Ob sedemdesetletnici univerzitetnega profesorja Jožeta Velikonje
Geografski vestnik se doslej še ni spomnil univerzitetnega profesorja Jožeta Velikonje. Glede na njegovo delo in vsestranske zasluge za razvoj šolske geografije, etnične in socialne geografije ter glede na njegov doprinos k razumevanju slovenske emigracije je prav čudno, da so tudi druga občila v Sloveniji vse doslej molčala. Šestdeset- in petinšcstdesetlctnice so ponavadi priložnosti, ko sc javnosti predstavi delo in življcnski utrip slavljenca. V primem geografa Jožeta Velikonje pa ni bilo tako, saj so te obletnice minevale v obdobju ko, tako kot jc veljalo za marsikoga drugega, domovina ni cenila zaslug, ki so bili tako ali drugače povezani s povojno “politično” emigracijo. Za Jožeta Velikonjo ne moremo reči, daje bil goreč pristaš slednje, vendar jc bilo že dejstvo, daje bil sin ljubljanskega medvojnega župana (kolektivna družinska odgovornost!), toleranten in razgledan intelektualec in prepričan kristjan dovolj, da se o njem ni smelo pisati.
Jože Velikonja sc jc rodil v Ljubljani, 17. aprila 1923 pisatelju Nartcju in Ivanki, rojeni Jeglič. Očetov rod izhaja iz Predmeje, mamin iz Krope in Begunj. Njen oče, brat škofa je trgoval z vinom. S poroko sestra sla 1920. navezali sorodstvene vezi družini Velikonja in Stanovnik. Dr. Janez Stanovnik, zadnji predsednik Slovenije v jugoslovanski federaciji, jc slavljenčev bratranec. Polcga
Jožeta je bilo v družini še osem otrok. Predvojna srednješolska leta na ljubljanski klasični gimnaziji so minevala v duhu intelektualnega zorenja. Kalil se je v generaciji kasnejših akademikov, politikov, pisateljev, pesnikov in svetovno znanih glasbenikov: denimo Stanka Grafenauerja. Uroša Kreka. Marka Vrhunca, pa tudi Balantiča in Kosmača.
Vojna leta so bila zanj in za njegove kot nočna mora. Sam jih je preživel po zaporih, na brezciljnem kolesarjenju in selitvah i/. enega študija na drugega. Geografijo ni nikoli tako ljubil kot gozdarstvo. Še do umetnostne zgodovine je imel občasno bolj pristna nagnjenja. Toda ker gozdarstva ni mogel študirati, ljubezen do zgodovine pa je minila, je na rimski univerzi zaključil študij geografije v rekordnem času. Tam je spoznal vodilne italjanske geografe Bevilacquo, Almagia, Riccardija in daige. Z njimi je vzdrževal tesne strokovne stike vsa naslednja desetletja. Ob koncu vojne je bil v Italiji in je o sodbi "revolucionarnega sodišča” in usmrtitvi 54. letnega očeta le slišal. Za njegov grob ne ve.
V	Rimu je prišla do njega vest o prostem učiteljskem mestu na šoli v Trstu. Izposodil si je denar in odpotoval ter tam ostal skoraj celo desetletje. Poleg poučevanja zgodovine sc je posvečal pisanju srednješolskih učbenikov zemljepisa in novinarstvu. Istočasno je pripravljal disertacijo o Vipavski dolini, ki jo je leta 1948 uspešno zagovarjal na univerzi v Rimu. V Trstu je spoznal prijetno učilcl jico angleščine, kasneje ženo, Tilly Rus. Družno sta sc odločila, da nc bosta sledila prijateljem in kolegom, ki so emigrirali v Argentino temveč, da bosta poizkusila srečo v Združenih državah Amerike. Jože se je zaposlil v tovarni Cleveland Twist & Drill in med Slovenci v ameriški Ljubljani ostal dve leti. Nesprejemljivo sc mu je zdelo, da bi sc naj Ameriške sanje (“American Dream”) udejanjale le skozi dolgočasno, manualno delo. Odločil sc je nadaljevati s študijem in pričeti s pedagoškim delom na univerzi v Chicagu. Tu seje začela njegova univerzitetna kariera. Leta 1961 je postal ameriški državljan.
Prvo profesorsko mesto je dobil na Southern Illinois University v Carbondale-u. Kasneje je učil in sc znanstveno izpopolnjeval šc na državni univerzi v Madisonu in na Yaleu.
Pred 29. leti jc prišel v Seattle in na tamkajšnjo Washington State University. Tu jc bil leta 1979 imenovan za rednega profesorja. Letos sc jc upokojil. V šestdesetih in sedemdesetih letih jc bil občasno gostujoči profesor v Evropi. Predaval in raziskoval jc v Avignonu in Liverpoolu. Gostoval jc šc v kalifornijskem Berkclcy-u. Bil je predstojnik geografskega oddelka v Illinoisu in direktor raziskovalnega in študijskega programa za Vzhodno Evropo in Sovjetsko zvezo v Scattlc-u. Leta 1978 jc bil imenovan za dopisnega člana italjanske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1989 jc prvič predaval študentom na ljubljanski univerzi. Poslej je obiskoval Ljubljano in Slovenijo pogosteje. Udeleževal se je strokovnih sestankov in obiskoval prijatelje in znance. Pred dnevi je imel odmeven nastop na posvetovanju Geografija in narodnosti. Njegovo videnje kulturno trdne, vendar disper-zne poselitve Slovcnccv v ZDA je bila inovacija v socialni geografiji.
Jožetu so pri dvanajstih letih objavili prvi zapis. Veselje do pisanja še ni pošlo, saj ga je podedoval, obenem pa se je moral, vsaj do pred kratkim, vedno znova strokovno dokazovati. Pisateljski opus, ki seje pričel v letu 1937 še traja. Njegova bibliografija omenja 278 naslovov: strokovnih člankov, recenzij, poročil o dogodkih, zapisov o ljudeh in njihovih delih, razmišljanj ob lastni, družinski ali narodnostni nesreči, i t d. Pogosto je objavljal v Annals of the Association of American Geographers, v Geographical Revue in v drugih uglednih strokovnih časopisih. V Ameriki je pisal predvsem o evropskih priseljencih in njihovem socialnem položaju oziroma c kullurno-gcografskih značilnostih italjanskih, poljskih in slovenskih migrantov. Posebno so ga zanimali slednji oziroma motivi, ki so jih vodili, da so sc naselili na goratem ameriškem zahodu. Opredeljeval je vzroke in posledice migracijskega cikla ter definiral zakonitosti katerim so bile proučevane skupine priseljencev podvržene. Na tej osnovi jc oblikoval svoj lasten pogled na kulturno oziroma socialno geografijo. Pogosto je posvetil kritike in strokovne zapise (udi dnižbcno-ckonomskcmu razvoju v Vzhodni Evropi
Spominjam se obiska na njegovem domu pred letom dni. Bil je povsem predan delu. kljub operaciji, ki jo jc uspešno prestal pred lem. Vneto je urejal bilten italjanskih migrantov: ob A1HA Newsletter ureja še vsakoletno edicijo The Chronicle. Ob prihodu mi jc stisnil v roko pravkar izdano knjižico Who’s Who of Slovene Descent in the United States (Kdo je kdo med Slovenci v Združenih državah), ki jo jc z Radom Lenčkom pripravljal nekaj let. Prav takrat jc poštar prinesel Geografski vestnik. Zelo se jc razveselil prvega strokovnega prispevka v vodilni slovenski geografski reviji lastnega članka “Nekaj pogledov na ameriško socialno geografijo”.
Za lokalni dnevnik je Jože, ki deluje tudi v občinskem svetu in nima dlake na jeziku prav takrat izjavil, da so ga ameriški kolegi sprejeli najpoprej kot “tolerirano nadlcžnost” (“a tolerated nuisance”), da pa jc pred kratkim prejel zadoščenje, ko so mu podelili nagrado za najboljšega pedagoga. Zanimiva, poučna in zanj tipična jc izjava, ki jo jc kakšno leto poprej objavila revija Mladika. Na vprašanje o posledicah osamosvojitve je dejal: “... če Slovenci hočejo samostojno državo in so pripravljeni plačati ceno, jim je nihče ne bo mogel odvzeti. Ali ni že Cankar pisal o tem? Čc tega niso pripravljeni tvegati, bodo še dolgo čakali na dovoljenje ...”
Kasneje smo sedeli na trati njegove predmestne hiše v kraju Bellevue pri Seattlu in gledali strma, gozdna pobočja preko 4000 metrov visoke vulkanske gore Mt. Rainer. Zaradi nevihtnega vremena sc nismo odločili za kampiranje na gori, ampak smo raje ostali doma. Soproga Tilly nam jc postregla z borovnicami, pozdravit nas je prišel najmlajši sin Marko. Sestra Marija in on sla našla ustrezno zaposlitev v upravi na zvezni oziroma deželni ravni, brat Peter, oboist-skladatclj je poklical iz Zahodne Virginije. Urejen dom. Morfologija pokrajine kot doma. Le vreme jc bolj muhavo, oceansko. Ko je beseda nanesla na Slovenijo jc pogovor potekal sproščeno, neobremenjeno, brez primesi domotožja ali naivnega priča-
kovanja. Velikonjev dom je Seattle, Washington. Njegova kultura, poreklo, delo to je slovensko in ameriško. To je dediščina s katero sc lahko Slovenija ob Ameriki veseli.
A. Gosar