183 Geza Erniša SVETO PISMO, EKOLOGIJA, VAROVANJE STVARSTVA Ohranitev stvarstva s stališča Biblije, njenega poročila o stvarjenju sveta ter naših zadolžitvah in nalogah, ki jih v tem svetu imamo, ver- ni in neverni, ne samo na področju »socialne ekologije«, temveč tudi na področju okoljske ekologije, je več kot pomembna tema in gotovo bomo vsi soglašali s tem, da je zelo tesno povezana z globalnim problemom, ki ga pod skupnim imenovalcem imenujemo »globalne spremembe kli- matskih razmer«, ki se nas vseh dotikajo. Vendar, in če smo odkriti, be- seda »globalizacija« večkrat prikrije marsikateri problem in težavo ter postane priročen odgovor, ko ne želimo, ne vemo ali pa nočemo reši- ti čisto konkretnih težav, s katerimi se ubadamo, in bi se z njimi mora- li ukvarjati čisto konkretno in to takoj, tu in zdaj. Verjetno se vsi, in to ne samo enkrat, sprašujemo: od kod življenje, od kod svet, kako in zakaj je nastal, kako in zakaj se razvija, kako ga ra- zumemo, kako se moramo v njem in do njega obnašati in vesti. In se- veda tudi, če in komu zanj odgovarjamo. To spraševanje je pomembno in potrebno zaradi različnih vidikov odkrivanja stvarjenjske resničnos- ti in tudi zaradi tega, da bi lažje definirali naše dolžnosti do tega sveta, celotnega stvarstva in vsega, kar nas obdaja. V kontekstu povedanega se čisto na kratko vprašajmo: Kaj razume naravoslovje pod pojmom stvarjenjska resničnost? Iz klasične fizike smo povzeli, da svet sestoji iz stvari v prostoru in času, stvari so zgrajene iz materije, materija pa povzroča sile in te sile vpliva- jo nanjo. Resnično je po tem pojmovanju in razlagi samo tisto, kar lah- Stati in obstati 16(2020): 183-188 https://doi.org/10.26493/2590-9754.16(31)183-188 184 RAZGLEDI, VPOGLEDI ko zaznamo z našimi čuti in opazujemo z našimi instrumenti. V okvi- ru takšnega razmišljanja za pojma, kot sta »stvariteljski božji duh« in »življenje«, o katerih govori Cerkev, skorajda ni več prostora. Religija se tu zdi le kot pobožna želja. Pa vendar in kljub vsemu je potrebno reči: moderni naravoslovci poznajo svoje meje. In zato ni napačna trditev, da naravoslovje vedno dojame samo del resničnosti, nikoli celote. Običajno se sicer naravoslovje ne moti v tem, kar trdi, ampak v tem, kar zamol- či. Torej ne pove ali ne zna razložiti in povedati vsega. Zato mora pri- znati, da obstajajo tudi drugi načini dostopa do resničnosti, in to tisti, ki učijo in pravijo, da ta svet ni večen, temveč ima svoj začetek in po tej logiki ima tudi svoj konec. Zaradi definicije znanstvenosti naravoslov- je o Stvarniku, torej Bogu, ne more dati niti pozitivnih niti negativnih izjav. In zakaj nam je to pomembno vedeti? Tudi zaradi prepričanja, da vprašanja o smislu našega življenja, našega odnosa do Boga, sočloveka in narave niso samo antropološkega značaja, temveč predpostavljajo tudi človekovo odgovornost do Transcendence, Boga. Kaj pravi Biblija o stvarjenju »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo« (1 Mz 1,1 ). Ta stavek stoji na začetku Biblije. »Verujem v Boga, Očeta, vsemogočnega Stvarnika ne- bes in zemlje« (prvi člen apostolske veroizpovedi, skupne vsem kristja- nom, katolikom, pravoslavcem, evangeličanom). Bog torej ni samo gos- podar ljudi, človeka, temveč tudi gospodar vsega stvarstva. V 1 Mz 2,15 lahko tudi beremo: »Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.« Torej obdeloval in varoval. Poudarek originalnega teksta je na »varoval«. To je torej man- dat, ki ga človek dobi od samega Boga. Tudi za mnoge sporna vrstica 1 Mz 1,28, »In Bog ju je blagoslovil, in Bog jima je rekel« (Adamu in Evi), je zelo jasna: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita.« Gospodujta. Vse resne študije tega bibličnega citata seveda gredo v smeri, da »podvrzita, gospodujta« pri Bogu ne pomeni isto kot pod pojmom »podvrzita« razumemo mi, ljudje, kajti to bi bilo v po- 185 GEZA ERNIŠA polnem nasprotju z resnico, da je Bog Stvarnik in upravitelj tega sve- ta. Žal pa ljudje velikokrat manipuliramo tudi z božjo besedo tako, kot nam odgovarja in kot nam ustreza. Toda pozor: resnica ni spremenlji- va. (Vprašanje seveda je, kako to resnico interpretiramo.) In če si zdajle postavimo vprašanje, ali je nespodobno, izkoriščevalsko in nečloveško ravnanje z naravo greh, moramo enoznačno povedati, da to je greh. Greh proti Bogu, ljudem in celotnemu stvarstvu. Tudi kristjani si moramo postaviti ogledalo in si priznati napake in grehe nasproti naravi. Če to zmoremo, ima to lahko tudi širši vpliv na celotno družbo, še posebej, ker je ravno (kot včasih radi rečemo) »krščanski svet«, kot najrazvitejši del sveta, tudi največji onesnaževalec te zemlje. A vrnimo se za kratko še na biblično izročilo o stvarjenju sveta in vsega, kar v tem svetu biva. Biblični pripovedovalec nedvomno poro- ča o božjem sklepu, da po tem, ko je bilo že vse ustvarjeno, Bog ustva- ri še človeka, ki ga povzdigne nad vso ostalo stvarstvo kot krono svo- jega ustvarjalnega dela. »Podvrzita si zemljo in gospodujta vsem živim bitjem.« Vendar kot smo slišali, to pomeni tudi odgovornost, ki omeju- je naše ravnanje, saj ne sme prihajati do brezobzirnega izkoriščanja na- rave in s tem do uničenja našega okolja. Poročilo o stvarjenju namreč gospodovanje razume kot veliko odgovornost, ki je še posebej izraže- na v bogopodobnosti. Človek se torej mora do narave, in tu smo v sami vsebinski sredici našega razmišljanja, obnašati tako, kot se Bog obnaša do človeka. Iz tega izhaja, da smo zavezani k odgovornosti. Naše dosto- janstvo, če povemo nekoliko drugače, je v naši odgovornosti Bogu kot Stvarniku. Verjamem, da vsi poznamo najbolj razširjen in najstarejši motiv stvarjenja človeka iz snovi zemlje. Kaj nam je dejansko s tem po- vedano: nič več in nič manj kot dejstvo, da ima človek svoj obstoj od Boga, zgrajen pa je iz elementov, ki pripadajo naši zemlji. Bog torej daje življenje, toda ga jemlje tudi nazaj, in potem človek spet postane zem- lja, iz katere sestavin je bil vzet. Že zaradi tega bi bilo zemljo potrebno bolj ceniti, kot jo cenimo danes. Hebrejska beseda »Adam« pomeni »člo- vek«, »adama« pa pomeni zemlja. Vrt v Edenu (s tem mislimo ta svet) pa seveda ni nobena pravljična dežela, v kateri bi samo uživali, ampak je mesto, ki ga človek mora obdelovati, a tudi varovati. Z vsem, kar Biblija 186 RAZGLEDI, VPOGLEDI pove o stvarjenju in Stvarniku, vzpostavlja torej odnos med Bogom in njegovim stvarstvom, med človekom in vsemi drugimi stvarmi, med posameznikom in celoto. S tem pa človek dejansko vstopa v dvojni od- nos, v odnos do Stvarnika, ki me je ustvaril, in v odnos do vseh ustvar- jenih bitij in stvari na tem svetu, s katerimi si ta svet delim. Človek je torej nerazdružljivo povezan z vsemi stvarmi. In to bi nas moralo vodi- ti tudi pri našem ravnanju in odločanju, kako in na kakšen način bomo definirali naš odnos do te zemlje, ki nam je edina, ki nas hrani in v ne- drju katere bomo nekoč končali. Vsem nam je seveda znano, da se svet, ki ga je (seveda po verovanju nekaterih, ne vseh) Bog ustvaril kot naš življenjski prostor, nenehno spreminja. Toda kot smo že rekli, ta svet je imel svoj začetek in imel bo svoj konec. Biblična pripoved o vesoljnem potopu tako na nek način dopolnjuje pripoved o stvarjenju. Stvarnikova volja je povzročila nastanek sveta in ona mu lahko postavi tudi konec. Na koncu pripovedi o potopu pa Bog obljubi: »Dokler bo zemlja, ne pre- neha odslej ne setev in žetev, mraz in vročina, poletje in zima, dan in noč.« (1. Mz 8,22 ) Lepše obljube si ni mogoče želeti. Vendar tu prihaja- mo do ključnega: človekova uničevalna nezmernost je stalna nevarnost za stvarstvo. Ta nevarnost sicer v nobenem primeru ne razveljavlja bož- je volje za ohranitev njegovega stvarstva, kajti Bog zemlji zagotavlja že prej omenjeni cikel in življenjski ritem, vendar nam vedno znova v vest in zavest kliče našo ohranitveno odgovornost za naš lepi planet. Naloga obdelovati in varovati vrt (1. Mz 2,15 ) torej neizpodbitno ostaja ena od naših najpomembnejših nalog. Danes se mora ta naloga seveda razu- meti dvojno: na ravni osebnega angažmaja tam, kjer sem in kjer živim, in na ravni kolektivni odgovornosti človeštva za celotno zemljo. Če se človeštvo tej zadolžitvi izmakne, ga lahko Bog tudi prepusti zakonu nje- gove samouničujoče nezmernosti. Nekoč, še za časa socializma, je takratni še češkoslovaški pevec Miroslav Žbirka napisal in zapel pesem (čeprav takrat še nismo po- znali toliko nakupovalnih centrov, kot jih imamo in poznamo danes): »Trgovina je naš novi hram, kjer se klanjamo izdelkom in oni se klan- jajo nam.« Ko sem slišal to pesem, gotovo je tej podobnih še mnogo, sem se začel zavedati, da se s to neverjetno veliko potrošnjo in reklamo 187 GEZA ERNIŠA vsemogočnih izdelkov ter našim klanjanjem le-tem, resnično začenja ustvarjati neka nova religija. V nedeljo se ne gre več v cerkev, gre se v nakupovalni center. Ne želim biti samo negativec in negativistično raz- mišljati. Vendar si pred to realnostjo ne smemo zapirati oči. Na nek na- čin je povezana z našo temo. In to je hiperprodukcija. Moramo se torej vprašati, kako tudi sam, s svojim imenom in priimkom, lahko postanem prijaznejši do narave, bolj ekološki. Verjamem, da je to mogoče samo na en način, in sicer, da se zavem svoje osebne odgovornosti za izpolnitev mandata, ki sem ga tudi sam dobil od Boga kot obdelovalec in varuh tega sveta. Za spremembe, pa tudi če so majhne, se je vredno potruditi, verja- mem, da je tudi ta naš današnji premislek na to temo pomemben in po- treben. Pomembno je, da morda malo bolj vsebinsko in globlje premis- limo in dopovemo sami sebi, da nam je, če nekoliko karikiram, dovolj pet parov čevljev, pa naj mi reklame še tako zapeljivo dopovedujejo, da jih potrebujem še najmanj enkrat toliko. Gre torej za to, da vse to, o če- mer se pogovarjamo in razmišljamo kot o dobrih rešitvah, prenesemo v vsakdanjo prakso, vsakdanje življenje. Zavedati se je torej potrebno, tako na osebnostni kakor tudi širši družbeni ravni, dejstva, kako pomembno je prepoznati, kje tudi sam delam »ekološki greh«. Svetovna luteranska zveza, katere članica je tudi naše Cerkev, je, lahko pritrdilno povem, prepoznala potrebo po tem, da svojo »ekološko politiko« definira tako, da je popolnoma jasno, da življenje vernega človeka kristjana ne more biti drugače živeto, kot da začne živeti po krščanskih idealih varovanja stvarstva, ob prepoznanju dejstva, da je greh, če se obnaša obratno – če je torej samo obdelovalec in izkoriščevalec, ne pa tudi varuh in ohranje- valec življenjskega okolja. Prav gotovo je potrebno vedno znova poudar- jati potrebo pomoči sočloveku. Ta pomoč še vedno nekako tudi funkcio- nira, zakaj torej to dejavnost ne prenesti tudi na potrebo pomoči naravi: tudi ta je marsikdaj v taki stiski kot kakšen brezdomec. V luči povedanega brez kakršnega koli pomisleka lahko torej pove- mo: ob mnogih različnih razlagah nastanka sveta in življenja na njem nas nihče ne more odvezati odgovornosti, ki jo vsi skupaj nosimo za to, da ta svet, to zemljo, ki nas hrani in je naša domovina, ohranimo zdra- vo, čisto in prijazno za bivanje. Nas in zanamcev. Vse drugo je namreč, 188 RAZGLEDI, VPOGLEDI pa najsi smo verni ali pa ne, preprosto rečeno greh. Grešni ljudje pa ne želimo biti, mar ne. Končujem z mislijo: človek spada k stvarstvu pa tudi k Bogu. Bog je človeka pooblastil za gospodovanje nad zemljo, toda pri tem početju človek ostaja odgovoren Bogu in svojim sostanovalcem. Naš Da Stvarniku pa je tudi Da kontekstu, ki obsega vse, kar biva in živi na tej lepi zemlji. Naj ima ta zemlja lepo prihodnost. In tej lepi prihodnosti hočemo svoj Da izreči tudi mi, slovenski in svetovni luterani. Vsi ljud- je smo namreč na isti ladji in ne sme nam biti vseeno, kam ta ladja plu- je, ker če bo zašla na stranpot, bomo zašli tudi mi. In to bi bil za vse člo- veštvo usoden korak, ki ga ne smemo narediti, temveč se moramo vsi skupaj, verni in neverni, takšnega ali drugačnega filozofskega ali svetov- nonazorskega pogleda na svet in dogajanje v njem, poenotiti in posta- viti takšne prioritete, ki bodo v korist ljudem, Bogu pa na čast in slavo.