m OTON ZUPANČIČ Cez plan V Ljubljani 1904 Založil L. Schwentner Natisnil A. Slatnar v Kamniku VSEBINA Motto. I. Manom Josipa Murna Ale¬ ksandrova 1—8 . . , II. Vseh živih dan . . . Beli dan na okno trka . Vprašanje. Mimogrede. Romanca. Kdo v ljubezni. Jaz te čakam zaman Belokranjska .... Druga . Še ena . O suši. Srečanje. V slovo. Serenada. Prišla si. Doma. Gazelica. Stran j Vasovalec.43 ; Čez ves obraz. 44 Verzi.45 J«*To je tako.46 {—Kvišku plava.47 j—Tiho, brez besed .... 48 -L Svetla noč.50 Pismo.51 Hrepenenje.52 Japonski motiv .... 53 Pesem.54 —Narodno blago.55 ■♦-Moravska narodna ... 56 " Ljubljansko polje ... 57 Zvečer.58 -j— Raznim poetom .... 59 •KGozdna idila.60 Vihar.61 «« Poldan.63 — Nebo in zemlja .... 64 — Marica.66 * Tiha pesem.67 Stran 1—15 . 19 . 21 . 23 . 24. . 26 27 . 29 31 . 32 34 . 35 . 36 . 37 . 38 39 . 40 . 42 Stran V galeriji.68 Sonet.72 III. I ,U ,01 Dan I.-IV. 75-79 IV. Meni se hoče. 82 •—* Pesem mladine .... 84 Pokopališče sv. Barbare . 87 ' v — Ob Kvarneru.89 Stran ^Sentimentalna romanca . 91 Daljni grob.94 Znamenja.96 Mati in sin.99 ■Hudič in kvartopirci . . . 102 Daj, drug, zapoj.105 -“Sveti trije kralji .... 107 --Ptič Samoživ.110 —V teh težkih dneh . . . 114 M OTTO. ( Predaj se vetrom — naj gre, kamor hoče Naj srce se navriska in izjoče ! Vendar mornar, ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran . . . I. MANOM JOSIPA MURNA-ALEKSANDROVA C 1 . (Ko je ležal na smrtni postelji.) Grobovi tulijo . .. šume in tulijo razpokani kot nenasitna žrela, zevajoča v polnočni mrak . . . Kaj hočete od nas? Imeli smo ljudi — v poljani cvet, imeli smo jih — vrhu gore hrast, imeli smo jih — dali smo jih vam — kaj hočete, grobovi, še od nas ? Grobovi tulijo . .. vrtinci črni vstajajo iz njih in kot vampirji se vijb po zraku in žrtev iščejo z bodečimi očmi. 1 1 Oko ti plameneče — kam si se zagledalo? Kaj hrepeniš v daljine, v jasnine vedre ? Sanjaš nadoblačno razkošno luč? .. . Grobovi tulijo! Ti krepka pest — tvoj meč je blisk žareč ko seka rane, poje melodijo svetld in zmagovito skozi noč — obstoj, obstoj — grobovi tulijo! Uporne prsi ve, ki dihate svobodni zrak, srce kipeče, ki biješ, da te sluša milijon, trpeči milijon — čuj, sodba ti je pisana: grobovi tulijo! Dokler ne pade zadnje jasno čelo, ki lesketa na njem se večnosti poljub — grobovi tulijo . . . Obrni v tla oči — ne sanjaj zvezd, prijatelj moj, ti kondor, solncu brat! Kaj si ga videl že: ujet, zaprt svobode kordiljerske smeli sin, 2 kaj si ga videl, kak je onemogel v obupu nemem s krili vztrepetaval, v rešetko zaletaval se z glavo in krvavel? . . . Dva črna curka, veš, prelila sta se čez oči njegove ■— o te oči, v višinah carujoče! — baš čez oči — dva črna, črna curka. In takrat je povesil perotnice in ves, kot veja v vetru, drgetal: veš, ravno čez oči — dva črna curka Jaz sem ga videl, in sem klel ljudi. Za vedno se mi v dušo je vsesal oči ponosnih onemogli srd, in zašumela je okoli mene pretemna, težka pesem o grobeh . . . 3 2 . Kaj nisi to ti, o batjuška moj ? Kaj hočejo tvoje blede roke od mene ? Povej, kaj so še tako zapuščene kot prej ? On stoji in molči . .. Kaj hoče od mene pdgled tvoj, prodirajoč v moje duše noč ? Tako pekoč je pdgled tvoj — kot meč, žareč med menoj in teboj, tak vest izprašujoč .. . On stoji in molči ... Ah, ne blesti se verzov mojih ost kot prejšnji čas, glej, legla razočaranja trpkost na moj obraz, bolan moj smeh in brez moči moj gnev, ljubezen hladna, mrtev je moj spev. 4 S kom naj tekmujejo še moje nade? Ah, kje je boj, ki merili moči smo v njem si mlade? Ves nepokoj, blestenje daljno svojih sanj — komu jih dati, če ne verješ vanj?! In brada rujava mu je zašumljala in trepetala in šepetala kot nočni gaj, skrivnostno in ljubč in žalostno tako . . . In ko sem se k njemu sklonil in dahnil: »Kaj ? . . .« kot v večeru oblaka sijaj je v mraku izginil, zatonil. In bil sem sam kot hrast, sred polja zmrzujoč, na njem sedi vran krakajoč in toži v noč: tožiti solncu ga je sram. 5 3. Kaj je škrjančkov kmet po brazdah nasejal, da vsa prepeva mlada njiva ? Čez goro — svetel konj — je planil zarje val, šume vihra mu zlata griva. Kaj pojete pomlad? Kaj vriskate prostost? Polje, kaj si tak polno sanj? O polnoči prišel je k meni mračen gost, in jaz vse mislim, mislim nanj ... Škrjančki, polja, cvet, to bil je vaš poet. . . 6 4 . O batjuška, zakaj si šel od nas! Kaj nebi nam še rajši kaj zapel, pomoževal nam, kakor stari čas, kako boš snubil in si ženko vzel ? Kak pod gor6, ko prišel v gosti mraz, mladenič šopek je za trak pripel: izbirat gre po rodu je in glasu, izbirat gre po licu je in pasu. Zapihal jug ... v panjdve zadiši bučelam ajda . . . zašumi pšenica . . . z gora večer od vseh strani hiti in v detelji pedika prepelica. Hej, tam v svobodi duša zaživi, krepkeje kri razpali mlada lica! Domov se vračaš — »Bog daj, gospodar!« ti pušiš pipo — kaj ves svet ti mar. Pred zarjo jutranjo oblak priplava, nad tvojim poljem sc ustavi zlat, po lehah, po logeh se razgledava, motri skrivaj zorenje tvojih nad. 7 Od zemlje dviga sveža se vonjava, od neba svetla kaplje blagodat — a ti z oči si nočne sanje zmaneš, zagledaš se v svoj raj, strmeč obstaneš. O batjuška, to vse so bile sanje, njih oče jad je, mati' njih — bridkost. Iz mraka svojega si gledal vanje, kot ujetnik skoz lino zre v prostost. Brezplodno hrepenenje, kljubovanje, to bila tvoja grenka je mladost, samoten plamen, z vetrom se boreč, na tla pritiskan, kvišku koprneč. O, jaz pa grem, v poljano tiho grem, da vidim te, kak z mrakpm govoriš, kako šelest lesa poslušaš nem . . . Ne vidim te — a z vetrom prišumiš, kot spev in vzdih — kaj mojim je očem Li tamkaj na križpotju ne stojiš? Ne — križ je le starinski, ves surov, kot da v polje zablodil je z grobov! 5 . Tiho čez polje, tiho mesec gre, z njim gre žalostno srce. Tam na levi so grobovi, tam spiš ti — tam na desni so gozdovi, tam šumi, kot da v sanjah kdo ječi . . . Domovina, domovina . .. kam življenje moje gre? V pušči se vihar izhruje, sam, da nihče ga ne čuje, sam, da nihče zanj ne. ve". . . Kaj stojim ? Ah, česa čakam ? Nem skoz gluho noč korakam, pajdašica mi edina senca moja črna . .. 9 6 . Ves svet vzdihuje razpet pod mraz — miruje čas nad njim — tak tuje, tak daljno vse, kot drag obraz ki spi v gomili . . . Težko se vžgane megle ovoj in pred menoj, kot krute rane, po snegu sled stopinj v pokoj daljin . .. Stopinje te — jaz jih poznam! Moj pogled gre naprej po njih, kot romar tih gre po sledeh trpljenja božjega. A sam stojim, še se bojim, še trepetam: 10 Ne tod, ne tod, ah to je pot krvavih lis. O Bog, glej rok, i