46
Glasba
Koncertna sezona
Koncert Ljubljanske Filharmonije (28. X. Dirigent L. Matačic), se je vršil v okviru češkoslovaškega narodnega praznika. Nam že znano Smetanovo pesnitev „Vltavo" smo slišali že v boljši (Talichovi) izvedbi.
Šostakovičeva II. simfonija je glasbeno neenotna in se poslužuje izraznih sredstev Musorgskega, Rimskv-Korsakova, Čajkovskega ter Mahlerja in ima z „revolucijonarno" glasbo malo skupnega. Tudi oblikovno ne prinaša nič novega, saj je II. stavek, ki je formalno najbolj zaokrožen, delan po že znani shemi A, B, A + B. III. stavek ima izrazito romantično noto in širino, tako da je IV. stavek, ki mu sledi brez pavze, preje Coda, kot pa samostojen del simfonije.
Kot je glasbeno formalna stran Šostakovičeve simfonije konservativna,, tako je ideja celotnega dela revolucijonarna. Zaradi ideje, ki je močnejša od njenega okvira, radi posameznih glasbenih in instrumentalnih sijajnih do-mislekov, živega, temperamentnega muziciranja, je doživela simfonija velik uspeh in zapustila globok vtis.
Obratno razmerje med formo in vsebino očituje Osterčeva „Passacaglia in Koral". Stara forma je napolnjena konsekventno z glasbeno revolucionarnostjo. Osterčeva glasba je diatonska, v smislu Schonbergovega izreka: ,.Der Klang ist indiskutabel", po katerem ima v harmonskem pogledu vsaka poljubna kombinacija tonov svojo „raison d'etre", sama po sebi. Osterc obvlada instrumentacijo v svojem smislu perfektno. Dosegel je velik uspeh. Vendar sem imel vtis, da nekatere kadence v lesenih pihalih trgajo kontinuiteto glasbene linije.
Sukova „Pohadka" je mladostno delo, ki kaže že vse odlike tega geni-jalnega tvorca nove češke orkestralne glasbe. Čistost misli, globoko čuvstvo, energija ter skrajna intenziteta izraza, ob najmanjši uporabi orkestralnega aparata, dajeta delu trajno vrednost.
„Polovski plesi" Borodinovi so zaključili krasno uspeli koncert, s katerim si je utrdil Matačič sloves, ki ga uživa, Ljubljanska Filharmonija pa ponovno dokazala, da je kos vsaki skladbi. Orkester zasluži vso podporo našega občinstva in še bolj finančno podporo raznih društev, ker bi bilo sramotno, da bi tak odličen kulturni faktor propadel radi materijelnih težkoč, s katerimi se mora boriti.
Koncert sodobne slovenske glasbe (4. XI.) je pokazal predvsem del obsežne tvorbe skladateljev Osterca in Švare. Ker je časopisna kritika ocenjevala bolj ali manj objektivno posamezne skladbe, hočem označiti le razliko med obema glavnima reprezentantoma naše sodobne glasbe. Težišče Oster-čevega dela je v formalni gradnji in zaokroženosti skladbe, dočim je Švara izrazno gibčnejši in prilagodi tehniko trenutnemu občutju. Osterčeva mogočna „Procesija" ter Švarina pretresljiva „Kako je bilo Tebi, Marija?" nam najbolje karakterizirata razliko. Pri skladbah za vijolino in klavir je prevladoval koncertantni način obdelave nad emocijonalnim.
Leskovčeva „Sonata za violoncello in klavir" je poetično, tehnično čisto delo v smislu novoromantike, vendar bi zaslužila prej naslov „Suite", ker ji manjka velikih kontrastov, ki so za sonato značilni.
Gospe Hribar-Jerajeva, Bernot-Golobova, gdč. Korenčanova, kakor tudi dr. Švara, Lipovšek in Leskovic so rešili svojo nalogo nadvse častno. Posebno požrtvovalnemu dr. Svari, ki je med drugim igral moje 3 male klavirske skladbe, gre vse priznanje!
V zvezi z obema koncertoma moram omeniti dva napada, ki sta izšla iz vrst konservatoristov na naslov Osterca in celokupne moderne glasbe v Slovencu (9. in 12. t. m.), ter v Akademskem glasu (5. t. m.). Oba članka se odlikujeta po neresnosti in pavšalnem obračunavanju z glasbeno tvorbo Slavka Osterca. Pisca nehote diskvalificirata svoje poznanje kompozicije, ker sta vso teoretično izobrazbo dobila pri napadenem. Toliko, ne v obrambo, pač pa v premislek, kam vodi tako početje ljudi, ki niso kvalificirani, da bi mogli in smeli ocenjevati celotno delo kateregakoli človeka, ki se pomembno in še vedno udejstvuje.
Slavnostna akademija v proslavo 100 letnice Davorina Jenka (8. XI.), ki jo je priredila Glasbena Matica ljubljanska, je nudila zanimiv spored po ve-
47
čini nam neznanih skladb. Jenkova glasba je elegična, naivna in iskrena. Preprostosti melodike odgovarja skrajno enostavna harmonija. Le tu in tam nas nekaj modulacij in nekaj burnejših akcentov spomni, da je nastala ta glasba v dobi romantike.
Izvedba del je bila na običajni višini, čeprav bi pijeteta in enostavnost Jenkove glasbe zahtevali najvišjo kvaliteto in fineso reprodukcije. Najbolj sem to občutil pri obeh orkestralnih točkah.
Kot dirigenti so nastopili M. Polič, L. M. Škerjanc in V. Sonc. Samospeve je pel J. Gostič, pri klavirju pa M. Lipovšek.                       Šturm Franc.
48