Ne pij razgret vode
(Spisal Angelar)                                              ^^m
e tri dni se je veselila Orbova Tončka, kako bode v četrteit prijetno. To bode zopct življenje! Od tedna do tedna se vesett tega dneva, saj niniata takrat njeni sestrici in bratec nič šole, in rato gredd na prosto, da se navžijejo svežega zraka v božji naravi.
Zato je TonCka komaj pričakala četrtka. Ko se je bratec navadil za šolo vsc, in sta sestrici spisali nalogo, so se-na-potili na izprehod.
Kmalu so dospeli na prosto: tam se lovili po travnikih in igrali igre, kakor jih znajo otroci. Čas jim \e minil bliskoma. Sedaj je eden lovil metulja, drugi lctal, trctji je zopct nabiral rožice . . .
Solnce je ravnD zAhajub. Zadnjizarkiso poljubovali zemljo;nisoizgrešili tudi bistrega potočka, ki je lahko in počasi valil svoje valčke naprej. Kakor bi
bil tamkaj potegnjen srebrn pas črez ravno polje, tako se je bleskefala vodica v zahajajočem solncu . . . In vrhovi hribov so se žarili v krasnih rdeče-zlatih žarkih.
Lahen vetrič je pričel pihljati črez ravan. Perje na drevju je začelo šešteti. Lahno so se pripogibale veje: cvetke pa so se gibale v pišu: kmalu pa so zavile svoje glavice in jele snivati. Mrak je tesneje zavil zemljo v svoj temni plašč; semintje so se že prikazovale zvezde na nebu . . . . Bil je večer.
Sedaj šele so se spomnili otroci, da je trcba domov, prav za prav jih je opomnil njihov prazni želodček. da kuhajo doma mati večerjo.
Vroče jim jc bilo. Pili so razgreti vodo; v naravi pa je bilo čimdalje hladneje . . .
Doma jih je mati okregala, kje da so hodili toliko časa. da ne bodo dobili prihodnjič niC veCerje. čc jih ne bode pravočasno domov. Za cnkrat jim je Se prizanesla. ker so bili drugače pridni.
Po večerji so opravili vsak svojo večerno molitev in šli k počitku. Kmalu so sladko zaspali. Dve uri potem, ko se je ravno mati spravljala spat. sc prebudi Francka, začne jokati in prosi mater, naj ji dajo vode, ker jo grozno žeja.
,Francka, kaj ti pa je, da si se prebudila? Ti je li slabo. saj drugače trdno spiš, ali si kaj bolnar" Tako vprašuje skrbna maii svojo hčerko.
nMamica, nič dobro mi ni, da težko diham."
,Bo že bolje, le zaspančkaj!"
Tako je tolažila mali svojo tjubljeno hčerko: pripognila se je nadnjo, da bi jo poljubila, a zapazila jc s strahom, da ima Ijubljenka vse ožgane ustnice. Tesno ji je poslalo pri srcu; skrb za svojega olroka ji ni dala več miru; zle slutnje so se ji porajale v duši; kaj, ko bi dobila Francka pljuč-nico. Pa saj to ni mogoče. In vendar ...
1
Otrok diha vedno hitreje. Ko je položila roko na malo glavico, je spoznala, da jo kuha tudi velika vročina. Tolažila se je pa s tem, da ne bode nič hudega.
Kmalu nato prebudi Grbovko rahlo grgranje in hropenje. Hitro skoči raz postelj.  obleče se za silo in gre gledat  k Franckini  postelji.  Tako  se je prestrašila, da bi skoro zavpila. Kaj se je zgodilo z otrokom; sedaj lcži nekako v omotici. v nemimem spanju se meče po postelji, in v njeni vroči      i glavici ne delujejo možgani čisto pravilno. Njena Ijubljenka je začela blesti;      | govori stavek za stavkom. brcz pravega pomena. Sedaj je pri večerji, sedaj      " zopet lovi metuljčka,  potem pa  draži  svojega  bratca,  da naj  jo vlovi,  če jo more. In govorila je še več reči. — Matcri se je krčilo bolestisrce: da bi jo sedaj izgubila, s to mislijo se ni mogla nikakor  spoprijaznili.   Mislila je na prejšnje -čase.
Pred štirimi leti. ko je bila Francka ravno poldrugo leto stara, je umrl Orbovki tijen mož. Kako je ta Ijubil svoje otročiče. Bil je sprevodnik pri J železnici. A usoda ga je zadela, umreti je moral in pustiti svoje niladc I Ijubljenčke in Ijubljeno ženo. Grbovka je dobivala malo penzijo. Marsikak I krajcar si je prislužila tudi s šivanjem. Preživila je sebe in svoje otroke; j ni se jim godilo bogvc kako dobro, a revež mora biti i z malim zadovoljen.      I
Ne, Bog je ne bode  tako   hudo   kaznoval,  da   bi  ji   odvzcl   še   tega      I angelčka. Celo noč je prcčula ob postelji rnlade bolnice. Skrb je razjedala     | Ijubeče materino srcc. Zvezde so prijazno sijale pri oknu v izbo, kakor bi     J hotele tudi one videti, kaj da je Orbovi Francki.  Mati je sklenila  roke,  in vroča molitev ji je prikipela iz srca; molila je, da bi ozdravel   njen   otrok.
Drugi dan se zdravje ni nit zboljšalo. Hoslali so po zdravnika; ta je priše!, zmajal z glavo, dejal, da je pljučnica. Naročil je, naj skrbno pazijo nanjo, da se ne prchladi. Zapisal je neko zdravilo in odšel.
Mati se ni ganila od otroka. Vedno je sedela ob postelji, gledala na trpečo revico in prosila Baga, da naj ji podeli zopet Ijubo zdravje.
Že peti dan bolezni je tekel. Zdravnik je dejal. da se bode sedaj obrnilo na bolje ali pa bode odrešila smrt mlado trpinko.
Mati je scdela na stolu, gladila rahlo Franckino ročico, in milo zrla nanjo. Na mizici zraven pa je stala stcklenica z zdravilom in žlica.
Tedaj pa pokliče miti vse otroke skupaj, in vsi so pokleknili in gorečo molitev zbranc četvorice je prinesel angel pred božji stol . . .
In glej: Bog je uslišal njihave molilve in drugi din se je obrnilo Francki le na bolje.
Čez štirinajst dni je šla že venkaj in mati jo je peljala v cerkev. kjer sta se zahvaliii Bogu za zdravje.
Odslej Grbova Francka dobro ve. da ne sme piti vode. kadar ji je vroče . . .