Prigodki iz hroščevega življenja
Nekega spomladanskega jutra, katerega je solnce obsevalo s svojirai prijaznimi žarki, zapustila je pridaa mravlja svoje stanovaoje ter veselo korakala po samotnej stezi, da bi si poiskala kakega drobnega červička, kako mušico ali vsaj nekoliko cvetličnega medii v živež mladim zapljivkam svoje naselbine. Na tem poto\ranji sreča neukretaega hrošča, kateri se je leno ia žalostno naprej pomikal.
,,Dobftr dan, rojak!" pozdravi ga raravlja. ,,Ti pa vendar zel'5 počasi lezeš!  Si morebiti zaspan, ali znabiti — si bolan?"
,,Draga moja soseda," odgovori jej hrošč, ako bi ti ne hodila tako brez-mišljeno po svetu, brcz da bi se brigala za terpljenje drugih, gotovo bi k:nalu zapazila, da imam mesto šest — le pet nog, in bi poteui tudi moje pnčasuo stopanje ue zasraraovala; zgubi ti eno svojih nog — in videl bom, ako se ne bo tvoja urnost uderževala!"
,,Krivico mi delaš, ljubi tovarš! Nisem te hotla razžaliti, ampak na-govorila sem te le iz sočutja, ker sein te videla, kako previdno in boječe stopaš. Povpj mi vendar, kakošna nezgoda te je pripravila ob tvojo zadnjo nog<i'r"
,,Oh ljuba moja! ako bi hotel tvojfj radoveduosti zadostiti, moral bi v svojej povesti oraeniti uiiiogo nezgod, kar bi bilo zame zel<3 britko, a zate brez vse koristi ia še dolgočasno."
,,Naj bodo tvoje nezgode kakoršne koli, prepričana sera, da se imjim nikakor ne raorejo primerjati, in ako sem vsa pre^aujaiija svoje snvražne sreče lehko preterpela, pripravljena SHm povest o tvojpj osodi s sočutJRin po-slušati. Povej mi todaj kar naravnost, kaj je krivn. da si zgubil eno svojih nog in obljubim ti tudi jaz dogodbe svojega ži-.ljenja povedati. Morebiti dobiš v svojem terpljenji nekako tolažbo, kedar zveš, da nisi samo ti nesrečen in zapušcen."
,,Kit mi znaš tako dobrodejno ua serc6 govoriti, zaupam ti; tnda le s tem pogojem, da potem tudi ti meni poveš, kar se je tebi v življenji zna-inenitega piigodilo. Poshišaj tedaj! — Najpred ti pa morain razložiti bicstvo in način življenja živali innje verste.
Hrošč, žalibog, nima sreče, da bi poznal svoje mditelje. — Kakor bitro namreč čuti babica d<3bo, o katerej jajčica ležp, poišče si prostor, katerega jej njeu natorui nagdu odloči; na takein kraji, koder ninogi) slastuih in jed-ljivih korenin raste, zakoplje se v zemljo kakih 12 — 15 palcev globoko,
_. 108 —
naredi si majhno sobico, in tukaj znese 80 —100 jajčic, katera vsa prepusti Bkerbi matere natore. Potem prileze zopet na dan, vsede se na kako germovo ali drevesno vejo, žaluje iu boleha dva do tri dni, in potem — pogine. Ravno zdaj je štiri leta, ko sem jaz iz jajčica prilezel. Ravno tisti <5as so bili rojeni tudi moji bratje in sestre, bilo nas je vseh skupaj 95.
Ne misli si, da smo bili že takrat popolni hrošči; ampak ravno nasprotno je bil vsak izraed nas v začetku le žuželka, ki se sčasoma spremeui v debe-lega, palec dolgega, rumenkasto-belega červa z žefrankasto - ruineno glavo in z viSnjelim zadnjim delom telesa. Po pravici ti povem, da srao bili prav gerdi, imeli smo pa prav terdne čeljusti ia slast za jčd, da je bilo kaj!
Takrat smo spoznali modro previduost naše matere, ki nam je pripravila tako dobro stanovaliSče. Dobili smo namreč prav blizo neiztneren zaklad iz-verstnih in slastnih koreninic, katerih nisuio samo veliko pojedli, ampak tudi brez vse skerbi bili, da ne bonio nikoli lakote terpeli.
Cez tri leta, katera so nara prešla brez lakote in skerbi, nastopila je d8ba, v katerej smo se morali čudno preroditi. Iz gerdega červa postala je le nekoliko lepša buba, ki se pri nas ,,kvizalida" imenuje.
V tem bubinem stanu je življenje ubogega hrošča skorej neprenehoma le smertno spanje. Lakote prav nič ne čuti. Ako se precej terdo prime, spozua se na gibanji zadnjega dela, da buba živi, in da boljšega življenja pričakuje.
Nazadnje vendar, ko sino že skorej vse leto v tein žalostnem staau prebili, spremenili smo se na dovo, in to je bila poslednja spremenitev. Ta spreinemba, ki sem si jo za svojo največo srečo mislil, bila je §e le začntek tnojega terpljenja.  Kedar koli se spomnim nato, vselej se mi očf solzijo."
,,Potolaži se, ljubi moj", reče uiravlja, ,,obriši si solzne oči, in pripo-Teduj mi naprej svoje zares mikavne dogodbe."
Brošč nadaljuje: ,,Ko sem se spretneail v hrnšča, bil sem še globoko pod zemljo, a bilo mi je zel<5 neprijetno, kajti čutil setn lakoto, potrebo zraka, in imel sem tudi željo se na poveršje zenilje spraviti; tudi bratje in sestre moje so imele enake želje. Z združenimi močmi in z nepoterpežljivim hre-penenjem stno se podali tekoj na delo, kopali in razgrebali smo s svojimi tačicami t6v, in čez nekoliko ur smo bili že v solnčnej svitlobi na rdbu nekega deteljišča.   Kak veličasten prizor se je odperl našim očem.
Kako velik in občudovanja vreden se nam je zdel vert naše matere zemlje, okinčan z neštevilao muožino cvetočih rastlin in raznobojaih cvetlic; — ta skupina tenkih in velikanskih dreves z lepimi verhovi, — to raodro nebo 8 svojo leskečo lučjo! Podvizal sein ses svojimi peroti, vzdignil seru se, šumč od veselja in letaje od vejice do vejiee, od cvetja do cvetja, z eno besedo: Vžival sem rajsko veselje!
Spremljajoč od nekaterih tnojih bratov, zapustil sem svoje sestre, in leteli smo zmiraj dalje in dalje, ter smo kmalu naleteli na stvari našega plemena. Med terai sem se seznanil z neko prav mlado in zalo osobo naj-staršega hroščevega plernena. Ta ljubeznjiva ia lepo vzrejena hroščica mi je pripovedovala po ustnem sporočilu,, da so bili njeni pradedi daleč od tod domž,
- 109 ~
da 80 se sčasoma tako pomnožili, da jih je bilo kot listja in trave. Zatoraj so je začeli Ijudjč preganjati, rekši, da jim delajo silno veliko škode. —Jaz in moja prijateljica sva si bila tako dobra, da sva si obljubila se nikdar zapustiti ter veselje in britkosti med seboj deliti. Prav nič ni nama manj-kalo k popoluosti najine sreče. Zamenil sem svojo uiokrotno in ternuo sta-novanje s prostostjo, ter sem dihal čisti, duhteči zrak. Jedi sem si lehko izbiral iztned inilijonov listkov, cvetlic in različnega sadja. Imel sem ie zadosti čedno podobo, ozaljšan sein bil namreč z dveraa tenkiaia perotnicama, in dobro zavarovan s svitlitn oklepom. Moja največa sreča je bila pa ta, da nisem bil sam, inarveč da sem inirno iu srečno živel s svojo ljubeznjivo prijateljico.   Oh, zakaj je vendar sreča tako nestanovitna! —
Nekega dne — ko bi bil vendar ta dan zadnji mojega življenja — sedel 8em 8 svojo prijateljico in z nekoliko sorodniki o poldnevnej vročini v senci košate lipe. Tukaj smo poslušali pogovor dveh fantalinov, ki sta se ravno pod drevesom ustavila.
Pazi! — rekel je eden izmed njii — na tej lipi jih dobiva gotovo prav lepo število; jaz bom na drevo splezal in ti jih bom natresel, — o tej uri padajo kakor orehi.
Kdo bi si bil raislil, da te besede veljajo našemu pogubljenju! Edeu teh dveh porednih fantalinov spleza rčs na drevo, in vgledavši, da nas je bilo precejšno število, potrese tako močno veje, da popadamo vsi na tla, kolikor nas je bilo na drevesu. Nobeden iznied nas se jima ni mogel braniti, ker bili snao ravno zel<5 zaspani, kar je pri nas sploh navadno o poldrievnej vročini in koj po obedu. To sta dečka berž ko ne tudi dobro vedela. Deček, ki je pod drevesora stal, nas je prav pridno v neko platneno vrečo pobiral. Nekaj časa sem bil ločen od svoje mlade prijateljice, pa kmalu sem jo spoznal po njenem prijetnein glasu, — bila je revica na dnu platnene vreče.
Kako bi ti mogel popisati svoje bolečine, katere sem obcutil v teni svojem žalostnera stami! — Bili smo vsak trenotek v nevarnosti, da bi se zadušili v vreči, in neskončna je bila britkost, kedar smo pomislili, kaj nas še vse lehko čaka.
Kaj neki se bode zgodilo z nami? Kani nas poneseta neusmiljena dečka? — Ali nas bodeta umorila, ali nas žive terpinčila, ali znabiti v sladkorji spekla, — kajti včdi, da se nahajajo tudi taki ljudjtš, ki nas v sladkorji pečene s slastjo jed<5! Taka in enaka vprasanja srao drug drugemu razodevali.
Ko nas je bilo že kakih sto ubogih hroščev v vreči, zdelo se nain je, da nas dečka proč neseta. Kmalu smo slišali človeške glasove, derdranje vozov, zvonenje in draga enaka znamnja, ter smo vedeli, da smo berž ko ne v kakem mestu. Memogredoči so naša dečka vprašali, kaj da imata v vreči; slišal sem imč ,,]ekar", in enkrat sem celd zapazil, da je deček, ki nas je nesel, nekatere izmed nas prijel, iz vreče vzel, pa nič več nazaj prinesel, kakor da bi je bil komii daroval. — Terdno sem se oklenil svoje pvijateljice, da ne bi bila ločeaa. Nikar me ne zapusti, rekel sein jej, in ako je nama namenjeno umreti, bova vsaj skupaj umerla.
-—110 —
Naposled je pri§la tudi na naju versta. Deček je prijel mene, mojo prijateljico iu raoja brata, in glej! — imela nas je v rokab. deklica, katera nas je ročno zavila v svoj lepi robec, ter z nami veselo odskakljala. Ko naša nova gospodinja domu pride, zapre nas v škatljico, ki je mesto pokrova imela pleteno tenčico, da se nisino zadušili.
Deklica je berž spoznala, da smo že veliko terpeli, in da smo pobitega serca; dobili snio presnega hrastovega listja, katero nam je prav previdno v škatljico vteknila, da jej ne bi bil kateri ušel. Naš sfcau je bil zares milo-vanja vreden; čsravno nismo toliko terpeli kakor r zapertej vreči, vendar smo vse upanje zgubili, da bi bili še kedaj rešeui svoje ječe.
lz dekličinega pogovora z njenim bratom sino zvedeli, da je njen brat dijak, ki žuželke nabira; željel si je v svojo zbirko tudi par hroščev, da bi je na medeno bucko nabodel, in njegova sestra mu je to veliko veselje naredila. Spoznali smo sedaj, da bomo strašno terpinšeui morali počasue smerti umreti.
Dan in noč sta minula, brez da bi se bila naša nesreča kaj spremenila; bili smo prav rnirni, in jaz sem svojim soterpinom poterpljeuje priporočal, znabiti da se nam vendar kaka priložuost v beg pokaže.
Drugo jutro je našel najmanjši inojih sojetnikov majhno luknjico v tea-<5ici Baše ječe; poskušal je skoz predreti iu posrečilo se mu je, ker je bil izined nas najtanjši. Že se je mislil revež prostega, in veselo je zletel proti dnevnej svitlobi, pa o joj, okua so bila zaperta, zadel je z glavo ob šipo, in omamljen je padel na tla. — Mlada mačica, ki ga je videla pasti, zaleti se na-nj, razterga ga in požre. Slišal sem, oh! — njegov zadnji vzdihljej — videl sem njegov zadnji mili pogled, obernjeu na Skatijico, kakor bi nam hotel reči, da se naj tudi mi pripravljamo k smerfci.
Kmalu potem pride v sobo rabeljski dijak, oborožen z bucikami in spremljan od svojega tnlajsega brata, ki je bil komaj kakih 7 ali 8 let star. Stareji gre naravnost proti uam; priine — brez da bi se kaj zmenil za moj? obupuo upiranje — mojo drago prijateljico, predere z dolgo buciko. njeno zvesto serce, iu brez vsega usmiljenja jo pusti še zaduji zdihljej vzdihuiti.
Bil sem bolj niertev kakor živ, smertui strah nie je vsega omamil. Nisem tedaj videl, kako je brezserčni triuog tudi uiojega drugega brata po-padel, ter ga poleg moje prijatfiljice nabodel. Ko sem se zopet zavedel, bil sem v rokah mlajšega brata, kateri je na uiojo zadnjo nogo dolgo nit navezal ter jo na konci deržeč, hotel me prisiliti, da bi letal'. Jaz se nisera mogel vzdiguiti, kajti bolečiaa je moji peroti oslabela. Deček, katerainu se je taoja žalost in bolečina zdda termoglavost, terpinči me in naposled ine iiese na vert.   Tara me je vedno imel na nitki navezauega ter je prepeval svojo
pesmico:
Hrošč, vzdigni se! Leti prek vode, Ko jaz perofci dubim,
Za tabo zletim!
Ponavljal je to pesinico v eno mer; pa meni ni bilo mogoče njegovej volji zadostiti. Kolikorkvat sem se hotel vzdigniti —- ne '/astriii dečka, ampak zavoljo hrepenenja po svdbodi — padel sem vselej na tla. Uil sem že
— 111 —
Bkoraj brez sape, ko stopi deklica iz hiše, ter brata ostro posvari, da mene, ubogo živalico, toliko terpinči. Nato nastane prepir med bratom in sestro. Deček ni liotel izpustiti nitke, katero je njegova sestra poprijela, da bi me varovala. Naposled tako hudo potegne, da ini izterga nogo, te.r debelo gleda prazno nit, na katerej je bila moja iztergana noga privezana. Med t.em sem se jaz, pobravši svoje zadnje moči iii škripaje bolečin, vzdignil in..gem letel daleč — daleč iz kraja grozovitih cloveških otrok. V tem gozdu, ua unej brezi sem se vsedel in se vso noč kopal v svojih solzah.
Razsodi tedaj, Jjuba mravlja, ali uiso to dovoljni vzroki mojegn žalo-vanja? — Moji ljubljenci so zame toliko kot mertvi; morebiti nikoli več ne bom videl svojih prijateljev in zuancev. Eaega brata mi je pred mojimi očmi raztergala mačka, drugega so nateknili na buciko in zopet dvuge je berž ko ne kak lekar spekel žive, mojo drago prijateljico so neusmiljeno prehodli, ia meni so celtf odtergali nogo. Oh! kaj mi še drugega ostaue nogo b.repenenje po grobnern mirii."
,,Ljubi hrolc! Tvoja povest me je zel6 ganila, v serce se mi- smiliš, pa vendar ne smeš obupati, čeravno fe tvoja osodo vsega obžalovanja vredna. Znabiti ti je še sreča ugodna, da dobiš še katerega svojih bratov ali sester, prijateljev in znancev, ter boi potem vendar še nekoliko veselja užival, Vidim pa, da sem se zamudila pri tebi. Med tem, ko seru jaz tukaj, moja uasel-bina ne bode dobila po meni nikakoršnega živeža; solnce že viaoko stoji, — moram te zapustiti."                                                                            .
,,Kako soseda?" mar ne bodeš deržala svoje obljnbe?"
,,Ne, ne, prijatelj moj! Pridi le jutri ravno to uro na ta kraj, jaz ti bom, kakor sem ti obljubila, vse svoje prigodke povedala."
,,Tedaj jutri!"
,,Srečno, dokler se zopet nts vidiva," reče mravlja, poslovi se od lirošča, ter odideta vsak svojo pot.                                                   Š. Meglič