Za medsebojno spoznanje in spopolnjevanje. (Eno urp v elementarnem razredu.) Ne vem, če *kaže tako-le reč obešati na veliki zvon, pa vendar... Da sc izrazim na kratko: Prisostvovali smo te dni na naši šoli (Ppljčane) cnourncmu pouku v clementarnem razredu pri čitanju in pisanju, odnosno tiskanju. Tema: Velika abeceda. podrobno črka V. — Je sicer takale medsebojna hospitacija starega izvora, a — če čez čas oživi — spet nova, zlasti čc jc zamisel taka, kot jc bila našega upravitclja: namreč, da hospitirajmo vsi pri vsa'kem skupno, kot to nekdaj na učitcljišču! Ko smo zasedli zadnja mesta v 1. razredu, so otroci, nc vajeni tako štcvilčnega obiska. spočetka malo čudno gledali, a so se, ko je učiteljica sprcgovorila, takoj znašli in na nas popolnoma pozabili. kako tudi ne! Saj je zanimivi pouk tudi na nas tako vplival, da smo sc čutili otroke med otroci. Kpt uvod čitajo učenci iz razrcdnc stav? ftice razna krstna in rodbinska imena, ki so jih doslej sestavljali iz malih črk. Eden se kar zglasi, da taka imcna pišemo vcliko. iMnogi to in ono veliko črko žc poznajo. Učiteljica prinese škatlo z velikimi črkami in prične se živahno iskanjc. Kažejo velikc črkc in jih primcrjajo z malimi. Igraje spoznavajo vcliko AB("... in vcdo tudi, da stojc vcliicc črke ne samo v začetku, ampak tudi po piki (pravopis). Najdcne velike črke zamcnjujcjo na stavnici z malimi, malc pa polagajo nazaj v »ppstelj'co«. Pri tem delu ponovno pripovcdujejo Čoh je družinsko ime, Vinko jc krstno imc itd., s čimer se ppjem tch imen tembolj utrdi. Vse govorijo in izvršujcjo sami, učiteljica samo vodi in kontrolira. Ko so na razr. stavnici že vsc male za* četne črkc nadpmestili z velikimi. sc podrobneje ustavijo pri najlažji vel. črki V. Pplagajo s palčicami najprej mali v en par palčic, za tem veliki V — dva para palčic— (zveza z računstvom). Od učiteljice dobi nato vsak na kartoru čku vzorno tis"kan veliki V (kakšen ponps jim sije z obraza) z željo, da prihodnjič doma sami napravijo še več takih V (domača naloga). Vcliki V polagajo potcm na male črke. (Tvoritev zlogov) vi, vu, vo itd., vse s krctnjami. Poiščejo »postelj'co« malega v in dajo tja »spat« še velikega. Nato povedo nekaj krstnih, rodbinskih imcn z V. O teh imenih ppvedo še kaj več (tvoritcv stav-kov), pri čemer sc ponovno vsi živahno udejstvujejo. Nastanejo stavki kot: Verica nima pouka. Natiskajo iz svojih stav^ nic po vrsti prvo. drugo in tretjo besedo. 'In to s tako vnemo, da bi šc sam kar najrajc sedel med njc in tiskal. Na tabli tiska za \sak pnincr zmotc tud"> učcnec. Pa se še ne ozre nihčc nanj. Šele potcm, ko so gotovi. sc picpiičajo m z zadovoljstvom ugotovijo, da imajo piav. »Št pike manjka,« sc oglasi edcn. »Za njo postavimo cfinar,« pravi drugi. Učiteljici in vsem je prav tako. Nazadnje še čitajo stavek, ugotovijo, da besede niso več ločene, da je začetek z veliko, na koncu pika itd. Pika. Zvoni ... Koncc lepe urice. Da! Zvoncc nas je vzdramil in zajjvalivši se tovarišici za prijaznost, smo odšli. Prihodnjič bo na konferenčnem sppredu tudi kritfka. Slučajno jo inoram voditi jaz. Upravitelj namreč pravi, naj sc še malo uva* jamo v uprav. posel. Prav jc! Iz življenja za življenje! In kaj naj rečem ob tej priliki? Ne bo rai važno, ali je metoda nemoderna, mpderna ali hipermoderna, tudi ne, ako so začeli z vclikimi ali malimi, tiskanimi ali pisanimi črkami, ampak mi bo pri presoji za merilo razpo loženje, ki ga je znala učiteljica ustvariti mcd svpjo zajednico in svoje lastno doživetje. Ako je dosegla, da so s svojim živahnim spdelo* vanjem otroci pozabili, da so v šoli, je s tem ddkazala, da si pri pouku utira npva, sodobna pota, ki so nas odrešila za vselej tistih golih, suhoparnih, izumetničenih vprašanj in odgovorov. — Navzlic vsej sproščenosti pri pouku tudi včasih preveč »oboževana« disciplina ni prav nič trpela. In za konec: Da takck hospitacije, ki se bodo, kot rečeno, po razredih nadaljevak, niso brez pomena, ne bo menda nihče pporekal. In če te vrstice ne dosežejo drugega, kot da dajo zanje vspodbudo tudi drugim (s tem šc seveda ni rečno, da sc to nikjer ne prakticira), je to tudi ne^kaj. In ... morda o tem šc kaj — drugič! — Ivan Kovič — Poljčane.