Poštnina plačana v gotovini Speci, in abbon. post. - I Gruppo Katoliški Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo: Trst, Vicolo delle Rose štev. 7 Polletna naročnina . Lir 800 1 Letna naročnina Lir 1.500 I Letna inozemstvo . Lir 2.500 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 HI Leto IX. - Štev. 39 Gorica - četrtek 19. septembra 1957 - Trst Posamezna številka L. 30 SE VEDNO V JEČI Slovenska manjšina v Italiji, živeča v obmejnem pasu, slecli z veliki m zanimanjem življenjskim razmeram v Jugoslaviji. Večina ljudi ima ali dvolastniško izkaznico ali °bmejno propustnico, tako da se lahko osebno prepriča o dejanskem stanju v slovenskem obmejnem pasu. "led zadevami, ki jih posebno zanihajo, je tamošnji verski položaj. Saj skoro vse svetovno časopisje in tisk stalno govorita o verskem preganjanju v deželah pod komunističnimi režimi, dočim ondotne oblasti odločno zanikajo vsako versko preganjan je. Vtis, ki ga odnese človek po obisku v jugoslovanskem obmejnem pasu, je naslednji: Jugoslovanske krajevne oblasti kažejo v zadnjem času večjo pripravljenost za pomiritev duhov in se vzdržujejo od dejanj, ki bi žalila verska čustva ali zaostrevala verski Položaj. Tako ni več slišati, da hi zapirali duhovnike in jim nalagali težke globe; verske manifestacije, cerkveni shodi in procesije se vrše v polnem redu; v tisku je nov molitvenik. Na obrazu ljudi se kar vidi, da dihajo proste je in v dušah se poraja nov optimizem, rahel še in negotov, zlasti zaradi strahu, da bi se Jugoslavija ne povrnila v vzhodni tabor in obnovila prejšnje stanje trpkih spominov. JJudstvo si želi in vedno glasneje zahteva, naj se čimprej ukinejo še drugi krivični postopki, ki so še vedno v veljavi, kot na pr. nesorazmerno visoko obdavčenje cerkva; Prepoved celim kategorijam ljudi, da hodijo v cerkev, da se cerkveno Poročajo in krščujejo otroke; po-lzvedbe pri otrocih, kakšno je njihovo in njihovih staršev versko življenje, s čimer se otroci vzgajajo v nizkotne denunciante lastnih staršev; policijske poizvedbe, katere o-sebe kakor koli pomagajo v cerkvi ln pri verskih obredih, celo kdo krasi s cvetjem oltarje ali kdo nosi pri procesiji nebo. Vse to hudo žali vernike, ponižuje prizadete, greni javno zavest in preprečuje splošno pomirjenje, ki je pogoj za srečno življenje. Kralj Haakon je umrl 21 topovskih strelov je v jutru 21. septembra naznanilo norveškemu ljudstvu, da ®0 izgubili svojega kralja. Norveški kralj Haakon VII. je bil najstarejši sedanji vladajoči kralj. Dočakal je 85 let, od teh 52 kot norveški kralj. Njegov naslednik je sin Olav z imenom Olav V. Umrli kralj Haakon je bil danskega popekla. Že kot ll-leten je pristopil k mornarici in postal tako mornariški častnik. 1*0 razpustitvi združenja Švedske in Norveške je Storting ponudil kraljevsko kro-Jn> mlademu princu Haakonu. Haakon pa je hotel vedeti tudi za mnenje svojega ljudstva in je sklical plebiscit. Po dobljeni zmagi je dne 25. novembra 1906 slovesno vkorakal v Oslo, takrat Kristjanijo. Med drugo svetovno vojno je kralj Haakon Zavrnil Hitlerjev ultimat in ni hotel prepustiti oblasti Quislingu. Leta 1940 se je 'z vso vlado umaknil v London, od koder Je nadaljeval boj za svobodo. Po osvoboditvi ga je norveško ljudstvo navdušeno ln hvaležno sprejelo. Dan po obisku angleške kraljice Elizabete, s katero je bil tudi v sorodstvu, si J® zlomil stegnico in ob jesenskem vremenu in ob raznili cerkvenih shodih v goriški okolici. Toda briško grozdje in napovedan nastop Slovenskega odra iz Trsta z igro Deseti brat sta privabila 22 septembra kar ogromno množico domačinov in meščanov na prijazni stever-janski hrib med Borovce. Tudi naša inteligenca je bila častno zastopana med gosti m zelo številno. Zaželeli smo si pač vsi malo oddiha in umetniškega užitka pred začetkom jesenskega deževja v lepem gorkem soncu med zelenjem. Naše pričakovanje nas. ni varalo. Po uvodnem pozdravu domačega g. kaplana so nastopili števerjanski pevci najprej z mešanim zborom in med odmorom v igri z moškim zborom pod vodstvom svojega pevovodje g. Hermana Srebrniča. Peli so ubrano in z občutkom, da jih je bilo veselje poslušati. — Seveda smo bili Pa še bolj radovedni, kako se bo predstavil Slov. oder, ki ga večkrat potom naših sprejemnikov poslušamo, na deželskem improviziranem odru s par kulisami in za- grijali. Pa smo ugotovili, da jih vse te nenavadne okoliščine niso dosti motile v njih igralskih podajanjih. Poslušalci so z največjo pozornostjo sledili resnim in šaljivim prizorom, ki so se dogajali pred njihovimi očmi ter se zgražali nad tragično zaostritvijo nasprotovanja med dvema polbratoma, Marjanom in Desetim bratom, ki je privedlo do strela in do odločilnega boja med njima. Nazadnje je pa le navdalo srca gledalcev veselo zadoščenje, da sta se našla dva para, za katera se je v svoji nesebični dobrohotnosti in prirojenem čutu pravičnosti v svojem življenju potegoval potepuški Deseti brat. Hudobneži so bili razkrinkani, poštenjaki pa za vse trpljenje poplačani. Igralcem Slovenskega odra izrekamo vse priznanje in zahvalo, seveda tudi njih režiserju, ki je izborno podal vlogo Krjavlja. Vsi brez izjeme so mnogo pripomogli s svojim odzivom povabilu Slov. kat. prosvetnega društva v Števerjanu, da smo se bogatejši na duhu razhajali na svoje domove. IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI G. IVAN KOVAČ ZLATOMAŠNIK V Št. Vidu na Vipavskem, v sedanjem Podnanosu, kakor so to vas imenovali brezverski nestrpneži nove Jugoslavije, je fia praznik. Žalostne (M. B., 15. t. m., obhajal zlati jubilej svojega duhovništva preč. g. župnik Ivan Kovač. Zla-to mašo jo daroval v prenovljeni župnijski cerkvi °b velikanski udeležbi domačih in tujih vernikov. G. jubilantu je med sv. mašo stalo ob strani nad 20 sobratov, slavnostni govor ,pa je imel msgr. Albin Kjuder, delegat msgr. M. Toroša. G. jubilant je visoko zaslužen za vero ln narod. Vsa goriška škofija ga pozna kot vzornega duhovnika. Med fašizmom si je pridobil obilo zaslug z» slovensko stvar. G. Kovač ima 73 let in je zlasti po duhu še vedno mladeniški. Želimo mu še obilo plodnega delovanja med njegovim ljudstvom. NESREČNA SMRT V Kojskem v jugoslovanskih Brdih se je pri delu pri župni cerkvi ponesrečil tamkajšnji župnik č. g. Edko Ferjančič. Prepeljali so ga takoj v šempetersko bolnico, kjer je umrl. Pokopali so ga preteklo soboto pri Sv. Križu v Kojskem. Bog mu bodi milostljiv. Novi šempeterski župnik V nedeljo 22. sept. t. 1. je prišel v Šempeter pri Gorici novi župnik č. g. Albert Metlikovec. Šempeterska župnija je tako Po dveh mesecih in pol od smrti blagopo-kojnega g. Alfonza Berbuča dobila novega dušnega pastirja. Novi g. župnik prihaja s Cola pri Vi- pavi. Še prej je bil v službi v Lozicah in na Vrabčah. Svojo duhovniško službo je pa začel 1. 1944 v Svetem pri Komnu, kjer je nadomeščal do povratka tamkajšnjega g. dekana in kaplana, ki sta bila z ljudstvom v Nemčiji. Doma je iz Sesljana pri Devinu. Kot ital. državljan bi lahko deloval tostran meje, a iz ljubezni do duš je ostal po priključitvi v Jugoslaviji. Šempeterci so mu priredili veličasten sprejem. Ljudstvu ga je predstavil kot zastopnik ap. administratorja dr. M. Toroša, solkanski dekan A. Simčič. Pred cerkvijo je bil postavljen lep slavolok, ob katerem je čakala velika množica vernikov s svojimi zastopniki, ki so novega župnika pozdravili in mu izrazili vdanost. — Cerkev je bila zelo praznično okiričana. Med sv. mašo je novi župnik z izbranimi besedami pozdravil svoje nove vernike. Pevci so krasno prepevali Bogu v čast in v veselje novodošlega gospoda. Novega župnika naj Bog blagoslovi v trudu in skrbi za duše šempeterske župnije. MIREN PRI GORICI Na septembrsko kvatrno nedeljo je bila velika cerkvena slovesnost na Mirenskem gradu pri Gorici. Tudi komunistični listi so ljudi vabili, seveda le na tombolo in na ples. Tako smo se odločili tudi goriški verniki 'in v dveh avtobusih odpotovali proti Šempetru na blok. Mislili smo, da bo šlo vse gladko, kakor gre v zadnjih mescih na vseh blokih okrog Gorice. Italijanski stražniki so vse hitro pregledali, na jugoslovanskem bloku pa je šlo vse narobe. Konec je bil ta, da smo se morali iz Šempetra peljati nazaj v Gorico in od tam pri Rdeči hiši čez glavni blok. Tudi tukaj ni šlo gladko in ne hitro. Tako smo prišli na Mirenski grad z veliko zamudo, ko je bil glavni del popoldanske službe božje že končan. Zakaj smo morali Goričani to doživeti? Komu koristi tako potovanje z romarji v svete kraje? Ta zgled naj si zapomnijo tisti tržaški godrnjači, ki vedno silijo na skupna romanja v Slovenijo. Čeprav bi komunisti vse obljubili, jim ne moremo verjeti, ker v zadnji uri bo prišlo naročilo in prevoz tržaških romarjev bi naletel na velike težave in sitnosti. Zato svetujemo posameznikom, naj le v majhnih družinskih skupinah pridno hodijo na Sv. goro in drugam, a velikih skupnih romanj v komunistično državo ne moremo organizirati, ker bo vsaka velika verska manifestacija vsaj ovirana, če že ne preprečena! * Na Mirenskem gradu pa je bilo letos za kvatrnico zopet po starem. Mnogo ljudi zjutraj in popoldne, tako da so napolnili lepo obnovljeno cerkev. Od vseh krajev to in onstran meje so prišli in vsi srečni odhajali, da je bilo po dolgih letih zopet kot nekdaj. SLAVJE V KOMNU Kar iznenada so se v Komnu odločili, da hočejo počastiti g. dekana V iktorja Kosa. ki je te dni obhajal srebrni jpbilej svojega prihoda v tamkajšnjo župnijo. Skromni in ponižni g. dekan se je sicer upiral vsakršni slovesnosti, vendar mu je verno ljudstvo v nedeljo 22. t. m. hotelo izkazati na čimbolj slovesen način svojo hvaležnost. Za to priložnost so bili povabljeni vsi bivši kaplani njegovi sotrudniki v teku teh 25 let. Povabilu so se odzvali gg. dr. K. Humar iz Gorice, J. Žorž iz Mačkovelj in V. Črnigoj iz Opatjega sela. Odsotni so bili g. A. Zalatel zaradi bolezni, g. M. Rener, ki je v Ameriki in g. A. Me-tlikovec, ki je bil isti dan umeščen za župnika v Šempetru. G. Peter Pahor, ki mu je pred 25 leti priredil v Komnu sprejem, je pa že v večnosti. Slovesnost je potekla v najlepšem redu. Dobri Bog naj ohrani g. jubilanta še veliko let tako čilega in zdravega, kot je še vedno. POGREB V SOLKANU V soboto 21. t. m. je v Solkanu umrl po dolgotrajni bolezni učitelj Marij Bratuš, brat goriškega kavarnarja Rudija Bratuša. Vsi, ki so v ponedeljek 23. t. m. prišli na pogreb od vsepovsod, so pričakovali cerkveni pogreb, a kako so ostali razočarani, ko ni bilo slišati zvonenja in ni bilo videti ne križa ne duhovnika. Po Solkanu se šušlja, da so sorodniki hoteli izpeljati kompromisni pogreb, to se pravi, da bi na domu in na pokopališču prisostvoval duhovnik, na poti naj bi bil pogreb brez vsakega verskega znamenja. To se pa ni izvedlo v Solkanu, pač pa deloma v Gorici, kajti med tem pogrebom so zvonovi zvonili pri sv. Ignaciju na Travniku. Čudimo se, da se je tako žalilo versko prepričanje znanega pokojnega učitelja. VPmŠOJBTE - ODBOVARJAMO Sosedov sin, kakih 28 let star fant. je bil na zadnjem mladinskem festivalu v Moskvi. Vrnil se je nepopisno navdušen nad vsem, kar je tam videl. Neznanska množina vseh mogočih strojev, ki oprav-Ijajo najbolj neverjetna dela; kljub temu pa ni tam nobenega odstotka brezposelnih. Žito sejejo iz zrakoplovov, krompir odkopavajo s stroji, kosilo delavcem prinesejo s helikopterji itd. Higienske naprave, kopalnice in prhe, to je vse najbolj moderno, kar si moremo misliti. Tudi če so nekateri delavci, zaradi pomanjkanja stanovanj, prisiljeni stanovati v barakah, so njihove barake krasne in udobnev. opremljene z vsem modernim komfortom. Skoro vsak delavec ima svoj ne motor, to ni nič, ampak avto in pa televizijski aparat!! Udeleženci so prinesli sem precej takih aparatov, ki so jih plačali po 45.000 lir. Popoldan po kosilu je bil ta sosedov fant s prijateljem povabljen k neki družini na čaj. Sei'eda sta se oba že prej dobro najedla, ker so bili obali vedno obilni in bogati: v njihovo veliko začudenje pa so jima v tej družini pri čaju servirali nič manj kot 19 »riht«, pri tem se pa še opravičevali, češ naj jim oprostita, ker so tako skromni. ker so vse v naglici pripravili in da včasih pripravljajo veliko več. Iz vsega tega bi človek sklepal, da prebivalstvo v Rusiji naravnost plava v izobilju. Tudi je fant povedal. da tam vsi pijejo vodko, od najstarejšega do najmlajšega, to se pravi tudi otroci! Povejte nam, kako vi mislite o tej stvari, ker se vse to nič ne strinja s tem, kar smo do sedaj slišali o Rusiji. * Kadar kdo Sovjetsko Rusijo hvali, naj jo hvali tako, da mu bodo ljudje lahko verjeli. Sicer s hvalo svoji komunistični stvari bolj škodi kot koristi. To bi lahko vedel omenjeni fant. Če kaj pozna govore tov% Iiruščeva, hi moral vedeti, da je Hroščev sam obljubil sovjetskemu ljudstvu, da hočejo tako gospodariti, da bodo čez nekaj let dosegli standard življenja, ki je v Ameriki. Torej je Hruščev sam priznal, da ga še niso dosegli. Vaš sosed bi pa hotel prikazati, da so življenjsko raven Amerikancev v Sovjetski zvezi že davno prekoračili. Zato so njegove laži predebele, da hi jim mogel kdor koli med nami verovati. krasna in za Tržačane privlačna turistična točka zaradi obširnega razgleda. Ko greš prvič na ta k raški vrh, se ne moreš nagledati: vidiš morje, večji del Krasa in dober del Julijskih Alp. Prav zaradi tega se civilna oblast, zlasti »Ente del Tu-rismo«, zelo zanima za pozidavo porušene cerkvice, ki bi utegnila priklicati še večje število turistov na ta vrh. Načrt za to cerkev je že bil sestavljen pred počitnicami, a ga niso še mogle vse civilne in cerkvene oblasti pregledati in odobriti. Upamo pa, da se bo v kratkem vse. to uredilo in kmalu nato začelo z gradnjo te cerkvice, ki se bo daleč naokrog.videla in spominjala na pretekle dobe verskega življenja naših Kraševcev. Cerkvene oblasti še niso dobile v pregled tega načrta. A zdi se, da ne bodo delale težav in ga bodo čimprej odobrile. Stari ljudje iz Samatorce in Velikega dola znajo še povedati, da je hodil na vrli Sv. Lenarta maševat župnik iz Velikega dola, da so se ostanki porušene cerkvice prenesli v Samatorco in Veliki dol in podobno. A o vsem tem in o čemer govorijo časopisi, bojno bolj točno zvedeli in poročali, ko bodo začeli z delom in bodo natančneje preiskali temelje prejšnjih svetišč. Zgoniški naročnik KG Iz dnevnih časopisov smo izvedeli, da so na vrhu hriba Sv. Lenarta nad Samatorco v zgoniški fari pri izkopavanjih odkrili pod staro razrušeno cerkvico ostanke srednjeveške cerkve. Časopisi pišejo, da so v nižjih plasteh odkrili celo ostanke svetišča iz rimske dobe. Ker stoji ta hrib prav blizu državne meje in je viden daleč na okrog po celem spodnjem Krasu, še posebno na jugoslovansko stran, bi bilo zaželjeno, da bi se cerkvena oblast zanimala in izposlovala na pristojnih mestih, da bi se to znamenito cerkvico nanovo sezidalo. * Vrh sv. Lenarta, ki je bil eden od največjih kraških gradišč (castelliere), je res ofKlaiifia šfeo. Preil nami je sedma številka »Mladike«. Prozo so prispevali: Maks Šah uvodnik Ne bodimo avtomati, Zora Piščančeva črtico Premagana, Peterlin Jože se poslavlja od pokojnega pesnika Zdravka Ocvirka. Pavel Fonda govori o skavtski zaobljubi. Marij Maver črtico Starka iz Istre, Franc Jeza je začel objavljati izvirno povest Moč ljubezni, ki se bo nadaljevala v naslednjih številkah. Ivan Thetierschuh nadaljuje z vzgojnimi prispevki. Poučen je anonimni prispevek Sodobno dekle. Poleg te proze je bogata ta številka Mladike tudi na pesmih, ki so jih prispevali Slavko. Bršljan-ski in pokojni Z. Ocvirk. Ob robu pa prinaša Mladika poročila o reviji Umana. Literarnih vajah, o igri Slovenskega odra Deseti brat, ki so jo izvajali na letošnjem taboru na Repentabru. Sledi še registracija ponovitev SNG. kulturno delo v Globasnici ter spomin na pokojnega pesnika Ivana Zormana. O glasbenih koncertih v Trstu poroča Dušan Jakomin in S. B. o radiu v Celovcu. Lojze Škerl podaja resno besedo o pomembnosti bližajočega se misijona v Trstu. Felicita Vodopivec je. prispevala sestavek Otrok riše. V Razgledih so poročila o letošnjih letovanjih ter beležke iz Perzijskega zaliva in iz življenja na Švedskem. Miranda Zafred zaključuje številko s filmskimi poročili. Na platnicah je nekaj odgovorov na aktualna vprašanja ter literarni pogovori z mladimi sodelavci Mladike. Mladiko krase okusne slike iz vinogradov, pok. Zdravka Ocvirka, linorez Sergija Moženiča, najmanjši iz vrtca, dijaki na izletu, zadnja skupna slika komikov Oliverja in Stanlija ter na platnicah Petkovškov Dom. Mladika si vedno bolj osvaja družine in postaja njih stalen gost. Mirko Filej: polifoničnega in folklornega petja v Arezzu (Nadaljevanje in konec) Drugi dan je bil določen tekmovanju moških zborov. Nastopilo je 15 moških zborov, in sicer 11 italijanskih, dva iz Španije in 2 iz Avstrije. Moški zbori so morali odpeti določeno polifonično štiri-glasno pesem »Aestimatus sum« Tomaža Ludovika da Victoria ter eno na prosto izbrano. Od 15 zborov je prišlo v finale 10 najboljših. V večernem finalnem nastopu je teh 10 zborov moralo spet zapeti dve pesmi: eno določeno od komisije »La mi fa sol fare« Magistra Rofino ter eno na prosto izbrano. Končna ocena komisije je prisodila nagrado sledečim zmagovalcem: Prvo nagrado je dobil zbor »Giovan-ni Pierluigi da Palestrina« iz Camina pri Padovi (dirigent Sergej Cestaro). II. nagrado je dobil zbor »Societa Corale Pisana« iz Pise (dirigent Bruno Pizzi). III. nagrado je dobil zbor »Corale Guido Mo* naco« iz Arezza (dirigent Tomaž Stendar- di). Prav tako kot prvi dan. so tudi drugi •dan zmagovalci dosegli svoj triumf ob burnem aplavzu vseh poslušalcev do zadnjega kotička prenapolnjenega gledališča. Ta a-plavz je imel še poseben prizvok, ker so bili vsi nagrajenci Italijani. Eden izmed teh nagrajencev je bil celo moški zbor iz Arezza. Ko je komisija uvrstila še ta zbor nied nagrajence, si lahko predstavljate kakšno ploskanje je nastalo, zraven so še cepetali z nogami ter kričali na vse grlo. Med Arečani je izbruhnilo neukročeno ve- selje, da so kar zdirjali na glavni mestni trg, kjer je moral Areški nagrajeni moški zbor improvizirati nov koncert v proslavo dosežene zmage.' Ponovno ploskanje, pozdravljanje in napitnice so bile zadnji »salve« v čast areške zmage. Tretji dan tekmovanja je bil posvečen folklornemu petju. Na tekmovanju so lahko nastopili mešani in moški zbori. Vsega skupaj se je priglasilo k tretji skupini 21 zborov, in sicer: devet italijanskih, pet iz Avstrije, 3 iz Nemčije, dva iz Jugoslavije, eden iz Španije ter eden iz Francije. Vsak posamezen zbor je moral zapeti dve na prosto izbrani folklorni pesmi pri prvem nastopu tekmovanja in dve pri finalnem nastopu. V finalno tekmo je prišlo 10 najboljših zborov. Za tretjo skupino tekmovanja je komisija določila štiri nagrade. In te štiri nagrade so po finalni tekmi dobili sledeči zbori: I. nagrado je dobil zbor »Association culturelle et artistique« Branko Cvetkovič, Beograd (dirigent Radomir Petrovič). II. nagrado je dobil zbor »Associazione polifoniea S. Cecilia« Sassari (dirigent msgr. Gino Porcheddu). III. je dobil zbor »Kammerchor der Le-hrerinnenbildungsaustalt«, Krems (Donau, Austrija (dirigent Wilehelm Wolter). IV. nagrado je dobil zbor »Ensainble vocal Stephane Gaillat«, Pariš (dirigent Stephane Caillat). Zamaknjen sem občudoval to mednarodno revijo zborov, ki je šla čez gledališki oder. Vsak zbor se je predstavil v svoji slikoviti narodni noši, ki je s svojo prikupno pestrostjo vzbujala v gledalcih pravo občudovanje in veselo razpoloženje. Med ysemi narodnimi nošami je najbolj učinkovala srbska noša iz Beograda in sardinska iz Sassari. Prikupne so bile v svoji noši tudi stasite dalmatinke iz Splita. Škoda, da Učiteljski zbor iz Ljubljane ni imel svoje slovenske narodne noše! Ko sem jih pobaral, zakaj je niso prinesli s seboj, so mi odgovorili, da žal niso imeli dovolj prostora v avtopulmanu. Po končanem tekmovanju sem se vrnil med to veliko množico pevcev, ker me je gnala velika radovednost, da hi jih vsaj nekoliko pobliže spoznal. Zvedel sem, da so vsi ti pevci diletanti in prostovoljci. Eni so mi zatrjevali, da so kmetje in delavci ter mi kazali svoje žuljave roke; drugi spet so mi odgovarjali, da so študenti in akademiki; tretji, da so učitelji ali profesorji itd., skratka, pevci zbrani iz vseh sestavnih elementov narodnega občestva: od preprostega delavca pa do na- ohraženega intelektualca. Vesel sem dejstva, da je glasba tista sila, ki zmore zajeti najširše plasti ljudstva ter nuditi narodu možnost, da se more ohraniti kot celota ter si s kulturnim udejstvovanjem lahko zagotovi svoj obstoj. Tudi z nekaterimi dirigenti zborov sem govoril. Njim sem posvetil posebno paž-njo, ko so na dirigentskem pultu vodili svoje pevce. Dirigentov je bilo, rekel hi, vseh vrst: od laikov do duhovnikov in celo redovnikov. Nekateri so bili mladi, drugi starejši; eni bolj izurjeni, drugi manj okretni; spet nekateri zelo dinamični, drugi pa bolj umirjeni. Vsak dirigent pa je imel Še osebno svojstveno linijo dirigiranja, in sicer tako, ki mu je pač uro-jena ter izvira iz več ali manj umetniško dozorele osebnosti. Po mojem skromnem mnenju pa mora dirigent biti duša zbora. Privabiti mora iz srca ipeveev živo pesem, blestečo v vsej umetniški lepoti, jasno v svoji harmonski strukturi in stilnem osnutku, elitno dozi- rano v svoji dinamiki, pravilno umirjeno v svoji ritmiki ter ekvilibrirano v sozvočju posameznih glasov. Kajti če nekaj od vsega tega manjka, potem ne more nuditi vse tiste bogate umetniške lepote, ki jo je izlil vanjo umetnik-glashenik. ko jo je komponiral. In prav to so bili umetniški pogoji, na katere se je ozirala mednarodna komisija, ko je ocenjevala izvajanje poli fon ičn ih in folklornih pesmi posameznih zborov na tekmovanju. Ustavimo se sedaj na kratko še pri zborih. Zelo me je mikalo, da hi poizvedel nekoliko podatkov o življenju in delovanju tega ali onega zbora, ki je prišel na tekmovanje. Posrečilo se mi je, da sem se razgovarjal z raznimi člani Učiteljskega zbora iz Ljubljane. Po tem, kar sem od njih zvedel, so ta dekleta in ti fantje vredni našega najglobljega spoštovanja za vso idealno ljubezen, ki jo čutijo do slovenske pesmi; vredni so največje pohvale za ves trud in napor, ki ga prostovoljno žrtvujejo za proevit in razmah zbora. In težav imajo nič koliko! So učitelji in profesorji, in vendar najdejo dovolj časa za pevske vaje; razpršeni so po celi Sloveniji, in vendar si poiščejo primeren skupni kraj, da lahko vadijo. In kadar vadijo, vadijo po sedem ur na dan. Da lahko več opravijo pri teh vajah, dirigentu pomagajo korepetitorji. In finančno stanje? Nihče jim ničesar ne da, sami prispevajo za vse potrebe. Jasno je, da takim pevcem ne more izostati uspeh! Na tekmovanju v Arezzu so dosegli drugo zavidljivo mesto od 46 tekmovalnih zborov, pa bi jim morali — po mojem mnenju — prisoditi prvo častno nagrado. Vsekakor je bil trud obilo poplačan in s častjo ovenčani so se lahko ponosno vračali v domovino. Drugi zbor, s katerim sem se pobliže seznanil, je bil moški zbor »Giovanni Pierluigi da Palestrina« iz Camina pri Padovi, ki je dosegel prvo nagrado v drugi skupini. Večina članov tega odličnega zbora je delavskega stanu. Za vzdrževanje zbora nekaj sami prispevajo; vse ostalo pa jim poskrbijo njihovi dobrotniki in somišljeniki. Njihov dirigent je odličen pevovodja. Ko sem ga povprašal, kako je mogel spraviti pevce do takega prvovrstnega petja ter tako elitno ubranega izvajanja, mi je dejal, da je izvršil najprej drastično selekcijo glasov ter nato podvrgel pevce k najstrožji discipliniranosti. Zaradi takega postopanja je marsikateri član zbora odletel ali — mi je zatrdil — da ni bilo druge izbire, če so hoteli tudi oni priti na tekmovanje ter upati na kakšno nagradno oceno. Ko sem prvič slišal njihovo petje na tekmovanju, sem se jim po nastopu približal in sem jim zagotovil, da bodo dosegli prvo nagrado. In sem jim točno prerokoval! Ko so jo res dobili, me niso več ipustili pri miru. Imenovali so me »il re-verendo profeta di buon augurio« in so me obsipavali z vso prijaznostjo ter me izvabljali na kozarček rujnega ali čašico črnine. Naj končam, čeprav hi lahko še marsikaj zanimivega povedal. Ali kot poslednjo misel naj povem še to: Kako bi bilo častno za nas Goričane, ko bi tudi mi ustvarili na Goriškem tak reprezentativen zbor izbranih pevcev, da hi lahko častno nastopal na mednarodnih tekmovanjih ter pokazal, da tudi na Goriškem živi mali narod, ki ljubi svojo pesem ter goji svojo kulturo in želi doprinesti k evropski kulturi tudi svoj skromni delež. Bog daj, da hi se le res tako zgodilo! Nedelja za duhovniške poklice Na rožno vensko nedeljo bo po naših ilu-hovnijah goričke nadškofije nedelja za naše duhovniške poklice. Vse vernike toplo vabimo, naj na to nedeljo, prvi petek in prvo soboto veliko molijo v ta namen in naj tudi pomagajo kot običajno z miloščino. Duhovnik je kliear k Bogu in vodnik ljudi po pati. ki vodi k časni in večni sreči, zato pomagajmo pri delu za duhovniški naraščaj. Seja občinskega odbora Na zadnji seji občinskega odbora v Gorici so na dnevnem redu sprejeli sledeče sklepe: odobritev stroškov za socialno pomoč v znesku 4,200.000 lir, poravnavo o-lirokov za zdravljenje ubožnih bolnikov v civilni bolnišnici v Gorici za mesec junij in julij, odobritev 142.000 lir bolnišnici usmiljenih bratov v Gorici, za ojačenje razsvetljave na goriškem Travniku 4 milijone in 300 tisoč lir. V ta namen bodo na trgu namestili štiri bronaste kandelabre z močnimi žarnicami, tri nove kandelabre pa bodo dodali na pločnikih. Tako bo trg zadostno razsvetljen. Nadalje so odborniki razpravljali o gradnji novih šol, za katere je predvidenih 84 milijonov lir. Odobrili so sledeče načrte, katere bodo poslali še pooblaščenemu ministrstvu za dokončno odobritev: osnovna šola s petimi učilnicami v ulici Rota — 21 milijonov, osnovna šola v ulici Ri-stori s petimi učilnicami — 23 milijonov, otroški vrtec v ulici Corsica — 20 milijonov, telovadnica za osnovno šolo v ulici Cappuccini — 20 milijonov. Odborniki so proučili še nekatera šolska vpašanja, zlasti vprašanje strokovnih šol. Pevma V nedeljo 22. t. m. je v naši vasi umrla Karolina Mikluš, v častitljivi starosti 90 let. Bila je .najstarejša žena v vasi in daleč naokrog ter tudi dolgoletna gospodinja znane trgovine Mikluš. Kako je bila priljubljena, je pokazalo tudi to, da jo je pri pogrebu spremljalo izredno veliko število ljudi. Preostalim sorodnikom naše iskreno sožalje. Sv. birma v Rupi V nedeljo 22. t. m. je bila v Rupi lepa slovesnost, ki je rupenska cerkev do sedaj še nikdar ni doživela. Saj je bila ta cerkev do druge svetovne vojne le podružnica mirenske župnije, od takrat naprej pa je postala samostojna duhovnija. Napovedana je bila za isti dan prvič sv. birma v popoldanskih urah. O. nadškofu so šli domači in pečanski fantje z motorji naproti do mirenskega bloka, kjer so ga na meji d uh ovni j e kot prvi pozdravili in so njegov avto nato spremljali v vas do slavoloka. Tu ga je pozdravil domači župnik, neki fant in v i-jnenu mladine mala deklica, ki mu je izročila lep šopek. Nato se je razvila procesija vsega ljudstva v cerkev sv. Marka, ki je sicer majbna, a je bila lepo okin-ča-iia za ta dan. Nadškof je lepo nagovoril vernike in birmance ter jim je obljubil, da se jih bo spomnil pri Materi božji v Lurdu, kamor bo ta teden romal. Njegov pozdravni govor je g. župnik iz Zdravšeine prevedel v naš jezik. Po opravljeni sv. birmi je visoki nad-pastir pregledal cerkev in zakristijo, nato je še v vasi blagoslovil fantom njih okrašene motorje, ki so jih oni ob slovesu zasedli in spremljali nadškofa zopet do meje župnije. Naj izrečemo dolžno zahvalo vsem fantom, dekletom in cerkovniku, ki so se res potrudili, da so vas in cerkev dostojno okinčali, pa tudi cerkvejiim pevcem za njih lepo in ubrano petje. Naj jim bo v zadoščenje, da je bil nadškof vsega tega zelo vesel in da ibo tudi (birmancem in njih domačim ostal ta dan v najlepšem spominu, ko se je v cerkvi sv. Marka prvič delila sv. (birma. Lep uspeh tržiških ladjedelnic V tržiških ladjedelnicah so v teh dneh dogradili potnišjto-tovorno ladjo na turbinski pogon »Ausonia«; dne 23. septembra je odplula na prvo turistično potovanje po Sredozemlju. Dodeljena 'bo redni progi Trst-Egipt. Svojo prvo vožnjo na tej progi bo nastopila dne 12. okto»bra. »Ausonia« lahko sprejme na svoj krov, poleg precejšnjega blaga, še 529 potnikov. Opremljena je najmoderneje; v vseli prostorih ima naprave za umetno klimo in stabilizatorje, ki bodo ublažili neprijetno zibanje. Jazbine OBVESTILO BIRMANCEM IN STARŠEM V KRAJU IN OKOLICI Ker je županstvo odložilo zadevo ureditve prostora okrog nove jazbinske cerkve, oziroma ni na dve tozadevni vlogi vika- Imenovanje Msgr. Kazimir Rovis, župnik v Skednju je bil imenovan te dni za kanonika sholastika pri Sv. Justu. Dobremu inonsignor-ju iskreno čestitamo. Odpotovali so v Avstralijo V soboto 21. septembra je odpotovalo z ladjo »Flaminia« v Avstralijo nadaljnih 586 izseljencev. Med njimi je 312 madžarskih beguncev, ki so prišli v Trst iz begunskih taborišč v Jugoslaviji, ter 272 italijanskih delavcev. Med temi slednjimi je tudi 70 Tržačanov ter 25 Goričanov. Poslovili so se od rodne grude, ker jih ta ni mogla več preživljati. Na tujem si bodo ustvarili nov dom. Želimo jim. da bi jih tujina ne razočarala bolj. kakor jih je razočarala domača zemlja. Sv.Ivan Pretekli dve nedelji smo imeli v naši župni cerkvi dvoje zelo lepih in redkih slovesnosti. Dne 15. septembra je prejel sveto jpašniško posvečenje č. p. Alojzij Sion, oblat Brezmadežne, rojen v šentjakobski župniji, ki pa že več let prebiva pri Svetem Ivanu. Tega svetega obreda, ki ga je izvršil prevzV. g. škof tržaškli, se je udeležila velika množica. V isti župni cerkvi je eno nedeljo kasneje pel g. novomašnik svojo prvo slovesno mašo. Mladi redovnik rijskega urada Jazbine sploh ni e pismeno odgovorilo, se mora tudi otvoritev nove cerkve slovesno odložiti na nedoločen čas. Razočarane birmance in starše naj pomirijo pristojni, kdor je kriv! Gospod vikar veliko del sajn izvrši. Prav vsega pa ne zmore sam. Števerjan V petek zvečer so se naši fantje in dekleta s pesmijo in voščili poslovili od Alojza Gravnarja, predsednika občinske dobrodelne ustanove, ki je v soboto dopoldne odpotoval iz Trsta proti Avstraliji. Težko nam je bilo pri srcu, ker smo se zavedali, da izgubimo zmožnega in dobrega mladeniča, ki bi še utegnil veliko koristiti naši občini. Želimo mu vse dobro v novi domovini ter izražamo upanje, da ga bomo spet videli v Števerjanu. Sovodnje Na občinski seji 13. 9. je bilo odobreno: nabava kuriva in šolskih potrebščin, povišanje plače dvema uradnikoma, posojilo pri državni blagajni za graditev otroškega vrtca v Rupi, kjer bo začelo delo poleti; oskrba poštnega urada v So vodu j ah; toži-tev tvrdke Caprara iz Gorice za poškodbe mosta čez Vipavo: dve prodaji obč. zemljišča; nagrada šolski postrežnici; plačevanje bolniških stroškov Cotič Katarini in sestrama Koncut; dogovor s Kmečko bolniško blagajno za stroške nalezljive bolezni; asfaltiranje ceste Gorica-Sovodnje-Gabrje-Sagrad; prodaja topolov in saditev topolov. Svetovalec Černič iz Rupe je predlagal, naj bi občina sama prevzela sajenje topolov s pomočjo delavskih centrov, ker hi si občina prihranila lepe denarce. Vsi svetovalci so predlog odobravali, zato se je razprava prenesla na prihodnjo sejo kot tudi zadeva o znižanju trošarine na meso. je namenjen za misijone, in sicer odpotuje že koncem oktobra v Laos (Indoiki-na), kakor je povedal slavnostni govornik č. g. Lojze Zupančič, novomašnikov sošolec, v obeh deželnih jezikih. Zelo lepo so peli med mašo tržaški bogoslovci premakljive dele in domači pevski zbor Perosije-vo mašo. Pri običajnem ofru je dal novomašnik v poljub svoj misijonski križ, s katerim je pri popoldanski slovenski službi božji podelil novomašniški blagoslov. Četudi je rodom Italijan, je pri večernicah pokazal, da čisto gladko čita slovenščino. Slovesnost je bila sama na sebi nazorno vabilo za duhovniške poklice in poziv k misijonskemu sodelovanju;. Mlademu gospodu želimo dolgotrajnega in uspešnega delovanja na misijonskem področju in želimo, da bi našo župnijo tudi pozneje kdaj obiskal, da v nas ojači zanimanje za misijonsko delo svete Cerkve. * Rojan Preteklo sredo 25. septembra sta praznovala zlato poroko g. Majcen Jožef in gospa Marija. V Opatjem selu sta si obljubila večno zvestobo, potem pa sta vedno živela v Rojanu. Z lepega doma na Scali Santi gledata na mesto. Kljub precejšnjemu številu let sta Še oba mladostno sveža. Marsikateri mož v najboljših letih zavistno gleda na g. Majcena, kako z lahkotnim korakom hiti proti domu. Vsako jutro prihiti v našo župno cerkev, streže pri sveti maši, prejme sv. obhajilo in se potem z radostnim obrazom vrača domov. Če njega zjutraj ni v cerkev, je znamenje, da je zdoma ali da je bolan. Prav zadnje dni je nekoliko zbolel, da ni mogel priti v cerkev, da bi se pred oltarjem Bogu zahvalil za vse milosti preteklega življenja. Ob zlatem jubileju želimo srečnima zakoncema, da bi ju Bng ohranil še mno"o let med nami, g. Majcenu pa še posebej, da bi hitro ozdravel. Skedenj Bližamo se misijonu. Vodil ga bo znani gospod Jože Vidmar od 5. do 13. oktobra. Misijon je za nas prilika ko bomo lahko pokazali, da smo še zvesti svojim najlepšim idealom, idealu trdne vere in močnega zaupanja v Boga in Cerkev. V naši župniji opažamo po tej vojni preveč mlačnosti, ki nam prinaša toliko škode v verskem kakor tudi v narodnem oziru. Cerkev naj nam ostane kot najtrdnejša opora v iskanju naše časne in večne sreče. Zborovanje otrok na Opčinah Ob začetku novega šolskega leta se bodo zbrali otroci, ki obiskujejo Marijine vrtce in nedeljski krščanski nauk, na Opčinah. V dopoldanskih urah bodo imeli šolske sv. maše v domačih župnih cerkvah, popoldne ob dveh pa pridejo pred opensko župno cerkev. Tam bodo imeli najprej kratek blagoslov, nato pa v Marijanišeu prireditev z raznimi prizorčki, petjem, zabavnimi filmi. Lahko se bodo tudi poigrali na lepem dvorišču. Čakala jih bo tudi malica. Otroci bodo prišli s svojimi kateheti, ali z gospodičnami, ki jih vodijo pri sestankih. Otroci, pridite v velikem številu! Čim več vas bo, lepše bo! R A J B E L J Pred kratkim smo imeli rudarji zopet borbo. Saj smo v KG že poročali, kako je tu pri nas od lanskega leta, ko snjo dobili nove gospodarje. Od takrat se je marsikaj spremenilo na slabše. Zlasti vpliva na ljudi negotovost dela. Zato so nas številni, posebno mlajši rudarji že zapustili in si po svetu šli iskat bolj sigurnega kruha. Ali kriza s tem še ni rešena. Že zopet nam je zagrozil z odpustom 50 delavcev. Lani smo pisali, da so iz notranjosti rudnika dali na dan večje število delavcev, posebno starejših in izkušenih rudarjev, ki so bili seveda tudi bolj onemogli. Že takrat smo si rekli, da se je začel sistem čistk. Sedaj pošljejo izčrpane konje na dan, potem se jih bodo že na kak način rešili. Bilo je razvidno, da novi gospodarji niso socialno čuteči ljudje, temveč le trust monopolistov, ki izkoriščajo človeka po človeku. To je pozneje postajalo vedno bolj očito. Tako so torej zadnji čas zagrozili z odpustom 50 delavcev, ki so jih lani poslali iz notranjosti rudnika na dan. Do-garali so konji, zato naj gredo. Notranja komisija in sindikati so se takemu početju uprli. Prišlo je do pogajanj, ki so se vršila v Vidmu. Ker niso privedla do nobenih zaključkov, je posegel vmes videmski prefekt. Po njegovem posredovanju je prišlo do kompromisne rešitve. Delodajalec je pristal na to, da dovoli do konca meseca septembra, naj prostovoljno gredo v pokoj oni, ki želijo. Dobili bodo odpravnino 450 tisoč lir moški in 400 tisoč lir ženske, če so družinski poglavarji. Ostali dobe 250 oziroma 200 tisoč lir. Če bi se pa ne javilo zadostno število prostovoljnih odpust-nikov z dela, se bo delovni urnik s 1. okt. skrajšal ta vse na 40 ur tedensko in seveda se bo temu primerno zmanjšala tudi plača. Sindikati so pristali na to kompro-misno rešitev, ker hi iz morebitne stavke imeli še večjo škodo in ker nam ostane stavka se vedno obrambno orožje, ki se ga lahko poslužimo pozneje. Tako vidite, naše težko življenje postaja se težje, ker imamo opravka z gospodarji? ki nimajo srca za delavca. J 'rnnai Radio Trst A I\edelja, 29. septembra: 10.00 Prenos maše iz cerkve sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 17.00 Slovenski zbori. — 20.30 Mozart: DON JUAN - 1. dejanje. 30. sept. 12.00 Lovčevi zapiski: »Kako je končal rogač^potepač«. — 18.55 Koncert pianistke Mirce Sancinove. — 19.15 Radijska univerza — Kako nastaja dnevnik? »Kratka zgodovina dnevnika«. 21.45 Izbrani listi iz slovenske književnosti: Janez Mencinger: Abadon. 22.00 Mozart: DON JUAN — 2. dejanje. 1. oktobra: 19.15 Zdravniški vedež. 21.00 Sabatino Lopez: SONCE V OKT0-BRU, igra v 3 dej. — igrajo člani Radijskega odra. 2. okt.: 12.00 Opoldansko predavanje: Avstralski plevel prerašča afriške puščave. — 19.15 Ivo Zor: Zgodbe za otroke od osmih do mojih let: »Povest o maleau fizelcu, ki je velik gospod«. — 21.00 Obletnica tedna — »Sv. Frančišek Asiški«. — 22.00 Iz italijanske književnosti — O pisateljskem delu Umberta Sabe. 3. okt.: 19.15 Radijska univerza: Evropska kolonialna ekspanzija — »Veliki umik imperijev«. — 21.00 Dramatizirana zgodba — D. Saveri: KATERI IZMED TREH? 10. zgodba: »Zadnja postaja«. — 23.00 Chopinovi valčki in mazurke. 4. okt.: 19.15 Žena in dom. — 21.15 Velika dela slavnih mojstrov. — 22.00 Večerni pogovori F. Carneluttija. 5. okt.: 12.55 Domači odmevi. — 16.00 Radijska univerza — Psihologija živali. 18.30 Oddaja za najmlajše — L. Debelli: MIRJANA IN RIBICA ZLATOREPKA. — 22.00 Dvorak: Simfonija št. 5. o b v e s T I L A GLASBENA ŠOLA SLOV. PROSVETNE; MATICE V TRSTU. Vpisovanje gojencev v Glasbeno šolo je pričelo in traja dalje dnevno od 10. do 12. in od 16. do 18. ure v ulici Machiavelli 22 II., kjer dobite vsa tozadevna pojasnila. Pouk bo za vse orkestralne in solo-instrumente s teorijo glasbe vred. ŠOLSKA SV. MAŠA za začetek šol. leta 1957-58 za osnovno šolo »Mali dom« v Gorici bo 1. oktobra ob 8V'2 pri Starem sv. Antonu. Ob 8h morajo biti vsi šolski otroci zbrani v šoli vsak v svojem razredu. RAVNATELJSTVO Drž. nižje industrijske strokovne šole s slovenskim učnim jezikom v Trstu obvešča, da se bo pričel redni šolski pouk v ponedeljek dne 7. oktobra t. 1. ob 8. uri. Šolska maša bo v soboto dne 5. oktobra ob 9.30 v rojanski župni cerkvi. OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 7°/» davek na registrskem uradu. Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici Wilhelm Hiinermann: 23 lAla božjili okopih Resnična povest prevedena z dovoljenjem založbe Herder »Potem tega ni napravila iz slabega namena,« je odgovoril duhovnik brez obotavljanja. »Sedaj pa pripravi oltar! Ljudje prihajajo!« Malo pozneje je Peter Colidrin začel vstopno molitev. Zbor žen in deklet je pel pesem: »Vrni se, grešnik, ker kliče te Bog!« Robertu je bilo, kot da je božja roka potrkala na njegovo kljubovalno srce. Ko je duhovnik pri oltarju končal evangelij, je v cerkvi nenadoma nastal nemir. Neki mož se je prerival med ljudmi, da bi prišel k oltarju. Vsi prisotni so se mu plaho umikali. »Zapriseženi!« so šepetali drug drugemu. Nevolja je rasla; postala je glasno, jezno mrmranje. »Kaj hoče zapriseženi tukaj ?« Peter Cotidrin je prekinil mašo in se obrnil. Ljudje so čakali, da bo odpadlega duhovnika pognal. Gledal pa je nesrečnega sobrata, ki se je pred oltarjem obrnil k množici in počasi dvignil roko. Tedaj je postalo v skednju neznansko tiho. .»Katoličani iz Montbernage,« je začel zapriseženi s tresočim se glasom. »Razumem vašo nevoljo, ko vidite na tem mestu mene, zapriseženega, odpadlega duhovnika. Toda prišel sem, da tu pred cerkveno občino, v katero sem se vrinil, javno spoznam svojo zmoto. Pred vami vsemi slovesno preklicujem svojo prisego. Ta svoj namen sem pismeno sporočil okrožnemu poveljniku v Poitiers in generalnemu vikarju Brunevalu. Sedaj želim samo še, da bi se pokoril za svoj greh, če Bog hoče, z žrtvijo svoje krvi in svojega življenja.« Globoka ginjenost je prešinila vse v revni božji hiši. Mnogi so jokali; celo možje so imeli solze v očeh. Pater Dodain je pa nadaljeval: »Če me vprašate, kaj me je nagnilo k temu koraku, potem vedite, da eno leto ni bilo v Montbernage nesrečnej-šega človeka od mene, odpadlega duhovnika. Toda samo moja nesreča bi me ne bila pripeljala do te izjave. Strahopetnost, zaradi katere sem bil v svojem duhovniškem življenju tako beden, bi me bila zadržala. Včeraj pa je Bog poslal svojega poslanca. K meni je prišla neka mati. Njenim besedam se nisem mogel ustavljati. Sedaj sem tukaj. Prosim vas: Ne pahnite me od sebe! Ako vam pa bom smel kakor koli služiti kot duhovnik, potem bo najbolj goreča želja mojega življenja izpolnjena.« Tedaj je kljub svetemu prostoru veselje glasno privrelo iz vseh src. Peter Coudrin je pohitel k izpreobrnjenemu sobratu in ga ves solzen objel. Najsrečnejša je pa bila gotovo dobra gospodična Gauffreau. Nihče ni vedel, koliko žrtev in koliko molitev je darovala Bogu zaradi tega duhovnika. Ko se je po sveti maši vračala'domov, je stopila h gospe Bernardovi in ji zašepetala: »Ah, ljuba gospa Gasta, pošljite mi še dve zelnati glavi, kajti tudi pater Dodain bo stanoval pri meni. Sem že govorila z njim.« »Da, da!« se je smejala gospa Bernardova. »Poslala vam jih bom. A to pot ne bo nič stalo.« »Dobre so,« je rekla mala gospodična. »Sedaj pa moram počakati patra. Šel bo kar takoj z mano domov.« Komaj je bila gospa Bernardova spet sama, ko je neka deška roka začela iskati njeno roko; nek deški glas je goreče zašepetal: »Odpusti, mati!« Gospa Bernardova je smehljaje se pritisnila svojega dečka k sebi in rekla: »0 ti neumni fant, ti neumni, neumni fant!« Čudno! Fantu se je zdelo, da mu mati še nikoli ni rekla besede večje ljubezni. Robert je potem nekje iztaknil tudi Martina. Tudi tu je moral prositi za zamero. »Odpusti, da sem te tako namlatil!« Oni se je pa le zasmejal. »Ah, kaj! Prvič sem ti vse pošteno povrnil in drugič bi si morala oba mirno dati še nekoliko klofut. Takšna osla sva bila.« »Prav imaš, Martin,« je pritrdil Robert Bernard iz vsega srca. ( Nadaljevanje}