ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 2 . 159—169 159 j ' ' I g o r G r d i n a ' GREGOR CREMOŠNIK IN ĆIRILSKA'PALEOGRAFIJA Čeprav cirilica nikoli ni bila slovenska pisava, je pritegnila pozornost Slo­ vencev sorazmerno zgodaj ; izpričano gre zanimanje naših ljudi zanjo že izza dni protestantske reformacije, ko Primož Trubar ob vsem gigantskem delu za slovensko.knjigo kot vodja Ungnadovega uraškega bibličnega zavoda poskrbi tudi za nekaj ćirilskih tiskov, Adam Bohorič pa ob preglednici glagolskih črk v svoji slovnici objavi tudi podobe ćirilskih. Vdrugo postane cirilica Slovencem zanimiva v dneh Jerneja Kopitarja, pretežno še zmeraj ne čisto'na ravni znan­ stvenega diskürza; v Domoljubnih sanjarijah nekega Slovana moremo med drugimi brati tudi takšne nostalgične misli; »Tako je bilo torej že v devetem stoletju Cirilóvo narečje na najboljši poti, da postane skupni pisni jezik vseh Slovanov, kakor je za'dvanajst'milijonov Italijanov postalo florentinsko, za osemindvajset milijonov Francozov narečje Île-de-France, za trideset milijonov Nemcev zgornjesaško narečje in tako naprej. Vendar je usoda hotela, da zdaj pišejo vseh šestero poglavitnih narečij in še celo nekaj podnarečij kakor svoj čas grška. Tudi prav: samo naj bi jih tudi pisali kakor grška vsa skupaj z enoj­ nim alfabetom in po enem pisnem sistemu, ne pa po ducatu sistemov, ki so si med seboj v laseh. V tem bi bil zaželen razsoden despotizem, ki bi bedake pri­ silil, da bi se spametovali.«1 Kopitarjeva razmišljanja tudi na drugih mestih izražajo navdušenje nad časi, ko se je genij slovanskega jezika izražal v samosvoji in enotni pisavi, v uvodu v Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem tako hvali načela, po katerih je sv. Konstantin uredil slovanske pismenke: upo­ števal je duha jezika in iz njega po grški šegi izvajal pravilo, da en glas zazna­ muje ena črka, medtem ko se zahodni, očitno miselno zelo neokretni Ottfriedi česa takega niso domislili in tako zagrešili, »da popolnoma proti duhu črkopisa skoraj vsaka črka zastopa,zdaj ta, zdaj oni glas, kakor ima pač za sosedo zdaj to, zdaj ono črko.-«2 Glede nà to, da v navajanem spisu šteje glagolico le za zelo nespoznavno vrsto cirilice, ki da jo uporabljajo »katoliški Iliri«,3 in da je Ko- pitar začel dvomiti o časovnem prvenstvu cirilice nad glagolico (nedvomno ga je v tem vprašanju močno zaznamovalo mnenje tedanje prve slavistične avto­ ritete, abbéja Dobrovskega) šele ob raziskovanj in okoli Clozovega glagoli ta, nam je kljub bolj namigujočim kot trdečim besedam jasno, kje so Kopitarjeve simpatije. Še bolj nedvoumno so, celo kot tendenca, ki ji naj sledi slovensko pismenstvo, izražene ob koncu omenjenega uvoda v slovnico, ko opozarja na Janeza Krstnika svojih idej, 2igo Popoviča: »Profesor Vodnik ima nekaj od­ lomkov iz Popovičevih slovničarskih del, iz njih je videti, da je za naše posebne glasove vzel tudi'posebne pismenke /Primerjaj njegove'morske raziskave/, in sicer še več in deloma druge kakor Ciril.«4 Toda vendarle pretežno znanstveni diskurz obeh velikanov znanosti, Popoviča in Kopitarja, se v manjših duhovih njunih dedičev, skladno s praktično obvezno despotsko naravo slovničarjev, ki je, kot kaže, tipološka lastnost njihovega načina mišljenja in ki jo uvidevamo celo pri Kopitarju, sprevrže v vsiljivo pragmatičnoslovničarskega : Metelko in Dajnko poskušata s križanjem latiničnih ih ćiriličnih črkovnih znamenj ; toda to še ni vse: Matija Majar-Ziljski sredi in Matej Ternovec ob koncu stoletja '• Cit i rano po s lovenskem p r e v o d u Kopi tar jev ih misl i , ki so izšle p o đ n a s l o v o m K o p i t a r , Cop. I z b r a n o delo, Ljubl jana 1973, 49. 2 Isto, 21. 3 Is to, 18. * Isto, 33. 160 I. GRDINA : G. CREMOSNIK IN ĆIRILSKA PALEOGRAFIJA predlagata za Slovence celo izključno ćirilične pismenke, ki naj se rabijo bodisi za fantomski vseslovanski bodisi za obstoječi slovenski jezik. Ob racionalističnih premislekih stopa v ospredje slovenskega zanimanja za cirilico vse bolj druga, romantična razsežnost Kopitarjevih cirilofilskih misli, slovanska vzajemnost in vseslovanstvo. Ta tok v dvajsetem stoletju presahne, po zakonu akcije in reakcije se sprevrže v naših dneh .celo v izrazito negativen odnos do cirilice, ki živi v slovenski zavesti vse bolj kot nekakšen predpotopni klinopis. Prva znamenja takšnih misli — nedvomno z dnevnopolitičnimi ozad­ ji — srečujemo že pri Antonu Novačanu in njegovem političnem krogu v za­ četku dvajsetih let, ko očita prvim štirim ministrom Slovenske ljudske stranke, da dobivajo iz Belgrada ministrske pokojnine zato, ker so v slovenske šole uvedli to nepraktično pisavo5 (vsi namreč niso bili dovolj dolgo ministri, da bi mogli zakonito prejemati pokojnino — primer Gostinčar! —, zato so se pri­ kopali do denarjev iz tega naslova s servilno uslužnostjo velikosrbski kliki). Ob tem pa teče med Slovenci vse do okolice leta 1960 tudi tok čisto znanstvenega zanimanja za cirilico — resda po številu ljudi šibak, toda po svojih dosežkih nadvse pomemben. Gre predvsem za Franca Miklošiča, tega nepreseženega predstavnika klasične, primerjalne slavistike in vse do danes nepreseženega iz­ dajatelja ob drugih tudi srbskih ćirilskih dokumentov (Monumenta serbica, 1858), in za Gregorja Cremošnika, doslej največjega poznavalca bosenskega, pretežno ciriličnega listinskega gradiva ter srbske diplomatike in sigilografije. Znanstveno zanimanje Gregorja Cremošnika za cirilico je bilo med Slo­ venci izjemno; če govorimo v saussurejevskem slovarju, bi mogli reči, da se je edini med našimi učenjaki posvetil raziskovanju ne le označenega, temveč tudi označujočega, kar pomeni predvsem paleografijo. Dobrih trideset let po njegovi smrti že moremo izreči dokončnejše sodbe o tem področju njegovega dela. Na­ videzno je razdrobljeno in ga osrednje (ob še nekaj manjših) predstavljajo sle­ deči spisi : 1. Studije iz srpske paleografije i diplomatike srednjeg veka, Glasnik Skopskog Naučnog društva 21, 1940, 1—19; 2. Bosanske i humske povelje srednjega vijeka, I — Glasnik zemaljskog muzeja u Sarajevu, nova serija 2, 1947, 69—73; II — GZM, n. s. 4—5, 1949—1950, 105—199; III — GZM, n. s. 6, 1951, 423—436; GZM, n. s. 7, 1952, 273—336; Dopuna — GZM, n.s. 10, 137—146; 3. Original povelje Kulina bana, GZM, n. s. 12, 1957, 195—213 ; 4. Die serbische diplomatische Minuskel, Wiener Archiv für Geschichte des Sla­ wentums und Osteuropas 3, Graz—Köln 1959, 103—115; hrvaško (izvirno) besedilo, de­ loma obširnejše od nemškega: Slovo 13, Zagreb 1963, 119—136. Vidimo torej, da je Čremošnikovo zanimanje v glavnem veljalo omeje­ nemu predelu cirilskega pismenstva, listinam, in omejenemu prostoru, Srbiji in Bosni. Toda ko ta razpravljanja natančneje pregledamo, brž opazimo frag- mentarnost le v objavah, ne pa tudi v mislih; s poslednje navedeno razpravo dobi Čremošnikovo delo za cirilsko paleografijo zbirno, sumirajočo besedilo, ki tudi prejšnja povezuje v zaključen sistem. Ce k temu prištejemo še spise, po­ smrtno zbrane in izdane pod naslovom Studije za srednjevjekovnu diplomatiku i sigilografiju Južnih Slavena,8 se nam še jasneje kažejo obrisi Cremošnikovega prizadevanja za celovito obravnavo srbskega in bosenskega listinskega (ne le ciriličnega) gradiva, zbranega večinoma v dubrovniškem arhivu. Glede na to, da so te listine (tudi nekaj pisem je vmes) bile predmet dveh dokaj temeljitih izdaj, Miklošičeve in Stojanovićeve,' je odpadla potreba po Cremošnikovem to- 5 Republikanec, letnik П, 9. številka, Celje 25. januar 1923, 1. 6 Izdano kot Građa, Knjiga ХХП, Odjelenje društvenih nauka, Knjiga 18, Akademija na­ uka Bosne i Hercegovine, Sarajevo 1976. 7 Ljuba Stojanović, Stare srpske povelje i pisma, Beograd—Sremski Karlovci 1929 (prvi zvezek, nato še drugi in tretji). ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 2 I ß l vrstnem trudu, ki se je tako mogel usmeriti predvsem še v neizdano gradivo dubrovniškega notariata. Delo na področju zgodovinskih tako imenovanih po­ možnih ved pa ni bilo izolirano od ostalega, temveč je organsko prehajalo od področja do področja: tako že Bogo Grafenauer v dosedaj najtemeljitejšem orisu življenja in dela Gregorja Cremošnika (v Zgodovinskem časopisu XII— XIII) opozarja na ugotovitev katastrofalnega gospodarskega položaja bosen- skega kralja ob analizi njegovih pečatov, torej pot iz nekake pomožne v pravo zgodovino in še naprej v območja literarne vede in jezikoslovja. Do določene mere je potemtakem naše razpravljanje o Cremošnikovem delu za cirilsko pa­ leografijo vsekakor nasilje nad njegovim opusom (tu mislimo na iztrganje dela iz vendarle dovolj zaznavno stkane celote) in predvsem nad znanstvenikovo celovito podobo v vsej njeni širini, toda v opravičilo in upravičilo nam bodi dejstvo, da so časi humanističnega znanstvenega univerzalizma, katerega pred­ stavnik je Čremošnik še mogel biti, vsaj za nekaj časa minili. Razprava o srbski diplomatski minuskuli je ključ do razumevanja Čremoš- nikovega cirilskopaleografskega opusa. Predvsem je razvidna njegova težnja po povzdigu vede o ćirilski pisavi na raven vede o latinski, k čemur sili bogato cirilsko gradivo samo: Gelegentlich der Arbeit an den südslavischen cyrilli­ schen Urkunden bemerkte ich, dass die Lehrbücher der cyrillischen Paläogra- phie — durchweg russische Werke /v poštev prihajajo predvsem: P. A. Lavrov, Paleografičeskoe obozrenie kirillovskago pis'ma, Petrograd 1915; V. N. Sčepkin, Učebnik rossijskoj paleografii, Moskva 1918; E. F. Karskij, Slavjanskaja kiril- lovskaja paleografija, Leningrad 1928; N. Čaev, Russkaja paleografija, Moskva 1946, morebiti tudi še L. V. Čerepnin, Russkaja paleografija, Moskva 1956/ — nur drei Schriftarten der cyrillischen Schrift, den »ustav« (Majuskel), »pol- ustav« (Halbmajuskel) und die »skoropis« (Schnellschrift), kennen. Der Ent­ wicklung der cyrillischen Schrift in den Urkunden werden diese Lehrbücher nicht gerecht. Sie fassen alle Stadien der überaus interessanten Entwicklung der Urkundenschrift unter der inhaltleeren, teilweise auch falschen Bezeich­ nung »Schnellschrift« zusammen. Diesen Mangel berichtigte ich in dem kurzen Aufsatz »Studije iz srpske paleografije i diplomatike«, in dem ich eine schema­ tische Einleitung der Schriftarten aufstellte, ohne jedoch damals auf deren hi­ storische Entwicklung einzugehen.«8 Da je zgled bil v latinski paleografiji, do­ kazuje Cremošnikova težnja po razšifriranju izoliranih terminov ustavna, pol- ustavna in hitropisna pisava z oznakami, ki so v ustaljeni rabi v latinski paleo­ grafiji: majuskula, polmajuskula, kot zavajajočega in netočnega pa čuti termin hitropis, ki bi mu v terminologiji latinske paleografije še najtežje našli vzpo­ rednico. Takšno Čremošnikovo hotenje, v katerega ozadju slutimo misel na nekakšno primerjalno ali vsaj vzporedno paleografijo različnih pisav, ki bi skozi enotnejšo terminologijo učinkoviteje mogle biti postavljene tako v gene- tično kavzalne kot tipološke primerjalne raziskave, je dandanes žal precej spre­ gledano. Tako piše Slavko Vukomanović v geslu Cirilica v drugi izdaji Enciklo­ pedije Jugoslavije (geslo v prvi je kritiziral že Čremošnik sam!8a) med drugim tole: »... v zvezi s cirilico ni upravičeno uporabljati termina majuskula, minu- skula, kurziv ipd., ki veljajo za grško in latinsko paleografijo,«9 še prej pa iz- zene iz že tako malo temeljnih tipov ćirilske pisave (ki se tako razlikujejo samo po pisarskih šolah!) polustavo, ki da nima jasnih razločevalnih lastnosti na­ sproti ustavi in hitropisu. Vendar je temeljno merilo razlikovanja med maju- skulo in minuskulo — da je majuskulne črke moč omejiti z dvočrtnim pisnim „ M " Wiener Archiv für Geschichte des Slawentums und Osteuropas, Studien zur älteren Ge-scnichte Osteuropas, 2. Teil, Graz—Köln 1959, 103. 8 a J p . Čremošnik, Srpska diplomatska minuskula, Slovo 13, Zagreb 1963, 119. 1985 ß q , n c i k l o P e đ i 3 a Jugoslavije, II. zvezek, druga izdaja, izdaja v slovenskem jeziku, Zagreb 162 L ORDINA: G. C R E M O S N I K IN ĆIRILSKA PALEOGRAFIJA prostorom, medtem ko minuskulne s štirivrstičnim — uporabno tudi pri cirilici (glej primer I v priloženi tabeli).. Izhodiščno majuskulno stanje pa seveda izvira pretežno iz grške uncijale (tudi ta se označuje s terminom ustava) ter iz samostojno izvedenih znakov. Ker je uncijala le pretežno majuskulna pisava, ne popolnoma, je jasno, da pra­ vilo o dvočrtnem pisnem prostoru za ćirilično majuskulo ne more držati po­ vsem stoodstotno (npr. /glej primer II/ in še nekaj redkih izjem), temveč je zgolj pravilo, ki dopušča to ali ono izjemo, prav kakor zapoved za kvadratni prostor črk latinske kvadratne kapitale, ki velja kljub temu, da jo črka Q krši. Zakaj bi torej morala biti cirilica v paleografiji obsojena na z drugimi pisavami več ali manj docela neprimerljivo in neodvisno (od že ustaljenih pojmov z ja­ snimi določili) terminologijo, še posebej zato, ker gre za prvotno izključno evropsko pisavo Slovanov, poleg tega pa tudi zato, ker se je druga, to pot zares zmeraj le za zaznamovanje slovanskih jezikov namenjena in uporabljana, torej dosti samoniklejša in v nekem smislu separativna pisava, glagolica (ki se je po vsem videzu prvotno imenovala cirilica)93 in njena paleografija z osvojitvijo oznake kurziv in drugih najrazvitejši paleografiji — latinski — tudi približala! Nikakršnega razumnega razloga ni za nekakšno od vseh drugih paleografij ter­ minološko in pojmovno ločeno cirilsko paleografijo,, ki bi operirala samo z oznakami, znanimi v njenem opisu; za kaj takega govori.samo samozaverovana nacionalna romantika, a ta kot argument v zadevah znanosti ne more imeti prostora. . Cremošnikovo paleografsko označevanje je v glavnem podprl tudi Vladi­ mir Mošin. Tudi on govori o ćirilski minuskuli in še prej o.polminuskuli, ki jo povezuje z dubrovniško pisarno nâ začetku 13. stoletja.10 Cremošnik je Mošinu sicer zameril nekoliko prelahko prirejanje svoje osnove,11 toda bistveno je nju­ no strinjanje v terminologiji, ki se kritično navdihuje ob latinski paleografiji. Nedvomno je Cremošnik začetnik te usmeritve: z uvedbo oznake minuskula je potisnil prejšnjo oznako ustava v točno opredeljivo majuskulnost, kar je prejš­ nja edina opozicija, hitropis, ni: ustava nasproti hitropisu pač pomeni samo slovesnejšo in skrbneje oblikovano pisavo, pri čemer pomeni polustava neko prehodno stopnjo med obema skrajnostma. Vpeljava oznake minuskula je ne­ dvomno vzpostavila povsem nova razmerja v ćirilski paleografiji. In ko Mošin govori še o ćirilski kurzivi,12 samo nadaljuje v Cremošnikovi smeri natančnosti, jasnosti, reda in primerljivosti z drugimi evropskimi paleografijami. Zatorej je Cremošnikova uveljavitev oznake srbska diplomatska minuskula,več kot zgolj ugotovitev neke pismenske šole, ki je bila vplivna ne le v srednjeveški Srbiji, temveč tudi po vsem cirilskem Balkanu, vključno z dvorom turškega sultana; pomenila je začetek uvajanja novega koncepta v preučevanje cirilskega pi- smenstva. Kot skromen človek Cremošnik nikoli ni nastopal kot Janez Krstnik nove usmeritve, se je pa takega svojega položaja in vloge nedvomno jasno zavedal, saj se je tik pred smrtjo vrnil k tej temi, in to v zaključni, sumirajoči obliki: težko dosegljivi skopski zbornik iz leta 1940 in razdrobljena objava o bosen- skih in humskih listinah in pismih neposredno po veliki svetovni moriji nista mogli imeti značaja znanstvenikove duhovne oporoke, zato pa tem bolj objava v velikem evropskem jeziku z bogato paleografsko literaturo, in nato še v je­ ziku pretežnega dela obravnavanih dokumentov, torej urbi et orbi, še posebej zato, ker se je Cremošnikova usmeritev z obsežnimi študijami Vladimirja Mo- šina medtem že potrdila. Cremošnikova pot je pomenila začetek konca samo- a a Glede na zapis Upirja Lihega iz leta 1047, ki je za svoje cirilsko besedilo zatrdil, da je prepisano »is kurilovicê«. 10 Mošinova ocena 1. dela Čremošnikove razprave Bosanske i humske povelje srednjega vi­ jeka, Historijski zbornik II, št. 1/2, Zagreb 1949, 319—321. 11 G. Cremošnik, Srpska diplomatska minuskula. Slovo 13, Zagreb 1963, 119, 120. 1 2 Glej npr. Vladimir Mošin, Ćirilski rukopisi jugoslavenske akademije, I. dio, Opis ruko­ pisa. JAZU 1955. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 • 2 163 zaverovanosti v pojmovanju ćirilske paleografije; da si lé počasi, s težavo in z dolgimi trenutki neupoštevanja utira stezo skozi prostore znanstvene neod- prtosti nasproti idejam od drugod, ni seveda nič čudnega. V tem je videti te­ meljni dosežek Cremošnikovega, nepristranskemu opazovalcu tako' zagotovo nepozabnega in neizbrisnega deleža v ćirilski paleografiji in v zgodovini raz­ voja te vede, čeprav je potrebno priznati, da je izven vsakega dvoma mnogo spektakularnejša'njegova mojstrska rešitev vprašanja o»izvirniku listine bana Kulina, torej prve ćirilske listine, ki mora vedno znova" ostajati v spominu kot bleščeč primer razvozlanja na prvi pogled nerkzvezljivega znanstvenega vozla. Toda ta nepričakovana razrešitev, o kateri bomo govorili v nadaljevanju, bi ne bila mogoča brez poznavanja splošnih stanj in tendenc cirilskega pismenstva in pisarstva v srednjem veku. , • Ob Vrnitvi v slovensko domovino so Cremošniku študije bošenskega ciril­ skega ih latinskega lištinskega in pisemskega gradiva dozorele do objave te­ meljnega dela o njem, podrobnega opisa slehernega ohranjenega dokumenta tamkajšnje predturške dobe. Znotraj njega premore Kulinova listina ob časov­ nem prvenstvu še zanimive posebnosti: je dvojezična, dvopisàvna in ohranjena kar v treh primerkih. Enega danes hranijo v Leningradu, dva pa v Dubrov- niku, kjer so se nam sicer ohranile'vse v naših dneh znane listine bosehskih srednjeveških pisarn. Preden je Metternich 1818. leta izposloval prenos dolo- čenih arhivalij nedolgo pred tem pridobljenega nekdanjega dubrovniškega ozemlja, prej stoletja dolgo organiziranega v samostojno republiko, v cesarsko prestolnico, je 5./6. maja 1817 v dubrovniškem arhivu izbruhnil požar, kar je zavleklo selitev.13 Tudi si je dubrovniška občina izprosila še nekaj dodatnega časa (do maja 1833. leta) za prepis ćirilskih dokumentov, ki jih je zahteval Du­ naj v letu 1830. Prepisovanje je bilo zaupano popu Đorđu Nikolajeviću, bodo­ čemu mitropolitu dabro-bosenskemu, ki pa se je izkazal za nevrednega tatu: ob še nekaj drugih dokumentih je ukradel tudi enega treh primerkov Kulinove listine in ga prodal ruskemu konzulu v Dubrovniku, sicer rojenemu Srbijancu Jeremiju Gagiču, preko katerega je prišel v Sankt Peterburg, v arhiv akade­ mije znanosti. Za javnost so napletli romantično zgodbico (ki je tipološko ena­ ka oni, približno sočasni o Mendelsohnovem odkritju Bacha!) o tem, kako se je dubrovniški arhiv po požaru leta 1817 deloma raznesel, saj naj bi Gagič listino dobil slučajno pri trgovcih, ki naj bi v arhivalije zavijali svoje blago. Ravno peterburški primerek je kmalu začel veljati za izvirnik. Latinična pisava se je zdela znana in ujemala se je z datumom, navedenim v listini. Zares je Milan Rešetar (s pomočjo paleografa Ottenthala) pozneje dognal, da gre v tem predelu tega primerka Kulinove listine za roko diakona Marina, šefa du- brovniške pisarne od najkasneje 1186. do 1199. leta. Ostala dva primerka sta bila 1833. leta odposlana na Dunaj, od koder sta bila 1921. leta skupaj s celot­ nim tamkajšnjim dubrovniškim arhivskim gradivom vrnjena prvotnemu pro­ storu.^ ki ga je tedaj predstavljala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, vendar nastanjena v Beograd. Med drugo svetovno vojno so ju — čeprav je treba pripomniti, da od selitve v Beograd do še precej let po Hitlerjevi vojni ni nihče videl tistega primerka, ki ga je nato Cremošnik spoznal za izvirnik — Nemci ponovno prepeljali na Dunaj, nakar sta se leta 1947 končno povrnila v Dubrovnik, kjer ju je Cremošnik dodobra preiskal. Ugotovil je, da pripada en primerek (od Rešetar j a poimenovan kot mlajši prepis — na osnovi paleograf- skih značilnosti) v svojem latinskem delu roki neznanca, ki gospodari v du­ brovniškem notariatu med letnicama 1199 in 1206,u torej med poimensko zna- 1ж Zgodovina raziskav Kulinove listine do 1947. leta je skupaj z vsemi podatki povzeta po Cremošnikovem poročilu v 1. delu razprave Bosanske i humske povelje srednjega vijeka, GZM, Sarajevo 1948, 104 in sledeče. 14 Naj na tem mestu odpravim napako, ki se mi je prikradla v pisanje ob osemstoti oblet­ nici nastanka Kulinove listine v Delu (31. letnik, Ljubljana Д989, 62. številka, 15), kjer je bil ta prepis listine v latinskem delu povsem napačno pripisan roki klerika Blaža. 164 I. GRDINA : G. CREMOŠNIK IN ĆIRILSKA PALEOGRAFIJA nima pisarjema, diakonom Marinom in klerikom Blažem, in ki je spisala tudi privilegij panhipersevasta Dimitrija, sinu Progonovega in zeta Stefana Prvo- kronanega, gospodarja Kroje (verjetno leta 1205). To ga izključuje iz možnosti, biti izvirnik. Tudi koncept ne more biti. Vrhu vsega ima pergament te listine izrazito nepravilno in nereprezentativno obliko. Med latinskim in ćirilskim be­ sedilom je kar 6,2 cm praznega, a liniranega (10 vrstic), torej pisanju namenje­ nega prostora, kar je pojasnljivo edino s tem, da je najprej bilo zapisano ciril- sko besedilo, katerega pisar je pustil prvo mesto uglednim latinskim črkam in jeziku, sam pa se je stisnil, kolikor se je najbolj mogel, v nekak nepravilen peterokotnik, ki ga oblikuje listina v cirilskem delu. Očitno je tudi, da ta del ni kak izviren zapis izpred desetletja, saj je pisar praktično do konca izkoristil spodnji del pergamenta — torej je vnaprej vedel, koliko prostora bo porabil in je potemtakem prepisoval od drugod. Ker pa ćirilski pisar ni vedel, koliko pro­ stora bo zasedel pozneje zapisovani latinski del, ki je zaradi vernosti izvirniku vsekakor moral biti na prvem mestu, je svoje besedilo pisal tako, da je pustil pred njim kar največ praznega prostora. Spričo kratkosti besedila v latinščini ta nato ni bil zapolnjen v celoti, temveč le približno do polovice. Prvi je sum v to, da bi bil peterburški primerek izvirnik Kulinove listine, izrazil vehementni Josip Vrana, ki je v letu 1955 objavil razpravo Da li je sa­ čuvan original isprave Kulina bana1 5 ter v nji prišel do sklepa, da je izvirnik izgubljen, da je peterburški primerek koncept, v Dubrovniku pa da sta shra­ njena prepisa. Leto 1957 je prineslo presenetljiv preobrat: razprava Gregorja Cremošnika Original povelje Kulina bana je skozi kritiko Vranove rešitve in temeljito poznavanje celotnega toka bosenskega cirilskega pismenstva prišla do ugotovitve, da je izvirnik v Dubrovniku, in sicer je to tisti primerek, ki ga je Rešetar poimenoval starejši prepis, še prej pa ga je Miklošič vzel za temelj svoje objave ćirilskih besedil pod naslovom Monumenta serbica. Nedvomno je Miklošiču pot ob filoioških razmislekih kazala tudi intuicija: čeprav je iz ob­ jave že poznal tudi besedilo peterburškega primerka, je za svojo danes po vsej pravici znamenito izdajo izbral tako imenovani starejši prepis, ki ima v latin­ skem delu, pisanem v dokaj lepi karolini, še najmanj napak in najstandard- nejše okrajšave in je tudi v cirilskem delu morebiti še najbližji idealu in siste- matiki knjižnega jezika. Cremošnik je na tem primerku opazil sledove bosenske ćirilske pisarske šole, ki premore samosvojosti najočitneje v pisanju črk B in P, drugače pa ostaja v glavnem še v toku standardne knjižne majuskule. B je na vsem cirilskem območju edino v bosenski pisarski šoli, ki jo dokazujeta tako imenovani starejši prepis, torej od Cremošnika spoznani izvirnik Kulinove li­ stine, in pisar tretje Ninoslavove listine (Monumenta serbica, dokument šte­ vilka 36), pisan štiripotezno: iz leve navpičnice izhajata zgoraj in spodaj dve vodoravni potezi, ki ju na desnem koncu veže proti levi vdrta in prelomljena spojnica, torej nekako takole (glej primer III). Klasična knjižna majuskulna oblika te črke je (glej primer IV), torej vse­ kakor prihaja do opaznega stikanja leve in desne črko omejevalne vertikalne poteze. Minuskulna oblika te črke, ki je ena glavnih inovacij srbske diplomat­ ske minuskule, pa je pravokotnik, prvič povsem izpeljan v protestnem pismu kralja Stefana Vladislava Dubrovniku (med letoma 1238 in 1240), Monumenta serbica št. 25).16 V času nastanka Kulinove listine je oblika črke B v srbski pi­ sarski šoli nekako takale: (glej primer V); desna vertikalna omejevalnica črke torej še ni popolna navpičnica, je pa lok in nikakor ne premore preloma, ki je značilen za bosensko šolo. Se značilnejša in posebnejša pa je črka P, ki je v bo­ senski šoli pisana nenavadno zapleteno, štiripotezno, v obliki zastavice na dro­ gu, obrnjene proti desni: (glej primer VI), ali pa tropotezno, kot latinični kapi­ talni A, ki se končuje na desni vertikalni potezi pri prečnici, torej nekako ta- 1 5 Radovi Staroslavenskog Instituta, Knjiga 2, Zagreb 1955, 5—56. 1 6 G. Cremošnik, Die serbische diplomatische Minuskel, 105. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 • 2 • 165 Tabela primerov: Primer It Primer II: Ц Primer III: ,.ß.. Primer IV: ß Primer V: Д.. Primer VI: /jP.. Primer VII: £. Primer Vili: .'H À O.. kale oblika (glej primer VII). Takšna tropotezna oblika črke P je sicer znana tudi drugje v cirilskem svetu, še posebej očitno v Bolgariji, nikoli pa je ne naj­ demo v Srbiji, kjer ima črka ob navpičnici vedno lok. Pri tem ne gre izgubiti iz uvida dejstva, da izmed vseh ćirilskih dežel edino Srbija meji na Bosno, tako je tropotezni P povsem samostojna značilnost bosenske pisarske šole, ne vpliv od zunaj, ki bi mogel priti v zadevah ćirilske paleografije pač le iz Srbije ozi­ roma preko nje, še posebej zato, ker je tedanja Bosna povsem celinska dežela. Glede na dejstvo, da nosi peterburški primerek v cirilskem delu vse značilnosti tedanje srbske humske pisarske šole (ki ji je'najznačilnejši spomenik Mirosla­ vov evangeliar — opazno večja višina kot širina nekaterih črk, glej primer VIII, kar je očitno odstopanje od klasične knjižne majuskule), ki je bila vplivna tudi v dubrovniškem cirilskem pismenstvu, kar je razbrati iz dejstva, da je pisal latinski del tega primerka dubrovniški notar, diakon Marin, in oziraje se na to, da je bil izvirnik izdan iz banove pisarne in od njegovega pisarja, kakor pričuje ćirilski del listine, je Cremošnikovo sklepanje povsem utemeljeno. Od Cremošnika odkrito bosensko pisarsko šolo predstavljata danes res samo dve listini, toda njene posebnosti so ob natančnejšem pregledu in pozna­ vanju cirilskega listinskega gradiva nespregledljive. Njeno izročilo zamre s pre­ vlado klasične diplomatske majuskule, ki gre v zelo počasnem tempu v smeri tendenc, ki jih srbska diplomatska minuskula jasno izraža. Bosenska pisarska šola je tem tendencam sledila dosti bolj ažurno, kakor je razvidno zlasti iz ne- stikanja leve in desne vertikalne omejevalnice črke B. Sele ko se bosenski kralj Tvrtko I. polasti srbske državne pisarne in njenega logoteta Vladoja in zani­ mivo postane kralj Srbom (etnična oznaka) in Bosni (ozemeljska oznaka), pride na bosenska tla prava ćirilska minuskulna pisava, ki se. nato bori za prevlado s starim majuskulnim izročilom. Minuskula se v Bosni vendarle zakorenini, pisar Tomaž Lužac pod Štefanom Dabišem in kraljico Jeleno (v njeni eri jo poleg Lužca uporablja še en poimensko neznan pisar) jo obvladuje v zelo zna­ čilnih, pri Vladoju zgledujočih se potezah, vendar pod kraljem Ostojem in na­ sledniki spet vzcveti stara majuskula. Nazadnje, pod kraljem Štefanom Toma- šem, pa se na podlagi zgledov srbske diplomatske minuskule spet uveljavi mi­ nuskulna pisava, za kar ima zaslugo kraljev katoliški protovistiar Restoje iz Livna. Tudi za dni poslednjega bosenskega kralja Štefana Tomaševiča je v upo- 166 I. ORDINA : G. C R E M O S N I K IN ĆIRILSKA PALEOGRAFIJA rabi ta oblika pisave, ki je bila pozneje napačno šteta za tipično bosensko. K temu je pripomoglo dejstvo, da je tedanje (za časa despotovine) srbsko di- plomatično pisarstvo že opustilo minuskulo ter pisalo v polustavi (minuskula je bila v Srbiji tudi v dneh svojega največjega razcveta v glavnem omejena na diplomatiko, medtem ko je le počasi in slabo prodirala v vse bolj razrahljano obliko samostanske knjižne pisave, ki se je počasi levila iz ustave v polustavo).17 V bosenskih ćirilskih pisarnah pa se je minuskula tudi pod turško oblastjo ohranila in razvijala ter prehajala v svojo končno obliko, ki se ji pravi bosan­ čica. Do te pisave ni privedla ravna pot od bosenske pisarske šole v zlatih dneh Bosne pod Kulinovim žezlom, ki je zamrla, temveč presaditev srbskega diplo- matičnega pisarskega izročila na bosenska tla potem, ko je le-to v Srbiji že usahnilo (in še to ni uspelo v prvem poskusu, z logotetom Vladojem in njego­ vimi učenci; temveč šele v drugem, ki se je začel po zgledih prvega v dneh Stefana Tomaša).17a Cremošnik je več primerkov Kulinove listine pojasnjeval s tem, da so jih potrebovali za javno prisego na dogovor, ki se je verjetno izvršil v Dubrovniku — ker je dvojnik od Radoja zapisanega bosenskega izvirnika bil v svojem la­ tinskem delu spisan z roko dubrovniškega pisarja, diakona Marina — s strani Kulinovih opolnomočencev na kar najslovesnejši način. Kar pa zadeva prime­ rek, ki ga je v latinskem delu pisala anonimova roka med 1199. in 1206. letom, ga je morebiti — ob sledovih prepognjenosti kljub sorazmerno majhni razsež­ nosti — razlagati kot prepis, ki je bil v uporabi za dokazovanje na terenu, mogoče po Kulinovi smrti (zadnja vest o živečem Kulinu je iz aprila 1203. leta, z Bolinega Poila), za kar Dubrovčani niso hoteli tvegati dragocenega izvirnika in njegovega prvega prepisa, s katerim so tudi prisegali banovi odposlanci o priliki prvega danes izpričanega uradnega stika Bosne s trgovsko cvetočim mestom Dubrovnikom. Kajti videti je, da Kulinu sledeči bosenski bani pred Matejem Ninoslavom (izmed njih je izpričan samo bah Stefan, ki bi mogel biti tudi edini med obema omenjenima vladarjema Bosne) potrjujejo kar Kulinov dogovor z Dubrovčani. Ko namreč Matej Ninoslav v svoji tretji listini Dubrov- čanom pravi : ».. . az' rab' Boži Matêi imene'm' ban' bosn'ski Ninoslav' kl'nu se ob'kinê dubrov'č'koi da stoju s vami u mir' i u svaku prav'du kako su stali moi stare . . .«,18 postane jasno, da je bosenskih banov, ki so sklepali in sklenili »pravi mir« z Dubrovčani več; ni bil le prvi, ki je to storil, Kuhn. Prva'Nino- slavova listina (Monumenta serbica št. 30) se celo izrecno sklicuje na določbe Kulinove — očitno kot na edini dotedanji pisni dokument, ki ureja odnose med Bosno in Dubrovnikom. Verjetno je, da so Kulinovi nasledniki pred Ninosla­ vom kar potrjevali prvi dogovor med deželama, niso pa o tem izstavljali po­ sebnih listin. In če spekuliramo še naprej z od anonima spisanim primerkom Kulinove listine med letoma 1199 in 1206 ter njegovo namembnostjo dokazo­ vanja na kraju samem, v Bosni, ki je bilo zlasti potrebno po Kulinovi smrti, bi mogli postaviti letnico 1206 kot zgornjo mejo Kulinove smrti (spodnjo pred­ stavlja prisega k pravi veri z Bolinega Poila). Čremošnikovo razlaganje moremo nadalje podpreti še z dejstvom, da ob­ staja tako v latinskem kot cirilskem delu Kulinove listine formulacija priklica teh (!) (štirih) evangelijev (hec IHIor euangelia, sie sveto evan'đelie) v pripo­ moć zagotovitvi veljavnosti dogovora. Kazalni zaimek bi brez javne zaprisege na konkretni evangelij oziroma evangeliar verjetno ne imel pravega smisla. Toda nad takšno nepričakovano rešitvijo problema niso bili navdušeni vsi, sprejeta jè bila le pri veliki večini poznavalcev bosenske srednjeveške proble- 1 7 Ves opis razvo ja d i p l o m a t i č n e m i n u s k u l e j e povzet k a j p a k po C r e m o š n i k o v i r a z p r a v i Die serb i sche d i p l o m a t i s c h e Minuske l . 1 7 a Zavoljo n e u p o š t e v a n j a C r e m o š n i k o v i h misl i j e p o v s e m nezadovol j ivo p i sanje E d u a r d a Hercigonje o bosančic i v Enciklopedi j i Jugoslavi je, II . izdaja, izdaja v s lovenščini . 2. zvezek, 137—141. 1 8 F. Miklosich, M o n u m e n t a serbica, V i n d o b o n a e 1858, d o k u m e n t št. 36, s tr . 29. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 • 2 167 matike. Najglasneje ji je nasprotoval že omenjeni Josip Vrana, ki je le stežka skrival svoj bes ob dejstvu, da je vprašanje, ki ga je sam dokaj produktivno odprl,"razrešil nekdo drug, sam pa se je z iskanjem pečata; o katerem bi.po njegovem mnenju »i te kako trebalo voditi računa«,19 na primerkih Kulinove listine temeljito osmešil. Žolč in žveplo je zlival Vrana na- tedaj že mrtvega Cremošnika v pisanju,20 ki bi se mu le težko reklo razprava, saj gre v bistvu za zelo strupen pamflet, poln nesramnosti — našemu avtorju očita »filozofira­ nje«, s katerim ničesar ne dokazuje, in ob koncu celo zablode —, toda dosegel ni pravzaprav ničesar. In ko človek pozorneje bere njegovo prvo, še produk­ tivno pisanje o Kulinovi listini, vendarle uvidi, kako tamkaj ni le iskanje pe­ čata izven znanstvenega reda. Tu sta vsaj še zelo grdo pohrvatenje Miklošiča v Miklošiča in trditev, da je izvirnik cirilsko besedilo, če zanemarimo probleme z označevanjem — imenom jezika le-tega, ki je še daleč zapletenejša zgodba, ki ji ni videti konca. Prav nič ne moremo pritrditi Vrani, da bi bilo izvirno tudi cirilsko besedilo, latinsko pa le njemu enakovreden vzporednik: ker po­ zneje vse bosenske ćirilske listine tako čudovito shajajo brez latinice in latin­ ščine (celo tista, Monumenta serbica št. 35, ki so jonapisali za bana Mateja Ni­ noslava v dubrovniški pisarni), ni takšno mnenje niti malo verjetno. Tudi ne zavoljo razmislekov, ki smo jih navedli o nastajanju prepisa listine med letoma 1199 in 1206. Ostanejo samo še overovitveni instrumenti — na­ vedba, na izvirniku torej podpis pisarja in datum, ki sta zgolj v cirilskem delu. Ker Bosna ne sodi v okvir srednjeveške kulture Zahoda, kjer je znanje latin­ ščine v krogih stanov, ki izdajajo listine, najobičajnejša stvar (dasi skozi tek časa vse manj) in ker se bo z overovitvijo dokazovalo, kar se bo, le v Bosni, je povsem jasno, zakaj le ćirilski del premore ta pomembni del besedila. Reči je treba, da ćirilski del ni vsebinsko nič natančnejši kot latinski, le opisnejši je, ker pač noben jezik ne premore gibkosti in lapidarnosti latinščine, še posebej ne v zgodnejših fazah svoje knjižnosti. To velja tudi za omembo skrivnostnih čest'nikov, ki ne morejo biti nikakršni cariniki, kot kje beremo21 — ker gre pač za prvi organizirani stik Bosne s tujino; kako bi torej Bosna mogla poznati ob tem času že razvito carino, ko je vendar celotna listina v znamenju sorazmerne preproščine (tu mislimo na pravne razsege: ni jiobenih varoval v primeru spora, ki pa se pojavijo že v Ninoslavovi prvi listini, ki jo je spisal gramatik Desoje22), celo drugje neviđeno in nezamisljivo uzakonitev podkupovanja sre­ čujemo v nji (tega v Ninoslavovi, od Desoja spisani listini ni in pravni napre­ dek Bosne je vsekakor očiten), le latinist, a še ta le trenutno, je v Bosni na pri­ mernem, mednarodno primerljivem nivoju! Cest'niki so dosti verjetneje ugled­ ni ljudje, bodisi iz vrst plemstva bodisi iz vrst banovega državnega aparata, povezani s častjo, torej z etimologijo besedne označitve, s katero cariniki ni­ majo nobene zveze, ne s stališča oblasti, katere hlapci so, ne s stališča ljudi, katerih krvosesi so. Za sklep moremo reči sledeče: čeprav je Gregor Cremošnik največji in najplodnejši del svojega znanstvenega zanimanja posvetil tuji, neslovenski zgo­ dovini, zasluži njegov spomin posebno mesto v zavesti slovenskih zgodovinar­ jev. Spomin nanj je spomin na trenutno žal precej preteklo obdobje, ko so slo­ venski zgodovinarji suvereno, odmevno, veljavno in zavezujoče posegali v za­ pletenosti neslovenskega življenja, s katerim je bil Cremošnik tako temeljito zaposlen, da ni utegnil pripraviti niti opisa Kopitarjeve zbirke ćirilskih roko­ pisov v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici, ki bi ga bil (kot edinega za cirilsko paleografijo in sploh cirilsko pismenstvo pomembnega fonda na Slo- 19 J. Vrana, Da li je sačuvan original isprave Kulina bana, 9. 2 0 J. Vrana, Koji je od triju sačuvanih primjeraka originalna isprava Kulina bana, Radovi zavoda za slavensku filologiju IV, Zagreb 1961, 73—86.- »Ч Npr. Pavle Ivić, Srpski narod i njegov jezik, Beograd 19862, 127. Mi pišemo cest'niki, ka­ kor stoji v izvirniku Kulinove listine. 2 2 F. Miklosich, Monumenta serbica, dokument št. 30, str. 24. 168 !• GRDINA : G. CREMOSNIK IN ĆIRILSKA PALEOGRAFIJA venskem) edino on med Slovenci sposoben. Tako je to delo opravil njegov pa- leografski dedič, Vladimir Mošin, zanimivo pa ga je posvetil spominu Antona Sovreta.23 To kaže dovolj zaznaven neprijazen odnos ćirilskih paleografov do našega znanstvenika. Toda kakor ob specialističnem vprašanju Kulinove listine bo treba ne glede na osebne občutke, simpatije in antipatije, tudi v ćirilski pa­ leografiji kot celoti hoditi Čremošnikovo pot, če bo veda hotela primerno na­ predovati: prav nič ne bo pomagalo domačijsko brambovstvo, ki stoji v temelju tako Vranovih nekdanjih kot Vukomanovićevih sedanjih osti zoper našega edi­ nega cirilskega paleografa, ki se je v dneh, ko je človekovo zavest začela vzne­ mirjati relativnostna teorija in kvantna fizika, ukvarjal z majhnimi, vendar nikakor ne nepomembnimi humanističnimi rečmi.24 Pripis Prd nedavnim je izšla skoraj 200 strani obsegajoča študija Thorvi Eckhardt pod naslovom Azbuka, Versuch einer Einführung in das Studium der slavi- schen Paläographie (Wiener Archiv für Geschichte des Slawentums und Ost­ europas, Veröffentlichungen des Institut für Ost- und Südosteuropaforschung der Universität Wien, Band XIV, Wien—Köln 1989), ki predstavlja prvi gene­ ralni nemško pisani razgled po slovanskih (glagolski in ćirilski) paleografijah. Gre sicer za posthumno izdajo in za besedilo, ki je staro že dve desetletji in ki se že zavoljo svoje preglednostne narave ne more spuščati v posebno subtilne podrobnosti, toda kljub temu je Čremošnikov delež v razvoju vede o ćirilski pisavi dokaj korektno predstavljen (npr. str. 104: »Der slovenische Historiker Gregor Cremošnik war 1940 der erste, der die serbischen Urkunden nach mo­ dernen paläografischen Methoden zu untersuchen begann.«). Nasploh pred­ stavlja delo Thorvi Eckhardt več kot soliden uvod v študij slovanskih paleo­ grafi, zlasti ćirilske, ki je toliko dragocenejši zato, ker izhaja iz drugega mi­ selnega podnebja, ki mu nekatere razvade slovanskega sveta (domoljubno prilaščanje in licitiranje z zgodovino ipd.) k sreči niso samoumevna stvar. 2 3 V. Mošin, Kopitarjeva zbirka slovanskih rokopisov in Zoisov ćirilski fragment iz Narod­ ne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, Ljubljana 1971. 2 4 Kakor se lord Eddington. nikakor ni mogel spomniti, kdo bi ob Einsteinu bil tretji po­ znavalec relativnostne teorije v dvajsetih letih tega stoletja, tako bi se tudi Cremošnik morebiti ne mogel v svojih dneh ob Mošlnu za stvari ćirilske paleografije na območju srbskega kultur­ nega vpliva. Toda: ne velja to le za njegov čas, temveč tudi za dandanašnjega: relativnostno teorijo obvladuje na desettisoče ljudi, medtem ko cirilsko paleografijo še zmeraj komaj kateri, okoli cirilice in slovanskega pisanja nasploh pa se spletajo tudi najbolj fantastične zgodbe, ki dobivajo potuho objave celo v Cremošnikovi domovini. Tu mislimo predvsem na Kon nekoi prašanja za početoclte na slovenskata pismenost Branka Panova v zborniku Obdobja 10, Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1989, 313—328, kjer avtor na podlagi Kratkega (! — torej nujno drugotnega, poznejžega od daljšega teksta iste vsebine in naslova brez levega prilastka) žitja Konstantina in razprave Crnorizca Hrabra o slovanskih pismenkah dokazuje nastanek slovanske pisave že v letu 855, in to v nasprotju s popolnoma jasnim poro­ čilom zgodnejšega Zitja Konstantina! Pri Panovu sicer dobi tak položaj glagolica, toda pri Emi­ lu Georgieva ga ima že dokaj let cirilica. Toda takemu datiranju nasprotuje celo Crnorizec Hrabr sam, ko stavi začetek slovanskega pismenstva v slovanskih pismenkah v dni Koclja, kneza blatenskega — 855. leta ta to še ni bil, bil pa je 863.! Toda to še ni vse: omenjeni make­ donski pisec domoljubno pripisuje Zakon sudni ludem' Metodijevemu času upravljanja ene od sklavinij, ve celo povedati, da je bil napisan v grškem alfabetu. Od kod potem sledovi bavar­ skega prava v tem spomeniku, ki so njegov organski del, ne poznejši prilepek, seveda ne po­ jasnjuje. Ce je z najdbo oktiških kamnitih napisov potrjena ena od Hrabrovih trditev, zaradi tesa nikakor ni moč podeliti vere celotnemu spisu, zlasti pa ne letnici 6363 (po bizantinskem stilu), ki naj označuje začetek urejene in samostojne slovanske pisave. Ce kaj, potem Crnorizec Hrabr potrjuje misel o latiničnem pismenstvu Slovanov pred izumom Konstantinove slovanske pisave, ki ga je za slovenski prostor od dni Karla Velikega zagovarjal Ivan Grafenauer. More­ biti je Hrabrov zapis spomin cirilometodijevcev na srečanje s tem pismenstvom. Lord Keynes je lepo povedal, da je v nekem času pravilen tisti rezultat, ki upošteva vsa tedaj dognanljiva in ugotavljiva dejstva, kar se v navajanem primeru niti slučajno ne dogodi. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 2 169 Z u s a m m e n f a s s u n g GREGOR ČREMOŠNIK UND DIE KYRILLISCHE PALEOGRAPHIE Igor Grdina Das Werk von Gregor Čremošnik (1890—1958), des bisher einzigen slowenischen kyrillischen Paleographen, auf dem Gebiet der kyrillischen Paléographie war viel­ fältig, wenn auch nicht umfangreich. Zunächst bedeutet es die Einführung eines neuen Konzepts und einer neuen Terminologie in die kyrillische Paléographie, die er auf einen, der lateinischen Paléographie vergleichbaren Stand zu bringen versucht. Mit der Einführung des Terminus »serbische diplomatische Minuskel« hat er mit be­ grifflicher Genauigkeit und einer eindeutig klaren Bestimmung der Terminologie aus der lateinischen Paléographie, welche die kyrillische bis zu jener Zeit nicht kannte, einen besonderen Schrifttypus in der serbischen Diplomatik des Mittelalters beschrie­ ben; mit den differenzierenden Eigenschaften hinsichtlich der anderen Typen des ky­ rillischen Schrifttums aber bedeutet dies den Anfang einer neuen Epoche in der Ent­ wicklung der kyrillischen Paléographie, die sich bisher völlig getrennt von der latei­ nischen entfaltet hatte und mit ihr auch nicht vergleichbar ist. Čremošnik hatte sich als kyrillischer Paleograph einem verhältnismäßig engen Bereich (Diplomatik) und einem räumlich begrenzten Gebiet (Serbien und Bosnien) des kyrillischen Schrifttums gewidmet, doch gerade die sehr genaue Kenntnis von diesem als Ganzem ermöglichte ihm die Auffindung des Urkundenoriginals vom Ban Kulin (1957) sowie die Entdeckung der bosnischen Schreibschule. Höchst komplex ist aber seine Erforschung der serbischen Diplomatikschrift, die sich in der Zeit von Ste­ fan Nemanja bis König Milutin zu einem ausgesprochenen Minuskelschrifttyp des Kyrillischen entwickelte. Dessen Einflußbereich erstreckte sich über den ganzen Bal­ kan, den. Hof der türkischen Sultane mit einbezogen. Am längsten hat sich diese Schrift in Bosnien gehalten, wo sie zum ersten Mal zur Zeit König Tvrtkos I., zum zweiten Mal aber zur Zeit des Königs Stefan Tomas aufgetaucht war und sich in der Türkenzeit bis zu jener Stufe weiterentwickelte, die man »-bosančica« nennt. Wäh­ renddessen verschwand sie in Serbien zur Zeit der Despotie bereits wieder aus dem Diplomatikwesen. VESTNIK KOROŠKIH PARTIZANOV glasilo Osrednjega odbora koroških partizanov Vestnik koroških partizanov — VKP izhaja v Ljubljani že od leta 1967. Iz organizacijskega glasila se je kmalu razvil v strokovno revijo, ki poleg zgodovine koroškega partizanstva obravnava tudi druga vprašanja iz zgo­ dovine in sodobne problematike koroških Slovencev. VKP občasno z obsež­ nejšimi pregledi dopolnjuje tudi poročanje dnevnega tiska o drugih delih slovenskega zamejstva ter o splošni manjšinski problematiki v svetu. Ob uvajanju bralne značke Karla Prušnika-Gašperja v naše šole naj po­ sebej opozorimo na bibliografijo tega koroškega partizana in borca za pra­ vice koroških Slovencev ter na bibliografijo prvih petnajstih letnikov VKP; obe bibliografiji je pripravila Marija Suhodolčan, izšli pa sta kot posebna številka VKP. Vestnik koroških partizanov lahko naročite pri njegovem izdajatelju in za­ ložniku: Osrednji odbor koroških partizanov, YU-61000 Ljubljana, Titova 123, p. p. 501.