ZGODOVINSKI ČASOPIS XXX 1976/1—2, s. 37—46 37 Miroslav Kokolj RAZVOJ OSNOVNEGA ŠOLSTVA V PREKMURJU DO 19. STOLETJA Nekdanja tisočletna pripadnost Prekmurja k Ogrski je zapustila na njem svojstvene socialne in kulturne posledice. Samorodni pojavi slovenskega na­ rodnega organizma so se v nesvobodnem sožitju in nenehni odvisnosti prila­ gajali in mešali z vplivi v fevdalni državi organiziranega madžarskega ljud­ stva. Življenjska sila tega organizma pa je bila hkrati dovolj odporna, da v medsebojnem oblikovanju le ni povsem podlegla močnejšemu, marveč v do­ bršni meri ohranila znake svoje individualnosti, predvsem svoj ljudski jezik. Prav ohranitev jezika v tujem vladajočem okolju pa je odločilno pomenila pri uvajanju otroka v svet odraslih — v šolstvu. Od tod posebnost razvoja prekmurskega šolstva, ki se ni razvijalo kakor na ostalem Slovenskem po stopinjah šolstva v notranjeavstrijskih deželah.1 Tudi ga ne moremo enačiti z razvojem šolstva Ha Ogrskem sploh, kajti v našem primeru je šlo za slovenske otroke, ki so lahko osvajali osnovno znanje le iz slovenskih knjig in s posredovanjem učiteljev, veščih slovenščine. Razliko­ valo pa se ni le glede na učni jezik, marveč tudi v gmotnih okoliščinah, ki pogojujejo nastanek in razvoj šolstva. V primeri z vodilnim narodom so bili Slovenci na Ogrskem ovirani z vrsto ustaljenih gospodarskih, socialnih in političnih preprek. Zato je njihovo šolstvo praviloma moralo zaostajati v raz­ voju za šolstvom razvitejših predelov Ogrske tako v dobi fevdalizma kakor tudi za kapitalizma, saj tamkajšnje slovensko ljudstvo ni imelo svojih fevdalnih veljakov niti svojega meščanstva. Zlasti je neenak položaj postal očiten po 1 Glavna literatura: Zvonimir Bartolić, Hrvatsko-slovenske veze u doba protestantizma, Zbornik Stefana Kiizmiča, Murska Sobota 1974. — Berend-Hanok-Lacko-Rank-Vörös, Magyarorszâg torténete I., Budapest 1971. — Mihâly Bucsay, Geschichte des Protestantismus in Ungarn. Stuttgart 1959. — Antun Cuvaj, Gradja za povijest školstva kraljevine Hrvatske i Slavonije, I., Zagreb 1907. — Jan Caplović, Studiranje slovenskih protestanata u Bratislavi, Zbornik Stefana Kiizmiča, Murska Sobota 1974. — Fliszâr-Luthâr, Prekmurja znameniti evang. možje, Murska Bobota 1926. — Fuss-Pataky, Alsó-Lendva nagyközseg, Milleniumi emlékkò'nyve, Nagy-Kanizsa 1898. — Fran Kovačič, Gradivo za prekmursko zgodovino, ČZN 1926. — L'enseignement en Hongrie, Budapest 1920. — Vilko Novak, Izbor prekmurske književnosti, Ljubljana 1936. — Vilko Novak, Prekmurska šolska književnost, Slov. učitelj 1937. — Vilko Novak, O slogu prve prekmurske knjige. Slav. revija 1969. — Vilko Novak, Pismo Franca Tem- lina nemškim pietistom. Slav. revija 1970. — Sândor Payr, Egyhâztorténeti emlékek. L, Sopron 1910. — Sândor Payr, A Dunântuli evangélikus egyhâkeriilet torténete. I., Sopron 1924. — Jânos Ravasz (in dr.), A Magyar Nevelés Torténete a feudalismus es a kapitalismus korâban, Budapest 1968. — Mirko Rupel, Prva prekmurska knjiga — Temlinov Mali katekizem, Razprave SAZU II — 1956. — Martin Schwartner, Statistik des Königreichs Ungern, Pest 1798. — Starine železnih in salajskih Slo- venov, CZN 1914. — Franc Sebjanič, Gmotni temelji prvih prekmurskih protestantskih župnij v XVIII. stol.. Svet ob Muri 1937. — Franc Sebjanič, Prekmuriana v Bratislavi, Svet ob Muri 1938. — Franc Sebjanič, Agenda Vandalica — prekmurski tisk iz 16. stol., CZN 1969. — Franc Sebjanič, Pisma Mihaela Bakoša Mihaelulnstitorisu — Moskovskemu, Jezik in slovstvo 1969-70. — Franc Sebjanič, Slovenski prot. šolniki in šolarji sredi 18. stol. v Nemes-Csóu na Ogrskem, Zbornik za hist, školstva i prosvjete, Zagreb 1971. — Franc Sebjanič, Protestantsko gibanje panonskih Slovencev od 16. do konca 18. stoletja, CZN 1971. — Franc Sebjanič, Zgodovinski pomen dejavnosti Štefana Kiizmiča pri utrje­ vanju protestantizma in nacionalnem osveščanju Slovencev na Ogrskem. Zbornik Stefana Kiizmiča, Murska Sobota 1974. — Vanek Šiftar, Vloga petanjskega gradu pri širjenju protestantizma, Zbornik Stefana Kiizmiča, Murska Sobota 1974. — Anton Trstenjak, Slovenci v šomodski županiji na Ogrskem, Ponatis iz Slov. Naroda 1905, Ljubljana 1905. — Vasvârmegye, Magyarorszâg vârmegyei es vârosai, Budapest 1898. — Ivan Zelko, K Zgodovini reformacije v Prekmurju, CZN 1937. — Ivan Zelko, Sloven­ ska krajina v cerkveni zgodoivni. (Reformacija), Trgovski lest 1939, 68. — Ivan Zelko, Gradivo za zgo­ dovino reformacije v Prekmurju, Vizitacijski zapisnik iz leta 1627, CZN 1973. — Zelko-Novak, Mikloš Kiizmič — Franc Ivanocy, Sobota 1937. 33 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXX 1976 vzponu madžarskega nacionalističnega gibanja, ki je po osvoboditvi od abso­ lutizma dunajskega dvora samo izvajalo pritisk na nemadžarske narodnosti Ogrske. » * * * Kakor na ostalem Slovenskem, takó je bilo reformacijsko gibanje tudi v Preknmrju tista sila, ki je vzbudila potrebo po knjigah v lastnem jeziku in osnovnem šolstvu. Medtem ko se je nova vera širila v notranjeavstrijskih deželah iz nemških pokrajin, je v Prekmurje prihajala iz ogrskega Prekdonavja, kjer je bil njen glavni pobudnik in zaščitnik Tomaž N a d a s d y, ogrski palatin in župan Železne županije ter lastnik Petanjcev ob Muri. Njen val se je širil k Muri tako, da je najprej zajel kraje z madžarskim prebivalstvom na posestvu dolnjelendavskega velikaša Bâ n f f y j a, saj so bili Bânffyji že od Zapoljevega odpora sem na protihabsburški strani. Zapisi o bivanju in delovanju protestantskih učiteljev Györgya R â c z a, Andrâsa Zuhadolya, Farkasa Bakâcsa, Istvâna Beytheja in Györgya Kulcsârja na gradu rodbine Bânffy v Dolnji Lendavi v letih 1544 do 1595, so doslej najstarejši znani podatki^ ki pričajo, kdaj in kje so delovali prvi učitelji v današnjem Prekmurju. O njih vemo, da so bili ustrezno izobraženi, saj prištevajo učitelja in poznejšega predikanta Kulcsârja med pomembnejše protestantske madžarske bogoslovne pisatelje, Beythe pa je tudi postal iz učitelja pastor. Ker so učili grajske otroke, bi lahko sodili, da niso poučevali tudi otrok lendavskih tržanov in okoliških vaščanov. Toda Payr, zgodovinar evangeličan­ ske cerkve v Prekdonavju, naglasa o lendavskem pastorju Tokéju, da kot grajski duhovnik ni pozabljal svojih vernikov v Lendavi; s tem je poudaril povezanost vseh evangeličanskih vernikov na lendavskem območju. Payr tudi izrecno imenuje najstareje protestantske šole v Prekdonavju in sicer: Papa 1508, Sârvâr 1534, Tolna 1544 ter Also Lend va (Dolnja Lendava) 1544. Delu Magyarorszâg tòrténete2 je priložen zemljevid protestantskih šol in tiskarn na Ogrskem v 16. stoletju. Na tem je označena šola v Dolnji Len­ davi in sicer kot »srednja« šola (közepfokü iskola Alsólendva), označena pa je tudi tamkajšnja »potujoča tiskarna« (vândornyomda). Potemtakem je od 1544 do 1595 obstajala protestantska šola v Dolnji Lendavi. * * * Proti koncu 16. stoletja je segel protestantizem tudi med Slovence v Že­ lezni županiji, kjer so imeli posest velikaši Széchyji in Batthânyi na ozemlje, ki so ga starejši zapisi imenovali z madžarskim imenom »Tótsag« ali v pre­ vodu prvih prekmurskih protestantskih in katoliških piscev »Slovenska okrog- lina«. O razširjenosti reformacije in delovanju njenih predstavnikov na območju Slovenske okrogline pričajo naslednji podatki: 1587 je izšla v Monyorókeréku (Eberau na Gradiščanskem) tiskana knjiga Agenda Vandalica. Njen avtor ni znan pa tudi o vsebini ni mogoče reči kaj določnega, trikrat pa jo (1783) omenja protestantski pisec Mihal Bakoš v svojih pismih požunskemu pastorju M. Institorisu-Moškovskemu. Verjetno 2 Berend-Hanok-Lacko-Ränk-Vörös: Magyarorszâg tòrténete I, Budapest 1971. ZGODOVINSKI ČASOPIS XXX 1976 39 je to prvo po imenu znano natisnjeno dèlo za evangeličanske vernike v Sloven­ ski okroglini. ' • • • • '> 1593 je György Szalaszegi, prvi imenoma znani evang. duhovnik v Soboti, prevedel molitvenik Jochanna Habermanna Avenariusa in ga po­ svetil Magdolni Salm, hčerki soboške graščakinje Margite roj. Széchy. Prevod je madžarski in ni bil namenjen slovenskim vernikom. . 25. okt. 1597 je omenjena grofica Salm prosila v pismu iz Dobre (Neuhaus) graškega superintendenta dr. Wilhelma Zimmermanna, naj vizitira cerkve in šole na njenem zemljiškem območju, ki je obsegalo tudi ozemlje Gornje Len­ dave in Murske Sobote. Navedeni podatki iz 1587, 1593 in 1597 kažejo, da je tedaj že obstajala evang. cerkvena in šolska organizacija v Prekmurju. , Še bolj se je okrepil dotok.protestantizma, ko je nadvojvoda.Ferdinand Habsburški 1598 izgnal protestantske predikante in učitelje iz. Štajerske in Kranjske in so se številni izgnanci zatekli prek Mure k ogrskim fevdalcem ter dobili zatočišča najprej na Petanjcih pa tudi v Gornji Lendavi in Soboti. Prav tedaj, ko je reformacijsko gibanje zajelo vse Slovence med Muro in Rabo, so se v neposredni bližini pojavili Turki. 1600 so zavzeli Veliko Kanižo, najpomembnejšo trdnjavo v bližini Slovencev, odkoder je nato 99 let nepre­ stano pretila turška nevarnost Pomurju na ogrski in štajerski strani. Kljub pretečim turškim napadom so ti predstavljali protestantom manjšo nevarnost in zato so se evangeličani iz Štajerske, Kranjske in Koroške še venomer za­ tekali k sosedom prek Mure. Habsburžanom pa so bili protestante v napotje tudi na ogrskih tleh. Njihova prepoved širjenja reformacije je izzvala upor pod vodstvom erdeljskega velikaša Bocskaya, ki je z mirovno pogodbo na Dunaju 1606 dosegel od Habsburžanov med drugim priznanje svobode vero­ izpovedi plemičem; svobodnim mestom in trgom, vendar »brez škode za rim­ skokatoliško vero«. Čeprav so se po dunajskem miru odprla vrata močnejšemu širjenju re­ formacije na Ogrskem, pa so katoliški duhovniki ponekod kmalu spet prevzeli protestantske postojanke; tako npr. v spodnjih krajih ob Muri. Tamošnji zemljiški gospodje so namreč podlegli pritisku zagrebškega škofa in prestopili na katoliško stran. Tako je bil Krištof Banff y leta 1608 že katoličan. Medtem ko je na dolnjelendavskem območju ponehavala moč protestan­ tizma, pa se je med Slovenci na Goričkem širil tudi kalvinizem in dosegel svoj višek v letih 1612—1618, ko je kalvinski seniorat s sedežem pri Sv. Juriju obsegal verske občine Sv. Trojico, Sv. Benedikt, Selo, Velemér, Szentgyòrgy- völgy, Szécsisziget, Matjance, Hodoš in Turnišče. Ker so Habsburžani še nadalje preganjali drugoverce, so se jim kalvinci 1619 uprli pod vodstvom Bethïena Gaborja, a so se zaradi premoči Ferdinan­ da II. pobotali — najprej v Mikulovu 1622, nato na Dunaju 1624 in končno v Požunu 1626. , Kljub pomiritvi se je boj proti reformaciji nadaljeval. Vodil ga je eszter- gomski primas,'kardinal Peter Pâzmâny (1570—1616—1637), ki je pridobil številne drugoverske velikaše in skrbel za izobrazbo duhovnikov. Navzlic Pâzmânyevi moči, protireformatorji na posestvih Széchyjev in Batthyânyev niso uspeli. Protestantske verske občine in njihove šole pa so delovale dalje. Iz seznama davkoplačevalcev 1599 in 1601 je razvidno, da je bilo tedaj vse slovensko jezikovno ozemlje med Petanjci, Monoštrom in Dolnjo Lendavo 40 w ZGODOVINSKI ČASOPIS XXX 1976 že zanesljivo zajeto v protestantsko cerkveno organizacijo. Hkrati z nastankom verskih občin so se pri protestantih razvijale tudi šole, saj se nova vera ni opirala le na prižnico, ampak tudi na tisk in šolo. V tem nas potrjuje zapisnik evangeličanske vizitacije slovenskih cerkva v Železni županiji iz leta 1627, najstarejši in najpomembnejši vir o razprostra­ njenosti šolske mreže med tamošnjimi Slovenci.3 Iz zapisnika so razvidne da­ jatve za učitelje (proventus rečtoris) in sicer pri Sv. Juriju, na Tišini, v Murski Soboti, Martjancih, Sv. Trojici (Gornjih Petrovcih), Gornji Lendavi in na Gornjem Seniku. Pri Sv. Jeleni, Sv. Benediktu, v Selu in Dolencih vizitatorji niso zabeležili dajatev za učitelje, imenovane »rector«, »scholae mester« ali samo »mester«; očitno jih tedaj niso imeli. Iz zapisa pri Sv. Trojici pa se da sklepati, da tudi tam začasno ni bilo učitelja. Središča verskih občin, kjer zapisnik ne omenja dohodkov učitelja, so na Gončkem med raztresenimi, teže dostopnimi naselji, kjer siromašni verniki niso zmogli izdatkov za učitelja, ali pa ga niso mogli dobiti. S tem ni rečeno, da tam ni bilo šole. Znano je, da so na Ogrskem v začetku poučevali samo duhovniki, pozneje pa učitelji, le upravitelj šole je bil vselej pastor. Po Payru je bil duhovnik prve čase tudi učitelj, ki je poleg verskih naukov poučeval še osnovne pred­ mete. Na Ogrskem je dolgo veljalo pravilo, da ne more nihče postati duhovnik, če ni poprej učiteljeval. Po Luthrovih besedah je bil verouk središče šolskega dela, zato je bila katehetu potrebna učiteljska izobrazba. Verouk je imel vedno katehumenski značaj, šola je pripravljala učence na konfirmacijo, to je potrditev v veri. Evangeličani so imeli šole za »razsadnik cerkve« (Seminarium-Ecclesiae), zato je tam, kjer ni bilo učitelja, poučeval pastor sam. Potemtakem je treba naglasiti, da so delovale šole tudi v štirih evangeli­ čanskih občinah, kjer zapisnikar ni zabeležil dajatev za učitelje, to je pri Sv. Jeleni, Sv. Benediktu, v Selu in v Dolencih. Vizitacija je ugotovila le cerkveno premoženje in dajatve, ne pa, kakò duhovniki in učitelji uče. O šolskem redu, vzgojnoizobraževalnem delu ne zvemo ničesar. Razberemo lahko le, da so prve slovenske šole med Muro in Rabo obiskovali otroci — v smislu Luthrovih zahtev — tudi deklice — ne glede na premožnost staršev in sicer po štiri in več (pet, morda šest) let. Sodeč po delu evangeličanskih šol drugod v tem času pa lahko sklepamo, da so se otroci učili predvsem katekizma in petja cerkvenih pesmi, saj sta po. Luthrovih besedah petje in glasba najlepša darova božja, ki človeka delata bolj vernega in krotkega. Ker so bili evangeličani dolžni sami prebirati biblijo, je bila osnovna naloga šole naučiti učence brati, učili pa so se tudi pisati in računati. Znanje so si tedaj, ko učenci še niso imeli abecednikov in katekizmov, pridobivali s poslušanjem učiteljevega branja in petja — ali pa z učenjem branja ob pisanju. Poglavitne katekizemske nauke, biblijske zgodbe in cerkve­ ne pesmi je bilo treba znati na pamet, kar so dosegli z večkratnim spraševa­ njem in ponavljanjem. Pot prek spoznavanja črk, črkovanja, zlogovanja do gladkega branja je bila ob pomanjkanju knjig in drugih pripomočkov ter pomanjkanja strokovne metode dela zamudna. Učni postopek je bil dostikrat samouški, delo je napredovalo zelo počasi, zato je osnovni pouk trajal več let. r„**,-3fJisiwti°-i?ef"t4alis E«cfesiarum Schlavonicarom in Bonis Széchyenis et Btthiânis in Comitati! Castriferrei (v škofijskem arhivu Szombothely). . < ,. " ZGODOVINSKI ČASOPIS XXX 1976 41 Materinščina je bila praviloma osnova pouka evangeličanskih šol, saj bi bilo utrjevanje »prave vere« v tujem jeziku neuspešno. Samoumevno je, da so se otroci učili v prekmurskem narečju, ne pa v madžarščini, čeprav je imela veljavo prvega občevalnega jezika v kraljevini. Krajina med Muro in Rabo je bila v cerkveno organizacijskem pogledu posebna slovenska (»Schlavonicarum«) enota, kjer so povečini službovali slo­ venski predikanti in je bil njihov dolgoletni senior v Gornji Lendavi (1616—: 1646) in vodilni predikant v tem obdobju Janoš Terboč, po rodu Sobočanec. Tudi najdba slovenskih knjig v gornjepetrovski cerkvi dokazuje, da so si predikanti v Slovenski okroglini in seveda tudi učitelji, vsaj včasih, pomagali z deli slovenskih protestantskih piscev, v našem primeru s Krelj-Jurčičevim prevodom Spangenbergòve postile in Luthrove Hišne postile, ki jo je izdal Trubarjev sin Felicijan (1595). Podobno meni Jože Košič, pisec Starin železnih in salajskih Slovenov, ko pravi, da je med Slovenci na.Ogrskem »vsaki farar predgao z kranjske knjige ... predgara lutheranskoga«. Slovenski verniki so morda nadomeščali slovenske knjige tudi s knjigami kajkvaskih protestantskih piscev, saj so med njimi službovali številni hrvatski emigranti (Ivanković, Medvedović, Blažević, Jagodic, Križanić in neimeno­ vani). Zapisnik sicer imenuje vse predikante pri župnijah, a nobenega učitelja; vendar lahko domnevamo, da so bili to predvsem domačini. Raven pouka je bila še bolj kakor zdaj odvisna od učitelja, njegove oseb­ nosti, izobrazbe in zavzetosti. Payr piše, da so evangeličani v Prekdonavju skrbeli za vzgojo duhovnikov in učiteljev; v tej skrbi se je posebej odlikovala družina Nâdasdy, posestnica Petanjec. Razlika med mestnimi in podeželskimi duhovniki je bila občutna, tako tudi glede pedagoške izobrazbe učiteljev. Če je cerkev morala marsikaj spregledati podeželskim duhovnikom, je še več­ krat morala zatisniti oko pri vaških učiteljih. Cerkev je strogo nadzorovala učitelje, lene in neposlušne tudi kaznovala z odpustom. Kanon je zahteval o dučitelja strogo moralno življenje. Cerkveno okrožje je pazilo na to, da se niso vtihotapili med učitelje potepuhi in pokvarjenci, »Lokaten, Bachanten, grobe Esel und Töpel«, kot je dejal Luther. Koliko so verske občine uresničevale v svojih šolah zahteve, ki so veljale za učitelje na sploh, kakšni so bili učitelji na šolah od Sobote do Gornjega Senika in Monoštra, ali so v resnici ustrezali strokovnim in moralnim zahte­ vam, ne vemo .ničesar. Znano je le, da je superintendent Kiss, naredbodajalec naše vizitacije 1627, pomladi 1631 sam šel na vizitacijsko pot v okolico Šopro- na, po opravljenem pregledu pa se je odpovedal superintendence ker je ugo­ tovil prevelik nered, nedisciplino in celo neučinkovitost svojih ukrepov. Lahko zaključimo,.da so morale evangeličanske občine med Muro in Rabo marsikaj spregledati v takih nespodbudnih okoliščinah in se zadovoljiti tudi z manj usposobljenimi učitelji, kakršne so pač uspeli dobiti v svoje odročne kraje. Ker se je politični položaj protestantov na Ogrskem za Ferdinanda II. ш naslednikov poslabšal, menimo,"da je razvoj tamošnjih slovenskih evangeli­ čanskih šol dosegel za vizitacije 1627 svoj višek. Prav gotovo so bile prve osnovne šole med Muro in Rabo pomembne ne le za razvoj protestantizma, temveč tudi za splošni izobrazbeni napredek Sloven­ cev na Ogrskem. 42 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXX 1976 Kljub pomanjkanju nadaljnjih virov, ki bi neposredno govorili o evangeli­ čanskih šolah v Prekmurju, so se ohranili dokazi, da protireformacija še sto' let ni mogla povsem zatreti vseh evangeličanskih občin, ne pregnati njihovih duhovnikov, potemtakem tudi ne njihovih učiteljev. Evangeličanske občine so v sili prebile tudi brez duhovnika ali učitelja, niso pa dalj časa živele brez shajališča za bogoslužje in poučevanje o naukih vere ter čitanja sv. pisma; brez teh je »gmajna« usihala do skorajšnjega konca. Nekatere evangeličanske občine med Slovenci pa so se upirale protireformaciji tja do tridesetih let 18. stoletja. .: Turška navzočnost je preprečevala hitrejši upad protestantskih postojank na ozemlju med Muro in Rabo. » Šele po turškem porazu pri Monoštru 1. avgusta 1664 so postale politične in vojaške razmere take, da je vizitator zagrebške škofije imel prosto pot v Prekmurje. Vizitacijski zapisnik iz 1669, prvo znano katoliško poročilo iz protireformacijskega obdobja, govori med drugim tudi o učiteljih v Turnišču, Bogojini in Dobrovniku. Ničesar pa poročilo ne pove o tamkajšnjih šolah, saj učitelj v Turnišču sploh ni imel učencev, bero so mu dajale protestantski veri vdane družine v župniji, ker je bil tudi on še protestant; o bogojanskem uči­ telju izrecno pravi, da je »heretik«, nekatoličan, dobrovniški pa je bil tudi brez učencev, čeprav sam že katoličan. Imenovani učitelji so pač preostali iz protestantskih časov, saj je bila Bogojina še osem let poprej (1661) v seznamu protestantskega seniorata, sedaj pa, ko so že vse prišle v roke katoliških župnikov, le-ti še niso ustanovili ali obnovili šol. Zato v poročilu ni besede o šoli v Dolnji Lendavi, čeprav je ta bila že dolgo (vsaj od 1608) v katoliških rokah, prva od nekdanjih protestantskih cerkva. Za miselnost protireformacije je celo značilno, da dolgo časa sploh ni marala za ljudske šole, saj je bila naloga duhovnikov, da oni tolmačijo evan- gelske besede in verske resnice, ne pa da bi jih verniki sami brali ali razlagali, kakor so to menili Luthrovi privrženci. Ko je dunajski dvor odkril in zatrl zaroto ogrskih in hrvatskih velikašev (1671), se je absolutistična oblast Leopolda I. izrazila tudi v preganjanju re­ formacije. Strah se je loteval protestantskih velikašev, da so prestopali v katoliško vero, nato pa spreobrnjeni s pomočjo jezuitov in vojakov vsiljevali katoliško vero tlačanom na svojih posestvih. Tako je Peter Széchy, zemljiški gospod Gornje Lendave, Sobote in Tišine 1672 pregnal zadnjega pastorja iz Gornje Lendave, skoraj, gotovo pa je. tedaj odvzel protestantom tudi cerkvi v Soboti in na Tišini. Zato velja leto 1672 kot začetek protireformacije na posestvih Széchyjev in Batthyânyev (na Goričkem in Ravenskem), nato pa je izganjanje pastorjev in učiteljev ter odvzemanje cerkva in šol tod potekalo do 1733. Z odstranitvijo protestantskih žarišč je nastal prostor za nastanek katoli­ ških šol, ki pa jih nosilci protireformacije še dolgo niso ustanovili. Iz porefor- macijske dobe imamo prve podatke o šolstvu v župnijah pod zagrebško ško­ fijo v vizitacijskih zapisnikih v letu 1688, v župnijah Slovenske okrogline Železne Županije pa v zapisniku Visitatio Kazoiana iz 1698, ko je bila večina prekmurskih župnij spet katoliška. Kmalu po zatrtju ogrsko-hrvatske zarote je nastal nov upor proti uvaja­ nju habsburške oblasti; vodil ga je erdeljski velikaš Imre Thököly. Zaradi njegovih zmag je moral Leopold I. popustiti in na deželnem zboru v Šopronu ZGODOVINSKI ČASOPIS XXX 1976 43 1681 obnoviti verske svoboščine iz dunajske mirovne pogodbe 1606, dovolil pa bogoslužje evangeličanom in'kalvincem le pri grajskih kapelah in v artikular- nih krajih, i evangeličanom v Celdömölku in Nemecsóu blizu Köszega v 2e-'. lezni županiji ter v Šurdu v županiji Somogy; kal vincem pa v Felsö or v Železni županiji. Zaradi skorajšnjega nadaljevanja vojn s Turki določb o artikularnih krajih še niso takoj izvajali. K temu je prispeval Rakóczyjev upor, ki je s szatmârskim mirom (1711) še pustil versko svobodo, toda brez pravic do cerkva in šol ražen v artikularnih krajih. ' ' '"" ' ' Medtem ko katoličani domala niso izkoristili možnosti za ustanavljanje verskih šol, pa so protestanti ohranili svoje postojanke samo še v Selu, pri Sv. Benediktu, v Gornjih Petrovcih in na Hodošu. , Da se zadosti potrebi po verski vzgoji v časih zatiranja,' ko je bila dovo­ ljena le verska knjiga, ki je pa slovenski protestanti dotlej še niso imeli v svojem jeziku, je eden izmed njihovih šolanih rojakov, daleč v tujini, na Nem­ škem, odkoder še ni ponehal dotok evangeličanstva po zahodni Ogrski, leta 1715 anonimno izdal knjižico Luthrov MALI KATECHISMUS. Na »slovenski jezik« jo je preložil Ferenc T e m 1 i n, evang. duhovnik, doma s Krajne. To je prva ohranjena knjiga v prekmurskem narečju. Čeprav po vsebini verska, je pravi šolski učbenik, iz katerega se je deca učila brati. Da se je Temlin vpisal na univerzo v Halle in da je tam izšel njegov prevod katekizma ter da so razen njega tam pozneje študirali ali izdajali svoja dela še drugi prekmurski pastorji in pisci, je pripisovati posebnim okoliščinam. V Halle ob Salii je neutrudljivo deloval nemški teolog Avgust Hermann Francke (1663—1727), eden glavnih predstavnikov pietizma, gibanja med pro­ testanti v 17. stoletju. Proti racionalističnim verskim formalistom so pietisti trdili, da se prava vera kaže v vroči ljubezni do Boga in bližnjega ter v dobrih delih. Na teh osnovah se je Francke posvetil skrbi za vzgojo in izobrazbo siromašnih in zanemarjenih otrok ter razvil sistem vzgojno izobraževalnih zavodov. Še posebej je želel pomagati pri šolanju protestantskih učiteljev in duhovnikov v nerazvitih deželah na vzhodu. Kolikšen vpliv je dosegel v teh deželah, kaže primer, da je večji* del teološke literature ogrskih protestantov izšel iz vrst pietističnih piscev prve polovice 18. stoletja. Pritegnil pa je tudi Slovence iz krajine med Muro in Rabo. Iz Temlinovega pisma Franckeju in sodelavcem (1714—15) se vidi, da je Temlin pripravljal izdajo Malega katekizma, zanašajoč se spričo pomanjkanja denarnih sredstev na njihovo pomoč. Čeprav počasneje, vendar nezadržno so se morali evangeličanski duhov­ niki in učitelji umikati tudi z Goričkega pred premočjo katoliške cerkvene ш veleposestniške gosposke. Se preden pa so jim vzeli poslednje cerkve, so se nekateri izmed njih 1718 izselili v bližino sosednjega àrtikularnega kraja Šurd v županiji Somogy, kjer je nastalo več slovenskih evangeličanskih vasi. Vse so spadale k verski občini ^?rav in tam imele svojo šolo. Prvi šurdanski duhovniki in učitelji so bili Madžari, pozneje tudi Slovenci, med njimi Adam Berke, ter pisca Števan Kiizmič (1755—79) in Mihal Bakoš (1780—84 in 1790—1803). 44 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXX 1976 Od celote ločeni evangeličani v diaspori Šurd so trdoživo vztrajali v svoji veri. Da bi jo ohranili in poglobili, je deset let po Temlinovem Malem kate­ kizmu, 1725 izšla začetnica brez navedbe pisca z naslovom ABECEDA- RIUMSZLOWENSZKO, za Drobno Detzo..., druga znana knjiga v prekmurskem narečju. * * * Vladarjeve absolutistične težnje so se izražale tudi v nepopustljivi proti- reformacijski politiki. To razodeva Carolina resolutio, ki jo je Karel III. ogrski izdal 21. marca 1731. Pospešila naj bi, kar se po določilih zbora v Šopronu 1681 ni izvršilo. S Carolina resolutio je bil zadan poslednji udarec evangeličanskim cerkvam in šolam na Goričkem. Sv. Trojica z več kot 13 vasmi, Sv. Benedikt z 12 vasmi, Selo s 5—6 vasmi in Hodoš s 4 vasmi so bile poslednje postojanke, ki so jih zavzeli dragonci, čeprav so jih verniki branili. Po 1733 je lahko potekal pouk v teh krajih le na skrivaj. Za vlade Marije Terezije so pregnani pastorji in učitelji delovali v artiku- larnih krajih. V diaspori so se posvečali zlasti mlademu rodu. Tam je deloval Mihal Sever, z Vaneče, kantor in učitelj nemško-madžarske občine v Ne- mescsóu, ki je 1747 v Halle anonimno izdal iz nemščine prirejen RED Z V E - LICSANSZTVA, namenjen najprej »drobni deci« v šoli, da bi mogla iz nje, kot iz katekizma zajemati »mleiko spoznanja božjega« pa obenem kot pripomoček za pouk branja. Njegov naslednik v Nemescsóu v letih 1751—1755 je bil Števan K ii z m i č , rojen v družini tlačana v Strukovcih. Med svojim triinpolletnim službovanjem najprej v Nemescsóu, nato pa v Šurdu (do smrti 22. decembra 1779) se je tudi on posvetil književnemu delu za svoje rojake na Šurdanskem ter med Muro in Rabo, da bi lahko brali verske resnice in svetopisemsko besedo v materin­ ščini. K temu ga je spodbudil požunski pastor in mecen Samuel Wilhelm Serpilius. Ta je kot duhovni predstavnik nemško-madžarske-slovaške verske občine, prežete s pietističnimi načeli, bil voljan gmotno in duhovno podpreti svoje zatirane verske brate — Slovence na skrajnem jugozahodu Prekdonavja, ki so še vztrajali v svoji veri. Serpilius mu je v svojem pismu 29. oktobra 1751 priporočil, naj sestavi »najprej v svojem prekmurskem slovenskem jeziku knjigo, ki jo imenujejo Abecednik, da bi lahko starši, ki znajo brati, doma učili svoje otroke branja; nato naj prevede Luthrov katekizem in končno knjižico izrekov svetega pisma ali kar bi bilo najbolj zaželeno, da bi prevedel Novi zakon«. Kiizmič se je vneto lotil uresničevanja načrta uglednega spodbudnika, ki ga je čustveno in mo­ ralno obvezal, »naj nikdar ne odneha služiti svojemu prekmurskemu sloven­ skemu narodu z vsemi načini, kar jih je možnih«. Kot avtor slovenskega malega katekizma, abecednika, zbirke krščanskih naukov in prevoda novega zakona (1771) je dosegel višek slovenske književnosti v prekmurskem narečju. S svojim delom je utrdil že postavljene temelje posebni prekmurski književ­ nosti. Prekmurščino — imenoval jo je »stari slovenski jezik« — in prekmurske knjige so uporabljali ne le v cerkvi, marveč tudi pri pouku v evangeličanskih in pozneje tudi v katoliških šolah. V kolikor je niso izrinile madžarske nacio­ nalistične vlade v svoji raznarodovalni nestrpnosti, je ostala učni jezik na teh šolah vse do zedinitve Prekmurja z ostalo Slovenijo v Jugoslaviji. Za Marije Terezije je namesto cerkve država prevzela skrb za pouk in vzgojo po načelih razsvetljenstva. Razen Splošne šolske naredbe (Allgemeine ZGODOVINSKI ČASOPIS XXX 1976 45 Schulordnung), (ki jo je izdelal reformator in organizator avstrijskega in ogr­ skega šolstva Ignacij Felbiger), je vladarica posebej za Ogrsko potrdila pred­ log šolskega reda, ki je izšel 1777 kot Ratio educantionis. To je prva in osnov­ na naredba, ki je v celoti urejala šolstvo na (Ogrskem. Vsebovala je vrsto naprednih načel, po njej bi se šolstvo ugodno razvijalo, če bi jo izvajali v praksi. Izvedbo pa je oviralo pomanjkanje sredstev za vzdrževanje šol in učiteljev pa tudi siromaščina staršev, ki so zaposlovali otroke z domačim delom. Še to leto, ko je vladarica potrdila Ratio, je ustanovila novo škofijo s sedežem v Sombotelju. Z njo so bili vsi katoliški Slovenci na Ogrskem združeni v eno cerkveno upravno enoto. Že naslednje leto je prvi novi škof Jânos Szily opravil vizitacijo slovenskih župnij in ugotovil, da se zaradi po­ manjkanja knjig verniki ne morejo naučiti ne branja ne pisanja. Spodbudil je Mikloša K ii z m i č a , župnika pri Sv. Benediktu, naj priredi neogibno potrebne knjige svojim vernikom za cerkev in šolo. S priredbo in izdajo več knjig, med njimi S ZL O VE N S Z KE G A SILABIKAR JA, z steroga sze decza šteti more navcsiti... (1780) in dvojezično slovensko madžarsko ABC KNTSICZO NA NARODNI SOUL HASZEK (1790), je Kiizmič posvetil veliko svojih moči osnovni šoli in se kot prvi pisec knjig'v prek­ murskem narečju za katoliške šole pridružil naporu razsvetljencev. Protestanti, ki po karolinški resoluciji pol stoletja niso smeli javno izražati verskega prepričanja, so po proglasitvi tolerančnega patenta 1781 imeli spet pravico do svojih cerkva in javnega pouka. Puconci, Hodoš in Križevci so prve evangeličanske postojanke, kjer so v jožefinski dobi obnovili svoje občine in svoje šole. Novoustanovljena verska občina v Križevcih je pozvala za svojega duhov­ nega pastirja Mihala B a k o š a , rojaka iz Šalovec, ki je bil po smrti Števana Kiizmiča njegov naslednik v Šurdu. V skrbi za evangeličansko šolo, ki je ob­ čutila pomanjkanje knjig, se je Bakoš posvetil delu za slovensko knjigo. V pismu (7. febr. 1785) svojemu prijatelju in podporniku Mihaelu Institorisu- Moškovskemu, požunskemu pastorju, sani pravi: »V naših slovenskih cerkvah smo se z vsemi silami in marljivostjo trudili, da bi dosegli večjo popolnost tako pri službi božji, ki smo jo uvedli lansko leto, kakor tudi pri pouku šolske mladine. Da bi mogli ta naš načrt uspešneje izvesti, smo sklenili, da bomo dali našim otrokom in poslušalcem v roke prepotrebne knjige in sicer najprej abecedno knjigo...« Iz teh pobud je'nastal Bakošev SZLOVENSZKI ABECEDÂR za detczo, ki je izšel 1786 v Požunu s podporo tamošnjih evangeličanov. Bakošev NOUVI GRÂDUVÂL, prva prekmurska evan­ geličanska pesmarica (1789 v Šopronu), je bila tudi šoli potrebna knjiga, saj pravi avtor, da so učitelji in otroci prosili za tako knjigo. Prispevek Mikloša Kiizmiča k nastanku slovenskih knjig za katoliške šole m s tem za poživitev pouka ter obnovitev prvih evangeličanskih šol so rezultati terezijansko-jožefinskih reform. Z abecedniki, katekizmi, pesmaricami in drugimi knjigami verskega zna­ čaja, uporabnimi tudi za šolo, ki so jih do konca 18. stoletja prispevali 46 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXX 1976 evangeličanom razen anonimnih piscev še Temlin, Sever, Stevan Kiizmič in Bakoš, katoličanom pa Mikloš Kiizmič, in so ostale delno v rabi vse do izida ogrskega šolskega zakona XXXVIII—1868, je bil postavljen trden temelj slo­ venskim šolam na Ogrskem. i , Vse so bile sicer verske, šopa prav zaradi ustaljene rabe materinščine pri verouku — tudi pozneje v dobi nasilnega nacionalističnega potujčevanja — ohranjale slovenstvo krajine med Muro in Rabo. Zusammenfassung DIE ENTWICKLUNG DES SLOWENISCHEN SCHULWESENS IN PREKMURJE (ÜBERMURGEBIET) BIS ZUM 19. JAHRHUNDERT Die Niederschriften über die Tätigkeit von protestantischen Lehrern bei der Familie Bânffy in Lendava in den Jahren 1544 bis 1595 sind die bisher ältesten Angaben über die Existenz von Schulen im heutigen Prekmurje. ' Gegen Ende des 16. Jahrhunderts erreichte der Protestantismus auch die Slove- nen in Železna županija. Das Gebiet zwischen Petanjci, Monošter und Dolnja Len­ dava war zumindest um 1599 und 1601 im Bereich der protestantischen Kirchen- und Schulorganisation. Aus dem Protokoll der protestantischen Visitation der sloveni- schen Kirchen 1627 ist ersichtlich, dass es Lenrer in den Schulen in Sv. Jurij, Tišina, Murska Sobota, Martanjci und Gornji Petrovci gab; in Gornja Lendava und Gornji Senik, in Sv. Jelena, Sv. Benedikt ,in Selo und Dolenci, wo keine Abgaben für Lehrer verzeichnet wurden, gab der Pastor selbst Unterricht. Mit der Beseitigung der protestantischen Brennpunkte entstand Platz für die Entstehung katholischer Schulen. Über diese aber gibt es Angaben erst in den Visitationsprotokollen von 1669 und spatter (Visitatio Kazoiana 1968). Um dem Bedürfnis der protestantischen Jugend in der Zeit der Unterdrückung entgegenzukommen, gab Ferenc Tomlin 1715 anonym Luthers MALI KATECHISMUS (Kleiner Katechismus) heraus. Noch bevor die, Evangelischen ihre letzten Kirchen und Schulen in Prekmurje verloren, wanderten einige von ihnen in die Nähe des Artikularortes Surd aus. Unter ihnen entfaltete seine fruchtbare Tätigkeit Stevan Küzmic, Autor eines kleinen Katechismus ,eines Abc-Buches, einer Sammlung christlicher Lehren und der Übersetzung des neuen Gesetzes 1771. Als Maria Theresia 1777 eine Diözese mit dem Sitz in Szombathely gründete und in ihr alle katholischen Slovenen vereinigt waren, stellte Bischof Szily fest, dass die slovenischen Gläubigen keine Gelegenheit hatten, lesen und schreiben zu lernen. Darum regte er Mikloš Küzmic, Pfarrer in Sv. Benedikt, an, mehrere Bücher für Kirche und Schule zu bearbeiten. Nach der Deklaration des Toleranzpatents 1781 erhielten die Protestanten wiederum das Recht auf Kirchen und Schulen. Da der Mangel an Büchern spürbar wurde, widmete sich der Pastor von Križevci der Arbeit an Schul- und Kirchen­ büchern. Mit den Abc-Büchern, Katechismen, Liederbüchern und Büchern religiösen Charakters, die bis Ende des 19. Jahrhunderts den Protestanten ausser von anony­ men Autoren noch von Temlin, Sever, Števan Küzmic und Bakoš gegeben wurden, den Katholiken von Mikloš Küzmic, war den slovenischen Schulen in Ungarn eine feste Grundlage geschaften, so dass sie in der Epoche der gewaltsamen Madjari- sierung ihren slovenischen nationalen Charakter bewahren konnten.