174
Poučni in zabavni del.
Potopisne črte.
Iz Ljubljane v Ljubljano,
Spisuje J o s. Levičnik. (Dalje.)
Iz zakristije podal sem se v znotranje samostanske prostore, da se poklonim ondi č. g. o. P. F. Bila sva si v mladinskih letih dobra znanca. On je kmalu po viharni dobi leta 1848. vstopil v frančiškanski red, in se od takrat nisva več videla. Ko se mu predstavim, kedo da sem, me je sprejel prav prijazno. Med mnogo drugim pogovarjala sva se tudi o dobrih starih znancih, katere je pa, — žali! že do malega zagrebla grobarjeva lopata. Ker me je posebno mikal in zanimal razgled iz „Fortece", okroglega in na vrhu obzidanega vrhunca, ki se vzdiguje ob kraji samostana in nekako v sredi njegovega vrta, prosil sem č. g. prijatelja, naj me pospremi tja gori. Se ve, da je rad vstregel moji prošnji. Razgled iz „Fortece" je pač v resnici pravi lepovidek. Tik pod manoj v podnožji griča razširjal se mi je Sušak. Ne verjel bi skoraj človek, da se je v malih letih zasulo toliko morja, in s tem pridobilo se toliko stavbenih prostorov za ta reški predkraj, ki ima, kakor sem prilično že omenil, namen: sprejeti s časom iz Reke le sem potisnjene Hrvate. K desni od Sušaka neposredno naprej razširja se, — a še v dokaj večjej obširnosti — mesto Reka na kar nerazumljivi način. Za cele vrste ulic, trgov, palač in raznih poslopij pridobilo se je prostora s zasipanjem morja. V ladjestaji zibalo se je v morski gladini brodov skoraj brez števila. Kaj bi ne, saj je ta še manj kot javna tajnost, da Reka želi in hrepeni, — če ji bo le moč, prekucniti Trst, postaviti ga v senco, ponižati ga, a sebe pa povzdigniti v prvo pomorsko mesto ob Adriji. Kakor velikanska morska planota razlival se je dalje v podnožji pod manoj Kvarnerski zaliv, zavzemajoč prostora okolu 40 morskih milj; onkraj njega razprostirala se mi je tužna Istra s svojo visoko Učko goro (Monte maggiore); kazale se mi dalje: Ika, Moščenica, Lovran in svetoznana Opatija (Abacija). K levi vzdigovala sta se iz morja velika otoka Krk in Črez. Mimo teh dveh otokov polje k desni skozi tako zvana „Velika vrata" morski pot proti Pulju in Trstu, k levi pa skozi „Mala vrata" na Senj in dalje proti Dalmaciji. Tudi razgled na trsatski trg, ki šteje nad 100 hiš, in na razvalino starega frankopanskega grada od tod je prav zanimiv.    Proti izhodu pa se razširja, po
175
višinah sicer prikrito, a zgodovinsko sloveče Grobniško polje. L. 1601. pridrvilo se je bilo mnogo Turkov v te kraje, in vtaborilo se na imenovanem polji. Nameravali so oropati trsatsko svetišče. Toda Marija se je bila sama postavila samosilnikom v bran. Nastal je bil tako strahoviti vihar z dežjem, kakor bi ga razlivale od nebes čeznatorni moči. Turke je prevzel siloviti strah, vsi preplašeni so pobegnili, zdaj so pa vdarili za njimi še Hrvatje, ter jih mnogo polovili in pobili.
Vrnivši se iz „Fortece" zopet v samostan, poslovil sem se od mojega starega č. g. o. znanca. Bival je sicer oni čas še neki drugi č, g. o redovnik na Trsatu, s katerim  sem tudi  pred  nekoliko  leti večkrat  prijazno ob-
v
čeval v Skofji Loki. Kot misijonar je on poznej prehodil mnogo sveta, bil menda dvakrat v Ameriki, pozneje pa se vrnil na Sv. Trsat, kjer biva baje še zdaj. Prepozno sem bil vendar zvedel za to, in ga toraj nisem zamogel pozdraviti. Nekam me je sicer še močno mikalo, namreč na razvalino starega Frankopanskega grada in v njej pri-zidani novi gradiček sedanjih vlastnikov iz visokorodne obitelji grofov Nungent-ov. O neki prejšni priliki sem bil ta gradič obiskal, in moram priznati, da mi je služujoče osobje vse prav rade volje razkazalo. Po sobah je videti mnogo zgodovinskih slik in stare oprave, po dvorišču je razpostavljenih mnogo starinskih kamenov in zelo umetno izklesenih kamnitih kipov iz rimljanske dobe, v kapelici pa, ki je bila vsaj takrat vsa z črnim suknom prepre-žena, počivajo trupla slovečega avstrijskega maršala grofa Lavall Nungent-a, njegove soproge in hčere. (Pred letom 1848. je bil imenovani maršal en čas zapovedni general (komandirender General v Gradcu, in bila mi je slučajno nekdaj prilika, viditi ga osebno v Ljubljani, kamor je bil prišel nadzorovat vojaščino.) V kapelici se zdaj baje ne mašuje. Kakor sem že omenil: rad bi se bil še enkrat ogledal vse to, a zmanjkalo mi je v to potrebnega časa.
Preden se poslovim od Trsata, naj povem še to, da je bil on o Valvazorjevem času nekako ena izmej mejnih trdnjav (Grantzhaus) vojvodine Kranjske ob Jadranskem morji. On (Valvazor) sicer po drugi strani to nekoliko zanika, pravi pa vendar, da dežela vzdržuje kot stražo ondi nekoliko vojakov in da ima tudi drugo osobje raznovrstne izdatke.
Približal se je bil poslednjič čas mojega odhoda s Sv. Trsata. Kakor so moji prvi koraki o prihodu na znamenito višino odmenjeni bili obiskovanju slovečega Ma-rijnega svetišča, ravno tako sem se cb odhodu šel še od njega poslovit. Ponovil sem še enkrat vsa moja priporočila in prošnje, zlasti pa ono, ki jo tako rad izražam o ločitvah od božjepotnih krajev: da bi jih vsaj še enkrat v življenji obiskati zamogel!
Zdaj pa: z Bogom! sv. Trsat! Srčno bi me veselilo, ko bi te moje skromne črtice privabile še mnogo novih božjepotnikov iz naše Slovenije na Tvoj milosti-polni kraj!                                                (Dalje sledi.)