz soda; ali vino je teklo
gosto ko sukanec (močnik) iz soda. Prestrašili so
se možje — malo prej je bilo vino čisto in dobro.
Hitro se je domislil eden izmed njih, da je baba
vino uročila. Potegnil je s klobukom po sodu in
ga vrgel stran. Čez nekoliko časa je zopet pobral
klobuk, in potegnil drugič po sodu, tako tudi
tretjič; klobuk pa je vselej proč zagnal, ker ko bi
še kdo nosil tisti klobuk, bi prešli uroki nanj in
bi morda umrl. Ko je to dovršil, prerezal je na
sodu četrti obroč in storil z njim prav tako kakor
s klobukom. Vino je bilo čez nekaj časa zopet
čisto kot zlato. (Krupa.)

II. Na njivi je oral dečko. Prišla je mimo žena
in rekla: »Kaj, orješ?« »Orjem. da!« je odgovoril,
žena pa je pogledala vola in odšla. Vol se je pre¬
cej zvrnil, baba ga je uročila. Dečko ga je hitro
pogladil s klobukom, potem se pa zopet pokril, ali
v svojo nesrečo! Uroki so prešli nanj; domov pri-
šedši je legel v posteljo, a v štirinajstih dneh so
mu tesali rakev. (Primostek.)

237. Vedeževanje.

I. Neka koroška kmetica je svetovala svoji
dekli, da naj nese ob polnočnici hleb kruha okoli
cerkve; srečal jo bo mož, ki jo bo kdaj vzel. Dekla
je naredila tako. Ko je prišla domov, je očitala
gospodinji: »Tako ste se bali za hlebček, da ste mi
že na prag poslali gospodarja, ki sem mu morala
oddati hlebec!« Gospodinja je bila hudo žalostna
in je rekla: »Kadar boš rezala svojim otrokom
pogače, ne odreci mojim kruha!«

Gospodinja je še tistega leta umrla, gospodar
pa se je poročil z deklo.

II. Neka dekla na Koroškem je slišala, da
more zvedeti, kdo bo njen mož, če gre v kresu

324

plet majaron. Povedala je gospodinji, kaj name¬
rava, in gospodinja ji dovoli, naj gre na vrt in iz-
pleve gredico majarona. Pri tem delu je pa dekla
zaspala. Gospodarja tiste čase že teden dni ni bilo
doma; črtil je namreč v planini; izsekaval je
grmičje na gosposkih pašnikih, ker je bil napo¬
vedan »šborn», to je rabota v zadrugi. Pa vendar
je gospodar zbudil dekle iz spanja z besedami:
»Pusti to delo, saj ni zate!« Ko je prišlo dekle
v hišo, je reklo gospodinji, da bo treba hitro kaj
skuhati za gospodar ja, ki je prišel s planine in jo
zalotil, ko je zadremala pri pletvi in baš nekaj
lepega sanjala. Gospodinja je postala žalostna,
ker je spoznala, da ji bo umreti in da bo mož po
njeni smrti vzel deklo za ženo; mož namreč sploh
še ni bil prišel s planin. In tako se je tudi zgodilo.

III. Na Lešah v Mežiški dolini je živel rudar,
ki ni poznal strahu. Slišal je, da je moči zvedeti,
koliko ljudi bo med letom umrlo v hiši, če teče na
sveti večer trikrat okoli hiše in vselej pogleda
skozi okno. Tako je tudi storil. Videl je v hiši štiri
ljudi na mrtvaškem odru. Šel je nato v sobo in
močneje privil svetiljko, potem pa je še enkrat
tekel okoli hiše. Drugič je razločno videl na
mrvaškem odru štiri rudarje, ki so z njim stano¬
vali v hiši. Še na božič se je preselil k drugemu
kmetu. Tisto leto se je zgodila v rudniku nesreča
— zasulo je vse štiri rudarje, ki so stanovali v
hiši in jih je njihov neustrašeni tovariš videl na
sveti večer mrtve.

238. Kolomon.

I. Več Vrsenčanov (iz soške doline) je šlo na
Koroško trave kosit. Ker so jedli preveč zabeljene
jedi —• Korošci namreč silno belijo jedi — so bili
žejni, a vina ni bilo, vode so se pa bali. Potožili
so svojo nadlogo nekemu gospodu, ki je prišel

325


mimo. Ta pa jim zapiči nož v drevo, a po nožu
priteče presno mleko. Ko so se napili, so rado¬
vedno vprašali, odkod neki je priteklo mleko.
Reče jim: »Vidite li krave tam na pašniku? Vsaki
kravi sem odvzel po nekaj mleka, le trem ne, ker
njihovi gospodarji trdno verujejo v enega Boga,
drugi pa smo si Bratje po Kolomonu.«

II. Na Cerkljanskem je nekdo zahteval od
Zlodja, ki ga je bil poklical v ris, naj mu ne daje
zakladov, ampak »veliki Kalamon«. Zlodej pa mu
je rekel, da tega ne more in ne sme storiti in da
rajši pove za vse zaklade sveta. Ker ga pa mož ni
hotel izpustiti, se mu je toliko vdal, da mu je
obljubil pripraviti knjigo, če dobi stavo. Domenila
sta se, da dobi stavo tisti, ki prej pride od mesta,
kjer sta baš bila. do moževe domače hiše; in sicer
naj gre mož prosto po poti, Škratlju pa sme na¬
pravljati zaprek, kolikor mu drago: hodil bo po
grmovju in kjerkoli mu ukaže. Določita torej dan
za to tekmovanje. Do takrat je mož prepregel od
risa do svoje hiše velik zavoj preje in jo tako
prevezal, da je bil vozel pri vozlu. Hudič naj bi
vse te vozle razvezal in prvi do hiše prišel ali pa
prinesel Kalomon. Mož je naglo hodil, a tudi Hu¬
dič je bliskoma odvezoval vozle. Baš je mož stopil
na prag, ko je bil Hudič razvezal zadnji vozel in
se ustavil tik njega. Tako se je moglo reči, da je
mož dobil stavo le napol. Hudič izvleče Kalamon
iz žepa ter mu ga s tako silo vrže v hrbet, da ie
mož pri tej priči mrtev obležal. Ker je bil Kala¬
mon namenjen edinole njemu, so našli mrtveca
samega, Kalamon pa si je vzel Hudič.

239. Desetnik.

Če rodi mati po vrsti deset sinov, tako da ni
nobene hčeri vmes, je deseti brat brez prave pa¬
meti in uide od doma. Ne ostal bi, pa najsi bi mu

326


kje še tako dobro stregli; gnalo bi ga vedno dalje.
Kdor bi pa desetemu bratu ne dal božjega daru,
bi storil velik greh. Isto velja tudi za deklice.

V imoviti kmečki hiši so imeli starši devet
hčera pa nobenega sina. Roditelja sta srčno želela,
da bi dobila vsaj enega sinčka; ali njune vroče
želje in prošnje so bile zastonj. Deseto dete, ki se
jima je rodilo, je bila deklica, ljubka deklica, lepša
od vseh devet prejšnjih. Roditelja sta ljubila de¬
klico pravtako ali še bolj kakor starejše hčeri.
Vendar se je mati večkrat na tihem jokala, ko je
pomislila, da bo moralo to dete iti v desetino. Dete
je vprašalo mater: »Zakaj so Vam, mati, vselej
rosne oči, kadar mi dajete kruha?« Mati pa je
molčala. Ko je bila najmlajša hči stara sedem let,
prileti ptičica na okno in nosi v kljunu zlat prstan.
Ptiček zapoje: »Peci, peci, mati, polančnico, popot¬
nico; deni vanjo ta prstan moj; kolač razreži na
desetero; predloži kosce hčerkicam; katera dohode
prstan zlat, bo morala v desetino iti.« Mati je sto¬
rila, kar ji je velel ptiček. Spekla je kolač, porosila
ga je s solzami in dejala v sredo prstan. Nato
razreže kolač in da vsaki hčeri kosec. Potlej vpraša,
katera ima zlati prstan. Vse po vrsti reko: »Jaz
že ne!« samo najmlajša hči molči in drži prstan v
rokah. Potem pa spregovori in reče: »Prišel je moj
čas.« Naveže si culico, sleče svileno obleko in si
obleče raztrgano. »Z Bogom oče, z Bogom mati, z
Bogom sestrice! Čez sedem let pridem nazaj, ko
boste možili najstarejšo hčer.« In se napoti po
svetu. Prva noč jo doleti v temnem gozdu. Sede
pod drevo, da bi tam prenočevala. Drevo ji pravi:
»Nocoj bo strašno treskalo in prva strela udari
vame; zapusti me in idi drugam.« Pride k drugemu
drevesu in reče: »Nocoj bom tu prenočevala. Dovoli
mi to milost.« Drevo ji pa pravi: »Pojdi stran,
deklica; ko tresne drugič, bo strela zadela vame.«

327

Gre k tretjemu drevesu, ki pravi: »Le mimo počivaj,
Desetnica, pod mojimi vejami; ne boj se nič hu¬
dega.« Čez sedem let se je vrnila v rodni dom.
Kako je bilo tu vse imenitno, ona pa bosa in raz¬
capana! Prosi svojo mater prenočišča. Ta ji pravi:
»Ne morem te prenočiti. Vidiš, kakšna si, vsa ne¬
čedna. Moram gostovati deveti hčeri, a ti ne spadaš
med svatovske ljudi.« Desetnica prosi znova:
»Ljuba mati, dovolite, da tu prenočim.« A ona je
ne usliši. Nato se Desetnica poslovi: »Bog Vas

obvarji, mati moja, Bog Vas obvarji devet sestra!
Bog te obvarji, dragi dom, da sem te sirota vsaj
še enkrat videla, raztrgana, razmršena!« Desetnica
gre nazaj po svetu in se ne vrne več. Mati pade,
omedli in izdihne dušo.

328


VI.

JUNAŠKE SNOVI.

240. Pes Marko in Pesjani.

I. Kjer se danes razprostira Svetsko polje, je
pred davnim, davnim časom stalo veliko mesto.
V njem so prebivali Ajdi. Vladal jim je mogočen
kralj, ki se mu je na stara leta rodil otrok. Jedva
je deklica zagledala luč sveta, že pristopi k zibelki
Žark žena in izreče trde besede: »Tukaj ni pome¬
teno, kruha ni na mizi: deklica bo največ ja vla¬
čuga na svetu, v sramoto staršem in v pogubo
rojstnemu mestu.« To izreče in izgine. Nekdo je
razodel staršem, kaj je prerokovala Žark žena, in
lahko si mislimo, da jim je bilo hudo. Da bi pre¬
prečil uresničenje teh strašnih besed, je kralj
ukazal zapreti hčerko, ko je dorasla, v samoten
stolp. Tam je preživela uboga deklica mnogo ža¬
lostnih let in ni smela priti z nobenim živim bitjem
v dotiko. Posebni služabniki so ji dajali živež
skozi zamrežena okna; ostro jim je bilo prepove¬
dano, da bi črhnili pri tem le besedico. Edino kralj
sam, ki je hodil tod mimo na lov, ji je rekel včasih
kako tolažilno besedo. Hčerka pa se mu je vedno
huje in bridkeje pritoževala nad svojo nezasluženo
usodo. Videla je druge otroke, kako se n§ polju
igrajo, trgajo rožice, love metuljčke, njej je bilo
vse prepovedano. Zaman je prosila, da bi se smela
vsaj pridružiti k igram na prostem, ali pa da bi
smel priti kak otrok k njej v sobo. Očetovo srce je
ostalo trdo. Tako je začela hirati. Nekega dne prosi

329

vsa v solzah očeta, naj ji da vsaj psička izmed
tropa psov v zabavo in igračo. Kralj se je dal pre¬
govoriti in je ugodil njeni želji. Bilo mu je v ne¬
srečo, da je to storil. Deklica je pozabila v družbi
te živali na vse drugo in se igrala noč in dan s
svojim nemim tovarišem. Povila je nestvor, napol
človeka, napol psa. Kralja je novica grozno potrla,
vendar se ni upal dvigniti roke proti lastni krvi,
saj si je moral očitati, da je nesrečo zakrivil on
sam. Nesrečna kraljična je preživljala kajpak ža¬
lostne dni; vse jo je zaničevalo, brano so ji metali
samo še od daleč. V solzah je negovala mlado bitje,
Pesjana, ki je hitro rastel in se kmalu potepel iz
domačega kraja, kjer ga je vse pisano gledalo, šel
je daleč na jug, čez sedem voda in sedem gora in
prišel za Gnilo morje v deželo, kjer so bivali
Peslajnarji, njemu podobna bitja. Med njimi je
kmalu postal vladar. Zbral je silno vojsko ter jo
povedel nazaj pred rojstno mesto. Ker se mu pa
ni hotelo vdati, ga je s silo zavzel in razdejal do tal.

II. Svoje dni je živel kralj, ki je imel tako lepo
hčer, da se je sam vanjo zaljubil. Zato je ni pri¬
voščil nobenemu moškemu in jo. je vedno skrival
pred mladimi vitezi. Kadar je odpotoval z doma,
jo je zaprl v samotno, nepristopno izbo. Ali hčeri
je bilo silno dolgčas in je zato očeta prosila, naj ji
dovoli vsaj malega psička za tovariša. Kralj usliši
njeno prošnjo. Ali kmalu je hči rodila strašno bitje,
ki je bilo pol pes. pol človek. Zato je dobilo ime
Pes Marko. Vselej je trikrat zalajal, preden je
spregovoril besedo. Ko je ta nestvor dorasel, je
strašno divjal nad beneškimi Slovenci in jih pre¬
ganjal kakor divjo zverino. Po mnenju nekaterih
je bil Pes Marko sam kralj Atila, ki je po svoji
grdobi in okrutnosti našemu narodu dobro znan.

III. Ohranjen nam je tudi spomin na junaka,
ki se je skazal v bojih zoper Pesjane. V vasici

330


Zagradom pri Slovenjgradcu je živel nekoč hraber
kmet, in sicer v hiši, ki se ji pravi še danes pri
Knezu. Postreljal je vse volkove, ki jih je nekdaj
bilo dosti v teh krajih. Nato je moral iti še nad
Pesjane in se je v vojski tako pogumno obnašal, da
mu je kralj podelil plemenščino kneza in ga po¬
stavil za varuha gradu. Mogoče kdo ve še kaj več
o tem našem rojaku?

IV. V deželo so bili prihrumeli divjaki, Pesjani
ali Peslajnarji, ki niso delali drugega kakor poži¬
gali in morili. Zvedeli so, da stanuje pod dolenj¬
skim Kumom pobožen in bogat gospod, ki se mu
je reklo Jošt. Prišli so ga iskat, da bi ga ubili. On
pa je pobegnil s svojo gospo Nežo na Kum. Divjaki
so šli za njim. Stoječ na griču je videl, da ga iščejo,
in je zbežal z ženo na drugi grič. Ko so ga prišli
iskat na drugi grič, se jim je umeknil z gospo na
prvi grič. Divjaki so dejali: »Ni ga bilo tamkaj in
ni ga tukaj, pojdimo ga iskat v jazbino.« Ta jaz¬
bina je bila v dolini med gričema in je šla daleč
v zemljo, morda do dna hriba. Ko je Jošt videl, da
so šli divjaki v jazbino, je šel za njimi in zametal
v jazbino debelo kamenje ter jo zabil. Pravijo, da
divjaki še zdaj včasih tulijo pod zemljo v jazbini.

V. Ako potujete iz dolenjske Kostanjevice
proti Sv. Križu, opazite kmalu na levi lep obrastel
hrib v obliki stožca. Od gradu, ki je stal nekoč vrh
hriba, je danes ostal samo še kup kamenja. K temu
gradu je spadal tisti kameni lev, ki ga vidite danes
v ljubljanskem muzeju. Prvotno sta bila dva taka
kipa, a eden ni ohranjen. Grad poznajo ljudje pod
imenom Stari ali Visoki grad; čudno je, da ga Val¬
vasor ne imenuje, dasi je moral za njegovih dni še
stati. Neki mejaš v Zagradu, vasi pod Gradiščem.,
mi je pravil, da je živel tod pred šeststo ali sedem¬
sto leti graščak Pes Marko. Prvotno da je imel po¬
sestvo v Ravneh (v Opatovi gori), a so ga od tam

331

pregnali sovražniki, menda kostanjeviški menihi.
Grad so baje porušili Turki, ki so z verigami stre¬
ljali nanj iz Drnovega, kjer je bilo rimsko mesto.
Umrl je Pes Marko nasilne smrti in je bil pokopan
v stari križevski cerkvi, ki je sedaj podrta, v žarhu
pod velikim oltarjem. V zidu so bili trije kamni,
srednji je bil Pes Markov. Kostanjevčani še danes
pravijo, če kdo od njih zahteva kaj nemogočega:
»Kaj misliš, da sem Markov pes!«

Na Kranjsko so prihrumeli Turki in so se za¬
ganjali brez uspeha v Visoki grad pri Kostanjevici.
Grad je bil lastnina nekega Marka Psa. Mož je nosil
na sebi mrtvaško srajco, ki ga je delala nevidnega.
Bil je pa obenem tudi glasovit strelec. S turškim
harambašem si je dovolil majhno šalo. Baš ko je
turški poveljnik bil pri kosilu, se priplazi Pes
Marko, neviden v svoji srajci, pomeri in Turčinu
odstreli kapuna z vilic. Ta umetnost butastega
Turčina preplaši, da še tisti dan odide spred gradil
brez plena in slave.

VI. Četrt ure od Dobrave, vasi v cerkljanskih
hribih, se dvigata dva grička. Med njima pa se
razprostira prijazna, nekoliko viseča dolina. Narod
jo zove Pri ajdovskih deklicah. V časih, ko so
molili prebivalci teh krajev še poganske bogove,
je stal ponosen grad na enem onih gričkov, zvanem
Na ogradi. Bil je trden, prostoren in višji od naj¬
višje sedanjih cerkva. V gradu pa je prebival jaki
in orjaški Ajd in dve hčerki njegovi. Ajd sam je
bil velikan, pa tudi hčerki njegovi sta bili po rasti
vredni svojega očeta: bili sta jačji od marsikatere
hoje, obraza očarljivo lepega, oči svetlih kakor
zvezde. Njuni krasni lasje, zviti v rumene kodrce,
so bili prepleteni z dragocenimi biseri.

Daleč v svojo deželo, ležečo za devetim morjem,
je zvedel Pesjanski kralj o krasnih Ajdinjah na

352

Gorenjskem. Zarotil se je, da ne bo prej miroval,
dokler ne dobi deklic v svojo oblast. S silno vojsko
se poda na pot. Povsod, koder je bodila ta kruta
drhal, je požigala, plenila in morila. Šele čez več
let je dospela na Gorenjsko. Tudi tukaj je vse raz¬
dejala, kar se ji je stavilo na pot. Čudni so bili ti
ljudje, namesto človeških so imeli pasje glave. Če
so se bojevali, so spuščali glasove, podobne lajanju.
Ko pridejo pred Ajdov grad, ga takoj naskočijo.
Ujamejo nesrečnega očeta ter ga razsekajo na
stotine kosov. A glej čudo! Vsi deli njegovega ži¬
vota so takoj okameneli. In še dandanes leže okoli
Ograde bele skale, ki so, tako pravijo ljudje, ze¬
meljski ostanki jakega Ajda.

Srečnejša je bila usoda njegovih hčeri; deklici
sta se srečno rešili in zbežali visoko gori v planine,
kamor jima niso mogli slediti Pesjani na svojih
konjih. To je pa divjake tolikanj razsrdilo, da so
razdejali krasni grad do zadnjega kamna. Dolgo
časa sta deklici živeli na planinah. Visoko gori na
Krvavcu sta sedeli noč in dan in zrli doli v nižavo
na razdejani grad in na truplo očetovo; bridko sta
jokali in točili krvave solze v taki množini, da je
z vrha Krvavca pritekel krvav potok solza. Odtod
ima gora še dandanes svoje ime!

Ko sta deklici naposled uvideli, da Pesjanov ni
več v deželi, sta prišli nazaj v nižave. Nastanili sta
se v koncu že imenovane doline v votlini pod sivo
pečjo, izpod katere izvira bistra vodica. Narod ju
je rad obiskaval, bodisi iz radovednosti, bodisi iz
potrebe. Bili sta jako darežljivi in prijazni. Bol¬
nike sta ozdravljali s čudežnimi zelišči, kmeta sta
učili delati, svetovali sta mu, kdaj naj seje ali
žanje. Tedaj so pa prišli v deželo možje, ki so
oznanjevali novo vero v edinega Boga. Tudi do
ajdovskih deklic je prišel glas o novi veri, vendar

333

sta bili tako prevzetni, da nista hoteli ničesar čuti
o edinem Bogu. Zato pa ju je Bog kaznoval in mo¬
rali sta umreti. Še dandanes se vidita v Ajdovi
dolinici dva grička, na katerih ne raste nobena
trava. Grička sta ukleta, ker pod njima ležita
nevernici.

241. Kristjan uteče iz pesjanskih rok.

Nekdaj so živeli onkraj Mure, na jugovzhodni
strani od nas, Pesjani. Bili so male postave, pa
silno močni. Usta so imeli podolgovata kakor psi.
Najrajši so jedli naše krščanske ljudi: kupovali
so jih za drag denar in ob priložnosti so jih tudi
šiloma jemali. Imeli so svojo vero in svoje templje;
v njih so mučili kristjane. Morali so skakati s priž¬
nic na tla, kamor so Pesjani nastavili britve in nože.

Nekoč so Pesjani ujeli pobožnega moža. Bil je
z verigami k postelji privezan, a nad njim je visela
brana, pripravljena, da jo spuste nanj, kadar pride
njegova ura. Drugače mu pa ni šlo slabo, ker so
ga pitali z mlekom in orehovim jedrčjem. Ta mož
je pa neprestano molil na čast brezniški Devici
Mariji (podružnica hočke cerkve), da bi ga rešila
Pesjanov. In res mu je šlo po sreči. Mož je sklenil
prijateljstvo s pesjansko deklo, ki mu je stregla.
Iz usmiljenja in ljubezni mu je povedala, da bodo
še tistega dne brano nanj spustili. Mož je podnevi
molil, proti večeru pa mirno zaspal. Ponoči je
prišla k njemu Bela gospa in mu je velela vstati.
On se je dvignil in bilo je o pravem času, kajti koj
nato je padla brana na tla. Tista Bela gospa je
zginila, on je pa stal, da sam ni vedel kako, za ve¬
likim oltarjem v cerkvi Matere božje v Brezju.
Želez je, s katerim je bil okovan, je še sedaj za
oltarjem v spomin na to prigodbo.

334


242. Kralj Pesoglav.

Kralj Pesoglav je bil, pripovedujejo hrvaški
Podgorci, vražje pasme, je imel pasjo glavo, člo¬
veški trup in kozje noge. Pridivjal je s svojo vojsko
v Podgorje in tamkaj strašno pustošil, a nihče ga
ni mogel z orožjem nadvladati, dokler ni prišel
nadenj neki svet škof. Ta mu je stopil nasproti na
čelu vojske. V roki je držal sveti križ in ga je
preklel ter nagnal vragove, ki so mu bili na pomoč,
in ko je svetnik to opravil, tedaj so Hrvati ubili
Pesoglava in mu uničili vso vojsko. Nadalje pripo¬
veduje povest, da je škof dal izkopati v sedanji
Več ki kuli (na podnožju Velebita) devet in devet¬
deset sežnjev globoko jamo in jo obzidal z živim
debelim zidom, kakor za kakšen studenec, pa je
pometal vanjo Pesoglava in njegovo silno blago, ki
je bilo prokleto in si ga nihče ni smel prisvojiti, da
se ne pregreši in ne zgubi dušo. Nekoliko sežnjev
povrh tega pa je dal zakopati blagoslovljeno raz¬
pelo, da Pesoglav ne bi kdaj izšel iz groba in se
vrnil na svet ter znova započel svoja kriva dela.
A dokler je tam sveti križ, se tega ni bati, ker
Pesoglav se mu ne sme približati.

243. Atila.

I. Četrt ure od kapelske cerkve blizu Radgone
je proti jugoizhodu kraj, ki ga ljudstvo imenuje
Gradišče. Leži na majhni višini, je obdan z jar¬
kom in obrastel z mogočnim bukovjem. O tem
Gradišču pripoveduje narod, da je bil grad, ki je
stal na tem mestu, prvotno last grofa Kocijana ali
Kacjana, ki je gospodoval tej okolici. Ko je grof
Atila prilomastil v te kraje, se je Kocjan, videč, da
ni moči ubraniti se silovitemu Hunu, skril in sicer
skoz skrivna vratca v votlino, ki jo je imel nalašč
za kako silo pripravljeno poleg svoje spalnice.

335

Atila pride v grad, pa grofa ne najde. Slutil pa je,
da ni daleč; zato se umakne z gradu v bližnji gozd
in čaka, da bi grofa dobil z zvijačo v pest. Nekoč
nenadoma pridrvi pozno v noči na grad. Grof je
imel komaj toliko časa, da je skočil s postelje ter
zbežal v svoje skrivališče. Atila pride v sobo in
najde posteljo razpravijeno; ko jo potipa, je bila
še topla. Sedaj je vedel, da je grof nekje v bližini;
začne preiskovati grad in končno zasledi grofa v
njegovi votlini. Ubije ga in se polasti gradu. V tem
gradu je potem bival in tudi umrl. Pokopali so ga
med Muroj in Dravoj v zlati, srebrni in železni
krsti: a da nihče ne bi vedel, kje počiva hunski
vladar, so poklali vse pokopiče. Od gradu ni ni-
kakega sledu več, le v zemlji se še nahaja opeka
in kamenje. Še danes na tem groblju straši.

II. Nedaleč od Kapele stoji precej vzvišen
hribček, ki mu ljudstvo pravi Gradišče ali Šutjov
gaj. Pravijo, da je tu stal nekdaj lesen grad, v
katerem je stanoval Atila, kralj Hunov. S svojo
nešteto vojsko je ropal in požigal daleč naokrog.
Kogar je ujel. je moral z njim v sužnost. Na veliko
žalost njegovih vojakov je Atila nagloma umrl.
Njegovo truplo denejo najprej v zlato trugo ali
krsto, to v srebrno, obe pa v železno ter ga pokop¬
ljejo med tremi hrasti v Šutjovem gaju. Atilov duh
pa ne more najti miru, ker so ga ujeti sužnji za¬
kleli. Na njegovem grobu gorita vsako noč dve beli
sveči in Hudič suši na beli rjuhi denarje. Atila jih
mora sipati v podzemeljsko klet, ki je globoko pod
grobom, napolnjena s samim srebrom in zlatom.
Opolnoči prilezejo iz zemlje grozovite kače ter
nastane strašen šum in hrum. Hudi duh naglo
spravi vso ostalo srebrnino in zlatnino, ki si jo
namah naloži Atila. Z njo izgine v podzemeljsko
klet. kjer tako rjovi, da mimoidočega človeka
obide strah in groza. Kdor bi pa zašel o tej uri h

336


grobu, bi ga Atila raztrgal na solnčni prah. Tudi
podnevi nima Atila pokoja; prikazuje se ljudem
kot lepo opravljen lovec. Oblečen je v zeleno obleko,
na glavi pa nosi črno kapo, koje ščit je tako svetel,
da Atili ni moči dolgo gledati v obraz. Kogar sreča,
gre molče mimo njega, a nikomur ne stori nič ža¬
lega.

III. Kralj Atila je znan tudi beneškim Sloven¬
cem. Po Furlanskem je razdejal vse cerkve, gra¬
dove ter dve stari mesti, Čedad in Oglej. Tudi
Gronumberg, kjer so bivali krvoločni plemiči, je
zrušil v prah. Le čedadska slovenska kraljica se je
pred njim rešila v Landarsko jamo. Dočim so
morali njeni ljudje stati noč in dan na straži, je
ona phala žito v stopi in pripravljala testo za
kruh. Že so mislili Huni, da so oblegance izstradali,
ko je vrgla kraljica vrečo zrnja mednje, rekoč:
»Če me oblegate še toliko let, kolikor je zrn v tem
Žaklju, mi ne morete do živega.« Nato so Huni
zgubili pogum in odšli. Tako je slabotna žena
ugnala Atilo, bič božji.

IV. V starih časih je stalo na kraju sedanjega
Virja (četrt ure od Stične) veliko mesto. Tam, kjer
še današnji dan stoji gaberje, se je sprehajala
virska gospoda. Ob gomilah, ki leže tam in so
sedaj prerastle s hrasti, je imela gospoda vrtiče;
napravljala jih je pa zato tako okrogle, da je
plesala po travniku okoli njih starinski ples
»ovrtenico«. Nad Virjem, kjer stoji zdaj cerkvica
na Gradišču, je pa stala trdnjava in vojvoda vir-
skega mesta je imel zmerom štiritisoč in še več
mož v orožju, da se je branil sovražnikom. Po¬
slednji vojvoda se je razprl z nekim sosednim
knezom, ki mu je bilo ime Artulja. Le-ta je prišel
z veliko vo jsko naden j ter jo ra z položil okoli in
okoli virskega obzidja. Hud boj se je vnel med
Vircem in Artuljo. Nazadnje so pa Virci obnemogli,

Bajke 22

337

ker jih je Artulja nepretrgoma nadlegoval iz svo¬
jega taborišča na južni strani. Morali so zapustiti
trdnjavo in so pobegnili v Metnajski gozd. Artulja
je mesto razsul in razdel do tal, prebivalce pomoril
in poklal ter uničil še vojsko virskega vojvode v
metnajskem gozdu. Ostanki virske vojske so se
naselili v Metnaju, vasi, ki je danes prav majhna.
Artulja je odrinil naprej, v svojem taboru pa za¬
pustil nekaj ranjenih vojakov in izmed teh so si
postavili oni, ki so okrevali, hiše in so imenovali
kraj po svojem poveljniku Artižo vas; to ime ima
vas še dandanašnji. Pozneje so na Virju stavili hiše
in podirali v ta namen ostanke prejšnjega mesta.
Kar je ostalo lepega rezanega kamenja, so ga
bržkone odpeljali stiški menihi in porabili za razne
zgradbe.

244. Prihod Slovencev.

I. Očetje naši so stanovali nekdaj v izhodnih
deželah, tam kjer sije in greje solnce leto in dan,
kjer je zlata obilo in bogastva brez mere. Toda
sčasom so se ljudje v onih krajih do čuda pomno¬
žili in naši očetje se napote iskat drugih selišč.
Ker so bili miroljubni, so rajši zapustili kraj obilne
sreče, ko da bi se rvali in pobijali. Boginja, ki jih
je ljubila zavoljo miroljubnosti, da popotnim
zrno, rekoč: »Koderkoli boste potovali, vsadite to
zrno; kjer ozeleni in zraste, tam ostanite. Ako pa
ne ozeleni v treh dneh, ga izkopljite in pomaknite
se dalje.« Nikjer ni ozelenelo zrno: ne na bregu
Črnega morja, ne po planjavah poljskih, ne po
gorah nemških, le v zemlji slovenski je ozelenelo
in se razcvetelo vse belo ter prineslo sad prijeten
in obilo koristen. — In še dandanašnji seje Slo¬
venec ajdo. Če jo suša pritisne ali slana popari, je
slabo za našega kmeta.

338

II. Domovina starih Slovencev je bila Panonija.
Pri mestu Krapini so živeli na treh hribih trije
slovenski glavarji, Leh, Čeh, Meh (tako so rekli v
tistih časih namesto Rus). Ti vladarji so se borili
z Rimljani in bi si kmalu pridobili neodvisnost, da
jih ni izdala sestra Yylina. Za kazen so jo ubili in
ustanovili tri kraljestva: lesko, češko, meško ali
rusko. Še danes se imenujejo one tri gore: Krapina,
Psarji, Čabac; pod krapinskim hribom kažejo v
neki votlini grob izdajalske sestre,

III. Slovenci, ki so se naselili v Karantaniji, niso
vsi ostali tamkaj, nego so šli proti severu. Vodil
jih je knez Krak in postal leski ali poljski vladar.
Njemu je sledila v vladi njegova hči Vanda.

IV. Slovencem v beneški ravnini je sprva vla¬
dala slovenska kraljica v Landaru.

V Brdih pri Skolah je gomila, v njej počiva
knez Svetoslav.

245. Vurberški Kresnik.

I. Bilo je pred davnim vekom, ko so prišli Slo¬
venci v svojo sedanjo domovino. Silni gozdovi so
se razširjali takrat po hribih in dolinah; v šumah
so bivale Rimske deklice, ki so po božjem povelju
učile naše pradede koristnega dela: živeli pa so
tam tudi vsakovrstni sovražniki človeškega rodu.
Zlasti je bila pradedom v nadlego zmajska zalega,
bivajoča v globokih gorskih vodah. Iz svojih skri¬
vališč je cesto pridivjala na dan in pustošila polja
in ugonabljala ljudi in živali. Proti jutru Slovenske
dežele se je razprostiralo kraljestvo Kačje kraljice:
od tam so prihajali zločesti čarodeji odnašat bla¬
goslovljeno žetev iz dežele. V takih stiskah je
obudil gospod Bog slovenskemu rodu zaščitnike,
ki so vladali poedinim plemenom; imenovali so jih
Kresnike. Pripovedovati vam hočem življenje Kres¬
nika, ki je vladal njega dni v gradu Kačjaku ali

22 *

339

Vurberku. Še danes si pripovedujejo hvaležni po¬
tomci o tem svojem starem vladarju čudovite do-
godbe, kako je branil in čuval svoj rod.

Ta grad, ki je bil kesneje središče onega slo¬
venskega plemena, ki ga zovemo Doljance, so
začeli staviti leta 111 pred Kristovim rojstvom.
Najprej so ga mislili sezidati na hribu imenovanem
Grmada. Pa kolikor kamenja so podnevi spravili
na Grmado, toliko so ga drugo jutro našli na na¬
sprotnem bregu. Pravijo, da ga je Hudi duh znosil
ponoči tjekaj, ker ni maral, da bi se kdaj naselil
v njegovi bližini blagoslovljeni Kresnikov rod. Zato
so postavili grad nazadnje tja, kjer še dandanes
stoji. S svojega strmega hriba zre daleko čez širno
Ptujsko polje in čez solnčne Slovenske gorice.
Ljudje, ki so stavili grad, so bili še hajdi. V strašnih
grajskih ječah so imeli dva jetnika obsojena na
smrt. Ko so baš zastonj iskali izvir za grajski stu¬
denec, so se spomnili teh dveh nesrečnikov. Oblju¬
bili so jima življenje, če najdeta v gradu vodno
žilo in izkopljeta studenec. V veseli nadi. da si
rešita življenje, se podata nevoljnika na težko delo.
Kopala sta v globino, Bog zna koliko časa, in res
dospela do žive vode. Tako sta si priborila živ¬
ljenje in svobodo. Toda eden je v studencu nekaj
pozabil; spustili so ga po vožeh v globino in je v
vodi utonil; a tudi drugemu sreča ni bila milejša:
vsled pretežkega truda je umrl čez tri dni.

Ko so se kesneje naselili v teh krajih Slovenci,
se je v tem gradu rodil knezu, ki je takrat vladal
tej zemlji, deček, ki ga imenujemo v povesti Kres¬
nik. Toda vedeti morate, da to ni bilo njegovo
pravo ime; tako je marveč narod imenoval neke
vrste junakov, ki so bili odlikovani že od rojstva
s posebnimi vrlinami in prednostmi. Kresnike so
jih pa zato imenovali, ker so jih čakale baš ob
pomladnem kresu težke naloge, bitke s sovražniki

340

človeškega rodu. Tudi naš deček je postal Kresnik,
dočim nam pravo ime tega junaka ni znano. O
njegovem rodu pa vam moram povedati, da je
izhajal od samega nebeškega vladarja. Pradeda te
vladarske hiše naziva jo Slovenci še vedno »Boga
na zemlji«. Doznal sem tudi, da ga je mati nosila
devet let pod srcem in ga ni mogla poviti. Ko mu
je pa dala življenje, je opazila poreznica na njem
neko znamenje: pravijo, da so to bila konjska ko¬
pita. Po tem znamenju so modre ženske presodile,
da bo iz dečka postalo nekaj posebnega. Da bi
odvrnili od deteta vse hudo, so ga dali starši de¬
vetkrat krstiti.

Tisti, ki so prerokovali, da bo iz dečka postal
velik junak, se niso motili. Bil je v svoji mladosti
sicer tih in skoro boječ, toda »vidovit«: to se pravi,
skazalo se je, da zna več kakor drugi ljudje; tako
je znal čarati ali bajati in se spreminjati v vse
stvari. Ali se je naučil teh umetnosti sam, ali so ga
naučile Božje deklice, Vile, nam povest ne raz¬
odeva. Ko je dorasel, je svojo vednost uporabljal
le v prid naroda, ki mu je bil vladar. Ni bilo po¬
dobe, v katero se Kresnik ne bi mogel pretvoriti:
kadar se je, recimo, boril s sovražnimi duhovi za
žetev, je imel kamenito obleko. Zgodilo se je tudi.
da so ga videli kmetje v podobi svinje s konjskimi
kopiti, kako je letel čez polja. Sicer je pa bil malo¬
kdaj doma; hodil je, kakor vsi vitezi tedanjega
časa, v druge dežele »v žaud«.

II. To je bilo v tistih davnih časih, ko so še
knezi pasli svoje črede. Kresnik je imel dosti krav,
ki jih je najrajši sam pasel in tudi dojil. Mleko
njegovih krav je tako dišalo, da se je bila kača
večkrat skrila v hlev in izsesala kravam mleko.
Nekoč je knez zaspal, kar pride velikan iz Velenja
(menda Vouvel?) in mu pokrade čredo. Odvede jo
daleč v pohorske hribe in jo zapre v globoko vo-

341

tlino. Dolgo je Kresnik iskal svoje blago, pa ga
nikjer ni mogel najti. Imel pa je psa s štirimi očmi
in tega pošlje po svetu iskat. Hitro je pes izvohal
kravice. Zbeži nazaj, poročat svojemu gospodarju,
da je čredo našel. Kakor ptič zleti Kresnik čez
planine. V globoki tišini pohorskih gozdov je bila
votlina, iz katere se je čulo mukanje. Kresnik po¬
trka na vrata. Tolovaj, napol pozoj, napol človek,
mu noče dati krav. Kresnik ga ubije s streli. Po¬
polnejši konec ima povest o Vouvelu. Velikan
Vouvel ima globoko v votlini pohorskega Turjaka
skritega dosti blaga, ki ga je ukradel Kresniku.
Kresnik pride pred votlino in z debelim železnim
kladivom udari na vrata. Bela žena se oglasi od
znotraj: »Bodi si, kdor si, ne bodeš mogel odpreti!
Pa če vouvelico najdeš in rečeš: Hajd, krava, nazaj
h Kresniku, zemlji je treba dežja! tedaj se bodo
vrata hitro odprla.« Iskal je dolgo trave vouvelice,
pa je ni našel. Tedaj zagleda črno meglo, v kateri
je Vouvel jahal domov. Vname se boj. Kresnik
ubije velikana in reši blago.

III. V času, ko je bil Kresnik daleč nekje v
tujih deželah, je prišla odnekod strašna kača. Ko
se je spustila v Dravo, da bi prelezla vodo, se je
reka zajezila in poplavila polje; tako velika je bila
nakaza. Nato se je kača vlekla proti gradu in ga je
oklenila s svojim truplom,- rep v gobec potegnivši.
V gradu je živela zaprta lepa kraljična Vesina
(sestra Kresnikova?). Šest mesecev je pred graj¬
skim zidovjem prežal zmaj na Vesino. Na Jurjevo
je pa prišel lepi grof Kresnik s svetlim mečem in
stopil na kačo. Ta pa je imela peroti in je zletela
v zrak. Pa tudi Kresnik je znal bajati — zrastla so
mu krila in v zraku sta se Kresnik in Ses hudo
vojskovala. Ko kača vidi. da je slabša, ogovori
junaka: »Ne bo ti v prid, da mi jemlješ devico, ker
je tvoja sestra! Ne bo ti v prid!« Junak odvrne:.

342

»Kar mi je usojeno, se mora zgoditi; zastonj se je
temu upirati« in zamahne z zadnjim silnim udarcem
po njej. Kača telebne ob tla; on jo kesneje vrže v
grajski studenec in jo priklene s silnim lancem ob
pečino (kjer še dandanašnji leži). Ko je Kresnik
premagal Sesa, padala je sama zlata pšenička na
zemljo. Kresnik si je Vesino vzel za ženo in je
srečno živel z njo.

IV. Ko so gospodovali Kresniki, je vladala Kačji
deželi Kačja kraljica, ki ji je bilo mnogo kač pod¬
ložnih. Kraljica je imela čudodelno krono: kdor jo
ima, bo zmeraj enako bogat ko takrat, ko jo je
dobil, če bi tudi kaj vstran vzel. Kresnik je bil
bogat, a vzbudi se mu pohlep še za krono kralji¬
čino. Kaj ima človek, ako nima vsega; kaj pomeni
bogastvo, ako ni stanovitno? Sklenil je, polastiti
se krone. A to je bilo jako težavno, ker je kraljica
zelo skrbljivo čuvala svojo dragocenost. In če bi
se je že kdo polastil z zvijačo ali silo, bi jo vendar
težko unesel, ker bi ga kmalu došla truma kač,
poslanih od kraljice. Kaj si je zmislil naš Kresnik?
Nekega dne ga vidimo, kako zapušča svoj grad na
čelu nepreglednih vrst konjenikov. Konj za konjem
je zapuščal grajske staje. In kaki konji so bili to!
Takih ne vidite več na širnem Ptujskem polju.
Vsak jezdec je še gnal po enega konja s seboj.
Tako se je pomikala ta četa s Kresnikom na čelu
proti Dravi. Ko so jezdili kako uro, se obrne mol¬
čeči gospod h hlapcu, ki mu je bil najbližji, in reče:
»Tukaj razjahaj in glej, da bosta konja čila in
pripravljena ob mojem povratku!« Hlapec se loči
od čete, ostali pa nadaljujejo pot. Drugo uro nato
spet odkaže Kresnik drugemu hlapcu postajo. In
tako nadaljuje pot, dokler ne dospe do hriba, na
katerem stoji grad Kačje kraljice.

Kjer se znižuje zagrebško hribovje proti Savi,
je stal v starem veku Medved grad. V njem je

343

vladala v onih časih črna kraljica Mara. Še danes
pojo povsod kmetje o tej kneginji, ki ji pravijo tudi
Žalostna kraljica Mara. Žalostna pa je bila zato, ker
ji je Kresnik odnesel največ jo dragocenost sveta:
čudovito krono. Izmed grmičja, ki raste ob vznožju,
se je dvigala čudovita, kakor zmajeva glava, z ve¬
likim rdečim grebenom. Ostalo truplo je bilo pri¬
krito v grmovju. To je bil Kačec ali Kačji pastir,
ki čuva Kačjo kraljico. Kresnik razjaše in dvigne
velikansko golido mleka, ki jo je bil privlekel s
seboj. S to posodo krene proti mestu, kjer se je pre¬
mikala glava in ga ogledovala s svojimi zelenka¬
stimi očmi. »Zdravi, žlahtni gospod porkolab!« ga
ogovori. »Z Vašim dovoljenjem bom obiskal gospo
kraljico, tukaj sem Vam pa prinesel tole v darilo.«
In postavi predenj golido. Kačec je sicer nezaup¬
ljivo gledal prišleca, toda sladko mleko Kresni-
kovih krav je bilo darilo, ki se mu ni mogel odreči.
Kmalu se je nagnil čez rob in začel srebati. Toda
pustimo Kačeca in krenimo za Kresnikom v no¬
tranjost gradu! Kamor si se ozrl. same kače, po
cestah, po drevju in grmovju; tudi vhoda niso kra¬
sile prijazne vejice divje lože, ampak so ga opletale
kače. Ta kačji svitek se je pa umeknilpred vitezom.
Nihče mu ni branil, ko je vstopil v grad in korakal
gor in dol po tihih hodnikih, dokler ni našel v
dvorani kraljico, velikokrat okoli mize ovito. Krono
je nosila na glavi. Nedaleč od kraljice je bil črn
vran, ki se je besno zagnal v Kresnikovega psa
Videža. Kresnik je bil navajen raznih pošasti,
vendar se je zgrozil, ko je ugledal strašno kačo.
Toda ohrabri se, stopi prednjo in reče: »Zdravo,
slavna kraljica Mara!« in se ji prikloni z viteško
dostojnostjo. Tedaj spregovori kača z rahlim gla¬
som, ki je pa izražal nejevoljo: »Kdo si, vitez ne¬
znani, ki si se drznil vstopiti s takim spremstvom?«
Gledala je proti psu, ki je nejevoljno renčal. Kres-

344

nik ji pravi: »Tole je moj ščit. Vladar sem slo¬
venske zemlje, kar je leži na vzhodni strani. Slišal
sem veliko slavnega o Vas in Vaši deželi in prišel
sem, da Vam ponudim svojo službo, ako jo rabite.«
Nato ona: »Poznam tvoj ščit, znamenje tvojega
rodu; bodi pozdravljen v naših dvorih, ako pri¬
našaš mir.« V tem hipu je stala pred njim krasna
gospa prebele barve, a črnih las, ki jih je krasila
krona. Povabila ga je, naj sede. Začela sta kvartati.
Nekateri pravijo, da sta igrala za kraljičino krono,
ki jo je gospa položila predse na mizo. Kresnik je
imel pri sebi psa, ki mu je karte pobiral, če mu je
katera padla na tla, kraljica pa si je morala karte
sama vzdigovati. To je Kresnik izrabil. Stresel je
njene karte nalašč na tla in ona se je sklonila pod
mizo, da jih pobere. Kresnik pri tej priliki pobere
krono in jo vtakne pod plašč. Kraljica ni ničesar
opazila. Sedaj je premišljeval, kako bi ušel s svojim
plenom. Skončal je igro, se kraljici lepo priporočil
in hitel, kar je mogel, na dvorišče do svojega konja.
Ko blisk zdrvi proti prvi postaji. V tem je pa kra¬
ljica že opazila tatvino in zagnala strašen krik po
deželi. Na mah privrši od vseh strani nebroj kač.
Vsa truma se zažene za Kresnikom, da bi mu od¬
vzela plen. V tem je pa že dospel z razpenjenim
konjem do prve postaje, kjer je razjahal in stopil
na svežega konja. Že so vršele kače v bližini, toda
na hrbtu novega konja jim je utekel. Tako je
hrumela ta gonja od postaje do postaje, čez hribe,
vode in gozdove. Kače so vriščale in sikale, konjiči
rezgetali, vode so bučale, drevje pokalo. Kača za
kačo je opešala na potu in padla na tla. Že so ga
pozdravljali od daleč beli zidovi domačega gradu,
že so se odprla grajska vrata, da ga sprejmo in
rešen je bil. Eni kači je pa vendar uspelo med
potom, da se je vpičila v Kresnikov ščit, ki ga je
za obrambo pred kačami nosil na hrbtu. Tičala

345

je v pestu okroglega ščita in že dvigala glavo, da
piči viteza v vrat. On jo zapazi ter otrese na tla.
Ko prileze kača do vrat in jih najde zaprta, tresne
z repom po njih, da sl je ves grad stresel; ležala je
odslej vedno pred gradom in so ji morali vsak dan
dajati vedrico mleka.

V. Nekoč je Babilonska kačja kraljica poslala
krivega Kresnika. Bil je vražji čarovnik (Vido-
vina!). Kraljica mu reče: »Dam ti pol kraljestva
in še svojo zlato krono, če mi ugonobiš Kresnika.«
Čarovnik zleti po zraku do Vurberka, Kresnikovega
gradu. Komaj se je približal gradu, že ga je iz¬
vohal Kresnikov pes. Na njegov silni lajež po¬
gleda gospodar skoz okno. Iz Drave se kadi črna
megla, iz megle pa gleda črn bik; v to podobo se
je izprevrgel Vidovina. A tudi Kresnik se spre¬
meni v bika in poleti v zrak sovražniku nasproti.
Z močnim čelom buši v črnega bika, ki premagan
telebne v vodo. Začelo je dežiti. Kmetice so držale
skoz okno roke in na polje je kapala sama zlata
pšenica.

VI. Nekoč je povabil Morski kralj Kresnika na
gostijo. Oženil se je z najlepšo Vilo, ki mu je za
doto prinesla devet sto devet in devetdeset gradov.
Knez je zapustil vurberški grad in stopil v zlato ladjo.
Za trideset dni je prispel k Morskemu kralju. Tam
so pirovali. da je bilo kaj. Jedli so povrtele, pili pa
samo forežino. Kačja kraljica, ki je gojila srd na
Kresnika, je zvedela, da ga ni doma. Hitro zleti
v vurberški grad in mu vzame lepo ženo Alenčico.
Knez se vrne domov in zve žalostno novico, kaj se
je zgodilo. Nemudoma se poda na pot, da reši ženo.
Sedem mesecev je moral hoditi. Slišal sem, da je
prehodil dvanajst dežel, doživel na tem potu naj¬
različnejše dogodke in se imel boriti z mnogimi ve¬
likani in nestvori, preden je dospel do Kačje kraljice.
Vname se huda bitka. Kresnik je pokončal vse so-

346

vražnike in njihovo vojsko. Toda Kačja kraljica
se je skrila v globoko gorsko votlino. Semkaj je
spravila tudi Alenčico in jo priklenila ob pečino;
grda kačja pošast jo je stražila noč in dan. Kres¬
niku se je posrečilo, da je vdrl v tisto duplo, zaklal
kačjo pošast in rešil svojo ljubo Alenčico.

VIL Nekega dne je začel Vurberški gospod od
ure do ure postajati slabši in bledejši. Ko je žalosten
počival v svojem dvoru, ga vpraša zvest kmetič:
»Kaj ti je, svetli knez, da tako blediš?« Kresnik
reče: »Kaj ne bi bledel, ko prihaja nadme so¬

vražnik, proti kateremu sam ne morem ničesar. Ti
pa mi moreš pomoči, ako te je volja. Danes nastane
strašna nevihta in hlišč. Na polju se bosta klala
dva neresta ali pera. Eden bo slok in mršav, drugi
pa strašno debel. Debelemu ne smeš pomagati, on
je že itak močnejši.« Zgodilo se je, kakor je Kres¬
nik napovedal. Ljudje so videli, kako sta se dva
neresta med seboj rvala in sekala. Tedaj je pri¬
skočil neki moški s polja, pa je slokega neresta
trikrat udaril po hrbtu in precej je začel debeli
zmagovati. Ko se je boj tako neugodno obrnil za
slokega neresta, je priskočil kmetič in pahnil s ki-
dalnimi vilami debelega neresta od zadaj v istesa
in nato je takoj podlegel debeli nerest. V tem hipu
se je vsulo z nebes na polje preobilo pšenice, da so
je naši kmetje imeli še preveč. Sloki nerest je bil
Vurberški Kresnik. Kesneje je pokazal kmetu svoj
hrbet; na njem se je poznal trikratni udarec s šibo
in grof mu je nejevoljno rekel: »Vidiš, kako si me!«

VIII. Na svojih pohodih po svetu je Kresnik
ugledal prekrasno hčer Kačje kraljice. Hodila se je
s svojimi tovarišicami igrat na neko livado. Knez
se je zaljubil v mlado črnolasko — svojo zvesto
Vesino (ali Alenčico) je pa nekako pozabil. Toda
bilo mu je v pogubo. Razmišljati je začel, kako bi
prišel v bližino ljubljene deklice. Na dvoru Kačje

347

kraljice se ni smel prikazati, ker ga je kraljica so¬
vražila, odkar ji je odnesel krono. Slišali smo pa,
da se je mogel spremeniti v vsako podobo. Tedaj
se je sprevrgel v palčka in se napotil proti kralji¬
činemu gradu. Ko je stal pri vratih, je zahteval od
straže, naj ga spuste v dvorano, ker hoče zasnubiti
mlado kraljično. Vse se mu je smejalo, vendar ga
povedo v dvorano. Tu je bila zbrana vsa gospoda,
ki se je prisrčno smejala, ko je začel pritlikavec
snubiti kraljevno. Minister dvora ga je hotel na¬
gnati in je zamahnil proti njemu s palico; ali palček
se mu zakadi pod noge in ga spodnese. Nato se je
zatekel pod zaščito same kraljične. Zvečer je po¬
skrbel za to, da ga niso nagnali iz dvorane, temveč
je smuknil v njeno sobo. Smel ji je sezuti pisane
čeveljčke. Pri tej priliki ji je pripovedoval, kako
imenitnemu gospodu služi. Ona se zasmeja in mu
odgovori: »Če je tvoj gospod takšen pohabe kakor
ti, ne more biti kaj posebnega.« V tem hipu pa stoji
pred njo v postavi ponosnega junaka. Vpraša jo,
ali hoče z njim. Ona privoli. Zunaj pred oknom je
hrzal in teptal zemljo konj krilatec. Sedeta nanj
in zletita v zore Vidove .. . On jo vprašuje, če jo je
kaj strah? Deklica odgovarja: »Kaj me bo strah,
kak me bo strah, saj si pri meni fantič mlad.« Ob
jutranjem svitu sta dospela do nekega njegovega
gradu. Tam jo je nastanil in potem obiskoval.

IX. Nekoč so prišli sovražniki od vzhoda in so
se utaborili pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju.
Njihov glavar je povabil vurberškega kneza na
obed. Kresnik je odgovoril, da ne pride. Opoldne,
ko je sedel sovražni glavar pri obedu in je baš
prišel kopun na mizo, se je Kresnik napravil ne¬
vidnega in je v istem času, ko je v Vurberku počil
kanon, vrgel zeljnato glavo skoz okno. Kopun je
zletel iz sklede, notri pa je ostala zeljnata glava.

348

Sovražnik se je začudil nad prebrisanostjo oble¬
gancev in zgubil pogum.

X. Tako je vladal Kresnik svojemu narodu v
dobrih in zlih časih. Ker je bil vedno zmagovalec
v bitkah in junaških pohodih, je v teku let očistil
svojo deželo sovražnikov. Ni mu pa bila sreča
vselej zvesta! Zgodilo se je, da sta se nekoč naš in
tuji Kresnik poskusila za žito. Vzela sta snop žita
in se počela zanj trgati; našemu je ostalo samo
vezilo v rokah, vse drugo je pa tuji odnesel. Tedaj
je rekel domači knez kmetom, naj delajo debele
pase, ker v njih bo dosti žita, drugo latov je bo pa
prazno. In res so iz pasov največ namlatili. Vendar
je pa bila letina bolj slaba.

Truden se je nekoč vračal Kresnik domov, ves
razsekan in zdelan. Bilo je proti jutru, ko se je
spustil na grajsko lino. Žena je opazila, da ponoči
vstaja in nekam izginja. Tudi tokrat ga je pogre¬
šila. Ozira se po njem in ga ugleda bledega in
krvavega na lini. Tedaj je Kresnikova žena storila
nekaj, česar ne bi smela: ne vem. ali se je odločila
k temu iz ljubosumnosti ali svojevoljnosti. Pokliče
svoje dekle in vzklikne, kažoč proti lini, tako da jo
je slišal mož: »Glejte, naš Kresnik gleda dol iz
lin!« Nihče razen samega Boga na nebu pa ne sme
vedeti, da ima kdo Kresnikovo naravo, sicer mora
Kresnik v istem hipu umreti. Ko sliši knez, da ga
njegova žena naziva za Kresnika, se zdrzne v
smrtni grozi, se slaboten skloni čez ograjo ter pade
na tla. Mrtev je bil knez vzhodne slovenske zemlje!

Jojme! Kako so narekali vsi povprek, ko so
nesli starega vladarja čez grajski most k pokoju:
»Umrl je naš oče! Kdo bo ščitil nas in našo deco
pred Besen jaki in Franki? Vzeli nam bodo dežele
in nam naklonili sužnje dni!« Ko se je tako pomikal
žalni zbor, se zasliši naenkrat iz grajskega jarka
strašen vrisk. Kača, ki je že toliko let oklepala

349

grajsko zidovje, se je bila odvila od svojega mesta,
švignila v zrak in se nato vrgla proti Farovšaku
in Logu. Kjer se je pomikala, je bilo videti, kakor
bi kdo s plugom brazdo rezal. Kmalu je bila v
Dravi: voda se je jezila in zajezila, ko se je vleklo
strašno truplo čez valove. In dalje in dalje je hitela
zrni ja nazaj v kraljestvo tmin. Po Kresnikovi smrti
se je začela nagibati moč slovenskega imena k za¬
tonu. Prišli so od vzhoda Besenjaki. poteptali
zemljo in vzeli narodu svobodo. Grad Kač jak si je
zasvojil tuj plemič. A nikoli ni pozabil Slovenec
svojih starih vladarjev in nikoli ni prestal upati,
da se vrne Kresnik in z njim zlata doba.

246. Nadaljnji odmevi Kresnikove povesti.

I. Med Lembahom in Trstenico se deli Drava v
dva rokava, ki oklepata lepi in tajinstveni Felber-
jev (kačji) otok. Visoki hrastje in lime se širijo v
krasnih vrstah, ostanki starih poslopij dokazujejo,
da so nekoč morale tukaj stati imenitne stavbe.
Ljudstvo pa pripoveduje, da biva v skalni duplini
na obrežju velikanska kača, ki čuva Kačjo kraljico.
Kraljica nosi na glavi krono iz dragocenih kame-
nov. Luskine njenega telesa so iz zlata. Samo ob
določenih dnevih prileze na svetlo in se prijetno
solnči na pečini. Kdor je tako spreten, da zvabi
proč veliko kačo stražarico s tem, da postavi
prednjo golido mleka in razprostre pred spavajočo
kraljico bel prt, temu se posreči, da se polasti dra¬
gocene krone, ki jo kraljica za hipec strese na prt.
A k o se dovolj urno ne umakne,'prihite na kraljičin
žvižg vse druge kače v strašanski množini in uduše
predrzneža s svojimi penami. Ako jim pa zbeži,
razgrizejo kače lastno kraljico.

II. Kronico si je zaželela lepa hčerka limbuškega
graščaka. Ko jo nekoč vpraša mlad vitez, bi li

350

r

hotela biti njegova žena, odgovori krasotica: »Ho¬
čem, ako si dovolj pogumen, da vzameš kači na
Felberjevem otoku dragoceno kronico in ‘mi jo
prineseš.«

Pogumni vitez takoj opaše meč in odide k
Dravi. Srečno preplava deročo vodo in dospe na
otok. Na solnčni trati najde Kačjo kraljico, ki je
baš spala. Kronica je ležala poleg nje. Vitez po¬
tegne meč, ga zavihti in razkolje kači glavo, da je
bila namah mrtva. Potem pobere kronico in hoče
z njo oditi. Pa o joj! Strah in groza! Na pobrežjn
so ga čakale vse kače in stezale proti njemu svoje
dolge vratove ter glasno sikale. Da bi jim utekel,
skoči v Dravo in hoče splavati na ono stran. Ali
kače se splazijo za njim, se mu ovijejo okrog te¬
lesa in ga opikajo do smrti.

III. Nekoč je kmet na Murskem polju videl
Kačeca, ki je imel krono na glavi. Rad bi jo dobil,
a ni vedel kako. Hodil je tako dolgo za Kačecem,
da je našel torišče, kjer se je kopal. (Pri kopanju
je snemal krono z glave.) Toda vendar se ni upal
vzeti krono. Mož se napoti k neki stari ženski, ki
je bila čarovnica. Vpraša jo, kaj naj učini. Čarov¬
nica mu pravi: »Sezidaj dolg hodnik, ki bo segal
do Mure. V njem napravi tri zelo močna železna
vrata. Na vsakih vratih mora biti taka vzmet, da
se vrata takoj odpro, čim pritisneš nanj. in se
potem sama zapro. Pri vsakih vratih pa si pripravi
po enega bistrega konja. Na četrtem konju jaši
k hrastu, pa hitro vzemi krono in oddirjaj k prvim
vratom. Tam skoči na drugega konja. Samo pazi,
da se ne ozreš nazaj!«

Kmet je vse to storil. Znal je, da se gre Kačec
vselej ob dveh kopat. Neke odvečerke, ko je bilo
že vse v redu, od jase proti Muri k tistemu hrastu.
Na zelenem hrastovem listu je ležala zlata krona,
ki je imela na sredini svetel kamen. Kmet jo hitro

351


pobere in skoči na konja. Dodirja do prvih vrat.
Vrata se na pritisk odpro in zapro za njim. Za
vrati stoji bister konj. Hitro na njegov hrbet in že
zdirja dalje. A že se sliši pri vratih strašno brliz-
ganje. Kačec je opazil, da mu je nekdo ukral
kamen. Takoj je zletel na hrast, se razgledal okoli
ter opazil kmeta, bežečega na konju. Kakor blisk
je šinil za njim. Strašno so zahreščala prva vrata,
ko je bušil vanje; tako je pritisnil, da so se zdro¬
bila v male trske. A kmet je že jahal dalje. Pri
drugih vratih ga je spet čakal bister konj. Komaj
ga zasede, že vdere Kačec s strašnim truščem skozi
vrata. A kmet brzi že proti tretjim. Jedva so se
zaprla tretja vrata za njim, že lopne Kačec z vso
silo obnje. Kmetič je mislil, da je izgubljen, a Ka-
čeca ni bilo več videti. Pri tretjih vratih je obležal
mrtev. Kmet je prodal krono za drage peneze. A ni
mu dosti pomagalo, kajti za leto dni ga je pičila
Bela kača, da je bil takoj mrtev.

IV. Kjer je veliko kač, tam imajo skupno sta¬
novanje pod zemljo ali v pečinah. Ena med njimi
je kraljica in nosi zlat obroč okoli vratu. Kače
imajo tudi zlato jabolko in ga včasih prineso na
svetlo pa se z njim malo poigrajo. Nekdo je bil tako
pameten, pa je vzel kolo od voza, šel na hrib in
ga spustil navzdol. Kolo brzi mimo kač in vse se
zakade v dir za njim, a jabolko puste. Človek
vzame zlato jabolko in ga shrani. Drugi dan je bil
toliko nespameten, da je šel pobirat kolo. V pestu
je bila skrita kača. Ko si zadene kolo na vrat in
se napoti domov, ga piči kača v tilnik in človek se
narnah zvrne mrtev. Zlatega jabolka pa nihče več¬
ni našel.

V. V Polšinah, mlaki pri Godomlju (ob sav.
Ložnici), živi v svojem dvoru Kačja kraljica. Zvita
je trikrat okrog kamnite mize, na kateri blesti
dragocena krona.

352


247. Kralj Matjaž (novejša sporočila).

Kralj Matjaž je bil dober vladar. Dajal je same
zlate kovati. Drugega denarja sploh niso poznali,
zato so bili takrat zares zlati časi. Pod košatimi
lipami so naši očaki vsak dan rajali in v svetle
kozarce natakali rujno vince. Bil je kralj Matjaž
slovenski kralj, naše gore list. Izbralo si ga je ljud¬
stvo na Gosposvetskem polju in v strmem krnskem
gradu je imel svoj prestol. Noč in dan so bila
odprta grajska vrata in vsak siromak si je mogel
izprositi milosti in pravice. Ker pa je bil Matjaž
bogat vladar, so mu drugi kralji zavidali in kakor
gosenic na repišče je nekoč iz onega kraja, kjer
zahaja solnce, prišlo sovražnikov nad Matjaža, ki
so v krvavem boju pokončali njegovo vojsko, tako
da mu je ostalo le še sto zvestih junakov. Vendar,
ker je bil kralj pravičen, ni bil ubit, ampak, ko
ga na begu sovražnik že misli zajeti, se odpre skala
v Pečicah, do katerih je bil pobegnil, pa ga skrije
pred sovražnikom. Tam sedaj počiva s svojimi
junaki in kadar mu bo brada devetkrat zrastla
okoli mize, ga bo dala gora nazaj, da srečno vlada
slovenski rod. Kakor smo slišali, se izvoljenim več¬
krat posreči, da pridejo do njega. Zlasti na starega
leta dan se vidi duplo, v katerem počiva stari
vladar.

Dokler je hodil kralj Matjaž po zemlji, je imel
tudi imenitnega mojstra za vojno orodje. To ni bil
nihče drugi nego kovač s Pasjega brda. Tudi ta je
sedaj pri njem v votlini in čaka, kdaj bo mogel
njegov gospod spet rabiti njegovo spretnost.

248. Junaška deklica.

I. Ta čas, ko so bili še Pesoglavci po naših
krajih, je neki dan plela lepa deklica sama na njivi.
Kar zagleda, da jih gre veliko krdelo mimo. Ker je

Bajke 23

353

vedela, da so hudi in so bili zavoljo svojih pasjih
in kosmatih glav strašni videti, je zbežala s polja.
Pesoglavci vidijo, da je mlada, in pravijo: »Uje¬
mimo jo!« Brž se vse krdelo spusti za njo v dir
Deklica je vedela, da ne uide njihovim urnim pe¬
tam, zato spleza na gosto smreko in se skrije med
vejami. Pesoglavci pa imajo pasjo glavo in v tla
obrnjene oči, zato ne morejo pogledati navzgor.
Tako niso mogli videti, na kateri smreki čepi de¬
klica skrita. Bodli so torej tako dolgo s svojimi
dolgimi sulicami ob deblih, od smreke do smreke,
da je pritekla po skorji nekega drevesa rdeča kri.
Obstopili so tisto smreko in jo izrvali; tako jim je
prišla deklica v pest.

Potem so jo zaprli v visok grad. ki ni imel nič
vrat. Tam notri ni videla žive duše, razen Peso-
glavce, ki so prihajali na noč domov, podnevi pa
so odhajali in zaklepali njo in neko mačko v sa¬
motno izbo. Samo lino so ji puščali odprto, da je
sijalo solnce skoznjo. Tam notri je neprestano jo¬
kala in prosila Boga, da bi prišla še enkrat k očetu
domov. Večkrat je mislila zlesti skozi odprto lino
na streho in s strehe skočiti na tla. A vselej, kadar
je vzdignila nogo, je skočila mačka na lino in začela
tako jezno renčati in brusiti kremplje, da je bilo
deklice strah. Nekdaj posebno joka in prosi Boga.
Kar zagleda pred seboj postarnega dedca. »Kaj ti
je, mlada,« jo nagovori dedec. »K očetu bi rada
šla,« pravi deklica. »Kako pojdeš? Ali ne veš. da
pesoglavski grad nima vrat?« reče dedec. »Vem;
ali jaz bi šla skozi lino, pa me ne pusti ta mačja
žival,« pravi ona. »Zato te ne pusti, ker ima mačka
v repu devet peklenskih Vragov, ki so vsi zmenjeni
s Pesoglavci. Daj mački kos mesa, in kadar gel bo
pobirala, ji odreži rep, ga vrzi čez ramo devet ko¬
molcev daleč skozi lino. in nič več ti ne bo bra¬
nila.«

354

Tako je dejal mož in izginil, da deklica ni ve¬
dela, ne kdaj ne kam. Storila je po njegovem svetu:
dala je mački mesa, v hipu ji je odrezala rep, ga
vrgla devet komolcev daleč čez glavo, in huda žival
se je tiho potuhnila v kot. Deklica spleza precej v
mraku skozi lino na streho. Ko ne ve, ne kod ne
kam dol ob zidu, zagleda kosorepo mačko, kako
počasi in klaverno leze po vrhu slemena na drugi
konec poslopja. Zleze za njo in pride do drevesa,
ki se je s svojim vršičkom dotikalo strehe. Ko vidi,
kako gre mačka po drevesu na zemljo, spleza še
ona in srečno uteče.

Medtem se je bila storila noč. Pesoglavci pridejo
domov in zagledajo kosorepo mačko. Brž uganejo,
kaj se je zgodilo, in dvanajst njih poišče sled in
steče za ubežno deklico. Medtem pa je bila ona
pritekla skoro že do očetovega doma. Njen oče je
imel kovačnico, zidano pri vodi. Tisto noč ga ni bilo
doma, ker je bil šel iskat izgubljeno hčerko. Zato
vodno kolo, ki je ponavadi gonilo kovaški meh, ni
klopotalo, ampak je bilo vse tiho. Vrata so bila
zaprta in okno z železno mrežo prepreženo; zato
ni mogla noter. Dolgo je klicala ter klicala, pa
očeta ni bilo. Zato premišlja, kako bi prišla noter.
Nazadnje ji pride v glavo, da lehko sname vodno
kolo in pride pri luknji v kovačnico. In res stori
tako. Komaj se oddahne in naredi luč, kar zasliši
zunaj govoriti Pesoglavce. Po sledu so bili prišli
za njo. Brž podpre vrata še bolj z železom, zasloni
okno, v roke pa vzame široko sekiro, ki jo je bil
naredil oče baš prejšnji dan, in se vstopi k lini,
skozi katero je bila sama prišla noter. Kmalu iz¬
vohajo Pesoglavci to luknjo, in eden pomoli svojo
pasjo glavo v kovačnico. Deklica mahne in mu jo
odbije. Potem potegne njegovo truplo popolnoma
noter. Drugi so menili, da je sam zlezel v kovačnico.

23 :

355

In skoro se je prikazal še eden in zopet eden skozi
luknjo. Vsakemu se je primerilo tako kakor prvemu.

Ko je prišel drugo jutro oče kovač žalosten
domov, je našel hčer in na kupu v kovačnici dva¬
najst Pesoglavcev, ki jih je bila potolkla hčerka.

II. O junaški deklici imamo s slovenske Ko¬
roške še drugo povest, ki je mogoče le nadaljevanje
prve. Deklica (Mlinarjeva Jera) je sama v mlinu,
kar opazi, da rije nekdo pri odprtini z glavo na¬
prej. Zunaj je bilo dvanajst roparjev, a deklica jim
odseka glave in potegne trupla v mlin. Tudi dva¬
najsti dobi globoko rano v glavo, vendar pa jo živo
odnese. Kesneje pride snubit to deklico v podobi
zalega viteza. Oče mu jo da in on jo odvede proti
domu. Med potjo sname pokrivalo in praša, kažoč
na strašno brazgotino: »Me li poznaš? Sedaj sem ti
prišel vračat, kar si mi storila!« V gozdu jo ukaže
privezati k drevesu, da bi jo ponoči raztrgale zveri.
Toda neki hlapec je imel z deklico usmiljenje in ji
je pritrdil vezi le narahlo, tako da se je mogla
rešiti. Ko pride drugo jutro tisti vitez oprezovat na
cesto, se skrije deklica na voz nekega usnjarja, ki
jo pokrije s kožami. Vse kože mora obrniti pred ro¬
parji, samo zadnje mu ni treba. Tako se deklica reši.

III. Kajkavska povest pripoveduje o deklici, ki
je šla na mlado nedeljo lešnike brat, pa jo ujamejo
»Pajščoglavci«. Odvedejo jo domov in jo pitajo z
jedrci. Nekoč sklenejo, da jo speko v peči, ali po¬
sreči se ji, da sune staro »Pajščoglavko« na vo¬
zičku v peč. Nato zbeži do vode in se prepelje
čeznjo v veliki buči. Pesjani jo zasledujejo do
vode.

249. Devin skok.

I. Poleg starodavne potvinjske cerkve (liffen,
na Koroškem) pada pečina strmo proti mlinskemu
potoku. Ta stena se imenuje »Devin skok« in narod

356

j

t

si pripoveduje o tem sledeče: Ko so še živeli potvinj-
ski gospodje v svojem gradu, je prišel nekoč ubog
tkalec s svojo hčerko v vas, ki se je razprostirala
pod gradom. Deklica je bila mlada in lepa in je
vsakemu ugajala. Posebno mladi graščakov sin se
ji je dobrikal s sladkimi besedami, kjer jo je videl.
Ali deklica, poštenega srca, se mu je upirala. Ne¬
kega dne je šla po griču navzgor k stari cerkvici,
da bi tukaj malo pomolila. Nato stopi k prepadu
in zre v globino. Naenkrat stoji nekdo poleg nje in
ji začne prišepetavati zaljubljene besede. Bil je
mladi grajski. Deklica ostane hladna kakor vselej.
Vse bolj tišči vanjo, ona se mu pa umika. Nena¬
doma sta ob robu. Mladenič jo hoče objeti, ona pa,
ki se mu ne more nikamor ogniti, zakliče: »Bog in
njegova pomoč!« ter skoči v globino. \ e s prepadel
zre mladenič za deklico. Vidi. kako se je lepo dvig¬
nila in šla dalje svojo pot. Dečko se je nato po¬
boljšal spričo čudeža, ki ga je doživel.

II. Vzhodne pečine tistega hriba, ki nosi ostro-
viški grad, se zovejo Devin skok. Tod se je strmo¬
glavila neka lepa hišna v grozno globino, da bi ušla
zalezovanju svojega gospodarja. Sam čudež božji,
da se ni ubila, ko je priletela na tla! Kmetič, ki je
imel ob hribu posest, je našel deklico ležečo v ne¬
zavesti in jo je naložil na voz stelje, s katero se je
baš peljal mimo. Odslej je služila pri kmetu za
deklo. Vitez je blodil v strašnem obupu okoli, misleč,
da je zakrivil dekletovo smrt. Sklenil je, v globoki
samoti nekje skončati svoje življenje, kar sreča
deklico v gozdu. Ona mu je že odpustila in ga
začne tolažiti. Vitez sklene, da pojde na božjo pot
v Sveto deželo. Kmetu, ki se je bil zavzel za de¬
klico, je dal pismo, s katerim mu je naznanil, da je
prost gospodar zemlje, ki jo obdeluje.

III. Med Doljami (Dellach) in Dobrjem (Do-
briach) pada strma stena k Milštatskemu jezeru.

357

I ukaj je skočila deklica v jezero in se rešila. Njen
zalezovalec, nevreden duhovnik, pa se je vrgel v
obupu nad svojim činom v vodo in je utonil.

IV. Na hribu pri Globasnici na Koroškem stoji
cerkvica sv. Rozalije. Nedaleč od cerkve je hrib
močno ra zoran. Tam se nahaja večja odprta jama.
Na stropu te jame se vidi okrogla odprtina, ki meri
približno meter v širino. O tem mestu si ljudstvo
pripoveduje naslednjo zgodbo. Neka zala deklica
iz bližnje okolice je ponoči srečala fanta, ki jo je
že dlje časa zalezoval. Deklica ga ugleda in se
spusti v tek proti vrhu hriba, ki nosi danes ime
sv. Rozalije. Toda fant ji je bil koj za petami in jo
je mogel vsak hipec zagrabiti; kar opazi deklica
tisti žleb in se s pobožno molitvijo vrže v brezno.
Tedaj se je zgodil čudež, ki jo je rešil smrti. Svet¬
nica sama jo je prestregla v naročje in rahlo po¬
sadila na tla. Deklica je tako utekla fantalinu in
se mogla mirno vrniti domov. V spomin na ta do¬
godek so postavili na tem mestu v votlini oltar, in
ljudje si hodijo še dandanes izpirat bolne oči z
zdravilno vodo, ki izvira izpod oltarja. _

V. Pri Pečah (Peggau ob Muri) se neka navpična
stena zove Devin skok. V bližini tega kraja je živel
gospod, ki je bil posestnik srebrnih rudnikov pri
Nemški Bistrici. Prihrumeli so v deželo Huni s
kraljem Atilo in gospod je moral na vojsko. Dočim
se je gospod boril zunaj po svetu, je prispelo v ta
kot zemlje krdelo Hunov in eden izmed njih je
začel nadlegovati ženo odsotnega gospoda. Žena se
vrže raz skalo v Muro, ki teče spodaj, in valovi
odneso nezavestno gospo na drugi breg, kjer spet
pride polagoma k zavesti. Kmalu najde tudi svo¬
jega soproga, o katerem je mislila, da ga ni več med
živimi — in še dolgo sta mirno živela v zatišju
svojega gradu.

358

VI. V Tremerju južno od Celja je Peč, kakih
dvajset metrov visoka skala, ki strmo pada v Sa¬
vinjo. Nasproti nje se dviga onstran vode strma
Vipota, noseča n*a svojem sedlu kmečki dvor, čigar
posestnik ima priimek Hudiček. Med Vipoto in
Dostom je poleg tega še Hudičev graben, t udi ta
kraj je pozorišče naše povesti. V Vipoti je namreč
dolga votlina, čarovniška luknja, ki se baje razteza
skoz ves hrib. Neki pastir je zašel globoko v to
votlino in našel tam na kamniti postelji ležečo po¬
dobo ženske, ki čaka svojega odrešenja. To je za¬
čarana kraljična. Odrešena bo takrat, ko pride
črnošolec, ki bo razvozljal črke napisa na navpični
steni ob vhodu v votlino. — Vrh Vipote je stal
nekoč, pravijo, grad in hud potres ga je spravil
v prah.

VIL Pred davnim vekom je živel na devinskem
gradu na morju zloben vitez, ki je zelo slabo ravnal
s svojo tiho, pošteno ženo. Toda ona mu je odpu¬
ščala vse žalitve in mu skušala ublažiti trdo srce
z dobrimi besedami. Pa mož se je nazadnje svoje
žene tako naveličal, da si je izmislil strašen načrt,
kako bi se je znebil. Nekega večera jo je zvabil na
ozko pečino pod grajskim zidom, da bi jo od tam
pahnil v morje. Ko jo pograbi, se žena ustraši in
hoče zaklicati k nebesom za pomoč. A jedva rahel
vzdih se ji izvije iz prsi. Nato pa onemi. V svoji
silni boli se je grajska gospa spremenila v kamen.

Od tedaj se vsako noč ob uri duhov prebudi
bela gospa iz svoje otrplosti in nastopi svoj nočni
pohod po gradu. Trikrat se pokaže, trikrat izgine
v mračnih grajskih sobah. Skozi odprta vrata ko¬
raka od izbe do izbe, dokler ne dospe do kamrice,
kjer je nekoč ležal njen otrok v zibelki. Tukaj stoji
žena v globokem molku in zapusti zibelko ob zori,
da se neslišno spet povrne k skali, kjer jo bol znova
spremeni v kamen. — Drugi spet vedo, da se pre-

359

mika vsako noč po grajskih sobah rimski svečnik
z gorečo lučjo pa da se vrata pred njim sama od¬
pirajo. Ta.svečnik baje nosi bela žena, ko nevidna
hodi po gradu.

250. Lainberžan, gospod na Ramenu.

I. O tem vitezu pojo slovenske narodne pesmi, da
se je boril na Dunaju z nekim velikanom in rešil
cesarja in cesarstvo velikih neprilik. Povest slove
takole. Na Dunaju sedi cesar pri mizi pod košato
lipo, poleg njega velikaši. Cesar se ozre naokrog in
reče: »Ampak to se že mora reči, da našemu kra¬
ljestvu ni pod nebom ne vrste ne primere.« Gospoda
ne vedo na to kaj drugega povedati, kakor da
modro prikimajo: »Res je tako, cesarost!« V tem
hipu pa pride cesarju sporočilo, da stoji pred vrati
mož orjaške postave s tremi glavami na ramenih
pa da hoče z njim govoriti. Kmalu nato stoji orjak
pred cesarjem, se ozre zaničljivo po vsej družbi in
začne ošabno besediti: »Ali imaš junaka pod seboj,
da bi se izkusil z mano?« — »Imam ga, pa je daleč
ramen, pri Kranj’ na belem kamen’.« — Pegam je
dejal: »Če je daleč, piš’, če je pa bliz’, pa pošlji.«
— Nato pride pismo Lambergarju, graščaku na
Kamnu. Ta se ga zelo prestraši, toda mati ga to¬
laži, češ, da ima takega konjiča, ki že sedem let ne
dela nič drugega, ko da zoblje rumeno pšenico in
pije sladko rezoljo. Potem mati opominja sina,
kako se mora boriti. Naj ne gleda ne na sprednjo
ne na zadnjo glavo, ampak naj mahne na srednjo.
Sprednja in zadnja glava sta pravzaprav dva Hu¬
diča, s katerima je velikan v zvezi. Lamberžan je
zajahal konjiča in oddirjal čez drn in strn proti
Dunaju. Ko je prišel tjekaj, so letele šipe iz oken,
tako trdo je jezdil. Velikan se ga je ustrašil pa je

360

prašal, kje se bosta borila, ali na dvoru ali pa na
javnem trgu. Lamberžan mu je odgovoril:

»Na dvor’ se svinje koljejo,
na plač’ se babe bijejo.

Midva bova šla na ravno polje,
da naj’ bojo vidli vsi ljudje.«

Potem zdirjata drug proti drugemu in se s suli¬
cama nekoliko oprasneta. Pegam svari svojega na¬
sprotnika, naj se umakne, ker sicer mu bo joj.
Vitez se ne zmeni za to in naskočita se drugič. Spet
ni nobeden resno ranjen. K tretjemu potegneta
meče. Lamberg pomeri na spredn jo glavo, a seka po
srednji. Glava zleti po tleh in on jo nabode na meč.
Nato se vrne domov, bogato obdarovan od cesarja.

II. Mladi Lamberžan se ženi z lepo »poljsko«
deklico Alenčico. Še prej pa je imel rad Marjetico,
pa ji je postal nezvest. Mati ženinova opominja
svate, naj ne razsajajo, godejo in vriskajo preveč,
da tega ne čuje zapuščena Marjetica, ki je čarov¬
nica. A Marjetica je kljub temu zvedela, da jo je
vitez izdal. Mati ji mora dati ključ od kleti in tam
skuha za nezvestega viteza začaran koren. Tako
mu je zavdala. Lamberg pride domov in začne to¬
žiti, da ga glava boli. Tretji dan se resno razboli
in umre.

251. Lepa Vida (novejša oblika).

Nekje v našem Primorju je stal ponosen grad,
last imenitnega, že nekoliko postarnega gospoda.
S svojo mlado ženo, ki ji je bilo ime Lepa Vida, je
imel otroka, bolehnega sinčka. Zakon radi preve¬
like razlike v letih ni bil srečen. V tistih časih so
še hodile tudi im enitne gospe same izpirat perilo.
Tudi Vida je često hodila na morje prat. Iskala
je pač tudi samoto, kjer se je mogla na tihem
izjokati, ne da bi jo kdo videl in slišal. Po morju

361

se približa barka, v njej stoji črn zamorec. Zamo¬
rec pristavi in vpraša gospo, zakaj ni več tako
cveječa kakor svoje dni. Ona odgovori: »Kako bi
mogla imeti cveteča lica! Doma imam bolnega
sinčka in starega moža. Sinček ves dan joče, bolni
mož pa vse noči prekašljuje.« Zamorec jo povabi,
da naj stopi v ladjo in se odpelje z njim čez morje:
»Postala boš pestunja španskega kraljeviča; tam ti
bo dobro.« Lepa Vida stori tako in ladjica se od¬
makne od kraja. Kmalu pa se pokesa svojega čina:
»Komu sem pustila starega moža in bolno dete?«

Za tri tedne dospeta na Špansko. Vsako jutro
stoji nesrečna Vida ob oknu in čaka belega solnca,
da bi jo potolažilo v njeni boli. Povprašuje solnce
za svojim detetom... Kraljica opazi, da Lepa
Vida tuguje, in hoče vedeti, kaj ji je. Vida ji od¬
govori, da je žalostna, ker ji je padla kupa iz
čistega zlata v morje. Kraljica jo potolaži, češ, pre¬
skrbela bom drugo kupo in pomirila kralja. Vendar
je stala Vida vsak dan pri oknu in jokala za vsem,
kar je zgubila.

Tukaj prestane slovenska pesem. Kočevci, ki si
tudi pripovedujejo to povest, naj nam povedo,
kako se je vse končalo.

Sedem let je bila Lepa Vida v tem kraju. Ko je
preteklo sedem let in sedem dni, se nekega jutra
ozre iz okna in — kaj vidi? Črešnjevo drevo, ki
je stalo vsa leta suho in golo, je naenkrat posuto
z belim cvetjem. Ta čudež je Lepi Vidi porok, da
bo še enkrat videla svoje dete. Poda se na ladjo,
ki jo odpelje proti domovini. Ko prispe v domače
kraje, zagleda na bregu tri pastirčke. Dva sta ve¬
sela, eden pa žalostno poveša glavico. Vpraša za¬
nemarjenega dečka, kaj mu je. Odgovori, da je
otožen, ker matere že sedem let ni nazaj. Tedaj ga
dvigne v naročje in se mu da spoznati.

562

p

252. Miklova Zala.

Nekoč so prišli divji Turki do Št. Jakoba v
Rožu. Prebivalci so se zatekli v tabor; tako so
imenovali v tistem času prostore okrog cerkva, ki
jih je obdajalo zidovje, za katerim je ljudstvo
našlo zavetje v času turških napadov. Prebivalci
so se branili sicer hrabro za svojim zavetjem, a
vendar se je Turkom posrečilo vdreti v tabor. Do¬
mačine so pobili ali pa jih odvedli v sužnost, vas
pa požgali. Med številnimi ujetniki se je nahajala
tudi mlado poročena lepa žena iz Serajnikovega
roda. Ker se je hiša zvala pri Miklovih, je bila
kmetica znana pod imenom Miklova Zala. Turki so
odvedli Zalo globoko v Turčijo in jo prodali ne-,
kemu paši. Tako se je prikupila svojemu gospo¬
darju, da jo je hotel poročiti pod pogojem, da pre¬
stopi v turško vero; toda Zala v to ni hotela pri¬
voliti. Tako je živela sedem let v ujetništvu. Nekoč
si je zapela milo pesem v svojem slovenskem je¬
ziku. Stari vrtnar, ki je bil istotako ujetnik in rojen
baš v Rožaku, je slišal pesem in razumel vsako
besedo. Tudi v njem se je vzbudila želja, da bi še
enkrat videl svojo drago domovino.

Na nekakšen način je dosegel, da je spregovoril
z Zalo med štirimi očmi. Ona je prepoznala v njem
svojega starega ujca, ki so ga bili odvedli Turki pred
davnim časom s seboj. Domenila sta se, kako bosta
pobegnila. Res se jima posreči, da zapustita Cari¬
grad, ne da bi vzbudila pozornost. Šla sta proti
severu in dospela do Donave. Naenkrat opazita, da
ju zasledujejo Peslajnarji. To so bila bitja člo¬
veške podobe, ki so imela samo eno nogo in oko
sredi čela. Dano jim je, da že od daleč zavohajo
kristjana in ga izslede kakor lovski psi zajca. Be¬
gunca sta šla vedno navzgor ob Donavi, kakor je
Zali svetovala neka stara Turkinja. Hodila sta

365

samo ponoči, podnevi sta se skrivala v vodi pod
koreninami dreves, rastočih ob bregu. Na glavo
sta si še devala zeleno rušo, da jima Pesjani ne bi
prišli na sled. Nekoč sta tako čepela skrita, kar
prihrume Pesjani in slišala sta jih govoriti:

»Tu je b’la, tu je ni,
krščanski duh diši.«

Končno sta le dospela do Št. Jakoba.

Sedem let je čakal Zalin mož na ženo. Nazadnje
je pa sklenil, da se zopet oženi; ni namreč mislil, da
se žena še kdaj vrne. Bilo je baš v nedeljo, ko so
šli svatje v cerkev. Zala in njen ujec, ki je bil
preoblečen kot berač, sta se postavila pred cer¬
kvijo. Ko ugleda Zala svojega moža ob strani druge
žene, odvrže ogrinjalo in zakriči: »Stojte, gostje!
Jaz sem Zala, njegova zakonska žena!« Po poroč¬
nem prstanu je mož spoznal svojo ženo; namesto
gostije sta slavila zakonca veselo svidenje.

Isto povest pripovedujejo nekoliko drugače:
Leta 1492 so prihrumeli Turki pred Železno Kaplo.
Tukaj je živela Zala, ki ni marala uslišati kmeč¬
kega fanta. Turške čete so ugrabile deklico. Toda
fant, ki je imel deklico močno rad, se je podal na
pot za Turki. Ubil je čuvarja, si oblekel njega
obleko in se splazil v šator. Tukaj je pobil vse
Turke in osvobodil ujetnico. Med potom so jih
zasledovali Peslajnarji in begunca sta se zatekla v
neko votlino. Deklica je srečno zbežala, rešitelja
pa so raztrgali Pesjani.

253. Sovražna brata.

I. V smrečju na Kolu pri Mozirju je stal silen
grad. Njegove razvaline pa dandanes niso več vidne.
Tukaj je gospodoval nad vso okolico vitez Kuni-
bert, močan in pobožen mož. Ko je umrl, je zapustil

364

dva sinova, po poli brata, in vdovo, vrh tega pa še
zaklad dragocenih kamenov, zlata in srebra. Sta¬
rejši teh dveh sinov je bil mladenič junaškega in
bogaboječega duha; sin druge žene pa je bil po¬
tuhnjen malopridnež. Po Kunibertovi smrti se
brata zmenita, da bosta skupno in po bratovsko
oskrbovala očetovo dediščino; toda kmalu je začel
mlajši razmišljati, kako bi se polastil vsega premo¬
ženja. Začel je torej bratu streči po življenju in
njegova hudobna mati ga je v tem početju pod¬
pirala. Skovala sta načrt, kako bosta starejšega
brata na lepem spravila s poti. Mlajši brat se
poda v zlobni nakani v gozd na lov; starka pa se
naredi bolno, pokliče pastorka k sebi in mu hi¬
navsko pravi: »Čutim, da se mi bliža zadnja ura;
ali vem tudi, da bi ozdravela, ko bi mi kdo prinesel
nekaj vode iz Vidovega studenca. Vendar ni nobe¬
nega tako milosrčnega človeka, da bi se podal
zame na pot.« Dobrosrčni pastorek jedva zasliši
željo svoje mačehe, že vzame kozarec in se napoti
brez vsega orožja k potoku. Baš se je sklonil, da bi
zajel vode, kar prifrči iz bližnjega grmovja ostra
puščica in se mu zasadi v prsi; curek vroče krvi mu
bruhne iz rane. V tem trenutku se prikaže izza
grmovja on, ki je storil ta zločin — in to ni bil
nihče drugi kakor njegov brat. Zadovoljno se smeh¬
ljaje, se približa umirajočemu. Starejši brat, ležeč
v svoji krvi, ga opazi in ga že v smrtnem boju
prekolne. »Hudobnež! Vem, da se hočeš polastiti
vsega zaklada in da si me zato umoril. Ali vedi, da
se ne boš veselil. Preden zaide solnce, se pogrezne
grad z zakladom vred. Tebi pa ne bo prej moči
izdelati oporoko, dokler tebe in mater ne poškropi
deklica rdečih las z roso. Njen bo tudi zaklad.«
To spregovori in izdihne.

Mlajšega je spreletela groza, ko je slišal te
strašne besede. Ali kmalu se otrese težkih misli in

365

se napoti proti domu. Pa osveta se je urno bližala.
Prej tako jasno nebo se je mahoma prepreglo s
črnosivimi oblaki. Začelo se je bliskati in grmeti.
Nagnal je konja, da bi čimprej dospel domov. V
trenutku pa, ko prestopi grajska vrata, prešine
silen blisk nebo in poči oglušujoča strela, ki spre¬
meni grad v razvaline. Zidovje pokoplje pod seboj
viteza in njegovo mater, ki se je spremenila v
ostudnega zmaja, in z obema vred pa tudi zaklad.

Čez sto in sto let je zašla v ta kraj pastirica, ki
je zgrešila svojo kravico. Hipoma zasliši izpod raz¬
valin ženski glas, ki je takole prosil: »Deklica,
usmili se in reši naju!« Pastirica sledi glasu in
dospe v votlino, kjer zapazi pri marmornati mizi
črnega viteza, pišočega oporoko. Oporoke ne more
dodelati, ker ne pozna dediča. Poleg njega je ležal
kup zlata, srebra in dragih kamenov; nad zakla¬
dom je pa čepel grd zmaj. Črni vitez je ogovoril
deklico z besedami: »Deklica, poškropi naju z roso
in rešila naju bodeš!« A njo je postalo pred zmajem
strah in zbežala je. Še je slišala na begu, kako je
vitez obupno zaklical: »Nesrečnica, kaj si storila,
sebi in nama si uničila srečo! Ves zaklad bi bil
tvoj in midva bi bila rešena, da si storila to, kar
sem ti rekel. Tako pa morava čakati, da pade ptički
iz kljunčka seme, iz semena zraste drevo, iz dre¬
vesa pa narede zibelko za deklico, ki ji je name¬
njeno, da naju reši.« Nato je prikazen izginila,
deklica pa spet stoji na prostem, kjer ji pride na¬
sproti izgubljena kravica.

II. Med južnim pobočjem Pohorja in Kozjakom
vidiš na dveh sosednih hribih razvaline nekdanjih
vitanjskih gradov. Potok Hudinja in cesta na Celje
ločita ta dva hriba. Pripovedka o vitanjskih bratih
pravi: Živela sta v teh dveh gradovih svoje dni
brata, ki sta se silno sovražila. Starejši je namreč
zavidal mlajšemu njegovo lepo ženo. Bil je grozno

366

hudoben človek in mu je hotel ženo zapeljati: a
njegovo prilizovanje je bilo zastonj. Sklenil je torej
njeno smrt. Ukazal je nabiti dolge žeblje v sod,
nato je zvabil ženo k sebi, jo dal vreči v sod in ga
zadelati. Vse skup so vrgli njegovi hlapci raz pe¬
čino v potok. Hudinja se je odprla in pogoltnila
ženo. Pravijo, da se še dandanašnji čuje njen m ili
glas izpod pečin, pod katerimi leži nekaka mlaka.

254. Hrastovski gospod.

V Hrastovskem gradu je bival svoje dni jako
hud gospod, ki je ravnal s svojimi tlačani kot z
živino. Včasih je zbral svoje kmete in jim napravil
čudno gostijo. V dvorišču je obesil na steber peče¬
nega vola, nato pa nagnal kmete, da so morali
jahati okoli vola in si z zobmi trgati meso z vola.
Kdor se je pri tem poslu pokazal nespretnega, je
bil neusmiljeno tepen. Zgodilo se je tudi, da je vrgel
kakega kmeta ribam v svojih ribnikih za živež.
Ko je umiral, je postal ves črn, a iz ust sta mu
zrastla dva velika čekana kakor divjemu nerestu.
Tulil je pa tako strašno, da so ga čuli do Drave.
Vse je v grozi pobegnilo iz gradu. Ko so se ljudje
vrnili, so našli grofa mrtvega sredi hiše: bil je čisto
črn. Med pogrebom je nastal strašen vihar. V trugi
so čuli ropotanje; odpro jo in najdejo v njej samo
škornje, truplo so pa odnesli Hudi duhovi. V sobi,
v kateri je grof umiral, še danes straši.

255. Vitez Krutogvava.

V žlemberškem gradu je gospodaril svoje dni
vitez Krutogvava. Kmetje njegovega gospostva
so preživljali hude čase, ker jih je mož trpinčil in
izžemal do mile volje. A ne samo to, vitez je nad¬
legoval tudi žensko mladino. Nekoč je zasledoval
pred njim bežečo preprosto deklico. Pri tem je

367

padel čez strmo skalo v globok prepad in se ubil.
Kmetje prihite na mesto nesreče in najdejo gospo¬
darja mrtvega, okrog vratu pa mu je bil ovit pisan
gad. Njegova žena, bogaboječa in dobra gospa, je
dala čitati sveto mašo za dušni blagor rajnkega.
Toda med obredom nastane v cerkvi strahovit
hrušč in trušč: sam Hudi duh je dognal v cerkev
Krutogvavo, vsega od kač ovitega ... In niso mogli
odpraviti Hudega duha, dokler niso poklicali sve¬
tega puščavnika, da je opravil molitve in zarotil
prikazni.

256. Pirniški gospod.

Ob vznožju Šmarne gore, ob poti, ki drži v vas
Pirniče, je še dandanes velik kup razvalin. O teh
razvalinah si pripovedujejo ljudje tole povest.
Pred mnogimi leti je stal tukaj krasen grad, last
imovitega, a trdosrčnega gospoda. Da je bil po¬
žrešen na denar, še ni bilo največ je zlo; gr ja na¬
paka je bila, da je imel posebno veselje, če je mogel
svoje tlačane prav trpinčiti. Neke muke, ki si jo je
bil izmislil ta trinog za svoje podložnike, ljudje ne
morejo pozabiti. Imel je namreč močnega kozla, ki
so ga dičili posebno močni rogovi. Kadar se je
graščaku zljubilo, je pozval enega izmed tlačanov,
ki se je moral trkati s kozlom. Kogar je to doletelo,
se je moral plaziti kleče proti živali. Kozlu se je
zdelo, da ga oni s tem kliče na dvoboj, pa se je z vso
močjo zaletel proti dozdevnemu sovražniku in ga
obdeloval s svojimi velikimi in močnimi rogovi.
Konec te igre je bil vedno tak, da je kmet obležal
s krvavo glavo, zbit in zdelan do smrti. Graščak se
je pa pri tem zabaval.

Graščaku se je rodil deček. To dete je bilo ču¬
dovite lepote, le na čelu je imelo majhen, komaj
viden izrastek. V začetku se za to nihče niti zmenil

368

ni, a ko je postajal izrastek vsak dan večji, je
graščaka obšla skrb in je začel klicati zdravnike
na pomoč, da naj ta izrastek odpravijo. Pa kaj, ko
nobeden ni mogel pomagati! Tista bunka je rasla
in se vedno bolj razvijala vkljub vsem mazilom.
Ko je bil sinko star dvajset let, je imel na čelu
pravcat rog, ne manjšega in slabšega kakor gra¬
ščakov kozel. A tudi narava se je mladeniču iz-
prevrgla na živalsko. Uhajal je na Šmarno goro in
tam objedal vršičke mladega drevja. Tlačani se¬
veda niso imeli z očetom usmiljenja, tembolj pa
z nesrečnim sinom, ki so ga radi tega nenaravnega
okraska imenovali Kozoroga.

Prigodilo se je pa, da je nekoč na Šmarni gori
brala jagode nedolžna deklica, po imenu Matjaževa
Micika iz Zavrha. Pri poslu zasliši mil jok izpod
vrha Šmarne gore. Urno vzame košarico z jagodami
in gre za glasom. Kaj kmalu najde za skalo sede¬
čega Kozoroga, ki je tu v samoti pretakal bridke
solze in oplakoval svojo usodo. Deklica stopi brez
strahu k njemu in ga začne usmiljeno povpraševati,
ali mu more s čim pomagati. »Dobra deklica,« je
začel Kozorog z žalostnim glasom, »prešibke so
tvoje moči, da bi me mogla rešiti nadlege, ki mi jo
je poslal Bog. Glej, če bi hotela, da bi bil jaz kakor
drugi ljudje, bi si morala tu doli pri znamenju Ma¬
tere božje odrezati svoje zlate lase ter jih oviti
Mariji okrog nog. Nato bi morala sezuti svoje
čevlje in jih podariti prvemu siromaku, ki ti pride
naproti. Zatem bi morala iti v pirniško cerkev,
zajeti s periščem iz kropilnika blagoslovljene vode
in jo v perišču prinesti sem gori ter razliti na mojo
glavo. Ako bi se to zgodilo, potem bi bil rešen.«
»Nič drugega nego to?« je vzkliknila Micika ra¬
dostno in kakor bi trenil zbežala navzdol. Ustavila
se je šele pri znamenju Matere božje, ki še dan-

Bajke 24

369

danes stoji ob vznožju Šmarne gore. Tam je daro¬
vala Materi božji svoje lepe lase, si sezula čevlje in
jih podarila neki ubogi ženski; nato je stekla v pir-
niško cerkev, zajela tam vode in jo nosila s krva¬
večimi nogami na Šmarno goro. Tam jo je še vedno
čakal Kozorog. Deklica mu kane blagoslovljene
vode na glavo in rešen je bil prokletstva. Sramotno
znamenje na čelu je zginilo in radostno je objel
mladenič svojo rešiteljico.

257. Frankovska doba.

I. Nedaleč od stare Teurnije proti Dravi stoji
na Lurnskem polju kapela sv. Magdalene. Dalje
gori so tri ponikve, imenovane Krvave krnice.
Tukaj so baje Franki potolkli Slovence in razdrli
žrtvenik njihovega malika. Umirajoči Mike, to je
višji duhoven, je izgovoril sledeče maščevalne be¬
sede: »Kadar bodo lipe trikrat zrastle iz posveče¬
nega zemljišča, bodo Slovenci poiskali tam zako¬
pani dremelj (buzdovan, batog) in v krvavem boju
bo žena v bližini stanujočega Partuša ubila z bur-
kljami edinega pri življenju ostalega nemškega
vojvodo. Vendar bodo Slovenci zmagali in zopet bo
vstalo Borutovo kraljestvo.« — Lipe stoje še dan¬
današnji. Ko so se leta 1736 spuntali milštatski
kmetje proti gosposki, so iskali dremelj (pravtako
tudi v francoskih časih), a ga niso našli. Našel ga
bo pa sin kmetice Partušice, ki ga bo rodila baš na
Krstnikovo opolnoči. In tedaj bo tudi vstal kralj
Matjaž iz gore.

II. Ko so bili pogani v Korotanu že povsod pre¬
magani, so pobegnili zadnji preostanki v skrite
gorske doline. Tudi v Stankovo dolino so se rešila
nekatera krdela. Tukaj so baje shranili v Skriti
dolini svoje zaklade. Zmagoviti kristjani so zasle-

370


dovali pogane tudi semkaj. Na neki planini blizu
Kremenice se je odločila usoda s tem, da je obležal
skoro zadnji nevernik mrtev na bojišču. Mrtve so
pokopali v imenovani Skriti dolini na mestu, kjer
kažejo še dandanašnji Ajdovske britofe; planina,
na kateri se je to zgodilo, se pa zove Krvava pla¬
nina. — Kjer stoji danes na Kremeniški planini
cerkvica, je bila nekoč poganska veža božja, ki so
jo po poboju ajdov kristjani razdejali. Jasovski
grof, ki je bil sprva tudi malikovalec, a je kesneje
sprejel sveto vero, je pretvoril to svetišče v krščan¬
sko cerkev. Knez je baje v tej cerkvi tudi zakopan
in slika iz 1587 predstavlja menda tega gospoda.

III. V Zilski dolini nad Dvorom je Krvava pe¬
čina. Imenuje se tako, ker se je tukaj izvojeval boj
med staro in novo vero, in sicer s tako krutostjo, da
so metali ranjence in mrliče ob steno. Kri je pri
tem kar brizgala od sten in neurja niso mogla
izprati krvavih madežev.

IV. Na Visokem Goliševju (Hoch - Goseh) na¬
sproti Milštata stoje razvaline nekega gradu. Tukaj
je vladal v starih časih knez slovenskega rodu, ki
je prišel v osmem stoletju od vzhoda. Prvotno je
bil pogan, a se je kesneje spreobrnil k pravi veri in
dobil ime Domicijan. Kjer stoji danes milštatsko
mesto, so imeli malikovalci svo je svetišče. En takšen
kip opisujejo takole: Bili so trije balvani: eden je
nosil levjo glavo, stranska dva sta nosila jarčevo in
kozlovo glavo. Te malike je dal knez pometati v
jezero. Ustanovil je red vitezov sv. Jurija.

V. Na mestu, kjer stoje na Malem gradu pri
Kamniku pod eno streho tri cerkvice — ena vrh
druge —, je bil za poganskih časov tempelj, v ka¬
terem je stal velik enook malik, ki je prerokoval
ljudem, ki so mu od blizu in od daleč prihajali
žrtvovat.

24 '

371

258. Veronika.

Na visokem hribu pri Kamniku, kjer stoji sedaj
podrtija, nazvana Mali grad, se je nekoč vzdigo¬
valo poslopje slovenskega vojvode. Ta vojvoda je
imel zalo hčer. Prisegel je, da jo da v zakon onemu,
ki bi se v prihodnjem prvem boju najbolj junaško
obnašal. Boj je bil blizu. Rathis, lombarški kralj,
je spravil veliko vojsko na noge in privihral v de¬
želo. Vse se vzdigne, da bi pahnilo sovražnika
nazaj. Pri Trebižu se vname bitka, v kateri po
dolgem boju zmagajo Slovenci. Prvi junak bitve
je bil mladi Črtovit. Temu tedaj obljubi vojvoda
svojo hčerko. Vzame ga s seboj, da bi ju poročil.
Ali novi sovražnik se vzdigne. Komaj so bili po¬
tolčeni Longobardi, že začno od onkraj gora pretiti
Nemci. Zato odloži vojvoda zakon na konec vojske
in se poda z mladim junakom zopet na bojno plan.
Med tem časom, ko so se vršili ti boji, je prišel na
vojvodov grad neznan star mož. Bil je krščanski
menih. »Ali sem varen tukaj?« pobara hčerko. Ona:
»Ste. S čim Vam morem postreči?« On: »Menih
sem, tvoji rojaki me preganjajo. Ali mi daš za¬
vetja?« Deklica se sicer prestraši, pa vendar ukaže,
da naj spravijo služabnika božjega na varno.

Čez pol leta se vrne Črtovit v grad. Prišel je
sam. »Kje so oče?« ga vpraša v zli slutnji devica.
Mladenič: »Pri očetih in dedih so, obdani z neven-
ljivo slavo. Prva bitka jim je vzela življenje. Nji¬
hove zadnje besede so bile: Črtovit, v tvoje roke
polagam usodo svoje hčerke; odmenil sem jo tebi.
Prišel sem iz lastne ljubezni, in da izpolnim željo
pokojnega.« Nato pravi deklica: »Ne morem, ne
morem! Obljubila sem vedno devištvo. Vedi, jaz
sem krščenica.« Črtovit: »Čuj dalje, kar so rekli
oče. Dejali so z umirajočim glasom: Ako te pa
noče v zakon, naj jo zadene očetovo prokletje. Po-

572

ko ja naj nima ne v življenju, ne v smrti!« Devica
se ustraši, pa vendar noče prelomiti obljubo.
Črtovit žalosten odide. Deklica je še nadalje živela
na gradu in ostala — zvesta svoji zaobljubi — de¬
vica. Po smrti jo je pa zadelo očetovo prokletje.
Spremenila se je v kačo in še dandanes se plazi po
grajskih zidovih. Tri kadi denarja so skrite v kleti
in so namenjene rešniku. Rešiti jo more le otrok,
ki je star manj kakor sedem let. O kvatrnih ve¬
čerih pa zadobi ukleta Veronika svojo deviško
postavo. Takrat se pride umivat v bistriški potok.

259. Peter Klepec.

I. O tem junaku si pripovedujejo Slovenci in
Hrvati, Slovenci pravijo, da je bil Peter Klepec
doma iz Osilnice pri hrvaški meji. Rodil se je kot
nezakonski sin revne matere. Bil je šibkega telesa
in prav malo močan. Pastirji, s katerimi je pasel,
so mu večkrat sponašali njegovo rojstvo in ga za¬
sramovali s pankrtom. Tepli so ga in marsikako
goslali (mučili). Nekoč ni mogel več prenašati nji¬
hove nadležnosti in zato odide domov. Baš na
kresni dan je bilo, ko imajo voli navado, da se bore.
Tu sreča vola in njemu potoži deček svoje gorje in
hudobije tovarišev. Vol mu odgovori: »Odlomi
šibico, ki je v enem letu zrasla, in pojdi z menoj.
Nad mene pride vol, ki se bo hotel z menoj boriti in
je močnejši od mene. Ti mi moreš pomoči v boju
s tem. da nasprotnika udariš s šibo. Tako mi po-
moreš k zmagi, koristil boš pa tudi sebi, kajti postal
boš tako močan, da ti nihče ne bo kos.« Tako se je
tudi zgodilo. Prišel je močan vol in se zagnal v
šibkejšega. Klepec pa ga je ošvrknil s šibo in nje¬
gov vol je zmagal, ko sta se rogala. V tem trenutju
pa je prešinila tudi dečka nenavadna moč. Neki
glas mu veli: »Peter, moč ti je dana, poskusi jo!«

573

Prime za grmiček in ga izdere kakor nič s korenino
vred. In spet mu pravi neki glas: »Peter, moč ti je
dana, poskusi jo!« Peter prime za brezo in breza
gre iz tal kakor spodjedeno žito. Še enkrat mu veli
glas: »Moč ti je dana — izderi hojo!« Peter se
ogleda, kje stoji hoja, in že leži staro debelo deblo
pred njim kakor bilka slame.

Ko se je Peter spet sestal s pastirji na paši, so
ti hoteli začeti staro igro, pa so grdo naleteli. Peter
jih je po vrsti premlatil. Prijokajo domov in začno
tožiti, kaj zdaj z njimi počne tisti Klepec, ki so mu
prej vedno bili kos. No, Peter ni bil zloben ali ma¬
ščevalen in jim je odpustil vse burke, ki so jih z
njim počenjali, in je rasel in moč božja je rasla
z njim.

II. Hudi časi so prihajali. Velika drhal so¬
vražnikov je prihrumela na Hrvaško in zasledo¬
vala nekega kralja, ki je s svojimi vojaki ušel na
hrib, ki ga od tistih časov imenujejo Kraljev vrh.
Sovražniki so se utaborili onkraj Kraljevega vrha
v neki dolini, prav nasproti šatorom ubežnega
kralja. Iz sovražnikovega tabora je sleherni dan
prihajal izzivat čvrst korenjak, ki je mislil, da mu
ga ni para pod solncem, in je na vsa usta zabavljal
kraljevcem ter jih klical na »korajžo«. Domači in
tuji kralj sta se domenila, naj bi se posamez pome¬
rila dva moža, namreč oni orjak in pa en mož. ki
si ga izbere kralj. Ubežni kralj privoli, ali kje
najti do obroka takega moža, ki bi bil kos turškemu
goljatu! Peter Klepec čuje doma v Osilnici o tem
domenku in se poda na pot proti Kraljevemu vrhu.
Kralj je baš sedel zamišljen v svojem šotoru, ko
stopi predenj ponižno oblečen mladenič in mu
razodene namen svojega prihoda. Blagi knez se
bridko nasmehne, ko si ogleda mladega in šibkega
mladeniča, ki mu je prihitel na pomoč. Najprej mu
ukaže prinesti jedi in pijače. Peter popije merico

374

vina in poje za groš hleba; to mu je bilo zadosti.
Strežeti se posmehujejo ubornemu mladeniču, češ,
kaj bo to šemešče proti orjaku, saj nam ga bo ta
pošast snedla v capah, kakor je. Tako mu iz po¬
rogi jivosti prinesejo staro konjsko podkev in ga
prav lepo prosijo, naj jo zlomi, če je res tako mo¬
čan, da si upa na boj. Klepec se jim pa tudi za¬
ničljivo posmehlja, kakor oni njemu, in jim veli,
da naj prinesejo sedem podkev, pa nove da bodo,
in vse po vrsti jih zdrobi v eni roki, kakor kakšen
cesarski fant kos kruha. Vsi so se mu čudili; kralj
sam, ki je to gledal, je začel upati. Klepec se je
pa medtem urno spravil spat, ko je bil povečerjal.
Tako se je na boj pripravljal Klepec, dočim je
njegov nasprotnik pohrustal celega vola.

III. Drugo jutro povede domači kralj svojega
viteza pred taborišče, kjer naj bi se vršil dvoboj.
Vsa vojska se je vsula za njima. Tam je že čakal
orjak na čelu sovražne vojske. Ko zagleda orjak
našega Klepca, hej! toliko da ni počil od smeha,
da si drzne ta nihče začeti dvoboj z njim. »Dobro
jutro, stric!« ga pozdravi Klepec, oni pa: »Da si
mi zdravo, milo momče!« in si sežeta v roke. Kle¬
pec mu jo kar na lepem izpuli. Oni strašno zatuli
in se vrže na nasprotnika. Začela sta se rvati in
Klepec je tako stresel svojega nasprotnika, da je
tisto vino, ki ga je mož prej užil, takoj spuhtelo
iz njega. Ko tuji knez vidi, da z njegovim bojev¬
nikom ne bo nič, zavpije nad Klepcem in pravi:
»Zgrabi ga in trešči ob zid!« Klepec to stori. Nato
pravi tuji knez: »Radi smrti enega strahoprdljivca
še nisem premagan!« in ukaže vojski, naj poman-
dra Klepca in tudi ostale sovražnike. Toda Klepec
si dolgo ne pomišlja. Zgrabi in izdere prvo bližnjo
hojo, pa jih opleta in treska in bije, da sovragi
padajo kakor dež. Tako je klepal Peter Klepec,

375

vreden svojega imena, klepal natešče zjutraj za¬
rana.

Pravijo, da je gnal sovražnike do Belega grada.
Kralj je v zahvalo za vse to podaril Petru, kar je
želel: prostost, da sme zveri loviti, svoboščino od
davkov in še več drugih reči; pravijo celo, da je
dobil Peter jn vsa Osilnica plemstvo, ki so ga pa
potem naslednji rodovi po nemarnosti zapravili.
Klepec si je potlej napravil leseno hišo in vsako
steno napravil le iz treh brun, ki so bila položena
drugo na drugo in tako široka, da je bila stena
dosti visoka. Tam še stoji hiša. Če pridete v Osil¬
nico, vam pokažejo tudi hlod, kakršne je Peter
pulil z eno roko in v butarah prinašal z gore
domov. Klepec je bil mož, da malo takih!

260. Martin Krpan.

Zgodovino notranjskega velikana Martina Kr¬
pana pozna vsak Slovenec iz znamenite Levstikove
povesti; zato bo zadostovalo, ako jo tukaj le ome¬
nimo. Ako pridete na Notranjsko k Sveti Trojici,
vam domači še danes pokažejo rojstno vas Krpa¬
novo, namreč razvaline Vasišče v vasi Loči na
Vačnem.

376

Viri in opazke.

1. I. O starših Kresnikovih glej Predg. VIL »Mati ga je
nosila devet let«: prim. šašelj, Bisernice I, 216. — Zla čaro-
dejka je Mokoška (podoba zimske narave) št. 201. Povest
sporoča: Fr. Pohorski (D. Trstenjak), Novice 1858, 374. Ba¬
bilon je bil v srednjem veku sedež krivih ver in domovina
raznih zmajevskih nakaz (Radetic, Pregled hrv. trad. knjiž.
118). Prim. Hercules in Cacus ter slične povesti. Goveda so
dobrodelni oblaki. — II. M. Valjavec, Slov. Glasnik VI, 1860,
139 (Varaždin). Ta »cesar« |e Kresnik, kakor vidimo iz
št. 86 in 246, IV. Prava lastnica krone (cimerja) je Kačja
kraljica, ne pa Kačec (Wasserlibelle), ki je samo kraljičin
varuh (Ophiuchus, to je kačji čuvar, ozvezdje). Kajkavska
povest je v splošnem zelo pomanjkljiva: druge povesti
pravijo n. pr., da ima tisti, ki krono poseduje, zmeraj enako
premoženje: dolgost dneva (ali solnčnega) leta je nespre¬
menljiva. — III. Pajk, Črtice, 57. Kresnik osvobodi sestro
etc.: prim. št. 8 in 246, III. Prva in prava nevesta junakova
je božjega rodu, kakor on sam. Junaku postane kesneje
usodno, da se ji izneveri v prilog črni nevesti (hčeri Kačje
kraljice). V povesti o Trdoglavu in Marjetici Trdoglav
odide, ne da bi se mu kaj zgodilo, v vurberški povesti pa
ne. — IV. Trstenjak, Slov. Glasnik III, 1859, 25; prim. Novice
1858, 374. Glej naše povesti o Vedomcih. Vidovinih št. 30 s.
—• V. šašelj, Bisernice I, 215 (iz Bele Krajine); v šašljevi
povesti je Kresnik false imenovan Vidovina. ne pa Vedo-
gonja; on namreč goni Vidovine, simbole suhih letnih ve¬
trov, iz dežele in rešuje prirod. Prim. srb. pregovor: »Leti
kao vjedogonja«, Vuk. — VI. šašelj, Bisernice I, 216. Povest
je simbol solnčnega mrka; glej št. 30 in št. 246, VIL Razna
sporočila o »solncu jedenem« (mrku): glej Pajk, Črtice 114.
—• VII. Fr. Pohorski, Novice 1858, 374. Po Trstenjaku (No¬
vice 1864, 1. 14) je koza simbol megle; vendar je mišljeno
ozvezdje Kozla. — VIII. Fr. Pohorski, Novice, 1858, 374; prim.
Krek v Kresu 1886, VI, 183—5. Glede »Trota« prim. št. 202.
Nebeško znamenje Dvojčkov. — IX. Trstenjak, Let. Mat.
Slov. 1870, 21; Slov. Glasnik 1859, 173. Nebeško znamenje
Bika. Sklepne opazke: R. Razlag, Zora 1852, 100 (Radislavci).
»Žena ne opazi odsotnosti moževe« je umeti v prvotnem

377

smislu tako: njen mož je »zduhač«, bitje, ki mu uhaja
duh, dočim leži truplo kje v nezavesti. Čakavska tradicija
pravi, da mora dotičnik takoj umreti, ako se zve o njem,
da je Kresnik; prim. Zbor. za nar. živ. I, 224 s. — X. Kresnik
ugrabi hčer Kačje kraljice, Zoro: glej št. 11, II. povesti o
kralju Matjažu (6, I; 248, II) in vurberškem Kresniku (246,
MII). —- XI. S tem zaključkom cikla se strinja povest
o Zori, št. tl, II; tudi v neki pesmi o smrti kralja Matjaža
(Štrekelj št. 11) pove ranjeni junak: »Obsekov me je špan¬
ski kralj, obbodu me je princ mlad« (in bodljaji so smrto¬
nosni!). Sicer glej št. 2, III. Prizor se je pripovedoval pač
na različne načine. V povesti o Devi (št. 8), o kralju Matjažu
(št. 6), vurberškem Kresniku (246) spravi soproga junaka
v pogubo. — »Vesnik«, ki je tudi podoba solnčnega junaka,
umre od bratove roke.

2. I. Koloman Mulec, Novice 1858, 255. V tem sporočilu
vidimo važen prehod: iz plemenskega boga je postal Kresnik
plemenski mitični vladar Slovencev. — II. J. Pajk, Kres II,
1882, 581. Ista tradicija v Središču 1. c. 578. — III. R. Razlag,
Zora 1852, str. 100. — IV. Kocjančič, Slov. Bčela IV, 157.
(Dvanajsti bratje so pač mesci v letu?). — V. Valvasor XI,
456. Prim. P. Radics, Let. Mat. Slov. 1877, 282.

5. I. Fr. Simonič, Kres 1883, str. 536. Obilnjaki so v do¬
brem smislu Kresniki, v slabem Vedomci. — II. D. Trstenjak,
Novice 1857, 119 in Slov. Glasnik, IV, 1859, 172. Kaj pomeni
to ime, je nejasno; toliko pa je gotovo, da so mišljeni
tukaj tudi Kresniki, kolikor je njih delovanje blagodejno.
Kolikor so pa škodljiva bitja, ker odnašajo žetev iz dežele,
so pa istovetna z Vedomci. — III. D. Trstenjak, Novice 1857,
220; weriand, wergand, stvn. borec, vojščak: odtod slov.
lastno, ime Bergant.

4. I. R. Razlag v Zori 1852, 98 (Radislavci). — II. M. Va¬
ljavec, Slov. Glasnik 1866, 309 (Hum pri Ormožu). Prim.
kajk. povest 1. c. 450. — III. Pa jk, Črtice 89 (Pavlovci pri
Humu). Prim. Slov. Glasnik 1866, 451. Prekmurska sporočila:
Čas. zg. nar. VIII, 51. Prim. še Pajk Črtice 87 (Duh učenika
od čarne šole). — IV. Valjavec, Slovenija 1849, 52.

5. I. A. B. v Besedniku 1871. Stara dobra poteza je, da
dobi Groga čarobni dar od Vil: enako tudi Kresniki (vedo-
gonje). — II. Kuhar, Nar. blago, Čas. zg. nar. VII, 33, XI, 41.
Ime tega čarovnika (Križanič) je samo slov. prevod hrv.
Krstnik (Skrstnik), sto(l)nica, f., v Plet. Tischlade; bolj bi
se prilegel pomen: Tischtuch. — III. Graber, Sagen, št. 295.

6. I. J. Freuensfeld, Kres 1884, 141—2 (Sv. Tomaž pri
Ormožu). Nekatere podatke k temu poročilu ima D. Trste¬
njak, Slov. Glasnik III, 25. To Vilo imenuje Trstenjak

378

»Alenčico«. Poleg te bajne verzije o kralju Matjažu ob¬
stoja še neka druga; eden njenih prizorov je bil, kako
skuša K. M. rešiti svojo ženo iz rok podzemnega vladarja,
s tem da igra na gosli. Rešitev se mu ne posreči, ker
Matjaževa žena prehitro spregovori. O tem imamo že pesmi
legendarnega značaja (Štrekelj št. 64—5); kralj Matjaž je
nazvan, kar je zelo važno, »deveti mož«; prim. Fr. Ilešič,
Čas. zg. nar. XIV, 102. — II. J. Freuensfeld, 1. c. 143. L. c. št. 4
je omenjeno, da je Budimska gora najvišja med Sv. G.
—■ III. M. Majar, Slovenija 1848, str. 44; ista povest v Slov.
Gosp. 1882, str. 6 (Frankovci). Voznik najde kralja Matjaža
v tem zapisku spečega v neki ogrski (Budimski?) gori: to
nam kaže, da je povest prišla k nam od Kajkavcev! — IV.
D. Trstenjak, Novice 1857; str. 6; Kotnik I, št. 83. — V ko¬
vaču iz Jiiterboga (Bechstein, Marchenbuch) je pravtako
napovedan prihod Barbarosin. — V. S. Rutar, Dunajski
Zvon 1879, 218. Skleda, v katero kaplja kri, spominja na
gralsko pričo; obledel spomin nanjo imamo v neki staj.
povedki: kralj Matjaž ima pred sabo »talir«, okrog njega
raste brada (Kres 1884, 143). — Kralj Matjaž gre nad Boga,
po neki go riški povedki: poteza iz Aleksandrove priče! —
Kralj Matjaž v Dobraču: Kotnik, Štorije I, št. 84. — VI.
Graber št. 125. Prim. še Freuensfeld, Kres 1884, 143—4 (Ru-
neč). Kovač, ki najde pri K. M. svojo srečo, je močni kovač
Kurent (glej št. 17). — Dragoslav, Popotnik 1884, 204. Iz
šmarskega okraja: majhni možek, stoječ pred Podgorsko
suho votlino, je pač Kurent, podoba meseca (?).

7. Trstenjak, Novice 1857, 90. Beseda »Rabolj« pomeni
najbrž isto kar sicer rabelj: Scharfrichter in strašilo. Be¬
seda je mogoče madžarska (Zupaničev Etnolog I). — Izmed
legendarnih povedk o sv. Juriju, zmaju in Marjetici opo¬
zarjam na kajkavsko v Slov. Glasniku XII. 202.

8. I. Narodna pesem, priobčena v Nar. prip. s soških
planin, III, str. 84 (Kobarid): štrekelj št. 86—9. Ime Marjetica
je legendarno; zajeta deklica je Deva; reši se s skokom
z gradu: ta motiv ponavljajo napol zgodovinske povesti
o »Devinem skoku«, št. 249. »Centov pas«: pas, težak en
cent; »križna voda«: voda, blagoslovljena s svetim križem?
Prvotna je pač mišljena voda življenja (št. 1, III). Rešena
deklica (Deva) postane nato kraljičeva žena, toda on se ji
izneveri, Deva pa mu za kazen zavda. — IT. Nar. pesem,
Štrekelj št. 204—5. Isto snov imamo v bajki o kralju Matjažu
(št. 6) in v povesti o Lamberžanu (št. 250). — ITI. Graber,
Sagen št. 186.

9. I. Drobnič, Novice 1847, 24. — II. Trdina, Spisi I, 57.
— III. Kocbek, Sav. Alpe, št. 86. Prim. še M. Cilenšek, Lj. Zv.
1887, 537 (Ložnica); Življenje in svet, III, 1929, št-. 8, 12.

579

10. D. Trstenjak, Slov. Glasnik IV, 1859, 17. — Toriti:
ausstreuen, verzetteln. Prim. Kombale, ki pobirajo megle.

11. Nar. pesem, Štrekelj, št. 71—2; 1. c. št. 114.

12. S. Rutar, Tolminsko, 21. R. misli na karnijskega boga
Belena, ki je imel v starem Ogleju svoje svetišče; mogoče
je pa vendar Bel-bog: prim. Nov. 1879, 409 (Bel, Beljanin,
ime mesca). Prim. Nov. 1864, 185.

13. I. J. Pajk, Črtice, 198 (Z Dravskega polja). Srednji
odlomek (Kurent gode hudirju), 1. c. iz Slovenskih goric. —

II.  A. Gaberšček, Nar. prip. v soških plan., II, 48 (Kobarid).
Prim. povest, zap. Cerkvenikov Janez, Novice 1858, 245 (Go¬
renjsko); J. Trdina, Spisi, št. 36; Strohal, Prip. I, 1, št. 16. —

III. A. Zupanc, Slov. Glasnik 1862, 238. Prim. še Kontler in
Kompoljski, Prekm. nar. pravi j., str. 89 (Otovci); Kuhar, Čas.
zg. nar. VIII, 60; A. K. Cestnikov, Nov. 1858, 117; Kres 1885,
562 (Varaždin). Graber št. 428, 429. Prim. še legende o tem
predmetu. Št. 14 s.

14. I. J. Freuensfeld Radinski, Kres 1884, 299 (Runeč).
Z našo legendo je identična »Nar. povest istrska«, zap. J.
Volčič, Novice 1860, 166. Kristus pretvori razbojnika v »to-
vara« in vrne moža za leto dni v stari podobi njegovi ženi.
O zvezi tega razbojnika s Kurentom tu ni govora. — II.
Hašnik, Novice 1853, 291. — Prekmurska sporočila: Čas. zg.
nar. 1911, 62 (Fajšček).

15. Pajk, Črtice, 99 (Kremberg).

16. Trdina, Lj. Zv. 1,1881, št. 38; ista: Valjavec-Kračmanov,
Sv. Kovač Aloj (Eligius): Slov. Glasnik IV, 1859, 75.

17. I. J. F. St(are), Novice 1868, 190. Prim. Bechstein, »Der
Schmied aus Jiiterbog« (ki zaključi svojo zemeljsko pot pri
cesarju Barbarossi v Kyffhauserju). Prim. Fr. Kotnik, Čas.
1923/4, 217 s. Po vsem tem spadata tudi naslednji dve povesti
semkaj. — II. J. Pajk, Črtice, 95 (Ravno pri Zdoleh); prim.
D. Trstenjak, Novice, 1857, št. 3 (kovač, ki išče glogovo vejo,
pride h K. M. v Pečici). — III. J. Freuensfeld, Kres 1884,
142—5 (Velika Nedelja). Prim. še »Zaklad v Olševi«, Kocbek,
Sav. Alpe, št. 72.

18. Glej št. 9 in 255; »Krutova zel«: Graber št. 436.
Drugod se brusnice zovejo netečje, kar spravljamo v zvezo
z Netkom in glagolom netiti.

19. D. Trstenjak, Slov. Glasnik III, 1859, 98. O tem je-
zercu (Valvasor, II, 195, 207, piše Mitalu) glej Fr. Kraus, Zs.
f. ost. Volksk. II, 146; mišljeno je menda jezerce pod Kumom.
Prim. ime močvirja Metava na Ptujskem polju, v katerem
pa stanuje zmaj (št. 178).

20. Navratil, Let. Mat. Slov. 1892. str. 130. Kako je prišlo
do enačice Sv. Bartolomej: Jernej? Pomni: 1. Sv. Bartolomej

je tudi pri drugih Slovanih zašel v domači Olimp kot
strelec: »Kogda padaekb molnija, to Vr-btolomeja pomogaetb
svatomu Ilii brosatb šipi>« (Kopje); Karavelov, Pamjatniki
nar. byta Bolg. Moskva 1861, 253. 2. Na god sv. Bartolomeja
(24. avg.) se pokazuje pri Nemcih pošastni nočni (divji)
lovec Berthold (odkod slov. parkelj!). Berthold je sicer
samostojno ime, a se pomeša s klicnim imenom Barthel.
Torej je slov. pošastni lovec Jarnik ali »Jurij s pušo« pri-
enačen nemškemu Bertholdu! Ime Jarnik je ostalo tipično
za čarostrelca (glej našo štev. 25), nasprotno pa je v sol¬
čavski povesti dobil (pomotoma!) miroljubni kmet lovčevo
ime Perk (Berthold), dočim je lovec postal Lampret.

21. I. D. Trstenjak, Let. Mat. Slov. 1870, 19 (opazka). —
II. Arkiv za povj. VII, 222—4, 239. Prim. Let. Mat. Slov. 1888,
138 (slična sporočila pri Rusih). — Hauffen št. 72.

22. K. Deschmann, Laib. Zeitung 1868, 325 s. Prim. S.
Rutar, Goriška, 109 (povest je v soški dolini res razširjena);
J. Glonar, Čas. zg. nar. 1910, št. 1—2.

23. D. Trstenjak, Slov. Glasnik III, 1859, 6. Odkod ime
Dagana, mi ni znano. V povesti se prikazuje Zeleni lovec
sicer kot mitično bitje, vendar njegov značaj ni zloben
kakor običajno. Prim. »Zlatorog« in št. 141.

24. Kocbek, Sav. Alpe, št. 93. Povest nam kaže Čaro¬
strelca kot zlohotno bitje in kot bratovega in grofovega
protivnika (obojica mogoče prvotno eno ter isto). Tudi grof
je čarostrelec.

25. Kocbek, Sav. Alpe, št. 96; (zap. Andrejka, Jezersko,
Ljublj. 1921); prim. Graber, št. 289.

26. Valjavec, Slov. Glasnik XII, 1866, 266 (Zamladinec);
prim. 1. c. 331 (Koprivnica) in opazke v Pajkovih Črticah, 91.
— Prim. tudi »Pumphuta« lužiških Srbov, Veckenstedt, 86 ss.

27. P. Schlossar, Sagenkreis der Poštela (Burgstelle),
Maribor, 1912, str. 33.

28. I. W. Urbas, Zs. f. ost. Volkskunde IV, 1898, 150; o
solnčnem dežju: Kuhar, Čas. zg. nar. VIII, 1911, št. 54. »Zgub¬
ljena stava«; Moderndorfer, 106; Graber, št. 42; Zelenjuh:
Schlossar, 1. c. — II. Valvasor XI, 441 (Pleterje, nem. Pleter-
hof, ni isto kar samostan Pleterje. Glej še sporočilo iz
Ložnice L j. Zv. 1887, 466 (Hudobec).

29. I.—II. Kuhar, Čas. zg. nar. VIII, št. 39, 37. — III. šašelj,
Bis. I, 224 (Belokr.). Prim. Gor čez izaro, str. 53, Jurčič I,
204. — IV. Valvasor III. knjiga, 31. pogl., str. 437. — V. D.
Trstenjak, Slov. Glasnik IV, 1859, 50; prim. Pajk, Črtice, 226
(Šent je hudi duh s sekiro); Nov. 1857, 115; 1858, 20. Semkaj
spada »Vrag žene ,farco‘, spremenjeno v kobilo«; A. Ga¬
bršček, Let. Mat. Slov. 1896, 34. Glede snovi prim. Fr. Ranke,

381

Deutsches Sagenb. IV, str. 259. Isto snov ima slov. nar. pesem,
Štrekelj 288 (Zilska dol.).

30. Kiihar, Čas. zg. nar. 1911, št. 37, 38. »Krščak na tri
kikle«: kapa na tri vogle.

31. I. J. Gebhart, osterr. Sagenb., Pest 1862, 142 (Zs. f.
ost. Vik. II, 145—6). Posneto po Valv. IV, 602. Prim. Maillv.
Sagen, št. 40. — II. Kocbek, Sav. Alpe, št. 39.

32. Kocbek, Sav. Alpe, št. 59. Prim. za odkup otroka:
Stepišnik, Besednik 1869, 115. — Oče zakarta hčerko hu¬
demu duhu, ki jo odnese: Koledar Moh. dr. 1879 (Pri Smled¬
niku).

33. S. Rutar, L j. Zv. 1882, 536 (Slovenski Faust!).

54. Moderndorfer, Nar. prip. I, 73. Mišljen je vsekakor
Vrag, dasi se tu nazivi je Škrat. Prim. št. 204.

35. I. Valjavec, Slov. Glasnik X, 1867, 94 (Varaždin). Glej
isto povest št. 1, VI in pri vurberškem Kresniku. Japica:
ka jk. oče, gospodar (madž. apa). — II. Fr. Levstik, L j. Zv.
1885, 566 (Poljane na Gor.). Letorasel, f.: šiba, vzrastla v
zadnjem letu. — III. Jos. Potepan-Škerljev, Arkiv XI, 256—7
(Zemon pri II. Bistrici).

36. I. štef. Kociančič, Arkiv III, 283 (Goriško). — II. Fr.
Erjavec, Let. Mat. Slov. 1885, 335 s (Z nadaljnjimi sporočili
z goriških hribov, iz katerih je razvidno, da so se Vedomei
pomešali z Morami). — III. R. M. Obalo vič, L j. Zv. 1884, 97—8
(tržaška okolica).

37. Besednik 1871, str. 193. — Take Vedomce poznajo
tudi po Murskem polju na Štirskem, ]. Pajk, 178. Pri nem.
Korošcih imenujejo take ljudi der »Vermante«, »Bemante«:
Graber, št. 271.

38. Iv. Trinko, L j. Zv. 1884, 401.

59. A. Miillner, Argo X, 1903, 50 (Z Gorenjskega).

40. Valjavec, Novice 1857, 142; prim. 1. c. 106; Let. Mat.
Slov. 1894, 189 s; Zbornik za nar. živ. I, 227. Prim. št. 236.

41. D. Trstenjak, Slov. Glasnik 1859, 25.

42. šašelj, Bisernice I, 216. Belokranjcem je Vidovina
obenem tudi Vampir in Kresnik (Vedogonja). Prim. št. 184.

43. J. Pajk, Popotnik 1884, 39. — Graber ima iz Žirnice
pri Grebinju in od drugod povesti o prestavljalcih oblakov
(št. 308).

44. J. Pajk, Črtice 10 (Središče ob Dravi).

45. I. Štrekelj, Let. Mat. Slov. 1894, 52. — II. Fr. Erjavec,
Let. 1883, 334—5. Vas Krn; drgavita, brogovita: dobrovita,
Viburnum Lantana.

46. Fr. Erjavec, 1. c. 335; ista povest v Kresu II, 577; prim.
»Topolovo rebro« v Kresu 1882, 627 (Dutovlje). Povest je
razširjena po Alpah; glej Mannhardt, Wald- und Feldkulte

382

I 2 , 116. Ostale primorske tradicije so naštete v Let. Mat.
Slov. 1883; glej tudi Kociančič, Slov. Bčela IV, 1853, 178.

47. Fr. Erjavec 1. c. 353 (Sv. Peter pri Gorici). Štrija, f.,
vešča, čarovnica (iz ital.).

48. Moderndorfer I, 77 (Črna prst, Kor.). Zelo razšir¬
jena.

49. Kuhar, Čas. zg. nar. VIII, št. 45 (Prekm.). — Povest
o »podkovani coprnici«; prim. Kres 1884, 505 (Prekmurje),
Kres 1885, 573 (Središče ob Dravi), Valjavec, Nar. prip., 244.

50. M. Slekovec, Kres 1885, 574 (Središče o. Dr.).

51., M. Slekovec, Kres 1885, 574 (Središče o. Dr.), kjer so
nadaljnje pripovedke o čarovnicah iz istega kraja.

52. Pajk, Črtice, 26.

53. Majciger, Kres 1885, št. 27. Glej št. 8—12.

54. Razlagova Zora 1852, str. 93—7. Pačiti koga (pri
■delu); »mit Reden hinhalten«. Take povedke so znane pri
severnih Slovanih.

55. I. Kocbek, Sav. Alpe, št. 58 (in sled.). — II. Raič,
Poml. cvetje 1871. 203; Let. Mat. Slov. 1885, 151; 1886, 103;
>Šepasti mož«, ki je Slovencem sedaj hudič (čotasti hudič!),
je po sodbi Navratilovi prvotno Wodan. — III. Pajk, Črtice,
91. Mesto mrtvaške glave običajno prinese lovec »krvavo
stegno«, ki je postalo strašilo za otroke: prim. Let. 1883, 241
(Goriško); Dolenjec 1906, 6 (Gorjanci). — IV. V. Bitenc,
Jutro 1929, 234. — \. Kocbek, 1. c. št. 4. Iz koroških tradicij
vidimo, da je Gorni mož, der wilde Bergmann, isto kar
Divji lovec ali Hrust (Graber, št. 92). Ljudska tradicija za¬
menjuje Hostnika — Divjega moža z Divjim lovcem: prim.
Graber, 97; Kocbek, št. 2. — VI. D. Trstenjak, Novice 1879.
383; Graber, št. 63, 3i — VII. Trstenjak, Slov. Glasnik JV,
1859, 171. Po Graberju 103 je »Buggl« neka pošastna mačka,
ki se podi z divjo jago.

56. Novice 1858, str. 4. — Semkaj spadajo še slov. povesti
o »jezdecu na belcu«, Graber, št. 107; »mladenič, vozeč se na
ribezu«, Čas. zg. nar. VIII, 34.

57. Trstenjak, Slov. Glasnik III, 1859. 78; prim. Let. 1886,

104, op. 2. Oblika »Vehtra baba« je pač Trstenjakova. Prim.
še »Vehtro babo kotalicati« v Tržiču. — Pehtra otroke
krade: L j. Zv. 1881, 346.

58. Slov. Bčela II, 1851, 106 Koroško. Prim. še Let. 1886,

105. Erjavec Let. Mat. Slov. 1882—3, 222; Slovan 1884, 303.

59. P. Hicinger, Novice 1858, 269. Prim. Obhod Vesen ali
čarovnic na Goriškem. Slična Moderndorfer I, 88 (V po¬
ljanskem gozdu, Mežiška dolina). — Semkaj spada povest
»Dete z vrčem za solze«; P. Košir, Čas. zg. nar. XVII, 1922,
31—2; prim. šašelj, Bisernice I, 203. Procesija, v kateri

383

ugleda mati svoje dete, je Perhtina; prim. »Das Tranen-
kriiglein«, Hans v. d. Sann, 163. Povest ima tudi Strolial,
Nar. prip.

60. Graber, št. 116; tam so priobčene še nadaljnje tradi¬
cije kor. Slovencev. Prim. Pleteršnik, »Kvatrna baba«.

61. I. Graber, Sagen aus Karnten, št. 180. Povest o lovcu
tudi pri Moderndorfer ju I (iz Mežiške doline). — II. Modern-
dorfer, Čas. zg. nar. XXII, 25. Povest o tatu je znana tudi na
Brdi v Žili. — III. Moderndorfer, Nar. prip. I, 84 s. — IV.
Pajk, Črtice 228 (Sporočila iz pohorskega okoliša: Lobnica,
Prežigal, Sv. Ropert, Fram).

62. I. Kociančič, Slov. Bčela IV, 1853, 179; prim. Let. Mat.
Slov. 1883, 356. Tigiča: Kiirbisflasche. — II. Novice 1860, 27 s.
Prim. Pajk, Črtice 196. Naj navedem še izraz frišar »Druden-
fusz«, Archiv XXXIV, 57.

63. Moderndorfer, Čas. zg. nar. XXII, 23.

64. I. J. Potepan-Škerljev, Arkiv za povj. XI, 258 (Slabo
tiskano.) — II. Trdina, Novice 1859, 315. O »Mraku« imajo
Hrvati bogatejšo tradicijo. Prim. Zborn. za nar. živ. I et pass.

65. Dolenjec 1906, št. 4. Z Gorjancev. — V originalu so
še nekateri nejasni podatki o »Pasjedlanu«. Isto snov ob¬
deluje Trdina I, 97.

66. M. Cilenšek, Lj. Zv. 1887, 161. — Iz Bele Krajine ima
povest šašelj, Bisernice II, 238; Valjavec, Nar. prip. 240. Prim.
še J. Dolžan, Volkodlak (Kol. Dr. sv. Moh. 1869).

67. Fr. Levec, L j. Zv. 1885, 772. Iz Dolenje vasi pri Ribnici.

68. I. K. Rudež, Lj. Zv. 1883, 567 (Dane, vas pri Ribnici);
ista: Jos. Potepan-Škerljev, Arkiv za povj. juž. Sl. XI, 256
(Zemon pri II. Bistrici); tukaj je dostavek: »ako so kje štirje
volkovi skupaj, so zapravo volkodlaki; če jih je več ali
manj, pa so pravi volkovi«. — II. Fr. Levstik, L j. Zv. 1883, 567.

69. I. Sila, Kres 1885, 213 s; (Povesti, vzete po Valvasorju
VII, c. 8, 310). Sila opozarja še na istrsko bajko »Sv. Jura j
i devet sina«, Glasnik III, 1859, 109. — II. J. Tušek, Slov.
Glasnik 1858, 193. Prim. Slov. Glasnik XI, 1868, 31 (povest je
iz Zamladinca; v njej je prikazan kačji porod kot kazen
za žene, ki odpravljajo plod); semkaj bi smeli privzeti
povest iz Moderndorfer ja I, 78 (Mežiška dolina). — Kačji
porod kot posledica zlobnega ukletstva: »Der Zauberfluch«,
iz Kranja. Illyr. Blatt 1847, 300, 306. Lepa povest.

70. Kotnik, Štorije I, št. 18. Prim. Graber, št. 227 »Die
weille Gemse«. Brška planina v Zilski dolini.

71. Kotnik, Štorije I, št. 13, Kanjski grad, nem. Wilden-
stein; nemška pripovedka o njem Graber, št. 203. Kocbek,
št. 27 (v Peklu). Prim. še povest o Malem bregu pri Kamniku,
Arkiv za povj. juž. Sl. XI, 236 in 260.

384

72. Samostal, Dunajski Zvon VI, 1880, 28 s.

73 .  J. Pukmeister-Vijanski, Novice 1859, 404 (Kocbek,
št. 28—9, konec). Motiv: »Rosi, rosi« je pogost: Bernekerjev
grad pri Cerkljah na Gor. v Vodnikovem Spomeniku 195;
»Strelec in zakleti gospodični«, Nar. pesem, Štrekelj, št. 80;
»Razvaline gradu v hočki fari«: Šetinec v Popotniku 1884,
187. V zadnji povedki je pa ta motiv tako obrnjen, da
rešitelj zato zgreši cilj, ker se tisto jutro ni umil!

74. Kocbek, Sav. Alpe, št. 29. Prim. Graber, št. 127—8;
Ranke, Deutsche Volkssagen, str. 117, razpravlja o tem tipu
povesti, ki ga Kocbekova zelo lepo predstavlja. Kdor je bil
v tem podzemskem svetu, navadno hitro izhira.

75. Novice 1858, 148 (Pesem: »Ne bom železa več koval«).
Prim. povest o Zlatorogu.

76. Tonejc-Samostal, Dun. Zvon 1879, 363 s.

77. Vernaleken, Alpensagen (»Die Kraft der Mistel«)
št. 131. Kdo se ne spominja, da si odpre Eneja pri Virgilu
z zlatim ključem (omelino vejico) vhod v spodnji svet?
Vernaleken, Ferk in dr. so videli v omelini vejici sledove
keltske tradicije, ki so jo pridno iskali po Alpah.

78. Scheinigg, Kres II, 1882, 207—8 (Kotnik, Štorije I,
št. 14), Hodiše, nem. Keutschach na Koroškem.

79. Miha Kokot, Popotnik 1884, 75. Na isti strani pri¬
občuje pisatelj še eno povest o prevažanju zakladov. Majhen
možek vozi z mačkami sodček krivičnega denarja v lan-
deški grad (pri Frankolovem).

80. Pajk, Črtice 35. Slična tej: M. Silvester, Domovina
1925 (v okolici kostanjeviškega samostana).

81. Šetinc, Popotnik 1884, 187. Motiv, da mora biti človek,
ki naj dvigne zaklad, čist (umit), se ponavlja: prim. 1. c.
(Razvaline gradiča v Pristavi blizu Zagaja, ponkovska oko¬
lica). Hudič, ki straži denar, zavrne ženo, ker je umazana;

I. c. 140—1: kmetič, ki pride h Kapelskemu gradišču — gle|
št. 245, I naše zbirke —, najde tri »Kranjčeke« (škrate), ki
suše denar, a ga zavrnejo, ker ni umit; isto ima Pajk,
Črtice 229, izpod Huma pri Ormožu (deklina se ni »hmila«).
— O pohorskih zakladih glej še: P. Schlosser, Marburger
Zeitung 1924, januar, in »Sagenkreis der Poštela« (Burg-
stelle, Gradišče) Mrb. 1912. — Rešitelj mora biti duševno
«čist«: Trdina, Ukleti grad, Lj. Zv. 1882, 180.

82. J. Iskrač, Novice 1859, 292. O istem gradu priobčuje

J. Iskrač še druge povesti, Novice 1861, 378: glej tudi št. 79
(op.). Motiv, da se je treba bližati zakladom brez lakomnosti,
se ponavlja; prim. Kiihar, Čas. zg. nar. X, št. 25 (iz Beltinc);
prim. tudi št. 194.

83. J. Tušek, Slov. Glasnik II, 1858, 97 (Martinji vrh).

Bajke 25

385

84. I. šašelj. Bisernice II, 246 (iz Bednja). Prim. J. Tušek,
Slov. Glasnik II, 1858, 97 (Martinji vrh).

85. J. Novak, Slov. Glasnik II, 1858, 112 (Podbrezje). Po¬
vest govori o beli kači, a to je pomota.

86. I. J. Pajk, Črtice 67 (Središče). Zapravo je posestnica
krone kačja kraljica, ne pa kačji pastir, kačec, njen čuvar.
— II. Majciger, Kres 1883, 601 (št. 28). — III. Kuhar, Čas. zg.
nar. VIII, št. 87. — Cmer ali cimir, »das Zimier«, Helm-
schmuck. Te povesti so odlomki Kresnikovega mita: junak,
ki hodi po kačjo krono, je Kresnik, solnčni junak. — Slične
povesti imajo seveda tudi drugi narodi; prim. n. pr. »Der
Schlangenkronenrauber«, Krainz, Mythen und Sagen, Bruck
1880, 186.

87.1. J. Freuensfeld, Kres 1886, 268 (Libanja pri Ormožu).
—- II. J. Novak, Slov. Glasnik II, 1858, 112 (Podbrezje). Spo¬
ročena tudi drugod. — III. J. Jurčič, Slov. Glasnik 1861, 142.
Vari jan te: J. Tušek, Slov. Glasnik II, 1858, 80 (Martin ji vrh);
J. Novak, Slov. Glasnik II, 1858, 113 (Podbrezje); Fr. Cegnar,
Slov. Glasnik II, 1858; 73 (Gorenjsko); Fr. Kotnik I, 73 (Ko¬
roško pri Osojah). Glej še povest o »Kačji kraljici«, Slov.
Bčela III, 211, ki odgovarja Grimmovi povedki št. 221.

88. J. Tušek, Slov. Glasnik 1858, 97 (Martinji vrh); prim.
1. c. 193 (nejasno) in 1. c. 113 (Podbrezje); Valvasor III, 441.
Znana drugod; nem. Siegelstein.

89. I. Valjavec, v Glasniku 1866, str. 228; prim. Graber,
Carinthia, 103, 1913, 115. Vovberska okolica. — II. Pajk,
Črtice 106. — III. J. K., Slov. Glasnik 1862, 118 — 21. — IV.
Pajk, Črtice 108; Trstenjak, Slov. Glasnik 1859, 45. Vzhodno
Štajersko. — V. Pajk. Črtice 108. — VI. Pajk, Črtice 107. —
VII. Valjavec, Slov. Glasnik 1859, str. 38. Mogoče isto kar
nemška Habergeifi (Nachtrabe, Kozomolza), ki ima pri alp¬
skih Nemcih velik pomen.

90. T. B. S. v Slov. Bčeli 1852, 51 (Vas Križe). Piberc
»Steinbibernell«. — Isti motiv v »Kamenitem tkalcu«; glej
št. 222. — II. Kotnik, Štorije I, št. 59 (Dobrla vas). Prim.
Moderndorfer I, str. 21 (Mežiška dolina). Tudi Divji mož
opozarja ljudi na piberc kot zdravilo za kugo. — III. Kuhar,
Čas. zg. nar. X, št. 16.

91. Trstenjak, Slov. Glasnik 1860, VI, 142. Poljsko, rusko
kulik: Mowe. »Priletel kulik iz zamorja, prines vesnu iz
nevolja«, Machal, Nakres 196.

92. Trstenjak, Slov. Glasnik III, 1859, 46; prim. 1. c. 65,
op.. (Moraus). Mogoče je to »Mahrt«.

93. Kuhar, Čas. zg. nar. VIII, št. 46.

94. I. 1. c. št. 47. Špica: »kol, ki rabi pri merjenju polja«;
zakaj rabi džiler (inženjer) baš deseto špico, ni jasno. —

386

II. Moderndorfer, Nar. prip. I, str. 85 (kjer pa spravljajo v
to zadevo Škopneka!). Prim. Pajk, Črtice, str. 97; Kiihar, Čas,
VII, št. 26. Dostaviti bi se smela: »Goreča roka — vicana
duša«, Kotnik, I, št. 21 (Mšivče). — Prim. še M. Cilenšek, Lj.
Zv. 1887, 411 (Godomlje).

95. M. Drumel, Carinthia 1890, str. 194 (Graber, št. 184).

96. Fr. Levstik, Lj. Zv. 1883, 565. Ti Vedomci so zapravo
vešče ali svečniki (Irrlichter). Ta bitja vrše še neko drugo
nalogo: zavajajo ljudi ponoči v močvirje: prim. povest
»Goreča roka« (Kotnik, I, št. 20). Iz Napolj v Zilski dolini.

97. I. Fr. Wiestbaler, Lj. Zv. 1883, 703—4; prim. 699. —

II. Fr. Erjavec, Let. Mat. Slov. 1883, 228. — III. — IV. Jos.
Potepan-Škerljev, kmet v Zemonu pri Ilirski Bistrici, Arkiv
za povj. juž. Sl. XI (1872), 255—6. V št. III. je treba pripove-
dovalčeve navedbe v toliko popraviti, da postane dete, ki
se narodi »v oblačilu«, za svojih živih dni Vedomec, Vjedo-
gonja ali čarodej: šele po smrti nastane iz njega Vampir
(ako njegovi svojci tega ne preprečijo). — V. šašelj, Biser¬
nice I, 216. Ris: Pajk, Črtice 203. — VI.—VIL J. Gomilšak,
Novice 1865, 34. Po obliki striga (zaprav čarovnica) soditi,
sta povesti iz Istre. — Dodaj še Valvasorjeve slučaje iz
Kringe, it. Corridigo (XI, 316).

98. Kiihar, Čas. zg. nar. XI, št. 14. O zlorabi hostije prim.
še Kocbek, Sav. Alpe, št. 61—2 (Solčava).

99. Kiihar, Čas. zg. nar. VII, št. 21. Motiv, da se mora kdo
za svoje grehe sam sežgati, se ponavlja pri Kuharju; prim.
1. c. št. 27; letnik XI, št. 53.

100. Kiihar, Čas. zg. nar. X, št. 5. Prim. Graber, št. 255.

101. Graber, Sagen št. 239 (in 238).

102. I. R. Poznik. Lj. Zv. 1882, 609 (Višnja gora). — II.
Kiihar, Čas. zg. nar. X, št. 1. Slab odmev: Mailly 1. c. št. 5. —

III. S. Rutar, Lj. Zv. 1882, 402 (Huda južna, Tolm.). — Pesmi
o Anzelju, Štrekelj št. 63; prim. še dve Graber je vi povedki
št. 257.

10". J. G. Seidl, Sagen aus Steierm. (hrsg. v. A. Schlossar),
79, Das Glocklein im Walde.

104. I. J. G. Seidl 1. c. 74 (Der Totenhiigel). — II. M. Ci¬
lenšek, L j. Zv. 1887, str. 411.

105. Kiihar, Čas. zg. nar. X, 1913, št. 11.

106. Kiihar, I. c. št. 4 (mišljeno je menda Podgradje).
Zelo slično povest ima Mailly, Sagen aus Friaul und den
Jul. Alpen: »Der Erloser«, št. 74 (slovensko sporočilo).

107. Kiihar, Čas. zg. nar. VIII, št. 48. Kaj pomeni beseda
»preklesa«, mi ni znano. Prim. »božjo žalost« lužiških Srbov;
Mailly, Sagen št. 8. Prim. pa nemški izraz »glottele« za Movje.

25

387

108. I. K iikar, Čas. zg. nar. VIII, 42 (Prekmurska). — II.
Moderndorfer, Čas. zg.  nar. XXII, 25. Za »Wechselbalg« rabi
M. Majar tudi izraz »obranov otrok« (Štrekelj, št. 584), a to
je pač le samo »verhext«. Dete, ki ga hudoba prinese v
legendi o sv. Lovrencu, je podmenek.

109. I. Kiihar, čas. zg. nar. X, št. 21; Pajk, Črtice 206
(Rojenic je sedem). — II. D. Trstenjak, Slov. Glasnik 1859, 5.
Glej še štev. 135.

110. I. M. Valjavec, Slov. čitanka V, str. 40. Ista: Novice
1857, 191 (s Kranjskega). — II. M. Valjavec, Slov. Glasnik
1866, 151 (Stara cesta pri Ljutomeru); glej kesnejše povesti
o vodnih Vilah.

111. Valjavec, Slov. Glasnik 1866, 151 (Velika nedelja).

112.  J. Žurman, Novice 1857, 398; ista: Pajk, Črtice 206;
Vijanski (Pukmeister), Novice 1857, str. 238—9 (škalska do¬
lina); L. F. v Besedniku 1871, 103; Novice 1860, 100 (varaž¬
dinska okolica, nepopolna).

113. Lovre Stepišnik, Novice 1864, 228 (Slov. Bistrica).
Ista: Jurčič, Zbr. Sp. I, 35 (s Prijateljevimi opazkami).

114. M. Valjavec-Kračmanov, Novice 1857. 191 (kranj¬
ska); ista: Valjavec, Slov. Glasnik 1866, 152 (Velika nedelja);
Fr. Malavašič, Novice 1858, 294 (dolenjska?).

115. I. Valvasor IV, 578. — II. Trdina, Spisi II, 62 (večja
povest). Pri koroških Slovencih; Graber, št. 42, 2. — III.
Graber, Sagen, št. 20. Tudi ostale povesti, ki jih ima Graber
pod naslovom »Baumgeister«, izvirajo iz slovenskih krajev:
št. 18—9, 21. Prim. še A. Mailly, Sagen aus Friaul und. den
Jul. Alpen, št. 20 s. — IV. Kiihar, Čas. zg. nar. VIII, št. 37. —
V. Trstenjak, Slov. Glasnik 1859, 64, oziroma Novice 1857, 71.

116. I. A. Me jač, L j. Zv. 1887, 494 s. O »belih štrenah«:
slična predstava pravi, da delajo škrati takozvano »vilo-
vino«, Schratelzopf, ptico polonico; pr. Graber, št. 42, 2. —
II. Kocbek, Sav. Alpe, št. 36. Prim. Graber, št. 42, VI. — III.
Pajk, Črtice 230. Prim. nem. »Teufel einsperren«, Unger-
Khull, Steir. Wortschatz, 152.

117. I. Trstenjak, Slov. Glasnik III, 1859, 189. — II.
Trstenjak, Novice 1857, 71. Odkod beseda Labus, Laber. mi
ni znano: Nendljek: nem. man (d) el. — III. Trstenjak, Slov.
Glasnik III, 1859, 185.

118. I. Trstenjak, Slov. Glasnik III, 1859, 172 (straniška
župnija) ; prim. Dom in Svet 1892, 377 (razprava o krajevnih
imenih). — II. Mailly, Sagen aus Friaul und den Jul. Alpen,
št. 23.

119. I. Moderndorfer, Nar. prip. str. 67 (Graber, št. 49). —
II. Valvasor III, 417 (Ex epistula P. Joannis Eisserti apud
Kircherum, tom. III). Po motivu spada semkaj: »Podzemelj-

388

ski .škrat« (Gor čez izaro). — Povest o Berkmandeljcu (»To
je dobro, to je dobro, da kmetič ne ve, da meni je Berk-
mandeljc ime!«) je znana tudi med Slovenci; prim. Novice
1864, 201; Popotnik 1884, 172.

120. I. T. Ruttar, Arkiv III, 1854, 225—6. — II. Mailly,
Sagen aus Friaul und den Jul. Alpen, št. 26. Ušje »Ulmen«
(Ruttar jeva razlaga); prim. malor. vjaz; gor. sorb. v jaz, Ulme,
Ruster.

121. Trdina, Slovenija 1850, 40. Ime Hudamos je pač
nemško.

122. I. Vernaleken, Mythen, Brauche str. 24—5; posneto
pri Trstenjaku, Slov. Glasnik X, 1863, 151. — II. Modern-
dorfer, Nar. prip. str. 64.

123. Trdina, Zbr. sp. II, 57. Slična; »Hudobec v Jugorju«,
1. c. 58—9.

124. I. Moderndorfer I, str. 70. — II. A. Miillner, Argo X,
50; ista: Andrejka, Kropa, 33 (lepše pripovedovana).

125. I. D. Trstenjak, Slov. Glasnik III, 1859, 189; 1863,
152. — II. Trstenjak, Slov. Glasnik TV, 1859, 115. — III.
Trstenjak, Slov. Glasnik 1859, 64. — Koroške tradicije pri
Graberju; št. 42 obravnava dolino Molnje (Molltal); iz oblik
Schgratl, Schgratele, ki so tukaj še v rabi, vidimo sledove
slovenske tradicije; prava nem. oblika je Schratel. — IV.
Peterlin, Novice 1864, 194. Prim. Pajk, Črtice 228 (Negova).
— V. Kuhar, Čas. zg. nar. XI, št. 53; Moderndorfer, 71; Gra-
ber, št. 42 (slovenska).

126. I. J. Potepan-Škerl jev, Zemon pri Ilir. Bistrici, Arkiv
za povj. XI, 256. — II. Moderndorfer, Nar. prip. I, 55 s. »Črni
maček je simbol ,Kobolda\ ki donaša žito«; Mannhardt,
Wald- und Feldkulte II, 174. Tudi v prekmurski povesti o
Prekleti hiši v Beltincih je govor o črni mački (Čas. zg.
nar. XI, št. 53). Srbohrv. pravijo temu bitju »mačic« (mucek).

127. Pajk, Črtice 228 (Mala nedelja). Prim. Valjavec,
Slov. Glasnik 1866, 270 (Libanja pri Svetinjah). V vseh teh
povestih so pomešani Škrat, Vrag in Škopnik.

128. šašelj, Bisernice I, 216 s. (Belokranjska sporočila).
»Vražje vile« stanujejo po Trdinovi povesti v Gluhi loži
(št. 229).

129. Trdina, Zbr. sp. I, 38.

130. A. B. v Besedniku 1871, str. 20 (Bistriška dolina);
ista: Divič, Novice 1852, 396.

131. Novice 1853, 303 (Veprinščina).

132. Graber, Sagen aus Karnten št^73 (z nadaljnjimi
povedkami). Prim. Kotnik, I, str. VIII in st. 11.

133. Kuhar, Čas. zg. nar. VIII, št. 35.

134. I. L. Stepišnik, mlinar p. Slov. Bistrici, Novice 1864,
228. Slične: J. Vijanski, Novice 1857, 239 (škalslca dolina);

389

Tušek, Novice 1857, 139 (z vrha Vaneovca); J. Žmavc, Kres
1885, 576 (Radelj). Žar žene so tukaj nazvane »Zavdane
žene« ali Rojenice. — Prim. še tudi Novice 1857, 232, zap. Ž.
(Predoslje); Kotnik, I, št. 6 (Žalik žene v skalovju pri Sve¬
čah). — II. L. Stepišnik, Novice 1864, 228. — III. L. Stepišnik,
Novice 1864, 228. — IV. Janko Pukmeister-Vijanski, Novice
1857, 239.

135. R. Andrejka, Kropa in Kamna gorica (Ljubij. 1924),
str. 33; ista: A. Miillner, Argo X, 1903, 50. — Novice 1857, 398.

136. Ivan Albrecht, Paberki iz Roža (Ljubljana, 1920),
str. 32 s.

137. Razlagova Zora 1852, 91—3 (Pajk, Črtice 248—9).
Ista še: J. Tušek, Novice 1857, 139 (z Mladega vrha); Graber,
št. 65 (Podrožčica).

138. I. Kotnik, Štorije I, št. 7, št. 8 (v Mrakovih pečeh na
Selovcu). Sicer še: Žmavc, Kres 1885, 576; Moderndorfer,
str. 14. Nekaj primerov še pri Graberju. — II. Iv. Albrecht,
Paberki, str. 50. Ta sova je menda »kozomolza«, nem. Haber-
geiB; prim. št. 89 Vil.

139. J. Tušek, Novice 1857, 139 (z Mladega vrha). Prim.
Valjavec, Slov. Glasnik 1858, 154, (kajkavska); L. Stepišnik,
Novice 1864, 228 (Slov. Bistrica; Rojenica ali Divja žena hodi
na posteljo spat in daje za tolažbo klobko); Pajk, Črtice 34
(Kremberg); šašelj, Bisernice II, 245 (iz Bednja); »Še nekaj
od (!) Rojenic«, Novice 1857, 231 (Notranjska); Kotnik I,
št. 6 (Skalovje pri Svečah v Rožu).

140. D. Trstenjak, Novice 1857, 174. Naziv »Bele žene«
je v rabi v Zilski dolini: M. Majar, Novice 1844, 159; Kotnik,
Štorije I, 10!.

141. D. Trstenjak, Novice 1879, 383. Prim. Graber, št. 41
»Der blaue Tumpf im Maltatal« (Maletinova dolina!). Ta
lovec je ista osebnost kot oni v št. 23.

142. J. Pukmeister-Vijanski, Novice 1858, 542.

143. H. v. d. Sann (Krainz) 142 (po J. G. Seidlu). Seidl
naziva ta bitja »Duhvilen (!)«; besedo je pač sam skoval.

144. I. Kocbek, Sav. Alpe, št. 14. Prim. Graber, št. 73. —
II. Kocbek 1. c. št. 23. »Zavrelo je v zraku« pač od Žal žen,
ki so se dvignile kvišku kakor nem. »Federjungfrauen«, ki
so istotako v zvezi s smrtjo.

145. J. Trinko, Lj. Zv. 1884, 229 s.; prim. S. Rutar, Ben.
Slov. 91—2. Tudi Žalke v Rožu imajo zasukane noge: Graber,
št. 63; znakažene so »Billeweis« — Bele Vile v dolini Krčice,
št. 132.

146. I. J. Freuensfeld, Kres 1884, 297—8. Iz Runča pri
Ormožu. Prim. Trstenjak, Slov. Glasnik VI, 1860, 14 (Morska
deklica). — II. D. Trstenjak, Slov. Glasnik III, 1859, 6. —

390

Dagana (Danica?): prim. št. 23. Ščegetanje omenja Graber,
št. 65 (Podrožčica).

14”. šašelj, Bisernice I, 216 ss.

148. Jos. Plahtarič, Slov. Glasnik XII, 1866, 103 (iz Istre).
Prim. Novice 1857, 231—2 (zap. Ž. na Notranjskem).

149. I. Kiiliar, Čas. zg. nar. 10, št. 22. Iz povesti moramo
posneti, da tukaj nimamo opravka z Rojenicami, marveč
da so to zlohotne vodne Vile; motiv je znan tudi med po¬
nemčenimi Slovani: Ranke, Deutsches Sagenbucli IV, 191.
Prim. Bisernice II, 236 (iz Bednja). — II. Valjavec, Novice
1858, str. 222 (iz ormoške okolice). — V Novicah 1857, 178 je
priobčena povest z istim motivom, toda s krščansko poanto.

15C. šašelj, Bisernice I, 213 s. Konec je vzet po štajer¬
ski povesti iz Raven, Pajk, Črtice 109. — Prim. še zapise v
Novicah 1844, 156 (Jurij Sodevski, Metliška okolica); Joh.
Kapelle, Die Sage vom wilden Manne, Illyrisches Blatt 1840,
191 s. (hribi nad Črnomljem). Divji mož izhira v ujetništvu
in umre, prejšnje blagostanje izgine. — Prim. še: M. Tonejc,
Kres 1884, 608—9. V Moderndorferjevi povesti (I, 12—3) iz
Mežiške doline se Divji mož tudi osvobodi z zvijačo s tem,
da smukne v neko votlino. Prim. še Moderndorfer, I, 8 (kjer
je pa »motiv« prenesen na Povodnega moža). — Prim. na¬
dalje: j. Tušek, Slov. Glasnik III, 1859, str. 45, I—IT (z Mar-
tinjega vrha; »bi vam še povedal, čemu je žica sred ore¬
hovega jedra«). Vse to je znano tudi pri alpskih Nemcih,
a je prvotno romansko blago. Hudovitina: Viburnum lan-
tana.

151. Zap. M. v Besedniku 1872, 22. Ista: M. Tonejc, Kres
IV, 1884, 605 s. (z Gorenjskega). Divjačina, o kateri je v
povesti govora, ni divji ali nočni lov.

152. J. Pajk, Črtice, 109 (zapisal M. Strnad); prim. Slov.
Glasnik X, 1864, 381 (zap. J. Pajk). — Isto, malo drugače:
Hicinger, Novice 1858, 253 (izpod Ljubelja).

153. F. Kocbek, Sav. Alpe, str. 267 (Solčava). K imenu
Kanih prim., da se imenujejo pri Ladinih žene Divjih mož
»gannes«: Mannhardt, Wald- und Feldkulte I 2 , 113. Prim.
Let. Mat. Slov. 1883, 338 (zagovor za zvin), kjer je nazvan
sv. Blaž »Kanihov oče«!

154. P. Hicinger, Novice 1858, 252; v povesti L. Tomana,
1. c. 4 pa drvar samo rani Divjega moža, ki se zateče k ženi,
a ta mu očita, zakaj nadleguje kristjane. Kopišče: Kohlen-
meilerstiitte.

155. Moderndorfer I, 11. Nadaljnja povest o Divjem
možu, ki ukrade deklico... G. Krek, Novice 1858, 85. —
Poučnega značaja je povest »Divji mož išče človeka«, Be¬
sednik 1871, 14 (Koroška); Moderndorfer I, 12; Valjavec

391

pripoveduje isto stvar o medvedu in lovcu. Dostavi še:
Graber, št. 96, 2 (Rožak).

156. I. Majciger, Niz biserjev, št. 11, Kres III; prim. št. 9
(Savinjska dolina). — II. Valvasor II, XV, Kap. 19; prevzeto
v Grimm, Deutsche Sagen, št. 51. — III. Majciger, Slov.
Glasnik 1861, 117. Isti motiv: Moderndorfer, Narodne prip. I.
(Jezero na Poharci); Kotnik, Štorije I, št. 1—5: 1. Povodni
mož pri Votli peči v Meži; 2. pri Brusnikovi peči; 3. v
obirskem potoku. Prim. tudi Zlogonski, Popotnik 1885, 106
(Sotla); Pajk, Črtice 115 (Drava pri Središču). — IV. Trdina,
Zbrani Spisi I, 121 s. — V. Kocbek 1. c. št. 1; povest se krije
v motivu s Štrekljevo pesmijo št. 81; Obrot, aborat, Aber-
rante; prim. še Grimm, št. 65. — Slov. Glasnik IV, 1859, 43.

157. Štrekelj, Let. Mat. Slov. 1894, 41. Beseda Salemsonar
je tuja, toda izvor še ni poznan. Na Gorenjem štajerskem
sprevajajo neko slamnato figuro, ki jo zovejo »Samson/.
(Steir. Wortschatz).

158. Majciger, Kres 1883, 560. Muk mogoče onomato-
poetska beseda.

159. L. Toman, Novice 1858, 4 (Kamna gorica). Ista:
Majciger, Kres 1883, 558.

160. I. D. Trstenjak, Slov. Glasnik IV, 170. — II.

Majciger, Kres III, Niz bis., št. 23. — »Kadar ljudje studence
kopljejo, pa dolgo ne najdejo vode, pravijo: boš moral
Vancašu ofer dati.« Vancati pomeni pri Sv. Tomažu vodo
iskati (Pajk, Črtice). — Slov. Glasnik 1860, 108.

161. Trdina, Spisi I, 119 s. Pravi pomen te povesti je,
da je pisar močarino na tistih travnikih odčaral; glej
št. 213.

162. Moderndorfer, I, str. 9. Isto povest, toda o Škratu,
pripoveduje Fr. Peterlin z Dolenjskega, Novice 1864, 201.
Vloga, mislim, bolj pristoji Povodnemu možu; isto o Divjem
možu, Zs. f. ost. Volksk. II, 146.

163. M. Cilenšek, Lj. Zv. 1891, 741.

164. Tušek, Novice 1857, 139—40 (Ratitovec). Ista: Š. v
Novicah 1860, 76 (borba gre med blejskim in bohinjskim
Povodnim možem; blejski je zmagovalec); Graber, št. 89, ima
slične povedke iz slov. predelov. Prepir med Povodnim
možem in Škratom: prim. Kres III, 8—12.

165. Kordesch, Vodnikov spomenik, str. 120 (pesem).

166. I. D. Trstenjak, Novice 1857, 115; prim. Slov. Glasnik
XII, 1866, 309. — II. D. Trstenjak, Slov. Glasnik VI, 1860.

167. I. Mailly, Sagen aus Friaul und den Jul. Alpen,
št. 36. Stvar se pripoveduje tudi o Repoštevu. — II. Kuhar,
Čas. zg. nar. VIII, št. 41.

392

168. I. Moderndorfer, Narodne prip. I, str. 17 s. — H.
Tinjska gora in Ajdi (Popotnik V, 1884, 204): Kiiliar, Čas.
zg. nar. VIII, 61 (zidali so v Tišini in Martijaneih) itd.

169. Gor čez izaro, str. 56.

170. T. Kocbek, Sav. Alpe, št. Prim. Moderndorfer I,
19 (Mežiška dolina); Zora 1872, 374 (iz Žavneka) in Novice
1857, 239 (Gornji grad). — II. D. Trstenjak, Slov. Glasnik IV,
16. Pravtako opažamo tudi drugod, da postanejo narodna
imena istovetna za naziv velikana: Avar: Ober; Spali:
Ispolin i. dr. — III. J. Barle, Let. Mat. Slov. 1883, str. 10—1.

171. Novice 1858, 149 (opazka). Daljšo povest o tej
stvari ima Slovenija 1848, 4. str. et pass. Datirana pa je z
letom 1650 (iz dobe naseljevanja Uskokov); prim. še Arkiv
VII. 1863, 180.

172. Prost. Sekolov, Nar. pripovedke (Ljubljana 1889),
str. 11.

173. Slomškovi spisi II, 233; prim. Kres V, 45; H. v. der
Sann (Krainz), Sagen aus der griinen Mark 106.

174. I. J. Železnikar, Slov. Glasnik V, 1860, 89. Po nemški
tradiciji se dotakne tega jajca čarovnica s čudežno palico,
nakar poči samo po sebi. Mladega zmaja vzgoji nato Wal-
burga, kraljica čarovnic. — II. Kocbek, 1. c. št. 7.

175. D. Trstenjak, Novice 1864, 111. Kozje, nem. Drachen-
burg.

176. Valvasor II, 125, 143: III. 428. Prim. Maclial, Nakres
152 (smok) ali zmok odgovarja našemu premogu.

177. Kotnik, I, št. 47. — »Zmaj v Vrbskem jezeru«,
Kotnik 1. c. št. 26.

178. I. D. Trstenjak, Slov. Glasnik III, 1859, 98. — II.
Steir. Volkssagen (FIoss XI), 51—2; prim. Kres 1885, 44. Po¬
vest je heraldična: grofi Wurmbrandi imajo v svojem grbu
žareče poleno; a slov. povesti o Krsniku so starejše. H. v.
d. Sann, Sage aus der griinen Mark, 129, ima to povest po
Seidlu. Prim. še Puff, Marburg I, 137.

179. Fr. Pohorski. Novice 1859, 86. — O »Grakah«
(Grkinje) prim. Nov. 1858, 1. list. Vouvel, pozojen velikan,
spada s temi povestmi v Kresnikov ciklus.

180. Trstenjak, Slov. Glasnik III, 1859, 98. Med Korošci
je znana pesem o baronu Balonu, ki jo je prevedla Ida
v. Diihringsfeld na nemško v Ost. belk Monatsschrift, 57. letu.,
1857 (meni nedostopna): — Upoštevanje zasluži povest o
zmaju Vukotinu na Učki, priobč. Trdina, Novice 1859 (Krk).

181. I. A. Miillner, Argo 1910, 168. — II. Trstenjak, Novice
1857, str. 71. — III. Trstenjak, Novice 1857, 71, prim. 1. c. 83.
Vidino pero: Beifufi, artemisia.

Bajke 26

393

182. I. D. Trstenjak, Novice 1869, 366. Neža pač, izkvar-
jeno iz Jenži baba, Jaga baba. — II. D. Trstenjak, Slov.
Glasnik 1866, 401; 1867, 72. — III. D. Trstenjak, 1. c. VI, 1S60,
142. — IV. D. Trstenjak, Novice 1871, 249. — Mogoče isto kar
staror. bereginja.

183. I. J. Majciger, Kres 1884, 401. 448. — II. Kiiliar, Čas.
zg. nar. VIII, št. 44. Ta vera je prešla tudi k štaj. Nemcem,
prim. Steir. Wortschatz 555 (Schkrattel).

184. J. Majciger, Kres 1884, 448. Prim. št. 42. Štajerci
darujejo nekod vselej, kadar pečejo, »postružnik« vetrovom,
da bi preveč ne pihali. Nemški »Windfiittern«, Zs. f. ost.
Volkskunde IV, 48.

185. I. Valvasor, II. knjiga, str. 142; prim. Zs. f. ost. Volks¬
kunde II, 144. — II. Dolenjec (tednik) 1906, št. 6. ■— III.
Trstenjak, Slov. Glasnik 1860, 108; v Popotniku 1886, 140 je
spojena menda s tem Vetrovnikom' pravljica »Kij, bij!«
(zap. Iv. Weixl). Ta Vetrovnik biva v »Hudi luknji«! —

IV. Štrekelj, Let. Mat. Slov. 1894, 53 (Gora, Goriško). —

V. Trstenjak, Slov. Glasnik IV, 1859, 113; Trstenjak opozarja
na Pohlina: rarashk »boser Geist«. Vendar je dvomljivo, ali
je ta beseda pri Slovencih v rabi. — VI. Valvasor IV. knjiga,
562. Dostavi še Valvasorjevo poročilo »Wetterhohlen in
Crain« II, 245, IV, 540 s.

186. Krek v Kresu II; ista: Kocbek, Sav. Alpe, št. 3
(netočna).

187. A. Kragelj, Lj. Zv. 1886, 226 (Tolm. hribi); prim. Krek,
Einf. 707. Zelo razširjena: Graber, št. 37 (Selber tan: »sam
sem včinil«).

188. Jos. Potepan-Škerljev (Zemon pri Ilir. Bistrici) v
Arkivu za povjest juž. Sl. XI, 257.

189. Kuhar, Čas. zg. nar. X (1913), št. 23, 25; sedem si jih
strpeti = pretrpeti sedem muk. Semkaj bi še spadala povest
Moderndorfer, str. 70 (Predovnikov ded).

190. I. Štajerske pesmi, Štrekelj št. 76—7; snov ohra¬
njena v starejši kočevski tradiciji: Hauffen, Gottschee, str.
98. — II. Nar. pesem, priobčil P. Strmšek, Čas. zg. nar. XX, 93
(Ihan). Nepopolna: Lepo Vido je menda dovedel domov
solnčni junak (Solnce) kakor v pesmi, Štrekelj, št. 75. —
III. Kocbek, Sav. Alpe, št. 68. Pesem Štrekelj, št. 240 (Ne¬
srečni lovec), pa ne spada semkaj; prim. Čas. zg. nar. XVIII, 48.

191. Pleteršnik, Slovar. Glej .Machal, Nakres (s. v.).
Machal stavi to bitje med gozdne žene. To je pač isto kar
»Nachtahnl«. Prim. še izraz »Matice« za morske Vile, št. 146.

192. I. J. Pajk, Črtice, 32 s. (Kremberk). — II. H. v. d.
Sann, Sagen, 146 (Gabersdorf — Gaberje). — III. Pajk, 1. c.
32—3. — IV. šašelj, Bisernice I, 218 s.

394


195. I. Podatke o tem prim. št. 57: Pehtra = kraljica
Belih žen; pri dolenjih Avstrijcih je to sveta Walburga;
št. 174: Bela žena pri velikanu Vouvelu; št. 202:-nese taran-
balto v oblake; št. 228: biva v gorski votlini; št. 253, I: je
ukleta ob strani svojega sina. — II. Bilc, Novice 1857, 239.
— III. Baš, Zora I, 1872, 322. Koroške povesti beleži Graber,
št. 266. Samo Slovenci še vedo, da dela božični čudež Bela
žena.

194. Fr. Svetličič, Novice 1869, 424 (balada). Glej št. 82.
Važno je, da se prikazuje ta Bela žena ob luninem ščipu:
mogoče je torej tudi »boginja« mesca.

195. Pajk, Črtice 174 (po Trstenjaku); Kres 1884, 622.
Tudi nemška Torin in Perica zrasteta onim, ki ju srečajo,
čez glavo.

196. I. Kiihar, Čas. zg. nar. 1911, št. 49 (Prekmurje). —
II. Trdina, L j. Zv. 1881, 167, spopolnjeno z Valjavčevo po¬
vedko v Slov. Glasniku XI, 1868, 154 (Ljutomersko polje).
Prim. Grimm, Marchen I, 44. — III. J. G. Seidl, Sagen und
Geschichten aus Steiermark (izdal A. Schlossar, Graz 1881),
str. 93 s. Vzhodni Štajerci poznajo »tenjo«, to je senco, kot
Smrtnico, ki smukne mimo človeka in ne prinese nič do¬
brega; v enakem pomenu rabi Čakavcem beseda Tanjac. —
IV. Moderndorfer, I, 106. — V. Graber, št. 259, Die Teadin
bei der Quelle von Feffernitz; glej še št. 258. Tradicija je
slov. Prim. tudi H. v. d. Sann, Sagen, št. 147. — VI. J. Puk-
meister-Vijanski, Slov. Glasnik III, 1859, 187—8. Da je ta
žena v resnici Smrtnica, spoznamo na njenem vrtu (glej
Machal, Nakres 86). Vse podzemne in smrtne boginje imajo
vrt: pri Nemcih »Kriemhilds Rosengarten«. Svetiljki sta
zvezdi; kadar kdo umre, se utrne zvezda. — VII. Čas. zg.
nar. 1911, št. 50 (prekm.); Moderndorfer, str. 21 (Mežiška
dolina).

197. Kocbek, Sav. Alpe, št. 32. Dete, ki ga polijejo s
svežo vodo, je pač božanstvo pomladne prirode, Bela žena
pa zimska narava. Semkaj še spada povedka iz Graberja,
št. 71 (Bela žena išče botro za ukleto dete). Povest je loka¬
lizirana pri Malem Šent Vidu.

198. I. D. Trstenjak, Besednik 1870, 36. — II. P. Slov.
Glasnik X, 1864, 353 (Gorenjsko?). — III. A. Mejač, L j. Zv.
1890, 357 (komendska okolica). Tam je priobčena še ena
slična povest. — IV. Frančiška P., Novice 1858, 294 (mestna
tradicija). — V. Mat. Valjavec-Kračmanov, Novice 1858, 222
(Gorenjsko); enako: Poženčan, NoviceIV, 1846,112 (Tvorkal).

199. I. J. T(oman), Novice 1854, 315. Prim. slično o »Glo-
dežu«, Slov. Glasnik III, 1859, 176 (zap. Tušek z Martinjega
vrha). — II. M. Valjavec, Ilovice 1858, 222. Slična s Huma

26 *

395

(Jož. Pajk, Črtice, 238—9). — III. Jož. Pajk, Črtice, 238.
Kolom. Mulec, Novice 1857, 107.

200. Jos. Potepan-Škerljev, Arkiv za povj. juž. Sl. XI, 258.
Ista tradicija: K. Štrekelj, Let. Mat. Slov. 1894, 56.

201. I. D. Trstenjak, Novice 1855, 206; glej II. v. d. Sann,
165 s. — II. Moderndorfer, I, 9 s. Pl im. Graber, št. 12, in
Novice 1860, 76 (Gorenjsko).

202. I. Trstenjak, Novice 1859, 2; prim. Slov. Glasnik V,
1860, 167 ss. O »taranbaltah« piše tudi H. Rešek v Novicah
1860, 27 (iz Žital; nem. Schiltern: v Halozah »ščitarji«), Be¬
seda »taran«, ki pomeni v ruskem »Mauerbrecher«, med
Slovenci sicer ni znana: Čas. zg. nar. XXIII, 144; Haložani
razumejo pod njo 1. gromske strele, 2. kamena (neolitska)
ali bakrena kladiva. Bela žena je soproga nebeškega gro¬
movnika; perunika (jurjevka, boguš), iris germanica,
Schwertlilie. — II. Fr. Pohorski, Novice 1858, 374; prim.
Krek, Kres VI, 1886, 183—5. Trod, trot, Zunderschwamm,
trodovnik ali vuhnjak ali netresk, Hauswurz, Donnerkraut;
sempervivium tectorum. Prim. tudi izraz homuljica za isto
rastlino in Trstenjakovo razlago v Slov. Glasniku VII, 1861,
48. Glej o tej povesti Ramovš, Archiv f. slaw. Phil. 36, 457
(Der steinerne Himmel). Trot ubije letečo kačo: simbol
viharnega oblaka; mogoče je mišljena tudi kot mati Tro¬
tova; rabili bi še povest, kjer ubije isti tudi očeta: glej
povesti o Iliji in Matiji. — III. J. Freuensfeld, Kres 1884,
384—5 (ormoška okolica). Ta »hudi duh« je prvotno gro¬
movnik, ki je padel kot običajno na nivo peklenščaka. —
IV. Glej št. 257 IV.

203. šašelj, Bisernice I, 198 (belokranjska): prim. Kuhar,
Čas. zg. nar. VIII, št. 56, 64 (prekmurske tradicije); Trdina,
Lj. Zv. 1881, 224 (Gorjanci). Motiv, da ubije Ilija svoje
starše, je zanesljiva sled, ki nas vede k povestim o svetem
Matiji.

204. A. G(aberšček), Nar. prip. v Soških planinah I, 15
(iz Kobarida). Povest je prastara, samo da je menda izginil
iz nje motiv ubojstva. V Prljekiji pojejo po starodavni
melodiji pesem o »Velikem grešniku«, ki je sorodna.

205. F. Peterlin, Novice 1864, 178 (Dolenjsko); ista: ša¬
šelj, Bisernice II, 233 (Matija je dvanajsti sin). Nepopolna
je povedka v Graber ju, št. 64 (izpod Ljubelja); Kračmanov,
Novice 1857, 182; pesem Novakova, Novice 1853, 276; štre¬
kelj, Nar. pes. I, 608; motiv je prenesen na Lukeža, ki
ima pri sebi vola (spomin na Mitro?). Glej Književnik II, 56
(Sv. Matija). Iz te starejše oblike se je razvila vulgatna
oblika o tolovaju Mata ju.

596

206. I.—II. Trdina, Spisi I, št. 1—2; prim. Trdina, Neven
1858, 60 (iz Mengša). — III. Trdina, Neven 1858, 60 (šiška).

— IV. Št. Kuhar, Čas. zg. nar. 1911, 52 (Prekmurje). Svet stoji
na biku: Trstenjak, Slov. Glasnik VI, 1860, 89 in Vukov
Rječnik. — V. Archiv XII, 310. Prim. Machal, Nakres, slov.
bajesl., str. 9-MO, 142.

20?. J. Trdina, Neven VII, 1858, 61 (iz Mengša); »nebeškic
petelin je solnce; to nam postane jasno iz kajkavske le¬
gendarne povesti »Solnce — bog na zemlji«: nekdaj solnce
ni svetilo na nebu; Bog ga je tjakaj postavil šele po grehu
Adama in Eve; »ono bo svetilo vama in vajinemu odvetku
in vas bo grelo; naznanjalo vam bo mojo voljo«: Valjavec,
Slov. Glasnik X, 1867, 79 (Zamladinec).. »To so ljudje spo¬
ročali drug drugemu in zato še starejši ljudje govore, da
je solnce Bog na zemlji.« V drugih povestih se ta petelin
prikazuje v obliki zmaja: Graber, št. 75 (Neunbriinnsee, v
dolini Molnje).

208. J. Bilc, Novice 1857, str. 67; prim. Trdina, 1. c. Trdina
pripoveduje še druge stvari o razmerju med Kurentom in
prvim človekom, a povesti se zde bolj poučnega značaja.

209. S. Gregorčič, Pesem; Graber, št. 360. Druga koroška
jezera so obdelana pri Kotniku I, št. 38 s. (Vrbsko jezero,
Jezero na Grebinjskem polju, »izarce« pri Borovljah, Pa-
zrijsko jezero v Zilski dolini). »Jezero v Pesniškem dolu«:
J. Pavalec, Novice 1856, 336. Glej tudi št. 169 (»vesoljni«
potop na Koroškem). »Pivci v Podgrad ju pri Ljutomeru«;
prim. Pajk, Črtice 185 spada sem. — Nov. 1857, 256.

210. Fr. Vračko, Popotnik VI, 1885, 109—10; Besednik
1870, 115 (kratek posnetek). Frau Hiitt okameni za kazen,
ker obriše sina, ki je padel v močvirje, s kruhovo mečavo.

— Druga povest o istem jezeru pove, da zalije Povodni
mož posestvo Jere Hudovoljne, ker ne dobi kruha (Po¬
potnik IV, 1883, 155—4). Isto pripoveduje povest »o Krim¬
skem .jezeru«. (Slov. Glasnik 1864, 533). Tudi tukaj mu pri¬
pelje kmet vodo v sodih kakor v naslednji povesti; sko¬
pulja nosi ime Hudournica.

211. I. F. Vrečko, Popotnik VI, 1885, 139. Ista: Modern-
dorfer I, str. 3 s.; Kotnik I, št. 4, 5; prim. opombo 1. c. str. 100.

— II. Hans v. d. Šann (Krainz), Sagen 123; Popotnik IV, 1885,
str. 282. Nepopolna je povest v Kresu III (Niz biserjev, št. 9),
priobčil J. Majciger: Povodni mož, bivajoč v izlivu Pake v
Velenju (zelen do pasu, spodaj riba) se preseli radi poje¬
manja hrane (rib in rakov) v Savinjo. Rtenjak: Hartenig,
Seeberg.

212. J. Trdina, Slovenija 1849, 60; Novice 1856, 361 (po¬
natis). Prim. beležko S. Rutarja, Lj. Zv. 1881, 684. Snov ob-

397

deluje A. Medved, Dom in Svet 1890, 174. Tradicija zabele¬
žena v Arkivu XI, 235, spada pod št. 216. Prim. Prokletnik
u Pečkom jezeru, Vienac 1869, 25.

215. J. Pukmeister-Vijanski, Novice 1857, 56. Glej št. 161.

214. I. Dolenjec, 1906, št. 1 et pass; prim. Novice 1858,
149 (op.). — II. Fr. Zagorc, Domovina 1924, št. 36. Prim. še
Arkiv VII, 178. — O Beli, presihajočem studencu med
Vrhniko in Logatcem, poroča Valvasor IV, 594.

215. J. Žirovnik, Cerkn. jezero; prim. Svetličič, Slov. Glas¬
nik I, 1862, 2 (pesem); D. Trstenjak, Novice 1860, list 8—11
(Slovenski Leander).

216. S. Rutar, Lj. Zv. 1881, 686. O strugi Soče v starih
časih prim. Czoernig, Gorz und Gradišča I, 108. — Motiv,
da so se izpraznjevala jezera z umetnimi prekopi, je po¬
rabljen večkrat, tako n. pr. v povesti o ustanovitvi Slovenj-
gradca, Popotnik VI, 1885, 29, zap. F. Vrečko; slično iz La-
budske doline, Slov. Nar, 1871, št. 132.

217. J. Levičnik, Novice 1859, 346; Mitt. des hist. Ver. f.
Krain 1855, 48 (Pregovor).

218. Zap. J. M., Slov. Bčela III, 1852, 125. Ista; Graber,
št. 72, 2. Prim. »Krvavi travnik«, kjer sta se zaklala dva
brata: Drobtinice 1862, 244 (Rečica na meji žup. sv. Lenarta).
— V Loki pri Zidanem mostu, kjer je ubil Povodni mož
svojega sodruga na Mrzlem polju, še vedno teče rdeča voda
in je zemlja rdeča: Pajk, Črtice 113.

219. Mat. Samostal, Dun. Zvon 1879, 311 s. »Kočna na
Poljanah, koder se gre iz Javornika na Bled«.

220. I. J. P. v Popotniku IV, 1883, 349. Nekoliko drugače
pripoveduje o »Gruzki« Novačan, Kmetski list 1927, št. 22.
»Grozka« bo pač v zvezi z glagolom »grezniti, versinken«;
torej tako ime kakor Ponikva. — II. Cilenšek, Lj. Zv.
1887, 226.

221. Trdina, Lj. Zv. 1881, 555—6. Iz povesti ni razvidno,
ali sta obe kravi eno in isto ali ne.

222. M. Silvester, Domovina (tednik) 1925 (To in ono iz
nekdanjega samostana v Kostanjevici). Cerkev sv. Neže se
je baje pogreznila v Krko. — Častitke so ajdovska bitja,
ki ne trpe zvonjenja; prim. Kotnik I, .št. 8. — Pehtra baba
je v Bučinji vasi pri Pokrčah neki kamen, podoben krava-
rici; o tem obstoja povest (na dan z njo!): Navratil, Let.
Mat. Slov. 1886, 105. — Štorklje so vlekle svoj voz po sesljan-
skem hribu in se še vedno nahajajo sledovi v kamenju:
Let. 1894, 56. — Kameniti tkalec v škocijanski jami, Koled.
za Slov. 1856, 39.

223. Moderndorfer, Nar. prip. I, 73. Istotam razlaga, za¬
kaj se zove tisti rov Vražji graben.

398

224. B. S., Slov. Bčela 1852, 45; V. Jarc, Popotnik 1885,
172 (Hudičkov bošt); Lj. Zv. 1887, 494: Kotnik I, št. 31, 35
razpravlja o Zlodejevem mostu čez Dravo pri Velikovcu
i. dr. Skala na polju pri Globasnici: št. 32.

225. I. Mailly, Sagen, št. 100. — II. Popotnik 1883, 202.
Prim. »Kako je nastal Holmec« (pri Sloven jgradcu): Popotnik
1885, 44 (Fr. Vrečko).

226. Trdina, Lj. Zv. 1882, 38. Prim. Grimm, Sagen I, 301
(Das Paradies der Tiere). Trstenjak je priobčil povest
»Kmetič pred nebeškimi vrati« (Slov. Glasnik 1865, 56: prim.

I. c. 1868, 185). Kmetič pride do rajskega jezera in ujame
zlato utvo; ta mu da ključ do raja, ki leži iznad visoke
gore. Kmetič dospe pred vrata in začne odpirati, a v tem
trenutku jame strašno grmeti in bliskati se, tako da se
mora vrniti; to je zapravo oklešček neke pravljice, kakor
jo imamo v Valjavčevih nar. prip. 152—4 (Patka prinese
junaku iz jezera ključe do steklene gore, ključe je vrgla
v jezero čarovnica).

227. J. G. Seidl, Sagen und Gesch. aus Steiermark, str. 92;
prim. Schlossar, Steiermark im Liede II, 284—6; Modern-
dorfer 1, 40. — Andraševski zvon: Slov. Bčela III, 217. Prim.
povest o »Duršju« (cerkev v zemlji), Popotnik 1884, 348
(konj. okraj).

228. I. J. Jurčič (Zavojšček), Novice 1863, 329. Prim. k
temu Valvasor II, 245 in IV. 542. — II. Kocbek, Sav. Alpe,
št. 67. Dodaj: Virje na sav. Ložnici, Lj. Zv. 1891, 742.

229. I. Majciger, Niz biserjev, št 26—7 (Kres III). Da je
ta povodni mož zapravo Hudi duh, sledi iz tega, ker hodi
po svetu kot zelen lovec (enako 1. c. št. 1; prim. št. 2). —

II. Trdina, Zbr. spisi. — III. M. Cilenšek, Lj. Zv. 1887, 410. —

IV. J. Vandot, Jutro 1926, št. 250.

25C. I. Fr. Peterlin, Novice 1864, 194 (Dolenjsko). Prim.
prerokovanje o bodočem poginu Doljan na Koroškem, kjer
bo pa »lintver« povzročil konec (Graber, št. 75). — II. M.
Valjavec, Slovenija 1849, 52. — III. Trstenjak. Slov. Glasnik
VII. 1861, 61. — IV. Trstenjak, Slov. Glasnik VII, 1861, 61. —

V. Kres 1885, 215. Prim. še Kotnik št. 79 (Jezero pod Uršljo
goro); Moderndorfer, Nar. prip. I, str. 102.

231. I. A. Benigar. Slov. Glasnik 1865, str. 151—2: prim.
Let. Mat. Slov. 1887, str. 97—8 in 1885, 158. — II. A. Umek,
Novice 1858, 149 (kranjska). — IIT. L. Gojko, Kres 1881,
241—2. Ista: Strohal, Nar. pr. I, 2, št. 27. — Prim. še Soteščan,
Domovina 1925, Božična priloga, str. 20.

232. I. M. Cilenšek, Lj. Zv. 1887, 226. — II. A. Umek, Nov.
1858, 149 (Belokr.). — Prim. Trstenjak, Novice 1867, 210

399

(Brglez); Valjavec, Nar. prip. 252—3. — O »jelenski zeli«
Novice 1858, 149.

233. M. Valjavec, Slovenija 1849, 52. Prim.: Das Gold-
briinnl am Reifikofel, Graber, št. 311; A. Miillner, Die Gold-
cjuelle am Mittagskogel, Argo X, 1903, 50 (Kotnik, št. 63);
Križnogorski, Rudokop na Črni prsti, Novice 1859, 180 et pass.

234. Kocbek, Sav. Alpe št. 73. Prim. Deschmann, Laib.
Zeitung 1868, 325; A. Mejač, L j. Zv. 1887, 494.

235. I. D. Nemanič, Lj. Zv. 1885, 165. — II. Kiihar, Čas.
zg. nar. XI, št. 43. Pri Nemcih »das Banopfer«. — III. Gor
čez izaro, str. 6. — O darovih povodnim duhovom prim.
Pajk, Črtice (»Vancaš«),

236. J. Barle, Let. Mat. Slov. 1895, 41. Zgoraj, št. 40, je
navedeno, da Vedomci povzročajo uroke! Slovenski glagol
»ureči« odgovarja nem. beschreien, vermeinen.

237. I.—II. Moderndorfer, Kor. nar. blago, Novi Čas XIV,
str. 59. Z mnogimi drugimi pripovedkami. — III. Modern¬
dorfer, Prip. 106. — Dodaj povesti o »rokomalsih«, rokomal-
liih: Graber, št. 584; Pajk, Črtice (s. v.). Rokomalh sklepa
na bodočnost iz odsekane otroške roke.

238. I. Navratil, Let. Mat. Slov. 1894, 180. — II. Navratil
1. c. 180. Druge povesti o tem pri Kotniku in Graberju.

239. štrekelj, Nar. pesem, št. 311. Prim. Pajk, Črtice.
Pleteršnik navaja besedo Rojenica v pomenu Desetnica.
Desetniki, Desetnice so postave iz pravljic; naša povest je
okrnjena pravljica. V drugem delu bi po pravljičnem slogu
morala priti deklica v kraj, kjer bi našla odrešenje in
srečo!

240. I. šašelj, Čas. zg. nar. XVI, 1920, 40. — II. S. Rutar,
Lj. Zv. 1883, 252—3. Razširjeno po beneški Sloveniji. —
III. D. Trstenjak, Weriand de Graz, 34—5. Ta »knez« je po
ljudski veri pač praded slovenjgraških plemičev. — IV.
Trdina, Spisi I, 50. — V. Trdina, L j. Zv. 1882, 733. Pes Marko,
ki se more narediti nevidnega in je čarostrelec, se v bistvu
sklada s Čarostrelcem (št. 20 s.). — VI. A. Mejač, Lj. Zv. 1890,
str. 354. — V Besedniku 1870, 116, imamo sporočeno obliko
»Pesajnar«.

241. Pajk, Črtice 160—1 (Sv. Barbara p. Ptuju). Kajkav-
ska »Kako je cura prevarila pajščoglavce«; Strohal, Hrv.
nar. prip. knjiga I, sv. II, št. 41 (iz sela Stativa). Deklica se
prepelje v buči preko vode: povest spada k »junaški de¬
klici« (št. 248).

242. J. Radetic, Pregled hrv. trad. književ., str. 70; Vie-
nac I, 1869, 177: Povest prinašamo radi završetka te epske
snovi, ki v slovenščini ni ohranjen. Vendar prim. Trstenjak,
Novice 1860, 42 s (Boji v Halozah pri Trdobojcih).

400

243. I. Zapisal »Mejaš« v Popotniku 1884, 140. Prim. še
Pajkove notice v Črticah (Atila). Kocijan: mogoče spomin
na spodil j epanonskega kneza Koclja! — 11. A. Vogrinec,
Letno poročilo nar. šole v Ljutomeru 1891. — III.' S. Rutar,
Lj. Zv. 1883, 252—3. Razširjeno po Tolminskem in Benečiji.
Povest o Atili iz Tarčenta, priobčena v Pagine friulane X,
117 (meni nedostopna). Prim. literaturo, navedeno pri Mail-
lvju, št. 143. — IV. J. Jurčič, Zbr. spisi I, 98—9. Artulja je
mogoče Atila (pri Hrvatih je zabeleženo ime Atelija!): Artiža
vas pa nima z Atilom nič opraviti, ker se nemški kliče
Hartwigsdorf!

244. I. J. Bohinc, Slov. Glasnik I, 1858, 27. Prim. povest o
Kurentu, ki reši prvega Slovenca iz vesoljnega potopa
(št. 208). — II.— III. Archiv f. slaw. Phil. III, 471, 473. — IV.
Maillv, Mythen 87. — Dodaj še: Ribičevi (št. 156, IV).

245. L J. Pajk, Črtice 81—2 (Sv. Barbara p. Vurberku).
Prim. Steir. Volkssagen, Floss XI, pg. 51 — 2: plemič zgradi
grad, ko je ubil nakazo (nemška heraldična tradicija); Šu-
man, Slow. 45. — Na vprašanje, kje se je naučil Kresnik
magije, nam naša povest ne da jasnega odgovora. Po čak.
in srbski tradiciji zaide deček, ki se rodi pod košuljico
(»vidovito dete«, Sonntagskind), med Vile in te ga nauče
raznih umetnosti in pripravijo za njegov bodoči poklic —
za pobijanje zmajev. Prim. kajk. povest: Valjavec, Slov.
Glasnik XII, 1866, 222 (Zamladinec). — »Bog na zemlji«,
prim. povest št. 207. — II. F. Pohorski (Trstenjak), Novice
1858, str. 574. Glede povesti o Vouvelu, pohorskem velikanu,
prim. št. 179. — III. Zap. A. Donau, vurb. župnik; prim. Let.
Mat. Slov. 1870, str. 21. Vesina (kesneje prekrščena v Alen¬
čico) je bržkone sestra Kresnikova: prim. pesem o španskem
kraljeviču in Marjetici. Besedo »ses« ali »sas« ima Trstenjak,
Mulec je ne pozna. — IV. K. Mulec, Novice 1858, 255
(Sv. Anton v Slov. Gor.); Trstenjak, Novice 1858, 374; Č. v
Popotniku 1884, št. 11—5; Arkiv za povj. juž. Sl. III, 13 s. Grb
Kresnikov: solnčno kolo; Kresnik, Jutrobog i. dr. imajo ta
grb, ki služi tudi kot motiv hišnih okraskov, Trstenjak,
Slov. Glasnik X, 1867, 107. — Mulec in Č. pripovedujeta, da
je ena izmed kač dospela do gradu in ga ni zapustila pred
junakovo smrtjo. Slabša je tradicija, po kateri pobije Kr.
med potom vse zasledujoče kače (Kres 1885, 44). — V. D.
Trstenjak. Novice 1858, 374; prim. Slov. Glasnik III, 1859,
175. — VI. D. Trstenjak, Novice 1858, str. 374. Kresnik po¬
tuje po dvanajstih deželah (podoba zodiaka): Lj. Zv. 1887,
666 s. — VII. Pajk, Črtice, 80 (Kres II, 581) ; Sv. Barbara pri
Vurberku. — VIII. D. Trstenjak, Novice 1858, 374. D. T. po¬
daja na žalost samo oklestek povesti. — IX. J. Pajk, Pop.

401

1884, št. 11—3 (Sv. Barbara); prim. št. 240, IV. Kresnik in Pes
Marko je eno ter isto bitje od dveh različnih plati. — X.
Kresnik zgubi bitko: Mulec, Novice 1858, 253: Pajk, Kres II,
581 (Sv. Barbara), Razlagova Zora 1852, 100 (Radislavci);
Popotnik 1884, št. 11—5. Smrt: Pajk, Kres 1882, 581 (Sv. Bar¬
bara pri V.). Kresnikova žena ve kot božica za kresništvo
svojega moža.

246. I. Steir. Volkssagen (Floss IX.) str. 51—2. — II. Ko¬
privnik, Pohorje str. 11. Iz tega odlomka vidimo, da je bil
novejši Kresnikov ciklus lokaliziran tudi v limbuškem
gradu. Felberjev otok: Vrbji otok? — III. Freuensfeld-
Radinski, Kres 1886, 267 (Mursko polje). — IV. J. Pukmeister-
Vijanski, Slov. Glasnik 1859, 182 (Velenje). — V. Cilenšek.
Lj. Zv. 1887, 224.

247. I. D. Trstenjak, Novice 1857, št. 3: prim. Poženčan,
Vodnikov Spom. 195 (K. M. na Sorškem polju). — Kovač s
Pasjega brda: štev. 17, I.

248. I. J. Jurčič, Zbr. Spisi I. Z urednikovimi opazkami.
Povest se krije deloma z Grimmovo pravljico Der Rauber-
hauptmann, I, 144. — II. Graber, št. 586. Očividno tvorita I.
in II. celoto. — III. Strohal, Hrv. nar. prip. I, 2 (Iz Stativa);
prim. št. 241. Poteza, da preplava deklica vodo v buči, nam
razkriva mitično jedro povesti: mišljena je pač luna.

249. I.—IV. Graber, Sagen aus K., št. 594—5. (Kmetič, ki
stoji ob vznožju prepada, je slab odmev kraljeviča, ki
pride z leskovimi šibami). — V. H. v. d. Sann (Krainz),
Sagen, str. 5. (Ta povest je posebno važna, ker nam na na¬
zoren način kaže prehod bajke v zgodovinsko-junaško po¬
vest). — VI. Seidl, Sagen 77 (Runenschrift) in 74 (Toten-
hiigel). Ono »Peč« nazivajo Nemci Jungfernsprung«. Prim.
Novice 1855, 195. — VII. Maillv, Sagen aus Friaul št. 154. Za
nadaljnji »Devin skok« ob Muri pri razvalinah Gosting
(Gozdinje nad Gradcem) prim. H. v. d. Sann, Sagen, str. 4.
Na slov. mitološke nazore se naslanja slična povest s Ko¬
roškega pri Graberju, št. 297 »Die Hexe von Karnberg«:
junakinja pobegne pred nezaželenim vitezom Modrinjakom
(Moderndorfer) h koroškemu vojvodi. K tem povestim prim.:
J. Peisker, Tvarog, Jungfernsprung und Vervvandtes, Bliitter
f. Heimatkunde 1926, 7—8 in moj referat. Etnolog I. Prim.
še Devin skok v Krškem, Illvr. Blatt 1849, 89 (M. Dolenc,
nemška pesem). — Prim. še kraj. ime Skoč-devojka v Pe-
trovcu nad Kotorom.

250. I. Štrekelj, Nar. pesmi, št. 15—7: P. Strmšek, Čas. zg.
nar. XX, 90. Kamen (Stein) ležeč blizu Radovljice; mišljen
je Kaspar I., ki je živel ok. 1462. Zgodovinsko ozadje tega
dvoboja, ki se vrši docela po pravilih turnirja, so homatije

402

Habsburžanov s češkim plemstvom (Pegam, Beheim, Bohm).

— II. Štrekelj, Nar. pesem št. 18. Že Štrekelj opozarja na to,
da je ta konec identičen s pesmicama št. 204—5, kjer zavda
čarodejna Nežica (prim. št. 182 naše zbirke) nezvestemu
Ivanu, ki si je izbral drugo nevesto. Deklica skoči v vodo.
Ta deklica je prvotno pač identična z Devo (št. 9), oziroma
z Vilo, ki zavda kralju Matjažu. Semkaj še spada: pesem
št. 339 (Štrekelj) in Hauffen št. 66.

251. Štrekelj, št. 73—5. Slovenska balada konča nezado¬
voljivo; o koncu ne zvemo ničesar. Pristavil sem konec po
kočevskih baladah, ki so nam mogoče ohranile izgubljeni
zaključek (Hauffen, Die deutsche Sprachinsel Gottschee,
št. 46—50, oziroma str. 405 ss.). Da se je Lepa Vida vrnila
k možu, tega nam tudi kočevske balade ne povedo; govora
je samo o snidenju z detetom (str. 409). Pogrešamo povest,
kjer pohiti mož sam za Lepo Vido, da jo ali dovede v do¬
brem nazaj, ali pa kaznuje.

252. Graber, Sagen aus Karnten, št. 487; Šket, Miklova
Zala, povest. Kakor kažejo verzi, je morala obstojati o Mi-
klovi Zali tudi epska pesem.

253. I. J. B., Popotnik 1882, 111—2. Vidov studenec:
sv. Vid, naslednik starega Svetovida, je pri Slovanih zdrav ¬
nik za oči; Navratil, Let. Mat. Slov. 1890, 109. Valvasor beleži
(II, 247) iz Lauenburga, ki je v ozemlju Kašubov, motiv,
da drži ukleti kralj v rokah pismo, ki ga izroči možema. —
II. J. Pukmeister-Vijanski, Slov. Glasnik V, 1860, 88. — Po¬
vest o sovražnih rajhenburških bratih ima zgodovinsko
jedro (Seidl). Dodaj: Carniola I (Goldquelle).

254. Pajk, Črtice 184. Hrastovec, grad sev. od Ptuja;
nem. Gutenhaag.

255. Popotnik 1883, 299. Žlemberk (Schmierenberg) nad
Mariborom.

256. M. Komanova, Pravljice 79. Glej št. 70.

257. I. Trstenjak, Novice 1857, str. 10 (Kotnik, Štorije I,
št. 50), Glej tudi opazko 1. c. str. 106. — II. Franzisci. Carin-
thia 1868, 318 (Graber, št. 528); Stangental, Stanigojeva,
Stankova dolina. — III. Graber, št. 529; prim. naše št. 218. —
IV. R. Eisler, Mitt. Inst. f. 6. Gesch. f. XXVIII (Graber, št. 473,
535). — V. Fl. Hrovat, Kr. mesta 31.

258. J. Trdina, Slovenija 1849, 56 (Prim. Val v. XI, 543—4.)

— Prim. še njegovo povest: O postanku Mengša, 1. c. 1849,36.

— Ajdinja (pod Stolom), zap. Belščičan, Slov. Bčela 1852,101
(graščak in graščakinja ukleta, ker nočeta sprejeti sv. vere);
Bernekerjev grad pri Cerkljah na Gor.: Vodnikov Spom.
195; ista: Zgod. cerklj. fare, 3—4.

403

259. I. Poženčan v Novicah 1847, str. 184. Iz te povedke
se da dovolj jasno razbrati mitološki izvor junaka Petra;
iz pripovedke A. š. v Novicah 1860, 244, je prevzeta na¬
daljnja poteza, ki pa izvira iz prejšnjega: kako močen je
postal Klepec. — II. Za podlago je vzeta povest Sevčanova,
Novice 1846, 200, 204: sovragi so po verjetni domnevi Sevča-
novi Mongoli, ubežni kralj pa Bela IV*.; na Grobničkem
polju so Hrvatje in drugi Mongole zavrnili. Ostale verzije
govore o Turkih. V verziji Poženčanovi gre Klepec celo
(po nepotrebnem) na Dunaj, a boj se vrši na Hrvaškem. —
III. Boj: za podlago je vzeta Poženčanova verzija: junaka
se zgrabita kar z rokami! — V Poženčanovi povesti zasadi
Klepec pred Belim gradom meč v zemljo: če se bo dvigal,
je dobro znamenje, če se bo pogreznil, naj vedo, da po¬
trebuje pomoči; Novice 1855, 52 et passim, imajo še epsko
povest o Klepcu z drugačno tradicijo (nastopa tudi devojka
Zora).

260. Argo X, 50, Rojstni kraj Krpanov; vas Krpani je
na Hrvaškem. Na Levstikovo povest je vplivala nekoliko
pripovedka o Štempiharju, gorenjskem Herkulu iz Olševka:
Slovenija 1848, 176 et pass. (M. Valjavec). — Pozor zasluži
»Vrtomir in zmaj v bistriški dolini«; povest se naslanja na
tradicijo o kamniškem jezeru.

404

Kazalo.

Predgovor . 5

I. del: Duhovi.

1. Kresnik (Stari ciklus) 55

2. Razna spor. o Kresnikih 59

5. Obilnjaki, Kombali,

Brganti .40

4. Črne šole dijaki ....  41

5. Drugi blag. čarovniki 45

6. Kralj Matjaž (St. cikl.) 4?

7. Vesnik.51

8. Deva (Stari ciklus) . . 51

9. Netek ..54

10. Jutrman.57

11. Zora .57

12. Belin.59

15. Močni kovač, nazvan

Kurent.59

14. Kurent uklet v vola 64

15. Mladenič v luni ....  66

16. Kovač v luni.66

17. Kovač pri kr. Matjažu 67

18. Trdoglav. Krutoglav . 71

19. »Mital« .71

20. Jarnik.72

21. Jurij s pušo.72

22. Zlatorog.72

25. Zeleni lovec in Dagana 75

24. Čarostrelec Lampret . 75

25. Čarostrelec Jernik . . 78

26. Nočni jager.79

27. Nočni lovec odrešen . 81

28. Zeleni vrag ali Hudič 82

29. Hudi duh goni živali '85

50. Vrag hodi ljudi težit 85

51. Hudega duha klicati . 85

52. Otrok prodan Hudemu

duhu.86

55. Trentarski študent . . 86
54. Vragov konec.87

55. Vedomci delajo

solnčni mrk. 88

56. Gor. spor. o Vedomcih 90

37. Koroško sporočilo . . 92

38. Pri ben. Slovencih . . 92
59. Gorenjski Vedanc . . 95

40. Vedomci uročijo z

zlim pogledom ....  95

41. Vidovina. 95

42. Belokr. Vidovina ... 94

43. Čarovnik hodi v megle 94

44. Čarovnik in kum . . 95

45. Vesne, Vešče, Čarov¬
nice na Goriškem . . 96

46. Vešča z bezovo roko 97

47. Vešče in ribič ....  98

48. Čarovnice dela jo točo 99

49. Coprnice gonijo ljudi 99

50. Coprnica pobira pše¬
nico .100

51. Nabiranje rose ....  100

52. Razne vrste coprnic . 101

53. Coprnice-goske ....  102

54. Coprnico pačiti ....  102

55. Divji lovec ali Hrust.

Gorili mož.103

56. Čevljar in divji lov . 106

57. Zlata baba ali Pelitra

na Gorenjskem . . . 107

58. Na Koroškem in Go¬
riškem .107

59. Pehtra gre.108

60. Pehtra-Kvatrnababa 108

61. Zmij ali Škopnjak . . 109

62. Mora .112

63. Trotamora.113

64. Mrak .114

65. Volkodlak in deklica 114

66. Povest iz Savinjske

doline .116

67. Volkodlak odrešen

zakletstva.

68. Kmet izvleče Volko¬
dlaku grl j iz lape . .

69. Dahovina.

70. Deklica ukleta v belo

divjo kozo.

71. Kraljična ukleta v

kačo.

72. Zavdana deklica za
Starini gradom ....

75. Izdana gospodična
želi rose.

74 Gospodična v hribu

75. Zlatica v Bogatinu .

76. Beli konj na Vršacu

77. Zaklad ukletega vi¬
teza v Triglavu . . .

78. Grad v Hodešah . . .

79. Zaklad v celj. gradu

80. Zaklad v Orlici . . .

81. Ukleti graščak po¬
horskega gradu . . .

82. Zaklad landeškega gra¬
du na Frankolovem .

83. Ož čuva hišo.

84. Kača, ponočni gospo¬
dar hiše.

85. Kača daruje krono .

86. Kačec ali kačji pastir.
Kačja kraljica s krono

87. Bela kača.

88. Žiljštajn ali kačji ka¬
men .

89. Mavje, Movje ali Žive

90. Svareče živali.

91. Kaliga, huda ptica . .

92. Pes Marant.

95. Brezglavec.

94. Svečniki.

95. Lučke v hribih ....

96. Žena vidi Vedomce .

97. Vampir ji.

98. Preminoli Ižekovčan

99. Žareča čreda v

Muzgah.

100. Dvakrat na svetu .

101. Torek in četrtek . . 152

102. Mrtvaški ljubeč . . . 155

103. Prelita kri zahteva

maščevanje.157

104. Grmade.159

105. Strah v rakičanskem

gradu.160

106. Strah v lotmerškem

gradu.161

107. Preklesa .161

108. Podmenki .162

109. Sojenice in Rojenice.
Prekm. sporočila . . 163

110. Dečku je usojeno, da

se bo utopil.165

111. Sojenice sodijo

trojčkom.165

112. Sojenice prisodijo

nevesto.166

115. Rojenice sodijo de¬
čku, da se bo obesil 167

114. Rojenice sodijo de¬

čku, da bo vanj tre¬
ščilo .168

II. del: Vilinska bitja.

115. Lesniki .170

116. Škratje v Kanin. plan. 172

117. Dimek, Labus, Laber 174

118. Čatež .174

119. Berkmandeljc ....  175

120. Kapčeva jama pod

Škrbino.176

121. Hudamos.177

122. Enooki gorski duh 180

123. Škrat v Hudi peči

na Gorjancih.181

124. Škratov konec ....  182

125. Domači duhovi . . . 183

126. Škratelj, hišni po¬
močnik .185

127. Škratec ogoljufan . 187

128. Vile. Belokr. spor. . 188

129. Gorska Vila vzame

junaka.189

130. Vile zidajo puljski

amfiteater.191

117

117

119

120

121

122

124

125

126

127

129

130

151

132

133

133

134

135

135

136

157

139

140

142

145

143

143

144

144

145

146

149

150

151

131. Vila, kmetova žena 191

132. Pov. iz Kreieke dol. 193

133. Prekm. sporočila . . 193

134. Rojenice, Žalke, Bele
žene uče kmete . . . 194

135. Rojenice v Liplje-

niški jami.195

136. Kmet in Žalik žena 196

157. Morska deklica si

vzame moža.199

138. Žalik žena v postelji 201

139. Klobko preje ....  203

140. Bele žene kor. plan. 203

141. Žalka in lovec ....  204

142. Divje žene na

Kozjaku.205

143. Vile v Gozdniku . . 206

144. Žal žene na Solčavi 207

145. Divje žene ali Krivjo-
pete ben. Slovencev 208

146. Morske deklice ali

Matice.211

147. Belokr. sporočila . . 212

148. Vile obdarijo pastir¬
čka z rogatim blagom 212

149. Ura pride, človeka

pa več ne bo.214

150. Divji mož ali Vi-

lenjak.215

151. Divji mož in lovec 216

152. Hostnika prežemi s

hudo muco.218

153. Kanih.219

154. Divji mož ubit ... 220

155. Divji mož ukanjen 221

156. Povodni mož ugrabi

deklico .221

157. Salemsonar.228

158. Muk.228

159. Povodni mož nese

ženo domov.229

160. Gestrin .230

161. Povodni mož se razide 251

162. Povodni mož odvede

kozo.232

163. Povodnemu možu
odsekana roka .... 233

164. Povodna moža se

borita.255

165. Dekle odide za Po¬
vodnim možem . . . 254

III. del: Demonska bitja.

166. Gorski velikani . . . 236

167. Blagodej .236

168. Ajdi v Mežiški dol. 238

169. Ajdovski oltarji na
gori pri Dobrli vesi 238

170. Ajdovske ali Rimske

deklice. Grki ....  239

171. Krvavi kamen na

Gorjancih .240

172. Orjaška Špelica . . . 240

175. Zmaj v Konjiški gori 241

174. Zmaj v Solč. gorah 242

175. Zmaj na Vetrniku pri

Kozjem .245

176. Premog.244

177. Zmaj v Peci.244

178. Vož. Metalski zmaj 244

179. Pohorski Vouvel . . 245

180. Baron Balon.246

181. Berbara in slična

bitja.246

182. Ježi baba ali šiška

baba.246

183. Vetrovi .247

184. Ne preklinjaj vetra 249

185. Vetrnik.249

186. Pesjan.250

187. Sam .251

188. Podlegaj ali »Vuo-

rek«.251

189. Prekmurske povesti 255

190. Lepa Vida.253

191. Matoha .255

192. Božja deklica. Perica 255

193. Bela žena spreminja

vodo v vino.257

194. Bela žena na Hudem

polju.258

195. Preglavica ......  259

196. Bela žena: Smrtnica 260

197. Bela žena z detetom 265

198. Torklja prinaša
otrokom železne zo¬
be. Hodi prest ....  266

199. Razbija na postrešju 269

200. Torklja kuha štrene 270

201. Mokoška .271

IV. del: Nebeški vladar.

202. Perun, nazvan Trot 273

203. Gromovnik Ilija . . 274

204. Lucifer zveličan . . 275

205. Sv. Matija .278

V.del: Svet in njega ureditev.

206. Početek sveta ....  281

207. Vesoljni potop . . . 282

208. Kurent reši človeka

iz vesoljnega potopa 285

209. Rabeljsko jezero . . 286

210. Kaznovana skopulja 287

211. Povodni mož pre¬
stavlja jezero .... 288

212. Ukleti tolmun v Dr¬
novem pri Kamniku 290

213. Odčarana močarina 292

214. Nevarno jezero na

Kukovi gori.295

215. Cerkniško jezero . . 295

216. Divje babe izkoplje¬

jo Soči novo strugo 299

217. Drava, Sava in Soča 299

218. Krvava stena v Zil-

ski dolini.500

219. Baba nad Kočno . . 501

220. Grozka. Govče . . . 302

221. Kamenita krava na

Kumu.503

222. Čestitke v Opatovi

gori .504

223. Škratkovica.306

224. Hudičkov gozd . . . 307

225. Še o Hudičevih de¬
lih v naravi.308

226. Cvetnik.508

227. Zvon na Čreti ....  310

228. Vhod v Spodnji svet 311

229. Peklo.514

250. Konec sveta.315

231. Praprotno seme . . 516

252. Mavričin koren . . . 319

253. Srebrna ruda ....  319

234. Zlati vir v Kamni¬
ških planinah ....  521

235. Daritve.322

256. Uroki.525

237. Vedeževanje.524

258. Kolomon .325

239. Desetnik.526

VI. del: Junaške snovi.

240. Pes Marko inPesjani 529

241. Kristjan uteče iz
pesjanskih rok . . . 334

242. Kralj Pesoglav . . . 555

243. Atila.535

244. Prihod Slovencev . . 538

245. Vurberški Kresnik 339

246. Nadaljnji odmevi
Kresnikove povesti 350

247. Kralj Matjaž (no¬
vejša sporočila) . . 555

248. Junaška deklica . . 555

249. Devin skok.556

250. Lamberžan, gospod

na Kamenu.360

251. Lepa Vida (novejša

oblika) .560

252. Miklova Zala ....  565
255. Sovražna brata . . . 364

254. Hrastovski gospod . 367

255. Vitez Krutogvava . . 367

256. Pirniški gospod . . . 368

257. Frankovska doba . . 570

258. Veronika.372

259. Peter Klepec.573

260. Martin Krpan ....  376

Viri in opazke.577


•v -J