v Janja 
ZMAVC 
TERENCIJEV ANIMUS: 
ANALIZA POMENSKEGA 
POLJA 
Izvleček 
Samostalnik animus zavzema v Te-
rencijevi Andriji zelo pomembno mesto. 
Ob analizi primerov v Andriji ugotovimo, 
daje dejanska pomenska vrednost samo-
stalnika določena z njegovo stavčno vio-
go in vsebinskimi dopolnili, ki natančne­
je pojasnjujejo njegove lastnosti. Tako je 
tudi zgolj s slovnično interpretacijo mo-
goče zadovoljivo opredeliti Terencijevo 
pojmovanje duševnosti, katere izhodišče 
predstavlja prav samostalnik animus kot 
središče zavesti in čustvovanja. 
Abstract 
In Terence's Andria noun animus 
holds a very important place. Upon analy-
sis of examples in Andria one can ascer-
tain, that the actual value of the noun is 
determined with its sentential role and 
contextual complements, which explica-
te its qualities more accurately. Thus it is 
possible to satisfactorily define Terence's 
comprehension ofhuman mentality me-
rely by means of grammatical interpreta-
tion. And the very origin of this menta-
lity is represented by the noun animus as 
the centre of consciousness and emotion. 
I. Uvod 
V rimski komediji velja Publij Terencij Afričan za predstavnika t. i. karak-
terne drame, ki jo avtor sam imenuje stataria1 in predstavlja diametralno 
nasprotje Plavtovi komediji, za katero se je že v antiki uveljavilo ime moto-
ria. Če je za slednjo značilna predvsem razgibanost v najširšem pomenu 
besede (o čemer jasno priča njeno ime), lahko za Terencijevo komedijo 
trdimo prav nasprotno. Njegov oder pogreša vpitje, tekanje, nemirno ozrač­
je, zapletene intrige, pretirane in groteskne podobe, ki se izrisujejo v sliko-
vitem jeziku in vzbujajo glasen krohot občinstva. Umirjenost dramskega 
dejanja in prikazovanje vsakdanjih podob iz življenja sta mu sicer prinesli 
očitek, da ne premore tiste Plavtove komične sile2 , a pa drugi strani tudi 
1 Ter„ Heaut., v. 36. Poudaritije potrebno, da beseda statariav začetku še ne pomeni 
karakterne drame kotjo poznamo danes, ampakje njen pomen bliže dobesedne-
mu, i. e. »drama, kjer se stoji« oz. ni veliko gibanja in glasnega govorjenja. Šele 
pozneje in ob nezanemarljivem vplivu Terencijaje dobila podoben prizvok kot ga 
ima današnji izraz karakterna drama. 
Caes., Carmina et prolusiones fragmenta, fragm. 1, v. 3-6: lenibus atque utinam scriptis 
adiuncta foret vis, comica ut aequato virtus polleret honore / cum Graecis neve hac despectus 
parte iaceres! /unum koc maceror ac doleo tibi deesse, Terenti. 
Keria IV - 2 • 2002, 117-130 
118 Keria IV - 2 " 2002 
laskavo sodbo o bleščečemjezikovnem slogu3 in psihološki prepričljivosti 
njegovih značajev4 , kar je eden od vzrokov, da ima že v antični tradiciji 
častitljiv vzdevek dimidiatus Menander. 
Zlasti psihološka prepričljivost in poglobljenost značajev, na kateri so 
v večini primerov zasnovane Terencijeve drame, nam kaže, da avtor dram-
skega učinka ni iskal toliko v neposrednem fizičnem dejanju, ampak se je 
bolj posvetil duhovnemu vzdušju, ki navdaja tako dejanje in nastane kot 
posledica nekega odnosa ali duševnega procesa v človeku. Da bi lahko za-
dovoljivo utemeljil neko dejanje in ga iztrgal naključju, mora torej Teren-
cij natančno prikazati tiste medčloveške odnose, ki so do njega privedli, in 
se ob tem poglobiti v človekov značaj.As tem se avtorjevo raziskovanje ne 
konča, prav nasprotno, saj je izvor vsakega odnosa in 'barvo' vsakega zna-
čaja po Terencijevem mnenju potrebno iskati v človekovi duševnosti, v ka-
teri delujejo najrazličnejše silnice, in šele ko spoznamo zakonitosti in raz-
sežnosti njihovega delovanja, lahko razumemo človekovo ravnanje v da-· 
nih okoliščinah. Prav 'domovanje' teh, za človeka tako pomembnih dejav-· 
nikov v latinščini zaznamuje samostalnik animus. Kakšna je njegova po-
menska vrednost in kako si gaje predstavljal sam Terencij, bomo skušali, 
če je to na ta način sploh mogoče, utemeljiti zgolj s slovnično analizo in 
interpretacijo mest v njegovi Andriji ter tokrat osvetlili zlasti tista mesta, 
kjer je samostalnik mogoče povezati z ljubezenskim čustvovanjem . 
Ob branju omenjene drame pozornemu bralcu ne uide podatek, da 
Terencij rabi samostalnik animus v precejšnjem številu in na najrazličnej­
ših mestih5 • Pomensko polje tega nadvse zanimivega samostalnika je tako 
široko, da bi ga bilo potrebno veliko obširneje preučiti, če bi hoteli zares 
razumeti ta pojem. Zato nikakor ne presenečajo številni načini njegovega 
interpretiranja, saj so se bodisi z njegovim pomenom bodisi s samim nau-
kom o duši in njeni vlogi v etiki ukvarjali že največji antični misleci. Pri tem 
pa ne gre zanemariti niti dejstva, da imamo opraviti s svojevrstnim poj-
mom, ki v vsakem posamezniku vzbudi popolnoma individualno pomen-
sko predstavo, in četudi ga skušamo zaobjeti v suhoparni definiciji, skate-
ro bi pojasnili, kako so ga razumeli v antiki, se danes ni povsem mogoče 
izogniti sodobnemu pojmovanju duševnosti. A pustimo tokrat ob strani 
interpretacije različnih antičnih filozofskih šol in sodobnih tovrstnih ved 
ter skušajmo priti od zelo poenostavljene slovarske obdelave samostalnika 
do natančnejše analize mest v Terencijevi Andriji6 • 
3 Caes„ Carmina et prolusiones fragmenta, fragm. 1, v. 1-2: tu quoque, tu in summis, o 
dimidiate Menander,/ poneris, et merito, puri sermonis amator. 
4 Varr„ Menippeae, fragm. 399, v. 1-2: in quibus partibus in argumentis Caecilius posci.t 
palmam, / in ethesin Terentius, in sermonibus Plautus. 
5 Samostalnik animus se v Andriji pojavi na 41-tih različnih mestih, kar je v Terencije-
vih komedijah največje število. Čeprav bi bilo zelo zanimivo analizirati vse drame, se 
interpretacija samostalnika ravno zaradi velikega števila primerov omejuje le na 
izbrano komedijo. 
6 Pričujočo analizo bi v glavnem lahko opredelili kot semantično (mestoma tudi sin tak· 
Janja Žmavc, Terencijev animus: Analiza pomenskega pol:ja 119 
II. Pomenska opredelitev samostalnika 
Animus je soroden z grškim 6 &vc:µoc; ('veter', 'sapa'), ase je v latinš-
čini konkretni pomen izgubil do te mere, da se je samostalnik rabil le v 
prenesenem pomenu 'duša' (i. e. duševna življenjska moč) in 'duša', 'duh' 
(i. e. obseg vseh duševnih zmožnosti). Splošni pomen 'duša' določajo tri 
duševne dejavnosti: sposobnost mišljenja, sposobnost čutenja in sposob-
nost hotenja. 
Thesaurus linguae Latinae7 navaja o samostalniku animus zelo obsežno 
razlago. Povzemimo najpomembnejše navedbe: 
I. Animus universe omnes Jacultates fuxixac; comprehendit, opponitur corpo-
ri plerumque, sed etiam singulis suis viribus et animae. - Animus v najširšem 
smislu zaznamuje vse duševne zmožnosti in tvori pomensko nasprotje s 
samostalnikom corpus ('telo') ter celo s posameznimi lastnimi pomeni (i. 
e. pomenskimi vrednostmi) in s samostalnikom anima ( 'življenjska moč'). 
II. Cogitandi Jacultas - sposobnost mišljenja: l. universe- 'duh', 'um' v 
najširšem smislu; 2. de animi intentione- pozornost duha; 3. de statu eius qui 
suae mentis compos vel non compos est- duševno stanje, ki se ga kdo zaveda ali 
ne; 4. sententia, iudicium- mnenje; 5. memoria- spomin; 6. divinationis sedes 
- središče preroške sposobnosti 
III. Concupiscendi Jacultas, voluntas- sposobnost hotenja: 1. cupido, libi-
do - poželenje, strast; 2. consilium - namen. 
IV. Sentiendi Jacultas- sposobnost čutenja: l. de animi commotione- du-
ševna vznemirjenost; 2. temporarius animi status- kratkotrajno duševno sta-
rije; 3. mores - značaj; 4. Jortitudo, audacia - pogum, drznost; 5. de animi 
superbia, atrocitate- predrznost, di\jost; 6. adlocutio - nagovor 
V. Ko:1:0:XP"YJO"nxwc; - nepravilna, nenavadna raba: l. de bestiarum ani-
mis - duša živali; 2. idem quod anima - isti pomen kot sam. anima 
V pričujoči analizi nas bodo zlasti zanimale tri duševne dejavnosti (spo-
sobnost mišljenja, čutenja in hotenja), ki bi jih lahko poimenovali kar po-
tično), saj se bomo posvetili predvsem pomenu samostalnika animus, ki ga bomo obrav-
navali na ravni leksikalne enote, deloma pa tudi na ravni stavkov oziroma sintaktičnih 
struktur. Toda pri taki analizi skoraj vedno vsaj nekoliko posežemo tudi v območje 
jezikovne pragmatike. Verscheueren (2000, str. 15-19) namreč pravi, da ni nobenega 
jezikovnega fenomena, ki bi ga lahko zanemarili z vidika jezikovne rabe, ne glede na 
raven (se. fonetično, fonološko, morfološko, sintaktično, semantično) neke jezikov-
ne strukture. Tako moramo na semantični ravni takoj, ko besedo uporabimo, upošte-
vati več kot le njen slovarski pomen, saj ima lahko beseda v stavku razne pomene, ki so 
odvisni od vsebinskega konteksta in od poznavanja stvarnosti (oziroma t. i. »enciklo-
pedičnega znanja«). Prav tako je pragmatično stališče pomembno za sintaktično ra-
ven, saj lahko iste razmere opišemo z različnimi sintaktičnimi strukturami, ki so med 
seboj na videz enakovredne, a so pogoji njihove rabe zelo različni. Zato je v interpre-
taciji analize pomenskega polja samostalnika animus na nekaterih mestih mogoče 
zaslediti tudi trditve, ki bolj spadajo v področje jezikovne rabe. 
7 ThLL, 1901, vol. II, fasc. 1, str. 89-105. 
120 Keria IV - 2 ° 2002 
menske skupine8 . Na kratko si oglejmo, kako je v njihovem okviru določe­
na pomenska vrednost samostalnika. 
l. Kadar animus zaznamuje zgolj sposobnost mišljenja, je njegovo os-
novno pomensko polje omejeno na 'duh', 'um', 'misel' in posebne spo-
sobnosti duha (i. e. 'zavest', 'spomin', 'spoznanje', 'mnenje'). Samostal-
nik na tem mestu pomeni toliko kot latinski mens, ratio, ingenium oziroma 
grški 6 voiJc; ali 6 AOYLO"fLOc;. 
2. Sposobnost čutenja predstavlja t. i. čuteči del duše in zaznamuje 
številne pomenske odtenke kot so 'srce', 'čut', 'čustvo', 'občutek', 'pogum', 
pa tudi mišljenje in čustvovanje skupaj v pomenu 'misli', 'čud', 'značaj'. Za 
izraz take vrste občutij latinščina rabi tudi samostalnike sensus, affectus, pec-
tus ali cor, v grščini pa med drugim to označuje samostalnik 6 &uµ6i:;. 
3. Tretja dejavnost animus je sposobnost hotenja, grško ~ ~oUA"f)crLi:;. 
Zdi se, da je pomensko polje tega pojma razdeljeno na dva dela, ki ga 
določata dve nasprotni lastnosti, odvisni od vrste duševnega procesa. Sled-
nji vpliva na naravo hotenja in pravzaprav izvira iz zgornjih dveh duševnih 
dejavnosti, miselne ali čustvene sestavine. 
a) Kadar je namreč hotenje posledica zavestne volje, izhaja iz misel-
nega ali čustvenega duševnega procesa, ki pomensko ustreza latinskemu 
mens ali ratio oziroma grškemu 6 voui:; ali 6 :AoyLcrµ6i:;. Animus tako pomeni 
'želja', 'volja', 'hotenje', 'namen', 'namera' in ima sopomenke v voluntas, 
arbitrium, mens, consilium, propositum. 
b) Hotenje pa je lahko tudi posledica čustvenega duševnega procesa, 
ki ni nujno posledica zavestne volje, ampak prihaja iz nezavednega ali iz 
čutnega, torej iz sensus, affectus oziroma iz &uµ6i:;. V takem primeru lahko 
animus pomeni 'nagon' ali izraža intenzivno željo v smislu čustev, se. 'po-
želenje', 'pohota', 'sla', 'slast' inje enak latinskim samostalnikom volup-
tas, cupido, libido. 
HI. Pomenska vrednost samostalnika v Andriji 
Ob tako širokem pomenu samostalnika se samo po sebi zastavlja vpra-
šanje, iz česa lahko v danem kontekstu sklepamo o njegovem pomenu, 
oziroma katere so tiste sestavine v posameznih sintagmah, ki ga opredelju-
jejo v eno od treh pomenskih skupin. Ko izhajamo iz primerov v Andriji9 , 
ugotovimo naslednje: 
8 Vrstni red interpretacije ustreza razporeditvi izbranih mest v Andriji in je zaradi 
večje preglednosti v primerjavi z navedbami iz ThLL nekoliko spremenjen. 
9 Ker bomo o animus v pomenu ljubezenskega čustva govorili nekoliko podrobneje 
in ker je o tovrstnem pomenu lažje sklepati iz drugih pomenov samostalnika, so 
najprej navedena mesta v Andriji, kjer se animus rabi v vseh ostalih primerih, razen 
za opis ljubezenskega čustva. V pričujoči opombi je naveden le seznam mest, neka-
teri primeri so v celoti omenjeni v obliki samostojnih opomb. 
Janja Žmavc, Terencijev animus: Analiza pomenskega polja 121 
Preglednica 1 
Osnovno pomensko Posebni pomeni Latinske Grške pomenske 
polje sopomenke ustreznice 
ANIMVS = »dUh«, »zavest«, mens, 6 vouc; 
sposobnost »Ufi«, »spomin«, ratio, 6 /.oyicrµ6c; 
mišljenja »misel« »spoznanje«, ingenium 
»mne~je« 
ANIMVS= »srce«, »misli«, sensus, 6 &uµ6c; 
sposobnost ))čut«, »ČUd«, affictus, 
čutenja »ČUStVO«, »značaj« cor 
»občutek«, 
»pogum« etc. 
ANIMVS= »želja«, voluntas, 
sposobnost »volja«, arbitrium, 
hotenja »hoteaje«, mens, 
»namen«, consilium, 
»namera« /JrojJositum 
)>nagon« »poželenje«, voluptas, 
»pohota«, cupido, 
»Slast«, libido 
»sla« 
Kadar samostalnik animus zaznamuje sposobnost mišljenja, je v večini 
primerov dopolnilo glagolom s pomenom premikanja, zlasti takim, ki izra-
žajo smer gibaaja. Vsi namreč pomenijo podobno; ali 'privesti', 'usmerjati 
misli (k čemu)' 10 ali 'odvrniti misli (od česa)' 11 • Glagolske predpone ad-, 
ab-, in- tako določajo smer gibanja stavčnega objekta (i. e. animus), ki se 
a) animus =sposobnost mišljenja: animum ad scribendum adpulit (v. 1), animum ad-
tendite (v. 8), animum ad aliquod studium adiungant (v. 56), animum advortenda iniu-
riast (v. 156), mihi scripta illa dieta sunt in animo (v. 283), amorem ex animo amoveas 
[tuo] (v. 307), animum ad uxorem adpulit (v. 446), si ita istuc animum induxti esse utile 
(v. 572), ne illis animum inducas credere (v. 834), ita animum induxti tuom (v. 883), 
animum, Charine, quod ad cumque applicaueris studium (v. 995a) 
b) animus =sposobnost čutenja (brez pomena ljubezni): aequo animo (v. 24, 397, 
921), neque commovetur animus (v. 94), humani ingeni mansuetique animi ojficia (v. 
114), percussit ilico animum (v. 125), mala mens, malus animus (v. 164), curae, quae 
meum animum divorsae trahunt (v. 260), tam leni ... animo (v. 262), in dubiost animus 
(v. 266), animus ... attentus fuit (v. 303), reddidisti animum (v. 333), animus inritatus 
(v. 597), tuom animum ex animo spectavi meo (v. 646), anime mi (v. 685), animo otioso 
(v. 842), inpotenti esse animo (v. 879), sollicitando et pollicitando eorum animos lactase (v. 
912), animus commotust metu (v. 937). 
c) animus =volja, hotenje: animum ut expleret suom (v. 188), quae meo quomque animo 
lubitumst Jacere (v. 263), expleam animum gaudio (v. 339), habeat animum ad nuptias (v. 
378), animo morem gessero (v. 641), ex animo (v. 794). 
10 v. 1: animum ad scribendum adpulit; v. 446: animum ad uxorem adpulit; v. 8: animum 
adtendite; v. 56: animum ad aliquod studium adiungant; v. 156: animum advortenda iniu-
riast; v. 572: si ita istuc animum induxti esse utile; v. 834: ne illis animum inducas credere; 
v. 883: ita animum induxti tuom;v. 995a: animum, Charine, quod ad cumque applicaueris 
studi um. 
11 v. 307: amorem ex animo amoveas [tuo}. 
122 Keria IV - 2 ° 2002 
bodisi bliža bodisi oddaljuje od cilja subjektovega prizadevanja. V takšnih 
sintagmah zaznamuje animus miselni proces, ki se lahko odvija v samem 
vršilcu dejanja, ali pa je to miselni proces nekoga drugega, na katerega 
potek in posledice vpliva vršilec dejanja. Da se, razen dveh, vsi glagoli v tej 
pomenski skupini začenjajo na a,je lahko zgolj srečno naključje ali paje 
plod premišljene in iskrive ideje, kjer je morda avtor skušal z aliteracijo 
poudariti pomen sintagme, čeprav bi lahko uporabil za izražanje miselne-
ga procesa številne samostojne glagole. 
Animusv pomenu posebnih sposobnosti duha ('zavest', 'spomin', 'spoz-
nanje', 'mnenje') nastopa v številnejših slovničnih vlogah, saj ga najdemo 
v vlogi subjekta, objekta in različnih dopolnil. To je posledica analogije s 
slovnično vlogo samostalnikov, kijih nadomešča. Pri Terenciju ga najde-
mo v taki vlogi kot nadomestilo za samostalnik memoria, a bi v primeru 
dieta in animum scribere12 pričakovali prosti ablativ ali (po analogiji s sintag-
mo pano librum in mensa) predložno zvezo z ablativom. 
Daleč najštevilnejši in slovnično pestri so pri Terenciju primeri za ani-
mus v pomenu sposobnosti čutenja. V najširšem smislu ga lahko prevede-
mo s samostalnikom 'srce', kije že v antiki predstavljalo središče čustvova­
nja in zavesti. Ob njem pogosto stojijo pridevniki, ki zaznamujejo bodisi 
določeno stopnjo čustvene vznemirjenosti (se. aequus13 , attentus14 , irrita-
tus15, otiosus16 ) bodisi posamezne značajske lastnosti, o katerih lahko skle-
pamo iz posebnega čustvenega odziva (se. mansuetus17, malus18 , lenis19 , im-
potenS-0, dubius21 ). Podobno opredeljujejo animus v vlogi objekta glagoli, 
ki jih lahko razdelimo v dve večji pomenski skupini: l.) glagoli s pomenom 
premikanja in 2.) glagoli s pomenom zaznavanja. Glagoli z močno izraže-
nim pomenom premikanja zaznamujejo živahno dinamiko občutja ali čus­
tvene vznemirjenosti, ki jo doživlja nosilec dejanja (se. animum ( alicuius, 
alicui) commovere, percutere, trahere, reddere2 ), medtem ko glagoli s pome-
nom zaznavanja ob dejanju, izhajajočem iz čustvenih vzgibov, razkrivajo še 
12 v. 283. 
lS v. 24: adeste aequo animo et rem cognoscite; v. 397: sed si te aequo animo ferre accipiet; v. 
921: non tu tuom malum aequo animo Jeras. 
14 v. 303: ut animus in spe atque in timore usque antehac attentus fuit. 
15 v. 597: dum animus inritatus est. 
16 v. 842: animo nunciam otioso esse impero. 
17 v. 114: haec ego putabam esse omnia humani ingeni mansuetique animi officia. 
18 v. 164: mala mens, malus animus. 
19 v. 262: qui me tam leni passus est animo. 
20 v. 879: adeo inpotenti esse animo. 
21 v. 266: dum in dubiost animus; na tem mestu pravzaprav najdemo animus v zvezi s 
samostalnikom dubium, a bi lahko predložno zvezo animus in dubio est nadomestili 
tudi s sintagmo animus dubius. 
22 v. 94: neque commovetur animus in ea re tamen; v. 937: ita animus commotust metu, spe, 
gaudio„.; v. 125: percussit ilico animum; v. 260: curae, quae meum animum divorsae tra-
hunt; v. 333: reddidisti animum. 
Janja Žmavc, Terencijev animus: Analiza pomenskega polja 123 
značajske poteze bodisi vršilca dejanja bodisi objekta (se. animum lactare, 
a. ( ex animo) spectarr?3). Na tem mestu moramo omeniti tudi metonimično 
rabo animus, ki zaznamuje konkretno osebo in kiji vršilec dejanja zaradi 
naklonjenosti nadene tovrstno ljubkovalno ime. Ponavadi stoji v vokativu, 
skupaj s svojilnim zaimkom (se. anime mi) 24 . 
V pomenu hotenja so primeri za rabo samostalnika animus slovnično 
zelo raznoliki in pri Terenciju redkejši, a zato nič manj zanimivi25 • Za izraz 
hotenja, kije posledica zavestne volje oziroma miselnega duševnega pro-
cesa, ponavadi najdemo samostalnik v vseh običajnih slovničnih struktu-
rah, s katerimi izraža latinščina namen: ob finalnih glagolih, v predložni 
zvezi z ad in gerundijem (tudi samo z genetivom gerundija), v ustaljenih 
frazah ex animo, ex animi sententia, in animo (in animum) habeo, animum habe-
re ad ipd26 • Podobno je tudi pri izražanju volje, ki izvira iz nezavednih in 
čutnih vzgibov, le da srečamo tukaj nekoliko več primerov. V njih gre pra-
viloma za intenzivneje izraženo voljo, za močno željo, katere vršilec deja-
nja noče ali ne more razumsko nadzirati. Animus v smislu poželenja in sle, 
dopolnjuje tiste glagole in sintagme, ki že izražajo hotenje, a je skupaj s 
samostalnikom njihov pomen še intenzivnejši (se. animum explere, a. ad ali-
quid habere, animo morem gerere, animo libef-7 ) • 
23 v. 879: sollicitando et pollicitando eorum animos lactasse; v. 646: tuom animum ex animo 
spectavi meo. 
24 Flury (1968, str. 26) meni, da bi morali metonimično rabo animus pri Terenciju 
morda razumeti kot pravi izraz ljubezni in ne le kot ljubkovalnico. Dejansko zvezo 
samostalnika z ljubeznijo utemeljuje Flury z ugotovitvijo, da Terencij v primerjavi s 
Plavtom ljubkovalnic ne rabi zelo pogosto in da te ne nastopajo v vlogi parodije. 
Anime mi predstavlja nagovor zaljubljenca, ki se zaveda izvora svoje ljubezni. Ta izvi-
ra iz njegovega animus, ki ga v določenih okoliščinah povezuje zgolj z ljubezenskim 
čustvom. Animustako zaznamuje bistvo njegove ljubezni in s tem tudi ljubezen samo, 
ki jo zaljubljenec v nagovoru prenese na tisti subjekt, kateremu je namenjena. 
25 Primeri so zanimivi s stališča interpretacije, ker naletimo pri analizi pomenskega 
polja samostalnika animus na prekrivanje pomenov v okviru treh osnovnih pomen-
skih skupin. Gre za to, da lahko animus zaradi vsebinskega konteksta razumemo 
bodisi zgolj v smislu »neopredeljenega« miselnega procesa bodisi kot miselni pro-
ces, ki vsebuje tudi voljo ali hotenje. Zato lahko samostalnik animusv primerih ani-
mus ad scribendum adpulit (v. 1) in animum ad aliquod studium adiungat (v. 56) zaradi 
predložne zveze z ad razumemo tudi kot miselni proces, ki vsebuje tudi hotenje in 
katerega izključna posledica je dejanje volje. Podobno lahko rečemo tudi za sintag-
mo animum inducere (v. 834: ne illis animum inducas credere), kjer lahko prenesena 
raba glagola inducere povzroči pomenski premik sintagme v smislu močneje izraže-
ne volje (cf. v. 572: si ita animum induxti esse utile, v. 883: ita animum induxti tuom). 
26 V Andriji se najdeta le dva od naštetih primerov: habeat animum ad nuptias (v. 378), 
ex animo (v. 794). 
27 v. 188: animum ut expleret suom; v. 339: expleam animum gaudio; v. 378: habeat animum 
ad nuptias, v. 641: animo morem gessero; v. 263: quae meo quomque animo lubitumst facere. 
124 Keria IV - 2 o 2002 
IV. Animus in ljubezen 
V Terencijevi Andriji najdemo torej samostalnik animus v pomenu in 
vlogi vseh treh omenjenih duševnih dejavnosti. V tem poglavju se bomo 
nekoliko ustavili ob mestih, kjer se animus rabi v pomenu čutenja, natanč­
neje, kjer zaznamuje posebno vrsto čutenja - ljubezen. Pri tem bomo sku-
šali odgovoriti še na eno vprašanje: ali lahko slovnična analiza ponudi za-
dovoljivo interpretacijo tako zapletenega in zaradi svoje protislovnosti to-
likokrat neopisljivega čustva? 
Ko natančneje analiziramo mesta v komediji, ugotovimo, da se ome-
njeni samostalnik za izražanje sposobnosti čutenja rabi zelo pogosto, med-
tem ko je njegova raba za opis ljubezenskega čustva pravzaprav redka, le 
na štirih mestih28 • Zakaj je tako, o tem nekoliko kasneje, ko bomo govorili 
o odnosu med animus in amoi'-9 • A če skrbno pogledamo omenjena štiri 
mesta, lahko vidimo, da se samostalnik pravzaprav ne rabi za opisovanje 
ljubezni ali ljubezenskega čustva, temveč za opis duševnega staaja zaljub-
ljenosti, ki v prenesenem pomenu sicer lahko zaznamuje ljubezen kot tako. 
To pa pomeni, da imamo spet opraviti bodisi s posebno stopnjo čustvene 
vznemirjenosti (i. e. animus aegrotus3°) bodisi s posebno obliko čustvovanja 
28 v. 193: ipsum animum aegrotum ad deteriorem partem plerumque adplicat; v. 272-273: quae 
mihi suom animum atque omnem vitam credidit,/quam ego animo egregie caram pro uxore 
habuerim?; v. 559: redducunt animum aegrotum ad misericordiam. 
29 Glej pogla"lje Terencijev pogled na ljubezen. 
30 v. 193, v. 559. Zanimivo je, da se pri Terenciju sintagma animus aegrotus omenja dva-
krat, iz česar lahko sklepamo, da gre za neke vrste ustaljen izraz, s katerim je avtor 
skušal opisati tipično duševno stanje zaljubljenega mladeniča. Vprašamo se lahko, 
zakaj rabi Terencij prav pridevnik aegrotus za opis duševnega stanja zaljubljenosti? Kot 
bomo v pogla"lju Terencijev pogled na q"ubezen ugotovili ( ibidem!), je avtorju ljubezen 
predstavljala le eno od številnih čustev, ki nastajajo v človekovem animus. Toda zakaj 
ima ravno ljubezen prizvok nečesa slabega, človeku neprijetnega ali celo nevarnega? 
Ali lahko iz tega sklepamo, daje ljubezen Rimljanom predstavljala neko travmatično, 
z boleznijo primerljivo situacijo oziroma bolezensko stanje duha, zaradi katerega iz-
gubi človek nadzor nad sabo? Take trditve bi bile gotovo pretirane, kajti upoštevati je 
potrebno tudi literarno zvrst, kjer pogosto najdemo take primere in če gre za novo 
komedijo, lahko veliko pripišemo slikovitosti izraza, saj moramo sintagmo razumeti 
predvsem kot metaforo (Flury, 1968, str. 88). Pridevnik aegrotus se namreč v latinščini 
rabi za opisovanje splošnega telesnega bolezenskega stanja, ki ga spremljajo običajni 
simptomi, kot so tresenje, vročina, najrazličnejše bolečine in slabo počutje. Ker pa je 
v bla7,ji obliki vse te simptome mogoče prepoznati tudi v počutju zaljubljenega člove­
ka, lahko rečemo, da stanje velike čustvene vznemirjenosti daje podoben občutek kot 
bolezen in včasih celo povzroča bolezni podobne telesne težave. Zato lahko rečemo, 
da raba omenjenega pridevnika na tem mestu res zaznamuje zgolj stopnjo čustvene 
vznemirjenosti, toda zaradi osnovnega pomena pridevnika, omogoča hkrati tudi po-
mensko paralelo in primerjavo z bolezenskim stanjem. Ob vsem tem pa ne gre izklju-
čiti tudi Menandrovega oziroma grškega vpliva na predstavo o duševnem stanju za-
ljubljenca, kjer se tovrstno stanje zelo pogosto prikazuje kot bolezensko, seveda iz 
povsem drugačnih razlogov kot pri Terenciju (glej tudi op. 35). 
Janja Žmavc, Terencijev animus: Analiza pomenskega polja 125 
(i. e. animo carus, suum animum credertP ). Pri takšni interpretaciji lahko 
gremo še dlje in skušamo pogumno izpeljati celo 'definicijo ljubezni glede 
na duševno stanje' oziroma glede na to, kakšna dopolnila stojijo ob ani-
mus, kadar le-ta zaznamuje duševno stanje zaljubljenosti. Naša pojmovna 
definicija se glasi nekako takole: ljubezen opredeljuje duševno stanje čus­
tvene vznemirjenosti in posebna sposobnost čutenja, ki se odraža v značil­
nem čustvovanju. Če prenesemo to v jezik slovnice, lahko rečemo, da se ob 
animus, ki v osnovi zaznamuje duševno stanje, za izraz čustvene vznemirje-
nosti rabijo pridevniki, ki natančneje določijo njeno naravo ( e. g. aegro-
tus), pri izražanju čustvovanja pa ima samostalnik vlogo predmetnega do-
polnila in zaznamuje središče glagolskega dogajanja ( e. g. animo carus, suum 
animum credere). Tovrstne sintagme večinoma že z drugimi elementi zazna-
mujejo voljo, kije posledica subjektove naklonjenosti, toda animusjih okrepi 
do te mere, da tako naklonjenost razumemo kot ljubezensko oziroma 'srč­
no' čustvo, nenazadnje pa je s samostalnikom izražen tudi izvor čustvova­
nja. 
Del ljubezenskega čustvovanja je lahko tudi t.i. intenzivna srčna že-
lja, o kateri smo že pisali pri interpretaciji mest z animus v pomenu 'pože-
lertja' in 'sle' 32 • Na tem mestu naj omenimo le še to, daje povezavo med 
tovrstnim hotenjem in ljubezenskim čustvovanjem mogoče zaznati pred-
vsem zaradi rabe omenjenega samostalnika, saj le-ta v sintagmah predstav-
lja čustveno sestavino, medtem ko izražajo ostali elementi hotenje. Rezul-
tat take sinteze je intenzivna želja, kij o povzroča ali vsaj spodbuja duševno 
stanje kot posledica čustvene dejavnosti. 
V. Terendjev pogled na ljubezen 
Ugotovili smo že, da se v Terencijevi Andriji samostalnik animusv zve-
zi z ljubeznijo rabi bodisi za opis duševnega stanja zaljubljenosti bodisi kot 
izraz posebne vrste čustvovanja. To sicer ne pomeni, da bi v tovrstnih sin-
tagmah lahko animus preprosto nadomestili z amor, a kljub temu v vseh 
primerih zaradi vsebinskega konteksta vemo, da gre za posebno stanje ali 
dejanje, ki ga brez dvoma prepoznavamo kot ljubezensko33 • Iz tega lahko 
31 v. 272-273. 
32 Glej poglavje Pomenska vrednost samostalnika v Andriji. 
33 Na tem mestu moramo ponovno omeniti metonimično rabo samostalnika animus 
(se. anime mi; glej tudi op. 24), ki bi ga lahko brez večje škode nadomestili z amor, 
čeprav za to pri Terenciju ne najdemo nobenega primera. Zanimiva pa je še ena 
Fluryeva trditev ( 1968, str. 25), ki se sicer ne nanaša na Andrijo, a kaže na zanimivo 
pomensko povezavo med animus in amor. Avtor pravi, da se pri Terenciju (Eun. 
143) in Plavtu (Merc. 334; Mil. 909) ob izrazih amare occipere in amare coepisse v 
pomenu 'zaljubiti se' večkrat najde tudi zveza animum addicere (e. g. animum addicere 
126 Keria IV - 2 • 2002 
sklepamo, da obstaja med obema pojmoma neka tesnejša zveza in prav 
njene lastnosti nam lahko razkrijejo, kakšno predstavo je imel o ljubezni 
Terencij. 
Flury34 pravi, da se pri Terenciju ljubezen, za katero nasploh rabi 
samostalnik amor, nikjer ne omenja bodisi kot božanstvo, ki bi 'poskrbelo 
za ljubezen med Zemljani', bodisi kot personifikacija takega boga ljubez-
ni. Govoriti ne moremo niti o neki zunanji in nedoločeni iracionalni sili, 
ki bi se polastila človeka in povzročila zaljubljenost35 • Ljubezen je za Te-
rencija zgolj duševna lastnost, človeško nagnjenje, čustvo oziroma obču­
tek, ki brez božanskega ali kakšnega drugega zunanjega vpliva izvira iz 
človekovega animus. Slednji je tako izvir vsakršnega čustvovaaja in središče 
alicui, aliquem ali ad aliquem). Sama zveza se tudi kasneje pogosto rabi, ase v ljube-
zenskem pomenu ne najde več, pri omenjenih avtorjih pa skoraj izključno v tem 
pomenu. 
34 Flury, 1968, str. 20. 
35 To ustreza zlasti grškim predstavam o ljubezni. Pri starih Grkih je namreč veljalo 
prepričanje, daje ljubezen občutje, kije podobno obsedenosti. Tako duševno sta-
nje je s stališča razuma nedoumljivo in samo po sebi ne more biti lastno človeku, 
zato mora obstajati nek zunanji dejavnik, ki ima tolikšno moč, da lahko deluje na 
človeka in s tem povzroči iracionalno stanje njegovega duha. Vlogo povzročitelja 
ljubezni pri starih Grkih imajo tako bogovi, zlasti Eros in Afrodita, ki sta nasploh 
predstavljala utelešenje ljubezni in njene nepremagljive moči. Tudi za Menandra 
(Terencijevega vzornika) predstavlja izvor in bistvo ljubezni zunanja sila, božanska 
moč, ki se polasti nič hudega slutečega mladeniča. Le-taji brezpogojno sledi in jo 
uboga, ker ve ali čuti, da ne more storiti ničesar, da biji lahko ubežal (Flury, 1968, 
str. 18). Poudariti moramo, da ne gre za blaznost v pravem pomenu besede, čeprav 
se ljubezen pogosto občuti in opisuje kot stanje neke vrste duševne bolezni. A to 
moramo spet razumeti kot tipično metaforo, značilno za novo komedijo in slogov-
no zaznamovana besedila nasploh, kjer tako prikazana človekova šibkost in strast 
bodisi vzbujata komični učinek bodisi zaznamujeta visoko stopnjo čustvovanja in 
pojasnjujeta njegov iracionalni izvor. Če si je Terencij v svojih dramah prizadeval 
ohraniti grško vzdušje (tako Duckworth, 19942, str. 272), lahko sklepamo, da to ne 
velja le za upodobitev grških krajev in dogodkov iz vsakdanjega življenja, temveč da 
so tudi njegovi junaki morali obdržati nekatere bistvene »grške poteze«; zato se zdi, 
da moramo okvirno predstavo o ljubezni iskati pri grškem avtorju. Zagotovo je lju-
bezen Menandru pomenila eno od mnogih čustev, ki se v človeku odvijajo kot po-
sebna vrsta duševnega dogajanja ali stanja in so posledica odnosa med človekom in 
okoljem, pri čemer je grški avtor odgovoril tudi na vprašanje, zakaj ljubezen nasta-
ne. Prav na tem mestu pa lahko pri Terenciju zasledimo bistven odmik v pojmova-
nju ljubezni, saj je predstavo o ljubezni, ki jo povzroča božanska sila, avtor nadome-
stil s pojmom o središču zavesti in čustvovanja (se. animus), odkoder izvira tudi lju-
bezen. Pri tem pa se avtor ne sprašuje več, zakaj ima animus to sposobnost, ali zakaj 
ljubezen tam sploh nastane. Animus in amorpreprosto obstajata, pomembneje od 
njune opredelitve je duševno stanje zaljubljenca, ki gaje potrebno čimbolj nazorno 
predstaviti. To razširitev in posledično izpeljavo predstave o ljubezni moramo po 
Fluryevem mnenju brez dvoma imeti za Terencijev izviren dosežek (Flury, 1968, str. 
27). 
Janja Žmavc, Terencijev animus: Analiza pomenskega polja 127 
zavesti, zato med ljubeznijo in ostalimi čustvi ni nobene razlike, amorje le 
eno od številnih človekovih čustev, ki prihajajo iz animus36 • 
Ali si lahko tako predstavljamo že tolikokrat omenjeni Terencijev 
animus, kije po Fluryjevih besedah pravzaprav zelo blizu sodobnim pred-
stavam o pojmovanju duševnosti in ljubezni? Je to res človekov spiritus agens, 
osnovno gibalo in bistvo čutnih zaznav, morda njegov 'ocx.[µwv ', nepogreš-
ljivi vodnik v svetu čustev in misli, ki daje ostalim čutilom neko novo di-
menzijo in brez katerega bi svet dojemali le v 'črno beli tehniki'? S tem 
vprašanjem bi lahko spodbudili dolgo filozofsko razpravo in se ponovno 
znašli na začetku. A zdi se, da nas do spodbudnih zaključkov lahko pripe-
lje tudi druga pot, ki je morda na prvi pogled najmanj umestna, toda za 
razliko od ostalih je le ta nevtralna. Ko namreč s pomočjo slovničnih zako-
nitosti ugotovimo, kakšno je razmerje med animus in ostalimi sestavinami 
v okviru neke sintagme ter s tem določimo njegov natančen pomen, si 
lahko ustvarimo osnovno predstavo o njegovi vlogi oziroma vplivu na člo­
vekovo dojemanje in delovanje, ne da bi se pri tem morali opirati na stališ-
ča drugih ved, ki se ukvarjajo preučevanjem človekove duševnosti. 
Navedimo najbolj očitne slovnične ugotovitve o animusv zvezi z lju-
bezenskim čustvovanjem: 
e animusv stavku ne nastopa kot vršilec dejanja 
e večinoma nastopa v vlogi dopolnila pri glagolih z bolj ali manj izra-
zitim pomenom premikanja, ki njegovemu pomenu dodajo potrebno di-
namiko za opis živahnih občutij ( applicare, conjlictari, trahere, redducere, amo-
vere, commovere) 
G stoji ob glagolih, kjer postane z glagolom izražena volja izrazito 
subjektivno hotenje (explere, credere) 
e njegov pomen se krepi ali natančneje določa s pridevniki, ki sicer 
opisujejo živa bitja ( aegrotus) 
e v predložnih zvezah dobi pomen prostorskega pojma ( amorem ex 
animo amovere) 
e smer ali mesto njegovega delovanja sta določena s predložno zve-
zo z ad ( a. ad deteriorem partem applicare, a. ad misericordiam redducere) 
36 Na prvi pogled se morda zdi to preostra sodba, čeprav nam daje misliti, kako zelo je 
Terencij zanimal za človekovo duševnost v najširšem smislu. Nedvomno igra tudi 
ljubezen pomembno vlogo v njegovih dramah, saj je v večini primerov prav to čus­
tvo vzrok za vse mogoče zaplete in razplete. A njenih lastnosti in značilnosti ne 
prepoznavamo toliko v samih dogodkih, temveč jo lahko opazujemo skozi prizmo 
najrazličnejših duševnih stanj, odnosov in dejanj Terencijevih zaljubljencev. Ko Rudd 
(1981) skuša dokazati, daje pojav t. i. romantične ljubezni mogoče zaslediti že v 
antiki, med drugim navaja tudi Terencija in pravi, da ima ljubezen njegovih juna-
kov (kakor tudi Menandrovih in Plavtovih) vse lastnosti romantične ljubezni (kljub 
specifični naravi in vlogi komedije): mladenič se že na prvi pogled nesmrtno zalju-
bi, povsem ga prevzamejo silna čustva, svojo izvoljenko idealizira in si z njo v večini 
primerov želi trajnejše zveze. Ko beremo Andrijo, to ljubezen zlahka prepoznamo v 
značilnem čustvovanju in dejanjih mladeniča Pamfila. 
128 Keria IV - 2 ° 2002 
Preglednica 2 
Slovnične lastnosti Pomen Posebne pomenske 
vloge 
Samostojno + prid. za opis živih bitij Narava čustvene I 
( a. ae{!rotus) vznemiri en osti 
Stavčna vloga Kot objekt: Predložna zveza z ad 
(ni vršilec dejanja) + glagoli 12remikanja Živahna občutja (dodatno dopolni-
( animum applicare, trake- Jo) =mesto delava-
re,commovere, ... ) nja 
( a. ad misericordiam 
+~ redducere) 
( anim um explere, credere) Subjektivno hotenje I 
Kot predložno dopolnilo: Prostorski pojem I 
ex animo amovere 
Kakšne zaključke nam ponuja slovnična interpretacija? 
Animus v največ primerih stoji ob glagolih s pomenom premikanja 
(se. conglutinare, applicare, conjlictari, convenire, trahere, redducere, producere, 
amovere, commovere). Pri temje pomembno zlasti dejstvo, da večinoma vsi 
primeri zaznamujejo konkretno dejanje, ki pa je zaradi vsebinskega kon-
teksta premaknjeno v abstraktni svet človekove zavesti, saj je povezano z 
duševnim stanjem, nastalim zaradi ljubezenskih čustev. To je tudi vzrok, 
da se na teh mestih kar najpogosteje pojavlja samostalnik animus, kije pri 
Terenciju središče zavesti in čustvovanja, posebno mesto, od koder izvira-
jo vsa čustva in s tem tudi bivališče ljubezni. Samostalnik seveda nima vlo-
ge povzročitelja ljubezni, kot denimo grški -&e:6o:;, temveč je le mesto, kjer 
nastajajo vsakovrstna čustva; zakaj nastanejo in kdo ali kaj je vzrok za nji-
hov nastanek, o tem iz rabe animus ne moremo sklepati. Da pa trditev o 
središču zavesti in čustvovanja drži, dokazuje stavčna vloga samostalnika. 
Animus namreč nikoli ne nastopa kot vršilec dejanja, temveč le kot direkt-
ni objekt ali stransko adverbialno oziroma predložno dopolnilo. Njegov 
pomen je blizu prostorskemu pojmu, ki pa je bistveni del 'človekove notra-
ajosti', saj predstavlja človekovo duševnost ter pomembno vpliva na vsakr-
šno njegovo dojemanje in delovanje. Dokaz za to so vsebinska dopolnila 
( e. g. pridevnik aegrotus), ki se sicer rabijo za opisovanje lastnosti živih bitij. 
Kljub temu, da animus sam ničesar ne počne, pa lahko iz glagolov, ob kate-
ri stoji, sklepamo, da gre vendarle za neko aktivnost, ki se kaže v živahnosti 
občutij, oziroma v dveh primerih kot izraz subjektivnega hotenja, kar je 
posledica rabe pomensko ustreznih glagolov (se. explere, credere). Če zazna-
mujejo glagoli premikanja ob animus dinamiko čustev in misli, pa lahko iz 
samostalnikov, ki nastopajo v vlogi vršilca dejanja, in iz različnih stranskih 
Janja Žmavc, Terencijev animus: Analiza pomenskega polja 129 
dopolnil razberemo, za kakšno vrsto ljubezenskega čustva gre in kakšno je 
duševno stanje zaljubljenca. 
S pomočjo slovnične interpretacije Terencijeve Andrije je torej mo-
goče dokazati, da zaznamuje samostalnik animus značilnost oziroma spo-
sobnost, kije lastna zgolj človeku inje določena z njegovim obstojem. Gre 
za prostorski pojem, za neke vrste 'prostor v človeku', ki sam ničesar ne 
dela, ampak omogoča nastanek vseh miselnih in čustvenih duševnih pro-
cesov, s katerimi je opredeljeno vsako človekovo zavestno ali nezavedno 
dejanje. Vse, kar Terencijevijunaki mislijo, čutijo in hočejo, se rodi v nji-
hovem animus, česar se nedvomno zavedajo, saj so njihova prizadevanja, 
da bi kakorkoli vplivali na svoja čustva ali misli, vedno usmerjena v mesto, 
od koder le-ta prihajajo. Tako moramo razumeti tudi Terencijevo predsta-
vo o ljubezni, ki sama po sebi nima lastnosti zunanje in človeku neznane 
sile, temveč je zgolj posebno duševno stanje oziroma občutje, eno od mno-
gih, ki nastajajo v animus. 
BIBLIOGRAFIJA 
BROWN, P. G. Me.C.: LoveandMarriage in GreekNew Comedy. The Classical 
Quaterly, New Series XLIII (1993), 189-205. 
BUCHNER, K.: Das Theater des Terenz. Heidelberg, 1974. 
DUCKWORTH, G. E.: The Nature oj Roman Comedy. Princeton 1952, Bristol 
19942 • 
FLURY, P.: Liebe und Liebessprache bei Menander, Plautus und Terenz. Heidel-
berg 1968. 
RUDD, N.: Romantic Love in Classical Times? Ramus X (1989), 140-158. 
TERENTIUS, P. A.: Terenzio, Lafanciulla d' Andro. (lntruduzione e Com-
mento di Giovanni la Magna), Milano 1932. 
TERENTIUS, P. A.: Terence in Two Volumes. Edited with an English transla-
tion by John Barsby. Vol. I. Cambridge-Massachusetts-London 1953. 
TERENTIUS, P. A.: P. Terenti Afri comoediae. The Comedies oj Terence. Edited 
with introducion and notes by S. G. Ashmore, L. H. D. New York, 
Oxford University Press 19082, 1967rerr. 
VERSCHUEREN,J.: Razumeti pragmatika. Prevedla Irena Prosenc. Ljublja-
na 2000. 
130 
Terence's animus 
Summary 
Keria IV - 2 o 2002 
Terence's plays are distinguished for their psychological persuasive-
ness and the profoundness of his characters, which are the result of the 
author's investigation ofhuman mentality. In Latin, mentality, in the broa-
dest sense, is marked by the noun animus, which holds a very important 
place in Terence's Andria. One can notice that the frequency and the 
variety of its appearance are the consequence of the author's effort to 
show the attitudes and frames of mind of his characters as evidently as 
possible, the emphasis being on characters in love. The lexical meaning of 
the noun animus can be divided in to three smaller significant groups, which 
denote three different mental activities: the ability to think, the ability to 
feel and the ability ofwill. Upon analysis of examples in Andria one can 
ascertain, that the actual value of the noun is determined with its senten-
tial role and contextual complements, which explicate its qualities more 
accurately. Thus it is possible to satisfactorily define Terence's compre-
hension of human mentality merely by means of grammatical interpreta-
tion. And the very origin of this mentality is represented by the noun ani-
mus as the centre of consciousness and emotion. It represents a space con-
cept, a sort oj space in a human, which does not do anything but enables the 
birth of all men tal and emotional activities, which determine every human 
conscious or unconscious action. Everything that Terence's characters 
think, feel or want is bom in their animus. They are undoubtedly aware of 
this fact, since all their endeavours to influence their own emotions or 
thoughts are always oriented into the spot where they come from. In the 
same way we should understand Terence's notion oflove, which by itself 
does not have the characteristics of the outer and thus unknown force to 
humans but it is merely a specific frame ofmind and a feeling respectively, 
one of many that are born in animus. 
Naslov: 
Janja Žmavc 
OŠ Tone Čufar, Čufarjeva ulica 11 
SI-1000 Ljubljana 
e-mail: janja.zmavc@guest. arnes. si