327
Ozir po svetu.
Rajni ruski car Nikolaj I. in carska rodbina.
Imeniten Anglež, ki je ob času rajnega ruskega čara Nikolaja I. carski dvor v Petrogradu obiskal, pripoveduje od carske rodbine tistega časa sledečo mikavno prigodbo, ki dokazuje, kako ljubeenjivo in po domače se je vedla carska rodovina med seboj doma.
„Ob petih se vsedemo v vozove — pravi — in se peljemo na kraj, kjer je 25.OOO vojakov s 60 topovi v ver-sti stalo. Iz voza stopivši že nahajamo za nas pripravljene konjiče; pa komaj se na sedlo veržem, pride general Ben-kendorf in nas pozdravlja z naznanilom, da nas hoče čara pokazati. Nisem še izustil vprašanja: ali bi se ne spodobilo raz konja stopiti, že pride postaven in velik mož — car k nam. Zlo prijazna nas marsikaj pobara, in pozdravljajo gre dalje svojo pot, spremljan od princa Miroslava nizozemskega, vojvoda nasavskega, svojega starejega sina Aleksandra, zalega mladenča 17 let starega, in s krasnim štabom v blištčih uniformah. Ko je car k nam prišel, so ga domači prav po domače pozdravljali, in zato mi koj ni bilo mar, da bi bil on — car! Pred polki jahaje je glasno marsikaj popraševal, in vselej so mu cele trume odgovarjale, česar smo se ptaji z začudenjem zavzeli. Navadno je bilo vprašanje: 55Otroci, kak se imate ?tt In odgovarjali so mu: „Jako dobro!a Na to jim zavrača car: „Tak mi do-pade!"    In vojaki iznova zahrume: ;,To je naše veselje !a
Preden pa se je car domii verni!, je poklical generala Benkendorf-a in mu naročil, mene in lorda W. drugi dan v Petrodvor povabiti.
Prideva in našla sva krasno družbo gospodov in gospa. Knez Polkovski naji je sprejel in k carinji peljal, ki je tako prijazna in priljudna gospa, da se pričo nje človek prav nič tesnobnega ne čuti. Pomenkovala se je z lordom W. — Carevič tudi iz bližnje sobe v našo stopi in se z menoj pogovarjati jame, dokler nas carinja ne poslovi. Ravno se pa tudi velike vrata odprb* in car se prikaže, poda svojo roko princesnji Miroslavovi nizozemski, sestri carinje, in odide v veliko dvorano, kjer je kakor podkev zakrivljena miza stala. Njima sledijo princ Miroslav s carinjo, carevič s svojo sestro, veliko knežinjo Marijo, šestnajstletno de-vojko v polnem lepotičji mladosti; sledijo: vojvoda nasavski, vojvoda oldenburški in drugi. Med kosilom so se vsi z nama ptujima posebno ljubeznivo vedli in jez sem bil tako srečen koj zraven carske rodbine sedet«. Po jedi je šel vsak na svoj dom, nama so pa rekli, sopet na večer k carinji priti.
Že je bilo malo kasno, ko zvečer v palačo doideva. Sobe so bile polne povabljenih, vse se je blisketalo in vi-dila sva dokaj prav mičnih obrazov. Dve dvorani preko-rakam in ravno v tretjo pogledam, kar me car k sebi potegne in med-se in princa nizozemskega postavi h traku, kterega je množica gospodov in gospa v okrogu postavljena deržala. Car sam mi nevednemu berž igro razloži in pove', kako in kaj, in že pri ti priči se dotakne velika knežinja Marija moje roke, se mi smehljaje priklone, na moj prostor vsede, in ko bi trenil, so me imeli v sredi okroga. Car in
328
vsa družba se veselo smeja, vidivši me tako hitro vjetega. Jez, ne dosti znan z navadami tukajsne carske hiše, si ne upam do mogočnega hišnega očeta in stopim za neko gospo, ktera je ravno z zraven stoječim gospodom kramljala in se njene reke dotaknem« Ves osupnjen in preplašen spoznam zdaj še le, da je carinja bila, — pa prijaznost, s ktero moje mesto v okroga prevzame, me popolnoma potolaži. Poznej me zopet carevič z mirnega prostora vzdigne in zdaj se nalašč prav deleč zagledam in nekako terdo svojo roko na roko samo vladarja vsih Rusov položim, kar se carski zatilnik tako mično in čedno pri-pogne, kakor nikdar in nikjer, in zmuznil se je pod trakom na sredo okroga. Tako je šlo dalje in veselili smo se skoz in skoz, brez ozira na stan ali imenitnost.
Pa carevič v kozaški obleki si zdaj drugo zmisli. Vstopi se tudi v sredo okroga, da vsakemu okolj stoječih svoj priimek in prične srebern okrožnik na tleh sukati, kakor ver-tavko. Cigar priimek je imenoval, tisti je mogel berž pristopiti in pobrati verteči okrožnik.
Car pervi na versti spelje svojo nalogo prav ročno in poda okrožnik careviču. Mene je med tem carinja ob kratkem z igro soznanila. Kmalo zaslišim svoj priimek imenovati , hočem okrožnik prav urno vjeti, pa ne vajen tako gladkih tal spodderknem, okrožnik mi pade z rok in leti takalaje na nježne nožice zale mlade kneginje Dolgorockove. Mogel sem zdaj v okrogu ostati. Priimki udov carske rodbine so mi bili znani, in ker nas ne poiše vsak dan ta visoka čast, da bi s tako imenitnimi osebami v okrogu z okrožniki igrali, se nisem mogel zderžati, da bi zdaj čara, zdaj carinje, zdaj velike kneginje Marije ne bil poklical po priimkih. Po končani igri se je ples pričel, car pa se je podal z mano v pogovor. Cez malo časa se približa velika kneginja Lizabeta, prav ljubeznivo dekle, kakih 14 let staro. Car je ne zapazi, toraj ona svojo roko na-nj položi — zdaj jo oče objame, k sercu pritisne in poljubi. Prišla nama je namreč lahko noč vošit, in ko odide, ji car še z očmi slednje. Jez pa mu par prijetnih besedic zavoljo njegovih otrok rečem, na kar mi, poln očetovske radosti, za-verne: »Dal hvala Bogu, imam res dobre, prav dobre otroke".
Nikdar ne bom pozabil veselega dne".
Po Jurende's „Vaterl. Pilg."        L. K.